faZb
»TRBOVELJSKI SLAVČEK«
SPORED:
Ivan Matetič-Ronjgov: Ivan Grbec: Emil Adamič:
Emil Adamič:
Emil Adamič:
Čače moj!
Jezusu pušeljček Venček slov. mladinskih narodnih pesmi Tiri, tiri tinje
V Korotan Uspavanka Vesela pesem
Ciganska Ah, zvonijo Dudeldajčki Sestrica (s sopran solo)
Mladinski zbor a capelia
Solospevi s spremljavo klavirja
Mladinski zbor s spremljavo klavirja
Emil Adamič:	Novoletna kolednica Moški zbor — dva kvarteta
Mlada mi je draga Moški zbor z bariton soio JezUS na Sveti gori Mladinski In moški zbor
Dirigent: Avgust Šuligoj
Pri klavirju: Dr. Danilo Švara
Solospevi: Rezika Koritnikova
(JURIJANA
Ivan Matetič-Ronjgov:
Čače moj!
Naricaljka
Narekovane za ocem
Čače moj! Nemila je vaša sirota, čače moj!
Ah, dobri moj prijaleljiu, čače moj!
Kega san ja sada zgubila, čače moj!
Ah, čače, nemila je vaša sirota, čače moj!
Ah, ljubeznivi i prijaznivi, čače moj!
Kernu ste vi naše sirote naručili, čače moj!
Ah drobne i maljahne, dobri čače moj!
Nenaučene i nenavajene, čače moj!
Kernu ste ih vi naručili i priporučili, čače moj!
Ah, ke su vam ostale, dragi čače moj!
Kako drevo odsečeno, čače moj!
Drobne i maljahne, mili čače moj!
Kako odsečene grančice, čače moj!
Ah, velo dobro moje, čače moj!
Moje i ovih drobnih sirotic, čače moj!	Istarska	narodna.
Ivan Grbec:
Jezusu pušeljček
Belokranjska narodna
Ko bi jaz vedela, da si ti Jezus moj, Ja bi ti dala pušeljček svoj!
Pušeljček rožmarin, Jezus Marijin sin, Ljuba Marija, Jezus bod’ moj!
Ko bi jaz vedela, da si ti Jezus moj,
Ja bi ti dala pušeljček svoj!
Pušeljček gartroža, Marija brez madeža, Ljuba Marija, Jezus bod’ moj!
Ko bi jaz vedela, da si ti Jezus moj, Ja bi ti dala pušeljček svoj!
Pušeljček lilija, Jezus usmiljenja,
Ljuba Marija, Jezus bod’ moj!
Emil Adamič:
Venček slov. mladinskih narodnih pesmi
Sij'aj solnce
a)	Sijaj, sijaj solnčece, oj solnce rumeno!
»Kako bom sjalo solnce, ko sem tak žalostno.< Solnce zgodaj gori gre, dekleta jokajo, ker rade bi ležale, pa vstati morajo.
Solnce pozno doli gre, pastirci "tarnajo, domov bi radi gnali, pa črede nimajo.
b)	Zima odhaja, pomlad prihaja, vse je veselo, ker rožce cveto.
Tički žgolijo, se veselijo, se veselijo, ker rožce cvetö.
c)	Lepo jutro! Fantje vstajajte, vstajajte dekleta in žene! Lepo mlado jutro se rodi, s stolpa jutrnico že zvoni.
č) Jezus sadil je vinograd.
S kom ga je sadil?
S svojo preljubo materjo, Devico Marijo.
Jezus je vezal vinograd.
S kom ga je vezal?
S svojo preljubo materjo, Devico Marijo.
Jezus je kopal vinograd. S kom ga je kopal?
S svojo preljubo materjo, Devico Marijo.
Emil Adamič:	Tiri,	tiri
Tiri, tiri tinje, mi smo pasli svinje. Tiri, tiri tore, do visoke gore.
Tiri, tiri tuka, pa je prišla vuka. Tiri, tiri iase in odnesla prase.
tinje	Narodna
Tiri, tiri tiči, mi za njo fantiči.
Tiri, tiri teli, smo za rep jo vjeli.
Tiri, tiri tore, gnali jo do gore!
Emil Adamič:
V Korotan
Iv. Albrechf
Čin, čin, čin, čin, proti Sinčji vasi naša so srca, naša je kri.
»Dro, diro, dro, dro,« še za iole goro mamica ima ljubečo roko..
Mamica naša pa: »Oj dober dan!« Pojdimo deca, v naš Korotan!
Emil Adamič:	. .	,	Vida
Uspavanka
Spanček, zaspanček črn možic hodi ponoči, nima nožič.
Tiho se duri, okna odpro, vleže se v zibko, zatisne okö.
Lunica ziblje ajaj, aj, aj, spanček se smeje, aj, aj, aj, aj!
Emil Adamič:
Vesela pesem
Zvonimir
V	zeleno polje, v zelen log, grem dobre volje, lahkih nog. Pomlad prispela k nam je v vas, pomlad vesela, zemlje kras.
Srce je srečno, duh voljan, vse kliče, miče ven na plan.
V	zeleno polje, v zelen log, grem dobre volje, lahkih nog.
Emil Adamič:
Ciganska
Fr. Žgur
Šator nad menoj razpet, sajast ves od dima.
Zdravo, pomlad, pisan svet! Zdravo, bogme zima.
Hiše mračne naj gredo, naj gredo mi zbogom, strune pesmi nam pojo vriskajoč za logom.
Cez godalo švigaj lok, pesem živa v pomlad plani, v gostih naših smeh in jok. S vir akno cigani.
Emil Adamič:	^	2vonjjo	Bogomila
Ah zvonijo,	Tihe sapice jesenske
pa komu tako	lepo?	jim zavele so z dobrav,
Moje rože,	rosno solzna vsa je trava,
danes smrtno	pot	gredo.	zadnji diha jim pozdrav.
Emil Adamič:
Dudeldajčki
Prišli trije so možički z dudeldideldaju, in se nastanili v vasi tam ob cestni graji.
Eden jo na meh je rezal, drugi v trombo pihal, tretji pa z debelim basom je poprek odrihal.
Ej, to bilo je veselje teh treh dudeldajev, vsi ljudje so k njim drveli iz vseh bližnjih krajev.
Prišli trije so možički, trije dudeldajčki, mi smo pa krog njih skakali kakor mladi zajčki.
Emil Adamič:
Sestrica
S. Sardenko
Nekdo na vrata potrklja: »Mladički moji, ste doma?« »Doma smo. Kdo pa si povej, odpret ne pojdemo ti prej!«
Sestrica vaša iz nebes.« »Lepo je to, a če je res?
No kakšni tvoji so lasje?« »Kot solnčni žarki rumene.«
»A tvoj obraz, kaj je rumen?« »Iz samih rožic je spleten.« »Kako pa gledaš, povej!«
»Še vse ganila sem doslej!« »A kakšno tvoje je ime?« »Pomlad mi pravijo ljudje.« »Odprimo ji. A ti pomlad provedi nas do cvetnih trat.«
Emil Adamič:
Novoletna kolednica
Narodna
Mi pa daleč prirajžamo, srečo in zdravje vam voščimo. Premisli, človek ti moj, novo to leto nocoj!
»Hišnemu očelu šenkamo eno rudečo gartrožo.«
»To ni nobena gartroža, to je sam Oče nebeški.«
»Hišni materi pa šenkamo eno belo lilijo.«
»To ni nobena lilija, to je Devica Marija.«
»Fantom in dekletom šenkamo lepi, zeleni rožmarin.«
»To ni nobeden rožmarin, to je pa Jezus, Marijin sin.«
Mi pa daleč odrajžamo, srečo in zdravje vam voščimo. Premisli, človek ti moj, novo to leto nocoj!
Emil Adamič:
Mlada mi je draga
Belokranjska narodna
Temna mi je nočka na zemljicu pala, na zemljicu pala, vsemu pokoj dala, ptičku in slavičku, mlademu junaku, mlademu junaku vu polje široko.
Vu tom mi je polju en grad zazidani, vu nom su mi gradu tri lepe devojke.
»Starejšo bi prosil, da bi mi ju dali.«
Japa z majkorn vele, da je zarueena. »Srednju ja bi prosil, da bi mi ju dali.« Bratec s sestrom vele, da je veru dala. »Najmlajšu bi ja prosil, da bi mi ju dali.« Japa z maj kom vele, da je še premlada. »Ako mi je mlada, v srcu mi je draga.«
Temna nočka mi je na zemljicu pala, na zemljicu pala, vsemu pokoj dala, ptičku i slavičku, mlademu junaku.
Emil Adamič:
Jezus na Sveti gori
Goriška nar. legenda
Marija zgodaj vstajala, prelepo se je vmivala. na božjo pot napravljala, na božjo pot, na Svet-goro.
Njen sin se tud’ napravlja ž njo, njen sin, oj vsmiljeni sin, Jezus sam.
Marija pravi: »Ljubi sin!
Pretežek si za nositi, prešibek si za hoditi na božjo pot, na Svet-goro.
Marija ga doma pusti, a ona vzdigne se in gre na božjo pot na Svet-goro.
Marija, ko je gor’ prišla, je sina tam zagledala, oj sina, vsmiljenega Jezusa.
Marija pravi: »Ljubi sin! Kako je to, kak more- bit, saj sem doma pustila te, a tukaj zdaj že najdem te?«
»»O Bog, o Bog, veliki Bog! Po svetu moram hoditi, ovčice svoje voditi in grešnikom odpuščati, v nebeški raj pripeljati!««