Kratke črtice o zaslugah sv. Cirila in Metoda za slovensko
nt     t,      f,i  , ,      kniiževnost.
Shšimo, da nam govore v '¦""'  "iV   I"   -.'_«¦(•• <'<t'm*t     '                                      naših jezikih veličastna dela
BoŽjft.             DeJ. apost. II. 11.
Noč paganstva je razpenjala svoja krila nad starimi Sloveni, našimi pradedi. A povesila je noč svoja krila pred krasno jutranjico, ki je razsipala žarke izhajajočega solnca. Ta jutranjica je bila sveta dvojiea, brata Ciril in Metod, ki sta usula našim očetora žarke solnčne luei — luči Kristove vere.
Kakor zlatoobrazno solnee. raztrese svoje žarovite trakove po materi zemlji, tako je usipal Kristov križ za naših blagovestnikov starim Slovenom luč veene resniee in narodne omike.
In kaj sta nam prinesla sveta brata, da ju ne inoremo nikdar dosti počastiti in se jima zahvaliti?                                           ,^   ^
Prinesla sta nam pravo vero in narodno omiko —¦ m to je vse. Kaj bi bili mi brez njiju ? Kakor dan brez solnca, kakor suho polje brez blagodejnega dežja; noč paganstva in neolike bi tlačila stoletja nas in naše brate.
,,Prava vera je luč in materini jezik je ključ k zveličavnej narodnej omiki,"   to so zlate besede blagega vladike.
Ciril in Metod sta ona slavna dvojiea neprecenljivih zaslug, ki je prinesla to luč sveta — vero Kristovo, ki je odprla s ključem uhod narodne omike — s ključem materinega jezika.
In ti, dragi čitatelj, pobožni Slovenec, iskreni Slovan, še premišljaš in čakaš? Upogni svoji koleni k zemlji in vzdigni svoje oči k nebu, tja kjer svetiti dve zvezdi slovanski, tja kjer zreta vže tisoč let obraz Gospodov naša verovestnika Ciril in Metod.                                           ,¦","'."'
Kaj je gnalo sveto dvojieo iz dražestnega Carigrada na težavno pot v veliko-moravsko državo Svetopolkovo in slovensko Panonijo Kocljevo ? Morda li slava in čast ? Nikakor ne. Sveta modrijana sta bila vzvišena nad posvetno slavo in prazno častjo; njiju značaj je bil čist ko ribje oko, in njiju namen dobroten in vzvišen nad zemeljskimi stvarmi. Gnala ja je Ijubezen in le Ijubezen do vere Kristove in neukih Slovanov, ki so še tavali več ali menj v temi paganstva in  brez  omike.    Jedino pravi  nauk Zveličarjev  sta hotela
134
vsaditi na zahodu Slovanom in sta ga tudi vsadila; kajti vže za svojega mučnega delovanja sta videla seme, ki je pognalo zlato klasje in plodilo nauk večne resnice.                                                       "*\.","   "    "         '
Ali naša verovestnika nista sadila na nerodoVftej zemlfi, iakor so delali nemški duhovniki pri tedanjih Slovanih. Pač so oznanovali ti nemški širitelji krščansko vero mej Sloveni, ali njih seme je bilo brezvspešno, ker ga niso znali saditi. Njih namen ni bil plemenit; kajti z ^ero našega Gospoda so si prisvajali tudi posvetno gospostvo nad njimi in vera jim je bila samo sredstvo, s katerim so nalagali našim pradedom veJik davek in nmčno tlako; za neniškim duhovnikom je stal tudi nemški vojak. Nemški svečeniki so le raalo ali nič umeli slovanskega jezika, usiljevali so Slovanom s Kristovo vero tudi latinsko obredje, prestvarjali so je s silo v Kristjane. Kako je vender mogel biti pri takih oznanovalcih uspešen napredek v veri krščanskej?
Vse drugaee sta delala grška brata. Prepričana sta bila, da se more vera uspešno razvijati na podlagi narodne in samo narodne omike. In s tem sta zadela pravo struno uspeha in napredka. Predno sta se napotila ozna-novat križ Zveličarjev, izumil je Ciril črkopis, ki bi ugajal slovanskemu jeziku. In ustvaril je modrijan azbuko, kakeršne po njem še ni iznašel nihče, da bi imela toliko znamenj za tako razne glasove bogate slovanščine, da-si smo imeli vže mi Slovenci toliko raznih črkopisov, od kar se je pričela knjižernost novoslovenska. Da bi imeli Slovani vže prej kako pisavo, težko je dokazati, da-si mnogi mislijo, da so pismena, ki se imenujejo glagolska, vže pred CiriJom bila v rabi. A Ciril je izumil najbolj na podlagi grških crk popolnem novo azbuko, kojo danes zovemo glagolico. Iinamo pa se drug Šrkopis iz onega časa, ki ga imenujemo cirilico. Ta se razlikuje mnogo od glagoliee, znatno je lepša ia čistejža in je jako podobna grškemu črkopisu. Oče tej cirilici pa je sv. Klemen, jeden izmed učeneev Metodovih, ki so po smrti svojega vladike (v 6. dan aprila 885. 1.) bežali iz Veliko - Moravske preko Dunava na Bulgarsko, kjer je daroval vže pokristjaneni Boris in kjer so ustanovili zlato dobo staroslovenske književnosti.
Ustvarivši primerno azbuko, mislil je Oiril najpred na prelaganje sveto-pisemskih, bogoslovnih in liturgijskih knjig na slovenski jezik, s katerimi bi se okoristili mnogobrojni a neuki Sloveni, kar jim niso mogli podati nemški in vlaški verovestniki. Kajti, ako sta hotela nevešče Slovene podučevati in raz-vijati v veri, bilo je neizbežno potrebno, da sta je podučevaJa v njih materinem jeziku in v domačem jeziku pisanimi knjigami. Da bi se pa SJoveni ne umikali nerazumljivej latinšeini pri raznih cerkvenih obredih, gledal je sosebno D'a to, da jim preskrbi razven s]ovenskega evangelja tudi obredje slovensko, liturgijske in druge bogoslovne knjige. Tako je sv. Ciril pripravil svojim ovčieam vse najpotrebnejše knjige (855 — 869), pel mašo slovenski, ueil in propovedoval v njih materinem jeziku. Pomofinik pa mu je bil brat Metod, Velikomoravski m Panonski vladika, ki je začeto delo prerano umrlega brata (v Eimu v 14. dan svefiana 869. 1.) nadaljeval in sijajno dovršil (868—885). A ne samo Kristovo vero sta učila in pisala knjige, zidala sta tudi cerkve in ustanovila učilnice, iz kojih so izišli izborni u6enci, kakor: Gorazd, Klemen, Naum, Angelarij, Sava.                                                          (Konec prihodnjie.)