Zakaj pesnii niso za narekovaiijc pripravne, in zakaj se ž njimi ne sniejo jezikoslovne vajc ze- diuovati. Prav je, in vse hvale je vredno, če se pesem otrokom razlaga; tudi mora vsak, ki hoče s petjem kaj doseči, to storiti. Otroci naj se zavedd, kaj pojejo. Ali za uarekovanje pesmi niso pripraviie. V pesmih se besede drugač naglašujejo, kakor v prozi, in besede so velikokrat okrajšane: tudi je sintaksa vsa drugačna, kakor v nevezani besedi. Tudi pescm vse drugače nanese, kakor se sploh govori (Licentia poetica). Otrok, ki kaj misli , se bo potem le v branju motil. Kratke povestice v prozi so veliko bolj pripravne za narekovanje. Skodljivo pa je, če se pesmi za jezikoslovne vaje jemIjejo. Veliko izrazov , —- trop , metafor — otroci v pesmah ne niorcjo razumeti, pa vendar nekoliko občutijo, kar jim bo pozneje jasno, ko bolj k pameti pridejo. To posebno velja v liričnih poezijah. Oe se tukaj v otroke sili, se vcč pokvari, kakor hasne. Njih pazljivost se na druge reči razgubuje; nauk, ki bi se otrok imel prejeti, jini ne sega tako v serce, ker druge reči začnejo premišljevati. Je pa po mojili mislih pesmiea lepo dišeča cvetica, ki se nc sme preveč po rokah valjati, da ne zgubi svoje živosti in prijetnega duha. Koristno je zelje na vertu; — radi pa (udi imamo cvetice, čeravno niso tako koristne. Poezija v pesmih je kakor hladna rosa na cveticah: pervi solnčni žarki pokažejo nam sreberne bisere po cveticab, vroče solnce pa te kapljice posuši. Se ve, da tukaj govorini le od Ijudskih šol. Otroci naj se, kolikor je mogoče, v svoji nedolžni priprostosti oliranijo; tuge življenja bodo pozneje zadosti pokušali; kar se pa samo po sebi razuine, jim še ni treba razlagati: otroci naj pojejo in se vesele življenja; dalje ko bodo živeli v priprosti nedolžnosti, rajše bodo ubogali. Ljudstvu naj se ne jenilje romantika! Pa kam sem zašel! Za jezikoslovne vaje naj pa vzame učenik to, kar mu dobro vredjeno berilo ponuja; tudi ni napčno, ako učenik otrokom to, kar so brali narekva; besede in cele stavke si potem bolj v spominu obderže. In če učenik tako ravna, ne bo prišel v zadrego zavoljo tvarine. Ce sem kaj napčnega od pesem ali sploh poezije govoril, prosim, naj mi pevci popravijo ; ker pristaviti moram, da ne znam Pegaza jezdariti. V svojib mladib letili sem se pač vsedel nanj , ali ubežal mi je in me še dobro obercal; gospod profesor namreč mi je na mojo neumerljivo pesem nekaj takega načertal, kar je konjski podkvi zeld podobno, in od odsihdob še nisem poskušal kljuse jezdariti, tedaj mi tudi ne gre kaj več od pesmi govoriti. — k, učitelj.