PoStnina plačana v gotovini
Ljubljana, četrtek 8. oktobra 1936
Cena Din 1*
Leto I
Uredništvo in uprava: Ljubljana,
Novi trg št. 4/II
Štev. 15
Naročnina:
letno Din 24' polletno „	12--
četrtletno *	6'
Izhaja vsak drugi četrtek
GLASILO JUGOSLOVANSKEGA LJUDSKEGA GIBANJA ZBOR
9. X. 1934
Pred dvemi leti je na ta dan umrl Kralj Aleksander I.
Zedinitelj.
In vendar ni umrl...
Naš nastop 27. septembra v Beogradu
Zopet enkrat smo pokazali svojo moč. javnem zborovanja sredi Beograda je l2;rekel »Zbor« v prisotnosti tisočev na-jugoslovanskega (ljudstva resnico. 'Odkrito, jasno in glasno smo izpovedali syojo misel in svoje nazore o vseh usodah vprašanjih sedanjosti, o vsem zamotanem klobčiču problemov, ki ovijajo današnjega človeka. Podčrtali smo vse važ-momente tako notranje, kot mednarodne situacije.
Naša kritika ni bila kopica besed in \zrekov, vrženih kot pisana laž velikim 'J1 malim političnim otrokom. Tudi nismo CrPali navdahnjenje za naše govore iz globine podedovane ali nakopičene mrž-^Je, zavisti in zlobe. Naša misel niso po-®amezne osebe, temveč končna ustvaritev ^ega programa- Zato so bili naši napori brez drobnih in prozornih trikov dnevne politike.
Naša misel je rojena globoko v srcu ^Judstva. Izšla je iz opazovanja življenja in resnega iskanja izhoda iz navala ‘Judskih potreb in nadlog. Mi govorimo 0 tem, kar narod občuti in o čemur razmišlja. Mi dajemo stvarne in dokončne °hlike njegovi misli. Vse odobravanje na 2horu, ki je vzniklo spontano, iz globine Srca, nenaročeno in nezapovedano, zgo-vorno priča o tem.
Naša pot, ki je nekaterim izgledala Pretežka, predolga in pretrnjeva, se pred nami širi in skrajšuje. Nekateri so nas okušali podcenjevati, drugi so molče predajali preko nas, tretji so se nam posmehovali, Toda — stvarnost je močnejša, večja in neminljivejša od vsakega Predsodka.
Izdržali smo mnoge borbe, toda ne samo, da nismo klonili in se izčrpali, temveč smo ravno sedaj krenili z novo močjo naprej. Kajti mi vemo, da je naša vloga zgodovinska misija. Tu tudi ležijo globoki in živi studenci naše neizmerne mo. či in vztrajnosti.
Naše zborovanje ni bila bajka o Potemkinovih vaseh.
Udeleženci zbora so bili deležni edinstvenega vtisa. Nikogar mi ne goljufamo. Vsi, ki so prišli, so prišli iz svobode svoje vesti in iz svobode svoje misli.
V	našem celotnem dosedanjem delu smo prehodili vso našo državo, visoko dvigajoč naša zastavo, na kateri je s plamtečimi črkami napisano: Red, pravica, blagostanje I Iz samo svojih čistih, neomadeževanih sredstev smo — blateni in obmetavam z desne im z leve — prehodili polovico poti.
Iskali so, vsiljevali in provocirali so incidente, da bi mogli govoriti o njih, ne pa o nas; naše mnogoštevilne uspehe pa so modro in sistematično zamolčevali.
Toda hitrih, živih in močnih planinskih rek, bistrih kot rosa in globokih kot resnica, ni mogoče z rokami zadržati!
In zato vemo, da smo na pravem potu, ker nosimo v srcu vero in resnicoljubje, napojeno z ljubeznijo do zemlje in ljudstva, s katerim smo zvezani z močnimi vezmi skupne usode. Srce, vest in jasna pamet nam zatrjujejo, da je tako.
Mi vemo: od vseh življenjskih stez je najkrajša tista, po kateri stopaš moškega srca in vzravnane glave!
(»Otadžbina«, Beograd.)
Pismo Milana Vape Dimitriju Ljotiču
Gospod predsednik,
bil sem na Vašem današnjem zboru.
Vse, kar sem tam občutil, slišal in vi-^el tako lepega, močnega in velikega, je utrdilo v nekaterih mislih, ki so se °d časa do časa porajale v meni.
In sedaj sem pod močnim utisom vse-kar se je na tem zboru dogodilo. Ti-spontano navdušenje, ki je krasilo vnš zbor, je danes redkokje najti. Toda *}nši zemlji je to navdušenje potrebno, ^d mrkosti ni mogoče živeti.
Vaš zbor je bil odlično obiskan. Če-Prav sem veroval, da bo tam mnogo lju-rl> nisem mogel pričakovati, da se bo ^tega dne, ko je bilo v Beogradu na dru-mestu poti znanimi okolnostmi dru-zborovanje, stiskalo stlačeno skupaj °*iko ljudi, da je vsa zgradba »Slavije« 2 vHom bila prepolna, da so se mnogi Vračali, dočim so na ulici okrog »Slavije« ^ v kolikor je to bilo mogoče, druge nožice in poskušale odtod spremljati del° zbora.
»Otadžbina« je vzbudila mojo pažnjo. Z velikim zanimanjem sem spremljal njeno pisanje. Izprevidel sem ogromno razliko med njenim pisanjem in ostalim tiskom. V nji sem zagledal vidike, katere sem zaman hotel videti drugod. Ko pa je prišel »Zbor«, sem z velikim zanimanjem spremljal njegovo delo, njegovo borbo in njegove uspehe. Posebno se mi je do-padla njegova uporna borbenost in njegova brezobzirnost v iskanju prave poti. Vem dobro, kaj je borba. Štirideset let sem jo vodil. Smatram, da je edino dostojen poziv človeka. Zato me je »Zbor« ravno s tem nenavadno privlačil.
Tudi sam sem smatral, da so red, pravica in blagostanje pogoji za zdravo državno in narodno življenje. Brez njih ni močne države, toda brez le-te ni svobode naroda in ne svobodnega posameznika. Drugi se ubijajo v iskanju svobode, toda »Zbor« je čisto razumljivo ne išče. On zahteva red, pravico in blagostanje, le-ti pa dajejo svobodo. Kdor pa zahteva svobodo, a ne zahteva reda, pravice in blago-
stanja, ta bo dobil razsulo in suženjstvo, pa bo dvakrat izgubil Svobodo, kajti svoboda ni vzrok, temveč posledica; ona ne more osrečiti naroda kot vzrok, marveč izhaja iz predhodno izpolnjenih pogojev.
»Zbor« je edin razumel pravi vzrok današnje pretežke stiske. Njegova tolmačenja so izredno jasna. Noben resen človek temu ne more oporekati. Toda druge politične skupine jih ne poskušajo pojasniti. To se jim zdi nepotrebno. Kot ste rekli, one ne vedo, da ni mogoče upravljati svojo državo tistemu, ki ne vidi, da današnji čas ni isti, kot tisti, ki je bil nekdaj, pred vojnami. Ne razumejo globoke spremembe, ki so se izvršile v svetu v teh dvajsetih letih, temveč smatrajo, da je mogoče nadaljevati z istim načinom, kot se je preje delalo.
Prepolna so jim usta besede »demokracija«. Toda ne vidijo, da bi prava demokracija, prava vladavina ljudskega inter-resa mogla nastopiti samo na en način: s pomočjo ljudskih stanov, katerih neustrašni zagovornik je danes samo »Zbor.
Toda, vse to sem tudi bral in vedel. Kar pa me je posebno navdušilo, je bil ta Vaš današnji zbor. Tu sem videl predvsem tako Vas, kot Vaše tovariše. Videl sem in občutil, da izhaja misel, katero nosite, iz Vas kot žarek, vžigajoč prisotne. Bilo je nekaj trenotkov, ko sem skupaj z vsemi prisotnimi občutil, kako se zlivam v eno celoto, skozi katero živo polje plamteči duh. In ko sem to občutil, sem razumel, da so taki ljudje sposobni napraviti iz ideologije živo delo. Kajti mnogi lahko pišejo, pa tudi govorijo — toda ne navdušijo in ne vžgejo. Malo je število ljudi, ki to zmorejo. Brez njih pa se taka misel ne more razširiti.
Toda nič manjšega zanimanja ni bila vredna tudi ostala Vaša družba. Zapazil sem veliko disciplino rediteljev in tako vdano navdušenje pri izvrševanju dolžnosti, kot ga je resnično redkokje mogoče videti. Imeli ste tudi nasprotnike. Po večini so bili to marksisti. Večina njih je prišla, da bi Vam pokvarila zbor. Toda niti besede niso poskušali zaklicati, tako jih je zmedlo in presunilo vse, kar so videli, slišali in občutili.
Zaradi vseh teh redko lepih stvari Vam ne bi napisal tega pisma, da niste izgovorili Vašega poziva vsem nacionalnim in socialnim silam, da naj ne stoje prekrižanih rok kot neizkoriščena rezerva za Goleč Planino.
Vaš poziv SOS je bil popolnoma umesten. Tako mednarodne, kot naše narodne razmere so take, da smo podobni ladji v nesreči sredi burnega morja. V zadnji uri je treba reševati ladjo, posadko in potnike.
Toda mi vidimo »malo, drobno, strankarsko, klikaško in koterijsko politiko«.
Na koncu ste naslovili poziv vsem nacionalnim in socialnim silam, da, če že ne morejo vstopiti v »Zbor«, eno lahko store in morajo storiti: naj se združijo v eno samo nacionalno in socialno fronto in naj zahtevajo prestanek male, strankarske politike in uveljavljenje velike, vsenarodne in vsedržavne politike.
Ta poziv je bila pointa Vašega zbora. Slišal sem ga, razumel sem ga in mu sledil.
Ne samo, da pristopam s tem v nacionalno in socialno fronto, hočem vstopiti v njeno jedro, v »Zbor«, ker resnično uvi-devam, da bi zagrešil neodpustljiv greh, Če bi še naprej ostal pasiven kot rezerva, zavlečena za Goleč Planino.
Verujem v boljšo usodo naše države.
Naslavljam na Vas to pismo izjavlju-joč svojo pripravljenost, da bom stal na strani »Zbora«. Želim, da bi bilo Vaše delo kronano z lepim uspehom ob naši iz vsega srca izvirajoči podpori in Vas prosim, gospod predsednik, da sprejmete moje iskreno spoštovanje.
V	Beogradu, 27. sept. 1936.
Milan Vapa.
Kdo le naš novi tovariS Vapa?
Borba našega slovenskega delavstva proti kapitalističnemu izmozgavanju na Jesenicah, je zopet enkrat, kakor že tako cesto, prešla v akutno fazo. Delavci so štrajkali. Pri mizi v neki jeseniški gostilni sedi mož drobnega obraza, košatih brk in pronicljivih oči, iz katerih sije odločnost in dobrota. Okrog njega delavci. Sprejemajo od njega podporo v borbi s kapitalom. Že več tisoč je neznanec razdal. Pristopi mož postave, zahteva od tujca, da se legitimira. Neznanec seže v žep in poda možu postave listino. In oko postave čita: Milan Vapa, lastnik ene največjih papirnic v Jugoslaviji... Tovarnar podpira čisto nenaprošen borbo delavcev proti — tovarnarjem. Pa še od kako daleč je prišel zato! Kar iz Beograda! Pa ne samo na Jesenicah, tudi na drugih krajih Slovenije je srečaval naš delavec istega neznanca, vedno, kadar se je nahajal delavec v stiski. Kajti tov. Vapa ve, kaj je delavec, saj se je tudi sam povzpel s trdim delom od preprostega delavca v dolgih letih in postopoma do — lastnika največje tovarne te vrste pri nas, do lastnika milijonskega podjetja. In, če še ne slutite, kdo je tovariš Vapa, pojdite v Beograd, pa govorite z delavci njegove tovarne, oglejte si to tovarno, delavska stanovanja, čitalnico, jedilnico itd. Delavec je tu član družine s svojim tovarišem Vapo, ki vodi družino, se z njo veseli in z njo živi. Če se delavec poroči, je to veliko veselje za vso družino, Vodja daje doto, vodja je boter otrokom, ki se odkupi za sinčka manj, za hčerko več, da so starši malo potolaženi, ker je »le« hčerka. Družina ima dve svoji godbi, ko zaigrata, vodi vodja kolo. Družabne večere ima družina, in vodja je vedno med njimi, predava, se razgovarja, vodja živi z družino z vsem srcem. Živi za njo in družina za njega. Kolektivna pogodba, plačan dopust, vse to visi, napisano črno na belem, na žadu v jedilnici, v lepem okviru, vsakomur na vpogled. To je naš novi tovariš Vapa!
In, če je »Jutro« pred dnevi našlo baš Vapo za svoje neslane zafrkacije, potem to samo pomeni, kako neprijetno je vse dimilo, ko so slišali, da je tudi tov. Vapa
—	Zboraš! Če so šli Vapini delavci na JRZ shod, potem je to samo še eno priznanje več tov. Vapi, da imajo namreč pri tem tovarnarju izjemoma delavci lahko svoje svobodno politično prepričanje. Mogoče pa je tudi »Jutru« malce znano, zakaj so tudi sicer šli mnogi delavci na ta shod, mogoče je pa tudi, da prirediteljem tistega zibora danes niti ni preveč všeč, da so le-ti prišli.
V službi resnice
Tisoče ljudi je bilo na našem manife-stacijskem zboru v Beogradu, dne 27. septembra.
»Politika« je ob lej priliki napisala: »Dvorana je bila tako polna, da mnogi niso mogli v dvorano, temveč so poslušali odzunaj preko zvočnikov izvajanja g. Ljotiča in ostalih govornikov.« Po teh uvodnih besedah sledi preko celega stolpca podrobnejše poročilo o našem zboru s sliko tov. Ljotiča.
»Vreme« in »Pravda« prav tako posvečata našemu zboru po stolpec, slednja ima celo fotografijo gostih vrst poslušalcev na zboru izven dvorane.
Ljubljanski »Slovenec« pa je dne 28. septembra odpravil ves zbor z enim samim 6tavkom: »Obisk je bil neznaten«.
V	isti številki pa je naenkrat svoja po-manjševalna očala zamenjal s povečevalnimi in zagledal drugod, na trgu, kamor ne spraviš več kot 12.000 ljudi, kar 40.000 ljudi! Dokazuje pa vse to s prvo aprilsko fotomontažo naslednjega dne 29. septembra, kjer so na enem koncu ljudje nalepljeni na hišne zidove vse do dru-
gega nadstropja, na drugem koncu pa so ti ljudje odrinili hiše kar za sto korakov nazaj.
Vse to pa ga prav nič ne ovira, da se ne bi že v svojem uvodniku z dne 1. oktobra pod naslovom »V službi resnice« širokcustil takole: »Katoliški časnikar pove in zagovarja resnico z največjim pogumom tudi napram onim, ki imajo oblast in vsa sredstva sile. Orožje katoliškega časnikarja je resnica, ki ne pri-
naša časne koristi in ne stoji v službi nobenega namena ...«
Tako torej! Samo ob sebi se seveda razume, da so katoliški časnikarji samo pri »Slovencu«, ki seveda ne stoji v službi nobenega namena. Povsod drugod so menda sami budisti, pa še ti so znali napisati, da obisk na našem zboru n i bil neznaten! Sicer pa — saj nikjer ne piše, da bi bil vprav budizem najbolj izmaličen ...
Devalvacija francoskega franka
Dne 6. junija t. 1. je v francoskem parlamentu izjavil g. Leon Blum sledeče:
»Mi nimamo namere, da bi stroške svojega programa pokrili s kako denarno operacijo. Država naj ne pričakuje od nas, niti naj se ne boji, da bomo nekega lepega jutra nalepili po zidovih bele objave o devalvaciji, bele objave denarnega državnega udara.«
Danes pa je ta »denarni državni udar« postal — dejstvo. Danes so v Franciji zidovi prelepljeni z objavami o devalvaciji. Njen izvrševalec je isti Leon Blum, ki je pred štirimi meseci dal gornjo izjavo, obeležujoč z njo istočasno tudi cilj te denarne operacije: pokritje stroškov njegovega strankarskega programa.
Devalvacija franka ima dvojni značaj: gospodarski in politični.
Gospodarsko ona pomeni poraz dosedanje valutne politike ne samo vlade Leona Bluma, temveč vseh meščansko-levičarskih vlad v Franciji. Anglija je zares ravno tako devalvirala svojo valuto pred petimi leti. Njenemu primeru so sledile tudi Zedinjene ameriške države. Toda obe veliki sili sta izvršili devalvacijo tedaj, ko je bila izvedljiva nrez velikih potresov. To pa je bilo v periodi deflacije, ko so cene šle navzdol.
Blum je izvršil svojo devalvacijo potem, ko je že preje z inflacijonističnimi odredbami brezuspešno poskušal rešiti kritično gospodarsko situacijo. Zaradi teh inflacijonističnih ukrepov —• v jeziku »ljudske« fronte se to imenuje »razširjenje kredita« — se je dvignil nivo cen v Franciji za 15 do '20%, pa celo 25% iznad prejšnjega stanja. (Mimogrede povedano je to povišanje cen večje, nego povišanje mezd, katero je bilo doseženo z uradno organiziranimi štrajki!) Angleška in ameriška devalvacija pa sta bili vendarle bolj premišljena ekonomska ukrepa.
Pod takimi okoliščinami more imeti devalvacija katastrofalen učinek. Posebno tedaj, če jo izvede tako 6laba vlada, kot je vlada g. Bluma.
Pa to je končno notranje francosko vprašanje, čeprav moramo obžalovati francosko ljudstvo, posebno francoskega delavca in malega človeka, ki na ta način drago plačujejo svoj glas, katerega so dali lahkoverno blestečim obetanjem »ljudske« fronte. Tu je še ena stvar, ki je interesantnejša od te. To pa je, da se socialistična vlada poslužuje v svoji finančni politiki istih metod, katerih se poslužujejo tudi vlade meščanskih,
»kapitalističnih« strank, t. j. metod inflacije in devalvacije. Vse odlike demokratske nesposobnosti za odločne in vse objemajoče ukrepe izražava tudi socialistična vlada g. Bluma.
Problem denarja pač ne obstoji iz inflacije, deflacije, devalvacije in sličnih palijativ. Ta problem je mnogo globlji. On obstoji v tem, da je končno treba pojmiti vso resnico o denarju, katero je kapitalizem prikril s pomočjo svojega najmilejšega sina — marksizmu. O tej resnici smo že mnogokrat pisali. In zopet moramo ponoviti: denar mora služiti kot notranje sredstvo gospodarskega prometa v okviru narodnega (ljudskega) in državnega organizma. On mora biti uporabljen po načrtu, da pa pri tem ne more služiti v špekulacijske svrlie. Zunanji tečaj (kurz) tega denarja pa se more in mora dirigirati neodvisno od njegovega notranjega kurza, ki se mora odrediti edino po potrebah narodnega gospodarstva, toda ob izključitvi borze! Kajti demokratske, liberalno-kapitalistič-ne bajke o »svetovnem tržišču« so samo bajke, dočim je resnica to, da obstojajo samo ljudski gospodarski organizmi, ki imajo svoje potrebe, svoje zahteve, kot celote pa tudi svoje medsebojne odnose.
Tisto »svetovno tržišče« (Weltmarkt) pa je v resnici samo svetovna špekulacija,
namenjena bogatitvi mednarodnega finančnega borznega kapitala.
Zaman so vse tolažbe, da se bo z devalvacijo evropski trg poživil, da bo vzcvetel nov promet, da bodo padle medsebojne devizne omejitve — celo carinski zidovi, da bo zavladala svoboda gospodarskega delovanja v Evropi... (Pomislimo, kaj bi bilo z našo mlado res domačo industrijo, če bi to bilo resnično!) Resnica je samo ena — in to smo povedali.
Politični značaj devalvacije pa se najboljše vidi v tem, da se je ob tej priliki zopet enkrat sprožilo vse frazerstvo in vsa cenena demagogija demokracije. »Ljudska fronta« je izjavila, da ne bo devalvirala. Socialisti so izjavili, da ne mislijo na devalvacijo. Komunisti so se kategorično izjavili proti devalvaciji. Ra-dikal-socialisti so ropotali na vso moč proti devalvaciji. Vse to dotlej, dokler so jim bili potrebni volilni glasovi.
Danes pa so se vse te stranke na svojih forumih odločile, da IhkIo glasovale za devalvacijo, katero sprovaja njihova skupna vlada. In če se je nekdo izmed dalekovidnejših članov teh partij morda privatno izrazil proti, pa se je budno ogibal javno izreči to svoje prepričanje, kaj šele, da bi glasoval proti vladnemu predlogu. Kajti: če pade vlada, pride druga, ki sicer ne bo devalvirala, pa vendar ne bo vlada tiste strankarske grupacije, kateri tisti dalekovidni poslanec pripada. Zato glasujejo vse stranke »ljudske fronte« složno za devalvacijo. Kajti boljša je vlada, ki vodi bankrotersko poli ti-ko, pa je »naša« — kot pa vlada, ki vodi najboljšo politiko, toda pripada drugi stranki!
Tako pravi »logika demokracije« ...
Razdolžitev in demokracija
Demokracija ima eno značilno odliko: ona ne trpi velikih ljudi. Na vrhove postavlja samo povprečne in majhne osebnosti. Ravno tako pa tudi ne pozna velikih in odločnih ukrepov. Nesposobna je, da bi jih zasnovala in izvedla. Vladavina majhnih in povprečnih ljudi, ki izdajajo ukrepe v malih in povprečnih kosih
—	to je demokracija. Sodobna lažna demokracija, ali pseudo-demokracija, pa je omenjenemu svojstvu dodala še eno: nasilje, brezciljno in brezidejno nasilje.
Težka so gospodarska vprašanja današnjosti. Zanje tudi ni lahkih rešitev. Problemi gospodarskega življenja zahtevajo odločne, velike odločitve. Nič več ni govora o prehodni krizi. Govor je o smrti vsega sistema, o prelomu med dvema dobama — med staro, ki tone in novo, ki se poraja in pretresa svet.
Demokracija pa v očigled ogromne, težke stvarnosti, ki kosi ljudi in narode, izdaja malenkostne in kratkovidne ukrepe. V tem pa je ravno njena tragedija. Zaradi te svoje nesposobnosti pa je tudi obsojena na smrt.
Kapitalistično gospodarstvo se odlikuje z vladanjem finančnega kapitala. Finančni kapital je tisti kapital, ki sam ni vključen neposredno v gospodarstvo in v proizvodnjo, pa bega skozi gospodarsko življenje, prinašajoč svojemu lastniku dohodke brez dela in truda. Lastnik finančnega kapitala posojuje svoj kapital gospodarskemu podjetniku in delavcu. Niti s prstom mu ni treba ganiti. Nobenega rizika ne prevzema na sebe. Delo, napor, riziko — vse to prevaljuje na svojega dolžnika. On samo izvlači sadove. On se okorišča z dolžnikovim naporom. On živi kot paraeit, kot zajedalec. Debeli se in raste ter drži v svojih mrežah stvarno vse gospodarsko življenje. Kapitalistično gospodarstvo pa je tako urejeno, da gospodarski podjetnik lahko dobi kredit, t. j. potreben denar samo od finančnega, torej od posojujočega kapitala. To pa zato, ker je kapitalizem iz denarja, ki naj bi. bil samo sredstvo in pomožno orodje, napravil blago in silo, ki omogoča svojemu lastniku, da vleče
Drim.—Litija:
Kriza in načrtno gospodarstvo
(Nadaljevanje.)
Z dvigom vrednosti novca pravijo me-talisti, padejo cene in tako se vse življenje poceni za vse ekonomsko slabe sloje.
Če bi bilo to res, bi moral imeti danes že vsak delavec, uradnik itd. svojo hišico in vsega dovolj. Toda zmota je usodna, to kažejo dejstva današnje krize. Prvo kar stori država, je, da na tej zmoti stare šole reducira javnim nameščencem plače z ozirom na porast vrednosti denarja. Na drugi strani pa vidimo, da se radi tega porasta vrednosti denarja pocenijo samo kmetski pridelki do za kmeta usodne nižine, V6e ostalo pa ostane približno enako drago. Zakaj, hočemo pozneje izvajati. Boljša obleka ali čevlji stanejo še vedno tudi danes Din 1.500—, odn. Din
200___  z	ozirom	na vrednost dinarja pa
to znači toliko, kakor če bi bil pred krizo moral plačati za isto obleko Din 3 do
4000_____ ali pa za čevlje Din 4—500. Pri
tem pa uradnik nima z ozirom na redukcijo plače morebiti niti na leto več za eno obleko, delavec pa za dva para čevljev. Na lastnem telesu tedaj doživljamo vso to blagodat deflacije, katero pridi-gujejo metalisti, pa jim njihovo napačno
teorijo dejstva spreobrnejo ravno v nasproten uspeh (ali bolje popolen neuspeh). Premožni podjetnik, zasilno še izhajajoči delavec, obrtnik, uradnik, ves srednji stan intelektualcev, vse se paupe-rizira, iz poštenega trgovca in nameščenca nastanejo (vsled korupcije po sili) kriminalni tipi in vsled splošne demoraliza-cije kulturni ljudje divjaki — vse to radi tega, ker ni denarja, — in v agrarnih državah predvsem radi tega, ker ca 80% kmetov ne more ničesar več plačati in kupiti.
Deflaeija ustvarja namreč trajni padec cen (predvsem za kmetske pridelke). Kakšne posledice ima to za trgovino? 80 odstotkov kmetskega stanu ne more ničesar več kupiti, pa tudi delavec obrtnik in uradnik so na istem, mali procent denarnih mogotcev pa preko svoje |H>trebe tudi ne more vsega pokupiti. Trgovcu, ki pod nabavno ceno ne more prodajati — in ki je v boljših časih večkrat v letu razprodal in obnovil svojo zalogo, — ostane zaloga nedotaknjena, njegov dohodek pade na minimum, on pa naj plača iste davke in ostale dajatve kot preje.
Isto je z industrijo. Zaloge se kopičijo, trgovec jih ne kupuje več, da jih odda dalje konzumentu. Če pa so slučajno skladišča tudi od preje prazna, se kljub temu ne dela, ker vsled splošne paupe-rizacije ni podana več rentabiliteta dotič-nega industrijskega podjetja, ki ne zdrži več javnih dajatev, delavskih plač, nakupa surovin, neglede na to, da bi bila že proizvajanja sama bržkone pasivna. Ta» ko vidimo na teh praktičnih zgledih, da koristi deflacija samo denarnim mogotcem, katerim se vsled dviga vrednosti denarja ob istem številu novčanic premoženje veča, medtem ko vse ostalo gospodarstvo propada.
Da pa bo stvar še bolj jasna, je treba omeniti še sledeče. Za 1 kg mesa je treba dati n. pr. 5 kg žita, ali plačati toliko, kolikor delavec zasluži v treh delavnih urah. To se imenuje relacija cen. Po deflaciji in dvigu vrednosti denarja ob istočasnem padcu cen poljskih pridelkov, treba je dati za 1 kg mesa morebiti že 10 kg žita, ali 6 delavnih ur, medtem ko cene manufakture in industrijskega blagu ne gredo, vsaj ne tako hjtro nazaj, na drugi strani pa se uradništvu in nameščencem takoj reducira mesečna plača — in morajo vsi ob zmanjšanih dohodkih plačati za razne dobrine višje cene, ki jih v kratkem več ne zmorejo — in se neha vsako kupovanje najnujnejših po-
korist od gospodarskega truda vsega Človeštva.
Posebna značilnost gospodarske da- : našnjosti je tlačanjenje obrestim, s katerimi finančni kapital sebi podjarmlja gospodarstvo. V praksi se to tlačanjenje izraža v prezadolženosti, ki ovira in duši vsak gospodarski polet, vsako ustvarjalno inicijativo gospodarskega podjetnika.
Za to pa prezadolženost ni slučajen in, minljiv pojav. Ona je strukturalna, t. j-ona je vzročno in neobhodno zvezana's kapitalističnim redom.
Zato se tudi vprašanje razdolžitve iU* sme stavljati kot vprašanje, ki bi zanimalo samo en stan, samo eno vrsto gospodarstvenikov.
Zato je vsaka razdolžitev, katere n* spremlja tudi korenita reforma vsega gospodarskega sistema, brezciljna in nepotrebna. Razdolžitev ima svoj smisel samo tedaj, če je dokončna in če oprošča gospodarstvenika definitivno od tlača* njenja kapitalu. Kakšno korist prinaša razdolžitev, če mora jutri nastati zopet nova zadolžitev? Kajti to zahteva sani gospodarski red, ki je ves tako urejen« da do zadolžitve in prezadolžitve mora priti.
Pravo in resnično razdolžitev prinaša samo korenita izprememba gospodarskega reda. Na mesto kapitalističnega gospodarstva je treba postaviti antikapit®-listično organsko gospodarstvo, v katerem bo denar samo sredstvo, ne pa vladar. Kreditiranje gospodarstva se niora : postaviti na novo podlago, ki ga bo p°" polnoma osvobodila izpod jarma finančnega kapitala in tlačanjenja obrestim«
Razdolžitev v okviru kapitalističnega reda je tipičen polu-ukrep, za kakršnega je demokracija tudi edinole sposobna-Toda razdolžitev samo enega stanu, sam0 ene vrste gospodarstvenikov je le den)S-goško sredstvo, ki ima za cilj dosego kakega kratkotrajnega političnega efekta.
To je slabotno zdravilo za hudo borzen, to je malenkostna injekcija dem°* kratskemu režimu, ki je v zadnjih izdihljajih ...
*
Naprošamo naše bralce in tovariše, da nam o razdolžitvi upošljejo resne i® stvarne prispevke o detajlih tega velevaš-nega vprašanja, katere bomo radi priobčili v splošno korist vseh, ki so prizadeti.
Blagor ladji, ki plove trdna in močna po morskih vodah in se koplje v solncu; blagor ji, če ima dobrega kapitana, sposobnega krmarja in poslušno, zvesto posadko. Varno bo plula tudi, če prideta nevihta in vihar.
Gorje ladji, ki je slabo zgrajena, Pa jo ogromni valovi premetavajo kot orehovo lupino po temnih vodah, ki so se s črnimi oblaki združile v eno samo pošastno in mračno gmoto. Še bolj gorje, če je njena posadka pijana in se bori s potniki za rešilne čolne!... Kdo bo brzojavil tisti strašni SOS? In kdo bo rešitelj?
Miša Olčan.
trebščin —^ in polagoma popoln zastoj v trgovini in industriji, kajti javne dajatve in monopoli ostanejo žal na isti višini, ali se še povečajo. Ta pojav se imenuje revolucija v cenah, ki je prva posledica deflacije.
Vsled zmanjšanja dohodkov vseh pridobitnih slojev in mesečno plačanih slojev pa se pojavi kot druga posledica, da zmrznejo terjatve (dolgovi se ne morejo plačati) in s tem so takoj udarjeni vsi upniki, tudi denarni zavodi. Strahotne posledice tega pojava preživljamo že sedmo leto. Začne se korupcija s trgovanjem hranilnih knjižic, zopet le v profit onih. ki imajo denar, katerim se na vse načine premoženje veča. Tu vidimo jasno sliko izza kulis, zakaj denarna oligarhija propagira deflacijo po tisku in na vse dopustne in nedopustne načine in si zn® pridobiti tudi vlade za dviganje vrednosti denarja.
Tem potom šla je tudi predvsem Anglija, ki je leta 1924. dvignila svoj fun* na predvojno zlato pariteto — in takrat se je začela prva etapa svetovne krize-Toda Angleži, kot praktičen narod, so zl° posledice deflacije kaj kmalu uvideli, jih tudi občutili in že leta 1931, so opustil* zlato valuto in prešli na svobodno valuto, dirigirano po pravilni relaciji ceP' Kurs funta je na borzah začel padati, h*' nančni kapital, predvsem francoski, )e
Minimalne mezde
Po časopisju je bilo javljeno čisto na kratko, da bo za delavne sloje velevažno vPrašanje minimalnih mezd rešeno enostavno z uredbo, ne da bi se načrt preje Predložil v diskusij o stanovskim združenjem in strokovnjakom v presojo. Notice o tem so bile v našem dnevnem tisku tako kratke, da jih skoro nihče ni opazil 'n tudi nihče o njih kaj napisal.
»Zbor« pa je ta »Avizo« prav dobro Opazil in se nad njim zamislil. Prvič, aar nam ni prav, je, da se vedno in vedno Samo študira problem »minimalnih mezd«, Mhče pa se ne briga za eksistenčni minimum delavca, ki je zanj mnogo važnejši. Drugo pa je da nihče ne misli tudi na Praksimalne dohodke, kar pa za liberalno-kppitalistični sistem, v katerem plavamo °zirotna se potapljamo, ni nič čudnega.
V	kapitalističnem gospodarstvu se delavske mezde, torej dohodki in življenjski pogoji enega od naj večjih stanov odrejajo po »zakonu« ponudbe in povpraševanja, z drugimi besedami: prepuščeni 80 slučaju. V tem mehaničnem sistemu je 'klovna sila, kot vsako drugo blago, podrejena »ceni«, ki zavisi od splošne situa-ClJe na »trgu dela«. Če je gospodarska konjunktura« povoljna, po tem lahko delavske organizacije s pomočjo štrajkov 'zposlujejo tudi boljše plače; v časih krize« pa to sredstvo ne uspeva. Kapital ob času prosperitete morda celo prostovoljno vrže kako boljšo kost delavcu, pe pa pride kriza in mora prodajati proizvode cenejše, pa enostavno poveča svojo brezobzirnost naprarn delojemalcu, trru zniža mezdo (in s tem seveda tudi kupno moč) — samo da si pri svoji ne-nasitljivosti ohrani svoj oderuško visoki odstotek profita, na katerega se je navadil ob času prosperitete; skratka: tako se ?a kapital na najenostavnejši način sprednja kriza v blagostanje — toda za ra-delavca! Za to, da bi bil ves ljudski dohodek razdeljen tako, da bi ga bili deležni po zaslugi vsi tisti, ki pri njem sodelujejo, se nihče ne zmeni. To je delokrog, v katerega se na podlagi sprejetih posvečenih liberalističnih principov dr-Žftva ne vmešava. Ona ima druge skrbi: da se briga za javno varnost, za sodstvo, PjHk in socialno-kulturne potrebe. Za, jčita gospodarskih interesov je prepu-Scena posameznikom v brezobzirni tekmi, ali izročena v najboljšem slučaju strokovnim organizacijam, ki pa visijo v zraku, ker niso povezane med seboj v en s«m organski sistem (stanovska država), °*tajajoč tako brez vsake moči v »igri gospodarskih sik. Vloga države je torej reducirana na čuvarja »obstoječega sta-®ja«, na pasivnega opazovalca dogodkov, katere vodijo in določajo popolnoma druge sile — in ne država.
Dodelitev take pasivne vloge državi Pri določanju toka gospodarskega življenja je bila vsaj do neke mere razumlji-va, ko smo bili na prehodu iz vezanega v svobodno gospodarstvo, ko se je hotelo dati večjega razmaha podjetnosti posameznika, ki je bila preje ovirana z raznimi zakonskimi in blagovnimi omejit-
vami. Danes pa, ko je tehnika dosegla neverjetno stopnjo razvoja, je pa ravno zaradi liberalnega prepuščanja, da naj gredo stvari, kakor pač gredo — prišlo do nei zdrži ji vega trenja v družabnih odnosih, ki ga ni mogoče več regulirati avtomatsko, kot doslej. Zato odpadejo in prenehajo veljati tudi zadnji razlogi obstanka liberalno-kapitalističnega sistema in nastaja gola potreba, da vzame država v svoje roke vlogo vrhovnega regulatorja   tudi gospodarskega življenja.
Tu ne zadoščajo več posamezne »zaščitne odredbe«, kot doslej, da se odstrani zlo, katero je nakopal človeštvu liberalistični sistem. Danes na primer ne pomenita več ničesar n. pr. takozvaua delovna zaščita ali zaščita srednjega stanu s pomočjo administrativnih ali finančnih uredb. Država bi morala s pomočjo organiziranih stanov prevzeti vlogo vrhovnega regulatorja vseh gospodarskih odnosov in pa tistega, kar najbolj vpliva na formiranje teh odnosov in sicer: določevanja cen! Cena je tisto, od česar je odvisno, ako in kako bodo kmetje, obrtniki, trgovci ali industrijalci vnovčili svoje izdelke tako, da ne bodo oškodovani potrošniki (konzumenti) — da pa kljub temu dobijo svojemu založenemu trudu in socialni koristnosti svoje delavnosti odgovarjajočo odškodnino. Na ta način določenim cenam je treba šele prilagoditi mezde delavcev in plače uradnikov, kakor najbolje odgovarja njihovi vlogi pri ustvarjanju narodnega dohodka.
Samo na ta način bi se odprla pot posameznim stanovom, da bi se nemoteno razvijali eden poleg drugega, samo tako bi razvoj vsega naroda mogel kreniti na tisto pravo pot, ki bi ga najhitreje in najlažje privedla k izpolnitvi njegovega poslanstva v krogu ostalih narodov.
Vse to delo pa je treba opraviti na temelju velikega splošnega načrta, ki bi zajel ves sklop gospodarsko-socialnih vprašanj in ki bi izhajal iz stvarno mogočih premis in iz potreb narodnega gospodarstva. Ni dovolj, določiti samo cene na papirju, najmanj morda samo cene ene same skupine gospodarskih izdelkov ali uslug, brez ozira na gospodarsko celoto. To bi bil čisto mehanični akt, ki bi na mesto izboljšanja stanja, prinesel še večjo zaostritev.
Zato mi ne verujemo niti v uspeh določevanja minimalnih mezd, če se bo izvrševalo izolirano, iztrgano iz splošnega kompleksa vprašanj, ki so v nerazdruž-ljivi skupni povezanosti. Vsi taki ukrepi so neobliodno obsojeni na neuspeh. Določevanje minimalnih plač ne pomeni ničesar, če istočasno ostane proizvajalcem dopuščena možnost, da tudi še naprej kot doslej po svoji volji določajo cene proizvodom. Na ta način bodo smeli tudi v bodoče prevaliti tisti višek v mezdah na konzumen ta; konzument pa je v prvi vrsti zopet delavec, torej tisti, čigar slabo stanje se je hotelo z uvedbo minimalnih mezd popraviti! V tem je torej problem, v tem grmu tiči zajec! Zato naj se nihče
ne vdaja praznim sanjam — da bo potem ročnemu kot duševnemu delavcu boljše!
»Zbor« ponavlja: tako v tem vprašanju, kot v vseh drugih perečih vprašanjih, more prinesti rešitev samo tak sistem, v katerem izvirajo vsi ukrepi eden iz drugega tesno povezani v organsko celoto po velikem organskem načrtu za-družno-stanovskega značaja. Zato pa ima
edinole naš »Zbor« jasno izdelan načrt in resno voljo za dejansko uresničenje.
Zastonj iščete vsi, ki delate in ste slabo plačani tak načrt in tako voljo bodisi pri marksističnih prerokih, bodisi pri poklicnih politikantih vseh barv zastarele miselnosti. Ta načrt in ta volja — sta monopol »Zbora«!
Gubec.
Naš Vidovdan na Koroškem
Za obletnico koroškega plebiscita.
Na Vidov dan, 15. junija 1389 so bili Srbi premagani na Kosovem polju. 10. oktober 1920 pa se more imenovati naš Vidov dan na Koroškem. To je bil pravi dies ater — črni dan v zgodovini slovenstva na Koroškem. Bili smo poraženi in tujec je znova zasedel našo zemljo na Koroškem, o kateri so že mislili, da je za vedno osvobojena in združena z ostalo slovensko in jugoslovansko zemljo.
Večina Slovencev žal Koroško prav površno pozna. Mogoče se je to v zadnjih letih obrnilo nekoliko na bolje. A dolžnost vsakega Slovenca je, da pozna slovensko zemljo. Malo zemlje imamo, zato moramo to tem bolje poznati. Svojo zemljo moramo poznati. Dolžnost šole je, da slovenski mladini vcepi v glavo poznavanje slovenske zemlje in v srce ljubezen do te slovenske zemlje. In vsak slovenski otrok mora vedeti, do kam sega slovenska posest.
Slovenski Korotan tvori enega izmed najlepših kosov slovenske zemlje. Komu so neznana imena: Klopinjsko jezero, Baško jezero, Vrbsko jezero? Eno jezero je lepše ko drugo in ne vemo, kateremu bi dali prednost. In ob Vrbskem jezeru svetovno znana letovišča: Vrba, Poreče, Kriva Vrba, Otok. Slika Otoka ob Vrbskem jezeru se nahaja na novih avstrijskih bankovcih po 50 šilingov. Vsa tri jezera ležijo v slovenski zemlji. Lepa je koroška slovenska zemlja. Nekoč smo stali nad Štebnom pri Baškem jezeru in se ozirali proti Karavankam. Tam onstran hriba v smeri proti Beljaku, se nahaja Marija na Zili, kjer je več let župnikoval Ksaver Meško. Ko smo tako stali in si
ogledovali lepo slovensko zemljo, je rekel dr. L.: Na tem mestu je nedavno stala neka nemška družba in neka dama je navdušeno vzkliknila: »Kaj lepšega se v Švici tudi ne vidi!«
To je Slovenski Korotan, pravi biser slovenske zemlje.
In imena: Obir, Dobrač, Peca, Svinja planina, Magdalenska gora — vsak Slovenec bi jih moral poznati. To so gore Siovenskogu Korotana, naše gore. In nekatere od njih (Dobrač, Magdalenska gora, Svinja planina) so mejniki slovenske zemlje na Koroškem.
A zakaj smo izgubili to našo zemljo? Prvi in glavni vzrok je nemška šola, šo-la-ponemčevalnica, ki je naš narod na Koroškem zastrupila z nemškim duhom. Ta šola je pravi rabelj in grobokop slovenstvu na Koroškem. Brez te šole bi Nemci pri plebiscitu nikdar ne bili zmagali, to sami priznavajo. To ponemče-valno šolo so Slovencem usilili, vsi protesti Slovencev proti tej prokleti ponem-čevalnici niso nič izdali, Nemci so hoteli Koroško ponemčiti in niso odnehali od nemške šole. Kajti, da je tzv. »utrakvi-stična« šola v bistvu in dejansko nemška šola, v kateri je slovenščina samo zasilno, pomožno sredstvo prve čase, ko vstopi slovenski otrok v šolo, v kateri pa slovenščina ni ne učni jezik in ne učni predmet, o tem čivkajo že vrabci na strehi. To je znana stvar.
Vendar pa moramo priznati, da smo Slovenci pokazali premalo energije v onem kritičnem in odločilnem času, ko bi bili vkljub vsemu še mogli rešiti Koroško. To je bilo novembra 1. 1918. Tedaj
zacvilil, toda angleški finančni minister jim je dejal: »Nas ne briga, kaj mislijo horze o našem funtu, glavno je, da na Angleškem ne padajo cene«. Podobno je napravil v U. S. A. Roosevelt in vse skandinavske države, Japan, Nemčija itd., ki So vse več ali manj že iz krize, ali na najboljši poti k rešitvi.
Toda vrnimo se nazaj k zlim posledicam deflacije. Najmanj se zamore isti Upreti, kakor se vidi, poljedelstvo, njegove cene padejo najprej, — temu sledi trgovec in industrija, najdalje pa se upira država deflaciji, ker prevali zle posledice na gospodarstvo in na konzumen-ta. Kolikor več davkoplačevalcev pro-Pade, v toliko se davki prevalijo na druge in se povečajo, tako tudi trošarine in takse in ustvarijo se novi načini obdavčenja. Breme javnih dajatev pritiska pridobitne sloje vedno huje, to pa onemogo-čuje vedno bolj rentabilnost vsakega Podjetja in ruši vse gospodarstvo. To je tretja zla posledica deflacije, ki upropa-^ča končno tudi državne finance. Javni dohodki se vedno bolj krčijo in treba je zuiž.nti budžet, leteči dolgovi postanejo stalni. Le cene monopola ostanejo iste. Tudi to vidimo v naši državi, tobak se Ui prav nič pocenil in bremeni na kontinentu ob manjših dohodkih. Da se varuje resnična, ali le fiktivna zlata valuta, 8e krči uvoz iz inozemstva, ustvarjajo se
vedno višje carine, kar zopet podraži kmetu, uradniku itd. vse (do soli in sladkorja) ob zmanjšanih dohodkih — in tako vidimo, da vsled nesrečne deflacije ves narod z državo vred vedno bolj obubožuje, le rentierji, denarni mogotci in tisti, ki z valuto lahko špekulirajo, tisti ne ostanejo le nedotaknjeni, ampak se jim premoženje vedno veča, medtem ko ves narod propada.
Če pogledamo, kako prehaja produkcija od surovin, polsurovin, do fabrikata, od grosista na detajlista in konečno nu konzumenta, ne smemo prezreti pri nas še davka na promet, ki podraži tem potem fabrikat tudi po 100 % ali več —- in vse to mora konečno nositi konzument, pri nas zadnji konzument — to je kmet,
v kolikor si more še kaj kupiti,
Vsled deflacije se tudi zmanšajo dohodki mest, ki zopet uvajajo nove razne užitnine.
Ob splošnem obubožan ju pa nastane kpt nadaljna posledica deflacije res — vsaj navidezna hiperprodukcija. Resnična itak ni podana, dokler si ljudje ne morejo kupovali življenjskih potrebščin in dokler poslednji brezposelni ni zaposlen. Ljudje gladujejo in umirajo ob izobilju vseh dobrin — da pa se zadržijo cene na višini, ki so metalistom potrebne za večji profit, pa se blago sežiga in meče v morje.
To so vse dobrote toliko hvalisane deflacije — in ugovor metalistov na vse to je, da je treba le povečati brzino cirkulacije novca, pa bo vse rešeno. Pri tem pa prezro glavno, da je zdavnaj premalo novca v obtoku z ozirom na danes toliko povečani razvoj gospodarstva. To je isto, kakor če bi človeku, ki ne more hoditi —-svetoval, da naj teče. Tudi smo videli, da ni resnično, da bi se pri event. reflaciji dvignile cene enako, kakor pri deflaciji enako ne padejo sorazmerno one vsqli proizvodov. To je historično dejstvo — in je mehanično mnenje metalistov, Murksa in Lassala zgrešeno — in marksizem tako indirektno postaja podpiratelj finančnega kapitala, kakor so tudi njega nositelji in propagatorji te zmotne ideje zlate valute — eni fn isti — po večini Židje, tudi v komunističnem »raju« sovjetskega državnega kapitalizma.
Videli smo, da deflacija ruši konečno tudi državno gospodarstvo, budžeti se začno znižavnti, javna dela manjšati, brezposelnost se pa vedno veča. Tudi to je zla posledica deflacije, države bi morale nasprotno podvzeti vse mere, valutne in kreditne le v tem pravcu, da se poveča kupna moč naroda, — kar pa dale-ko ne odgovarja kupni moči denarja. Čim večja je kupna moč denarja, tem manjša je kupna moč ljudi, to je uačelo, ki ga
je praksa pokazala v teh letih deflacije in krize.
Angleški je sledila z zlato valuto, padcem vseh cen in gospodarsko krizo tudi Amerika (USA). Da prepreči uvoz blaga in s tem izhod zlata, je uvedla povišane carine — in da prepreči padec delavskih plač, je zabranila nadaljnje priseljevanje tujih delavcev. Nastala je tako leta 1924 in sl. prva autarkija, češ Amerika zadostuje sama sebi in ji ni treba mednarodne zamene blaga, češ, da živi lahko sama zase, saj ima zadostno zlate zaloge, ogromno zalogo surovin in energije in prebivalstvo z visokim življenjskim standardom. Ameriki in Angleški so tem potem sledile tudi druge države, leta 1931 tudi Jugoslavija, ki je s svojim 7% mednarodnim valutnim posojilom ustvarila temelj za prehod na zlato valuto.
No, — vse te države, najnujneje pa Jugoslavija, doživele so na tej podlagi gospodarski polom, kukor smo ga zgoraj opisali kot posledico deflacije.
(Dalje prihodnjič). miiiiiiniimiinTnnnTiiHiiiiiinniininiTriiii»riiiuiitinituBiiiiiimniimwimninmiiffilwniiB
»Stopamo po težki poti, ker ni lahkega izhoda iz težkega položaja.
Ne zbiramo volilnih plev, marveč tovariše in odločne borce,«
Dimitrije Ljotič.
bi bili morali Koroško s Celovcem in Beljakom vred nemudoma zasesti. To so
Nemci sami pričakovali in se jugoslovanski zasedbi od začetka sploh niso nameravali upirati. Šele 5. decembra 1918 so sklenili, da se bodo proti Jugoslovanom bojevali z orožjem. Humoristični list »Kurent« je v svoji 1. številki 1. 1919 od
15.	jan. zapisal nekaj bridkih »Resnic«. Tam stoji pod naslovom »Resnice« med drugim: Mi hoteli smo svobodo — Korotana, — a minister naš je vprašal: — kje
Svetovno vojno so izzvale imperialistične zavojevalne težnje velikih sil zato, da bi manjše nacionalne države pretvorile v kolonije. Z vojno pa velesile niso uspele, da bi ustvarile velike gospodarske celote v svetu. Po vojni se je število svobodnih narodnih držav še povečalo. Posebno Slovani smo kljub ruskemu porazu dobili kar tri samostojne narodne države. Načelo narodnosti je premagalo kolonijalne imperialistične težnje, vendar jih ni izruvalo s korenino. Zato ni ne konca ne kraja spopadom med narodnostmi in internacionalizmom.
Hitler je na nedavnem kongresu svoje nacional-socialistične stranke v imenu nacionalizma proglasil križarsko vojno proti židovskemu internacionalnemu duhu in proti marksizmu.
Stalin pa je v imenu ruskega nacionalizma pregnal marksizem iz Sovjetske domovine. Proglasil je, da v Rusiji ni več marksističnega razrednega boja, temveč da obstoja v nji samo brezrazredni ruski delovni narod. Stalin uvaja v Rusiji novo zadružno-kapitalisticno gospodarstvo, navdahnjeno z zadružnim duhom vzajemnosti in sodelovanja vseh gospodarskih činiteljev. Stalin je postal vodja nove sovjetsko-meščanske aristokracije. Sprejel je načelo ustvaritve ciljev starega carističnega imperializma, borbo za nadvlado v Aziji in izrinjenje Japoncev iz Kitajske.
S tem, da je zavrgel ideal marksizma, je Stalin ali že davno sam izgubil vero v marksizem, ali pa je radi vstajajoče slovanske Rusije in vedno večjega odpora Evrope proti židovski svetovni nadvladi prisiljen, da popolnoma zataji svojo vero pred Rusijo in vsem svetom. Eno je čislo jasno, da se za cilje ruske nacijonalistič-
Naše stališče do vseh strank brez razlike smo že neštetokrat objasnili v našem listu. Prav tako tudi naše stališče glede koalicij in fuzij — glede sporazumov v tej ali oni obliki z raznimi strankami, ki so tako zelo v modi pri liberalni »demokraciji« radi dobivanja tiste slavne resnične ali neresnične številčne večine, ali boljše rečeno, radi dobivanja — korit. Da ne bo nesporazuma, ponavljamo še enkrat, da je za popolno izvedbo našega programa vse to za nas čisto nemogoče. Z nami lahko gredo samo tisti, katerih globoko prepričanje je, da je prav naš program edin izhod iz sedanje gospodarske, socijalne in moralne zmede, in ki imajo tudi vso moralno kvalifikacijo kot naši sopotniki. Naš program, ki je le izraz našega globokega prepričanja, da, vprav našega idealističnega svetovnega nazora organskega univerzalizma, ne moremo nikomur na ljubo niti za pičico menjati, ker no moremo menjati svojega prepričanja, svoje ideje niti za las! Da imamo prav, nam dokazuje čas, v katerem živimo in razmere po vsem svetu, ki se razvijajo vedno bolj in vedno hitreje v našem smislu. Z matematično natančnostjo vemo, da bo zmaga, popolna zmaga samo naša! Komu na ljubo naj bi torej menjali svoje prepričanje? Kajti, naj se nihče ne moti, kompromis z ljudmi drugega prepričanja, je kompromis v prepričanju, to se pravi, treba je zamižati na eno oko, treba je pogoltniti marsikatero bridko, treba se je vsaj malo umazati s tujimi grehi. In zakaj? Zato, da bi po našem hrbtu pod firmo čistega zboraškega imena prilezli do korit — stari grešniki. Ti stari grešniki imajo staro politično strankarsko šolo. Ti znajo prisegati tudi na zboraško idejo, znajo napisati tudi pristopnico v članstvo Zbora, kričati: »Živio Ljotič!« — dokler ne bi s pomočjo Zbora prišli na površje, potem
bo hrana. Narod naš je zdrav in krepek.
—	vlada pa je slaba, —- včasih mož je čvrst na zunaj — znotraj pa je baba. — Tako »Kurent«, in pogodil jo je! Premalo razumevanja in energije smo pokazali v onem kritičnem času, ko je bil naš položaj vsled razsula stare monarhije tak, da bi bili Koroško mogli rešiti. Tako kakor je general Maister z energičnim zamahom rešil Maribor. Potem bi bil izostal koroški Vidov dan. Korotanec.
ne države zelo spretno poslužuje III. internacionale, pretvorivši jo v važen urad sovjetskega ministrstva zunanjih zadev.
Trockisti izven Rusije so uvideli, da je Stalin stvarno uničil idejno podlago III. internacionale, katere sedež je v Moskvi — pa zvesti Marksovemu nauku poskušajo sedaj osnovati IV. marksistično internacionalo pravega razredno-zaved-nega mednarodnega proletarskega komunizma. Njim še ni jasna temeljna marksistična zabloda, da more gospodarska sredina popolnoma oblikovati socialno sredino. Oni zaslepljeno trdijo nepravilnost, da je človek izključno proizvod materialnih pogojev življenja. Človek kakor tudi narodi imajo v sebi prirodne prirojene sile, katere nasprotno morejo menjati gospodarske in socialne pogoje sredine, v kateri živijo. To so zelo živi duhovni in nacionalni činitelji in duševni pokre-tači.
Svetovna kriza je pretresla in razce-cepila finančni internacionalni monopol. Mednarodna izmenjava dobrin prehaja bolj in bolj v izmenjavo blaga za blago. Res je, da imajo male države usodo kolonij. To še posebno tiste, v katerih vlada gospodarska svoboda in z ničemur omejevana eksploatacija. Vse druge države pa težijo za tem, da postanejo gospodarsko čim neodvisnejše in se trudijo ustvariti pogoje za gospodarsko samooskrbo naroda. Svetovna kriza je izzvala pojav avtarkično-gospodarskega nacionalizma v mnogih državah.
Po vojni je nastalo bankrotstvo tudi kulturnih internacional ob pojavu novih kulturnih nacionalizmov na temelju narodne izoblikovanosti in izročil preteklosti, iz katerih izžareva tvorna sila narodnega duha.
dosegli za ljudstvo, recimo, tudi odkritosrčni zboraši, v tako pisani družbi? Ničesar! Samo umazali bi se, blatili čisto ime Zbora. Tarnati bi morali kot vsi tisti pošteni, ki so po neumnosti padli v to »demokratično« večinsko blato: ničesar se ne da napraviti, — mi bi, pa ne gre! Na seji so nas preglasovali lopovi! Da torej ne bo računov brez krčmarja, povemo (kar smo prav za prav povedali že v članku »Le vkup uboga gmajna«, v 12. štev., ter v članku »Demokracija, ali kako se proizvajajo ljudski zastopniki«, 'v 13. štev. Zbora) glasno in jasno: Občinske volitve v Dravski banovini nas ne zanimajo! Zboraši se ne morejo prav z nobenim združevati niti pred volitvami niti za volitve niti po volilnih rezultatih v občinskih odborih, ker ne bi mogli sprovajati (svojega programa, ki edini lahko prinese ljudstvu rešitev brezkompromisno in samostojno! Samo tam, kjer imamo 100% jamstvo, da bo to mogoče, samo tam bomo nastopili, ampak sami! Kakor v občinah, tako tudi v državi nam torej nalaga že izvajanje našega programa dolžnost, da izjavimo: vse ali nič! Volilno pleve nas pri tem ne more ovirati, niti nas ne bo v bodoče. Ni še vseh dni večer! Ura teče — nič ne reče —— — Najmanj pa je Zbor zato tu, da bi zbiral zadnje ostanke generalov razbitih vojsk, ki so: ali razbite v bitkah, ali pa so razpadle že pri mobilizaciji za bitko, ker so hoteli biti vsi generali, a vsak general s svojim lastnim programom je vlekel na svojo stran, katera je često prav špansko rdeča, in šo prav zadnji čas glede tega slednjega prišli na dan tudi v Ljubljani dokazi, da je prav tako in nič drugače. Najbolj ga pihnejo pri tem razni puhli in votli nacijonalisti, ki so si hoteli še pred kratkim razčesniti usta pri kričanju o svoji državotvornosti in nacijo-
nalnosti in o protidržavnosti drugih, danes pa trobijo naravnost v komunističen rog, vse na ljubo demokratičnega večinskega načela, da bi postali popularni in bi nalovili volilnih plev. Vsa svetovna vojna in ves povojni čas je šel neopazno mimo njih. S svojo purgersko pametjo so oni še vedno nekje v predvojni dobi, kjer so se stranke vsake kvatre pajda-šile z drugimi radi demokratične večine in korit. Ne vidijo ti slepci, da je danes tako pajdašenje lahko uničenje vseh ljudskih bitnosti, družine, zadruge, stanov, države in vere, ker bodo njih _ slepe puhloglavce z največjo lahkoto spravili v kozji rog komunistični Židje. Ne vidijo, da je danes potrebno izbirati sredstva za rušenje še tako mrzkih oblastnikov, da se ne zruši z oblastniki vred — vse! Če so res tako rodoljubni, državotvorni in nacijonalni, kot so nekdaj histerično kričali, — misleč na korita, naj se vendar zavedajo, da se ne sme rušiti vsega, da bi se zrušilo oblastnike! To naj si zapomnijo posebno ljudje okrog »Slovenskega naroda«, ki bi hoteli pomladiti starega ato s komunističnimi injekcijami in demokracijo! Res kolosalno: ata »Na-
II. ZBOR VSEGA ČLANSTVA »ZBORA« LJUBLJANA MESTO.
V	petek, dne 16. t. m. ob 20. uri bo v kletni dvorani hotela Metropol v Ljubljani II. zbor vsega članstva mesta Ljubljane. Govore poleg ljubljanskih tovarišev naši tovariši z dežele.
Kakor je I. zbor služil medsebojnemu upoznavanju ljubljanskim tovarišem iz raznih mestnih okrajev, tako naj naš II. zbor služi upoznavanju Ljubljančanom s predstavniki našega gibanja na deželi in obratno.
Prav iz tega vzroka je tudi dolžnost vsakega našega tovariša, da se obvezno udeleži te naše tovariške prireditve. Izostanek je pravočasno opravičiti!
Posebna vabila se članom ne bodo pošiljala. Vabljeni bodo samo nečlani kot naši gostje, ki se zanimajo za vsa pereča gospodarska in socijalna vprašanja današnjega dne.
Nečlanom je dovoljen vstop le proti omenjenem vabilu, ki se dobi v pisarni »Zbora«, Novi trg št. 4, v kolikor komu pomotoma ne bi bilo poslano.
Banovinski odbor J. L. G. »Zbora« v Ljubljani.
Članski sestanek Zbora v Trbovljah.
V nedeljo, dne 4. t. m. je bil članski sestanek naše krajevne organizacije »Zbora« v Trbovljah. Poročali so tov. Šturm in Loboda iz Ljubljane ter dr. Ma-zek iz Litije.
Srez Ljubljana.
Krajevna organizacija J. L. G. Zbor, Ljubljana-Vič je imela 5. oktobra t. 1. svoj I. redni občni zbor v salonu gostilne pri Kramarju na Glincah. Zborovanje je bilo jako lepo obiskano. Poročilo o političnem položaju, ki ga je podal tov. Zupančič so vsi navzoči jako pazno poslušali in je bil za svoja izvajanja toplo nagrajen z odobravanjem. Izvoljen je bil sledeči odbor: Zupančič Franjo, bivši str. učitelj, predsednik; Mayer Mijo, poslovodja, podpredsednik; Šimnovec Rudolf, priv. uradnik, tajnik; Percko Rok, čevlj. pomočnik, blagajnik; odborniki: Bizovičar Anton, mizar; Bavdek Vekoslav, poštni upokojenec; Zajc Franc, mizar. Nadzorni odbor: Gabrijel Anton, pekov, mojster, Pavlič Ivan, šofer in Šimnovec Leopold, litograf. pretiskar. Delegat za sre-sko skupščino, Zajc Franc.
Informativni sestanek J. L. G. Zbora za Štepanjo vas bo v petek 9. t. m. ob 20. uri v prostorih gostilne Prepeluh, Hradeckega c. Delegati poročajo o Gospodarskem in političnem položaju in ideologiji Zbora.
Celje.
V nedeljo 11. t. m. ob 9. uri bo v posebni sobi restavracije Nabavljalne zadruge drž. nameščencev v Celju zborovanje Jugosl. ljudskega gibanja »Zbor«.
Poročali bodo tovariši iz Ljubljane in Zagreba o programu gibanja, o gospodarskih in socialnih vprašanjih, posebno z ozirom na zadnje dogodke v svetu in doma.
rod« in demokracija! Liberalci, ki pošiljajo svoje otroke k uršulinkam v šolo in vpijejo »Dol farji«, so naenkrat postali komunisti! Gospoda, ki mu kmetavzar in razcapanec-delavec smrdita p° potu, je postala njun varuh in se navdušuje nad židovsko nadvlado v Rusiji na celem svetu! Živeli purgerski komsa-lonci, imenitno dokazujete svoj prazni nacijonalizem. Nasprotno pa pozivamo ffl* vse resnično konstruktivne, narodne in socijalne elemente, katerim se že davno gabi vse gornje početje, stopite v Zbor, pa ne radi občinskih volitev, temveč 'L& nekaj mnogo več, — za vse! Kajti dane« je na kocki vse. In tega vsega ne bodo spremenile občinske volitve, temveč se bo nasprotno z vsem uredilo tudi to. Ura teče, nič ne reče... Pa, če že ne morete v »Zbor«, potem je tu, kakor je rekel tov. Ljotič na prvem manifestacijske® shodu »Zbora« v Beogradu, dne 27. septembra t. 1., skupen minimalen delovni program, ki ga vsebujejo sledeče kratke besede:
»— proč z malenkostno in nizkotno politiko strank, klik in kotenj!«
Poleg tov. zaupnikov v srezu se vabijo vsi prijatelji tega gibanja in vsi oni, ki želijo stopiti v vrste borcev in korakati skupno z »Zborom« v boljšo bodočnost!
Srez Kranj.
Križe pri Tržiču. Informativni sestanek J. L. G. Zbora za Križe-Retnje bo v nedeljo 11. t. m. ob pol 8. uri zjutraj v restavraciji Zaplotnik Franca Poročajo delegati iz Ljubljane o ideologiji Zbora z ozirom na gospodarska, socijalna in politična vprašanja.
Tržič. Informativni sestanek J. L. G. Zbora za Tržič, bo v nedeljo 11. t. m. ob 10. dopoldne v prostorih hotela »Pošta«. Poročajo delegati iz Ljubljane o ideologiji Zbora z ozirom na »gospodarska socijalna in politična vprašanja.«
Srez Litija.
Izlake. V nedeljo 11. t. m. ob 7. uri zjutraj bo informativni sestanek J. L. G-Zbora pri g. Hribarju v Izlakah. Poročajo delegati iz Ljubljane o ideologiji in programu Zbora.
Žabče. V nedeljo 11. t. m. ob 15. bo informativni sestanek J. L. G. Zbora v gostilni Ivana Malija. Tudi na tem sestanku poročata tov. delegata iz Ljubljane o isti temi. Vabimo vse, ki se zanimajo za idejo in program Zbora.
Srez Radovljica.
Jesenice. Zaupni informativni sestanek somišljenikov Zbora bo v nedeljo 18. t. m. ob 10. uri dopoldne v salonu restavracije Davorina Tancarja.
Radovljica. Isti dan popoldne ob pol
16.	uri se vrši informativni sestanek za Radovljico v restavraciji g. Kunstelja. Na obeh sestankih poročajo delegati iz Ljubljane o »Gospodarskem in političnem položaju«.
Srez Logatec.
Žiri. Dne 18. t. m. ob 9. uri dopoldne bo informativno zborovanje J. L. G. Zbora za vse somišljenike v gornjih prostorih gostilne Franca Kavčiča (pri Katri). Poročajo delegati iz Ljubljane o »Gospodarskem in političnem položaju in ideologiji Zbora«.
UGANKA.
Kaj je dvakrat račun brez krčmarja?
Sporazum z dr. Mačkom...
Napoleon
je izjavil na seji 7. maja 1806 sledeče:
»Svetovali so mi, naj izženem potujoče žide, ki še niso pridobili francoskega državljanstva ter naj zapovem tribunalu, da naj proti Židom izvaja svoje pravice po zakonu proti oderuštvu. Toda to sredstvo smatram za nezadostno. Že od Mojzesa dalje so Židje ujedinjeni kot oderuhi in tlačitelji ljudstva. Pri kristjanih ne najdemo ničesar podobnega; med njimi so oderuhi izjeme in so zelo slabo zapisani!
Židom je treba prepovedati vsako trgovino, ker jo zlorabljajo. Tudi zlatarju prepovemo njegovo rokodelstvo, če kuje ponarejeno zlato ...«
Torej tudi Napoleon je dobro poznal svoje žide ...
Narodnost in mednarodnost
Ura teče, nič ne reče
bi pa vpili »Živio — jaz!« In kaj naj bi
ORGANIZACIJA »ZBORA«
Lastnik lista konzorcij. Predstavnik konzorcija Ture Sturm, Celovška 28. Odgovorni urednik Ivan Marjek, Celovška 200. Tiskarna »Slovenija« (predstavnik A. Kolman), vsi v Ljubljani.