»Ti, riaroči, naroči »Slovenskega Gospodarja« na moj naslov, »Kmet. list« je menda izdihnil, ko ga ni več« — tako je rekel znancu neki radičevec, ki ni dobil več lista. Njega pa so slišali tudi drugi okoli stoječi in razvil se je razgovor. »Izdihnil še ni, upamo, da pa bode kmalu, pretekli teden le zato ni prišel, ker je bil konfisciran.« »To mora biti visoko odlikovanje, ko je tako čudna in dolga beseda«, je dejal šaljivec, ki pa res ni vedel, kaj ta beseda pomeni. »Konfisciran je bil, to pomeni, da je pisal take laži, da mu je policija zasegla vse izvode, in da se list ni smel poslati naročnikom. Tudi sodišče je potrdilo, da je policija pravilno ravnala. Laži, ki jih je ta list napisal, so bile namenjene, da bi hujskale zoper red in mir v državi.« »Zdaj razumem, kaj se je zgodilo«, je dejal šaljivec, ki je bil zopet dobro razpoložen. »Kndtetijski list« je dobil hudo bolezen. Jezik mu je otekel tako, da mu je segal do tal in se je za njim vlekel. Treba je bilo operacije. Izvršila se je po policijski sablji. Jezik je sedaj krajši.« »Ti pač take resne reči vedno na šalo obrneš«, ga je zavrnil resni župan, ali drugi pa so se mu iz vsega srca smejali. Šaljivec pa je postal na videz hud: »Kako moreš ti »Kmetijski list« imenovati resno reč? Ali te je najel za advokata? Se zelo motiš! On pokliče advokata — iz Pariza!« »Pa res, ali bodo za pravdo RadlčRačič ali Beograd—Zagreb res poklicali advokate iz Pariza?« »Res, res«, je dejal gospodar. »Ko so to najpreje Srbi poizkuslll in dobili nekega dobrega advokata za to, so v Zagrebu zagnali strašen krik. Istočasno pa so sami tudi poiskali enega v Parizu. No, vsak po pol milijona, do enega morda, bosta gotovo zaslužila!« »NaŠi advokati bodo pa lahko zraven gledali«, je hitro pripomnil šaljivec. »So res malo nevoljni, da se iz tujih držav kličejo advokati, ko jih radičevska stranka ima, čeprav je seljaška, toliko, da se kar tepejo za predsedstvo. Za dr. Mačka je treba zdaj delati grozovito reklamo, ker kmetom le ne gre v glavo, tudi na Hrvaškem ne, zakaj bi moral v seljački stranki biti advokat — predsednik!« »Mi tega ne razumemo«, je planil z besedo vmes šaljivec, »a zdi se mi, da je moda danes taka, da je vse narobe prav! To je najbrž moda — iz Pariza!« »Čenča«, ga je zopet zavrnil župan, »moraš vedno vmes govoriti, pazi, da ne stakneš one bolezni od »Kmetijskega lista«, pa bodo tebe tudi konfescirali!« »No, naše občinske sablje se pa ne bojim! Zadnjič smo jo hoteli za igro porabiti, pa je nismo mogli Iz nožnice potegniti! Sicer pa je to za našo občino dobro znamenje. Shranimo je — za spomin na hude čase!« Šaljivcu ni bilo mogoče blizu priti, zato je župan raje zasukal pogovor na drugo stran in je vprašal: »Ali so šli sedaj radičevci v — Beograd?« »Seveda niso šli. Pišejo celo, da je sploh nemogoče dobiti zadoščenja za 20. junij. Šli so v Prago. Oni, ki so pa doma ostali, so sklenili zbrati se dne 20. oktobra v Zagrebu. Edina vez z Beogradom je to, da redno dvignejo — dnevnice. Sliši pa se, da bodo nekateri poslanci na svojo roko šli v Beograd, da jih je kakih 20 do 30, ki nočejo take politike, kakor jo uganjata dr. Maček in Pribičevič. Ako se to zgodi, tedaj bodo ostali — izgubili ves političen vpliv in bodo blamirani pred ljudstvom in svetom.« Šaljivec se je zopet okorajžil. Vstal je, dvignil klobuk in dejal: »Za te poslance, k.i ostajajo doma, namesto da bi delali v skupščini, veIja ona pesem: »Kdor ni za drugo rabo, naj varje dom in babo.« Splošen smeh je zaključil razgovor o politiki, nakar je prišel na vrsto pogovor o trgatvi.