Ruižičev načrt o pogozdovaaiju. 229
Ružičev načrt zakona o gozdovih in o pogozdovanju.
Prof. dr. Metcd Dolenc.
1. Po vseh pokrajinah naše države obsegajo gozdovi 31% površine, država sama ima v svoji lasti skoraj polovico teh gozdov. Za smotreno gozdarsko politiko, ki bodi kolikor moči enotna za vso državo, treba predvsem poznanja vseh prilik, spadajočih v to stroko, v vsej državi. Težko je dobiti strokovnjakov, ki bi vse te prilike točno poznah in utrli pravo pot edinstvenemu zakonu o gozdovih in o pogozdovanju.
V predgovoru R u ž i č e v e knjige') čitamo, da je Jugu-slovensko Šumarsko Udruženje že leta 1921 na ustanovnem zboru izvolilo poseben odsek in mu je poverilo sestavo
') Načrt zakona o š u m a m a i z aš u m 1 j a v a n i u Kralji--vine Srba, Hrvata i Slovenaca. Tekst. — Motivi. (Kratak prikaz našes šumarstva i šum. administracije u času oslcbodjenja). — Predlog manjine u.pravjiog odbora JugosJovenskog šumarskog udruženja. Sastavio Ing. Andrej Rnžič. Ljubljana 1925. Izdala Podružnica Ljubljana .1. Š. U. Str. VI.+137.
230 Ružičev načrt o pcjigazdova.nju.
načrta za edinstveni državni zakonik o gozdovih in o pogozdovanju. Ta odsek pa ni prišel do pravega dela. Zato je leto za tem minister za gozdove in rudnike R a f a j 1 o v i č sklical komisijo strokovnjakov, ki so v kratkem roku izdelali široko osnovo za načrt zakona. Koncem 1. 1922 je prišel njihov elaborat pred »širšo komisijo«. Toda člani te komisije so dobili besedilo osnove za načrt stoprav ob svojem prihodu v Beograd v roke in v 10 dneh niso mogli drugega napraviti kot prečitati osnutek in ga malo predelati, do končne redakcije in usvojitve načrta pa ni prišlo. Člani te komisije iz Slovenije so vsled tega sklenili, da bodo sami izdelali svoj načrt na temelju splošnih smernic, ki jih je ustanovila širša komisija. 14 dni pozneje pa je upravni odbor Jugoslovanskog Šumarskog Udruženja poveril vseučiliščnemu profesorju dr. Aleksandru Ugrenoviču in tedanjemu gozdarskemu svetniku v Ljubljani ing. Antonu Ružiču isto nalogo. Oba sta delala, toda vsak zase. Ko je slednjič prišlo do nove seje v Beogradu na ministrstvu za gozdove in rudnike, je bil 26. aprila 1923 od večine sprejet Ugrenovičev predlog. Ružičev načrt pa označen kot predlog manjšine.
R u ž i č je svoj načrt dokončno redigiral in ga z nagibi opremil v oktobru 1. 1923, a v tisku izdati ga je utegnil šele pod novim ministrom za gozdove in rudnike dr. Žerjavom v prvi četrtini 1. 1925. Tako eksistirata dva načrta drug poleg drugega, Ugrenovičev, ki je izšel v Ljubljani 1. 1923, in Ružičev, ki je izšel istotam 1. 1925. V nastopnem hočem govoriti o načrtu strokovnjaka R u ž i č a, ki je deloval in še deluje (ta čas pri mariborski oblasti) v Sloveniji, o kateri pravi v svoji knjigi (str. 111), da je brez dvoma najbolje in najzdraveje urejena pokrajina v državi.
H. Za pravnika je na R u ž i č e v e m načrtu zanimiv predvsem problem zakonodajne tehnike vobče in pa rešitev predlaganih določb, ki posegajo v območje občih sodišč. Presoje o tehnični ureditvi načrta se seveda kot nestrokovnjak niti dotakniti ne morem. Smem pa ugotoviti, da je R u ž i č v izdaji svojega načrta priobčil zelo obširno razpravo kot nekakšne nagibe k načrtu, v katerih navaja med drugim tudi zakonite predpise raznih pravnih področij o gozdarstvu, za
Rulžičtv iiačn o poKaadovaiiiu. 231
kar mu bodo pravniki zelo hvaležni. Razočara pa pač vsebina teh nagibov v pogledu popolnosti, kajti govor je tu o i)re-gledu našega gozdarstva, gozdne uprave in nadzorstva, o nalogah gozdarske politike, o določbah občnega dela. Ko pa pride avtor do drugega dela načrta (šumska uprava) in do tretjega (administrativni postopek, zastaranje, kazenske odredbe, pristojnost, sojenje, prehodne in zaključne odredbe) pa skoraj do cela obmolkne, češ »te določbe so tako jasno izdelane, da je vsako obrazloženje odveč«. Pisatelj pravi končno, da se zadnja dva dela tičeta »u nniogočem naših jurista, pa neka oni svoju kažu. Ovaj je načrt promišljen i proveden konsek-ventno do kraja«.
Kolikor daje avtor načrta pravniku besedo, bi nastopno napisal nekoliko opazk. Še prej pa naj podčrtam dvoje avtorjevih vodilnih misli, da se vidi duh, ki veje iz načrta, in spozna splošni značaj tistih določb, ki jih sme jurist presojati.
Prva misel, ki loči po izvajanjih pisatelja R u ž i č a v dokajšnji meri njegov načrt od U g r e n o v i č e v e g a, je ta da se on trudi podati načrt zakona, ki je načeloma izrazito centralistično zamišljen, dasi v podrobnih stvareh koncedira tudi različno ureditev vprašanj za poedine pokrajine (tako n. pr. glede minimalne površine zasebne gozdne posesti, za katero je postaviti kvalificiranega strokovnjaka kol upravitelja). Zdi se, da mu je bila samo skrb za kvalificirani naraščaj nagib za to, da je odstopil od unificiranja rešitve tega vprašanja. Najvišji cilj avtorjev, ki si ga stavi v svojem načrtu, je energično zabranjevanje nadaljnega uničevanja in pustošenja gozdov in pa poprava o p u s t o š e n i h gozdov, sredstvo za dosego tega cilja pa »koncentracija svih zakona i propisa o šu-marstvu, u ko lik o je ona i o le moguča«. Dočim zahteva Ugrenovič specialne gozdarske zakone tudi za posamezne pokrajine, misli R u ž i č, da naj se vsi specialni zakoni skupijo v en sam zakon, ki bo dal smernice, a posebne uredbe naj se izdajo za poedine oblasti (str. 116, 117). Skratka, vse naj se edinstveno sprovede. Tudi uprava bodi centralistična in za vse pokrajine enako izvedena. Dočim U g r e n o-v i č za iiokrajine, kjer gozdni rcgal šc ni odpravljen, ne pred-
232 Ružičev načrt o pogozdoivairjti.
laga šumarskih tehničnih referentov, jih R u ž i č zahteva povsod. Administracija bodi urejena na temelju zakona o obči upravi. Policijska jurisdikcija naj se ne utesnuje na korist sodne, ampak razširi. Kjer ta njegova načela še nimajo potrebne zakonite zaslombe, ker predmetnih zakonov še ni. pooblastijo naj se »resortni ministri«, da v sporazumu z ministrom za gozdove in rudnike »stvorijo to prelazno« stanje v pokrajinah, kjer imajo drugačen postopek, kakor je predpisan s tem zakonom (sc. o gozdovih in o pogozdovanju po R u ž i č e v e m načrtu, str. 136).
Druga zakonodajna misel, ki jo R u ž i č podčrtava, je ta, da naj se z zakonom o gozdovih in o pogozdovanju reši hkrati tudi vprašanje, kako se naj preskrbi kmetovalcem in tistim, ki se bavijo poleg .svojega glavnega poklica tudi z obdelovanjem zemlje, iz državnih in samoupravnih gozdov lesa, drv in pašnje. Na ta način naj bi se v smislu člena 141. ustave rešila agrarna reforma glede gozdarstva. R u ž i č pravi, da so drugi načrti to važno poglavje pustili v nemar, a misli, da treba naravno pravo do lesa in drv tistih, ki so gozdni sosedje, pretvoriti v zakonito pravico na strani neposestnikov in zakonito dolžnost na strani gozdnih posestnikov. V načrtu pa vendar ne predvideva obligatorne razlastitve v svrho agrarne reparacije, ampak se zadovoljuje s fakultativno za velike gozdne komplekse, »što u praksi ne znači drugo nego pretkupno pravu države i samoupravnih tela za te šume« (str. 124).
III. Po teh splošnih pripombah prcidem k določbam načrta glede organizacije gozdarske službe. Izvedena je hierarhično, a avtor imenuje najvišjo nadzorno upravno oblast »nii-nistarstvo šuma i rudnika«. Neprilično se glasi določba, da stoji na čelu ministrstva minister, a organi ministra so »mini-starstvo šume i rudnika«, »generalna direkcija šuma i rudnika« kot prva stopnja, »direkcije šuma oblasti uprave oblasti«, od-nosno njihovi šumarski referenti kot organi druge stopnje, dalje »šumske uprave sreske upravne oblasti«, odnosno njihovi šumarski referenti kot organi tretje stopnje. Ni namreč točno, če se imenuje v marginalni rubriki »ministarstvo šuma i rudnika« na prvem mestu, dasi je v resnici najvišja oblast minister; niti ni priporočljivo, da se imenujejo hierarhično podre-
Ružičev načrt o pogozdovatiiju. '233
jena oblastva v nasprotnem številčnem redu. nego je to običajno za instančna oblastva drugih resorov.
Tehnično neprimerno je dalje, da je v čl. 226 govor pri državnih gozdovih o instančni poti od šumske uprave preko direkcije šum na ministrstvo gozdov in rudnikov, da pa se koncem te določbe takoj pristavlja, da je rešenje tega ministrstva (— mari ne ministra? —) izvršno. Saj so tudi rešitve nižjih oblastev lahko izvršne. Ta klavzula o izvršnosti se večkrat ponavlja, v čl. 229 pa Je vnovič poseben stavek, ki pravi še enkrat, da so »rešenja ministarstva šuma i rudnika« izvršna.
Glede pritožb je generalno določen rok 15 dni, računši od dne priohčenja rešitve ali odloka. Pogrešam določbo, kako je računati dneve, ko teče pritožba na pošti.
Težke pomisleke mi vzbuja določba čl. 231. Tu je rečeno, da Je tisti, ki je napravil ovadbo o kaznivem dejanju aH za-nemarjenju dolžnosti, dalje tisti, ki je napravil »terminirano« ovadbo ali prošnjo ali pritožbo, upravičen zahtevati od oblastva, ki mu je bilo to predloženo, da mu potrdi čas predložitve. Pritožbe pa mora pristojna oblast rešiti v enem mesecu, od kar jih je prejela. Če se pa izkaže potreba izjeme od te določbe, mora pristojna oblast stranko v navedenem roku o tem obvestiti. Sedaj pride končna določba čl. 231: »Ako stranka, koja je podnela žalbu, ne dobije u tom roku nikakvo rešenje, može obzirom na propise ovog zakona postupiti, kao da Je primila pozitivno rešenje«. Kaj je pozitivno rešenje, tega ne izvemo. Ali ne bi bilo »pozitivno rešenje« tudi to, ako bi stranka dobila obvestilo, da velja v konkretnem primeru izjema, ki podaljšuje rok? Pa če gremo preko te misli, aH je napadena rešitev postala vsled pritožbe neeksistentna? Kako je postopati, če je ovadil radi gozdarske krivice zasebnik zasebnika; — aH naj se obsodi ovaditelj na stroške poizvedb (v smislu čl. 244 načrta), ker se je ovajeni pritožil zoper sodbo, a je bila višja upravna oblast preobložena z delom ali pa prelena. da bi obvestila stranko  o izjemnem podaljšanju roka? In kdo naj tako reši?
IV. O gozdarskih kaznivih dejanjih govori glava VI. prvega dela načrta. Nikakor se ne morem strinjati z določbami načrta glede kaznivih dejanj, ki utegnejo biti tudi kazniva dejanja po občem kazenskem zakoniku. Iz načrta izhaja le, da
234 Ružičev načrt o pagozdloviMiSu.
jc pri gozdni tatvini plačati vrednost poškodovanega lesa, če ie bilo drevo občutno poškodovano, in da se razen tega kaznujejo storilci po čl. 234. V tem členu je sicer res navedeno, da se vsi prekršaji predpisov zakona o gozdovih kaznujejo po splošnem kazenskem ali kakšnem drugem specialnem zakotsu, torej po rednih sodiščih. Ali kje je diferencialni moment med gozdnim kvarom (Forstfrevel) in med gozdno tatvino (Wald-diebstahl). V čl. 234 je celo govor o posebno težkih slučajih in o »kombinovanih prekršajih«, ne da bi jih mogli že vsled tega momenta subsumirati pod sodne delikte. Tu bo treba na vsak način korenitih izprememb načrta, tako, da se vnese kot razloček med gozdnim kvarom in gozdno tatvino moment malenkostne vrednosti ali pa moment samovoljnega ravnanja v prepričanju, da bi storilec smel vzeti iz gozda lesa, smole, žira, gob. jagod, črne zemlje itd. na prošnjo zastonj ali proti malenkostni odškodnini.
Za gozdarska kazniva dejanja ustanavlja načrt dvojno kvalifikacijo: izstupe (prestopke) in prestupe (pregreške). V čl. 243 pravi naš načrt, da vrši poizvedbe »prethodno interno« pristojna gozdarska uprava in odstopa »instruisane akte« s cenitvijo škode in z zahtevo na odškodnino in plačilo stroškov v smislu gozdarskega zakona v kar najkrajšem roku pristojni sreski oblasti, da izvide (= poizvedbe) popolni in izreče sodbo,, ako niso ovajena dejanja kazniva po občem kazenskem zakoniku- Tu se vidi, da avtor načrta ne pozna dovolj našega modernega kazenskega postopanja, ampak domneva nekako iste pravne razmere kakor so v Srbiji. Pravilno bi bilo, da bi se že ob dvomu, ali ne spada kaznivo dejanje v pristojnost rednih sodišč, prepustilo nadaljnje postopanje sodiščem, kajti inače so vse poizvedbe več ali manj nepotrebne, ker sodišča itak ne morejo vezati. Zlasti velja to za precenjevanje škode na drug način kakor je določen po kazenskem pravdnem redu. Nerodno je izraženo tudi določilo, da mora vsakdo državne gozdarske organe ubogati, če kaj zapovedo, da se prepreči preteča nevarnost za gozdove. Ali naj velja to tudi za oboroženo vojaško silo. za višje gozdarske uradnike itd.?
V čl. 24(1 je navedeno, da se morajo državni in samo-upiavni uslužbenci, ki jim je gozd poverjen v varstvo, kazno-
KJužičev načrt o pogozdiovaiiiju. 235-
vati za tatvine in udeležbo na tatvini in gozdnih poškodbah kot »utajači opšteg kaznenog zakona«, a za vse administrativne krivice ali zanemarjenja dolžnosti po odredbah zakona o uradnikih državljanskega reda. Tu je jasno videti, da je šel avtor ali njegov mentor na posodo k srbijanskemu kazenskemu zakoniku, toda brez kritičnega pregleda zakonite snovi. Smiselno ista določba o »utajačih« velja le v Srbiji in Črni gori. drugod pa ne. Treba torej to zakonodajno misel preurediti ali pa izpustiti. Drugo bi priporočal brez bojazni za kakšno škodo vsaj izreka načrt itak generalno, da veljajo določbe občih kazenskih zakonikov, kakor obstoje v posameznih pokrajinah, povsod do izenačenja kazenskega prava. Tudi glede obtežilnih okolnosti je šel avtor na posodo k srbijanskemu pravu; prevzel je iz zakona o šumama (od 30. marca 1891) obtežilne okolnosti. izpustil pa olajševalne. Prav umestno bi pa bilo, aka bi si bil od tam izposodil n. pr. določbe o sozveznosti sodnih in administrativiiili deliktov ...
Ponesrečeno je tudi poglavje o zastaranju. Rok je odrejen za prestopke in pregreške na eno leto. Ce pomislimo na možnost zastaranja pregreškov in prestopkov, ki spadajo pred redna sodišča, v treh mesecih, kakor n. pr. po kazenskem zakoniku v Sloveniji in Dalmaciji itd., potem moramo zopet reči, da postopa načrt brez kritičnega smisla za pravni po ložaj v raznih pokrajinah države. Zastaranje izvršljivih .sod!) v treh letih je tudi institut, ki je povzet iz srbijanskega prava^ a ga za naš kazenski proces ta čas ne moremo priporočati, ker ne gre, da bi se za en del kaznivih dejanj zastaranje dovolilo, glede vseh drugih kaznivih dejanj, ki so v velikanski večini, pa ne.
V čl. 232 je rečeno: »za prekid zastarelosti u drugim slu-čajevima vaze propisi opšteg kaznenog p o s t u p n i k a,« a v Sloveniji, Dalmaciji, Hrvatski, Bosni itd. so ti predpisi, kolikor se tičejo baš prestopkov in pregreškov, le v kazenskem zakoniku. Sicer bi pa bilo treba tudi še kaj povedati o trajnih in ponavljalnih deliktih, ki so za gozdarske zadeve precej tipični. Ni lahko razumeti, zakaj naj sodni pregreški zastarajo v prilično kratki dobi. pri administrativnih kaznivih
236 Kužičev načrt o pogozdiovanju.
dejanjih pa naj Damoklejev meč preteče obsodbe visi nad storilcem brez kraja iii konca.
Zahteva po odškodnini zastara po načrtu objektivno v pol letu, subjektivno v dveh mesecih a tempore scientiae. Oba roka sta prekratka; niti ne vidim razlogov, zakaj ne bi bilo to vprašanje urejeno samo po načelih občega državnega zakonika, kar naj bi veljalo enako tudi za protizakonito zavzetje gozdnega zemljišča.
Uvedba popularne obtožbe je za veliki del države za enkrat neizvedljiva, smatram jo pa tudi za nepotrebno. Kdor je oškodovan, se oglasi že sam. Nikar dajati preveč prilike za denuncijacije iz gole objestnosti vaškega nemaniča, ki ga stroški zastran neopravičene ovadbe sploh zadeti ne morejo.
V prehodnih določbah načrta nam kaže avtor, kako enostavno si je zamislil unifikacijo začasnega postopka, sodstva in kaznovanja po zakoniku o gozdovih. Pooblašča se »nadležno ministarstvo. da privremenim naredjenjem, uva-žujučim predloge dotičnih oblasnih, upravnih vlasti odnosuo direkcija šuma sporazuimio sa ministarstvom: šuma i rudnika urede povremeni postupak, sudjenje i kažnjavanje po ovome zakonu prema postoječem redu na dotičnom teritoriju«. Ti predpisi naj se izdajo v roku 6 mesecev t. j. do časa, ko pride do veljave zakon o gozdovih. Kdo so pristojna ministrstva? Kje so glavna načela postopanja? V ustavi jih ni; v načrtu zakona tudi ne. Ali naj velja prosta roka — na vsej črti? Ministri so odposlanci političnih strank in se obdajajo v svojih uradih s svojimi političnimi pristaši. Ali naj pripustimo, da nastane vedno kolebanje v gozdarski državni politiki, kakor se pač »režimi« menjavajo!
V. Kakor radi priznamo avtorju veliki trud in ljubezen do stvari, ki sta nemara s tehnične strani rodila vsega uva-ževanja vrednih predlogov, tako moramo le obžalovati, da se avtor ni glede jurističnega dela svojega načrta pred publikacijo obrnil na pravne strokovnjake, namesto da bi jih šele v tiskanem načrtu pozival, naj se sami za kritiko njegovega načrta pobrigajo. Če pravi avtor načrta, da je načrt »premišljen in izveden dosledno do kraja,« izrekel je sodbo in ipsa causa in še to kot nepristojen sodnik. Povzeli smo le
o palrlalmeaitaraicim Odboru u CehoBlovačkom Ustavu. 237
glavne stvari iz pravniškega dela njegovega načrta, in pravno tehničnih hib bi lahko navedli še dokaj, pa menda že poka-zane spričujejo, da je avtorjeva sodba — nepravilna.
Seveda ima R u ž i č mnogo olajšilnih okolnosti zase, predvsem to, da zakonodajna tehnika pri naših zakonodajalcih sploh ni tako upoštevana, kakor bi morala biti. In vendar moramo ponovno in ponovno poudarjati, da ne zadošča samo dobra volja, ampak da je treba zasnovateljem načrta temeljite juristične naobrazbe in izčrpne informacije v predmetu. Šele kooperacija strokovnjakov po tehnični strani i 11 strokovnjakov po pravni strani bi mogla l)odatielaborat, kibismelveljatizaprimerno podlago nadaljnega razpravljanja. Samo tisti zakonodajni načrti so v resnici v državnem duhu koncipirani, ki so zasnovani tako, da ne omalovažujejo prava niti ene pokrajine s posebnim pravnim o b m o č j o m.