Leposloven in znanstven list. Leto V. T Celovci, 1. avgusta 1885. Štev. S. Arabela. Roman. Spisala Pavlina Pajkova. Štirinajsto poglavje. |®rabela ni sodniji odkrila hudodelstva, ktero so Karpelesovi učinili njenej materi. Ko bi blaznica ne bila njena mati, bila bi te korake brez dvombe storila. A tožiti lastne sorodnike in s tem vendar niti sebi niti dragej pokojnici v ničem hasniti, to se jej ni zdelo primerno. Mogoče je bilo celo, da bi bila ona s tako pritožbo le sebi v nekem oziru škodovala. Saj bi se s tem z nova vzbudila pozornost na že davno pozabljene neugodnosti v rodbini in kar bi njo najbolj bolelo, pretresa vale bi se bile še enkrat mladostne slabosti njene matere. Zato je to žalostno dogodbo proti vsakemu zamolčevala. Pustila je, da so Karpelesovi njeno mrtvo mater pri gosposki naznanili kot tujo beračico, ktero so baje nezavestno našli v jutro za rana pred hišnimi dvermi in ki je potem kmalu umrla. Hotela pa je Arabela od njih zahtevati račun o tem vnebovpijočem hudodelstvu, in sicer brž, ko se bode čutila manj razdraženo in bode pokojnica že zemlji izročena. Med tem je bivala deklica v vrtnaričinem stanovanji poleg drage mrtve. Sprejemala ni nikogar, niti tete Karpelesovke, ktera je hotela po sili govoriti z njo. Karpelesovi pa so, da bi zakrivali svojo zadrego, Arabelo obrekovali in zasmehovali jo, ker je bila za tujo beračico naročila slovesen pogreb. Rekli so, da je zapravljivka in da se je samo zato izkazala, da bi po mestu hvalili njeno radodarnost. Vendar pa so bolj bližnji znanci kmalu zaslutili te zapletke in se na skrivnem liudovali nad nečloveškim dejanjem Karpelesovih, ali javno ni si nikdo upal izreči svojega mnenja. A zaupnost do navidezno bogatega žida in vera v njegovo poštenost začela je zdaj omahovati. Vsak, 27 kdor je imel z njim kupčijsko delo opravljati, želel se ga je čim preje iznebiti, osobito pa njegovi upniki, ki so sklenoli prej ko mogoče z njim priti na čisto. Tudi Samuelu ni ostala ta dogodba tajnost. Brž potem, ko se je bila Karpelesovka iz kleti vrnola v svojo sobo, čul je Samuel živahno govorjenje med roditelji. Iz tega je sklepal, da se je njima nekaj posebnega pripetilo. Vprašal je mater po uzroku, in ona mu je res odkrila vso resnico, ktere itak ni bilo mogoče še dalje zakrivati. Vendar pa mu je skrbno zamolčala spise, ktere je hranila o umrlej blaznici. Samuel je bil neprijetno zadet vsled te novosti. Prvič se mu je zdelo ravnanje roditeljev z rajnko blaznico brezsrčno, tudi če bi se bila ona res tako hudo pregrešila, kakor je trdila mati; drugič pa je vedel, da je zdaj z Arabelo vse končano, kakor jo je on poznaval. Saj se je že preje vedno branila, postati mu soproga; zdaj pa bode imela sovraštvo do njegovih roditeljev ter porabila to priliko, da prekliče dano besedo. V izgovor bode trdila, da noče stopiti v ožjo zvezo z ljudmi, ki so jej umorili mater. To prepričanje ga je tako pretreslo in užalostilo, da je celo pozabil na dvoboj. Ko pa se je ura določena za dvoboj približevala, ni se več čutil razpoloženega za-nj. Odpošlje kratko pismo profesorju in mu naznani, da mu važnejši opravki ne dopuščajo, bojevati se z njim. Življenje mu hoče prizanesti, zahteva pa od njega, naj čim preje odpotuje. Ko je profesor prečital Samuelov list, reče zaničevalno: „To je mož! Bog-me, ta žid nima niti trohe moža v sebi!" Hoče mu potem odpisati, da ne odstopi od svojega sklepa in da se ima to izvršiti, o čemer sta se sinoči pogodila. A sedaj se domisli svojih starih, boleh-nih roditeljev, spomni se Arabeline prošnje in vrže pero proč, ktero je že držal med prsti, da bi odgovoril Samuelu, in vzdihne globoko. Čutil se je, kakor da se mu je s Samuelovo odpovedjo odvalil težek kamen od srca. Kakor pomlajen hodi brže po sobi gor in dol, jemlje zadovoljen več knjig eno za drugo v roke, pogleda nekoliko va-nje, potem pa jih z nasmehom kmalu zopet odloži. Z veseljem opazuje vsako podobo na steni, vsak kos pohištva v sobi, kakor da hi hotel reči: Bodem še naprej živel in bival z vami. Kamor se je oziralo njegovo oko, povsod je nahajalo znamenja ljubeče materine roke. Ona si je prizadevala, da napravi sinu nekako prazničen prihod in da mu s tem bolj ko mogoče olajša kratko bivanje pri roditeljih. Vse to pa je bil on sinoči v skrbeh prezrl. Zdaj še le je prav živo začutil, kako resnično ga je Arabela opominjevala na mogoče nasledke v dvoboji, kterega je bil on lahkomiselno sprejel. „Ubogi, ubogi moji roditelji!" vzdihne ginen z nekim trepetom. „Kako bi bilo vama pri srci, ko bi se bil sploh bojeval; ali bi me ne bila lahko celo sovražna Samuelova krogla zadela?!" Vztrajnost v trpljenji in moč, s ktero prenašamo v življenji hud udarec, zapustita trdnega človeka še le tedaj, ko mine nevarnost. Profesor se je sedaj z grozo popraševal, od kod je sinoči vzel srce in pogum, da je sprejel dvoboj, v kterem gaje vsled nespretnosti čakala gotova smrt. Blagoslavljal je ugodni slučaj, ki je odvrnol tako nesrečo njemu in nezaceljiv udarec roditeljem. »Odslej pa se hočem zopet le po svojej volji ravnati, ne po tvojih ukazih, gospod Samuel," tako opomni ponosno in zravna svojo postavo. „ Ukazuješ mi, ti modrijan, naj nemudoma odpotujem! Kdor je tako omahljiv, da se zavoljo „važnih opravkov" odteguje častnej dolžnosti, ta nima več pravice zahtevati, da bi se pokorilo njegovim željam." In sedaj je sklenol ostati pri svojih roditeljih, dokler ne bode njegovega dopusta konec. Petnajsto poglavje. Arabelina mati je pokopana in Arabela biva zopet pri Karpele-sovih. V svojej sobi obeduje, po lastnej služkinji da si streči in po njej občuje tudi s sorodniki v hiši ter ne sprejema nikogar. Na spise od pokojne matere, ktere jej je vzela teta, bila je prve razburjene dni popolnoma pozabila. Zdaj pa ko se jih je zopet spomnila, ni se še čutila dovolj krepke, da bi jih zahtevala od tete. Vedela je, da bi bilo prvo snidenje z njo burno in polno bridkih spominov. Da, na hud boj se je morala pripravljati; saj ne bode brez njega dosegla od tete razjasnila, zakaj so tako nečloveško ravnali z njeno materjo. Tudi na dvoboj se je spomnila, brž ko se jej je srce od žalosti nekoliko upokojilo. In ako se je izvršil, kakšen je bil njegov izid?! Srce jej je ponehalo biti pri tej misli. In, ali ni včeraj na dvorišči čula Samuelov krepki glas? Le je pa ta zdrav, tedaj pa je gotovo profesor ranjen, ako ne mrtev! Vprašala je potem svojo služkinjo, ali je kaj novega v hiši, kaj Waldekovi delajo in enake malenkosti, iz kterih je upala pozvedeti kaj. Ko pa jej je služkinja odgovorila, da je v hiši vse pri starem, samo da je prišel k sosedom v drugem nadstropji sin na obisk, ni si vedela raz-tolmačiti uganjke, da bi bila obadva zdrava. A dolgo ni trpela njena muka. Se isti dan da Samuel vprašati, ali jo sme obiskati. In še prej nego se je Arabela domislila, ali bi ga sprejela ali ne, stal je že Samuel, ne čakaje dovoljenja, pred njo. Slutil je in se bal, da bi ga ona ne hotela sprejeti; zato si je premislil in šel kar na ravnost k njej. Ko ga Arabela zagleda čvrstega in zdravega, kakor vselej, prebledi. Zmedenost jo obhaja, da ne najde besed Samuelovemu pozdravu. Samuel jo nekaj trenotkov pomenljivo opazuje; potem pa, kakor da bi se bil nečesa domislil, pristavi hitro z bridko porogljivostjo in med tem se mu lice zatemni: „Uganem tvoje misli, Arabela. Jaz sem zdrav, kakor vidiš, ali on — 011 je tudi zdrav. Nisva se bojevala. Ali ti je zdaj lažje pri srci, Arabela?" popraša jo po kratkem molčanji razdraženega glasu in z nagubančenim čelom. Arabelin obraz se zjasni pri tej novosti. Vidi se jej, kako se premaguje, da bi ne izdala svoje radosti. Nato pa mu resno in mirno odgovori: „Ako si ti, Samuel, zabranil to nesrečo, potem je vsaj enkrat tvoja pamet prevladala tvojo strast. Sicer pa si storil le svojo dolžnost. Saj veš dobro, da še profesor ne zna orožja prijeti, ne pa, da bi se bojeval!" končuje mrzlo in se obrne od njega, češ da mu s tem pokaže, da nima več dalje opravka z njim. Samuela je razžalila ta hladnost in zbadljiva opazka. Kri mu v žilah zavre. Vsled tega pozabi na sklep, kterega jo bil storil, ko je prišel sem. Hotel je namreč brzdati svojo prirojeno strast in z Arabelo bolj ko mogoče mirno in nežno govoriti. „Ako sem jaz storil svojo dolžnost, kakor praviš, bodeš pa sedaj tudi ti svojo izpolnila!" odgovori s povzdignenim, neprijaznim glasom in gorečim licem. „Ali še veš, Arabela, kaj si mi častno obetala? — Prišel sem danes zato semkaj, da še enkrat zvem iz tvojih ust, ali si moja nevesta in ali si še tudi pripravljena, po preteku naloženega si obroka postati moja soproga!" Arabela se pri njegovih zadnjih besedah obrne proti njemu in ga nepremakljivo gleda z jeznimi očmi. „Ali veš, kaj pomeni ta obleka?" odvrne hitro, ko on poneha, ter pokaže na črno obleko, ktero nosi. Samuel je s to opazko zvedel dovolj. Žal mu je, da se je v svojej burnosti tako nepremišljeno dotaknol važnega in za Arabelo toliko občutljivega predmeta. Kes, kterega čuti v resnici, pozna se mu na obrazu. S pobitim glasom pristavi: „Vem, Arabela, da ni zdaj pravi čas, spominjati te tvoje obljube. Ali, saj sama veš, ti si mi dala priliko biti ljubosumnemu," nadaljuje ognjeno z nekim nemirom; „kaj ne, da kedar poneha tvoje žalovanje po materi, podaš mi roko v zakon? O, reci da, sicer zbesnim od negotovosti!" Izgovorivši hoče se Arabeli približati, ali ona se ga brani z rokami in hladnim pogledom. „Prej hočem zvedeti, zakaj je bila moja mati od tvojih roditeljev zaprta in kdaj je zblaznela," odgovori Arabela v pretrganih besedah, ker jej glas jemlje trepet. „Stoprav potem dobiš odgovor o mojej obljubi. Okoliščine, ki so nastale po mojej zaroki, jemljejo nekdanjej mojej obljubi veljavo. Sama pamet ti bode povedala, da ne more sin mučiteljev moje matere nikdar postati moj soprog!!" „Ali tvoja mati je zblaznela, potem ko je izprevidela, kako hudo se je proti našej veri pregrešila," pripoveduje hitro Samuel. Postal je namreč nemudoma živahen, ker mu še ni Arabela konečno odrekla, kakor se je bil zbal, a tudi zato, ker hoče s tem izgovorom zakriti krivico, ktero so, kakor je dobro vedel, učinili njegovi roditelji njenej materi. „Saj veš, kaj bi ti dalje prikrival resnico," nadaljuje skoro šepetaje; „greh in pohujšanje je ondaj bilo črezmerno. Tvoja mati, Židinja po rodu, in tvoj oče — katoličan!" Samuel ni mogel dalje govoriti. „Kaj si rekel?" pretrga mu Arabela besedo, skoči na noge, prime ga za roko in ga z odprtimi očmi pogleda. „Kaj si rekel?" ponovi svoje vprašanje in mu neusmiljeno trese roko. „Ali lažeš? ali istino govoriš?!" Samuel se tako prestraši njene nepričakovane razburjenosti, da se mu kolena šibe. Obšla ga je prvi trenotek misel, da je menda tudi ona zblaznela vsled nepričakovane, skoro neverjetne vesti. Ali ko vidi, da ga bleda in z nemirno se vzdiguj očimi prsimi gleda, kakor da ne more dočakati njegovega odgovora, razjasni se mu v glavi, v prsih pa začuti bolest, kakor da bi mu bil kdo nož porinol va-nje. „Tvoj oče je bil katoličan, to je res, ali ti si vendar po materi Židinja, da veš, Židinja!" reče on poudarjajoč zadnje besede. „čemu ponavljaš, kar že tako vem?" odvrne na to Arabela odurno in dvigne ponosno glavo po konci. A takoj potem povesi jo na prsi, njene oči pa se zaglobijo v tla. Samuel jo sumljivo opazuje, bojujoč se z raznimi čuvstvi, ki delujejo v njem, kakor ob hudej nevihti besni valovi na morji. Arabela se nenadoma zgane. Njeno lice je bledo in mrzlo, kakor mramor, samo nje oko, ktero zdaj neustrašljivo upre v Samuela, je polno ognja. Njemu se vidi, da je v teh kratkih trenotkih, v kterih se je bila deklica zamislila, dozorel sklep v njej, kterega hoče zdaj izvršiti. „Samuel," reče potem odločno, „čemu bi si dalje delal praznih upov? Povem ti torej na ravnost, da jaz ne morem postati tvoja soproga — nemogoče je!" „Arabela!" vzklikne Samuel bridko zadet. „Umiri se vendar!" tolaži ga Arabela z mehkejšim glasom, prestrašena vsled njegovega pretečega vzklika. „ Pomisli in preudarjaj prej dobro mojo odpoved in prepričal se bodeš, da bode tebi in meni le blagodejna. — Pusti me izgovoriti," pristavi nevoljna vide, da jej hoče Samuel seči v besedo. „Hladnost in neprijaznost tvoje neveste," nada- ljuje ona, „ mogoče je, da dela vse to tebe še bolj vnetega za-njo; čisto nasproten pa bode čut, kedar boš privezan celo življenje na ženo, ki ti bode pri vsakej priliki kazala, da te ne mara. Ono majhno nagne-nje, ki bi potem še čutil za-njo, ugasnolo bi preje, nego bi se zavedel. Medsebojno življenje dveh zakoncev pa, ki se ne ljubita, je hujše, nego privezanemu biti mrliču. Tak zakon je največja muka. Glej, Samuel, sedaj kot bratranec, to čutim, si mi ljub, ako bi pa postal enkrat moj soprog, ondaj bi te črtela!" „Nehaj, nehaj vendar enkrat!" zakliče Samuel ves razjarjen. „Ne muči me dalje s svojim modrovanjem in pr or oko vanj em! Ne dam ti svobode, ne! Ako praviš, da mene kot bratranca ljubiš, ljubila me boš tem bolj kot soproga. — Arabela! ne onečasti me pred svetom! Ti si moja nevesta in bodeš torej postala tudi moja žena. Ali si me razumela?" pristavi strastno in teka kakor besen po sobi gor in dol. Potem se ustavi pred njo, gleda jej drzno v oči in reče, kakor v potrdilo prejšnjih besed : „ Jaz te ne odvežem dane besede in ti, ti jo moraš tudi držati!" „Ali me hočeš vleči pred oltar?" vpraša Arabela razsrjena. „Ako se z lepa ne udaš, seveda te bodem moral prisiliti," odvrne Samuel navlašč malomarno, v resnici pa vre v njem vse od togote. rAli hočeš," odvrne ona, „imeti zdaj z vso silo ženo, kterej se grozi že ob tvojem dotiku? ki se boji ostati sama v tvojej bližini?!" Samuelovo lice je pri tej Arabelinej izjavi obledelo kot stena. Vsa strast in divjost mu je nemudoma izginola. Uničen spusti se na stol in zre kakor brez življenja pred se. Nekaj časa molčita oba. Nato pa izpregovori Arabela kolikor mogoče mirno in prijazno: „Samuel! bodi proti meni odkritosrčen! Pusti, da se pomeniva mirno, brez strasti, kakor dva dobra prijatelja! Povej mi, ali si menda v denarnih zadregah? Dolgo ne bode trajalo, da postanem polnoletna. Polovico svojega premoženja ti takoj zapišem, ako mi svobodo —." „Dovolj, niti ene besede več!" pretrga jej Samuel besedo pre-palega lica in divjega pogleda ter skoči po konci, kakor da bi ga bil piknol gad. „Ne potrebujem tvojega denarja," reče zaničevalno. „Ni se ti treba odkupovati; ne boj se, ne bodem te več silil, da bi postala moja! — A pri spominu svoje matere rotim te, da tudi profesorju Waldeku ne postaneš žena. Vse bi prestal, samo misel, da bi te ta krščeni profesor imenoval svojo soprogo, mi je neprenesljiva." „Samuel," zakliče Arabela s svarjajočim glasom in ga vidno razžaljena ponosno meri od nog do glave. „Ali tako malo zaupaš mojemu značaju?" „Nikomur več na svetu ne zaupam, nikomur več!" zagotavlja Samuel z bolestno obupnostjo. „Nobena stvar ni tako slabotna v sklepih, kakor človeško srce. — Arabela, le eden poljub daj mi v slovo!" Rekši poobjame tresočo se deklico in jo strastno poljubi. Arabela se ga ne brani, a tudi prošnje mu ne usliši, temveč pri njegovem dotiku zapre z grozo oči. Samuel to videč jo takoj izpusti ter zbeži iz sobe, Arabela pa je bila rešena svojega silnega snubača in ženina. (Dalje pride.) Tri ^Zvon odzvonil je Marija ave, Potihnili ptic so mili glasi, Mir počiva na samotni vasi, Mir pokriva loge in dobrave; Meni v noči duh ne najde mira, Sanja, v sanjah drug si svet odpira. K nebu vzpne se na perotih zraka, Plava, gleda: krasne so niža ve, Krasne gore, krasen val je Save, Sredi krasa kdo otožen plaka? Srce plaka, ker ga tare tuga, Da moj rod je v lastni zemlji sluga. Širno, glej, se polje razprostira, Mirno ljudstvo pase črede svoje, Žrtve nosi, slavo bogom poje, Zbor možakov na posvet se zbira; Nepresežna, širna domovina Prosta last slovenskega je sina. Glej, po gorah ognji zavihrajo In rogovi zapojo nad seli, Rod na boj se dvigne v zemlji celi, Bratje v zvezo roke si podajo; Duh radosten mi s ponosom pravi: Tak bil rod je v davno prošli slavi! Kakor megla slika mi izgine! Kdo potuje črez slovenske zemlje In darove in bogove jemlje? Tuji meč je vsužil proste sine! Kaj prinesli so nam križ ljubezni, A z njim meča bridki križ železni! slike. K nebu vstaja silno zidje grada, Grad zidali jadni so robovi, Plača bič jim, trdi so okovi, Rešni angelj bleda smrt jim glada; — Mrkla tema se po zemlji zgrne, A ne skrije grozne slike črne. „Proč in dalje!" srce mi zavpije, „Svit na jutru naše svita zore, »Večno noč trpeti nam ne more!" Stok bridkosti srcu se izvije, Iz očesa pa mi solza pade, Tužna solza, ali solza nade. Blisk razpne se, slika mi izgine! Čuj grmenje po Kosovem ravnem, Čuj odmev na Višehradu slavnem, V ognji Tatre, Balkana višine! Od Urala do planin sneženih Bliski v kačah se vijo ognjenih. A med bliski kažejo mi sanje Neštevilne bojne čete zbrane; Boje gledam, ne še bojevane In po bojih zmage radovanje; Prost je rod, svobodna domovina, Naša zopet dedov je lastnina, »Hej Slovani!" srce mi zavpije, Toda vzklik prežene noč mi spanja! Žarko jutro beli dan oznanja, Zlata zora širni zemlji sije, Dan oznanja vzhodu in zahodu, Dan oznanja mojemu narodu! Mirko, Stari Džuldaš in njega sin Mamet. Povest iz življenja v srednje - azijatskih pustinjah. — Ruski spisal N. N. Karazin, preložil f Fr. Jos. Remec. (Dalje.) |l&ta, ata!" skočil je Mamet k Džuldašu in ga je jel tresti za pleča. »"f|§ „ Vidiš, jaz sem vedel . . . jaz . . . srce moje je slutilo tedaj; ravno semkaj se je slišalo; srce je slutilo. Glas, ki sva ga slišala, bilje njen. Če jih je bilo tudi več, mene bi ne bilo zadrževalo. Midva sama bila bi jih iz čolna pobila . . . Jaz sam bi bil vse poklestil! A ti praviš: pojdiva domii . . . Eh, ata, ata!" „Kaj pa ti je, ali si neumen, pomisli vendar," izvil se je Džuldaš sinu iz rok. „Najin kraj tu je vroč, ognjen, na njem sedi mirno. Tu živiva prav na mejniku, treba na obe strani skrivati rep. Dasiravno je štepa prazna, brezljudna, a vendar raznese veter daleč po njej vsako vest. Krvi ne zamašiš ust, kri je krikljiva. Proide leto, dve, tudi več, ne bode glasu, a potem pride na enkrat vse na dan. Meni bi ne bilo potem več živeti. Da, kaj meni, tudi ti bi tedaj ne ušel smrti. Ne, to si nisi dobro izmislil, slabo si jo uganil. Slava Allahu, da je prepozno: beseda ni dejanje. „Da, prepozno!" „A kako so oni prišli na rusko pot?" jel je modrovati stari ribič na glas, (največ za to, da bi sina od slabe misli odvrnol. „Kako so neki prišli tja? Bržkone prišli so črez reko višje kje, tam za Džigit-Kalo. Nižje je težko priti na oni breg, kajti ni nobenega pota in vrh tega še kozakom lahko prideš v kremplje. In kje so dobili neki toliko blaga? Gotovo so morali iti daleč, imeli so ne malo truda. Vendar so junaci!" „Ata!" „ Gledati ta le slabotni narod ... To niso več taki, kakor naši v starih časih. No, ta-le, ki je bil na sivci, ta je še prav otrok." „Ata!" ponovil je Mamet, prekrativši premišljevanje starega Džuldaša. „Kaj je, golobček moj dragi?" „Kako si že rekel: Uluhan-Berdi, ni res? Po njem naj pri Mirzi Zafiru v Mervu poprašam?" Srce je zastokalo staremu ribiču, zaščemelo ga je neizrečeno; starčev pogled se je ustavil nemirno na sinu. Pomolčala sta oba za trenotek. Mamet se je obrnol proč; on ne vidi, čuti pač očetove poglede. „Da, treba vprašati po samem Uluhanu- Berdi," dejal je jedva slišno na zadnje Džuldaš . . . „Vse eno, to ime si si dobro zapomnil, sin moj." Mamet je vstal, šel v grmovje, šel daleč, da se mu je jedva glava videla iz zelenjave. Sam on gleda v drugo stran, a govori semkaj. „Ti," dejal je, „dragi oče, jutre pripravi mi vse na pot. Slišiš! . . . Jutre . . . jutre . . . jutre!" In neslo je to „ j utre" daleč črez reko, neslo noter do krutega nasprotnega brega, udarilo z njim ob pesek in ga odbilo ter neslo zopet nazaj po vodi ter prestrašilo čapasto čapljo . . . Hodila je ta dolgonoga ptica ob bregu prav mirno, a tu se je stresnola, privzdignola glavo in pogledala sumljivo na grlastega kričača. — A na nasprotnem bregu, med gostim grmovjem, krade se tiho-tapno v celej raztresenej vrsti plašna čreda šakalov ter šklepeta z zobmi. Jedva, jedva lezejo naprej gladne zveri, a premikajo se vendar le dalje in se ne vsedejo. Repe so stisnoli, ušesa naostrili, s tankimi nosovi prevohavajo in prodirajo plašno skozi bodečo goščo. Pod njihovimi tacami ne zatrušči ni ena suha bilka, ni eden suh listič ne zašumi, ni ena kodrasta cvetoča vejica sretene se ne zaziblje. In ne bilo bi čisto nič slišati tatinskega zborišča, če bi gladni zobje ne šklepetali. Skoro uro slede že za svojim plenom, korak za korakom, ne odstopajo. Kakor so se zbrali, tako drže se tudi v enakej daljavi drug drugega, po vrsti, v polkrogu ter se naprej ne zaganjajo. Oni slute, da je plen slab proti njih silam, ali on je še vedno živ in tedaj nevaren. Tudi ta plen se vleče po grmovji; pota ne razbiraje leze po bodečem trnji, brez pomisleka, brez razuma; trga si obleko na kosce, raz-praskava si nežno kožo in pušča po vejah kri. Vleče se tako naprej, dokler jo še nesejo noge, dokler se še v njenem slabem telesu drže sile, — sile poslednje, ugašujoče z vsakim korakom. Šakalska čreda jedva pričakuje trenotka, ko bode ugasnola ta poslednja iskra življenja, ko bode nemim truplom padlo na zemljo to suhljato, bolno, slabotno žensko telo. Gosti roji komarjev in moskitov so obdajali s črno preprogo našo ubežnico. Ne žgo, ne bodejo ubežnice njih tanka žela, dasiravno so se napravili mehurji po njenem zabuhlem, bledem lici. Ona gre vedno naprej in naprej ne vedoč kam. Z naklonjeno glavo, z naprej molečima rokama, kakor k molitvi, stopa ona, spodtika se, pada na koleni in zopet vstaja . . . stopa brez stoka in vzdiha. Bodeča gošča postaja bolj redka, pot pred njo je odprta; skozi grmovje vidi se žolto peščeno obrežje. Penasta voda se zaletava va-nje in zopet odstopa; tiho šumljajo valovi in izmivajo nanesene školjke in ribje iztrebke. Pot je postala prostornejša; dalje od nje jeli so se držati gladni zasledovalci; ustavili so svoje korake, kakor bi jim na tem odkritem kraji ne bilo po godu. Ubežnica je prišla malo da ne do reke in sedla. Nogi ste jej odpovedali, roki ste se uprli v mokri pesek in se tresete v lakteh. glava se je povesila ua prsi in po suhih plečih po hrbtu, kjer je vsako vretence lahko razločiti, posuli so se jej dolgi, zmršeni, s trnjem in zelenjem zamotani, svetlorumeni lasje. Ubežnica sedi z obrazom proti vodi, a za njo v polkrogu sedi cela tropa šakalov. Oči se lesketajo zverinam, zobje jim šklepečejo. Oh, mislijo si lopovi, da mora biti še živa! — V takem položaji dobil jo je Mamet, ki se je popoldne, da pomore zadnjikrat pred svojim odhodom starčeku za slovo, odpravil obirat že tretji dan nastavljene vrše. V. Ves večer čakal je oče sina. Vrše obirati je lahko delo, v enej uri lahko vse opraviš, toda solnce je že zašlo, nastopila že hladna, rosna noč, a ribiča še vedno ni nazaj! »Gotovo mu je težko gledati meni v obraz," mislil sije stari Džul-daš. »Jutro gre on, zapusti mene, starega reveža, na otoku, da poginem, zapuščen od vsega sveta, in to mu je težko, to ga boli. Toda, čemu si delati vest iz tega! Moji dnevi gredo h koncu, a njegovi se še le začenjajo; midva ne moreva v enem jarmu hoditi. Pojdi, pojdi, golobček, pošlji ti Gospod veliko sreče . . . Pojdi! . . ." Cilj! Plesknolo je veslo, — no mogoče, da je bila tudi riba. Da, ne, to ni podobno ribjemu vzplesku. Glej zopet ... Ah kaka tema je; ne vidi se prav nič! Poleg tega še odsev od ognja, ki človeka slepi; glej ali ne glej, trudi se kolikor hočeš, videti ne moreš ničesar. Džuldaš je šel v stran, potegnol kapo raz glavo, jo prislonil k levemu ušesu in se tako, kakor s ščitkom, proti ognjenemu svitu zavaroval . . . Tam daleč maje se nekaj, podobno je čolnu . . . »Ej ti — vrača se golobček . . . Da, on je! in kako krepko vesla; čoln ne plava, ampak polže leti po površji. Pri vsakem udarci vesla hoče kar iz vode skočiti ... E — hej Mamet!" E — e — hej! razlega se nad vodo. »Oho — ho — ho!" pristavil je Džuldaš, obe roki pri ustih v podobi trobente. »Ho — ho!" odziva se Mamet. Zažvižgal je, a tako, da se je tropa povodnih kosov iz spanja prebudila in odletela s prenočišča. »Zakaj je neki tako vesel!" Priplul je čoln v svetli krog ognja, zagnal se proti kraju in rinol s tako močjo v pesek, da se je ustavil, stoprav ko je bil do polovice na suhem. Mamet se je uprl na drog in skoči! iz čolna. „To je sama ona . . . sama ona, tista. Stopaj semkaj, pomagaj jo nesti ... le previdno, le lahko! To je ona sama, tista, ki so jo davi iskali, a ne našli ... A jaz, jaz sem jo našel . . . Meni poslal jo je Allah. A kaj se obotavljaš, vrag! Primi jo za noge. Ah, ti si mi pravi. No tako . . . Ženska je bolana, drugega nič . . . Pri nas bode ozdravela, popravila se." „A poglej vendar, če je še živa . . . Strašno je mrzla! Bog zna, ali je še živa . . . če ne . . ." Samemu Džuldašu postalo je težko pri tej misli, a Mamet, ta se je vzbesil. Odbil je očeta tako, da se je jedva na nogah obdržal. Z rokama pa jej telo pretipava in z glavo je nagnen nad njo. Obseže jo z rokama, potegne iz čolna in vleče k ognju. „Živa je, gotovo, živa! Je še topla, samo roki ima mrzli ... Le pogledi sam, stari vrag, le pogledi, vidiš, da je topla!" „Bog daj, Bog daj . . . No veš kaj: ti odpri jej malo usta, a jaz vlijem jej va-nje kaj gorkega ... To bode dobro, malo gorkega." „Položiva jo z nogami bliže k ognju. Tu je plahta, treba drgati jo, drgati . . ." „Gledi, gledi, koleni se gibljete, le pogledi! A ti si mi rekel, da se je že strdila. Ne, ne bode se strdila, nikakor ne! Zakaj neki naj bi se strdila," hitel je Mamet okoli nje. Strašno mu je bilo celo izreči besedo „ umrla", zato si je izbral drug izraz, bolj lahek. Do ranega jutra imela sta opraviti z najdenko. Stari Džuldaš še vendar nekaj ve, kako je treba postopati, a Mamet, ta je popolnoma neveden. Drgala in drgala sta jo, prevaljala z boka na bok, poskušala celo postaviti jo na noge, a najtežavnejše bilo je vliti jej v grlo kaj gorkega; kajti krčevito stisneni zobje se niso dali odpreti. Mamet si je hotel že z nožem pomagati, samo s končkom, a Džuldaš ga je zadržal. „S trščico," dejal je, „bode bolje, bolj mehko." Odprla sta jih, a komaj, komaj! Mamet seže precej z dvema prstoma v usta, a zobje so se stisnoli zopet; boli neizrečeno, a Mamet molči, trpi. „Nič ne de, le hitro jej vlij v usta malo ribje juhe." Do jutra trudila sta se okoli nje tako, da so Džuldašu roke omahovale, in Mamet je izgubil vso pamet ter govoril tako zmedeno, da ga nisi bil v stanu umeti. Konečno, na jutro, ogrela sta vendar najdenko. Najpoprej premaknol se je grlov hrustanec in prostovoljno pogolt-nol gorko juho; potem je tudi pod srcem začul Mamet s svojim tankim ušesom nekaj živega, prsti na nogah so se krčevito skrčili, mrtva roka se je privzdignola, povela po zraku, kakor bi koga odganjala ali pa po muhi mahnola, a zopet je padla na pesek; nato so se odprle tudi oči na trenotek in ustni ste nekaj zašepetali. Obrnola sta jo na desni bok proti ognju, a ona je na enkrat sama potegnola koleni in se zježila. Džuldaš jo je pokril s svojim strganim halatom, in tudi Mamet je slekel svojega in z njim ovil nogi. „Sedaj si naj odpočije; ona, razumeš, je trudna in bode zaspala . . . st!" „St!" ponovil je tiho Mamet in še celo s pestjo pogrozil. Oba sta sedla na tla, vsak na eno stran spečej in umolknola. No tu začno k nesreči na nasprotnem bregu lajati šakali; tulijo in cvilijo na vse mogoče načine; napravili so pravo Sodomo. „St! vi vragi!" grozi jim od tukaj Mamet. „Da bi se vam v grlo po sto satanov zaletelo, da bi črna bolezen po sedem kož z vas nadrla, da bi vam . . ." Mamet preklinja, zmerja; vse kar je znal, prebral je, no vse še-petaje. »Poglej, poglej, ata, kake dolge lase ima," dejal je, ko seje enkrat dovolj nazmerjal, »popolnoma bele, kakor po letu kovil (stipa pennata Pfriemgras)." Džuldaš je potrdilno kinmol z glavo, češ vidim, res je! „A hrbet njen, si li ga videl? Tu so jo oni tako razbili; naj pogubi Allah duše njih mater!" „I)a, dobro so jo opisali na potu." »Jaz, ata, veš, jaz je ne bodem tepel. Čemu pretepati jo . . . Pretepati ni dobro, ne treba." »Prav imaš ... St! St!" Solnce je že pogledalo izza brega in jelo prigrevati, a oče in sin še vedno sedita in stražita spečo. Bog zna, koliko časa bi bila onadva tako presedela, če bi ona sama ne bila pogledala izpod halata. Stari Džuldaš in njega sin imela sta odslej dovolj opraviti z naj-denko. Ker nista mogla doprašati pravega imena, nazivala sta jo »naj-denko". Prve dni je največ spala. Probudi se za uro, tudi še manj, sede, pogleda okrog z brezumnimi, ničesar ne izražujočimi očmi, brezčutno použije, kar jej dado, in zopet leže . . . Potem je jela hoditi, a pamet in razsodek se jej še vedno nista vrnola. Tudi kretanje „najdenino" bilo je zelo čudno: zdaj se prime z obema rokama za glavo in si začne krepko stiskati sence, zdaj steguje svoji suhi roki pred se, kakor bi kaj prosila, zdaj skoči na enkrat kvišku, kakor bi jo bilo kaj pičilo, ter se spusti v beg, ali slabe noge je še ne drže zadosti: beži kakih dvajset korakov in — zvali se v pesek. Samo enkrat je naredila nekaj pametnega. Pokazala je z roko na vodo. Mamet je menil, da hoče piti, in peljal jo je sam k njej. Šla je do kolen v reko in začela si umivati lase. Umiva jih in Mamet jej pomaga. Lasje so postali čisti kakor svila, zabliskali so se na solnci. Zagledal se je mladi ribič, prebiraje s prsti te nevidene kodre . . . „Daj," mislil si je, „naj še njo umijem," a najdenka je jela na enkrat biti z rokama ter zakričala divje, presunljivo, kakor preplašena šakalka. Mamet se je prestrašil njenega krika. „Počasi golobček, ne šali se še z njo!" posvaril ga je starček. „ Vidiš, ona še ni pri pameti. Res, da pameti ženskam ni ravno veliko treba, no vendar počasi. Morebiti jej bo to s časoma prešlo —■ Bog daj!" Toda dolgo ni se jej vrnola pamet. Najdenka je postala mirnejša. Sama je jela razbirati, kdaj je čas jesti, kdaj spati. Jela je tudi razločevati očeta od sina, razumevati celo Mametovo laskanje. Tudi na telesu se je jela popravljati, in udarci po hrbtu in plečih zagladili so se do malega vsi. Oče in sin sta stregla svojej najdenki, kolikor sta mogla. Pokazi-vala sta jej nalovljene ribe, jemala jo s seboj obirat vrše, naredila piščalko iz trsta. Marnet jej je nabral dvojne koravde iz belih školjk. Vedno sta hotela, da bi izpregovorila, ali besede nista mogla izvleči iz nje. Najdenka molči in to je vse. Toda čemu naj ona govori? Ni Mamet ne bi bil razumel ničesa po rusko, ne Džuldaš. To je, sin si je vsaj mislil tako, da oče njegov, starec tudi ničesa po rusko ne razume. „Da bi vsaj izpregovorila," mislita si oba. „Vrnol bi se jej takoj jezik, naučila bi se po našem, a tako brez govora, dasiravno pokorna, je vendar le nekako dolgočasna, podobna gomili." Naredila sta za-njo posebni šotor, dalje od brega, v največjej gošči, da bi je, če pridejo tujci na čolnih, ne zapazili. In res, prišle so že dvakrat mimo ladij e s tovori in buharskimi kupci iz Čardžuja ter so noče-vali na bregu, no nobedenkrat ni se pokazal Mamet, ampak sedel je lepo v šotoru in stregel svojej najdenki. Z ene ladije zamenjal je Džuldaš dojno ovco za ribe, — in to živinče ni bilo po ceni, — a neko noč izmuznol je Mamet rudeč robec iz čolna in ga je potem sam zjutraj pomagal iskati, kakor da bi to ne bilo delo njegovih rok. Kolika radost bila je obema, ko sta po odhodu čolnov navezala ta robec najdenki na glavo. Onadva sta ga navezala po svoje, no bržkone ne lepo; kajti najdenka je odbila brezčutno Mametovi roki ter si ga obvezala po svoje. Mamet se je grohotal, skakal kakor kozel okoli nje, hodil v stran, vsedal se in gledal, ne odvračajoč očij, stari Džuldaš pa je stresal z glavo. No najdenka se je okrepčavala od tedna do tedna. Hrane je bilo dovolj, spanja tudi. Spoznala pa še svojega položaja ni, česar je še bilo treba! Telo je postajalo okroglo, lice lepo rudeče. Enkrat je zgrabila pud (pud = 16"38 kg) težkega soma pod škrge in ga zagnala tako, da bi ga sam Mamet ne bil mogel tako. Samo njene oči niso bile lepe; bile so kakor steklene; iz njih ni odsevala niti radost niti gorje. Mladi divjak se je izogibal instinktivno tega mrtvega, hladnega pogleda, in k čuvstvu njegove strastne, vroče ljubezni jelo se je primešavati nekaj podobnega praznovernemu strahu pred bitjem, ki ni od „tega sveta", poslanim od neba. (Dalje pride.) Pesni mladeniške ljubezni. 13. fSladko sem nocoj počival Milozlate sanje snival Tebe gledal sem devica Srca mojega kraljica, Ko pred hišo si sedela Milo pesmico tam pela Šopek si iz rožic vila Zraven tiho govorila: „Oh kako sem pač vesela Ko ga zopet bom objela, Saj že tam po cvetni trati Zdaj prihaja ljubček zlati." Sladko sem nocoj počival Milozlate sanje snival Oh da sanje tako zale Pač nikdar bi ne nehale. V sladkih sanjah deva moja Gledal sem te brez pokoja, Na-me ti si vid uprla Z blagim me očesom zrla 14. Lica tvoja zarudela Kakor solnce so blestela, Ustni mali, nežni, zali Pa na smeh ste se držali. Ves očaran sera te gledal Nič ti rekel, nič povedal Pač za roko pa prijel te Nežno in gorko objel te. In v objetji dolgo časa Stala sva oba brez glasa Slednjič si me poljubila S tem pa ine iz sanj vzbudila. Oh da take pač bi sanje Vedno mi sladile spanje, Nikdar, nikdar ne nehale Vedno le naprej trajale. 15. V sanjah spet sva skupaj bila Nežno se, gorko ljubila, Ti pri meni si slonela Poljubljaje me, mi dela: „Ljubček moj! kako si krasen, Tvoj pogled, kako je jasen, Oh še bolj očesci tvoji Ste ognjeni kakor moji." A jaz nežno sem prijel te Nežno in gorko objel te, Lica tvoja sem poljubil In s prisego ti obljubil: Da do smrti srce moje Bilo bo mi le za tvoje In da zvest ostanem vedno Tebi zdaj in uro slednjo. A. Pin. Popotnik. j, to je lepo, življenje mlado Povsodi nasproti mi sije; A meni bridko je, tesno in težko In solze oko mi to lije! Potoček srebern, oj mala voda, Stokrat ti je bolje od mene; Ti nimaš ne čuta, ti nimaš srca In nič te v obupnost ne žene. Kdor nima srca, veselo živi, Ker brata obup ga ne gane; Naj v revščini mrje, naj le trpi, Kdo zdaj mu zaceli še rane ? Cvetice pomladne, pač blagor je vam, Ko vsakdo na vas se ozira; In vedno in vedno prilivajo vam, Da ktera počasi ne shira. A Človek pa bodi nesrečen, trpeč, Kdo tebe, povej mi, pogleda? Za revo, za bedo je solze ni več — A vedno je večja še beda! Popotnik sem mlad, na daleč okrog Poznajo vasi me in mesta; Slučajno li je, da vedno le v stok, V trpljenje pripelje me cesta? Na slami gnilobni leži siromak, In jedva in jedva še diha; Njegov gospodar, možiček še jak Pa v masti mi težko sopiha. Sirota mi stopa po mestu sama, Pač bridko ta revica plaka! Se smeje jej v svili bogata gospa In mimo prevzetno koraka. In slepec na robu kamnenem sedi, Oj, tužna ga pesen pretresa. Mladeneč naperjen pa mimo hiti, Za-nj nima, oj nima očesa! Popotnik sem mlad, na daleč okrog Poznajo vasi me in mesta; Slučajno pač ni, da vedno le v stok V trpljenje pripelje me cesta! J. Kostanjevec. Narodne pripovedke. Priobčuje Mat. Valjavec. 55. Človek vraga služil. ;||pak je bil jen sluga pak je nigdi ni mogel dobiti službu. Onda je rekel, da bi došel isti vrag, ja bi ga išel služit. Onda je išel iz varaša vun, pak se je stal z jednim človekom a to je bil vrag vu spodobi človečoj. Onda je rekel vrag slugi: kam ideš? Sluga odgovori: idem službe prosit. A vrag ga pita: bi li ti štel k meni iti služit? Odgovori sluga: da bi isti vrag došel, ja bi ga išel služit. Ovi odidu i sluga se pogodi. Vrag mu je rekel, nek ga leto dan služi, da mu da, kaj god hoče. Onda mu vrag da jedne coklje pak mu reče : kad ove coklje rezdereš, onda ti bude leto. Sluga je bil pri konji' za kučiša pak je vozil s konji drva iz šume. Jeden put je peljal drva pak je na jeni kobili jahal pak ju je tukel strašno jako. Onda mu je rekla ta kobila: zakaj ti mene tak jako biješ? jeli ti znaš, kaj sem ja tebi? Sluga odgovori: je, kaj bi ja znal? Onda mu je rekla kobila: ja sem tvoja krstna kuma, ja sem tebe s krsta zdigla; pak kaj je tebe sim doneslo služit, s tebe nigdar dobro ne bu, pak si se ti pogodil, da ti bude onda leto, kad te coklje rezdereš; toga ti nigdar ne bu, ar su ti to železni coklji, pak kaj po danu rezdereš, to ti po noči vragi nazaj prikujeju. Nek znaš ti kaj ? kad peš spat, ti coklje v gnoj zakopaj, tak da vragi ne du za nje znali, pa kad burno išli po drva, onda je daš meni na noge, ja je hitro rezderem pak gda budu imeli luknju, mam reči, da ti naj da onu vreču, koja za vrati visi, i onda punu vreču onoga smetja, koje je za vrati. Sluga ju posluhne i onda gda su več coklji luknju imeli, reče on vragu: moje je leto van, ja te duže ne čem služiti. Vrag mu je onda rekel: pak kaj hočeš za plaču ? Sluga mu je rekel: ja penez ne čem, nek ti meni dej onu vreču, koja za vrati visi i punu vreču zmetinja, koje je za vrati. Onda je vrag rekel: ja pak toga ne dam. Onda je sluga rekel: mi smo se tak pogodili, da kaj bum ja prosil, da ti meni moraš dati. Nisu se mogli pogoditi. Onda su se išli k šepavomu vragu tužit. Šepavi vrag je dosudil, da mu je vrag moral dati zmetinje. S tim odide sluga, ali mu je vrag napravil, da se je tri dni kajkud po trnju trudil, a ni mogel nikam na put dojti, nek je po trnju bludil. Onda kak je hodil prvi den, prosil je Boga, da bi mu dal najti barem jen zeksar, da gda bi došel do oštarije, da bi si kupil kruha, ali neje nikaj našel. Kak je hodil drugi den, prosil je Kristuša, da bi mu dal najti jen zeksar, ali neje nikaj našel. Trejti den je prosil svetoga Petra i onda je našel zeksar. Vezda dojde na veliko veliko polje i tam je spazil jeno drevo. Ide on pod to drevo i misli si: zakaj ja tak težko nosim to vreču s tim zmetinjem, kaj bi to meni hasnilo. Vezda on resiplje to zmetinje pod to drevo pak si legne i jako zaspi. Gda se je prebudil, najde okoli sebe same ovce; to su bile duše, koje je s pekla donesel i koje su iz onoga zmetiuja postale. Vezda se 011 zgleda po polju na daleko, spazi jenoga človeka, koj je k njemu bliže išel. Dojde tej človek do njega pak mu veli: kaj delaš s timi ovcami? Ov mu odgovori: kaj bi delal? nikaj. Pita ga: pak jeli bi ti htel te ovce prodati? Odgovori: zakaj ne, samo hočem znati predi, gdo si ti. Odgovori ov: ja sem Bog. Sluga odgovori: ja tebi ne dam, ti meni nisi dal najti zeksar. Bog odide. Hitro za tim dojde drugi človek pak ga ov pita, jeli bi htel ovce prodati. Sluga ga popita: gdo si ti? Ov odgovori: ja sem Kristuš. Sluga mu je onda rekel: ja ni tebi ne dam, ti meni nisi dal, da bi ja zeksar našel. Vezda dojde trejti človek pak ga pita: kaj delaš s temi ovcami? On mu odgovori: sedim med njimi. Pak ga pita: hočeš li je prodati ? Sluga mu je rekel: zakaj ni? samo očem znati, gdo si ti. On veli: ja sem sveti Peter. Vezda veli sluga: no, tebi je dam, ti si meni dal, da sem ja našel zeksar. Vezda ga pita sveti Peter: pak kaj očeš za nje imeti? Sluga veli: jeno malo mošnjicu s penezi, kaj bum iž nje navek trošil i navek bu puna penez, pak onda žveglicu, gda bum igral, kaj bu saki tancal; pak kolca, gda bum vu žveglu igral, kaj budu sama bežala. Onda mu je Peter rekel: to vse dobiš, samo idi tam vu onu oštariju. Peter je odtiral ovce a sluga išel dalje. Vezda je našel jenu malu mošnjicu punu penez, zgleda se okolo, jeli ne bi gdo bil, kaj bi ju zgubil, ali se zmisli pa liajd ž njuni vu krčmu. Tam je pil i jel, ali gda je vun došel, mošnjica je opet bila puna. Vezda ide dalje, najde žveglicu pak je počel vu nju igrati, a jen pop se je mimo pelal pak je duknul s kol i tancal tak dugo po trnju, dok se je ves zdrapal. Vezda ide dalje pak najde kolca i počne igrati a kolca bežati. Dojde vu jen varaš pak ide vu jenu oštariju. Tam je čez noč prespal a kolca je imel na dvorišču. Ov oštarijaš je imel dve čeri pak v jutro kak su se stale, išle su glet ta kolca pak su se prijele za kolca pak su se ni mogle v kraj odtrči. Onda se stane sluga pak na kolca sede i odpela se a puce so za njim morale bežati. Vezda se staneju z jenim husarom, on je štel puce vudriti pak se je za puce prijel a ni se mogel v kraj odtrči, onda je i on bežal za kolci. Vezda dojdeju do jenoga sela i tam je baba kruh v peč metala. Ona spazi ove pak beži za njimi, vudri husara z lopatom pak se i ona z lopatom prijela i tak su 'si bežali za kolci. Onda su došli vu jen varaš, tam je bil jen kralj, koj je imel dve čeri, pak se je mlajša nigdar ni štela nasmejati, a kralj je rezglasil, da gdo njegovo čer na smeh natira, da dobi nju za ženu i pol kraljestva. Vezda 28 se ov najavi, bi li on smel iti, i njemu bilo je dopuščeno. On je išel i igral vu žveglu, a kola su bežala a puce za koli a husar za pucami, a baba z lopatom za husarom, i onda se je ona nasmejala, a sluga je dobil pol kraljestva i kraljevu čer za ženu i još vezda živi ž njom, ako ni vumrel. 56. Ribar Dudelde. (Blizu Križevca.) Vu staro vreme živeli su muž i žena. Muž je bil ribar i zval se je Dudelde. Bili su takvi siromaki, da nisu niti liižu imali, nek su vu huti iz desek prez sakoga obloka živeli. Dudelde bil je itak zadovolen ali negva žena bila je nezadovolna. Jeden put stali su oni obodva pred vrati svoje kolibe, onda je ona rekla: da bi mi barem onakvu hižu imali, kak je ona najgorša! ali ti si prelen pak nečeš delati kak drugi. Dudelde pak je pital: kak? kaj ja ne delam, kaj se ne stajem rano i lovim celi den ribe? Drugo jutro stal se je Dudelde rano i išel je ribe lovit. Celi den lovil je i neje nikaj vlovil. Kad je več čisto kmica bila. vlovil je jednu malu ribiču a ona pričela je ovak prositi: naj me, dragi Dudelde, sobum zeti; kaj si z menum pomoreš? ja sem tak mala. On zel je ribu i hitil ju vu vodu. Riba mu je pak rekla: kad buš kaj štel imati, dojdi samo sim pak reči: riba riba vu toj vodi! i ja ti budem pomogla. On si je mislil: to je dobro, ja sad taki nekaj trebam. Taki je kričal: riba riba vu toj vodi! Riba ga je taki zapitala: kaj hočeš Dudelde? On pak je rekel: ja bi rad z mojum ženum, da z naše hute lepi grad ze vsem kaj treba postane. Ribica mu je rekla: idi dimo, tvoja huta je takov grad. On bežal je dimo i ne je se mogel dosta lepote nagledeti. Ali kak je to ženi povedal, rekla je ona: ali hiža je dost lepa, ali oprave nemarno nikakve, zato idi tam i prosi za nje. Drugo jutro odišel je pak tam i rekel: ribica ribica vu toj vodi! Riba ga je zapitala, kaj hoče, a on je rekel: ja i moja žena hočemo lepe oprave imati. Kad je dimo došel, komaj je svoju ženu prepoznal, kak je oblečena bila. Onda mu je ona rekla: idi pak prosi jednu kištu punu penez, barem burno gospodski živeli. Taki je išel i rekel: riba riba vu toj vodi! Riba ga je zapitala kaj hoče. On je rekel: jednu kištu penez. Onda mu je riba rekla: nek ti bude. Dugo su sad z onemi penezi živeli, onda je pak ona pričela i rekla mu je: idi i prosi, da budeš grof. On je išel i pak je kričal: riba riba vu toj vodi! Riba ga je pak zapitala: kaj hočeš, dragi Dudelde? On pak je rekel: ja bi rad grof bil. Riba je rekla: idi, kajti več si. Sad su se grof i grofica navek vozili vu varaš kralju, kajti pak se nisu znali ponašati, tak su je oni zesmehavali. Pak grofica toga neje mogla trpeti pak mu je rekla: idi i reči, da hočeš kral biti. On je išel i prosil a riba mu je rekla: nek ti bude, ti si kral. Kad je dimo došel, več su ga čekali doma generali i ministri, a na negvoj i na ženinoj glavi bila je koruna. Kad su dugo tak živeli, čula je negva žena, da i c-arov ima na svetu, zato mu je rekla: idi i reči, da hočeš najvekši car na svetu biti. Kad je tam došel, postal je i to. Sad je na negvem dvoru sega na svetu bilo. Kajti pak je navek dešč curel, rekla je, nek on ide prosit, da kaj god bu ona štela narediti. Kad je to riba čula, rekla je : ti toga s tvojum ženum ne dobiš, nek kajti ste navek nezadovolni, budete vi, kaj ste i predi bili, siromaki. Kad je dimo došel, našel je 'se staro doma. 57. Mati i bedasti sin. (Križevci.) Bila je jeden put jedna mati pak je imela jednoga sina koj je jako bedast bil. Jednu nedelu rekla mu je ona: sinek, ja idem vu cirkvu a ti pazi, da juha ne skipi z lonca van. Gda bude juha kipela, dojdi mi povedat. Mati je odišla vu cirkvu a 011 ostal je doma. Gda je juha z lonca van pričela kipeti, odišel je on vu cirkvu pak sije stal na vrata i pričel kričati: mamica, juha kipi. Gda je mati domov došla, rekla mu je: ti si sinek bedak, gda se kaj takvoga dogodi, moraš dojti k meni pak mi vu vuho povedati. Drugu nedelu rekla mu je opet: pazi, da nigdo slaninu ne odnese, kajti bude došla zima pak bude to 'se odnesla. Kak je mati odišla, došel je jeden betežni človek prosit. Bedak ov mislil je, da je to zima pak je zato taki odišel na najže pak je 'su slaninu pobral i prikazal, a bogec je onda s slaninum odišel. Gda je mati domov došla, taki je 011 počel kričati: mamica, zima je ovde bila i 'su je slaninu odnesla. Mati mu je na to rekla: ako buš ti još jeden put tak bedast, ja te budem od sebe stirala. Pak je mati vu nedelu vu cirkvu odišla pak mu je rekla: ti dojčas, dok ja domov doj dem, vu pivnicu odidi pak vina natoči, da budemo pili, ali naj zabiti pipu zapreti, drugač bi vino van scurelo. On je odišel vu pivnicu pak je natočil dva poliča vina a pipu pustil je odprtu. Gda je vre gore bil, zmislil se je, da je pipa odprta. Friško odišel je dole, ali več je 'se vino scurelo bilo. Poleg vrat su stala vreča z melum, zato on taki zgrabil je nje i hitil melu vu vino. Vezda se je to 'se tak zmešalo, da je v pivnici sam žganec bil. Vezda je došla mati domov i gda je spa-zila, zgrabila je jeden veliki kolec i ž njim ga je pričela mlatiti. Nato zbetežal je on i dugo je ležal, dok je nazad ozdravel. Došel je do toga vremena vuzem, on još neje smel vu cirkvu iti; zato je samo njegova mati išla. Rekla mu je, da naj pazi, da se doma nikaj ne dogodi. Na jeden put vužgala se je hiža, a on onak kak je betežen bil, odbežal je 28* vu cirkvu pak je materi vu vuho rekel: mamica, hiža geri. Onda je ona rekla: vezda kriči vezda, a ne kak si predi kričal., Gda im je hiža zgorela, mati je na stan odišla, kajti je nekaj penez imela pak je za druge ljudi delala a sina stirala je, nek ide okolo prosit, pak kajti mu je na put jednu pogaču spekla i dala i rekla mu je: gda kaj takvoga dobiš, to vtekni vu žep. On je išel okolo i prosil, pak je pri jednom oštarjašu holbu vina dobil, to si je on vu žep zlejal. Došel je domov pak je rekel: mamica, ja sem holbu vina dobil. Ona gaje onda pitala: a gde ti je? On pak je rekel: vu žepu. Onda mu je mati rekla: gda kaj takvoga dobiš, to vu flašu deni. Onda je on dale išel prosit pak je dobil jednoga kruha. Njega je tural vu jednu flašu tak dugo, dok se je kruh razdrobil a flaša potrla. Došel je domov pak je 'se povedal. Vezda mu je mati rekla: ako kaj takvoga dobiš, to vu torbu vtekni. Gda je tak dale prosil, dobil je jedno tele, to je štel vu torbu stisnuti, nu kajti se ni dalo, potrgale su mu se noge i tele je vcrknulo, a on ga je hitil. Gda je pak domov došel, rekla mu je mati: gda kaj takvoga dobiš, to moraš na dretu deti pak domov dopelati. Pak je prosil i dobil jednoga putra, putra zavezal je za dretu pak ga je pričel voziti po putu, pak je jako sunce grelo, rastopil se je puter pak nikaj neje drugo ostalo kak dreta. Gda je domov došel, rekla mu je mati: gda kaj takvoga dobiš, to vu papir zamotaj pak onak donesi. Išel je i dobil deset pu-ranskih jajec. Te je lepo vu papir zamotal i vu torbu del. 'Sa su se zdrobila i gda je dimo došel, rekel je: mamica, ja se bum ženil. Ona mu je rekla, da onda, gda spameten postane, predi ne. Onda mu još rekla: gda kaj takvoga dobiš, to deni vu košaricu. On je išel dugo okolo i komaj je dobil košaricu grozdja. To je srečno domov donesel. Onda je mati rekla: vezda si spameten, vezda se moreš ženiti. Idi lepo vu cirkvu pak hiči okolo oči, na koju opadnu oči, z onum se budeš oženil. On je friško odišel k mesaru i kupil si je volovske oči. Došel je ž njimi vu cirkvu i hitil jedno oko, ali pogodil je na oltaru jednoga sveča, koj se je dole zrušil i jednoga človeka ranil. Hitil je drugo oko, ono je opalo na jednu ciganicu. On je taki k njoj išel i odpelal ju pak joj je povedal 'se. Onda je taki ž njum k materi odišel i rekel: to bude moja žena, na nju je oko opalo. Mati ga je onda stirala od sebe, a 011 se je oženil z onum ciganicum i bile su gosti, da ne bilo kaj na vilice nabosti. 0 našem literarnem gospodarstvu. Spisal France Podgornik. n. Uglede na draginjo naše literature očitalo se je večkrat celo pisateljem, Igf kakor da bi oni kdo ve kakega dobička iskali ali celo imeli pri svojih delih. O gmotnem zaslužku slovenskih literatov smo mi že dovolj obširno in razločno govorili, in zavračamo očitanje o dobičkolovstvu teh narodnih delavcev kot največjo neresnico in krivico. Dokazov, da bi mogli oni, kedar kako svoje delo tiskajo in izdajo na svoje stroške, napraviti izdatno kupčijo, v dejanji nikjer ne nahajamo, kako pa je z njih nagrado od druge strani, ni tu več slovke potratiti. Dobiček, če ga je kodi zaslediti, morali bi v prvej vrsti pri knjigarjih, oziroma založnikih iskati. Knjižni trgovci zahtevajo preveč odstotkov; to pa zato, ker premalo naših literarnih izdelkov pospečajo in ker tudi na to stran nismo organizovani. Naša literarna podjetja že zaradi tiska samega veliko trpe, ker niso edina, da bi s tiskarnami napravila ugodne pogodbe. Ali ni to največji nered in škodljiva, nikjer ne opravičena potrata, da dajejo Slovenci svoje literarno blago tiskati vsaj v dvanajsterih, da ne rečemo več tiskarnicah. Najmanj pa je opravičevati, da se še v Ljubljani, kjer je celo nekaj domačih večjih tiskarnic, ne morejo zjediniti po pogodbi z enim in istim takim podjetništvom. Tu je zopet zgled družba sv. Mohorja, kterej ni možno toliko knjig po najnižjej ceni izdajati samo vsled velikega števila naročnikov, ampak tudi zaradi tega, da si je že pred leti priredila lastno tiskarno z vsemi potrebnimi pripravami vred. Res se ravnamo po zakonu konkurence in dajemo v tisk, kjer so ugodnejše ponudbe. Ravno v Ljubljani se vidi, da vsled nižje tiskovne cene dobivajo celo tuji tiskarji prednost pred domačimi. Mi v tem drugega ne obžalujemo, kakor domačo neokretnost in nedostatnost enakih domačih obrtnij, ki bi mogle vsaj na podstavi kakega sporazumljenja tujce izpodrinoti. V Gorici na pr. nimajo Slovenci doslej svoje tiskarne, in jim vsled tega vest drugega ne zapoveduje, kakor hoditi tja, kjer je ceneje. Da bi mogle slovenske tiskarne s slovenskim delom obstajati, dokazujejo dosedanje tiskarne slovenskih podjetništev. Da bi narod bolje vzpeval, ko bi si sam na delnice snoval tiskarne, je že tudi dejanski dokaz v tem, kakor deluje na pr. „Narodna tiskarna" v Ljubljani, ktera je tudi na delnice osnovana. Veliko bi pridobili že s tem, da bi se v vseh slovenskih pokrajinah zjedinili za lastne tiskarne na delnice. Tako bi ne bilo treba dajati zaslužka tujcem, ki z našim delom obogatijo, potem pa to bogastvo v narodovo škodo porabljajo in proti nam z narodnimi in političnimi nasprotniki skupno postopajo. Tli in tam bi se dobilo polagoma toliko dela, da bi delniški odstotki ne bili preslabi. Uzor pa bi bil, ko bi se ustanovilo eno samo delniško tiskarsko društvo za vse pokrajine, kterim bi isto društvo dalo tiskar-niške podružnice. Dosedanje slovenske, vzlasti delniške tiskarne naj bi se kakor si bodi s tem društvom spojile, bodi si, da bi dale svoje dosedanje stroje in priprave v eno glavno tiskarno, ali pa da bi postale podružnice glavnej tiskarni delniškega društva, če so namreč zaradi ročnosti in deljenja potrebne. Koliko na boljšem bi bili za tisk v Ljubljani, ko bi tu ena sama, po razmerah velika tiskarna delovala za Slovence! Na podlagi vseslovenskega skupnega delniškega tiskarskega društva odmerjali bi se delnicam za vse podružne tiskarne enaki odstotki, in večji dohodki kake podružnice dohajali bi v prid manj delujočim tiskarnam pokrajinskim. Delničarji bi imeli vedno boljše in poprek dobre obresti, a narodu slovenskemu bi ostal dobiček doma v domačih rokah. Ker bi se papir utegnol skupno jemati za vse podružnice, bil bi ta in drugi potrebni materijal iz istega uzroka ceneji. To in ker bi tiskarsko obče društvo ne gledalo kapitalistično na velik dobiček delničarjev, uplivalo bi na ceno literarnega blaga, tudi ko bi ne poštevali drugih dobičkov, ki slede glede na ceno iz vseh drugih, doslej nasvetovanih reform. Iz tiskarske uredbe v našem smislu bi pa še naši uredniki in literati imeli postranski dobiček v tem, da bi domači stavci rokopisne črke bolje razumevali, nego se to sedaj godi po tujih tiskarnah, ktere imajo mnogo stavcev, ki v obče slovanskih jezikov ne umejo. Slovensko delniško tiskarsko društvo s previdnim in veščini opravništvom in opravništvenim odborom, izbranim iz rodoljubnih poštenjakov, delovalo bi po svoje srečno na razvoj naše literature; saj bi se poleg cenej šega tiska knjig takoj znižali tiskovni stroški tudi za slovensko časopisje. Vsa uprava družbe sv. Mohorja mora ostati uzoren zgled za ustanovo takega tiskarskega društva, kterega bi se utegnol v prvej vrsti omikani del naroda po delnicah udeležiti; a tiskarna družbe sv. Mohorja z vso upravo utegne tudi po ustanovitvi in poleg tiskarnic skupnega delniškega društva ostati samostojno podjetje, ker ono z vehkanskim svojim delom popolnoma sebi zadostuje in za narod dela tako po ceni, kakor je le želeti na podlagi sedanjega občega gospodarstva. Nasledek skupne organizacije v literarnem gospodarstvu kazal bi se kouečno tudi v slovenskem knjigotrštvu. Odprej je umevno, da bi pri povečanem upanji za večje razpečavanje naših knjig njih razpro- dajalci lažje stopili tudi med založnike naše knjige, a iz istega uzroka tudi razprodaj ali slovenske proizvode proti manjšim odstotkom. Tudi bi imeli Slovenci večje upanje, če jim domači sinovi knjigarne ustanove tudi v pokrajinskih mestih, kjer bolj tujci gospodarijo ; takih domačih knjigarnic pogrešamo namreč doslej na več krajih. Nastanek samostojno domačih knjigarnic je po dosedanjih razmerah ravno v takih mestih težavno zagovarjati. Ali tolažilo imamo tudi za ta del; kajti osnovne in v obče pomnožene šole dajejo tudi na slovenskih mejah v skupnosti s potrebami odrastlega naroda vedno več opravila tudi glede na knjigarne. Saj Slovenci ne kupujejo samo domačih, ampak doslej še v večjej meri knjige v tujem jeziku. Te bi tudi doma-činci prodajali, in nadejati se je, da vsled rastoče slovanske literarne uzajemnosti pride tudi na. naš trg več slovanske literature, ki bi dohajala v roke narodove najprimernejše iz domačih bukvarnic. Skupnemu delniškemu tiskarskemu društvu utegnoli bi polagoma pridružiti analogno delniško knjigarsko društvo1; in ker bi obe društvi služili istemu narodu, utegnoli bi se obe ustanovi združiti v eno samo društvo ter po tej poti zopet doseči upravo družbe sv. Mohorja, ktera je udom svojim tiskarna in knjigarna ob enem. V tem oziru torej ni daljšega pojasnila treba. Da bi se le druga literarno - gospodarska uredba izpolnila, pa bi tudi knjigotrštvo — v tej ali onej obliki — z manjšimi odstotki razprodajalo knjige. To je, da bi bilo že sedaj potreba vsaj ene središčne, najbolje delniške velike knjigarne, ktera bi bila v zvezi s trgi drugih, vzlasti slovanskih literatur. Naročila na slovanske knjige se vrše sedaj večinoma od strani pojedincev samih, in stroški so po takej poti preveliki. Omikanci naši pa še večjidel takih potov ne poznajo in zato tudi slovanske literature veliko manj pokupijo, nego bi to storili s posredovanjem večje domače knjigarne, ki bi po novinah še posebej od časa do časa razglašala važnejša nova dela drugih Slovanov. Ista knjigarna bi istotako skrbela, da bi prišlo tudi naših knjig nekaj na slovanski trg. Doslej smo mi sami, ki kupujemo knjige iz drugih slovanskih literatur, a drugi Slovani nam naše knjige med seboj nikakor ne širijo. Še na Hrvatskem, kamor v prvej vrsti literarno težimo, ne izkazujejo nam na literarnem trgu enake uzajemnosti. Iz založništva središčne knjigarne dobivali bi naposled najceneje tudi narodno knjižnico za naobražence, kakor za priprosto narodovo večino. Delovala bi po takem zaželena knjigarna v probujo našega naroda, a še posebej posredno za literarno uzajemnost slovansko. — 1 Splošne nasvete o »podjetništvih na slovenskih tleh" glej članek dne 12. jau. 1885 v »Slovenci". Konec poti je vredno, da se spominjamo še posebej bistvenih posledic našega potovanja. Književnost iz preteklosti v odbranih oddelkih naj se ponatiskuje, ker podučuje narod za nizko ceno in vsaja plodovite misli pisateljem za nove izdelke. Za sedanjost je jako koristen ogledni časopis, ki bi nas seznanjal z važnejšo vsebino in njenim jedrom v vsem, kar se stvarja v našej literaturi od dne do dne. Ker nima poslednja nobene prave zveze, vzlasti v časopisji, med seboj, naj oglednik tudi presoja po vrednosti sedali j o literaturo. Zaradi brezvezja v časnikarstvu nastalo je in se vzdržuje nekaj časnikov brez potrebe, kteri se morajo tedaj izbrisati iz imenika koristnih in neizogibno potrebnih podjetij. To je toliko bolj usiljeno, ker so pojedini naročniki preobloženi, da ne morejo kupovati knjig, kterih razvoj vsled tega zaostaja. Sosebno pa je narodova dolžnost zahtevati, da se razumništvu in manj izobraženemu narodu literarna hrana strogo deli po snovi in jeziku. Glede na poslednji se morajo naobra-ženci nekoliko udati na korist narodove večine. Ta naj dobi v najbolj zaostalem in nerazvitem delu svoj posebni list po najnižjej ceni. Po tej poti, da dobi vsak del naroda svoj najprikladnej ši list, pospenja se narod tudi naj izdatnejše do obče zavesti in si privarči ob enem iz svojih dohodkov nekaj za pouk iz knjig, ktere že vsled večje razprodaje postanejo ceneje. Za nižjo ceno naj pa ves narod še posebej skrbi z ustanovo lastnega delniškega tiskarskega iii kedar možno, tudi delniškega knjigarskega društva. Vsled skupnosti teh prenaredeb mora nastati boljše razmerje med pisatelji, tiskarji in knjigarji ter med občinstvom navzgor in navzdol. To je jedro našega kritičnega razgovora. Onim pa, ki so v narodno - gospodarskih razpravah vajeni tehnične terminologije, in še bolj onim, ki bi morda dvomili, ali smo se držali strogo narodno - gospodarskih načel in zakonov v tem spisu, povemo bistvo te razprave lahko tudi drugače. Prejšnja literatura, ktero nam je možno dobivati za nižjo gospodarsko ceno, služi ne samo v pouk v obče, ampak še posebej kot kapital, kteremu pridružimo nauke, iz šole in po tujih knjigah zajete, da tako s podvojeno pomočjo povečamo našo produktivnost, posebno tudi pisateljsko plodovitost za nove literarne proizvode. Enotnost v načelih nam prepoveduje tudi praktično vsako brezpotrebno varijacijo literarnih podjetij nasproti enotnemu trgu enega in istega naroda, ki je vrhu tega omejen. Ravno zato pa dopuščamo deljenje opravil in podjetij ali diversifikaeije samo toliko, kolikor je naš omejeni literarni trg dovoli. Konkurenca, dokler samo drami in vzpodbuja za izdelovanje boljšega literarnega blaga, je dobra, drugače pa je ona neizogibno zlo, kterega se sicer tudi Slovenci ne morejo z lahka ognoti sredi sedanje obče ekonomije. Zato smo v polajšanje tega zla sprejeli po analogiji že sedaj tudi med Slovenci ustanovljenih gospodarskih podjetij, da se narod organizuje in v literarnej kupčiji tekmuje brez medsebojnega izpodko-pavanja. Po tej poti ali če ne drugače, vsaj z omejeno konkurenco izogne se naše literarno gospodarstvo kolikor toliko krizam, ktere so doslej pri nas bolj ali manj akutne in permanentne glede na literarne delavce, literarne podjetnike in literarne konsumente. Ob enem podjetja na akcije ali delnice znižujejo ceno literarnim produktom in lajšajo sedanje neugodnosti s tem, da se postavljena cena bliža pravej vrednosti. Kljubu znižanej ceni se po takej uredbi rentabilnost literarnih podjetnikov veča in množi, in vsled tega utegnejo literarni delavci, osobito ko bi še koalicijsko postopali, doseči svojemu delu pristoj-nejše plačilo. Tako se prikaže približna harmonija med delavci ali pravimi producenti, kapitalisti ali podjetniki in narodom kot skupnim kon-sumentom literarne domače industrije. Približanje cene pravej vrednosti pa je cilj in najboljše znamenje prave politike v nacijonalnej ekonomiji, in kakor smo omenili, morajo priti tudi literati do primernejše plače za svoj trud. S tem pa smo theoretičnim in praktičnim strogim ekonomom, če so odkritosrčni, dovolj korenito in jasno govorili. Od kritike in theoretično utrjenih pozitivnih zahtev do izvršenja takih nasvetov pa je dolga pot, sosebno v literarno - gospodarskem oboru, kjer gospoduje monopol silovitejše, nego drugod. Monopol-ska so dosedanja podjetja tudi v literarnem gospodarstvu slovenskem. Ta podjetja — opravičena ali ne — so se bolj ali manj ukoreninila iz raznih uzrokov, in narod jih tu pa tam podpira ne toliko iz potrebe, kolikor pa iz navade. Podjetništva pa imajo poseben, kolikor toliko tudi gmoten interes na tem, da ne razpadejo njih naredbe in ustanove. Največjo trdnjavo za monopol pa jim zidajo naročniki in v obče kupo-valci. Brez monopola tedaj prav za prav niso na pr. tudi oni slovenski listi, ki si delajo v enem in istem pogledu konkurenco in je njih moč zavisna od pridobljenih naročnikov. Res je, da poslednji bolj ali manj naglo odpadejo, ako se list vidno slabša ali pa izpreminja na pr. svojo politično barvo. Ali pozabiti ni, da tudi na Slovenskem, kakor smo že rekli, vzdržujejo in podpirajo pojedinci v svojem posebnem interesu ta ali oni list tudi potem, ko bi začasno imeli trpeti nekoliko gmotne izgube. Med tem napenjajo listi vse sile, da bi priborili zopet novih naročnikov. Taki listi, ki se sučejo po raznih vetrovih, utegnejo še dalje časa životariti in tako narodu škodovati ne samo s pobiranjem naročnin. Nikakor ni torej pričakovati, in mi si tega z daleka ne obetamo, da bi se v tem sestavku utemeljene naredbe in nove terjatve izvršile takoj in na enkrat, bodisi v celoti ali pa samo v pojedinosti. Kljubu temu pobijamo z vso odločnostjo ktero si bodi vrsto quie-tisma ali onih naukov, ki nam roke vežejo, češ polagoma se samo po sebi zboljša tudi naše literarno gospodarstvo. Iz dosedanjega gibanja je vendar naš narod že toliko skušal, da ve ceniti nekoliko tudi pomen agitacije za skupne namene, in po tem takem je zavest — in že sama zavest o potrebi kake izpremembe velike veljave. Ravno glede na gospodarska podjetništva, tedaj tudi glede na naše literarno gospodarstvo smo politično toliko svobodni, da se moremo organizovati v s kuj) nos t i, in bilo bi jako protislovno, povsod hrepeneti po svobodi, tam pa kjer imamo proste roke, ne porabiti iste politične svobode za občekoristne namene. Vse drugo je, poštevati v narodu podjetja, nad kterimi gospodujejo samo ločeni pojedinci ali zasebniki, ali pa računati z ustanovami, ktere stvarja in organizuje narod v celoti, tedaj v medsebojnej zavisnosti pojedinih narodovih članov. Samo organizacija poslednje vrste predočuje v resnici narodnogospodarski kapital v pomenu, da uživa ves narod dobiček od skupnih podjetij. Pot za najprimernejše pridelovanje in izdelovanje tudi v literarnem gospodarstvu smo pa tukaj narodu pokazali, da se zave, kje mu je pričeti z zboljšbaini. Od preustrojbe časopisja je zavisno zboljšanje drugih stranij v literarnem našem gospodarstvu; s časopisjem je torej pričeti. Kako težaven je tak začetek, razvidno je že iz tega, da bi naši listi nikakor ne sprejeli tega razgovora, ker bi s tem bolj ali manj sami sebe zadeli. Možno je bilo izročiti tako presojevanje edino listu, ki se poteza za kulturne interese slovenskega naroda na popolnoma neutralnih tleh. Še zavesti o potrebnej preustrojbi tedaj ni možno z lahka razširiti med narodom pri sedanjih razmerah. Pojedinci pa, dokler ostanejo osamljeni, tudi ne morejo uspešno upirati se brezpotrebnim literarnim podjetjem. Zato so bili tudi večkratni opomini, naj bi se Slovenci ne naročali na tuje liste, sosebno nasprotnega duha, bolj ali manj brezuspešni. V tem pogledu pomaga edino skupna agitacija po dogovorjenem načrtu, in tako bi morala najprej društva agitovati proti brezpotrebnim listom slovenskim. Najlažja naloga za ta del kaže se učiteljskim društvom, ktera obsezajo skoro vse naše učitelje, in ti bi tako kmalu dosegli, da bi jim služil eden list sam. Velik udarec bi zadeli listom vsakovrstni sodelavci, ko bi skupno in na enkrat odrekli sopomoč tam, kjer bi se jim pokazala kot obče škodljiva. Ali ravno na to stran razodeva se očividna onemoglost, ker nimamo doslej nobenega pisateljskega društva, ktero bi kot tako narekovalo pot literarnemu gospodarjenju. Tu bi morala učiti Slovence in Slovane „Albance israelite" v tolikej meri na dobro stran, kolikor ona judovska zveza škoduje Slovanom in v obče vsem kulturnim narodom na sploh in sosebno tudi v kvarjenji literature. Slovenci po največ občutimo tu pa tam nestrplji-vost kake literarne koterije, ktere bolj zavirajo, nego pa pospešujejo pravo gospodarstvo v našej literaturi. Negalantnega vedenja izvira odtod že toliko, da bi bil za to primeren pogovor v posebnem poglavji, in tako nam ravno od pisateljev ni nič izdatnega pričakovati za preustrojenje literarnega gospodarstva, vsaj toliko časa ne, dokler se ne osnuje obče društvo naših literatov. Najuspešnejše bi delovalo za pre-ustroj našega časopisja vseslovensko politično društvo, ker bi znalo dejanski izvrševati svoje sklepe s primerno agitacijo po vseh slovenskih pokrajinah. Ono bi dajalo enotnejši obraz tudi notranjosti listov, kteri bi vsled tega toliko uspešnejše delovali. Morda pridemo vendar tudi do tega; ali nam ni dolžnost naštevati vseh možnih potov, po kterih bi dospeli do potrebnih izprememb; dovolj, da smo zasledili najhujše rane in razkrili glavno bolezen v tem oboru. Veliko bi pomagal za razširjenje zavesti v našem smislu kritično literarni in politični oglednik, kakor smo ga mi nasvetovali. Dokler se ne porodi tak obči presojevalec našega skupnega gibanja, ostane zdaj in pozneje najvažnejša naloga slovenskih rodoljubov v tem, da na dalje in veliko intenzivnejše utrjujejo podlago našej literarnej ekonomiji. Ona potrebuje v prvej vrsti večji krog konsumentov, teh pa nam je iskati edino v širšem narodu. Ta je treba najprej ustno podučevati in po tej poti pripravljati ga za večji použi-tek vsakovrstne, temu primerne literature. Knjige in časnike morajo naobraženci na kmetih, kjer je možno, narodu najprej sami prebirati. Za ta namen so najugodnejša tla v različnih društvih ali kakoršnih si bodi zborih in na priličnih ali navlašč zato sklicanih manjših in večjih shodih. V društvih naj se priprosto zbirajo, pa naj se jim različne stvari razlagajo na ravnost iz knjig in časnikov. Na to stran so naša društva jako nemarna, iu neopravičeno gosposko vedenje nasproti prostakom pokvari tu vse. Zato je največja dolžnost narodnih učiteljev, kakor tudi, kjer možno, duhovnikov, da narod podučujejo ustno. V tem pogledu je dala na pr. najlepši zgled doslej na Goriškem čepovanska katoliško-politična čitalnica, kjer po zimi tekmujejo duhovnik, učitelj in še drugi narodni možje, kako bi nedeljo za nedeljo narodu delili zdrave dušne hrane. Politične čitalnice so jako praktične, ker smejo po svojih pravilih po domače razpravljati narod zanimajoča javna in praktična vprašanja, in bilo bi torej vredno, da bi se namnožile, dosedanje pa v tem smislu tu in tam predrugačile. Z narodom našim, ki je po letu preobložen z opravili, da se največ izvršiti po zimi kot najprimernejšem času. Saj tudi crkev porablja za nauk najbolj zimski čas, in v obče bilo bi se učiti od nje, da ne zadostuje po enkrat v letu kak slavnostni govor, naj se izvrši še v tolikem zvunanjem blišči, ampak leto za letom je treba pogostoma utrjevati narod v potrebnem in razširjevati mu ozki obzor. Analogije po crkvenej osnovi in uredbi za obči poduk so najboljše pojasnilo in priporočilo, kako je narod povzdigovati do neznanih, pa njemu potrebnih resnic. Ker so narodni učitelji z narodom v tesnej zvezi, priporočamo jim lepe besede, ktere jim polaga na srce skušeni rojak, podpisan kot dr. Ahasver v „ Kresu" II. str. 148—151. Narod je treba vedriti, tako vedrenje pa širi tudi pot do večjega trga v našej literaturi, s tem pa do razmernega bogastva in uzajemnega duševnega blagostanja v našem obče literarnem gospodarstvu. V Gorici, decembra meseca 1884. 0 rastlinskem oprašenji. Spisal M. Cilenšek. III. ^M^avedene naredbe omogočijo križanje v rastlinstvu; seveda se vrši to Sf|p vedno le med pojedinkami iste vrste. Ako se pa pazljivejše oziramo po žužkocvetkah, najdemo nalik vetrocvetkam še drugih razmer, ki samolastno oprašenje ne samo otežkočijo, temveč nemožno store. Pa poglejmo lepega pomladanskega dne ob potoku hodeč v bližnji gozd! Že do tja smo natrgali lep šopek recimo večinoma rumenih cvetlic. Kraj gozda pa so tla celo rudečkasta in skoro ne vemo, bi li gledali ali jeli nov šopek nabirati. Sčasoma se odločimo za poslednje. Kmalu je delo končano in vračajoč se domu budimo spomine na pretekle čase ter ugibljemo, kako je nekdaj gymnasijski učitelj ubijal nam nemško ali latinsko ime v glavo. A zaman se trudimo. V teku let pobledela so tuja imena, domačih pa niti slišali nismo. Tolažimo se z boljšo bodočnostjo in domii prišedši poiščemo si Pokornyjev prirodopis rastlinstva s podobami v slovenskem prevodu. Po kratkem trudu dobimo pravo stran, in sedaj zvemo, da se nekdanji „Lungenkraut" 1 zove pluč-nica. Že pri nabiranji smo opazili, da so cvetlice s prva jasno - rudeče, pozneje pa višnjeve. No mi je ogledujemo zaporedoma in v kratkem smo jih razdelili v dva kupca, in sicer smo se odločili za pestič, ki pri prvem kupci gleda nekoliko iz grla, pri drugem pa doseza polovično dolgost. To se nam vsekako čudno dozdeva, a nimamo pripomočkov, da bi pogledali v skrivnosti prirodine. Blagovoljni čitatelj, tu ti hočem ustreči in razjasniti to razmerje, ki se nahaja samo pri nekterih žužkocvetkah. Si li opazil, da je venec pri nekterih lijast, pri drugih pa stisnen v valjar. Prve nosijo kratek pestič, prašniki pa sedijo ob grlu, z lasmi pokriti. Na drugem kupci imaš vse tiste, kojih venec je h kratu stisnen in nizdol cevast. Prašniki so pričvrščeni ob sredi, grlo pa nekoliko zapira betičasta brazda pestičeva. Cveti so torej popolni ter se razcvitajo istočasno. Misli si, žuželka, vsedši se na kratkovratni cvet, skuša priti do medovnika. Pri tem se dotakne visoko stoječih prašnikov ter si prikleji nekoliko prašnih zrnec. Dokončavši svoje opravilo zmuza se iz cveta ter jo popiha na sosednjo cvetko. Ako je ta dolgovratna, torej na prejšnjem mestu brazda namesto prašnikov, dotakne se je, ker sili na isti način navznoter. Ker so dolgo- in kratkovratne cvetlice na rastlinah posebej in ker istočasno cveto, ni se bati, da bi se ne izvrševalo oprašenje. Natančne poskušnje so dokazale neovržno, da cvetni prah nizko stoječih prašnikov na dolgovratnej brazdi istega cveta popolnoma brezploden ostaja, na kratkovratnej brazdi sorodnic pa svoj namen doseže. Istotako delujejo visoko stoječi prašniki na dolgovratne brazde sorodnic, ne pa na kratkovratne istega cveta. Vse to nam svedoči, da ako se tudi dogaja oprašenje dvoličnic 2 po istih pojedinkah, vendar nima cvetni prah nobenega upliva na brazdo, torej je križanje po žužkih k daljnemu razvoju neobhodno potrebno. Šopek cvetlic po livadi ob potoku nabranih ti je pač dobro znan. Že za nežne mladosti slišal si je imenovati trobentice in zapomnil si lahko to ime. Oznanjevalke vigredi so, istega letnega časa, kteri nas s svojo bujno močjo v prerodu zemeljskega površja najmočneje veže na se. Tudi te si razvrstil po istem načelu na dve skupini. Cvetni venec je cevast, njega gornji del pa se razprostre na 5 krp, ki so navadno 1 Pulmonaria officinalis. ! Dvoličnice se zovejo take cvetlice, ki nam z ozirom na bistvene dele kažejo dvojno lice, t. j. pojedinke iste vrste z dolgim vratom in kratkimi prašniki in s kratkim vratom pa dolgimi prašniki. srčaste oblike. Tu imaš dolgovratne, kterih brazda zvedavo iz grla gleda, prašniki pa pri sredi cevi v izbuljenem prostoru sede; ondi imaš pa kratkovratne, kterih brazde ne vidiš, pač pa tiče prašniki ob čašastem konci ter prikrivajo vhod. To je najlepši primer dvoličnosti! Uspešno oprašenje vrši se samo po žuželkah. Med domačimi rastlinami ste še dvolični: lan in ajda. Osobito zadnja je prava paša dolinskim bučelam. No saj jih pa tudi že iz daljave vabi po vonji, ki je vsakemu v prijetnem spominu, kdor ga je šetaje se po polji kdaj užival. Tu je tudi občudoval marljivost drobnih živalic ter je opazoval pri nabiranji. Pa dvoličnost še ni zadovoljila prirode! Kakor da bi darove svoje po nepotrebnem delila najneporednejšim udom, stvarila je še troličnost bistvenili delov. Domnevanje bi morda ne bilo neumestno, da mora naprava tedaj najbolj zamotana biti, kedar je del celote v nevarnosti. Za vročega poletja pripetijo se navadno vremenske nezgode najčešče in kdo bi dvomil, da ugonobe neizmerno število raznovrstnih žuželk. In ko bi šle vse po zlu, kaj potem! Odgovor si lahko tolmači vsak. Znamenita domača rastlina te vrste je krvenka ki raste ob potokih, jarkih in po močvirnih krajih; cvete julija in avgusta. Vzemimo tri pojedinke in jim pregledujmo cvet. V najboljšem slučaji ima prva kratek vrat z brazdo, šest srednjih in šest dolgih prašnikov; druga vrat srednje dolgosti, šest kratkih in šest dolgih prašnikov, in tretja dolg vrat, šest kratkih in šest srednjih prašnikov. Nalik dvoličnicam upliva tudi tii cvetni prah enako dolgih delov na brazdo iste dolgosti. Torej cvet samo tedaj plod rodi, ako pride na pr. prah srednjih prašnikov na brazdo srednje dolgosti. Nekoliko žužkocvetek je dvodomnih in si ne morejo liki vetro-cvetke pomagati same; ker pa prahu tudi veter ne raznaša, je pač umljivo, da dohaja le po žužkih na odmenjeno mu mesto. Tudi raznočasno razcvitanje enoličnic je porok, Vse oblike kažejo na domače poznamenovanje: Petovjo — Peta v j o — P a t a v j o. Kaj pomeni ime ? Ker imam Panonce z mnogimi drugimi starino-in zgodovinoslovci za Slovene, je tudi Petovjo — Petavjo slovensko ime. S prva sem mislil, da bi utegnola za razlago služiti beseda: petj, starosl. peštb1, peč, pečina, na kterej ptujski grad vsaj deloma stoji, ali v tem slučaji bi ljudstvo izgovarjalo: Pečuj; zatorej sem se pozneje prijel razlage iz snovi: prtt, avis, in pri tej še zdaj ostanem. Ptič se veli v staroslov. pi>t-a, p t. t-ah z, v ruskih narečjih: pot-ka, ptica, tako tudi v staroslovenščini. 1 Eusk. pett, peč (Dalb. s. v.), staroslov. petri., pečina, pešth iz petj. Rimljani so mislili, da je Petovio substant. femininum, zato so ime sklanjali po vrsti žensk, subst. Ptolomaios je bolje zadel in imenu: Petovjo tudi dal obliko srednjega spola: TLezoviov. Petovio. m Iz snovi: pet — pat izobrazil se je adjektiv: pet-ov-ji — pat-ov-ji. kakor iz snovi: vol: vol-ov-ji. Prilog srednjega spola pa se pri panonskih Slovenih enako končuje, kakor pri Rusih, na jo: mojo — meum, govejo, volovjo meso, torej: petovjo — patovjo scilicet: selo, primeri: Ptičovo, ime kraja na meji poniklanske iu loške fare. Skupina glasnikov o v pa se izpreminja v uj, primeri staroslo-vensko in srbsko volujski za volovski; tako je tudi iz Petovjo nastala oblika: Pitujo, in slednjič: P i tuje, P-btuj. V staroslov. pa se p 1.1 a ne rabi samo za ptiča sploh, nego tudi za poseben rod ptiča — za v rablja1, in čudovito je res, da se vas tik mesta Pi.tuja ležeča veli: Vrabčja — Vrabljičja vas, torej synonymon Petovja. V starih časih je bil gotovo holm, na kterem stoji ptujski grad, ves z grmovjem obraščeu in je služil ptičem in vrab-ljem v varno zavetje; zato so mu prebivalci v okolici pravili: Petovjo, kakor bližnjemu kraju iztočno od Pi.tuja: Zabnjak, ker je močviren ter ima mlake — zavetje žabam Z imenom: Petovio — Petavio — Patavium pa je ozko združeno ime glavnega mesta staroslavnih Venetov: Pataviunr, kar je že bil prezgodaj umrli ruski učenjak Gilferding spoznal, ki je tudi Venete imel za Slovene in v ruskem časniku „Vestnik Evrop." obširno razpravo spisal o njih. Neskončno važna pa je ta okoliščina, da so Patavčanje imeli pravljico, kakor Servij poroča, da je mesto Patavium dobilo ime po ptiči (Servius ad Aeneid. 1, 251). Ker še današnji Venetčani ptiča in v rab ča imenujejo pete golo in jim verbum: petegolar3 označuje: popevati kakor ptiči, zval seje ptič pri Venetih, preje nego so bili porimčeni: peti k4 (primeri česk. pit-ak), porimčeni Veneti pa so ga imenovali: petieus, pomanjše- 1 Prbt-ištb, ptt-ica, ozgoi&iov, passer (glej Miklošič Lex. pa-laeoslov. pag. 756). Primeri slična imeaa: Ptenin v Cehih, Ptenr na Moravi, staroslov. p-tt-enecb, pten-ecb, mladi ptič. 2 Primeri zaradi oblike poznameno vanje krajev: Na Vrano v j eni, Medvedjem, na Kozjem in druga. 3 Potegolo, passeraio, petolar, petegolar, parlando di uccelletti, cantuzzare, petazza, ženska, ki zmirom čvika, kakor vrabec (glej Boerio Dizionario del Dialetto Veneziano pag. 498.). Naj gredoč omenim, da tudi angleški ethnograf Latham ima stare Venete za Slovane (glej njegovo knjigo: The nationalities of Europe II, 410.). 1 Zaradi oblike primeri rusk. m u ž - i k t>. valno: peticulus, in iz te oblike se je čisto prav po pravilih italijanskega jezika izobrazila venetsko-italijanska beseda: pete gol o, in iz peticulare — p e t e g o 1 a r. Latinski goltnik c (k) postane v italijanščini tuj hrani rimski spomenik posvečen dpinačemu božanstvu. Napis se glasi: IARMOGIO AVGVSTO SACRVM. Ime Jarmog je sestavljeno iz: jart, staroslov. austerus, severus, iratus, in mag, potentem, validum esse, rusk. moga, moč, sila, vlast, mag-i t, mog-it, silni, mog-ut-nik, mogočen. Jarmog je bil brez dvomite priimek boga gromskega — Perkuna — Peruna. Obilna imena na uoriških spomenikih: Mag i mar, Mogi-mar, Magionius razlagajo se iz snovi: mag —m o g. Magionius je gotovo slov. Magonja, kakor Bogionius (na spomeniku najdenem v nekdanjem mestu So Iva) slov. Bo gonj a. G. ravnatelj La-pajne mi piše, da še žive v njegovej rojstnej okolici rodbine z imenom: Magajne. Ta oblika je postala iz Maganja, kakor Ve likaj ne iz Velikanja, Kravajne iz Kravanja, in tako tudi Lapajne iz Lapanja1, kajti glasniško skupino nj izgovarjajo Kranjci skoro sploh kot jn, na pr. p o gu bile j ne mesto: pogubljenje. Panonski Slo-veni imajo imena: Bakanja, Rito n j a, Puconja, Lagonja, itd. Glasnik a na konci je oslabel v e, in isti g. Lapajne mi piše, da v idrijskej okolici govore pogostoma: duše mesto duša, ktero izpre-membo tudi v češčini nahajamo. Tako razumemo, zakaj se ime mesta, ki se v rimskih napisih nahaja v obliki: CELIA in CELEIA 2, danes izgovarja: Celje, to je selo, ki se je na celji, celini, novini, na neora-nej zemlji postavilo. Davorin Trstenjak. 1 Takisto je goriško ime: Lahajnar, Lahajner, postalo iz Lah-anj-ar, Lahonjar, in častiti lastnik tega imena si ga je nesrečno izpre-tnenil v Laha mar, najbrže meneč, da bi ta oblika bila prava slovenska. 2 Zaradi oblike primeri staroslov: 6p-i>3tia, syrtis, ime kraja: V a rej a v fari sv. Vida v Halozah. Poročilo o hrvatskej književnosti. Spisuje J. Steklasa. XI. Knjige „Matice Hrvatske" za leto 1884. — t. Iz bilinskoga svieta. Pri-rodopisne i kulturne crtice. Napisao dr. Mišo Kišpatie. Knjiga prva. Sa 29 slika i jednom geografskom kartoni. Nagradjeuo iz zaklade grofa Draškoviča za godinu 1884. Zagreb. Naklada „ Matice Hrvatske". 1884. Str. I, —VI. + 1 — 292. Cena 250 gld. — V tej knjigi tolmači prof. Kispatič prve pojmove o bilinstvu, in sicer nam najpoprej prav duhovito razlaga zgodovino nauke o bilinstvu in geografijo bilinstva, kterej je dodana točno in krasno izdelana karta od vseučiliščnega prof. dra. J i ruša. Na tej karti se vidi točna razdelitev rastlin po celej zemlji prav pregledno in gotovo se ne nahaja v nobenej literaturi v knjigi za širje občinstvo namenjenej tako lepa in razumljiva, kakor je ravno ta karta, ki je pridejana temu delu. Dalje nam opisuje Kišpatič rastline v morji, šume in rastlinske velikane, a za izpremembo vodi nas pisatelj v vrtove civilizovanega sveta in tukaj nas upozuava z najlepšimi cvetlicami, ki jih gojimo po vrtovih, in konečno tudi z vrtnico. Knjigo rešijo razven omenjene karte tudi prelepe slike, ki so vse čisto izvedene. 2. Poviest Rimska do ca reva. Po najboljih piscih izradio dr. Pet ar Tomič. Prvi dio. Od osnutka Rima do obiju Graccha. Sa kartoni stare Italije. Zagreb. 1884. Str. I —XXIV. + 1—376. Cena 2 gold. — Ta povest je večjidel predelana po knjigi glasovitega francoskega zgodovinarja Viktorja Durya, ktera je služila pisatelju za temelj, a dodal jej je kratek pregled rimske književnosti, kar je po mojem mnenji praktično osobito za gymnasijsko mladež. Glavna svrha pisateljeva je bila, da pravi značaj in jakost rimskega duha opiše ; kajti le po dobrih svojstvih, kakor so hrabrost, vztrajnost, stanovitnost in požrtvovalnost, postali so Rimljani gospodarji sveta. Važna pa je ta knjiga tudi radi tega, ker je pisatelj upotrebil vsa iztraživanja v rim-skej povesti ter kritični resultat v izvadku priobčil, tako da ti mnogih stvarij ni treba iskati še le pri Mommsenu, Petru, Schweglerju, Niebuhru itd. Jezik je gladek in razumljiv. Knjigi je dodana prav lepa karta stare Italije iz geografskega zavoda Justusa Perthesa v Gothi. 3. Juraj Caric. Slike iz pomorskoga života. Knjiga prva. Preko sredozemnoga mora. Sa 12 slika, geografskom kartom sredozemnoga mora i sa slikom broda sa jadriljem. Zagreb. 1884. Str. 268. Cena 150 gld. — Ta knjiga je na pol podučna, a na pol zabavna ter obsega potopis po morji od samega pomorca napisan. Pisatelj teh slik je sedaj učitelj nautiških predmetov na pomorskej šoli v Bakru ter je poprej kot mornar brodil po morji. V tej knjigi nam je opisal svoje morsko potovanje iz Hvara v Aleksandrijo, iz Aleksandrije v Marseille in iz Marseilla v Carigrad. Na svojem potu opisuje nam kaj lepo mornarsko življenje ter razjasnjuje razne pojave v zraku in na morji. Neke izmišljene slike so prav lepe in dobro izvedene. Jezik Caričev je bogat in pripovedovanje mu je sploh gladko razven nekih dialektičnih poseb-nostij. Tudi tej knjigi je dodana točna karta sredozemskega morja za mornarje ter 12 tiskanih slik, ki predstavljajo različne predmete v morji in na površji njegovem. Knjiga je prav praktično izvedena ter jo bodo tudi oni, ki morja ne poznajo, lahko čitali, ker je za pomorske izraze sestavljen kratek besednik in tudi celo brodsko nazivlje s sliko brodovo. 4. August Šenoa. Sabrane pripoviesti. Izdaje »Matica Hrvatska". Svezak treči. U Zagrebu 1884. Str. 378. Cena 150 gld. — Namesto drugega zvezka »Šenoinih sabranih pripoviesti" izdala je Matica tretji, ker je še nekoliko iztisov romana »Zlatarovo zlato", ki ima v drugem zvezku priti na svetlo, nerazprodanih. V letošnjem zvezku so priobčeue tri pripovesti Šenoine, in sicer: „barun Ivica", »mladi gospodin" in »čuvaj se senjske ruke". Vse te tri pripovesti so bile že tiskane v »Vienei". V prvih dveh opisuje Šenoa socijalne odnošaje v Hrvatskej, v zadnjej pa zgodovinske spomine iz Senja. »Matica Hrvatska" si bode pridobila z izdanjem Šeuoinih del velike zasluge, ker bode odslej tudi mlajši naraščaj mogel čitati dela tega znamenitega pisatelja. 5. Kapitanova k č i. Pripoviest. Napisao I. E. Tomič. Zagreb. 1884. Str. 170. Cena 75 nov. — Ta pripovest opisuje dogodjaje iz leta 1739. in 1740. v požeškem mestu ter nam živo in verno slika tadanje odnošaje v Slavoniji, tadanjo upravo po osvobo-jenji od turškega gospodstva in zajedno kruto vladanje nemških posadnih vojakov. Pisatelj je prav zanimivo in vešče načrtal v tej svojej pripovesti takratno življenje v Požegi. pa tudi v celej Slavoniji, v kterej je takrat bila Požega glavno mesto. Jezik Tomičev je lep in pripovedanje živahno ter ga moremo edino s Senoinim prispodabljati. 6. Šoki ca. Igrokaz iz pučkoga života u pet čina. Napisao Ilija Okrugič. Zagreb. 1884. Str. 125. Cena 50 nov. — Sodržaj tej igri je vzet iz ljudskega življenja v Slavoniji iz dobe 1848 in 1849. Že 1. 1878., ko je bila razpisana nagrada za najboljši igrokaz iz ljudskega življenja, izrazil se je književni odbor prav povoljno o „Šokici", vendar pa je nagrado dobil »Barun Pranjo Trenk"; kajti za predstavo v gledališči bil bi se moral prvi igrokaz nekaj izpremeniti. To je pisatelj zdaj storil iu »Matica" je tako predelani igrokaz izdala. Slike so v tej igri prav živahno, v pesniškem duhu načrtane, jezik je posnet čisto po narodnej govorici v Slavoniji, prava ikav-ščina, ki krasno doni in se le redko kdaj more čitati v književnih delih. Za »baronom Trenkom" bode gotovo tudi igrokaz »Šokica" našel svoje mesto v reportoiru hrvatskega gledališča v Zagrebu. 7. Perom i olovkom. Črtice Sergija P. Zagreb. 1884. Str. 164. Cena 75 nove. — Pisatelj, rodom Dubrovčan, kar dokazuje njegov jezik, podaje nam v tej knjigi štiri črtice (»U magli", »Sirena", »Rose Mery" (Bečka idila) in »Čemu?" Prizori iz života). V teh skuša rešiti neke zapletene duševne probleme. Da bi bilo v teh črticah več realnosti, dale bi se še ugodnejše čitati. To so tedaj knjige »Matice hrvatske" za 1. 1884., ki so po sodržaji in po zvu-nanjej obliki sijajen dokaz o čilem delovanji tega društva. In vse te knjige more dobiti član za 3 gld.; sicer pa stanejo 950 gld. Matica še vedno sprejema članove, dokler bo kaj knjig v zalogi. Vsak Slovenec, ki je zmožen hrvaščine, naj se vpiše za člana v to društvo. Drobnosti. Družba sv. Mohorja. Kakor vsako leto, tako je tudi za 1. 1885. razpisal odbor družbe sv. Mohorja darila za štiri zabavne in štiri podučne spise. Odboru je došlo mnogo kračjih in daljših povestic in razprav v presojo. Izmed podučnih spisov so prejeli darilo sledeči: 1. Cigani. Narodopisna črtica. Spisal Ivan Steklasa; 2. Kako človek na naše j zemlji stanuje. Človekoznansko - podučili spis od Janka Pajka; 3. Pot k blagostanju. Spisal Filip Miklavec; 4. Nekoliko gospodarskih pravil. Sestavil B. Flegerič po Lorkovičevej knjigi: Žena u kuei i društvu. — Med zabavnimi spisi mogel je odbor le enej povesti prisoditi darilo, in sicer pripovedi: Najgotovejša dota od Pavline Pajkove. Vse ostale povesti se niso dozdevale odboru pripravne za Mohorjevo družbo, in on jih ni nagradil zavoljo raznih pomankljivostij v jeziku in tendenci. Žalibože se mora poudarjati, da je leposlovni del slabo oskrbljen in da odboru le malo kaj rabljivega v tem oziru dohaja. Dobili smo sicer okoli 24 zabavnih spisov v presojo, med tem različno narodno, ali večjidel slabo blago, smešnice in pričice, pesni in uganjke. Tudi se nahajajo med njimi prevedene povesti, ali odbor smatra za svojo dolžnost, priprostemu ljudstvu podajati v prvej vrsti le domače in narodno gradivo, ktero so spisali lastni sinovi našega naroda. Povrh pa še doposlani prevodi nimajo nikakor ne take vrednosti, da bi se širili v 30.000 izvodih med našim ljudstvom. Najmanjše je število originalnih povestij, za ktere so bila štiri darila razpisana, ali letos se je le moglo samo eno darilo oddati. Na to pomanjkljivost v knjigah Mohorjeve družbe opozorimo naše pisatelje leposlovce in jih prosimo, naj boljše zalagajo omenjeno družbo z leposlovnimi spisi. -Nikdo ne bode tajil, kako močno upliva leposlovno berilo na prosti narod in da se mu taka knjiga najpreje in najbolj priljubi, ako je pisana v lepem jeziku in sodržuje zdravo in krepko jedro. Snov mora seveda odgovarjati življenju našega ljudstva, tendenca mora biti primerna verskemu čutu in nravi našega naroda, jezik pa krepek in lahko-umljiv. Naše ljudstvo dobiva premalo dobrega, leposlovnega berila v roke, in tukaj čaka leposlovne pisatelje še mnogo mnogo zaslužnega dela. — Boljše smo preskrbljeni s spisi podučnega značaja, ali vendar se vse premalo gleda na domače naše potrebe.} Došlo je 35 podučnih spisov odboru v presojo, ali le eden razven štirih obdarovanih zdel se je za družbo tako pripraven, da se je sprejel v porabo, in to je: Upi i v narave in hrane na naše zdravje od Jos. Bezlaja. Nektere razprave so prelo-kalne in gotovo ne zanimajo celi naš narod; druge obravnavajo zopet snovi, ki so jako kočljive in za naše razmere neprikladne; semkaj spadajo na pr. vsa socijalna vprašanja, kakor o delavcih, o poslih itd. Namesto takih spisov bi nam na pr. dobro služilo razlaganje obrtnijskih zakonov in sploh obrtnijske postave. Marsikteri spisi bi boljše sodili za uvodne članke v naših dnevnikih, nego za odstavke v knjigah, priprostemu ljudstvu odmenjenih. Vsajc, kdor piše kak proizvod za Mohorjevo družbo, naj vselej pomisli, da se tiskajo njene knjige v mnogo tisoč izvodih in da naj prosto ljudstvo ali zabavljajo ali v potrebnih stvareh podučujejo. Odbor je vsakega dobrega spisa jako vesel in ve posebno hvalo pisateljem, ki se trudijo za prospeh naše družbe. Vsem duševnim delavcem na polji narodne prosvete in omike pa naj služi to v vzpodbujo, da raste število udov družbe sv. Mohorja od leta do leta. Mislili smo že, da se lansko število ne bode pomnožilo, ali glejte, letos je družbi prirastlo 1055 udov; tako šteje sedaj družba 29.55 7 družbenikov. V posameznih škofijah se je lansko število udov pomnožilo tako-le: v goriškej za 312, v krškej za 113, v lavantinskej za 32, v ljubljanskej za 435, v tržaškej za 115 in v sekavskej za 29 udov. To je preveselo znamenje našega napredka, in slava vsem poverjenikom in prijateljem, ki delujejo za družbo! S. Ljudska knjižnica. Snop. 10., 11., 12., 13. Med tem ko je deveti snopič končal s povestjo Ivana Jenka: Stari grad str. 550—554, podaje nam v 10. zvezku č. g. J. Gombarov »Kratke povesti v poduk in zabavo". Teh povestij je 16 na str. 557—610, in one so deloma po narodnih sporočilih, deloma po nemškem izvirniku spisane. Omenjali smo že, da kratke povestice ljudstvu najbolj ugajajo, in g. pisatelj je dobro ukre-nol, da je svoje povestice, priobčene v »Vrteči" in drugih časopisih, zbral in skupno našemu ljudstvu podaril. Želimo, da nadaljuje svoj namen in da si posnemovalcev pridobi. V 11. in 12. snop. beremo samo prevode, in sicer: Divus, An cula, P ruto v-ski, ktere vse tri povesti je češki spisal Alojzij Jir&sek, poslovenil pa A. Sattler; Sila, poslovenil po H. Conscienci H. Maj ar, Davoriša, poslovenil H. Maj ar, in Skopuh, češki spisal Vaclav Štulc, preložil Leop. Gorenjec. Z 12. snopičem konča se prva knjiga, ktera ponuja, kakor smo se prepričali, za majhen denar (snopič po 6 nove.) mnogo lepega berila našemu ljudstvu. Druga knjiga začenja svoje potovanje z narodnim blagom. Snopič 13. sodržuje 27 slovenskih narodnih pravljic in pripovedek na 64. str. Nadepolni naš mladi rojak. Bogomil Krek, sin prof. dr. Gr. Kreka, zbral je petdeset nar. pravljic in pripovedek za prosto ljudstvo. Brez dvombe moramo to zbirko pozdraviti kot primerno in prijetno berilo za našo mladino in prosti narod naš; zakaj le na takov način oživlja se spomin in veselje za tradicijonalno nar. slovstvo. Ali ta zbirka bode tudi onim dobro došla, ki se bavijo s proučavanjem nar. naših pravljic in pripovedek; kajti narodno naše blago je tako po raznih časopisih in knjigah raztreseno, da je malokomur v svojej celoti pristopno. Zatorej pozdravljamo radostni ta začetek, ki ga je storila »Ljudska knjižnica", in upamo, da nam bode mnogo narodnega blaga v priročnej obliki spravila na dan. Na »Ljudsko knjižnico" se naročuje pri J. Leonu v Mariboru, snopič po 6 nove. Kranjska mesta. Po raznih virih sestavil P. Florentin Hrovat, vodja deške šole. Z nekaterimi podobami. Novomesto 1885. Tiskal in založil J. Krajec. Str. 136 v 8°. — Prav podučni so bili sestavki v »Vrteči", s kterim je č. g. Fl. Hrovat našo mladino in priprosto ljudstvo seznanjal z najimenitnejšimi kraji ožje kranjske domovine. Vsak rodoljub pripoznava potrebo, naj se narod naš bolj seznanja s krajevno svojo zgodovino; opravičena je bila torej želja, da se Hrovatovi sestavki v celoto zbero in objavijo. Temu je ustregel g. pisatelj in zamašil praznino, ki se je v tem oziru občutila v mladej našej literaturi. Razpravljajo pa se v knjigi sledeča mesta: Ljubljana, Kamnik (s podobo), Kranj, Loka, Radovljica, Idrija, Lož, Višnjagora, Novomesto, Kostanjevica, Krško, Metlika (vsa štiri mesta s podobami), Črnomelj in Kočevje. Pisava je lična in mladini primerna, knjiga pa lepo opravljena ; smemo jej torej prerokovati, da si bode v kratkem mnogo prijateljev pridobila. Mladini. Spisal Miljenko Devojan. Novomesto 1885. Tiskal in založil J. Krajec. Str. 90 v mal. 8°. — Zadnji čas se opazuje na polji našega slovstva osobito za mladino in priprosto ljudstvo prav živahno gibanje. Posebno se jemlje ozir na našo mladež, in to je popolnoma odobravati, kajti hiša se začenja zidati pri tleh močno in trdno, ako hočeš napraviti iz nje trajno poslopje. V tem oziru nam še bode mnogo storiti, in delo slavnega našega Slomšeka, ki je prvi pisal za mladino slovensko, treba je vztrajno in krepko nadaljevati. Ta del naše literature je hvalevredno pomnožil Miljenko Devojan. Na početku knjige bereš dve pesni: Materino oko in Mati; nato pa sledi šest kratkih povestij, v kterih se podučuje mladina po zgledih, kako naj živi, da bode srečna ter ljudem in Bogu dopadljiva. S takimi povestmi se blaži srce in zasaja kal dobrega značaja v nežno dušo našim otrokom. S takimi zgledi opraviš pri mladih srcih več, nego s strogimi zakoni iu zapovedmi; z blagim zgledom najdeš prej pot do nežnega srca, nego s suho, mrtvo besedo. Zatorej se nam dozdeva, da je g. pisatelj v tej knjigi pravo pogodil iii da se bode mladini prikupil. Snovi njegovim povestieam so večjidel vzete iz mladostnega življenja naših otrok in kot take se bodo hitro priljubile mladini. Želeti je tedaj, da se ta stran našega slovstva širi in vztrajno obdeluje; kajti do sedaj so se stoprav prvi pomanjkljaji odstranili. Pohvaliti moramo torej podjetnega g. J. Krajca, ki vztrajno bogati z novimi knjigami naš knjižji trg. To delce pa še posebej priporočamo našim učiteljem, naj ga širijo med svojo mladino. Izdaje, založuje in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci. Odgovorni urednik: Dr. Jakob Sket.