List 33.
Gospodarske stvari.
0 novih šolah za poduk v kmetijstvu.
Mnenje c. kr. kmetijskega rninisterstva o osnovi novih kmetijskih šol, kakor so nam povedale „Novice" v 29. in 30. listu, je tako, da se ne da izpeljati v vseh deželah, to je, saj v tistih ne, kjer kmetijstvo ne stoji na visi stopinji.
Prvo je, da se v spomenici ministerski umno kmetovanje izobraženega kmetovalca od naravnega k m e-tovskega ne loči. In vendar se priznati mora, da ravno ta razloček je neobhodno potreben pri ustanav-ljenji kmetijskih učilnic. Ako bi ta „sponienica" omenjeni razloček gojila, rekla bi: „tako imenovane kmetijske učilnice ne morejo tega doseči ondi, kjer navadni kmet potrebne znanstvene podlage nima"; ne pa, da „kmetijskih šol je le malo v deželi in sem ter tje le ena." Vrh tega dokazujejo nam že imena različnih kmetijskih učilnic, da je velik razloček med eno in drugo: temu vzrok je različna izobraženost učencev, ki se v take učilnice podajo.
S tem natančnim razločkom pregledati hočemo spomenico dalje.
Ako celo „spomenico" dobro prevdarimo in si potem prizadenemo resultat primerno krstiti, gotovo bi bilo dobrega preveč a resničnega premalo v besedi »nadalj e v a In i poduk" (Fortbildungsschule), kakor si. vredništvo samo že v opombi povdarja. Na vsak način bilo bi bolje skoraj ravno nasprotno ime tem šolam, namreč, da bi se krstile ,7začetni poduk" (Anfangs-Unterricht). Da se pa ta začetni poduk že ne prične v navadni začetni ljudski šoli, kjer se otrok citati, pisati in računiti uči, gotovo je na pravem mestu, česar ni treba še le dokazovati.
Po natančnejšem pregledu se razvidi, da je omenjena organizacija tega začetnega poduka zel6 pomanjkljiva. Pomislimo , da vseh predmetov, ki bi se imeli učiti, ni nič manj kakor 16, in kmalu nam bode jasno, da je tem predmetom odločenih veliko premalo ur. Pred vsem bi se morali omenjeni 2 leti po izgledu navadnih sol ločiti v 4 tečaje, 2 zimska in 2 poletna; po tej delitvi razdelili bi se pa tudi predmeti po štirje skupaj v 4 rede. Ce zdaj seštejemo ure, ki bi na enega teh razredov spadale, prikazal se nam bo že precejšen razloček med številom ur zimskih in poletnih tečajev. Zimski tečaj prične se oktobra meseca in traja do sušca. V teh zimskih mesecih podučevalo bi se po 4 ure na teden, to je, vsak predmet po eno uro; to znese v celem tečaju kakih 5, 6 ur; to bi utegnilo tudi zadostiti. Zdaj se pa ozrimo na poletni tečaj, ki obsega mesece: sušeč, mali traven, veliki traven, rožnik in mali srpan. V tem bi se samo ob nedeljah učilo  in gotovo k večemu
po 2 uri, in to znaša za cel tečaj le 44 ur. Vprašamo pa zdaj: zakaj bi se imelo letnemu tečaju, ki ravno tako važne ali pa še važnejše predmete obsega kakor zimski, celih 12 ur odtrgati? Nedvomljivo boljše bi bilo, ako bi se poduk tako-le razdelil: Vsak tečaj ima naj 5 mesecev, ali uči naj se poleti in pozimi enako, to je, po 4 ure na teden. Res je, da trudnemu mladenču pozimi gorka soba ne bo zoperna; al da bi mu gorka soba vcepila tudi veselje do učenja kmetijstva, to je prazna, in kjer je že tako, ne vem, zakaj bi se poleti trudnemu mladenču po 3 ali 4 ure na teden zvečer ne privoščile hladne sobe. S tem redom bili bi prvič učitelji ob nedeljah prostejši; drugič, kar je še važnejše, prišel bi vsak predmet poleti in pozimi enkrat v tednu na vrsto in ne še le vsakih 14 dni; tretjič: razkladali bi se nauki bolj polagoma, ker bi bilo več časa, in gotovo bi počasno razlaganje umevnost pospeševalo; četrtič bile bi nedelje proste in bi se ta prostost lahko za lahke djanske vaje rabila, na primer ob času čbel-nih rojev, sviloprejk itd.
Najpoglavitniši del ^spomenice" je pa gotovo obravnava z učitelji in njihovo kmetijstveno izobraženostjo.
Lahko je reči: tem šolam naj bi bili ljudski učitelji, duhovni, živinozdravniki in izvedeni kmetovalci učeniki; al odgovor na vprašanje: so li o vi častiti gospodje temu tudi kos? ta ni tako lahek. Da bi se učitelji sami podačevali, mogoče je le, ako so saj nekoliko praktično izurjeni v znanostih, v kterih imajo šolsko mladino podučevati. Al kje se bojo v tem izurili? Ali more preparand, dovršivši pedagogične študije, še v kako učilnico kmetijsko se podati in čas in denar trositi zato, da dobiva potem kot ljudski učitelj — beraško plačo? Za bukve v slovenskem jeziku pisane, hvala rodoljubom našim! nam ni skrb: imamo jih za vse kmetijske razdelke. — Duhovni, izobraženi kmetovalci in živinozdravniki pa — ne vem — ali se bojo pri druzih svojih opravilih žrtovali temu poslu.
Ministerska „spomenica" sicer kaže pot, kako naj bi se učitelji ljudskih šol naučili kmetijskih znanosti. Ona pravi: Ta pripravljajoči nauk naj se jim daje (učiteljem) vsako leto skozi dva meseca v glavnem mestu dežele. To ne meri gotovo na nič druzega kakor na „kmetijske šole", ki se dan danes še ne nahajajo po glavnih mestih vseh dežel. — Ne samo dobro bi bilo, da bi se na kmetiških učilnicah za učitelje učilnica osnovala, ampak naravnost neobhodno potreba je to. Vsak preparand moral bi na kmetijski učilnici eno ali še bolje 2 leti se učiti in potem še le smelo bi se reči: napredoval bo tudi prost kmet v kmetijstvu. Ali dokler to ni mogoče zavoljo gori navedenih vzrokov in dokler bo moral učitelj sam sebe prvinsko učiti in zraven pa še  mladost   nepopolnoma podučevati,   tako
------    260    ------
dolgo pa Bog pomagaj! Res je, kar „spomenica" pravi, da učenje skozi 2 meseca na Dunaj i ne more imeti namena , da bi izurilo učitelja v kmetijskih znanostih, ampak da je temu nauku le namen ta, da si dobijo podlago za svojo lastno daljne učenje. Dobro! al naša misel je ta, da že za to podlago je treba imeti podlago ; na primer, poznati je treba prvinstva kemije, fizike, rastlinstva itd. Al koliko je učiteljev na deželi, ki so si prisvojili vse te vede?
Iz vsega tega menda je jasno, da, ako hočemo kadaj reči: kmetijstvo pri nas cvete, se začeti mora s kmetijskimi znanostmi pri večih kmetovalcih; ponuditi se mora njihovim sinovom priložnost izobraženstva. In kadar bo to doseženo, poprijel se bode prosti kmet sam izgledov umnejšega gospodarstva; zlomil si bo spone stare razvade in dal bo tudi on svojega sina v kmetijstvu podučevati. Vse to se mora pred dogoditi, predno se bo moglo to, kar danes lepo na belem papirji „spo-menice" stoji, djanstveno izpeljati.
Da je pa vse, kar smo omenili, spolniti težavno, istina je; posebno pa še, kadar je dober svet združen z dostavkom: „plačajte sami!" Napredek je res potreben; napredek je lepa stvar, da bi le v naši ljubi Avstriji ne veljal pregovor: „kolikor več, toliko več" — česa neki? — davka.                           R. Dolenec.