Iskra Čurkina, RUSKO-SLOVENSKI KULTURNI STIKI: OD KONCA 18. STOLETJA DO LETA 1914. Ljubljana: Slovenska matica, 1995. Prevedel Jože Sever.
Avtorica za zdaj še rokopisnega izvirnika (Russko-slovenskie obščestvennye i kul'turnye svjazi konca XVIII v.—1914 g.; 430 str.) je ruska zgodovinarka Iskra Vasiljevna Čurkina, roj. 1931, ki se že dolgo ukvarja z novejšo slovensko zgodovino, zlasti z vprašanji in ljudmi tako ali drugače povezanimi z Rusijo in njeno kulturo v najširšem pomenu. Težišče njenih raziskav je bilo doslej v 19. in v prvih letih našega stoletja. V Sloveniji je o tej tematiki objavila več razprav v Zgodovinskem časopisu in v raznih zbornikih ter monografijo Matija Majar Ziljski, SAZU, 1974; v Moskvi sta pri nekdanji sovjetski akademiji znanosti v okviru Inštituta za slavistiko in balkanistiko izšli njeni pomembni, vsebinsko precej sorodni in prepleteni knjigi Slovenskoe nacional'no-osvoditel'noe dviženie v XIX v. i Rossija (Nauka, 1978) in Russkie i slovency (Nauka, 1986). Zadnja je v razširjeni in deloma predelani obliki zajeta tudi v sedanjem tipkopisnem besedilu, ki gaje prevedel slovenist in rasist Jože Sever; prevod je pregledala avtorica in izdala Slovenska matica, ki je imela s svojimi publikacijami v rusko-slovenskih stikih obravnavanega obdobja precejšnjo vlogo. S slikovnim gradivom poživljeni pričujoči knjigi je spremno besedo napisal zgodovinar Vasilij Melik (285-286).
Delo je nastalo na podlagi novega rokopisnega gradiva, ki gaje avtorica zbrala v številnih ruskih in slovenskih arhivih, knjižnicah in drugih ustanovah, ter izpisov iz ruske in slovenske časopisne, revialne in druge literature. Pri opisu, razčlenjevanju in vrednotenju stikov je morala avtorica kot zgodovinarka poleg svojega čisto »zgodovinskega« gradiva obravnavati tudi posebno občutl jiva vprašanja v zvezi z znanstvenim oz. umetniškim predstavljanjem dela in pomembnosti posameznih udeležencev rusko-slovenskih stikov, saj je šlo v večini primerov za pripadnike filoloških strok ter za pesnike in pisatelje. Zato je razumljivo, da se je pri tem opirala na mnenja in ocene ustreznih slovenskih, ruskih in drugih strokovnjakov, nekdanjih in današnjih; dober vodnik ji je bila Jagičeva Istorija slavjanskoj filologii, Peterburg, 1910. V glavnem se ji je posrečilo njihove ugotovitve smiselno uskladiti, ponekod pa se vseeno pozna, da so njene oznake, prevzete iz druge roke, preveč splošne in premalo kritične; pogosto so idealizirajoče in rade zahajajo v poljudno (vzgojno prepričevalno) ponavljanje - večinoma superlativnih - vrednostnih klišejev, npr. veliki pisatelj ali pesnik, sijajni jezikoslovec, visoko je cenil, veliki znanstvenik, ipd. Take oznake deloma zabrisujejo bistvene razločke med posameznimi ustvarjalci rusko-slovenskih kulturnih stikov, deloma tudi ne ustrezajo pomembnostnemu položaju, ki so si ga pridobili v slovenskem znanstvenem oz. umetnostnem izročilu. Najbrž tudi bralcu ni treba pripovedovati, da so bili Turgenjev, Tolstoj in Čehov veliki ruski pisatelji, Slovencem še zlasti ne za Prešerna, daje bil »najboljši pesnik«.
Nobenega dvoma ni, daje I. Čurkina opazovala predmet svojega raziskovanja z veliko vnemo, ljubeznijo in naklonjenostjo, da seje popolnoma vživela v tok izbranega zgodovinskega dogajanja in daje sestavila na trdnih temeljih slonečo, pregledno, zelo berljivo in privlačno zgodbo o rusko-slovenskih kulturnih stikih; toda v njenem besedilu vsaj slovenski bralec pogreša globlji zgodovinarski razmislek o vlogi tega pojava pri oblikovanju slovenske narodne in jezikovne (samo)zavesti. Gre namreč tudi za določanje meje, do kod so rusko-slovenski kulturni stiki še spodbujali slovensko samobitnost v boju z nem.štvom, in kje (in pri kom) se začnejo uveljavljati skrajnosti v ideji o odpovedovanju vsakršni slovenski kulturni subjektiviteti in iskanju poti za njeno bolj ali manj megleno slovansko (rusko) zlitje. Seveda srečamo med obema poloma več vmesnih položajev in tudi nihanj; upoštevati je treba vsekakor dejstvo, da so bili med udeleženci stikov na obeh straneh tako
resnični znanstveniki in besedni umetniki, ki so trezno presojali koristnost teh stikov za slovensko prihodnost, kakor tudi navadni navdušenci in zanesenjaki, ki jih je spričo vsakršne utesnjenosti v avstrijskonemškem naročju omamila ruska državna mogočnost in veličina; ne da bi kaj prida poznali tamkajšnje razmere, so se v več primerih kot učitelji klasičnih jezikov odpravili v Rusijo in se porazgubili po ruskih gubernijah, kjer so se tako rekoč brez sledu popravoslavili in porušili (gl. zlasti poglavje Slovenski emigranti v Rusiji, str. 175-204).
Če je šlo na slovenski strani večinoma za gledanje na Rusijo skozi rožnata očala (bili so seveda tudi skeptiki kot npr. Franc Miklošič), pač seganje po pomoč k pripadnikom velike (slovanske) države, ki bi nas lahko rešila pred grozečo germanizacijo, je bilo na ruski strani poleg čistih preučevalcev našega jezika in kulture tudi veliko posameznikov, ki so prisluhnili ruski velikodržavni politiki. Rusija je kot edina neodvisna slovanska država potiskala v ospredje slovan(ofil)sko (in rusofilsko) idejo, ki naj postopoma uresniči združitev izpod Turčije, Avstrije, Madžarske in Nemčije osvobojenih Slovanov pod ruskim patronatom. To idealno predstavo o slovanski (vzajemni) prihodnosti je motil samo položaj severovzhodnih Poljakov, ki so že bili pod rusko oblastjo, in seveda razmere v Rusiji sami, posebno v Ukrajini in Belorusiji. Tako sta se v rusko-slovenskih stikih srečevala slovensko zaupljivo iskanje rešitelja in praktični ruski veledržavni realizem. Zato bi bilo najbrž preveč naivno misliti, daje imelo dunajsko rusko središče, ki mu je načeloval pravoslavni dostojanstvenik Rajevski dobra štiri desetletja, samo čiste kulturne in dobrodelne namene, da namreč pomaga avstrijskim Slovanom do jezikovne in kulturne emancipacije, ki naj bi prešla tudi na gospodarsko in politično področje. V tej zvezi je treba z zrnom soli razumeti tudi Melikovo ugotovitev v Spremni besedi, daje bila Slovencem takrat Rusija potrebna, mi pa smo bili Rusom nepotrebni (285).
Knjiga ima po kratkem Uvodu (7-8) 9 poglavij, ki v časovnem zaporedju napovedujejo vsebino: 1. Prva poznanstva (9-22), 2. Kopitar in prve izkušnje ruske slavistike (23-44), 3. Ruski slavisti na Slovenskem (45-64), 4. Vzpostavitev stalnih rusko-slovenskih stikov (65-97), 5. Jan Baudouin de Courtenay in Slovenci (98-120), 6. Rusko-turška vojna 1877-1878 in Slovenci (121-137), 7. Ruska slovenistika zadnje četrtine 19. in začetka 20. stoletja (138-174), 8. Slovenski emigranti v Rusiji (175-204), 9. Iskanje nove Rusije (205-245). Na koncu knjige je seznam kratic (246), Opombe, ki jih je kar 928 (247-273), Imensko kazalo (274-283) in Spremna beseda.
Skozi ta poglavja se zvrsti na desetine slovenskih in ruskih bolj ali manj pomembnih udeležencev rusko-slovenskih kulturnih stikov. Med slovenskimi so: B. Kumerdej, V. Vodnik, Ž. Zois, J. Kopitar, F. Metelko, U. Jarnik, F. Prešeren, S. Vraz, O. Caf, J. Bleiweis, F. Miklošič, M. Majar Ziljski, D. Trstenjak, F. Levstik, M. Valjavec, G. Krek, S. Škrabec, F. Celestin, D. Hostnik, A. Aškerc, J. Hribar, K. Štrekelj, M. Murko, V. Oblak, I. Prijatelj, R. Nahtigal, I. Cankar, J. Lavrin in mnogi drugi; med zastopniki ruske strani so: Belorus M. Bobrovski, A. S. Šiškov, M. P. Pogodin, A. H. Vostokov, P. I. Keppen, 1.1. Nadeždin, J. I. Vcnelin, O. M. Bodjanski, 1.1. Sreznjevski, P. J. Prejs, V. I. Grigorovič, M. F. Rajevski, V. V. Makušev, I. S. Aksakov, E. F. Fortunatov, A. S. Budilovič, V. I. Lamanski, P. A. Kula-kovski, Poljak J. Baudouin de Courtenay, P. A. Lavrov, A. N. Veselovski, A. N. Pypin, A. A. Šahmatov, T. D. Florinski, F. E. Korš, B. M. Ljapunov in drugi.
Na tem imenskem ogrodju so se prepletali rusko-slovenski kulturni stiki, ki imajo pomembno mesto v slovenski zgodovini obravnavanega obdobja. Naj omenimo vsaj nekaj vidnejših vozlišč, ki jim je avtorica posvetila posebno pozornost. Med zgodnejšimi je gotovo zelo razgibano delovanje v zvezi z Brižinskimi spomeniki; z njimi sta se Kopitar in Dobrovsky ukvarjala že dobrih deset let, izdajo naj bi bil pripravil Kopitar. Toda zgodilo se
je, da sta jih prej izdala Keppen in Vostokov v Rusiji (1827). V tridesetih letih, koje Kopitar izdal starocerkvenoslovanski spomenik Glagolita Clozianus in v isti knjigi pridružil tudi svojo izdajo Brižinskih spomenikov (1836), je bilo v Rusiji več odzivov nanjo; v teh letih se mu je tudi posrečilo, daje od Bobrovskega prejel v dveh pošiljkah starocerkvenoslovanski cirilski Supraseljski kodeks in ga prepisal. Prvi del je ostal v Kopitarjevi zapuščini in je tako zdaj v NUK. Pri Kopitarju, ki je bil po smrti Dobrovskega prva slavistična znanstvena avtoriteta v Avstriji, so se oglašali vsi ruski preučevalci slovanskih vprašanj, med njimi tudi Sreznjevski, ki je prvi na znanstvenih temeljih klasificiral slovenska narečja. Kot Kopitar je bil pozneje tudi Miklošič za rusko slavistiko zelo zanimiva osebnost; vsa njegova obsežnejša dela so bila tam prikazana in ocenjena, nekatera tudi prevedena v ruščino.
V	šestdesetih letih (in pozneje) je več ruskih slavistov obiskalo Levstika; v zvezi z veliko slovansko etnografsko razstavo v Moskvi leta 1867 je postal v ruskih krogih popularen Matija Majar Ziljski. V naslednjih letih je odšlo v Rusijo več slovenskih učiteljev klasičnih jezikov, med prvimi Celestin, ki se je po nekaj letih razočaran vrnil, drugi so ostali, med njimi so nekateri obdržali stik z našimi časopisi in revijami; vso to dejavnost je avtorica na drobno raziskala. Večina je morala pred nastopom službe obiskovati Slovanski učiteljski inštitut (ustanovljen 1866) v Peterburgu in opraviti izpit. Posebno nadrobno je obdelana vloga slovenske revije Slovanski svet (urednik Fran Podgornik) in življenjska pot Davorina Hostnika v Rusiji.
Osrednje mesto v knjigi zavzema Poljak Baudouin de Courtenay, ki je bil kar štiri desetletja povezan s preučevanjem slovenskih severozahodnih narečij. K nam je prišel prvič leta 1872 kot 27-letni docent peterburške univerze z rusko štipendijo in s priporočilom Sreznjevskega; na podlagi razprave o rezijanskih govorih je postal profesor v Kazanu (skupaj s poljskim rojakom Kruszewskim je tam razvil t. i. kazańsko jezikoslovno šolo), nato je bil profesor v Dorpatu (Tartu), Krakovu in Peterburgu, po 1918 v Varšavi. Ker je prišel iz Rusije, je pri nas veljal na splošno za Rusa. Kot učenjak je postal kmalu znan med slovenskim izobraženstvom, pridobil si je velik ugled tudi kot izredna osebnost; dopisoval sije s številnimi vidnimi Slovenci (Oblak, Štrekelj, Trinko, Škrabec idr.), njegove zveze pa so segle tudi med Furlane in Italijane (prim. L. Spinozzi Monai, Dal Friuli alia Russia, 1994; v teh stikih je omenjenih tudi nekaj Slovencev, kijih pri Čurkini ne srečamo). Zdi se, da si avtorica pri oznaki Baudouina de Courtenayja še ni upala povedati, da kot Poljak ni mogel postati univerzitetni učitelj v Varšavi, zato je moral oditi v Peterburg. Veljalo bi še omeniti, daje bil Baudouin tudi vztrajen zagovornik človekovih pravic, zlasti za jezikovne in nacionalne manjšine, zato je prišel v ostre spore s carskimi oblastmi in je bil celo zaprt.
V	zadnjem, delu knjige se avtorica precej ukvarja z Murkovimi in Oblakovimi ruskimi stiki; v ospredje sta pomaknjena ljubljanski župan Hribar in pesnik Aškerc, posebno nadrobno pa je obravnavana bogata prevajalska in literarno(zgodovinsko) informativna dejavnost mladega znanstvenika Ivana Prijatelja, ki je gojil stike v novi, bolj kritični luči; ob njem je še filolog Nahtigal in nazadnje takrat še neoslavistišni publicist Janko Lavrin. Z ruske strani so za stike s Slovenci v tem času v ospredju zlasti Florinski, prevajalec Prešernove poezije Korš, pisec monografije o zgodnjih letih Kopitarjeve dejavnosti N. M. Petrovski, Ljapunov, Prijateljeva učitelja Pypin in Veselovski.
Ugotoviti je torej mogoče, daje avtorica v svoji monografiji o rusko-slovenskih kulturnih stikih zajela vsa bistvena področja, ki spadajo v ta okvir; gotovo bi se dale posledice stikov raziskovati tudi v razvoju jezika, književnosti in drugod, vendar so to že posebne teme. Knjiga je pravi rusko-slovenski kulturnozgodovinski kompendij, ki se bo lahko dopolnjeval z novimi podatki in (mogoče) z drugačnimi interpretacijami, a njegove zanesljive temeljne postavke bodo ostale. Med obravnavami podobnih stikov pri drugih
slovanskih narodih bo imela pričujoča razprava zaradi svoje izčrpnosti in urejenosti zgledno mesto. Šele na podlagi takih del bo omogočena izdelava velike sinteze spoznanj o slovanskih stikih in njihovem zgodovinskem pomenu; v marsičem bodo tudi pomagala pri osvetljevanju in razumevanju poznejšega dogajanja, mogoče celo današnjega.
Prevajalec Jože Sever je svojo nelahko nalogo opravil skrbno in z veliko iznajdljivostjo. Izhodiščno rusko besedilo ni bilo v celoti jezikovno in stilno glede na nove razmere prenovljeno; precej je ostalo še sledov stare sovjetske »dikcije«. Te neusklajenosti je Sever v prevodu večinoma ustrezno odpravil in s tem presegel okvire navadnega prevajanja. Večkrat je popravil tudi napake pri navajanju nemških naslovov (napaka je ostala v poimenovanju dunajskega časopisa iz Kopitarjevih časov Jahrbücher für Literatur namesto der Literatur) in slovenskih citatov. Tako je npr. na več mestih prevedel sovetskij z ruski (sovetskij literaturoved Ryžova = ruska literarna zgodovinarka Ryžova; sovjetskih isto-rikov = ruskih zgodovinarjev), pri I. Prijatelju je opustil demokratičeskij (odin iz krup-nejših demokratičeskih ucenyh Slovenii = eden največjih slovenskih znanstvenikov); pri Baudouinu de Courtenayju se mu je zdela oznaka russkij ucenyj preveč vsiljiva, zato seji je npr. v ustreznem času lahko izognil s prevodom »mladi znanstvenik«. Na str. 229 je Sever s prevodom rus. »Posle razgroma fašizma Nahtigal opublikoval dve knigi /.../« kot »Po koncu druge svetovne vojne je Nahtigal izdal dve knjigi /.../« izjavo razbremenil odvečnega aktivizma. Tudi »slavjanskij Mefistofel« je v naslovu drugega poglavja spremenil v nevtralno -Kopitar. Besedilu ne bi škodil, če bi se bil še kje odmaknil od izvirnika, npr. da se je Sreznjevski v Gradcu sešel »s profesorjem za slovenski jezik na tamkajšnji univerzi K. Kvasom » (str. 5), kar lahko komu pomeni, daje že 1840 v Gradcu obstajala univerzitetna katedra za slovenščino, koje šlo v resnici samo za praktični pouk na Iicejski stopnji. Ali v primera »češkega učenjaka (!) Hanke« (str. 49). Tudi pri Pleteršniku (str. 182) bi bilo bolj ustreženo resnici (in njegove zasluge ne bi bile nič manjše), če bi bil rus. zna-menityj filolog v skladu s svojim poznavanjem stvari prevedel kot znameniti slovaropisec (ali leksikograf) namesto znameniti jezikoslovec.
Pri pisanju priimkov, ki jih je avtorica prevzela v ruščino iz latiničnih pisav, npr. Šafarik, Kollar, Radič, bi se bil moral prevajalec odločiti za vrnitev v izvirni zapis kot Šafarik, Kollar; Radies. Nekaj neusklajenosti je najti v prevodu tudi pri ruskih lastnih imenih. Če je zapisal v slovenščini Solovjov, Kišinjov in naslov časopisa Genij vremjon, bi morali biti tudi Ševyrjev, Snegirjev, Pletnjev, Košeljev in Korabljev spremenjeni v Ševyrjov, Snegirjov, Pletnjov, Košeljov in Korabljov; s tem je dan tudi namig, da so naglašeni na končnem zlogu (pravilno je prenešen Grigorjev, z naglasom na srednjem zlogu). Ruski priimek Durnovo se v slovenščini sklanja, zato mora biti namesto »stiki z N. N. Ournovo« zapisano »stiki z N. N. Durnovojem (str. 229). Tu bi še dodal, daje imel Nahtigal stike z Durnovojem še v dvajsetih letih; o tem pričajo Durnovojeva pisma in njegov obisk v Ljubljani (prim. Nahtigalov zbornik, Ljubljana, 1977).
Nekoliko romantično (in vzgojno) je intoniran začetek Uvoda: »Začetki kulturnih in družbenih stikov med Slovenci in Rusi segajo v davno preteklost, v čase slovanske skupnosti«, saj o prvotni zemljepisni razporeditvi slovanskih plemen nimamo nobenih zanesljivih informacij. Naslednja poved je nekoliko dvoumna, kajti obe ljudstvi se nista razselili s skrajnih koncev slovanskega ozemlja, tak je bil šele rezultat razselitve, ki izkazuje stanje, ki ga res poznamo. Na koncu istega odstavka je nedvomno pretirana avtoričina trditev glede pomembnosti Herbersteinovega spisa o moskovski državi; pravi namreč, da bi brez tega dela tudi danes ne bilo možno proučevanje zgodovine Rusije v prvi četrtini 16. stoletja.
Zelo nejasna oz. napačna je avtoričina trditev (str. 9), daje bila Vodnikova slovnica iz leta 1811 »prva po slovnici A. Bohoriča iz 16. stol.«. To mesto je mogoče razumeti, ko da med Bohoričem in Vodnikom ni izšla nobena slovnica o slovenščini, ali da so bile Bohoričeve Arcticae horulae napisane v slovenščini; eno in drugo je seveda zmotno. V zvezi z Dajnkovo slovnico, ki jo je ocenil Keppen v svojih Bibliografičeskih listih, bi morala biti navedba (str. 34), daje bila napisana na osnovi štajerskega narečja, zožena na vzhodnošta-jersko narečje. Tudi trditev (str. 35), da sta Šafarik in Hanka leta 1826 sprejela rusko povabilo za delo na ruskih slavističnih stolicah, ki naj bi jih tam ustanovili, ni ustrezna; znano je namreč, da so se pogajanja, ki jih je vodil Hanka s Keppenom vlekla še skoraj celo desetletje, nazadnje pa so Rusi zasedbo slavističnih stolic rešili čisto drugače, s svojimi ljudmi. Na več mestih avtorica in prevajalec nista bila dovolj stroga in dosledna v rabi nekaterih strokovnih izrazov. Ruski izraz staroslavjanskij pomeni isto kot slovensko staro-cerkvenoslovanski, vendar ga avtorica pomensko večkrat razširi, tako da ji pokrije tudi mlajše cerkvenoslovansko obdobje ali sploh precej nedoločno staro slovanskost. Sever večinoma rus. staroslavjanskij ustrezno prevaja kot starocerkvenoslovanski, kjer pa je domneval, da avtorica ni imela v mislih samo tega jezika, je uporabil tudi v slovenščini pridevnik staroslovanski, ki pa ni jezikoslovni termin, ampak se v splošnem nanaša na Slovane pred razselitvijo, ko njihov skupni jezik imenujemo še praslovanščina. Koje govor o razpravi Vostokova Razmišljanja o slovanskem jeziku (1820), je prevod »ki je bila posvečena staroslovanskemu jeziku« preveč nedoločen (str. 17). Se bolj seje ob istem Razmišljanju prevajalcu zapletlo na str. 27, kjer beremo, daje Vostokov leta 1820 izdal slovnico tega jezika; v resnici je tako slovnico v zelo skrčeni obliki objavil šele leto dni pred smrtjo 1863 (Grammatika Cerkovno-Slovenskago jazyka, izložennaja po drevnejšim onago pis'mennym pamjatnikam). Na drugi strani pa je ponekod zaradi ohlapne rabe rus. izraza staroslavjanskij spet prevod starocerkvenoslovanski neustrezen, npr. v zvezi s Kalaj-dovičetn (str. 39), ki daje izdajal srednjeveške spomenike ruskega in starocerkvenoslovan-skega slovstva; gre seveda samo za cerkvenoslovansko slovstvo, brez staro-, saj ni znano, da bi bil Kalajdovič izdajal tudi stcksl. spomenike. Tudi pri navedbi Jarnikove Kleine Sammlung solcher altslavischen Wörter /.../ (str. 33) v slovenščini termin starocerkvenoslovanski za altslavisch ni čisto ustrezen (Čurkina ima staroslavjanskij), takrat namreč stcksl. spomeniki še niso bili izdani in Jarnik ni mogel vedeti, kakšno besedišče vsebujejo; bliže bi prišli Jarniku s prevodom »starih slovanskih besed«. Precej moteča je trditev (str. 59), daje Grigorovič v Bolgariji »pridobil precejšnje število starocerkvenoslovanskih rokopisov, tako cirilskih kot glagolskih«; za glagolske velja, za cirilske seveda ne.
Ne glede na to, da seje v zadnjih letih srbohrvaščina razcepila na več samostojnih jezikov in raba tega izraza ni več ustrezna, tudi Vrazov jezik ni bil srbohrvaščina (str. 62), bolje bi ga bilo imenovati po tradiciji ilirščina. Pri Oblaku (str. 159) bi bilo namesto srbohrvaška narečja bolje reči srbska in hrvaška. Neroden je tudi zapis slovensko-štajerski slovar (str. 51 ), koje govor o Cafovi slovarski zbirki, saj bi manj poučeni bralec lahko domneval, da gre za dvojezični slovar, v resnici pa je najbrž avtorica hotela povedati, da gre za slovar štajerske slovenščine.
Ko avtorica poroča o bivanju Lamanskega v Ljubljani (str. 92) leta 1868, omenja »starobolgarski« rokopis i/. Kopitarjeve zbirke, ki ga je preučeval v licejski knjižnici; pozneje se izkaže, da gre za daniaskin iz 17. stoletja, torej daleč od »starobolgarskega« obdobja. Veliko previdnosti je od prevajalca zahtevala tudi raba rusko cksl. pridevnika sloven-skij, ki je v prvih desetletjih 19. stoletja pomenil samo slovanski, šele pozneje slovenski (za slovenski so v Rusiji še na začetku našega stoletja vzporedno uporabljali tudi slovinskij; pozneje seje v njihovi strokovni literaturi naš jezik tu in tam zamenjaval z izumrlo pomor-jansko slovinščino, včasih tudi s slovaščino). Če je torej Vostokov leta 1831 pisal Bo-
brovskemu, da je Kopitar »ucenyj slovenskij filolog v Vene«, to pomeni »učen slovanski filolog na Dunaju« in ne slovenski (str. 36); podobno mora biti tudi v nadaljevanju pisma »Vy, L. J okazali by veličajšuju uslugu g. Kopitaru i vsem ljubiteljam slovenskogo jazyka /.../« slovenskogo prevedeno s slovanskega in ne slovenskega.
Sicer zelo redko v prevodu naletimo na mesta, ko se nam prevod ne zdi čisto ustrezen. Tako je najbrž pomenski obseg rus. arheologičeskij veliko širši (nanašajoč se na starinos-lovje sploh), kot je v slovenščini arheološki; npr. ob Majarju Ziljskem (str. 86), da se ni mogel osvoboditi romantičnih arheoloških teženj, ali pri Iljinskem, daje bil tudi arheolog. Tudi prevod občinsko-rodovna ureditev (str. 55) za rusko zvezo obščinno-rodovoj stroj v prvem delu ne ustreza, saj današnje občinski ni več sinonim za skupnosten. Mogoče tudi s prevodom »in je postal najboljši študent profesorja Jagiča« za rus. »i stal bližajšim učenikom /.../« (str. 156) ni dobro zadeta označitev odnosa Oblak - Jagic; mišljeno je pač, da je bil Oblak Jagičev učenec, ki je bil svojemu učitelju najbližji po raziskovalnih metodah in celotnem razumevanju slovanske filologije.
Do pravega nesmisla je prišlo na str. 145, ker je avtorica v izvirniku zamenjala sloven-skij s slavjanskij (v knjigi Russkie i slovency, 1986, je pravilno slovenskij): »Ljapunov /.../ rezko otricatel'no otnosilsja k pannonskoj teorii, sčitaja shodstvo meždu bolgarskim i slavjanskim (!) jazykami, podčerkivaemoe Miklošičem, znacitel'no men'sim, čem meždu slovenskim i serbohorvatskim«; v prevodu: »/.../ zdelo se mu je, daje bolgarščina veliko manj podobna drugim slovanskim jezikom, kar tako poudarja Miklošič, kot pa na primer slovenščina srbohrvaščini«. Prevajalec se je sicer poskušal izmotati iz zadrege in je slavjanskij prevedel z množino ter dodal še »drugim«, vendar trditev kljub temu ni dobila ustreznega smisla. Komaj 14 strani naprej ( 159), ko je govor o Oblaku, je omenjena trditev navedena pravilno: »Oblak je sklepal, da je srbohrvaški jezik (danes bi rekli srbščina in hrvaščina) /.../ znatno bliže slovenskemu kot bolgarski«; izraz bolgarski vključuje seveda tudi makedonščino.
V zvezi z Bobrovskim in Supraseljskim rokopisom sta se na str. 38 zgodili dve nerodnosti. V sporočilu, da je rokopis prišel v roke Kopitarju »po zaslugi prizadevanj Bo-brovskega« mora biti Bobrovski zamenjan z Vostokovom. Tudi ni res, daje Kopitar od Bo-brovskega najprej dobil prvi del rokopisa, ki ga je vrnil, in nato drugi del, ki je ostal pri Kopitarju. V tem primeru bi bila napačna trditev v naslednjem odstavku, kjer je (pravilno) rečeno, daje prvi del ostal pri Kopitarju. (Pri naštevanju jezikov, ki jih je znal Bobrovski (str. 19), je najbrž pomotoma naveden sirski namesto asirskega; to je mogoče domnevati, ker je med naštetimi jeziki tudi arabščina, sirščina pa je le ena njenih različic.)
Razumljivo je, da v zgodovinskem delu srečamo tudi letnice; v pričujoči knjigi jih je veliko in skoraj vse so pravilne. Nekaj napačnih sta vendarle zagrešila, deloma avtorica deloma prevajalec. Tako Miklošič (str. 38, 39) ni izdal Supraseljskega zbornika (po Kopitarjevem prepisu) leta 1852 (prav 1851 ) in prvi del njegove Primerjalne slovnice slovanskih jezikov ni izšel leta 1851 (prav 1852)\ tudi kurat Pišelj ni bil v Reziji (str. 55) leta 1811 ampak 1801, saj bi sicer Dobrovsky ne bil mogel objaviti njegovega sporočila o njej v Slavinu (1806, 1808); v prevodu beremo, daje Hostnik umrl leta /927, medtem ko ima izvirnik letnico 1929. Prevajalec je tudi pomaknil kongres ruskih slavistov s pravilne letnice 1903 na 1905 (str. 224); Ivan Prijatelj je bil namreč na ta kongres povabljen takoj po svojem prihodu v Peterburg spomladi 1903, medtem ko ga leta 1905 ni bilo več v Rusiji. V zvezi s tem kongresom je treba še pripomniti, daje na str. 215 napačno poimenovan kot »slavistični kongres«; taje bil samo ruski, medtem ko so mednarodnega načrtovali za leto 1904, vendar ga zaradi rusko-japonske vojne ni bilo (prim. J. Baudouin de Courtenay, O
zjeździe slawistów i o panslawizmie »platonicznym«; Zjazd slawistów a Głos Młodzieży«. Dzieła wybrane VI, Varšava 1983, str. 100-139).
V	poglavju o Baudouinu de Courtenayju se je vtihotapilo nekaj pomot. Njegov Opyt fonetiki rez'janskih govorov ni izšel v Leipzigu ampak v Varšavi in Peterburgu (v Leipzigu je izšla njegova znana razprava O drevnepol'skom jazyke do XIV-go stoletija, 1870); BdC ni preučeval govorov na skrajnem jugo-zahodu (zapis pod vplivom izvirnika, namesto jugozahodu) slovenskega ozemlja (str. 104), temveč skrajna severo-zahodna (prav severozahodna) narečja, kakor ugotavlja N. I. Tolstoj (str. 106). Na isti strani je zaradi opustitve »po slovenistike« v prevodu prišlo do napačne informacije, da je BdC vsega skupaj izdal 40 del, saj obsega njegova celotna bibliografija nad tisoč enot. Tudi se ni ustavil pri Davorinu Trstenjaku v Ponikvi temveč na Ponikvi (str. 99). Ker BdC ni bil Rus, je trditev na str. 108 dvoumna: Niti en Rus se ni mogel pohvaliti s tolikšnim številom korespondentov kot on.
Koje govor o ocenah Mliklošičevega etimološkega slovarja slovanskih jezikov (1886) v Rusiji, je prišlo v osnovnem besedilu (str. 150, 151) do zlitja dveh različnih slovarjev v enega, saj se odstavek o Lamanskem, ki razpravlja o Miklošičevem večjezičnem slovarju (1885), po dveh ugodnih prikazih etimološkega slovarja začenja (ko da gre za isti slovar) kot njuno nasprotje takole: »Malce drugače je o Miklošičevem slovarju pisal V. I. Laman-ski.« Šele na koncu odstavka se s sklicevanjem na opombo 561 izkaže, da gre za drug slovar, namreč praktičen šestjezični, ki res nima posebne znanstvene vrednosti; tega seje tudi sam Miklošič dobro zavedal.
V	zvezi s Korševo izdajo ruskega prevoda Pesmi Franceta Prešerna avtorica ugotavlja (str. 162), daje prevajalec »pokazal globoko razumevanje bistva Prešernove poezije«. Ker se pri svojih opredelitvah literarnih (in drugih) pojavov sicer rada sklicuje na poznejše ocene strokovnjakov, je nenavadno, da se glede Korša ni ustavila ob Isačenkovi v Slovenskem jeziku 3, 1940, 151-155 (Nekaj misli o Korševem prevodu Prešernovih »Poezij«), ki prikazuje Koršev prevod v nasprotju s pohvalnim izročilom v zelo negativni estetski osvetlitvi: očita mu, daje hotel na silo porušiti »tako samobitnega in svojskega pesnika, kot je Prešeren«, in pri tem znižal višino izvirnika; na koncu še pove, da Korš slovenskega genija ni približal ruskim literarnim krogom.
Ko avtorica pripoveduje (str. 146) o dvotedenskem obisku ruskega slavista B. M. Ljapunova na Slovenskem poleti 1901 in omenja, da seje s Škrabcem pogovarjal o fonetiki slovenskega jezika in o Pleteršnikovem slovarju, nadaljuje z nemogočo trditvijo, da seje v tem času srečal in se pogovarjal tudi z Matijo Valjavcem. Kako je prišla do tega podatka (Valjavec je namreč umrl že štiri leta prej, 15. 3. 1897 v Zagrebu), je težko z zanesljivostjo ugotovili, mogoče so jo na napačno pot speljale besede samega Ljapunova, ki je v oceni Pleteršnikovega slovarja (Odesa 1903) zapisal, da seje lavnad po napotkih, ki jih je dobil pri poznavalcih slovenskega jezika Škrabcu in Val javcu (pač v Valjavčevi oceni Pleteršnikovega slovarja, ne osebno leta 1901 ).
Najbolj neverjetna (in napačna) je avtoričina trditev (str. 166), daje Cankar prevedel Damo s psičkom Čehova in Šestindvajset in eno Gorkega. V opombi 635 se sklicuje na razpravo Bratka Krefta Cankar in ruska književnost (Slavistični revija XVII, 1, 1969, str. 69-98), kjer avtor na str. 93 sporoča, daje pri nas Čehova in Gorkega »predstavil Ivan Prijatelj v Ljubljanskem zvonu 1901. V svojem prevodu je objavil v tem letniku LZ najprej povest Gorkega »Šestindvajset in ena«, nato pa povest Čehova »Dama s psičkom«. Obema prevodoma je dodal kratek članek o vsakem.« Iz navedenega se vendar ne da sklepati, daje prevod opravil Cankar. Čudno je tudi, da se avtorica na str. 221 ni več spomnila, daje prevod omenjenih del nekaj deset strani nazaj že pripisala Cankarju, ko tu imenuje
resničnega prevajalca Ivana Prijatelja (ista napaka se vleče že iz knjige Russkie i slovency, 1986).
Še nekaj besed o Opombah. Razumljivo je, daje obvladovanje tako velikanske in raznolike latinične in cirilične gmote naporno in sitno delo; povrh vsega je moral prevajalec sam določiti, kateri deli navedkov bodo tiskani pokončno in kateri poševno. Pri tem ni imel posebne sreče (mogoče je krivda v tiskarni?), saj so ponekod v poševnem tisku naslovi revij in knjig, drugod naslovi razprav in člankov, medtem ko so njihova nahajališča tiskana pokončno. Tiskarske napake so sicer redke, moti pa npr. napačna začetnica imena pri Petrovskem, avtorju monografije o Kopitarju (op. 639: P. M. Petrovskij namesto N. M.= Nestor Mnemnovič), da ga ne bi kdo zamenjal z njegovim očetom, ki je bil M. P. Petrovskij. Škoda je, da seje prevajalec v navedbi naslova monografije držal izvirnika, kjer je Kopitar zapisan na tri načine (op. 5: Pervye gody dejatel'nosti V. Kapitarja; op. 60, 67, 72: /.../ V. Kopitara; op. 638: (pravilno) /.../ V. Kopitarja.
Med dvajsetimi portreti na ščitnem ovitku pogrešam Rajka Nahtigala; lahko bi mu Matija Murko odstopil en prostorček, »zaseda« namreč dva (v zadnji in predzadnji vrsti).
Franc Jakopin S AZU