458 Knjižne ocene in prikazi
navsezadnje uničili, zato se je veliko védenja o keltski religiozni
tradiciji izgubilo. Keltske bogove pa so na rimski način častili
vse do prevlade krščanstva in še naprej. Cezar je zapisal, da so
bili pri Keltih najpomembnejši Jupiter, Merkur in Mars, Apolon
in Minerva ter Dis Pater, torej keltski bogovi, ki so imeli podobne
lastnosti kot ti rimski bogovi. Kelti so v času pred rimsko osvojitvijo
bogovom žrtvovali tudi ljudi.
Xiongnu so častili ozvezdja, Nebo in Zemljo, Sonce in Luno
ter duhove prednikov; žrtvovali so živali, predvsem konje, pa
tudi človeka. V Indiji se je na novo razvijal budizem, znan pod
imenom Mahayana, nov, velik, za razliko od konzervativnega
starega verovanja, imenovanega Hinayana (hina = majhen). Reliefi
v svetiščih so prikazovali prizore iz Budove legende, ki govori
o tem, kako je stopil na zemljo, da bi odrešil človeštvo. Pomemben
je bil tudi hinduizem; Shiva je bil Veliki Bog (Mahadeva). Na
Kitajskem je bil pod dinastijo Han razširjen predvsem
konfucionizem, vendar je bil v vsakdanjem življenju družin
pomembnejši daoizem (dao pomeni božji red, ki vlada svetu),
namenjen prizadevanju po blagostanju posameznika. V Afriki,
predvsem v Egiptu in kraljestvu Meroe, so poleg Amuna in
Izide ter drugih bogov častili tudi boga Apedemaka v podobi
leva, ki je moral biti, glede na številne upodobitve, tamkajšnjim
prebivalcem zelo pomemben. O ameriških bogovih tistega časa
je malo znanega, zanje so bila grajena monumentalna svetišča,
arheološke raziskave pa kažejo, da je bilo znanje astronomije
med svečeniki izredno veliko. V času Aztekov je bil Teotihuacán
že davno zapuščen, zanimivo pa je, da so ga v svojem jeziku
imenovali “mesto bogov”.
Knjiga Müller-Karpeja je s svojo pestro in široko vsebino
izredno zanimiva za vsakega, ki ga zanimata zgodovina in
arheologija izumrlih kultur, katerih izročila pa - ne vsa sicer,
pač pa več kot mislimo -, v spremenjeni obliki živijo do danes.
Marjeta ŠAŠEL KOS
Ad Aquileia ... Al Danubio. Materiali per una mostra. Maurizio
Buora (ured.). Archeologia di frontiera 4, 2001. ISBN 88-88018-
07-7. 168 strani, veliko slik.
Podnaslov pove, da so avtorji sprva želeli postaviti razstavo,
ki bi prikazala povezanost krajev med Akvilejo in srednjo Donavo.
Razstave sicer ni bilo, obstoječa knjiga pa bil lahko predstavljala
lep spremni katalog. Besedila so bila končana že leta 1998,
kar se le deloma opazi na bibliografiji.
V knjigi so avtorji predvsem na podlagi drobnega arheološkega
gradiva skušali prikazati ekonomske silnice, ki so povezovale
prostor med Akvilejo in Donavo, ter hkrati poudariti izjemen
vpliv, ki ga je Akvileja, kot izredno močno proizvodno in trgovsko
središče, izžarevala vzdolž jantarjeve poti. Na primeru petih
mest je obravnavan razvoj obrtniške proizvodnje in trgovina.
Prikazu vsakega posameznega mesta sledi katalog zanimivega
gradiva, ki dobro ilustrira mestne obrti.
Maurizio Buora je zgoščeno predstavil razvoj obrti v Akvileji
po fazah od republikanskega do poznoantičnega obdobja.
Upošteval je zadnje stanje raziskav na področju kamnoseštva,
lončarstva, gliptike, steklarstva in obdelave brona. Gernot Piccottini
piše o razvoju starega Virunuma na Štalenski gori, o njegovih
obrteh, pri čemer je posebno pomembno železarstvo, in o tesnih
povezavah z Akvilejo. Irena Lazar govori o topografiji in razvoju
Celeje, na kratko pa tudi o obrti. Marjana Tomanič-Jevremov,
Zorka Šubic in Ivan Tušek obravnavajo razvoj Petovione. V
kataloškem delu objavljajo tri zelo bogate grobove, ki vsebujejo
pridatke iz jantarja: obvoznica leta 1988 (gr. 7), gasilski dom
leta 1977 (gr. 5) in Zgornja Hajdina leta 1973 (gr. 24). Zadnji
grob, ki je tokrat prvič v celoti objavljen, vsebuje poleg nakita
iz jantarja in opala ter okrasnih predmetov iz jantarja tudi
miniaturno koščeno knjižico, jantarne igralne kocke ter 84 igralnih
paličic iz kosti. Paula Zsidi in Klara Póczy govorita o razvoju
Akvinkuma, uvozu iz Italije in obsežni obrtni proizvodnji
(keramika, steklo, kovine, kamnoseštvo, štukature).
Knjiga je zanimiv zgoščen pregled in dobra osnova za študij
najraznovrstnejše problematike, ki se tiče obrti in trgovine na
prostoru od Akvileje do Donave. Koristna je lahko strokovnjaku,
hkrati pa je napisana dovolj poljudno, da je zanimiva tudi laiku.
Dobro se vklaplja v serijo, ki uspešno povezuje arheologijo
raznolikih kulturnozgodovinskih prostorov od severovzhodne
Italije preko vzhodnih Alp in severnega Balkana do srednjega
Podonavja.
Jana HORVAT
Maria Federica Petraccia Lucernoni: Gli stationarii in età
imperiale. Serta antiqua et mediaevalia III. Giorgio Bretschneider
Editore, Roma 2001. 111 str. (ISBN 88-7689-162-5).
Predmet zelo zanimive knjige profesorice na univerzi v Genovi,
Marie Federice Petraccia Lucernoni, so stationarii, vojaki nižjega
čina, ki so v rimskem imperiju opravljali različne policijsko-
nadzorne funkcije. Imenovali so se po postajah ob glavnih državnih
cestah, stationes, kjer so imeli svoje baze, podobno kot frumentarii,
vojaški intendanti, ki so legije preskrbovali s hrano. Podobne
naloge so opravljali tudi manj znani kolletiones in curiosi, ki
so delovali predvsem v vzhodnih grško govorečih provincah
Male Azije, ter beneficiarii, ki so med vsemi najbolj znani in
ki jih enačimo z neke vrste vojaško finančno policijo. Za vse
te čine je težko najti ustrezen slovenski izraz, za beneficiarije
je bil nedavno predlagan izraz ‘oproščenci’, ker latinski naziv
pomeni prav to, da so bili namreč oproščeni določenih obveznih
del, ki so jih morali sicer opravljati rimski legionarji. Pomensko
bi bil morda za funkcijo stationarius ustrezen izraz ‘policijski
nadzornik’, kar pa sicer ni ustrezen prevod besede glede na
njen latinski pomen.
Petraccia Lucernoni se je odločila za analizo tega profila
vojakov na nasvet pokojnega Giovanni Fornija, znamenitega
poznavalca rimskega zgodovinopisja, vojske in volilnih okrožij,
ki je nekaj časa tudi sam poučeval kot profesor na univerzi v
Genovi. Avtorica je sistematično zbrala vso ohranjeno evidenco
za policijske nadzornike in pripravila korpus tega gradiva, ki
tvori osnovo njenega dela. Dokumentov, ki omenjajo čin stationarii,
je 136, največ podatkov nudijo papirusi in ostraka (zato se
daleč največ podatkov nanaša na Egipt), nekaj evidence nudijo
literarna besedila, najmanj pa rimskih napisi. Zaradi različnih
virov so tudi podatki zelo različni. Najnatančnejše informacije
prinašajo uradni dokumenti oz. dokumenti, ki navajajo uradne
podatke, kot npr. vladarski reskripti?? (takšna je constitutio Marka
Avrelija in Komoda iz let 176 in 180) in napisi, na katerih je
običajno omenjeno celo ime osebe in njen natančen čin. Polega
korpusa dokumentov o policijskih nadzornikih, ki so razvrščeni
kronološko in opremljeni z najpomembnejšimi citati virov ter
dodatno bibliografijo, če obstaja, knjiga vsebuje na začetku
predgovor in kratice. Sledi uvodni del, ki vsebuje zgodovino
raziskav; temu sledi prvi del, ki je posvečen analizi dokumentov
o policijskih nadzornikih in je razdeljen na šest poglavij: 1. Kronologija
in geografska razprostranjenost, 2. Imenoslovje, 3. Narava njihovega
dela, 4. Kariera, 5. Družinske in družbene povezave, 6. Bogovi,
ki so jih častili. Osrednji del je, kot rečeno, prozopografija policijskih
nadzornikov (= korpus dokumentov, na katerih se omnjajo), oba
dela pa zaključuje kratko sklepno poglavje. Na koncu knjige je
bibliografija citiranih del ter indeksi, ki so razdeljeni na štiri razdelke:
imena oseb, geografska imena, notabilia varia (najvažnejši pojmi)
ter loca laudata (citati iz antične literature). Nekoliko preseneča
citiranje del v opombah, ki so citirana in extenso, kljub temu da
so citati navedni tudi v bibliografiji. Za te bi bilo smiselno v opombah
navajati okrajšane citate.

459 Knjižne ocene in prikazi
Funkcije policijskih nadzornikov je načeloma težko ločiti
od podobnih funkcij beneficiarijev in frumentarijev, vendar je
že J. Ott v svoji monografiji o konzularnih beneficiarijih poudaril,
da stacionariji in beneficiariji, tudi kadar so nastopali skupaj,
nikdar niso imeli enakih zadolžitev. Stacionarii so bili zadolženi
predvsem za izterjevanje določenih davščin, za preganjanje cestnega
in siceršnjega razbojništva, za iskanje ubežnih sužnjev ter v
času preganjanja kristjanov za njihovo aretacijo. Skrbeli so za
varnost na cestah ter nasploh za red v provinci, kjer so službovali.
Stacionarii so izpričani od 2. do 8. stoletja po Kr., delovali so
torej tudi še v bizantinskem imperiju še dolgo potem, ko je
moral Dioklecijan odpraviti službo frumentarijev, ki so se iz
intendantov prelevili v ovaduhe in postali med ljudmi silno
nepriljubljeni. Nepriljubljeni so bili tudi policijski nadzorniki,
saj so se že v 2. stoletju pritoževali nad njihovim nasiljem. Na
napisu iz Sepina (Saepinum, zdaj Sepino v južni Italiji) iz let
169-172 se v pismu prefektov pretorija Baseja Rufa (Bassaeus
Rufus) in Makrina Vindeksa (Macrinus Vindex) omenja nasilje
policijskih nadzornikov, ki so mu bile izpostavljene karavane
pastirjev in čred drobnice v lasti vladarja, ki so jih gnali na
ugodnejše paše čez območje Sepina. Tamkajšnji nadzorniki so
na grob način izvajali kontrole, ker so sumili, da se med pastirji
prikrivajo ubegli sužnji, za del drobnice pa so domnevali, da
je ukradena. Čeprav je vladarska blagajna dejansko trpela velike
izgube zaradi drobnice, ki se je izgubila oz. so jo ukradli, so
vladarski uradniki policijskim nadzornikom vendarle izrekli opomin
zaradi neprimernega ravnanja s pastirji. Da je bila ena glavnih
nalog stacionarijev iskati ubegle sužnje, izhaja iz že omenjenega
odloka Marka Avrelija in Komoda.
Njihovo delo je bilo takšnega značaja, da so policijski nadzorniki
svoje kompetence zlahka tudi izrabili, zato morda ni nenavadno,
da je na nekem nagrobnem napisu iz Zgornje Mezije, iz mesteca
Timacum minus (zdaj Ravna pri Knjaževcu) omenjeno, da so
nekega moža (njegovo ime je žal na napisu odlomljeno) ubili
policijski nadzorniki skupaj s sinom Diurpagiso. Napis je iz 3.
stoletja, to je bil čas hude ekonomske krize in pogostih barbarskih
vpadov čez meje imperija, od katerih je Zgornja Mezija, kot
tudi vse druge obdonavske province, zelo trpela. Morda je bilo
v resnici težko ločiti med banditi in nedolžnimi ljudmi, vsekakor
pa ni nemogoče, da je policija pogosto ravnala prehitro in nasilno.
Stacionarijev je bilo več vrst, poleg teh, ki so opravljali naloge
policijskih nadzornikov, so namreč izpričani tudi stacionarii v
Rimu in nekaterih drugih pomembnih mestih, ki so tamkaj
skrbeli za interese drugih mest ali provinc. Tako so v Rimu
delovali stacionarii Norikov in stacionarii mesta Tira, Plinij in
Svetonij pa omenjata, da so bili v Rimu blizu foruma uradi
(‘postaje’) raznih provincialnih mest, kjer so poskrbeli za
najrazličnejše zadeve teh mest, verjetno posebej za dobre trgovske
stike. V virih se omenjajo tudi sužnji stacionarii. Daleč največ
stacionarijev pa je bilo policijskih nadzornikov, in sicer bodisi
iz vrst legionarjev (ti so bili najštevilnejši), iz vrst vojakov, ki
so bili v službi v mestu Rimu (cohortes urbanae), ter iz vrst
pretorijancev. Sveti Avguštin je zapisal, “da je božje oko podobno
očesu stacionarija, ki se mu nihče ne more izmakniti, kajti prodre
lahko ne le skozi steno sobe, temveč celo v zadnji kotiček srca;
tisti ki napravijo kaj slabega, bodo usmrčeni, ko bo stacionarij
za to izvedel, kljub temu pa se ne menijo za Boga, ki ve za
vse”. Avtorica s tem citatom konča svojo knjigo, v kateri je
vzorno obdelala temo stacionarijev, nižjega, toda nikakor ne
nepomembnega vojaškega čina. Z njo ni doprinesla le k boljšemu
poznavanju rimske vojske, temveč tudi municipalne ureditve
in rimske socialne zgodovine.
Marjeta ŠAŠEL KOS
Marco Cavalieri: Auctoritas Aedificiorum. Sperimentazioni
urbanistiche nei complessi forum-basilica delle Tres Galliae et
Narbonensis durante i primi tre secoli dell’impero. 21 Quaderni
del seminario di archeologia. 2. Università di Parma - Instituto
di Storia dell’Arte. Parma 2002. 387 strani, format A4, mehka
vezava 71 risb, 3 preglednice, 3 zemljevidi.
V predgovoru je avtorjeva mentorica S. Santoro Bianchi
orisala cilje dela, ki je nastalo kot izjemna doktorska disertacija
na univerzi v Firencah. V njej je skušal avtor odgovoriti na še
nerešene probleme antičnega urbanizma, v prvi vrsti odnosa
med urbsom in provincialnimi centri. Problema ni bilo moč
reševati z enostranskimi razlagami, kot so ekonomski odnosi,
vloga vojske, politični in kulturni vplivi, pa tudi ne z vidika
akulturacije bolj ali manj agresivnih sistemov. Zategadelj študija
temelji na široko obravnavanih problemih odnosov med urbsom
in provincami, temi, o kateri je pisalo že veliko uglednih avtorjev
umetnostne zgodovine. Cisalpina je bila območje strateškega
eksperimentiranja in z njim pospešenega širjenja romanizacije,
kar je močno vplivalo tudi na urbanistične procese tega območja.
Forumske tridelne zasnove so močno vplivale na oblikovanje forumov
v zahodnih provincah. Direktni vplivi, ki jih je moč zaslediti v
sicer manjšem obsegu v provincah, so očitno odraz neposrednih
vplivov vladajočega razreda v Rimu. Opazujemo pa tudi lahko,
kako močno sta na oblikovanje novih mest v prvih dveh stoletjih
po Kr. vplivala oblika in razporeditev vojaških taborov. Posebej
pomemben je tu odnos forum-principia, ki je bila vroča tema
teoretikov klasičnega urbanizma zadnjih dveh desetletij.
Avtor Marco Cavalieri v uvodu izrecno poudarja, da je delo
sinteza interdisciplinarnih študij antične arhitekture, zgodovinsko-
kulturne in socialno-politično obarvane provincialne arheologije.
Seznani nas z dvema vzoroma, ki jima sledijo rimske bazilike,
prvi je atrium regium, drugi pa grška ζτοα − ανλη. Izhajajoč
iz obeh vzorov so se zasnove forumov že od vsega začetka
razlikovale. Forumska bazilika, ki je prvotno predvsem dajala
zavetje množicam ob slabem vremenu, je od zgodnje imperialne
dobe prešla dolg proces preobrazb. Avtor torej obravnava forumske
zasnove v Tres Galliae, skuša pojasniti razlike in jih utemeljiti.
Delo obsega tri obsežna poglavja.
V prvem poglavju se je avtor posvetil teoretičnim izhodiščem
in kodifikaciji forumske ureditve v Italiji. Iz Rima poznamo le
zgodnje imperialne bazilike. Iulia in Ulpia sledita vzoru portikov.
Strejše bazilike so znane le iz opisov antičnih avtorjev. Srednje-
italske kolonije in municipiji so se zgledovali delno po urbsu,
prenestinska bazilika pa kaže posrečeno mešanje grškega in
rimskega vzora.
Tako lahko opazujemo v 2. stol. pred Kr. dva toka v arhi-
tekturnem oblikovanju Rima in okoliških mest, prvi je tradicio-
nalistični, italski, drugi helenistično vzorovan. Italski vzori so
zaznamovali trge srednje in južne Italije in se navezujejo na
baziliko iz Fanuma, ki jo je zasnoval Vitruvij.
Avgustejske bazilike so zaprtega tipa s podijem za magistrate,
izhajale pa so iz starejše italske tradicije, kar je v tesnem izročilu
vrednot avgustejske dobe. Izjemno zanimiva je bazilika iz Pompejev,
ki je tako kot prenestinska mešanica grškega agora in bazilikalnih
forumskih struktur in je sad arhitekturne evolucije južnoitalskih
Grkov. Medtem ko postane prva model za vrsto mestnih bazlik,
je slednja unicum.
Problem bazilike v Vitruvijevem delu De architectura je v
tem, da on sam omenja različne tipe forumskih bazlik. Bazilika
iz mesta Fanum, ki danes velja za normo, in za katero sam
Vitruvij trdi, da jo je projektiral in financiral njeno gradnjo, je
že dolgo tarča dolgih razprav med filologi, arhitekti in arheologi.
Še zdaleč ni jasno, zakaj je prišlo do odstopanj med teorijo in
gradnjo, ki jo je projektiral sam Vitruvij; veliko strokovnjakov
se strinja, da je treba razlikovati med teoretičnim in praktičnim
delovanjem antičnega učenjaka.
Cavalieri je v analizi forumskega prostora in bazilike, ki je
služila prvotno kot pokrito zatočišče v zimskih mesecih in dajala
streho nad glavo vsem zbranim na forumu, predvsem pa je bila