Jean Jacques Rousseau in njegov ustavni ideal. O tem predmetu je predaval v tržaškem »Ljudskern domu« dr. Bogumil Vošnjak, docent na zagrebški univerzi. V naslednjem podajamo ekscerpt predavanja. Rousseau je eden najvažnejših državoslovcev našega veka. Ne sodi med one, ki krčijo znanosti povsem nova pota, ki razodevajo čisto nove resnice. Anglež Locke in drugi učitelji prirodnega prava so imeli že pred njim podobna naziranja o državi in državljanski svobodi. Rousseau sodi bolj med one, ki znajo dati idejam sijajno zunanjo obliko, zaradi katere se bliskoma razširijo in preobrazujejo družabno stanje. O Rousseauju lahko trdimo, da je bil s svojimi plastično izraženimi reki grobokop onemoglega družabnega reda. Njegov velikanski uspeh leži v fascinujoči sili njegovega temperamenta, in je med vsemi, ki so pisali o državi, v pravem pomenu besede »boheme«. Njegovo življenje ie burno in njegova izobrazba nepopolna. Kako si predstavlja Rousseau postanek države? Ko so ljudje živeli še v prastanju, je vladala obča nesigurnost. Samoohranba prisili ljudi, da so sklenili med seboj družabno pogodbo, po kateri podreja vsak svojo voljo in svojo svobodo obči volji, ki stremi za občim blagrom in ne za sebičnimi smotri posameznikov. Toda zofizem je, ako pravi Rousseau, da se nikcmur ne podreja oni, ki se vsem podreja. Na tak način podreja posameznik vso svojo državljansko voljo kratkomalo ukazu občnosti, ukazu države. To je orii absolutizem države, ki je ostro naperjem proti individualističnemu naziranju. Rousseau uči, da je obči interes najvažriejši, da se temu interesu mora klanjati interes posameznikov in je zato predhodnik onih, ki so se borili za pravično socialno zakonodajo. Jean Jacques Rousseau je glasnik popolne državljanske enakosti. V tem oziru je njegova »Socialna pogodba« naravnost pripravljala veliko francosko revolucijo. V gorečih besedah oznanja Rousseau svoj novi državljanski ideal in ni nikakor tako kratkcviden. da ne bi videl dejanske neenakosti, ki je med ljudmi. Rousseau zahteva pa le formalno enakost pred zakonom. Zakon naj daje vsakemu enako možnost do razvoja, enake pogoje v boju za boljše živlienje. Rousseau pravi: Razmere uničujejo enakost, ki jo naj pa zakonodaja varuje in ohranjuje. Vsvesti si je tudi, da popolna enakost ni za vsak narod. Kakov Montesquieu, misli tudd on, da enaki zakoni ne morejo veljavni biti za vse narcde. Iz politiške enakosti izvaja Rousseau tudi gospodarsko enakost. V njegovi državi ne sme biti nikakega udruženja. bodisi gospodarskega, bodisi politiškega značaja. Država je edina organizacija, v njej ne sme biti nikakih podorganizacij, nikakih zadrug, strokovnih društev. Državi stojijo nasproti nešteti brezmočni atomi, pred katerimi se državni oblasti ni treba bati. Rousseauov vpliv je, da je zakonodaja francoske revolucije prepovedaia koalicijsko svobodo delavcev in delodajalcev. Razumljivo je, zakaj je Rousseau imel tako malo smisla za gospodarske organizacije, za gospodarske funkcije države. Srednjeveška fevdalna razbitost, ki je šla roko v roki z visoko razvitim zadružništvom, je naravnost nasprotovala tisti državni enoti, ki si je priborila zmago ob času, ko je postajala suverenost eden najvažnejših znakov moderne države. Rousseau ima pred očmi strogo politiške funkcije države, katere suverenski oblasti se klanjajo edino politiško in ne gospodarsko enaki državljani. Švicarska Ženeva, ki je Rousseaua rodm mesto. je ostala ves čas v marsičem njegov politiški in ustavni ideal. To je mala repjiblika. Država, ki hoče uveljaviti načela direktne demokracije. ne sme biti velika. Predpogoj demokracije je po Rousseaujevem mnenju, da ni med državljani velike razlike v imovinskem oziru. Strinja se z Aristotelom, da je smatrati za najsrečnejšo ono državo, v kateri ni niti preubogih niti prebogatih ljudi. »Človek je rojen svoboden in vendar je povsod v okovih,« to so uvodne besede, s katerimi začenja Rousseau svojo »Socialm pogodbo«. To stanje je treba odpraviti. Narod in ne vladar mora imeti naivišio oblast. Vsi vladajo, vsi so zakonodajalci. Vsi morajo sklepati in skleniti o tem, kar naj veže vse. Zakon je volja vseh. Kaj pa je z onimi, ki so bili pri posvetovanju proti zakonski osnovi? Ti so se skratka motili, tako meni ženevski filozof. Absolutno veljavna je obča volja, izražena v zakonu. Zarotnik in izdajica domovine je oni, ki se noče podrediti obči volji. Prelomil je socialno pogodbo, za njega ni več zakona. Rousseauu se ni posrečilo, da bi spravil v sklad občo voljo skupnosti s posameznikovo inddvidualno voljo. Vsak državljan mora sam biti zako- nodajalec. Ker ni mogoče, da bi kdo drugi zastopal občana, ne srae biti zakonodajne reprezentacije, ne sme biti poslancev. Vsak bodi sam svoj poslanec. To je neposredna demokracija po antičnem vzorcu, izvedljiva seve samo v mali državi, kjer ni velikih razlik v nobenem oziru. Rousseau je odličen pristaš republike. Kralji stremijo za tem, da postanejo absolutni, in njih osebna korist je, da je narod slab. Njegova kritika monarhije odgovarja predvsem razmeram francoskega starega reda pred izbruhom revolucije. Moderna parlamentarična monarhija je njemu r.epojmljiva. Rousseauu gre na vsak način hvala, da je zavladala državljanska enakopravnost. Posledica zmage tega načela je bila, da so smatrali tudi narode za enakopravne. Ni priveligirancev med narodi. Kulturne in politiške vrednote, ki so jih ustvarili zgodovinski narodi. ne smejo biti pretveza, da bi se oviral razvoj mladega nezgodpvinskega naroda. Vsak narod toliko velja, kolikor more sam ustvariti v sedanjosti. Zmaga Balkancev in ugled, ki so si ga namah pridobili, je v tem oziru značdler. zgled. Rousseauev državni nauk je naperjen proti historicizmu in tradicionalizmu. V jugoslovanskih državah je našel Rousseau ideal ljuds.ke suverenosti in popolne de- mokracije. do neke mere svojo realizacijo. Dogodki zadnjih dni na Balkanu pa pomenjajo dve sto let po Rousseauovem rojstvu zmago njegovih načel tam, kjer je doslej vladal absolutizem in fevdalnost Osmanije. Ni mogoče zanikati, da se v visokorazvitih zapadnih državah kaže ostra reakcija proti njegovemu ustavnemu idealu in revoluciji. V marsičem ie ta gotovo upravičena, pa praktično življenje bo še dokaj časa ostalo naklonjeno politiškemu ideaiu moža, ki je napisal »Socialno pogodbo« .