Knjiga Slovenska XIX. veku. Andrej Marušič r. 7. dec. 1828 vzakoiia, naposlud colo v treh jozikih — v Šent-Andrežu pri Gorici, mašnik 20. dec. 1851, najprej domači učitelj pri grofu Ivanu Lud. Attemsu, potloj začasno uritelj slovenskem, talijanskem in nemškom — na gimnaziji v Gorici, ud deželnega šolskega soveta, nadškofijskih ljudskih šol slovenščine, in od 1. 1858 profesor vero-nadzornik, častni kanonik. Slovenščina se mu je omilila vže v ocetovi hiši po branju starih bukev slovenskih, 1. 1848—9 po vrlih časnikih p. Sloveniji, Novicah, Danici, po narodnih pesmih, vzlasti po čvrsti poeziji Koseskega, po obrevanju z iskrenim Kocijančičem itd. ,,Kakor Kocijančič — oglasil se je tudi Marušič v ,,Solskeni Prijatlu" na pr. z opazkami o nekaterih slovstvenih delih na Goriškcm, o tedanjein družtvu sv. Mohora in o knjigah, kakšne naj izdaja, da vstreže družtvenikom (1854 str. 278—288), s poslovenjeno resnično prigodbo ,,Lucija Bornard" (1855 str. 2—11. X) itd. ter si je naklonil tako Einšpielerja in Janežiča, kateri poznej v svoji Slovnici tudi njemu hvalo daje za marsiktero prijazno opombo. Tako je pisati jel v ,,Dani(;o" na pr. 1. 1854 str. 171 o prvih duhovnih vajah v Goriei, kjer tudi pravi (X): ,,Cesar je polno seree, rado iz ust gre! Tudi moje serce je polno slavniga 0. Stogerja, moža po volji Božji.. . Bog večna ljubezen — je zapopadek vsili njegovih govorov; ime Jezusovo, gerb svojiga reda, ima tako reči vtisnjeno v serce, in geslo njegoviga dništva — Vse k veči časti Božji — je rudeči trak, ki se vije očitno skoz vse njegovo govorjenje in djanje . .. Sedaj naj mi se dovoli dve njegovih priporočil tukaj ponoviti in poterditi, ki zadevate brevir in cerkvene obrede . . Se nekaj nii že dolgo lui sprcu leži.. Bolj kakor jest čutijo gotovo vsi dušni pastirji goriške velike škofije živo potrebo posebniga škofijskiga obrednjaka (rituala) za tiste dele službe Božje, ki se v domačim jeziku opravljajo .. Sedaj, ki pričakujemo noviga poglavarja in ki naši veliki škofii nova doba napoči, se rai je zdel priložen čas sprožiti to važno reč; način izpeljave nasvetovati pa ni več raoja reč (str. 172) itd." — ,,Vsi sveti — vernih duš dan'\ V Podgori pri Gorici 25. okt. (str. 186). — L. 1855: 0 ginljivih sv. obredih velikoga t.edna (str. 72); o slovesnem prihodu novega višjega Pastirja (str. 108) in o svatbenem dnevu Goriške cerkve s krep- kim sonetorn: ,,V spomin slovesne vpeljave prečast. in prevzv. kneza in višiga  škofa dr. Andreja Gollmayrja v pervostolno Goriško cerkev 24. rožnika 1855" (str. 112. X.). — L. 1856: Golgota (..»Pač res, odrešenje je jedro in duša zgodovine človeštva .. Skrivnost odrešenja na Golgoti je in bo — naj velja prederzna prilika — nar višji verh na Himalaju duhovniga sveta; ona naj bi bila vsakimu tako rekoč Ariadnina nit v neizmernim labirintu modroslovskih preiskovanj" str. 53) itd. 0 napravi semeniša za dečke (str. 71). 0 šmarnicah in o lepšanju cerkva, kjer pa opominja: BLe nekaj bi bilo želeti, de bi se duhovni z leposlovskirni pravili soznanili in se vselej zvesto po njih ravnali in nobenega ugovora ne terpeli, bodi si od ključarjev, ali kogar koli, če si ravno je kaj pripomogel, ker tu je treba le neodjenljivim tirjatvam umetnije zadostiti. Nadjam se, de po željno pričakovani novi vredbi bogoslovskiga učenja se bodo tudi od cerkvene zidarije, malarije in glasbe kaj razlagalo. Se zmiraj vladajo po deželi raojstri skaze . . 0 ti reči bi se dalo veliko govoriti, za zdaj sim jo hotel le sprožiti" (str. 107. X.) itd. — Posebno marljiv in stanoviten dopisovalec je bil Marušič Novicam od 1. 1854 do 1882. BŽenitvanske šege Slovencov Goriške doline" so v Novicah 1. 1854 str. 49—58 njegov prvi dopis, ki ga pričenja s pesniieo: Kje dom je moj ? — Tam kjer Soča v blagem kraju vije se — — Na Slovenskem dom je moj! — ter sklepa z opominom, naj tudi drugod domorodci opisujejo lepe stare narodske šege, in obeta: Ako slavno vredništvo želi, bom skušal včasih še druge navade in narodske posebnosti goriških Slovencov popisavati. — 0 letopisu Goriške gimnazije in poseboj o mlacnosti šolske mladine do maternega jezika, do slovenščine (str. 303 A. M). — L. 1855: Nasvet višje slovnične sodnije (akademije), oeš ,,brez terdne podlage, brez občeveljavne slovnice, ktera mora biti pisatelju zakonik, naše slovstvo ne bodo cvelo" (str. 62. A. M—e). 0 slavnostni veselici, katero je obhajala gimnazijalna mladina vsled rojstva presvitle cesaričinje, in pri kateri se je pred izbrano olikano družbo v goriški kazini prvikrat javno slovenski govorilo in pelo na veliko zadovoljnost in radost pričujočih domorodcev slovenskih (str. 87 cf. str. 104). — 0 šolskem sklepu in o svečanosti gimnazijalne mladine na večer pred eesarjevim rojstvenim godom, kjer pravi tudi: ,,Z veseljem rečein, da bil je zapaziti važen napredek o tem, da je začela slovenska mladina svoj materni jezik spodobno spoštovati in dostojnost njegovo in enakopravnost z drugimi predmeti spoznavati, kar je teraeljni pogoj napredovanja itd.'' (str. 271). — Beseda o slovenskem knjigoteržtvu (str. 299). — ,,Eno uro pri Koseskerau", kateri se je po hudi bolezni zdravil v Ločniku poleg Gorice . . ,,Ni mi moč popisati, kaj so sedaj serca naju čutile, — al komu niso znani občutki, ki nas obhajajo, kadar nam je dano od obličja do obličja gledati moža, kterega poezije so nas jezerokrat navdajale z rajskim nadušenjem in kterega slavno ime vsak hip na jeziku imanio! — Koseski, ki je saina prijaznost, nama jo začel z redko besedo, ker ši> ennialo t.ežko go-vori, od svoje bolezni pripovedovati, ki ga že cez tri leta tare . . Globoko v sercemi je segla njegova bogaboječnost in vdanost v voljo božjo in terdno zaupanje v pomoc od zgoraj. V bukvab .Joba, klorih pesniško prestavo so Novice pml nukhni leti prinesle, jc žlahna duša se krepuala in tolažbe iskala l.or v praveni keršanskem dulm z izgledno pot-erpožljivostjo bolečine prenašala. Njegove dušne inocri priliajajo vodno čversteje in bodo svojo znano krepkost zopet dosegle. Ljubezen do mile domovine še vedno tako v njein plaineni kakor v dvajsetletnein mladenču itd." (Str. 315. Od desnega brega Soče pri Gorici 24. sept. A. M.). Izvrsten je sostavek, ki ga je s polnira podpisom Andrej Marušič, katehet spod. gimnazije in učitelj slovenšcinc priobeil v Novicah 1. 1860 str. 92 — 107 pod naslovom : ,,Narodnost in slovcnšcina v Gorici". Tu kaže, kaj je narodnost in kaj je nerodnost ali pretirana narodnost, češ: ^Narodnost se da primerit i žlahnemu vinu. Pij ga zmerno, ti bo v zdravilo, ti dti veselje, poguni, raoi" in krepost; — prestopi pa rncjo zniernosti, gorje tebi, sužen si neznanim duhovom! Tako se valja pijan narod po blatu <Moveških strast, pomandraje vse, kar je v sercu mijdražjega". Berite to, narodoslovci! .. Najterdniša vez narodnosti pa jo jezik . . Zato bodi nara skerb, da zadobi naš jezik v šoli, vradu (kancelijah) in sploh v vsakdanjem življenji spodobno in pravično veljavo. . Vodnik zapoje: ,.Ilirija vstani!" in Slovtnici postajajo iz ljudstva narod, ki ga Japol s sv. pismom blagoslovi. Kopitar in Miklosič, slovnice viteza, potegujeta na-se pazljivost učenih jezikoslovcov; Prešernova lira nieči Slovencom serca, Novice jim bistrijo um na vse strani in jih navdajajo z zavestjo narodno, in velieastni Koseski govori z verh Parnasa z mogočnivn nadzemeljskim glasom ustvarivši joziku svojciinu postave; in koinur ni bilo šc zadosii, zadene ga Habakukova osoda. Duh lota 1848 ga zgrabi za lase in lKilcns volens niora biti domorodec''. ,,Serc;e narodnega življenja, narodno ognjišc so šolc, vikše in sosebno srednje, zlasti gimnazija, prav za prav semenišče višje omike .. Moj narnen je, podati kratek pregled nekdanjega in sedanjega stanu slovenš(iine v Gorici, zlasti v goriški gininazii . . Po latinščini za Jezuitov in nemščini za Jožefa II. skušala je v j)erve šolo poinagati si tudi slovenščina, v sedanjem vekvi, 1. 1847 ceki na modroslovno učilišče; 1. 1848 pa jo nagloma vpeljana bila v latinske šole ali v gimimzijo. Kako se je godilo slovenščini v gimnaziji, popisuje Marušič glede na postave, na učni red, na nčitelje in učence, ter razpravlja mnogotere zaderžke napredovanju p. a) Po- manjkanjo slovpnske knjižnicp in pripravnih, sosebno poetiskih zbirk za odrašeno niladino; b) Uena vredba po gimnazijah, priinerjena le mladenoem izverstnih zmožnost itd. — Značaj goriškpga, dasiravno s slovenskim obročpm okovanega mpsta, pravi, jp in ostanp — furlansk. Od tod žalostna prikazen na gimnaziji — znamenito število narodnih polutanov, kajti — v nekaki babilonii živijo leta in leta slovenski učenci. Donia slišijo večidel 1p furlanski ali slovensko-furlanski jargon, po ulicah povprli še italijansko-slovensko-nemško žlobodranje, in v šoli se ukvarjajo s staro klasičino v poterjenjp, menda, poslednje slovniške izjenie. To jo vendar le preveč plevela za slovensko pšenico!" . . Naposled kažp tedanji stan slovenščine v giinnazijl do ministerskega vprašanja, ali m> bi se dal ur.beni rcd vravnati po oneni za ("eski jpzik po npkterih českih gimnazijah (str. 107)". — ,,Važen sklpp goriškega deželnpga odbora glede na slovenski jezik" je prav tako važen spis M a r u š i č e v v N o v i c a h 1. 1861 str. 250—259. Nektere županstva so se ustavile italijanskim dopisom ter prosile naj jiin dpželni odbor poroča v razumljivoni jeziku, in po jedernatein in tenieljitem dokazovanju odbornika Winklerja se jp vendar sklenilo: Vsi, kakoršni koli razpisi do slovenskih županstov, bojo slovenski. ¦— Veselitp se toraj goriški Slovenci, dokler imate na Dunaji Oerneta in AVinklerja v Gorici, pravi dopisnik v Novicah, ter pripoveduje, kako sp je glede službenega jezika godilo dotlej v deželnem odboru. Ker j(j veliko, da np rpcem vso, na osebah lcžeče, naj mi bo dovoljeno, v bolje razumljenje naših zadev in tudi zato, da se sedanja in prihodnja, za vso deželo važna delavnost deželnega odbora ložje ]>resodi in ceni, vverstiti tukaj kratko in kolikor mogoče, resnično karakteristiko nasih odbornikov. Ti so bili tedaj gg. grof Pace, dr. Doljak, A. Winklpr, dr. Dpperis in dr. Pajer. Kpr mora zlasti nam kranjskiin Slovencem zanimljivo biti, kako sp je žp pred tridesptimi leti sodil in opisoval naš dpžplni gospod predsp.dnik in cesarjev nampstnik v središču Slovp-nijp, naj se onienjena karakteristika pokaže tudi i.ukaj od besede do besedp: ,,Gosp. Winkler je nas doinačin, pdini Slovenec v odboru. Da ga iniajo za izverstnega jurista, za razsvetljenpga in modrega vradnika, ktereinu je duhomorno kalupovanje neznano, kterega bistro oko je že davno zapazilo in spoznalo, kar jp v deržavnem in javnpin življenji skažpnega in pomanjkljivega in kako bi se dalo pomagati; da ga vikši in tovarši visoko čislajo in vsp stranke spoštujejo; da niu zraven nemškega italijanski jezik tako gladko tečp, da bi .se bilo še cplo italijanskiin niatadoroni njegove kritike bati, ako bi se tako rešetanje z njegovim ojstro nravnim značajem vjemalo: za vse to bi moglo tistim mar biti, kterih je skerb, da pride pravi mož na pravo niesto. Kar imam jez pristaviti, je to, da ga je gola ponižnost in priljudnost. Ure in ure se s pomoči in sveta iskajočiini knieti np kakor vradnik, ainpak kakor prijatel, s čudno poterpežljivostjo tako umevno in po domače pogovarja, da jini niore serce veselja igrati. Kakošon razloček med njegovim v-edenjeni iii unhn siroviin režanjem ,,parle da cristian!" Za koliko bi bile ljudstva in vlada na boljem, ako bi sp ne le nižje, ainpak tudi višje službe takim inožem podeljevale. — Winkler ni le po rodu in kervi Slovenpc, anipak tudi po mislib in prepričanji svojem, in kolikor zmerniši in previdniši, toliko bolj intensivno in zdatno je njegovo postopanje po poti narodnpga naj)redka; on ve, za kaj se poganjamo in kaj hočemo dospči. Da slovenski tudi pižo, bi skor ne bilo treba praviti (Novic. 1861 str. 258)".