Leto III Naročnina: letno Din 24 polletno . 12 četrtletno „ 6 za inozemstvo letno „ 36' Izhaja vsak drugi četrtek Uredništvo in uprava Ljubljana, Novi trg št. 4/11 GLASILO JUGOSLOVANSKEGA LJUDSKEGA GIBANJA ZBOR Poštnina platana v gotovini Ljubljana, četrtek 3. februarja 1938 Ceaa Hln !•- Naključja, ki niso naključja Gospodje koritniki v politiki Imamo dva tipa ljudi v politiki. Eni so Mnogoštevilni in srečavate jih na vsakem koraku, drugi so redki kot bele vrane in jih lahko spoznate samo pri izrednih prilikah. Eni smatrajo politiko kot sredstvo 2a reševanje svojih osebnih koristi in za zadovoljenje svojih osebnih interesov in ambicij, a splošni in narodni interesi so jim deveta briga. Drugi se odpovedujejo svojim osebnim željam in smatrajo oblast in Politiko za težko službo narodu in državi. Eni so koritniki in oportunisti, drugi so pravi narodni delavci, ki ’se odpovedujejo Vsem zemeljskim slastem, samo da bi čuvali in branili višje narodne in državne interese. Tip koritnikov in oportunistov se dan danes vse bolj in bolj množi ter kakor kislina razjeda in razkraja moralne in družbene temelje ljudskega oorganizma. Nad njihovim »jaz-om« jim ni nič tako svetega, česar ne bi oni umazali in oblatili. Zvestoba in doslednost v politiki je za njih zagrizenost in trmoglavost, dezerterstvo iz lastne stranke in prebeg v nasprotni tabor pa jim je elastičnost duha in modrost. V vsaki družbeni dobi in v vsaki družbeni sredini je večje ali manjše število ljudi brez hrbtenice, koritnikov, političnih kobilic, ki dobro skačejo in požrešno jedo. Toda njihova pojava postane šele takrat znak gnilobe in razpadanja družbenega ustroja, kadar se s takimi negativnimi tipi začne računati, kakor z odločilno silo v Političnem življenju naroda in države! Pri nas obstoja mišljenje v politiki, da is mogoče iz političnih dezerterjev in ne-zna^ajfiežev sestaviti grupacijo, ki lahko uspešno služi kot orodje za vodstvo državne politike. Politični dezerterji in nezna-Čajneži ne morejo biti borci za ideje. Oni so v 'resnici plačanci, pretorianci, ker se bore samo za sinekure. Taka vojska je nezanesljiva in nezvesta, slaba in omahljiva. Težko onemu, ki se oslanja na tako vojsko. Vendar pa ne bi bilo nobene nevarnosti za nas in naš narod, če bi se naše javno mnenje popolnoma zavedalo teh pojavov, če bi spoznalo in dojelo vse posamezne slučaje. Toda ravno v tem je največja poguba, ker se skuša take pojave Pokazati v čisto drugačni luči kot so. Nikjer ni tako težko ločiti resnice od bajke kakor v politiki. Strahopetci si nataknejo krinko junaka, Junaku pa si prizadevajo dati izgled slabiča ali v najboljšem slučaju zamaknjenega fantasta. Dezerterja, priliznjenca in sebičneža kažejo kot altruista in rešitelja naroda in države, poštenega in požrtvovalnega državljana pa kot premetenega i spletkarja ali dobrosrčnega bedaka. Lažni junaki in altruisti se spenjajo od položaja do položaja, od časti do časti, obkoljeni z vsemi zemeljskimi užitki, resnični in pravi borci in junaki pa so zapostavljeni in pozabljeni, če niso celo preganjani. Neposvečenemu je težko spoznati slabiča od borca, sebičneža od altruista. Cesto se celo dogaja, da uživa več zaupanja bahavi strahopetec in sebičnež, kakor pa skromen in nesebičen junak. Vendar pa imamo zanesljiv znak, po katerem najbolje lahko prepoznamo pravi biser in pravega junaka od lažnega. Junaštvo je ozko povezano s trpljenjem in mučeništvom, koritarstvo pa s Pridobivanjem gmotnih slasti in časti. Junak se odpove tudi tistemu, kar že ima. da odnese svoj težak križ na Kalvarijo, medtem ko koritniku ni v njegovi nenasitni požrešnosti nikdar dovolj časti, položajev in sinekur. Je pač to usoda! Eni trpe in stradajo, drugi se zabavajo in uživajo. Toda zgodovine ne delajo strahopetci, zgodovlino ustvarjajo junaki. Zgodovine ne Ustvairjajo tisti, ki nosijo idejo na jeziku, temveč tisti, ki jo nosijo v srcu. Zgodovine ne ustvarjajo tisti, ki rušijo temelje družbenega življenja in ustvarjajoče kul- I ture naroda, temveč tisti, ki utrjujejo in ' I. Čudno naključje je hotelo, da je »Slovenec« ravno 22. januarja 1938 napisal uvodnik, v katerem med drugim piše: »Amerika se ponaša s svojo demokracijo in njeni državniki si prisvajajo moralno vodstvo svetovne demokracije 'Sploh, ki jo hočejo obvarovati pred vsemi monarhijami, diktaturami in dejanskimi ali samo dozdnevnimi reakcijami. Kakor pri vseh modernih demokracijah, pa tudi za ameriško, in za njo še prav posebno velja, da ne predstavlja ničesar drugega kakor samo zaveso, za katero narekuje državi vso politiko plutokracija. Dejanski vladar v Ameriki ni ne predsednik ne kongres, še manj pa ljudstvo, ampak šestdeset mi-lijarderskih družin, ki vladajo najbogatejšo deželo na svetu, so posestniki vseh surovin in prirodnih bogastev, gospodarji vseh najvažnejših industrij ter imajo v rokah ves kredit. Politike ne vladajo samo s svojimi trusti, koncerni in velebankami, ampak tudi s pomočjo svojega časopisja, ki je prav tako korumpirano, kakor je korum-pirano v najstarejši evropski demokraciji, v Anglijii, in v najbolj »svobodoljubni« demokraciji sveta, v lEranciji.« Pred štirimi meseci, ravno 22. septembra 1937 je namreč ta isti »Slovenec« napisal navdušen uvodnik o tej isti Ameriki lin njenem predsedniku Rooseveltu, v katerem med drugimi pravi: »Čudno naključje je hotelo, da je 17. septembra 1937, ko je eden največjih borcev demokracije, Masaryk, ležal v Lanih na mrtvaškem odru, imel predsednik USA Roosevelt govor, v katerem je zagovarjal demokracijo kot najboljšo obliko državnega soživljenja narodov« tor hvali na vse načine ta moder govor. čudno naključje pa je tudi hotelo, da je »Slovenec« dne 13. januarja 1938 napisal uvodnik, katerega dobršen del smo> priobčili v zadnji številki našega lista pod »Pavovim perjem«, in v katerem med drugim piše: »Velike demokracije nikomur ne dovoljujejo, da hi se mešal v njihove notranje zadeve, pač pa je smel vrhovni predstavnik neke take velike demokracije nedavno v svojem radio-govoru dajati Evropi lekcije, kakšno vladavino naj si njeni narodi izbirajo. Tukaj nekaj ni v redu in smemo po pravici govoriiti o dvojni morali, ki enemu dovoljuje, da sme vse, kar hoče in kar mu konvenira, naj bo tudi proti najosnovnejšim mednarodnim načelom, drugi pa naj se celo na svojem področju, kjer mu mednarodno pravo priznava popolno neodvisnost in suvereniteto, pokori volji svojih velikih varuhov in nadzornikov ...« V zvezi s tem je čudno naključje hotelo, da se je »Delavska politika« ravno dne 22. januarja 1938 radi tega »Slovenčevega« uvodnika spravila nadenj z dobesednim očitkom, »da »Slovencu« demokracija smrdi in da zagovarja fažizem«. Čudno naključje je hotelo, da smo v našem listu dne 7. oktobra 1937 ravno radi uvodnika z dne 22. septembra 1937 zaklicali »Slovencu«: Če bi molčal, bi modrijan ostal!« In čudno naključje hoče, da na podlagi vseh tulkaj naštetih naključij zaključimo, da »Slovenec«, ako bi bil takrat in do- zidajo nove temelje družbe in kulturnega nacijonalnega življenja. Danes so nam bolj nego kdaj potrebni borci in junaki, oni, ki so pripravljeni trpeti za idejo in nositi težkli križ na svojih ramah. Koritniki iso preplavili naše javno življenje. Ali bo peščica junakov in borcev mogla zaustaviti njihov naval in njihovo delovanje? Ali se bo lahiko trajno upirala njihovi politični in gmotni premoči? Globoko smo prepričani, da se bo, kajti »Boja ne bije svetlo orožje, temveč junaško srce«. Srca pa ima največ tisti, ki se bori za zmago resnice ali pravice. Jasenovac u/S. Dr. Spasoje Madiiraca. stikrat prej molčal, če že ne bi ostal zato ■ modrijan, vsaj ne bi stal danes pred celim svetom tako >mizerno razkrinkan v vsej svoji demokratski potegavščini, ali pa če mu je to ljubše, v vsej svoji omejenosti, kar oboje dokazuje danes po štirih mesecih s tem, da danes graja na vse kriplje, kar je pred štirimi meseci hvalil na vse pre-tege. Mi samo čestitamo vsem tistim naivnežem, ki še zaupajo v »Slovenčevo« doslednost in zvestobo kakršnimkoli sedanjim ali prejšnjim načelom in programom in ki so še vedno v stanju, da vidiijo v. njem 'S,ploh kakšno jamstvo za karkoli na svetu! Naj vprašajo vsi taki sami sebe, kaj je razen imena lista in urednika še ostalo danes na »Slovencu«, kar hi bilo na njem staro več kot dve in pol leti? Edino licemerstvo! To pa ni nobeno naključje, še manj pa čudno naključje. H. Licemerstvo »se kaže najlepše v razdeljenih vlogah med »Slovencem« in njegovim popoldanskim repkom »Slovenskim domom«. Medtem, ko si je »Slovenec« privoščil v 9 dneh kar dva uvodnika, ki bi brez dvoma dobila prvo nagrado v Milanu ali Miinchenu in radi katerih trdi »Delavska politika« čisto določno, da »Slovencu« demokracija smrdi in da zagovarja fašizem, medtem ko »Slovenec« očita Zboru in njegovemu predsedniku levičarstvo, ■se ta sova dne 27. jan. 1938 smeje v »Slov. domu« senici, češ, da ima le-ta veliko glavo, pa z vzklikom »Pod Ljotičevo zastavo ne maramo v boj« že spet trobi o Ljotiče-veru fašizmu in njegovem sovraštvu do demokrataje! Do tiste demokracije, s katero je tako porazno obračunal »Slovenec« dne 13. in 22. januarja 1938!! »Slovenec« vpije v svojih uvodnikih »Dol z demokracijo«, »Slovenski dom« pa vpije »dol zboraši« češ. da prav ti pišejo na steno v celjski realni gimnaziji »dol z demokracijo«! Ali ni to licemerstvo? »Slov. dom« pri vsem seveda ne more brez denuncijacij, pa govori »o neki mladinski organizaciji Zbor, ki sicer ni dovoljena, pa vendar dejansko je, in z vsem ognjem propagira idejo Ljotičevega fašizma«. Na protiboljševiškem predavanju, ki ga je imel dr. Ivan Ahčin pred kratkim v ljubljanskem »Unionu«, je izjavil predavatelj, da je mladina tam, kjer je odrešilna ideja. Tako je lasten človek lepo povedal »Slov. domu«, kako je s to rečjo. Zboraši danes, hvala .Bogu, ne potrebujemo nobenih mladinskih organizacij več! Imeli smo jih natančno toliko časa, kolikor smo jih rabili, da smo svojo idejo vsadili v »mlada srca« in imeli smo jih povsod. Vedeli smo celo že v naprej, da }lh delj časa niti ne bomo mogli imeti. Sedaj, ko je ta ideja I že vsajena, ne rabimo več organizacij, ker | je naša ideja, naša misel tista, ki gre sama od ust do ust, ne da bi je kakšna sila na svetu še mogla zaustaviti! Mladina je tam, kjer je odrešilna ideja, je rekel človek iz slovenskega doma, ki je tudi iz »Slovenskega doma«, članek v »Slov. domu« je v zvezi z izjavo dr. Ahčina dragoceno priznanje naših nasprotnikov, da je taka odrešilna ideja — naša ideja, ker jo je mladina sprejela v svoje srce in jo z vsem ognjem propagira. Ponosni smo na to in v veliko zadoščenje nam služi, da je naše delo obrodilo sad. Ka'ko preroške so bile besede našega predsednika tov. Ljotiča, ko je že pred leti dejal: »Posejali bomo njivo. In njiva bo po sejanju izgledala prav tako, kakor pred sejanjem. Za oko ne bo nobene spremembe. Toda seme bo vzklilo, črna zemlja bo ozelenela, rastje bo prekrilo njivo in rodilo sadove...« Preroške besede našega predsednika se uresničujejo. Seme rodi sadove. »Slov. dom« jadikuje.! Toda prepozno, dragi »domek«! Kajti teh sadov se veseli slovenski dom, kamor je tudi prav povsod že pro-nikla ideja »Zbora«. Čeprav se jezi »Slov. dom«!! Da bo njegova jeza še večja, mu povemo, da jih rodi tudi drugod brez vsa- kih organizacij, prav tako kot v Celju. Mladina je naša in mi smo njeni, čeprav se često med sabo niti osebno ne poznamo. Misli ne moreš ujeti, zapreti ali izključiti. Misel je tu. Tu je kakor je Bog tu. in z ničemer ga ne odpraviš! Vse drugo, kar je še nakopičil nepismeni člankar v »Slov. domu«, ki imenuje svojega lastnega člamkarja prostodušno »Rdeča roka na celjski gimnaziji« vredno besed. Le tista reč z razkrinkanjem demokratov je še zabavna. Kaj neki še treba Zboru razkrinkati demokrate, saj se sami razkrinkujejo! Kajti, naključje je hotelo, da je ravno v »Slovencu« izšel uvodnik z dne 13. in 22. januarja 1938... III. Pod naslovom »Spile brez klobas« priobčujemo v današnji številki, kaj je naključje hotelo, da je »Jutro« dne 22. januarja t. 1. pisalo »o izstopu« »Jugoslovanske akcije« in »Jugoslovanskega delavskega sindikata« iz »Zbora«. Vsega 5 dni nato, dne 27. januarja t. 1., pa je čudno naključje hotelo, da piše to isto »Jutro« o tej isti »Jugoslovanski akciji« in sindikatih ravno obratno ter trdi. da se je posrečilo zanesti v »Zbor«, na katerega so polagali tudi v Sloveniji nekateri velike nade (to je torej tisto, kar naenkrat ne diši Jutru«!!), zmedo in razkol. Razdor, da je segel že celo v samo ognjišče »Zbora« v Smederevo, kjer je baje po beograjskem - »Vremenu«!!! nič manj kot 80% vseh tainošnjih članov sklenilo, da izstopi iz »Zbora«. Odkod je »Vreme« snelo svojo laž, ne vemo, vemo pa, da v Smederevu nihče ni izstopil iz Zbora, temveč, da je v Beogradu izključeni gospod Jonič »ustanovil« v Smederevu podružnico svoje »Jugoslovanske akcije«, ki šteje vsega dva člana, 'ki vrh tega v »Zboru« nista niti bila! Mnogo važnejše pa je neko drugo vprašanje. Ali je namreč čudno naključje hotelo, da je »Jutro« med čSsorn od 22. do 27. januarja t. 1. vendar le zlezlo »Vremenu« izpod peroti, kakor se šušlja po Ljubljani? Tam je res toplo in v slabem vremenu zelo ujutno. Drugo vprašanje pa je, če je to naključje dosledno »Jutrovim« dosedanjim načelom in programom? Sicer pa, kaj bi načela m programi! Kdaj so še stranke in njihova glasila bila jamstvo za karkoli? In tako je čudno naključje, ki ni nika-ko naključje, hotelo, da so se našli bratci »Jutro«, »Slovenec« in »Slovenski dom« ... Špile brez klobas Tudi »Jutro« poroča 22. t. m. v svojih »Beležkah« o izstopanju »Jugoslovanskega delavskega sindikata« iz Zbora, pa dodaja: Politična vrednost vseh teh izstopajočih organizacij je zelo problematičnega značaja. Nihče ne ve, koliko ima ena ali druga organizacija članov in s tem stvarne politične moči. Znano je samo, da govori v njihovem imenu skupina ljudi, ki se predstavlja javnosti z zvočnimi imeni raznih »glavnih odborov«, s katerimi pa ima naša javnost že dokaj izkušenj. Mi bi temu z naše strani samo še dodali, da so vsi dosedanji izstopajoči posamezniki in glavni odbori« prave špile brez klobas. Špile gredo, klobase pa ostanejo. Za špilami pa najbrž še nihče ni jokal. I o našo trditev potrjuje tudi nam do sedaj čisto nič prijazna V-ilderjeva »Nova riječ« iz Zagreba, ki piše dne 28. januarja t. 1. dobesedno: Po sklepu glavnega odbora so izstopili iz Ljotičevega »Zbora« »Jugoslovanski nacionalni delavski sindikati«, ki pa so sploh vsi, kar jih je. obseženi že pod veliko firmo glavnega odbora. Med.delavstvom so imeli namreč tak pomen kakor med meščanstvom tzv. »Jugoslovanska akcija«, ki je nedavno tudi bombastično zapustila »Zbor« da bi redkim posameznikom poskočila cena pri onih, katerim se ponujajo... PREGLED Potrebna je borba. »Ne može ni najgeni-jalnija grupa ljudi ništa učiniti, ako narod čeka da mu pada mana iz njihovih čudo-tvornih ruku. Samo opc-i, zajedničk,', skladni rad izgradiee opču kuču i spasiče nas nevo-Ije i teškoča. To je ono što mi želimo da usadimo u svijest našem narodu. A kad on to usvoji i kad on zasuče rukave, neče biti teškoča ko-je neče savladati. Nema pasivnih zeinalja, ali ima pasivnih ljudi. Ako se ljudi aktiviraju, slomiče se sve prepreke i pašče sve brane.« »Vihor.« • ...učitelj je tudi navadna osrednja delovna sila raznih društev, klubov in skupščin, zaradi tega nosi tudi del krivde, da še danes ni delo teh društev in klubov medsebojno ,povezano in ipo skupno določenem in stvarnem inačrtu usmerjeno, da se še danes narodno-obrambuo delo tretira prvenstveno kot kulturno in šolsko vprašanje in da ise še danes to delo ocenjuje po strankarsko politični pripadnosti ali svetovnonazorski opredeljenosti. »Prosveta«, glasilo SUU, sekcije Ljubljana. * Mnogo je stvari začetih, toda ob nastopajočem letu morajo naša prizadevanja iti za tem, da se jih uresniči, da bo naše obrtništvo tudi v močni povezanosti z vsem jugoslovanskim obrtništvom doseglo boljše uspehe in vidnejše ter častnejše mesto in več pravic, kakor doslej in kakor obrtniškemu stanu gre. »Obrtnik.« * V bistvu je vedno šola — učilnica, z učnimi smotri, narekovanimi po meščanskem in ne kmetskem gospodarskem življenju ter tem ustrezajočim vzgojnim idealom, stoji kot eratski masiv iz davnine sredi tujega okolja 'tor se vzdržuje samo po šili tradicije in zakona vztrajnosti kljub izpremenjenim ruz-meram, kd vehementno vpijejo po reformi od nog do glave, »Učiteljski tovariš.« * Ko je samo jednom stajao pred vratima. kancelarije i bezpoimočno molio za rešenje ličnog ili užeg opšteg pitanja, taj najbolje zna kako se osečao u ovim časovima molbe i čekanja. »Glasnik železničara i e brodara«, Beograd. * Ravno sedaj v za obrtništvo tako kritičnem času bi se morala oblastva zavedati, da je obrtništvo tisti činitelj, ki s svojimi dajatvami v veliki meri doprinaša domu na' oltar svoj obolus za vzdrževanje banovinske-ga: in državnega aparata. Zato se obrtništvo ne sme prezreti. »Nova Doba.« * Poštenje, zvestoba, pravica, ljubezen. Borba za ta imena in za njihovo vsebino ima tako za vsakogar na, praporu zapisano samo eno neizbrisno geslo: Zmaga! Na prelomu časov je v tem geslu za vsakogar poroštvo osebnega ‘plačila, kdor v službi vzorov vztra-je na mejah branilcev med otroki luči. »Slovenski delavec«. • Izdajstvo, iako ima u sebi toliko gnjus-noga i niskoga, je stalan pratilac svih večih zamaha ljudske djelatnosti. Niti je Juda Iska-riotski prvi, niti je Danilo Gregorič poslednji izdajdea u h isto rij i. Popratimo samo histo-riju, naročite političku, pa čemo se iznena-dlti koliko čemo mnogo izdajstava i izdajica nabrojati. Mnogo je sitnih, niških ljudi, koji, če za gnjusne Judine srebrnike izdati velika stvar, velikog čovjeka. »Vihor«. * »1851« piše: »Niški organ JRZ »Novi list«1 je v uvodniku pod naslovom »Jugoslavija in jugoslovanstvo nista zabloda« ugotovil, da so, podpisniki zagrebškega sporazuma sprejeli »čisto komunistično načelo in nazor, da so, Srbi, Hrvati in Slovenci trije različni narodi«. Glavni orgun JRZ »Samouprava« je to, ugotovitev ponatisnil, organ JNS v Ljubljani »Jutro« ji je v posebnem uvodniku »Jugoslovanska ideja in komunizem.« pritrdil, »Slovenec«, »Slovenski dom«, »Domoljub« in sicer tako budna »Straža v viharju« so pa ob njej grobno molčali. Kaj bi tudi drugega!«; Mi pa se začudeno vprašujemo, zakaj so, naša JRZ glasila ob taki lepi priliki, da lahko ponovno afirmirajo svoje državotvorne nazore, grobno molčala? Saj se menda vendar ne strinjajo s komunističnim nazorom, da so Srbi, Hrvati in Slovenci trije različni narodi?... Purgersko g Nikdar se ne kaže purgarska plitkost bolj kakor takrat, kadar govori purgar o narodnem gospodarstvu. Kadar govori o poljedelstvu, takrat ti žanje — repo ali pa podstavlja kokošim biljardne krogle, pa čaka, da se bodo iz njih izvalib — sloni. •Naravnost klasičen primer za to nam nudi »Pucova beseda«. V eni sami njeni številki je zbranih toliko »duhovitosti« te vrste, da izgleda, kakor da bi se »Pucova beseda« potegovala kar za rekord v tem oziru. V enem članku te številke nam sporoča purgar iz Ljubljane senzacijonaJno odkritje, da se problem našega kmeta ne da reševati z vsedržavnega stališča, češ, da naš kmet ni zainteresiran na visokih cenah in izvozu pšenice in živine, ker da briga njega samo les. Takoj v drugem članku pa se pritožuje nekdo iz Dolenjske, ki očividno ni purgar, pač pa je na nekak nepojasnjen način slučajno zabredel v »Pu-covo besedo«, dobesedno, da je »ogromna razlika v cenah živine prej in sedaj (cena kravi prej Din 5000, sedaj 1700) in padec cen poljedelskim pridelkom — uničil kmetski stan«!! Ker se v isti številki nek purgar iz Celja poteguje za demokracijo tudi v narodnem gospodarstvu, ni nič čudnega, če dopušča »Pucova beseda«, ki je že od nekdaj globoko vdana demokraciji, diskusijo (saj diskusija je vendar demokracija) tudi o tem vsem nepurgarjem sicer že davno jasnem vprašanju. Za purgarske možgane vprašanje pač še ni jasno in ker si žele demokracije tudi v gospodarstvu, je čisto prirodno, da se mora danes šele razpravljati o cenah živine in pšenice, drugič o žetvi repe in tretjič o velikem pomenu biljardnih krogel za perutninarstvo. In če bo javno mnenje in večina volilcev topot za trditev ljubljanskega purgarja, drugič pa' za žetev repe in nasajanje biljardnih krogel, potem se ima po načelih demokracije v gospodarstvu takoj izvršiti volja večine (čeprav brezglave!). Purgar iz Celja zahteva, naj demokracija v gospodarstvu »posega« v gospodarske odnošaje državljanov, ker je svoboda sicer lepa stvar, toda v gospodarstvu da je pa le prehuda, ko služi le posameznikom v dobiček. Torej poleg vsega svobodoljubja vendar le svoboda z omejeno zavezo! Ne glede na to, da diši ta njegova zahteva strašno po »fašistični« avtarkiji, smo pa zgoraj videli, kako dejansko izgleda tista gospodarska demokracija. Purgar iz Celja pa nam tudi nikakor ni potolažil naše radovednosti s tem, da bi nam vsaj odkril tajno, kje vendar ta demokracija tako »pobega«, kakor on piše. Mi namreč po našem skromnem znanju samo vemo, da je povsod, kjer je kaj »posegala«, spravila gospodarstvo na — kant. Zakaj, smo zgoraj objasnili. Dokaz pa nam nudi tudi sama »Pucova beseda«. Kakšna neumnost je trditev, da kmet v Sloveniji ni zainteresiran na jugoslovanskem izvozu živine, je povedal že sam člankar, nepurgar, v tej isti številki »Pu-cove besede«. Purgarjem seveda ne gre v glavo, da pade brez izvoza cena živini tudi v tistih krajih, kjer je nimajo za izvoz, pa da je padec cene tudi v teh krajih prava katastrofa za vse tiste, ki so si n. pr. pred leti izposodili Din 5000 za kravo, sedaj pa morajo za eno kravo vračati tri, ker stane ta ista krava danes samo še Din 1700. Tudi na visoki ceni pšenice baje ni zainteresiran kmet v naši ožji domovini, ker je ne izvaža. Mi bi celo rekli, da je vsaj na videz zainteresiran vprav na nizki ceni pšenice, ker jo uvaža iz ostalih delov naše države. Dodali bi pa tudi, da je zelo zainteresiran na tem, da bi bili tudi davki, ki jih plačuje, manjši kot so. Pravkar so dnevniki polni vesti, da je pšenica na tzv. »svetovnem trgu«, t. j. na borzah, globoko pod ceno na domačem trgu. Kaj neki misli purgarija okrog »Pucove besede«, kaj to pomeni? Država odkupuje pšenico od kmeta (teoretično od kmeta, v praksi pa od žida) po taki ceni, da mu krije vsaj režijSke stroške. Prodaja jo pa v inozemstvo po taki ceni, kakršno predpisuje žid na borzah in katera je stalno nižja od prve. Razliko, ki znaša letno okrog 100 milijonov, krije država iz svojih dohodkov, t. j. iz davkov, ki se stekajo v državno blagajno. In kdo plača te davke? Tudi naš kmet! In ti davki bi biti takoj 100 milijonov nižji, če bi odpadlo »demokratično« poseganje v gospodarstvo in bi se zamenjalo z načrtno gospodarskim. Tako pa naš kmet samo na videz kupuje cetoeno moko, kajti z denarjem za moko plača samo en del njene cene, drug del pa plača v obliki davkov, ki so pa tako visoki, da si mali človek lahko prav redko privošči luksus, da bi poleg davkov plačal še tisti del cene za moko, ki ga plača za njo naravnost in neposredno v trgovini, Slovenski kmet je torej prokleto zainteresiran na tem, da vojvodinski kmet sicer drago prodaja svojo pšenico zato, da slovenskemu ne bo treba z davki plačevati razlike med visoko in nizko ceno pšenice, da pa ta vojvodinski kmet prodaja slovenskemu vendar le pšenico po nizki ceni, To pa je mogoče le tedaj, če se bo problem našega kmeta reševal z vsedržavnega stališča (kar se doslej še ni nikdar, tudi ne za banovanja in županovanja dr. Puca), katero edino lahko spravi v sklad interese vojvodinskega kmeta na visoki višini davkov. Spravljanje v sklad tako različnih interesov pa je mogoče le tedaj, če se demokratično »poseganje« zamenja s stanovsko zadružnim načrtnim gospodarstvom. Ce pa bomo obdržali dosedanji gospodar- Slane in neslane burke Ko čitam zadnji mesec o »katastrofalnem« izstopanju iz Zbora, se spominjam, da smo pred vojno v svojih dijaških letih napravili hudo šalo s starikavim profesorjem zgodovine, trdim Nemcem, ki je živel samo v svojem ikrogu in ni poznal med Slovenci žive duše. Niti svojih učencev ni poznal po imenu, če so jim imena samo malo zvenela slovensko. Pa je, kakor vedno, začetkom svoje ure izvlekel razrednico in vprašal, kdo manjka. Mi paglavci pa smo mu začeli naštevati — igralce ljubljanskega slovenskega gledališča: Verovšek, Povhe, Bukšek, Cerar... Medtem ko je zapisoval profesor v razrednico po vrsti imena — slovenskih gledaliških igralcev, se je oglasil iz prve klopi stremuh z negotovim glasom, češ, da ni res. Profesor je obstal, zagledal se v stremuha in jezno pdklical Verovška naj vstane, če v resnici ni res, da manjka. Verovšek seveda ni vstal. Tedaj pa je profesor vzrojil nad stremuhom. Zapisal ga je v razrednico, češ, da mu je hotel namerno prikriti Verovškovo manjkanje!! Prav tako je tudi z »izstopanjem« iz Zbora. Ker zboraši nikakor nočejo iz Zbora, si naši prijateljčki izmišljajo posameznike ali pa kar cele organizacije, ki naj bi kar trumoma zapuščali Zbor, ko ga zboraši sami ne marajo zapuščati, dasi bi to gospoda okrog »Slov. doma« želela. Tako si je ta gospoda dne 22. t. m. izmislila nekakšen »Jugoslovanski delavski sindikat«, ki je baje izstopil iz Zbora, čez teden si bo .izmislila kakšno »Društvo ljubljanskih mlekaric«, čez štirinajst dni »Klub filatelistov v Štipu« itd. Celo to se še lahko pripeti, da bodo izstopili dr. Brecelj in drugi »tavajoči Slovenci« iz Zbora, ne pa od kod drugod. In ljudje kakršen je bil tisti naš častitljivi profesor, bodo majali z glavo in zapisovali, kdo vse je že izstopil iz Zbora in gorje vsakomur, ki bi se upal črhniti, da je to vse skupaj potegavščina. Spominjam se pa tudi, kako je tisto zadevo v gimnaziji kvitiral takratni naš razrednik Slovenec, ko je našel v svoji raz-rednici — slovenske igralce, kot krono vsemu pa se 'Stremuha, ki je hotel ugovarjati, da ne spadajo v razrednico — igralci. Na široko se je zasmejal in nam v bodoče prepovedal take burke. Mi jih »Slovenskemu domu« niti ne prepovedujemo saj je prav, da imamo tudi v Ljubljani svoj humoristični list. Če imajo v Zagrebu svoje »Koprive« in v Beogradu svojega »Ošišanega ježa«, zakaj bi mi v Ljubljani ne imeli kakšne »Ostrižene koprive« ali »Skisane možgane«? A'pinšs?i Kdo je med Slovenci najboljši alpinist? G. Avsenek, ker hodi po grebenih konjunkture. Kdo je med Slovenci najboljši plezalec? G. Danilo Iškarijot, ker pleza čez vse prepade na grebene konjunkture. Kdo je med Slovenci najboljši smučarski skakalec? G. Dinko Kameleonski, ker skače z enega grebena konjunkture na drugega, čeprav so globoki prepadi med njima. ski ustroj svobodnega kapitalizma in njemu odgovarjajoč političen ustroj (demokracijo ali njen izhod za silo — diktaturo), ali pa celo postavili financarje ob Kolpi in Sotli (na kar prav za prav cika član-ikar), potem se bo vojvodinski kmet požvižgal na želje svojega stanovskega tpva-riša v Sloveniji po ceneni pšenici in nizkih davkih, ker je pač njegov lastni interes draga pšenica. Potem se bo sebičnost posameznika pretvorila v še močnejšo množestveno sebičnost posameznih P°" krajin. Potem pa bomo končno tudi pri naS prisiljeni vzeti svinčnik v roke, izračunati naš izvoz in uvoz, pa ne samo stvari, temveč tudi ljudi (preko Kolpe in Sotle P imamo 80.000!) in ugotoviti, da smo priš'1 iz dežja pod kap. Potem se bomo začeli pogajati, kje bomo zaslužili miliione' ki jih plačuje pasivna Slovenija Hrvatin in Srbiji za pšenico, koruzo, živino, tobak itd., kakor se sedaj pogajamo s Franch'0’ Avstrijo, Italijo itd. Za kontingente bi se pogajali ob Sotli kakor ob Karavankah-Naše industrije pa prav kmalu preko S°" tle tudi več ne bodo rabili. In kaj potem- Zato pa raje pravočasno postavimo P041 kap samo purgarje okrog »Pucove besede«, kajti mi niti pod dežjem ne rnislim0 stati predolgo, kaj šele pod ploho purgarskega gospodarstva... Zamujeno Im treba piav kmalu popi Vsak dan bolj uvidevamo, da bo treba to čim prej storiti. V splošnem veselju R" ta 1918., v takratni širokogrudnosti *n splošnem odpuščanju, v nikjer ne zapisan1 amnestiji, se je marsikaj prezrlo, kar se nam danes maščuje. In tako doživljamo, da nam v letu 19$-piska neka »Slovenija«: »Še so ljudje v Sloveniji, ki se družijo — s Srbi!« Potem pa nadaljuje: »Res je, ni da bi govorili 0 tistih LjOitičevcih, ki tako delajo, kvečjeirm smo veseli, da jih imamo tako lepo skupaj zbrane in da jih ne bo treba šele iška*1’ ko pride čas.« Nam pa se močno zdi, da je tisti