Speči materi
Lili   N o v y
Kako si blaga, draga, ki pred menoj ležiš. V sobano stopim s praga in gledam te, ko spiš.
Ko noč se v dvoje loči, prihajam spet domov. Temno nad mano boči se naše hiše krov.
Toplo, težko je v hiši in dobro in hudo. Glasove čudne sliši prebudno mi uho.
Saj zdaj ne morem spati, v zidovju mi šumi. Po njem utriplje, mati, krog mene tvoja kri.
Si hišo prepojila z ljubeznijo, skrbjo? Kot bi me še nosila, oklepaš me tesno.
Kot dete nerojeno se čutim tvoja vsa. Z menoj spojena v eno si vzdihnila iz sna.
r
115