Knjiga Slovenska XIX. veku. Janez Traven (Traun) r. v Dobu 25. dec. 1781, posvečen 1. 1813, duhoven pomočnik pri sv. Petru, nato v stolni cerkvi, župnik v Poljanah, naposled dekan v Ribnici, u. 19. sept. 1847. Slovenski je priobčil samo: Opominjevanje k' pokori v' svetim letu 1826, to je: Pridige od odpustikov, od pokore in nekterih drugih resnic, ktere grešnika k pravi pokori bude". Jih je pridgoval Janez Traven, fajmošter v Poljanah nad Loko. Natisnil Jožef Blaznik (1829?) 8. 389. Škofijsko privoljenje je 20. grudna 1828. — Stvar in obliko naj pojasnjuje predgovor: .Ves čas lanskiga svetiga leta niso bile skoraj vse moje pridige nič drujiga, kakor opominovanja k pokori, in premišljevanja, kaj je treba k resnični in stanovitni spravi z Bogam; kako je Mati s. katolška cerkev grešnike s svojo ojstrostjo, in z odpustiki vselej le k pokori napeljevala; kako bi mogli grešniki zavoljo ojstrosti pravice božje in hudobije svojiga greha tudi še zdaj pokoro delati, in de bi jo rajl in ložeji delali, premišljevati, kaj, in zakaj so na svetu, kako grenak je sad greha, kako britka smert, kako strašna večnost^njegovo plačilo. Ker je gotovo, de človek le zato tako lahko Boga zapusti, ker ne premisli, kaj stori, kedar greši; le zato v svojih hudobijah ostane, ker si dosti k sercu ne vzame, kako se mu bo na zadnje godilo, in kam ga bojo perpeljale 15* njegove hudobne pota; si le zato per svojih nar večih pregrehah še nebesa obeta, ker ne spozna, in niu ni mar spoznati, kaj in kakšna je prava pokora: bi pač res ne raoglo zanj biti nič bolj zveličanjskiga, kakor živo in večkratno premišljevanje takih resnic. Iz želja morebiti marskterimu pomagati in ga zbuditi k takimu premišljevanju in v tem k pravi, resnični pokori, sim potim te pridige nekoliko bolj zdelal, nektere reči perstavil, druge izpustil, in jih sploh tako prenaredil, de niso le za sveto leto, de so za vselej dobre, in vam jih tukej, ljubi Slovenci! podam, poln zaupanja, de jih ne bote brez sadu brali. K tem sim perdjal tudi pridigo od plesa, iz ktere bote spoznali, kaj misli od njega naša mati s. katolška cerkev, kaj moremo tedej tudi mi nje otroci od njega raisliti. Berite jib le, in poslušajte brati s takimi željami, s kakoršnimi so vam spisane, in vam bojo gotovo veliko pomagale: pravičiie od greha odvračevale; grešnike k pokori perganjale". — Kazalo: Od nekdanje ojstrosti cerkve proti grešnikam . . Odpustiki naših časov . . nekdanji . . Od ojstrosti pravice božje. Od hudobije greha, usmiljenja božjiga, odlašanja pokore. Človek popoten na svetu. Od smerti, sodbe, pekla, nebes; spraševanja vesti, grevinge, spovedi, vredniga in nevredniga sv. obhajila, od povernjenja v greh . . Od plesa. — nTi nagovori so posebno lepi, in v vsakem oziru presežejo vse, kar je dozdaj taciga bilo natisnjenega" — piše Metelko; morda v preostrem duhu tedanje dobe (?). — Spisal je pa Traun brezimenno v latinskera jeziku: a) Sensa sanctorum Ecclesiae Doctorum acPatrum circa usum matrimonii. Viennae, 1832. 8. X. 238. Typis J. P. Sollinger. b) Supplernentum ad Sensa sanctorum Ecclesiae Doctorum ac Patrum circa usum matrimonii. Viennae 1835. 8. IV. 74. c) Regimen animarum ad mentem ss. Patrum sive Tractatus Patristicus de summo officii pastoralis momento, perniciosissimisque in illud peccati sequelis Labaci, 1848. 8. 354. — -Travnovim bukvam bi se po vsi pravici smelo reči cvet svetega pisma v zrekih svetih očakov; ker v duhu s. pisma zedinjeni vsi le eno uče", pravi spet Metelko, menda v istem smislu. — Sicer piše nAuctor" v »Praefatio ad Sensa" na pr.: nIn universa morum disciplina vix datur quidquam, in quo, quid fidelibus sit praecipiendum, difficilius determinetur ac periculosius, quam in iis, quae circa conjugalem versantur castitatem ... Id unum ergo te rogo, Lector benevole! ut animo sincero, oranique partium studio immuni legas citata opusculi: et si unum alterumve ad indicandam tibi cujusdam S. Patris mentem minus suffecerit, cum aliis per opusculum dispersis coaferas, nec eis quidquam deroges, eorura ex contextu evulsionem obtendens, nisi postquam ex ipsis, de quibus hausta sunt, fontibus id perspexeris; ceterum autem omnein ejus doctrinara, sive placuerit, sive rigorosior, aut plane laxior visa fuerit, non mihi, sed sanctis tribuas Ecclesiae Doctoribus ac Patribus". _nton Hroni|il r. pri sv. Petru (v črešnjevcih) zvun Radgone 1. 1790, šolal se v Mariboru in v Gradcu, posvečen 1. 1814, služil v duhovnem pastirstvu pri Svetinjah blizo Ljutomera, v Ormožu ia Ptuju, župnik pri sv. Lovrencu 1. 1827, v Mali Nedelji 1. 1836, kjer je um. 20. dec. 1844. 1. Pisariti je jel vže bogoslovec v Gradcu slovenske povedi, pesmi itd. Sad se je prikazal v Ormožu, kjer je zapel o štireh letnih časih ter zložil pesoii za vse nedelje po evangeljih. V Ptuju da na svetlo -slovensko - nemški katekizem". Pri sv. Lovrencu spiše -Molitvenice" srednje velikosti za ljudstvo, v Mali Nedelji pa nMale molitvenice"; slovenske predpise za učence; evangeljščice s kratkimi nauki (Sveti nedelni ino svetešni Evangelji, z kratkimi iz njih izidočimi uavuki — 1843); berilo za II. razred; zgodovinske sestavke Bder Pilger"; nekaj zgodovinskih in narodnih pesmi itd. Zastran jezika pokloni mu dr. P r e š e r n šaljivo, a ne žaljivo — sršena: Krempeljnu. Nisi je v glavo dobil, si dobfl le slovenšino v krčmplje; Duh preonemčeni slab, voljni so kremplji bilf. -Rcs je, Krempeljnova beseda posebno oziroma na skladnjo iina innogo neskladnega, vendar jezikoslovec si more iz njegovih spisov marsiktero kleno zrno posneti, narodu pa je beseda razumljiva, da si v večih priraerih iina nenistvo za omero, ker naš narod je zveden in umen. Kr. slog je dostikrat čalaren, in prosti narod ga večkrat bolje zlaga; vendar sme se mu nekako prizanesti za ono dobo. Sicer pa sraem reči, da je Kr. mnogo več ljudstvu vcepil narodnega duha, nego Prešeren po svojih žalostinkah, da si je pesniško uraetnost temeljito gojil. Vsak na svojem mestu . . . K. je bil glasovit crkveni govornik, kedar se je zvedelo, da o kaki svečanosti ali drugi priliki ima govoriti, vse je vrelo onamo . . Kar je K. povedal, bilo je narodu sveto . . . Krempeljna je najviše poslavilo zgodovinsko delo ,,Dogodivščine"; v teh se je pokazal pravi učnik slovenskemu narodu, jegovo irae ostane neumrljivo . . Sicer treba je omeniti, da ta knjiga ni brez pogrešek, kakor navadno vsako zgodovinsko delo (Slov. Matice Letopis 1869. I. str. 86-94: A. Kremplj, spisal Raicev Božidar)." — Pri rokah so mi naslednje knjige : 1) Branje od tih v' kmetičke kalendre postavlenih ino nekerih drugih Svetnikov. Vkupspravleno ino vundano od Antona Krempl, Farmeštra per sv. Lovrenci zvun Ptuja. Z' dopušenjora tih Višiših. V Gradci, 1833. 8°. 328. Natisk in papir od Andreja Lajkama dedičev. — Zapopadek ino kazitel (321 — 328) na pr.: Afra, Andraš, Balaž, Dušni den, Gedert, Jezaias, Judaš Tadeus, Lukaž, Margeta, Marinus, Mathej, Mathiaš, Metud, Mihal, Miklož, Sveci vsi, Verban, Vido, Vorih, Ciril itd. — Geslo inu je: ,,Resnično! živlenje tih Svetnikov je nič drugo, kak Evangelium v' djanjah skazan". Sv. Franc Sales. — Glede na notranjo vrednost pa na vnanjo obliko bodi na pr.: 10. den Sušca. Sveti 40 Manteiniki. -Sveti Ciril ino Metud, Škofa. Totima dvema Svetnikoma imajo ti kre Dunaje, ter v' Pemski, ino Moravski deželi prebivajoči Slovenski narodi zahvalti, de so na keršansko vero obernjeni. Ciril, prejd Konstantin, ino Metud sta dva brata, v Tesaloniki od imenitnih starših rojena. Onedva sta vu vseh posvetnih znanjah dobro podvufiena bila, ino sta spervega dobre posvetne službe dobla, potem pa, kir sta htela ludi k' pravi veri spravlati, sta svoje službe popustla, ino sta šla k tein Konstantinopolitanskem Patriarki sv. Ignaci, ino sta Mešnika postala. Kak je potli Chazarski narod za keršanske predgare prosil, sta ta dva brata ta poslana, ino sta to Apoštolsko delo tega na Kristjanstvo povernenja z veseljoin začela. Ciril je sv. pisino ino druge potrebne bukvice na slovensko prestavil, ino njujno delo je imelo en čudežni naprejdek. Ves narod zred svojim deželskim poglavaroin je keršansko vero gorvzel, nastalo je veliko cirkvih, ino ludje so krotkeši ino smitečneši postali. Kak je to stoijeno bilo, sta onedva v Bulgario mogla iti. Tudi tam sta krala ino vso ludstvo na keršansko vero obernila. Potem sta se podala k Serblanom, Bozniancom, ino Slavoncom, ino sta zadnič prišla na Vogersko, ter v Pemsko ino Moravsko deželo. Povsod sta vužgala luč prave vere , pelajoča neverne k veri, neznajoče k resnici, grešnike k pravi pokori. V Moravski deželi je ta prava vera ravno že prejd piedgana bila, ali blodnje, pregrehe ino neverstvo je njo zupet skoro celo dolzaterlo. Ti Moravski kral Radislav je tedaj ta dva brata v svojo deželo poklieal. Onedva prideta, ino sv. Evangelium z veseljom ino zevsoj skerbnostjoj predgata, tak, de je to ludstvo na njujne predge in serčae opominjanja veliko uialikov zaverglo, ino trojnoedinemi Bogi lepe cirkve gorpostavlo. Ob enem so šole vpelali, ter pobožne Mešnike ino zastopne školnike gorvzeli. De bi pa Moravci keršansko vero z tem bol štimali, ino se po njoj ravnali, tak sta onedva vso božjo službo v slovenskem ino vsem zastopnem jeziki opravlala. Kak je Rimski Papež zvedil, kelko lepega ino dobrega sta ta Apoštolska brata v Moravii storila, je njidva v Rim prei1 se povabil. Onedva preci greta, ino kak sta v Rim pred Papeža prišla, je on njidva prijatelno gorvzel, ino poterdil vse to, kaj sta v Moravii naprejvzela ino storila, ter je njidva za Škofa žegnal, njujne tovarše pa za Mešnike ino Diakone. Ciril je v Rimi ostal, ino v enem kloštri sveto vmerl v tem leti 868 (pr. 869); Metud pa je nazaj v Moravio šel, ino je z serca gorečnostjo poterdjaval ino povekšaval vero ino navuk Jezusov. Ali tečas so nemški Škofi tega Apoštolskega moža per Papeži zatožli, kak de bi on kaj novega bil vpelal, ino se od tega od cirkve vpelanega reda razločil, ino on je, kir je zdaj že drugi Papež bil, mogel v Rim pred njega priti. Metud je pa svojo reč tak modro ino terdno zagovoril, de je Papež njega z velikim poštuvanjom odpravil, njegovo vso djanje poterdil, ino njemi dopustil, božjo službo v slovenskem jeziki opravlati, ino ga je za Višišškofa črez Moravio postavil. Potem je njega Pemski deželski vajvoda Borivaj k sebi povabil, de je njegovo ženo ino otroke, ter veliko Pemcov kerstil, ino nekere cirkve gorpostavil. Kir je pa zadnič od svojega Apoštolskega dela oslabil, je zopet šel v Rim, ino je tam ostal, doklam je njega Bog k sebi vzel v tem leti 882 (pr. 885). Tota dva sveta Škofa sta od Boga tudi zadobla dar tih čudežov, ino se po pravici imenujeta Apoštola tih Slovencov. Nemci so nas Slovence od negda čertili, ino še nas zdaj čertijo; ali zahvalmo milostivnemi Bogi, kaj je našemi narodi poslal razsvečeue moži, keri so naše predstarše vučili to vero, v keri se pravi: _Mi preganjanje terpimo, ino prenesemo, drugi nas preklinjajo, ino mi prosimo (I. Cor. 4)." 2) Kratke Predge na vse nedele ino svetke celega leta. Vkupspravlene ino vundane od Antona Krempl, Farraeštra per sv. Trojici male Nedle zdol Radgone. Pervo leto. V trčh razdelkih (Od Adventa do Fiukoštih. Od perve do poslednje nedele po Finkoštih. Predge na svetke. V Gradci, 1839. 8. 241. Založil Franc Ferstl. Joh. Lovr. Greiner. Natis ino papir iz Tancerove natiskarnice ino papirnice. — Drugoleto. V treh razdelkih. Pristavek. V Gradci 1839. 8. 224. — Na Vuzemsko ali Velikonočno nedelo (Perčetek. Razpelanje. Dokončanje) . . Na sveti Den, ali na Božič. Na velko Križovo. Na Telovo. Na velke Meše den. Na vseh Svecov den. Za šole. Za novo Mešo. Na den vseh Angelov Varuhov. Na den cirkvenega žegnanja. 3) Dogodivšine Štajerske Zemle. Z posebnim pogledom na Slovence. SpisalAnton Krempl, Farmešter per mali Nedli v slovenjih Goricah, sočlan znotrajnoaustrianske dogodivšinske družbe. V Gradci, 1845. 8°. 262. V zalogi per Franci Ferstli bukvoteržci. — Geslo: Historia je priča časov, luč resnice, oživlenje pameti, vucenica živlenja, oznanica davnosti. Cicero. — Razpravo kaže ,,Zavjetek: Vpelanje. V štirih zvezkih, a osmerih pretekih: 1. Od pervega znanega obludovitenja do rimske oblasti; 2. do preselitja narodov; 3. do Karla Velkega; 4. do Leopolda Markeža; 5. do cesara Maksimiliana; 6. do Ferdinanda II.; 7. Jožefa II.; 8. v čase austrianskega cesara Ferdinanda I. 1. 1843. In po vseh teh razdelkih kaže se ravno tako: Štajerska zemla v svoji divjosti, v svoji prosti sloboščini, v rimski podložnosti, pod mnogoverstno oblastjo v tožnem stališi, v nemških ino madjarskih bojih, v svojodeželstvi pa v nemiri, v oživlenji, v nerairi; oblehkotena, potem v boji, zadnič v miri. — Imena Predplatitelov, in mej njimi sloveči profesorji ruski: Bodjanski, Panov, Preis, Sreznjevski itd. Popravlenja. Slike so vmes: Ferdiaaud. I. Probus. Samo. Karl Vel. Premisl, Ma,ksiauU&n I. Ernst Maria Terezia. Jožef II. — Pretek vsaki sklepa s pesmico vzajemno z njega povestnico, v kteri se opisujejo po razstavkih na pr.: 1. Ludstva, ladavci, deželske zgodbe. 2. Telo, živež, obleč, jezik, šege. 3. Vojska, orožje. 4. Vera, duhovstvo, cirkvenstvo. 5. Gospodstvo, podložnost, lastinstvo, davke, dače. 6. ObdelaDJe zemle, družbinsko ino hižno živlenje. 7. Meštrie, teržtvo, penezi. 8. Umetnosti, vučenosti, znajdenja. — Izmed pesmic bodi po dobah na pr.: če pogledam zdaj na konci Ti pretek ves skupa vzet, Noričani no Panonci Veselijo moj pogled: Prosto njihovo živlenje, Bivšo njim stotine let, Kaže že njih oddivjenje, Odpre njim se lepši svet . 7. Za besedo materinsko, Kera nam tak draga je, Nam vi davate latinsko, Ter ostudne nam Boge. Vse to radost naš'ga mira No veselje narodno Do znotrine nam razdira, Mi se le raztožimo. Zdaj Vandalje, zdaj Gotini, Žvabi no Herulovje, Zdaj Lombardi so v množini Kak zverjad pergnali se: Zdaj strahotni, grozoviti Hunovje vihrijo sem. Gdo zamore zgovoriti Strah v razbitji njihovem? 1. Bod' pozdravlen, o prijatno Venčenl Cirkevnjak moj! Tu moj duh okol obratno Vu živočnosti postoj; Tu, kamkol pogled te pela, Se ti serce Teseli, Kak Slovencom je tu cvela Sreča njih've slavnosti... 7. Glej, kak šole že slovenske Kozil včrediti hiti, V kere mladi možki, ženske, No vsa deca vkup cerčf. Kak veselo se vučijo Tam slovensko pismo štet'. Vse veselja me budijo Kam obcrncra moj pogled. , II. III. IV. 3. Že z veseljom si Slovenka Kopa, orje njivice, Vseja si ta luba ženka Proso, oves, ječmen v nje; Setvo rodovito zrase, Že zoriti ae hiti. Kak te beložute klase Spevajoča si gledi! . . 8. Nam sloboščina je vzeta, Vredna več, kak celi svet, Ah k tiranstvi bo pripeta Nam ostala mnogo let! — Eno oblehkotne žare V našo bridkoat priti da, To, kaj Rimi da cesare Vitežka Panonia . . 18. Tak Sloven.com Samo spravi Zemle davno njihove, V divji pervenaki pušavi Že od njih posvojene. Ali Samo je le eden, Ker Slovence vkupderži, Ne za totim več nibeden Tak slavite serčnosti! 6. Glej, kak dva solimska brata, Svet' Ciril no svet Metud, Za Slovence si zavdata Poslavitni sveti trud, Nje vučefia, kak častiti 'Majo pravega Boga, No v ponižnosti moliti Neba, zemle Stvarnika. 13. Zdaj Slovenci pod Madjare Tam ste v vašem kraleatvi, Tu pod nemške pa Bavare V grozno sužnoat verženi! Zato moj Cirkevnjak, srečno! Kak mi koli si prijet, Tak, me zdi, mi bo na večno V sozah vtoplen moj pogled. Otokar, Slovenec česki, Je krez Štajer poglavar, To za naa je glaa nebeski, Bod' pozdravlen Otokar! Bistro ti pogled oberneš Tak do morja baltskega, Kak do Tersta z njim ogerneš Ludstva naš'ga naroda . . 17. Tu naš Ernest lute Krajnce, Čerstvo vojsko štajerako, Goričane no Dolajnce Njim poatavi pod brad6; Tu Korošci no Hrovati, Močni nemški žlahtni še, Vsi poatrašno orožnati, Turkom kažejo mej§ . . .