In memoriam
Mariji Dežman
Po več kot dveletni hudi bolezni je izmučeno telo Marije DEŽ-MAN-Marice iz Sostrega 17. junija klonilo pod neizprosno smrtjo. Pokopali smo jo na sostrškem pokopališču ob številni udeležbi sorodni-kov, znancev, prijateljev, partizan.skih sodelavcev in drugih občanov, ki so jo spoštovali in cenili. Njen osebni lik sophkazali trije govornikipred domom in ob odprtem grobu. Veliko itevilo vencev in šopkov pa je za-sulo njen prerani grob.
Marica se je rodila leta 1902 v Sostrem v družini siromašnega prole-tarca, v kateri je bilo sedem olrok. Doma ni bilo dovolj kruha zanje in Maricaje morala že kot nedoraslo dekletce za kruhom na razne kmetije, dokler ni dozorela za tovarniško delo. Komaj doraslo so sprejeli v To-varno kleja, kamorje morala vsak dan in ob vsakem vremenu prehoditi tudi po 20 km. Njena pripadnost proletariatu in teiko iivljenje sia jo dokajhhro pripeljala do spoznanja, da se je treba priključiti boju prole-tarcev za boljši jutrišnji dan.
Ko se je leta 1926 poročila s tovarniškim delavcem in proletarcem Tonetom Deimanom iz Sostrega, sta skupaj zalivela za iste cilje. V zakohu so sejima porodili šlirje otroci — dve deklici in dvafanta. Danes sta živi le še heerki. Sinček Metod je umrl kmalu po rojswu, drugi sin Ciril pa je komaj zapustil osnovno šolo, stopil kol kurir v Levstikovo brigado in 17. oktobra 1943 junaško padel tik ob šoli, ki jo je komaj zapustil.
V usodnem letu 1941 seje Marica takoj vključila v NOB. Povezala se je z odborom OF v vasi in s kurirji TV-2 ter prenašala zaupno pošto iz Ijubljanske smeri r partizaneinobratno. Lela 1943seje z druiinopreselila v domačijopri Glastovcu v bližino gozda. Tu je bila zveza spartizani še prislnejša in varnejša. Prek tajnega bunkerja vgozduje vzdrievala zveze s kurirji vse do konca vojne, ne da bi bila le enkrat samkrat neprevidna. Njena zveza je bila vedno zanesljiva. A tudi nad njo so se zgrinjali črni oblaki. Njo, njenega moža, hčerko in sina so zalezovali domači izdajalci in stalno preiali nad njenim počeljem. Prvič so njenega moža zalolili Ita-lijani, ko je prenašal municijo, a jim je ušel in se skril pri sorodnikih in sodelavcih. Drugič so ji lela 1943 urhovski klavci arelirali hčerko Slavko in jo odgnali na Urha, misleč, da bodo iz nje izrisnili podatek o njenih zvezah s partizani. Bilo je vse zaman, kljub preiskavi in mučenju Stavka ni izdala ničesar in zahvaljujoč srečnemu naključju so jo morali izpnstiti. Najteije je bila Marica prizadeta 17. oktobra 1943, ko ji je komaj 15-letni sin Cirilpadelkotkurir Levstikove brigade tik pred šolo, ki jo je komaj zapustil. Toda Maričina moralna moč je prenesla vse. Prišel je usodni september 1944, ko so ji ponovno aretirali hčerko Slavko in moža Toneto ter oba poslali v nacistična taborišča Pachau in Wurtzen. Doma je ostala sama z mladoletno hčerko Makso, brez sred-stev za preživljanje, brez moralne opore, zavedajoč se, da bo treba na-pore še podvojiti. Ves ta čas in vse do konca vojne, čeprav ob številnih belogardističnih »obiskih« na domu, svojih zvez s partizanskimi kurirji ni prekinila. Nasprotno —junaško je zdržala do konca —do zaielene svobode in vrnitve svojih dragih iz nemških taborišč.
Po vojniseje z vso zagnanostjo lotila delapri obnovi, pri raznih odbo-rih in komisijah. Delala je vse dotlej, dokler ji je to dopuščala fizična moč. Zaživela je srečno v krogu svojih otrok in vnukov. Toda bolezen in smrtstajitosrečoprekriialaza vedno. Tako, kotsmo Maricopoznali, jo bomo tudi ohranili v trajnem spominu!