879
Šest stoletij hrvaške poezije
Miroslav Krleža (1893)
VELIKI PETEK    V spomin Karlu Liebknechtu TISOČ DEVETSTO DEVETNAJSTEGA     O Veliko Brezglavo Nekaj, naj bo prekleto tvoje ime
na vseh vekov vekove!
Od žebljev krvavih se roke človekove zopet gnoje
in ptice zlokobne mrtvaško pesem vrešče,
zlokobne ptice teme, slepe sove.
O Veliko Brezglavo Nekaj, naj bo prekleto tvoje ime na veke vseh vekov!
V  boju s krdelom lažnih in krivih bogov je padel človekov Sin.
Svoje križe je golgotski cirkus prestavil iz gobave Judeje v cesarski Berlin.
V  arestu, v krvavem bleščanju žandarske laterne kaj naj hrvatski človek počne?
Le solze hrvatske požira. Slano in grenko sol.
Bo svetli ideal na veke prezrt, opljuvan, gol? Mar bo na veke razpet?
V  arestu, v krvavem bleščanju žandarske laterne kaj naj hrvatski človek počne
na Evropski Veliki Petek!
Ko Sina človeškega koljejo, žgejo in dro
in ga ubijajo s svincem in kamnom in kletvijo
na črni, oblačni evropski Veliki Petek,
ko zemeljska krogla se strese, polna krvi in dima
od Transvaala do Kremlja, od Pekinga do Rima,
hrvatski človek prižiga mrliške sveče,
sedmino žalostno pije in poje razklano:
spet padla je glava kot seme krvavo, rdeče.
Na ladijski jambor so zopet pribili admirala.
Pa nič! Svita se. Internacionala.