35.
Gospodarske stvari.
Tri velike ovire napredku slovenskega kmetijstva.
Spisal Gustav Pire, adjunkt na deželni vino- in sadjerejski šoli
na Slapu.
Da se je pri nas za napredek kmetijstva od strani zemljiških posestnikov še primeroma malo zgodilo, ni zmerom tega kriva le premajhna gospodarska omika, ampak največkrat slabo denarno stanje in pa premalo trdne volje, to je, premalo eneržije.
Ovire, katere napredku kmetijstva iz tega izvirajo, so velike in jako imenitne. Moj namen je le tri take ovire nekoliko natančneje pretresti, ki se mi zdijo najimenitnejše , in katere naši gospodarji vsakako morajo odpraviti,  če hočejo napredek pospešiti v kmetijstvu.
Da slabo denarno stanje ovira vspešno delovanje, bodi-si v kmetijstvu, bodi-si pri katerem koli drugem podvzetji, je gotovo. Pri nastopu tega slučaja je redkokrat mogoče tacemu gospodarju še kaj svetovati. Denarne razmere so »pri nas slabe , še prav nič vredjene; on je največkrat propal osodi „ek>.ekucije". Vprašati pa je: kje pa je vzrok slabemu denarnemu stanju? — Slabe letine, — dobimo dostikrat za odgovor. Gotovo , dragi bralec, je to nekoliko res , pa večkrat je vendar le vzrok baharija, lahkomišljenost in pa nesrečna „dota". Slabe letine niso leto za letom in tudi ne zmerom tako strašne; previden, varčen gospodar bode vendarle izhajal, čeravno težko. Lahkomiseln in lahkoživen kmetovalec bode pa hitro tekel si denarja na posodo iskat, in ko si pusti prvo intabulacijo na svojo posestvo vknjižiti, začno se skrbi in sitnosti, katere navadno nehajo z bobnom. Verjemite mi, dragi kmetovalci, kakor hitro je posestvo le do ene tretjine svoje vrednosti zadolženo, ni vam več moči izhajati, kajti velike obresti in zraven pa še visoke davke pri sedanjem stanji kmetijstva redno odrajtovati je težko. Marsikdo mi bode morebiti oporekal in začel naštevati prihodke, ter trdil, da je vendar-le mogoče izhajati. Naj ima prav za dobro leto! A pomisli naj, da je več slabih ko dobrih in da v slabi letini komaj davkariji zadostuje, ne pa da bi še visoke obresti plačeval. Upniki pa, kakor je marsikateri uže britko skusil, ne čakajo; oni tožijo, in, kako se potem godi, to si pač vsak sam lahko izslika, — v najboljšem slučaju se dolg pomnoži.
Glavni vzrok slabega denarnega stanja je pa dota. Pri nas navadno očetje po smrti svoji zapustijo svojo posestvo najstarejšemu sinu, drugim otrokom pa brez vsega pomisleka, večidel le iz baharije, primeroma nezaslišano visoke dote. Posestvo se na ta način dostikrat še čez polovico zadolži. Kako potem izhajati, to sam Bog ve. Pri denarnih rečeh pa, kakor imamo brez števila zgledov, bratovska ljubezen kaj rada poneha. Posestvo pride na kaat, in nazadnje nimajo ne glavni ded ne vsi drugi nič.
Da gospodarji, ki žive v tacih razmerah, ne mislijo veliko na napredek, je več ko verjetno in treba je zoper take ovire ca vso moč delati. Dobri sveti s prižnic, dobra izgoja otrćk bodo o tem največ pomogli. Otroci naj se uže v ljudski šoli k varčnosti napeljujejo (tukaj so na mestu uže na Pruskem vpeljane ,,šolske hranilnice", o katerih izvrstnosti sem se sam prepričal), vrednost denarja naj se jim na tanko razklada in namesto fizike , in enacih za otroka nerazumljivih predmetov , naj se raje računstvo in zopet le računstvo podučuje. Ljudski učitelji, tukaj naj bo eden   vaših glavnih  kmetijskih podukov!
(Konec prihodnjič.)
List 36.
Gospodarske stvari.
Tri velike ovire napredku slovenskega kmetijstva.
Spisal Gustav Pire, acljunkt na deželni vino- in sadjerejski šoli
na Slapu.
(Konec.)
Kmetovalec, kateri hoče dobro izhajati, mora pa tudi gledati, da so stroški pridelovanja kolikor mogoče majhni. Velik pripomoček, stroške pridelovanja znižati, so dobri stroji (mašine) na pravem mestu. Marsikateri, da, lahko rečem, veliko bralcev naših ,,Novic", si je vsled velicega priporočevanja naročilo kakošen stroj ali kako drugo novo orodje, a če jih vprašamo, kako se jim je spodneslo, dobimo odgovor: ,,poskusil sem enkrat, pa ni šlo , sedaj pa leži pod streho ali pa na skednji".
Vidite, častiti bralci, tisti „enkrat" je druga ovira napredku kmetijstva.
Mlademu kmečkemu fantu, ko je začel kositi, tudi to ni hotelo dobro izpod rok iti; večkrat je s špico kose v zemljo mahnil, predno je pravilno travo odrezal, a na zadnje je vendar šlo, — on se je moral še le učiti koso rabiti. Prav taka je tudi s stroji. Slamoreznica, posebno mlatilni stroji, dobra orala in drugo novo orodje, katero so „Novice" uže večkrat priporočevale, so sku-Šene stvari, katere se v krajih, ki so v kmetijstvu bolj napredovali, rabijo kakor pri nas grablje ali kakor da bi nikoli drugače ne bilo. A vendar koliko tacega orodja pri nas na Kranjskem neporabljenega leži! In zakaj se ne rabi? Samo zato, ker pri prvi poskušnji ni prec prav dobro šlo, kar je pa tudi čisto naravno. Ljudje niso novih reči vajeni. Vsako orodje potrebuje , da se njega rabe dotični delavec nauči in privadi. Ravno tako, kakor se je kosec moral najprvo učiti kositi, ravno tako je treba tudi učiti se s strojem delati. Toraj, kmetovalci, izkušnja naj vas uči, — trdna volja in ener-zija naj vas vodi! Kar ne gre prvikrat, bode šlo v drugo ali tretje, nazadnje bodete vendar-le zadostenje imeli, da si ste z vpeljavo umnega orodja dosti stroškov prihranili in veliko storili za napredek kmetijstva v svojem kraji, kajti brž ko bodo sosedje nasledek dobrega orodja spoznali, vas bodo tudi posnemali.
Tretji greh, kateri dela kmetijskemu napredku pri nas veliko oviro in katerega krivi so posebno bolj pre-
možni in omikani gospodarji, je pa premajhna ener-žija proti hlapcem. Tej moji besedi bi se utegnil marsikdo nasmejati; če pa reč temeljito pregleduje, videl bo, da imam vendar le prav.
K napredku pri manjšem posestniku pripomore več kot vsaka šola, vsaka knjiga, vsak potni poduk, dober zgled, to je, vpeljava umnih kmetijskih pravil v praktično življenje z ugodnimi vspehi. Ni ne vse, kar se priporoča, tudi zmerom dobro in tudi ne za vsaki kraj. Od malega posestnika ne moremo tirjati, da bi po-skušnje delal, ker njemu primanjkuje časa, denarja in pa posebno inteligence. Ta naloga uže po celi njeni naravi pripada ve čem u posestvu in inteligenci, kateri posebno hočem prištevati častito duhovščino. Iz lastnih izkušenj morem trditi, da izpeljatvi te naloge najbolj nasprotujejo ,,gospodje hlapci", reči moram gospodje, ker oni veljajo žalibog v gospodarstvu dostikrat več ko gospodar sam!
Mnogo imamo po Slovenskem gospodarjev, ki so za napredek v kmetijstvu zelć vneti, ki ne berejo samo slovenske kmetijske spise, temuč tudi nemške, al vprašajte jih: zakaj se na njih posestvih še vse po starem kopitu dela? Dobili bodete odgovor: „Hlapec pravi, da gre raji proč, kot pa da bi kaj tacega delal; proč ga pa ne dam, ker je pošten in uže dolgo časa pri hiši." Vem za slučaj, ko je popotni učitelj nečemu gospodarju razkladal neko umno in praktično delo, nazadnje pa odgovori gospodar: „Res, gospod, prav imate, pa vendar moram vprašati svojega velikega hlapca, kaj on poreče." Gospod vpraša hlapca; odgovor je: „dokler bom jaz pri hiši, se take neumnosti uže ne bodo delale; rad bi poznal tistega, ki bo še mene kaj učil."
Gospoda moja! roko na srce: ali se ni mnogim vam uže tako godilo? Koliko lepih misli je šlo po tej poti po vodi in vse — zaradi premalo eneržije gospodarjeve!
Malo več eneržije , pa bode tudi ta ovira odstranjena. Raji poštenega, starega hlapca od hiše pošljite, kot pa tako nepokorščino trpeti. Vzemite mladega, za napredek vnetega fanta iz svoje vasi za hlapca (vsaj dober gospodar mora tako zmerom povsod sam biti); on naj posle podučuje, nadzoruje, in kmalu se bode prepričal, da „gospodarjeve oči živino debelo storijo", kakor znani pregovor pravi.