ZIMSKA
JERN  LEDINA
Jesen je že sklonila golo glavo, kot belo krzno sneg povsod leži, burja in mraz sta dvignila zastavo varljivih upanj na drog žalosti.
Zleknjena dalja v mrzli strasti sije: samotni mrak je v meni njen odsev; nekoga bi poklical rad čez njive, a molk bi bil ves moj odmev.
V enakonočje smrti in življenja za pot nemirno izprašujejo oči. Vem: novim razočaranjem naproti bomo s pogumom novim šli.
PISMO OB SLOVESU
R.  BOR
Pred pomladjo 1941.
V življenja neprijazni, mračni hosti
sem venomer zvesto bil vdan lepoti;
ko ste mi Vi, gospa, prišli naproti,
sem vzljubil koj v ljubezni Vas preprosti.
Vendar pri Vas sem mnoge užil bridkosti; blodeč brez druga po neznani poti sem v razdvojenosti, v srca samoti izgubil svoj poslednji sen mladosti.
Ko zdaj se najina je pot ločila,
naj ustnic ne krivi Vam lok posmeha:
z nevero, z dvomi sva oba grešila.
A da sva zopet med seboj brez greha, ker sva drug drugemu vse odpustila, — to slej naj meni bo in Vam uteha.
35