OKTOBRSKA FILMSKA DOŽIVETJA Filmska publicista Mira in Antonin Film J. Liehm navajata vsakakor zelo presenetljiv podatek, ki pravi, da je med povprečno dvajsetimi filmi, ki jih Mad- Marijan Zlobec ski značaj naše domovine in jo zdaj ilirizira?« Krivi smo sami, se strinjamo s Stihom, ker tudi v sedanjem položaju sami sebe »ukinjamo natanko tako, kot smo v preteklosti sami sebe ponem-čevali, madžarizirali, poitalijančevali, ilirizirali in jugoslovanizirali.« Štihove razprave presegajo zgolj kulturna področja, saj ga nakazane teme potiskajo v politično polemiko. Tu je Stih nemara najbolj filozofski, obči in daljnoviden (uprt v prihodnost). Od tu neke vrste avtorjev »politični in kulturni program« o slovenski poti v socializem; slovenski kulturi, znanosti, gospodarstvu, šolstvu, varstvu slovenske duhovne in materialne dediščine... Marsikdaj Stih razmišlja mimo trdnih, z dokumenti podprtih temeljev, sloni tako rekoč na površni celostni podobi stvari, na emotivnih podtonih v izrekanju hudih kritičnih (ob)sodb. Če bi hoteli izločiti eseje trajnejšega pomena in vrednosti, ne bi mogli mimo naslednjih: Barbari, Slovenski nacionalni kulturni program, Nova univerza naj ne bo zgodovinska okamnina. O treh velikih koncih in Položaj kulture. Tu je avtor najmanj dnevnopolitičen, v genezi pojavov in stvari najbolj luciden, analitičen in iz spoznanj ter kritik zagledan v možen razvoj. Če še naprej izdvojimo Stihov oris temeljnih idejnih in kulturnopolitičnih izhodišč v oblikovanju nacionalnega kulturnega programa, jih primerjamo S stanjem stvari, enajst let po zapisu (skupaj z Lojzetom Filipičem, leta 1970), laže razumemo, zakaj Stih ni velik optimist (pa tudi, zakaj ni treba biti prevelik pesimist). Marijan Zlobec žarska posname na leto, pet dobrih, celo zelo dobrih. — To je vsekakor visoko povprečje, ki je morda celo slika dejanskega stanja. Težko bi namreč zanikali pomen in položaj madžarskega filma, ki vedno znova opozarja nase s širokim odme- 104 105 Oktobrsko filmsko doživetje vom in visokimi priznanji. V petin-osemdesetih letih, ki so minili od prvega madžarskega filmskega poskusa (Cesar Frano Jožef odpira razstavo tisočletja avtorja Arnolda Sziklava), pa do danes je napravila velikanski filmski korak, ki je potekal nekontinu-irano, v preskokih in zavorah, ki so bili posledica madžarske politično-so-cialne situacije v največji meri. In danes se madžarska kinematografija s svojimi približno šestdesetimi aktivnimi režiserji, dvajsetimi celovečerci, petintridesetimi filmi in petdesetimi dokumentarci na leto, uvršča med vidnejše svetovne kinematografije. Zato nas izbor, ki nam ga je v Cankarjevem domu med 26. in 30. oktobrom pripravila revija Ekran, ni presenetil in ni prinesel nobenih posebnih novosti, ampak je le potrdil ustaljeno vedenje in občutenje ob sodobnem madžarskem filmu. Program je sestavljalo sedem filmov šestih režiserjev srednje generacije. Filmi nosijo letnice nastanka med leti 1974 do 1981. Videli smo naslednje filme: Očetova srečna leta Sandorja Sima, Mefisto in Zaupanje Istvana Szaba, Prijazni sosed Zsolta Kezdi Kovacsa, Potovanje v Anglijo Istvana Dardava, Odreši nas hudega Pala Sandorja in Allegro barbaro Miklosa Jancsa. Madžarska kinematografija (in ne samo kinematografija) se je rojevala skozi potrpežljivo in mukotrpno pot v iskanju resnice in besede, ki bi to resnico lahko nekaznovano izrazila. Še leta 1963 piše Mihah/ Szemes precej črnogledo in zagrenjeno o popolni omrtve-losti, ki da vlada v madžarski kulturi. Kar se tiče filma, že deset let ni videl dobrega, živega, kakorkoli angažiranega scenarija. Vendar pa so se v šestdesetih letih le formirale avtonomne skupine ustvarjalcev, ki se s poetičnim občutenjem sveta ozirajo v preteklost svoje domovine in jo poizkušajo ovrednotiti, spregledati, postaviti na svoje mesto. Preteklost rabi kot medij za preverjanje sodob- nih tokov in malo tudi kot maska za posredovanje idej. Pri tem si prizadevajo preliti zgodovinski trenutek skoz individualnost in trenutna čustvovanja. Predhodnica temu gibanju je Janos Her-sko s svojim sicer precej povprečnim filmom Dialog, ki pa je med pionirji, ki posegajo in rekonstruirajo revolucijo leta 1956. Med to mlado generacijo, ki je imela tudi priložnost, da se malo razgleda po svetu in je občutno revitalizirala in »naredila« madžarsko kinematografijo, so imena kot: Istvan Gaal, Istvan Szabo, Ferenc Kosa, Zoltan Fabri, An-dras Kovacs in Miklos Jancso. Mnogi med tedaj mladimi ustvarjalci, ki nastopajo danes kot srednja oziroma zrela generacija, delujejo z vso svojo svežo silo in vedno znova presenečajo z dobrimi filmi. V šestdesetih letih in še danes se radi ozirajo v svojo zgodovino. Zanima jih naprezanje po moči, kolektivna odgovornost, predvsem pa konflikt mase in posameznika. Tako se je v šestdesetih letih izoblikovalo tisto dojemanje sveta skoz oko filmske kamere, ki ga danes poznamo kot pojem »madžarski film«. S svojim specifičnim razpoloženjem ga zlahka prepoznavamo, vendar pa bi se temu specifičnemu razpoloženju in občutenju sveta le stežka verbalno ustrezno približala. Morda se mu lahko približam z lirsko širino, zastrto melanholijo, potlačeno strastnostjo, ki veje iz por, melanholijo in zagrizenostjo, ki si non-šalantno podajata roke, hkrati pa se čas neopazno in neprestano ustavlja. Filmi, ki smo jih videli v Tednu madžarskega filma, se ne razlikujejo bistveno od filmov izpred desetih let po svoji naravnanosti do sveta, saj gre za iste avtorje. Prav zato bi bilo morda zanimivo videti med predstavniki zrele in srednje generacije tudi kakega izrazito mladega predstavnika. Tako bi bila morda razvidna generacijska razlika, ki se v madžarskem filmu jasno zaznava kot razlika v razkrivanju druž-beno-političnih tabujev, v »pogumu« in 106 pronicljivosti pri obravnavanju spornih tabujskih tem madžarske zgodovine. Prav o tem je potekal pogovor za okroglo mizo, ki mu je po prvi projekciji prisostvoval tudi režiser S. Simo. Tudi tokrat se pogovor ni mogel izogniti vprašanju cenzure. Zdi se namreč, da madžarski filmi izhlapevajo v neradikalnih zaostritvah načetih tem in to povzroča bledikavost vtisov. Gre seveda predvsem za družbeno-politične teme iz madžarske polpretekle zgodovine, ki postopoma šele postaja predmet obravnave, ali pa še vedno ostaja tabujska tema. Simo je zanikal vlogo državne cenzure. Rekel je, da je domnevna nekonsekventnost prej posledica avtocenzure, ki so si jo privzgojili avtorji sami. No, po ogledu filmov sem imela občutek, da tako vprašanje kot odgovor ne zadevata v črno in osvetljujeta filme s precej nejasno svetlobo in jim celo delata krivico. S. Simo, Z. K. Kovacs, I. Szaba imajo poleg obvladovanja filmskega medija tudi dragocen posluh za prikazovanje življenja povprečnega posameznika. V njihovih filmih je najti tisto žlahtno sposobnost prisluhniti govorici drobnih kretenj in grimas. Vsakdanjost, nepomembnost usod s pobožno zbranostjo dvigajo prek posebnega v splošno tako, da se nam družbenozgodovinsko ozadje razkriva nevsiljivo, skoraj neopazno, pa čeprav daje odločilni pečat bivanju in ravnanju filmskih junakov. V drugo smer gre I. Szabo s svojim letošnjim filmom Mefisto, ki je bil posnet po istoimenski literarni predlogi Klausa Manna. Mefisto je zgodba o igralcu, ki se izredno uspešno udinja nacističnemu sistemu iz želje po slavi in uspehu. Film je veliki teater z izjemnim dekorjem kostumov in scene, z izjemnim posluhom za kamero (Lajos Koltai), ki se odlično orientira v interierih in z igralcem pretirano teatraličnih afektov, Klausom Mario-Brandauerjem. Bizarno razpoloženje, ki me na trenutke spominja na filme Zivka Nikoliča, Barbara Habič ustvarja P. Sandor v filmu Odreši nas hudega, toda po izjemni bizarnosti svojega celotnega opusa ga presega veliki poet, estet in mag madžarskega in sve-* tovnega filma-Miklos Jancso. Allegro barbaro je film izpred treh let, ki se v ničemer ne izneverja Jancsovi filmski poetiki, zdi se celo, da jo zaokroža, prečiščuje, Jancso je ponovno tak, kot ga poznamo, le da je še čistejši. Ponovno uporablja znane ambiente iz prejšnjih filmov: veliki odprti prostor ob jezeru, zračna odprta hiša-vse zazrto v neskončnost, morda prihodnost, tako kot junaki filmov. Voda, zemlja zrak in ogenj, sredi njih se v plesu življenja in smrti gibljejo ljudje. Njegovi filmi so poezija, kot bi brali Advjeve pesmi o narodu, ki »ob jezeru smrti« živi svojo »usodo žalosti in prekletstva«. V tej prefinjeni stilizaciji, filmskem baletu je Jancso absolutno politični režiser, teme njegovih filmov so ostro politične. Zanimajo ga upori ljudstva, revolucije, represije oblasti, krizne situacije, ki ustavljajo čas v trenutke usodnih odločitev in brezmejne samote, soočene s pripadnostjo. Junaki so sublimati narodove usode, vse slike izražajo univerzalno. Jasna simbolika poudarja obredni ples golih žrtev in uniformirane moči in nasilja, nad katerimi se spreleta-vajo živo rdeči zmaji upora in upanja. Scene se prelivajo v nove scene, ne da bi režiser uporabljal rez, kar daje njegovemu filmu občutje brezčasnosti, usodnosti in obreda. Čeprav pričujoči izbor ni bil izčrpna slika filmskega dogajanja na Madžarskem, nam je vseeno dal dovolj enotno podobo te kinematografije. Skoz izbor je bilo moč razpoznati specifiko in koherentnost te kinematografije, njenih tem in izjemno obvladovanje filmskega medija. Skratka, izbor je le potrdil znano kvaliteto te kinematografije, kar pa bi le težko trdili za nemške filme, ki smo jih malo pred madžarskimi videli v okviru dnevov kulture Zvezne republike Nemčije. V izboru ni bilo tistih, imen, ki se v naši zavesti 107 Oktobrsko filmsko doživetje spletajo okrog pojma novi nemški film: filmov nemških režiserjev. In smo med ni bilo Herzoga, Fassbinderja, Schlon- pretežno feministično obarvanimi filmi, dorfa, Wendersa, Hauffa. Tako smo ki se topijo v sentimentalno nereflekti- lahko med filmi Petersena, Margarete ranem socialnem feminizmu nemških von Trotta, JHelme Sanders-Brahms, režiserk (izjema je bila M. von Trotta), Heidi Genee in Alexandra Kluga za-t videli še popolnima povprečne in neza- man iskali tisto kvaliteto in prodor- nimive izdelke in se čudih kriterijem nost, ki nam je poznana iz mnogih izbora. Barbara Habič