verujejo pa radi vsakemu, naj si bi jim natvezel še takih oskodnostij. Kultura pa tudi ni še dospela do tacega vrhunca, da bi ljudje ne gledali drug na druzega kakor volk na jagnje; da, gospod Darvin bi tudi s to analogijo lahko podkrepil svoj dokaz, da izhaja človek od živali — cd opice, saj je res vse živalsko na njem. O, ljudje smo škodoželjni, nevošljivi! Zlasti pa velja to za pesnike. Homer pravi: Kai fthongos fthon-go fthoneei kai aoidos aoido. Po domače bi to tako povedal, da pesnik pesnika ne more videti koncem oka. Potlej lahko razumeš, da Te Theodor Doksov ne bo hvalil in zakaj da ne, jasno Ti bo, da Te »filistri« ne bodejo hvalili.
In vendar je Tvoje življenje tako lahko umeti, če se le pozna Tvoj značaj. Ti niti nisi mogel drugače živeti, nego si. Ti si pesnik, in kot tak že po naravi strasten, občutljiv človek. Brez stra-stij pa ni pesnikov, torej bi tudi ti ne bil pesnik, da nisi strastan. Kaj si jaz upam trditi?!... Pa je vendar le res Brezstrastni pesniki a la Gangl, Doksov... niso pesniki, ampak pesmotvorci. Ali, če hočejo biti po vsi sili pesniki, dobro, potem pa moramo vzdeti Prešernu, Gregorčiču, Aškercu drugo ime, ne pesnik. Recimo, človek! — Smejati se pa le moram Ganglju, Doksov-u in jednakim, ki hote pesnikovati brez strastij. Ali se ne pravi to hišo zidati brez kamenja v oblake? Ljubezen je strast — nescrpen vir lirike — pregrešna, pst, te ne sme biti v pesmih katoliških pesnikov. Jeza je strast — neizčrpen vir satir — pregrešna; doli ž njo. enthusiazem za kar-koli je strast, a brez njega pišejo naši pesniki. Jaz pa nimam kar nič veselja za njihove umetne cvetke, naj si bodejo še tako lepo barvane, ko so pa brez — duha, ko pa nimajo svojih korenin v srcu človeškem, •— ampak v umetnem cvetličnjaku, v loncih, v za-bojčkih — hočem reči v njihovih piskrih — pardon   —   možganih.
Nikari torej ne misli, da si zaman živel, ako si tako živel, kakor bi vendarle ne smel vedno dalje živeti. Zaman ne, kajti imaš vsaj prepričanje, da si pesnik, in to prepričanje ni napačno! Ali strast je reka, ki, če stopi čez bregove in se razlije po ravani, uniči ne samo vso okolico, ampak tudi samo-sebe, ker se porazgubi, ki pa, tekoč v strugi, goni mline, nosi ladije; Ti bi moral napeljati strugo svojih strastij v pesmi. In to misliš storiti sedaj; kako bi torej ne bil vesel jaz, ki sem bil Tvoj — veruj ali ne veruj — najiskrenejši prijatelj zato, ker sem primoran ljubiti resnico in večjo popolnost, a sovražiti laž, licemerstvo, nadutost in domišljavost.
Torej na Dunaj pojdeš? Upam, da boš tam srečen, kajti v življenju boš, med somišljeniki morda, morebiti celo med prijatelji. In •— delal boš, a brez dela je človek nesrečen. O, ko bi mogel tudi jaz priti kaj kmalu t je gori! Ko bi le tudi jaz imel kmalu prašne šolske sobe, vojašnico za seboj! Jedno se bo kmalu zgodilo, ali drugo pa ne tako kmalu. Vendar upam, da se bova kedaj videla na Dunaju ali kjer že, ako nam bo sreča mila. Prav imaš, če si dobiš kako službo za to leto. A vendar je glavno, da si dobiš — trdno voljo. Ona je tvoriteljica, brez nje je celo nadar-
jeni Rajski j v Gončarovem »Oblomu« ali kje že (saj se ga menda še spominjaš) ostal le nekak diletantsk pustolovec. Upam, da mi boš odslej bolj pogostoma pisal, tudi kaj poslal; nasprotno se bom tudi jaz odslej češče oglašal pri Tebi; najprej pa Te prosim, da mi v slučaju, da res pojdeš na Dunaj, pošlješ svoj naslov.
O sebi Ti nimam povedati kaj posebnega. S šolo veš, kako da je; razven tega čitam romane (ruske), berem zgodovino (vzlasti domačo; sedaj ravno novomeško), hodim v gostilno (sedaj k Pe-pici; njen naslov je P. Repenšek pri g. Jaczu v N. m.) in spišem tu pa tam kako pesmico. (Ker je za danes pismo samo že preveč narastlo, do-pošljem Ti pesmice posebej.) Sploh pa se dolgočasim, da nikdar tega. Novo mesto je dolgočasno gnezdo.
Kar se tiče Tvojega mnenja, da pesnik bodi subjektiven, kakor si se nekoč izrazil, moram reči, da mu ne morem pritegniti docela. Mislim namreč, da se je mogoče človeku tudi v tuje stanje, tuje čustvovanje, tuje mišljenje prestaviti v mislih, a iz tega sočustvovanja dobiš celo vrsto novih mislij in čustev, ki jih radi subjektivnosti nikakor nočem zavreči. (Na ta način sem napravil že nekaj pesmij; prosim Te, da se takoj izrazi o njih, kakor hitro jih doboš.) Ravno zato, ker tako rad spoznavam tuje misli in tuja čustva, so mi tudi narodne pesmi prirastle k srcu. Kaj pa Ti? Ali si še vedno tako zoper nje? —
Kar mi pišeš o Govekarju, je verjetno. Škoda bi ga res bilo, če bi se pogubil. Slišal sem, da mu tudi jus ne diši več. Ali je res? O Zupančiču ni duha ne sluha. Rad bi vedel, kako kaj živi. Z Valenčičem prideš gotovo kaj skupaj. Zadnjič mi je poslal celo kopo pesmij. Obliko ima boljšo. Tudi Muren mi je poslal zadnjič dopisnico, v kateri pravi, da — raste. Je-li to res, ne vem, ker nisem že dolgo čital njegovih pesmij. Kaj pa, Bablerja poznaš? Meni je nekaj njegovih pesmij zelo ugajalo. —
Da ne bo ostajal prostor prazen, naj sledita tu še  dve  pesmi.    Druge,   kakor  sem  rekel,    dobiš
CANKARJEV »BUDALO MARTINEC«.
DR. FR. VIDIC.
/^)ravi umetnik stopa vedno par korakov pred ostalim svetom; on krči pot, po kateri mu sledijo potem v večji ali manjši razdalji najprej tisti, ki ga najlažje dohajajo s svojim duhom, umom in srcem, za njimi pa drvi slepa masa ali pa nastane praznina in umetnikovo delo ostane narodu tuje. Odtod tisto nerazumevanje, ne-zanimanje mase za vsako moderno strujo v umetnosti in v literaturi še posebej. Res je, da ni vsaka moderna struja napredek; marsikatera taka struja je gola zabloda, njeni propagatorji zaidejo na stranpoti in se le deloma vrnejo na ravno cesto, deloma pa se pogube in izginejo brez  sledu.   Cesto  se  drapira  z  modernostjo  le
186