146 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIV, 2007, št. 2 še zlasti pa ne solunskih bratov cirila in metoda na kasnejše življenje. omenja povezovalno vlogo celjskih, mešanje ljudstev in verstev (Uskoki) ter njihovo sobivanje (svobodno pristanišče trst). Po- sebej se dotakne napredujočih slovensko-ruskih stikov v 19. in v začetku 20. stoletja, nadalje gradnje pravoslavnih cerkva in ne tako redkih prestopov iz ene vere v drugo v času prve Jugoslavije. Ponovno poudari povezovalno moč cirila in metoda, ki sta lahko tudi v naših časih ponovno močna vez, tako duhovna kot kulturna (sozavetnika evrope!), ka- kršna sta bila pred dobrim tisočletjem. S pogledi Slovencev oz. slovenskih izobražencev (a. aškerc, f. J. celestin, B. Vošnjak) na slovansko velesilo na prehodu iz 19. v 20. stoletje nas seznani ddr. igor grdina, po drugi strani pa osvetli zanimanje Slo- vencev za ruske (literarne) avtorje. in kaj so ime- li v mislih slovenski vojaki, ki so iz dolžnosti do cesarja stali nasproti svojim slovanskim bratom? Sicer pa so lahko mnogi Slovenci osebno izkusili rusko dušo skozi izkušnjo 1. svetovne vojne. Ve- lja pa tudi obratno: kar nekaj ruskih emigrantov je prispevalo k razvoju slovenske znanosti, že pred tem pa so se prenekateri ruski ujetniki imeli prilo- žnost seznaniti s slovenskim prostorom; tisti, ki so gradili vršiško cesto, še posebej. in tisti izmed njih, ki so se ujeli v snežno past in jih je tu doletela bela smrt, so za vedno ostali v naši deželi … kot zadnji v tem sklopu je prispevek Silvestra gaberščka, in sicer o usodi ruske kapelice kot spomenika, še po- sebej o njenem restavriranju po potresu 1998 ter o konservatorsko-restavratorskih posegih v njeni notranjosti. celovita prenova je bila kronana z ve- liko slovesnostjo leta 2006, ki je sovpadala tudi z 90-letnico kapelice in 15-letnico oživitve shodov. Zadnji sklop knjige predstavlja obsežen ter fotografsko in podatkovno bogat kronološki pre- gled vršiških srečanj v zadnjih petnajstih letih, ki ga je pripravila Petra testen. ta sicer skromna, a prelepa kapelica ni samo spominsko znamenje na tragično preminule, am- pak je mnogo več: je simbol prijateljstva med slo- venskim in ruskim narodom. in tej presežnosti človeške duše sledi tudi prestižnost same knjige. kajti knjiga je zares prestižna, in to v več ozirih: najprej zaradi uglednih gostov in avtorjev, potem pa (tudi zahvaljujoč sponzorjem) zaradi izjemno bogate grafične opreme. Pod črto morda le tole: mogoče bi k celovitosti obravnavane problematike veljalo pritegniti še dve odlični poznavalki obrav- navane tematike: Petro Svoljšak (ki je knjigo sicer recenzirala) ter damjano fortunat Černilogar, ki bi zagotovo dodali še kakšen kamenček v bleščeč mozaik védenja o ruski kapelici. Marija Počivavšek Najslabša Jugoslavija je za Slovenijo najboljša rešitev Bojan godeša, Slovensko nacionalno vpra- šanje med drugo svetovno vojno. inštitut za novejšo zgodovino, ljubljana 2006, 416 strani. dr. Bojan godeša v knjigi Slovensko nacio- nalno vprašanje med drugo svetovno vojno predsta- vi problematiko reševanja državnopravnega okvi- ra Slovenije med drugo svetovno vojno in s tem povezanega nacionalnega vprašanja. kljub dejstvu, da so politični dejavniki zagovarjali različne opcije glede rešitve slovenskega državnopravnega okvi- ra, med katerimi je svoje mesto našla celo ideja o oblikovanju samostojne slovenske države, se je v času okupacije v obeh med vojno sprtih taborih izoblikoval podoben narodnopolitični program: Zedinjena Slovenija v federativno obnovljeni jugo- slovanski državi. Pri tem se je osvobodilno gibanje zavzemalo za republikansko ureditev, protirevolu- cija, predvsem slovenski liberalci, pa je vztrajala na monarhistični ureditvi. o slovenskem nacionalnem vprašanju med drugo svetovno vojno je bilo sicer že nekaj napi- sanega in objavljenega, vendar edino nedavno iz- šla knjiga Bojana godeše, ki je plod nekajletnega S KNJIŽNE POLICE ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 147 raziskovalnega dela, to problematiko obravnava celovito in jo hkrati umesti v širši okvir medvoj- nega dogajanja na Slovenskem. izhaja iz dejstva, da so se Slovenci ob okupaciji in razkosanju dežele znašli v nezavidljivem položaju, ki ni napovedoval nič dobrega. razpadla je jugoslovanska država, z ustanovitvijo neodvisne države hrvaške pa so bili prekinjeni tudi fizični stiki z drugimi jugoslovan- skimi narodi. Slovenci, ki kot etnična enota niso bili predvideni za zemljevid »nove« evrope, so ostali prepuščeni sami sebi. to obdobje hudih pre- izkušenj pa je izkazalo stopnjo nacionalne zrelosti, saj se je porodilo več idej in načrtov o bodočnosti narodnega življenja in tudi o bodočem državnem okviru. dana situacija je omogočila, da so do iz- raza prišle celo perspektive, ki do takrat iz tega ali onega razloga niso bile javne. godeša celotno problematiko pokaže v drugačni podobi, kot smo je bili vajeni doslej, saj vse dileme in načrte, ki so se pojavili pri oblikovanju narodnopolitičnih pro- gramov, poglobljeno in podrobno znanstveno-kri- tično obravnava z vidika obeh slovenskih taborov (osvobodilnega gibanja pod vodstvom komuni- stov in protirevolucionarnega tabora, ki sta se iz- oblikovala v kompleksnih razmerah medvojnega dogajanja), in tako prekine tradicijo črno-belega prikazovanja te tematike. avtor najprej predstavi konec aprila 1941 ustanovljeno osvobodilno fronto slovenskega na- roda, ki so jo sestavljale štiri temeljne skupine in več plenumskih skupin. do dolomitske izjave je imela fronta sicer nekaj koalicijskih značilnosti, čeprav ni nikoli bila zveza enakovrednih partner- jev. Ves čas je bil namreč prisoten primat komuni- stične partije Slovenije, ki je imela vodilno vlogo v partizanski vojski, varnostnoobveščevalni službi in propagandi, prevladalo pa je tudi njeno stališče glede slovenskega nacionalnega vprašanja: »Tako je na prvem mestu zapisana pravica slovenskega naro- da do samoodločbe, vštevši s pravico do odcepitve in združitve z drugimi narodi ter združitvi razkosane- ga slovenskega ozemlja« (str. 23). Jugoslovanskega okvira slovenski komunisti ob začetku okupacije niso omenjali, saj tako kot nekateri drugi sloven- ski politiki niso verjeli, da je obnovitev Jugoslavije sploh še možna. to mišljenje je bilo tudi v skladu z njihovimi predvojnimi teoretičnimi pričakovanji, da bo druga svetovna vojna izhodišče za svetovno revolucijo in oblikovanje sovjetsko urejene evrope, v kateri pa naj ne bi bilo prostora za Jugoslavijo, ki je v očeh komunistov predstavljala zgolj umetno tvorbo. konec poletja 1941 so predvojne stranke in komunisti, ki so si bili sprva le konkurenčni, ne pa tudi sovražni, že kazali, da nameravajo hoditi po ločenih poteh. 16. septembra 1941 je bil v okvi- ru zasedanja vrhovnega plenuma of ustanovljen Slovenski narodnoosvobodilni odbor (Snoo) kot edini legitimni borec za svobodo slovenskega na- roda. Pomen ustanovitve Snoo so v svojih delih ovrednotili razni raziskovalci, avtor pa ocenjuje, da so tako ustanovitev kot odloki Snoo sicer res nakazovali nadaljnjo smer razvoja dogodkov v Sloveniji, vendar pravi, da je trditev, da se je drža- vljanska vojna začela s konstituiranjem Snoo in oblikovanjem njegovih odlokov, neustrezna. tako kot odloki Snoo niti temeljne točke of niso izražale jasnega stališča do jugoslovanske države. Še v začetku 1942 je of izpostavljala zgolj možnost samoodločbe oziroma poudarjala pravico slovenskega naroda do odcepitve in do kasnejših morebitnih povezav, med katerimi pa ni omenjala jugoslovanskega državnega okvira. Zagovornike jugoslovanske rešitve je celo označila za podporni- ke velikosrbskega unitarizma in hegemonizma. Jeseni 1942 so slovenski in jugoslovanski komunisti po opozorilu kominterne spoznali, da v času vojne ni pričakovati razraščanja vojaškega spopada v revolucionarno vojno v evropi. S tem so padli v vodo tudi komunistični načrti o sovjetski ureditvi evrope. glede na (mednarodno) situacijo in povojne cilje protihitlerjevske koalicije je torej postalo jasno, da bi bil najboljši izhod obnova ju- goslovanske države. Približno v istem času zasledimo zaostrova- nje odnosov do of, ki pa ni tičalo prvenstveno v notranjih slovenskih razmerah, temveč je izviralo iz neposrednega prenašanja jugoslovanskih razmer v slovensko okolje. V vodstvu kPJ je namreč nara- ščala težnja po centralizaciji osvobodilnih gibanj v posameznih jugoslovanskih pokrajinah, hkrati pa je naraščal dvom v uspešnost of oziroma strah pred njenimi domnevnimi separatističnimi težnja- mi. Josip Broz -tito se je novembra 1942 odločil v Slovenijo poslati načelnika vrhovnega štaba arso Jovanovića, ki ga je postavil za začasnega povelj- nika slovenske partizanske vojske s pravico, da te 148 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIV, 2007, št. 2 enote preoblikuje v sestavo narodnoosvobodilnih partizanskih odredov Jugoslavije ter tako poveča njihovo učinkovitost. Še bolj izrazito so se težnje po poenotenju pokazale po prihodu iva lole ribarja v Slovenijo. ribarjeva naloga je bila izvršiti titov ukaz v smislu izvedbe vojaškega in političnega prodora, »ki naj likvidira dosedanjo osamljenost slovenskih brigad od ostale vojske« in »da se učvrsti enotnost in borbe- no bratstvo hrvaških in slovenskih partizanov prek vseh lokalnih pregrad in separatizmov« (str. 85). tako izraženi centralizacija in unifikacija sta pomenili prevlado koncepta nadaljnjega politične- ga razvoja, kot si ga je zamislilo osrednje jugoslo- vansko vodstvo, ki je napačno ocenilo mednaro- dne razmere in že pričakovalo hiter konec vojne. kljub temu da je bila s tem kršena slovenska su- verenost, ki jo je zastopal izvršni odbor of, se je vodstvo slovenskih komunistov odločilo, da zaradi poenotenja delovanja s komunisti v ostalih pokra- jinah zaveznike v of prisili k podpisu dolomitske izjave (1. 3. 1943), s katero je of postala mono- litna organizacija, znotraj katere je bila kPS tudi formalno zagotovljena vodilna vloga. Za dokončno odločitev kPS za jugoslovanski državni okvir je bilo ključno prvo zasedanje avno- ja (antifašističkog veća narodnog oslobođenja Ju- goslavije) v Bihaću konec novembra 1942. takrat je postalo jasno, da bo povojna država zgrajena na drugačnih temeljih kot predvojna Jugoslavija, vendar je vprašanje formalno-pravne rešitve jugo- slovanskega nacionalnega vprašanja ostalo odprto vse do drugega zasedanja avnoja, ki je predstavlja- lo vrh prizadevanj za rešitev nacionalnega vpra- šanja. V Jajcu je bila namreč jeseni 1943 sprejeta odločitev o federativnem načelu zgraditve povojne Jugoslavije na principu samoodločbe posameznih narodov. Sklepe avnoja oziroma slovensko odlo- čitev za skupno jugoslovansko državo je v začetku oktobra 1943 potrdil tudi kočevski zbor, ki je pote- kal v duhu »narod si bo pisal sodbo sam«. kljub upanju, da bodo avnojski akti že pred tem začrtane težnje po centralizaciji držali na va- jetih, se to ni zgodilo. centralizacija se je proti koncu druge svetovne vojne ter v prvih povojnih letih, temelječ na komunistični partiji in vojski, le še stopnjevala. nekoliko drugačen je bil položaj na Primor- skem. načelno stališče do te pokrajine je centralni komite kPS javno izrazil šele v začetku maja 1942: »V osvobojeno in združeno Slovenijo sodi poleg oze- mlja, na katerem živi slovensko prebivalstvo, tudi teritorij, ki je bil v poslednji imperialistični dobi nasilno potujčen« (str. 171). na Primorskem so morali slovenski komunisti zaradi razpetosti med nacionalizmom in internacionalizmom izkazati prilagojeno delovanje, še posebej zato, ker je bil in- ternacionalizem na tem območju zaradi nenaklo- njenosti slovenskega prebivalstva do sodelovanja z italijani močno ohromljen. Primorski Slovenci na- mreč niso kazali pretirane težnje po razlikovanju med italijanskimi protifašisti in fašisti, saj so bili prepričani, da odgovornost za dvajsetletno zatira- nje nosi italijanska država v celoti in ne le fašistični režim. Če so hoteli biti v sozvočju z večinskim pre- pričanjem slovenskega prebivalstva v tej pokrajini, so morali slovenski komunisti po eni strani zasto- pati odločno nacionalno stališče (tudi v odnosu do italijanskih komunistov), hkrati pa so morali vsaj do neke mere sprejeti poglede predvojnega sloven- skega protifašističnega gibanja na Primorskem in z njim sodelovati. V nadaljevanju avtor predstavi t. i. sloven- sko protirevolucijo oziroma politične skupine, ki so bile nasprotne stališčem of in partizanstva. ta tabor je bil zelo raznolik. Zanj sta bili značilni orga- nizacijska in tudi geografska neenotnost (politična emigracija). razlike v opredeljevanju do narodno- političnih ciljev pa je pogojevala tudi kolaboracija dela tega tabora z okupatorjem. Pozornost godeševega raziskovanja naci- onalne problematike znotraj slovenske protirevo- lucije je usmerjena predvsem na stališča njenih najpomembnejših skupin, se pravi predvsem na katoliško Slovensko ljudsko stranko in skupine, ki so sestavljale liberalni blok. Pri tem je pod drobnogled postavljeno pred- vsem delovanje katoliške strani, saj so zavzemanja slovenskih liberalcev za obnovo federativno ureje- ne jugoslovanske monarhije ostala nespremenjena ves čas okupacije. V vrstah SlS so se zavzemali za jugoslovan- ski državni okvir kot najprimernejšo obliko rešitve slovenskega nacionalnega vprašanja. Prvak stran- S KNJIŽNE POLICE ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 149 ke, dr. anton korošec, je bil kot eden od tvorcev jugoslovanske države nanjo zelo navezan, na kar kažejo tudi njegove besede iz avgusta 1939: »Naj- slabša Jugoslavija je za Slovenijo najboljša rešitev. Izbire nimamo.« (str. 244). kljub upanju v uresni- čitev teh vizij so se znotraj SlS po začetku druge svetovne vojne, ki bi lahko pripeljala celo do nove mednarodne ureditve, pojavila razmišljanja o usodi slovenskega naroda v primeru razpada Ju- goslavije oziroma o alternativnih rešitvah sloven- skega nacionalnega vprašanja. izkristalizirali sta se predvsem dve možnosti, ki bi krojili zemljevid v primeru zmage Zahoda oziroma v primeru zmage osnih držav. možna je celo domneva, da je korošec v času, ko je postal s proosno politiko v nemških očeh »persona grata«, poskušal za Slovenijo – pred- vsem v primeru, če bi prišlo do razkosanja Jugosla- vije – doseči trajnejša zagotovila v obliki slovenske avtonomije. Vendar po marčevskem puču, ko je postalo vprašanje razkosanja Jugoslavije dejansko aktualno, nemška stran ni imela nobenega poslu- ha za slovenska prizadevanja po avtonomiji. Svoja stališča je potrdila z zavrnitvijo vseh poskusov po slovenski samostojnosti (frana kulovca in mihe kreka ter kasneje marka natlačena), ki jih je verje- tno porajalo razkritje nemških načrtov v zvezi z Ju- goslavijo oziroma s Slovenijo. Še po napadu nem- čije na Sovjetsko zvezo, ko je vzklilo drobno upanje v zmago zavezniških sil, so se politiki v katoliškem taboru spraševali, ali naj Slovenija pri izdelavi na- črtov za bodočnost računa na samostojno državo v okviru Srednje evrope oziroma ali lahko predvide- va svojo prihodnost znotraj obnovljene (lahko tudi razširjene) jugoslovanske države z naslonitvijo na Balkan. Več jasnosti glede reševanja vprašanja dr- žavnopravnega okvira Slovenije je v katoliški tabor vnesla odločitev vodilne osebnosti katoliškega ta- bora v domovini, marka natlačena. ta se je spr- va celo bolj nagibal k samostojni slovenski državi, vendar se je septembra 1941 jasno opredelil za ju- goslovanski državni okvir, predvidena federativna ureditev pa naj bi Sloveniji prinesla avtonomen položaj. kmalu je prišlo do pogovorov med na- tlačenom in voditeljem slovenskih liberalcev kra- merjem, ki sta po kompromisu oblikovala skupen narodnopolitični program. ta je predvideval ob- novitev kraljevine Jugoslavije in v okviru njenih meja kot eno izmed federativnih enot tudi Zedi- njeno Slovenijo. Vključitev federativnega načela v načrt za prihodnost je za liberalce predstavljala veliko prelomnico. Program slovenskega protirevolucionarnega tabora iz septembra 1941 je sicer ostal stalnica do konca vojne, ne glede na to pa so se v katoliškem taboru porajala razna vprašanja in alternativne re- šitve v zvezi z narodnopolitičnim programom, pri čemer se je težišče dilem prestavilo iz domovine v emigracijo. V teku vojne so namreč politiki v emigraciji izgubljali upanje v možnost obnove ju- goslovanske države. eden izmed glavnih razlogov za to je bil hrvaško-srbski spor, ki je med emigranti izbruhnil predvsem v zvezi z vprašanjem razme- jitve in povojne notranje ureditve države. Sloven- ski politiki v emigraciji so tako začeli razmišljati o nejugoslovanskih rešitvah, o samostojni slovenski državi v zaledju trsta, pa tudi o skupni slovensko- hrvaški državi. S temi opcijami je mednarodno javnost seznanil miha krek jeseni 1942. Velik od- ziv je doživela predvsem ideja o samostojni Slove- niji, ki po objavi v new york timesu ni bila več »skrivnost« in je tako krek to vprašanje spomladi 1943 predstavil tudi britanskim politikom. nje- gova pobuda za samostojno slovensko državo kot alternativna možnost za povojno preureditev sicer ni nerazumljiva, vendar je krek za njeno lansira- nje izbral povsem napačen trenutek. tako njegovi kolegi, zbrani v Slovenski zavezi, kot tudi uradno britansko stališče so bili v tem času že zagovorniki obnove Jugoslavije. delo Bojana godeše nazorno pokaže anga- žiranost osvobodilne fronte v delovanju za pravi- co do samoodločbe in za oblikovanje federativne povojne Jugoslavije. Veliko vlogo pri oblikovanju teh novih notranjih razmerij pa pripisuje edvar- du kardelju, ki ga lahko imenujemo oblikovalca nacionalne politike na jugoslovanski ravni in te- oretičnega utemeljitelja avnojskih odlokov. avtor predstavi tudi raznolik protirevolucionarni tabor, ki po koroščevi smrti sicer ni imel nikogar, ki bi lahko krojil jugoslovansko politiko, vendar je kljub temu uspel izdelati skupen narodnopolitični pro- gram. Zanj je značilen bolj pragmatičen pogled na slovensko avtonomijo in načrt federativne državne ureditve povojne monarhije, ki je v sebi nosil klico nevarnosti pred srbsko prevlado tudi v novi Jugo- slaviji. 150 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIV, 2007, št. 2 oba med vojno sprta tabora sta v iskanju najboljše rešitve državnopravnega položaja Slove- nije glede na mednarodno situacijo in notranjepo- litične razloge prišla do zaključka, da je najboljša jugoslovanska opcija. ker pa sta se tudi strinjala, da v novo oblikovani povojni državi ne bo prostora ne za centralizem ne za unitarizem, lahko zatrdimo, da je okupacija, kar zadeva povojno državnoprav- no ureditev, predstavljala neke vrste prelomnico. Poleg jugoslovanskega načrta so se v času druge svetovne vojne zaradi dvomov v možnost izvedbe tega načrta oblikovali tudi alternativni srednjeevropski načrti v zvezi z ureditvijo držav- nopravnega okvira Slovenije, ki pa niso nikoli pro- drli v širšo zavest. to niti ni bilo čudno, saj so tako negativne zgodovinske izkušnje kot tudi dejstvo, da so iz tega prostora prihajali napadalci oziroma okupatorji, na pojem Srednje evrope vrgli temno senco. knjiga Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, s katero je godeša zaokrožil pomembno in hkrati aktualno poglavje slovenske zgodovine, izkazuje poglobljenost ter hkrati širino, kar poleg zelo strokovne vsebine nenazadnje potr- juje tudi dolg seznam virov in literature. Mojca Šorn