V mrežah grefria25 Potem sem začela na ves glas vpiti in bežati proti cesti. Za menoj je pritekel Štefan. V roki je držal samokres, ki se je iz njega kadilo, Ustavil me je ter mi zapretil: ,Če boš komu povedala, da sem ubil Kazimira, tudi tebe ubijem.' Hotela sem rau nekaj reči, a ni pustil, marveč mi je zapovedal: ,Sedaj pojdi naravnost domov, jaz bom šel po drugi poti. Jutri zjutraj ob četrt na sedem bodi spet tu.' Jaz sem zaihtela in rekla: ,Štefan, zakaj si ubil Kazimira?' Divje je odvrnil: ,Predolgo je že lazil za teboj. Sedaj boš imela mir pred njim.' Jaz sem jecljaje ponovno vprašala: ,Zakaj si ga ubil?' On je jezno zavpil: ,0 tem niti besede več! Ali hočeš, da tudi tebe ubijem?'... V soboto zjutraj sem šla k smreki. Štefana nisem našla tam. Kazimira si nisem upala pogledati. Odhitela sem. Spotoma sem šla v cerkev in sem molila za njegov dušni mir. Potem sem šla v knjigarno po note za neko deklico, ki je imela za popoldne določeno uro.« »Ko sem šla iz knjigarne proti domu, sem srečala Štefana, ki me je počakal na koncu ulice, in zapovedal: ,Takoj pojdi k smreki, jaz bom po drugih ulicah prišel za teboj.' Spet sein ubogala, ker sem se bala, da me bo drugače ubil.« »Ali bi mogli sprožiti samokres?« je vprašal Skanlon. »Ne verjamem, nikdar nisem poskušala.« »Poskusite, ali bi mogli napeti petelina!« Pri teh besedah ji je ponudil samokres. »Proti temu ugovarjam!« se je oglasil državni pravdnik. Sodni zbor se je pridružil ugovoru. Ko je Štefan vse to slišal, se mu je zdelo, da ga čuti varajo. Opazoval je porotnike in videl, kako pozorno so sledili Nininemu pripovedovanju. Srce mu je prevzel strah. Zamislil se je na mesto teh mož in je prišel do prepričanja, da bi tudi on verjel Nini, če je ne bi poznal. Naslednjega dne so Nino začeli mučiti s križnimi vprašanji. Najprej jo je izpraševal državni pravdnik, potem Kelly. Oba sta se trudila, da bi dobila od nje protislovne izjave. Toda Nina je bila dobro pripravljena in je na vsa vprašanja spretno odgovorila. Ljudem se je od časa do časa dozdevalo, da prisostvujejo gledališki predstavi, ki so jo igrali Nina, državni pravdnik, Skanlon, Kelly in sodni zbor. Državni pravdnik: Vi ste se hoteli iznebiti Kazimira, da bi se mogli poročiti s Kmicicem. Da ali ne? Skanlon: Gospod pravdnik, proti temu ugovarjam! Sodni zbor: Pridružujemo se ugovoru! Pravdnik: Ali ste ljubili Štefana Kmicica? Nina: Da! In ga tudi sedaj Ijubim. Pravdnik: Kako? Tudi sedaj ga ljubite? Nina: On je edini moški, ki sem ga resničru ljubila. In če ženska koga enkrat ljubi. ga ne neha ljubiti. Pravdnik: Ali veste, da vas čaka smrt, če se dokaže, da ste morilka? Skanlon: Ugovarjam! Pravdnik Kellyju: Sedaj lahko vi izprašujete. Kelly: Kje je bil Štefan, ko je streljal? Nina: Za grmom. Kelly: Za katerim. Nina: Ne vem. Kelly: Kako to, da ne veste? Nina: Preveč sem biia razburjena in si nisem zapomnila. Na taka in podobna vprašanja je morala Nina odgovarjati pol dneva. Nazadnje ji je iz nosa začela teči kri, nakar je začela jokati. Občinstvu se ie smilila. Skanlon je bil ves srečen. »Jakob Grenhut,« je zaklical zapisnikar. Mirovni sodnik je prišel iz ozadja in se ustavil pred zeleno mizo. Izpovedal je, da se dobro spominja vsega. Če je treba, priseže na to, da je videl Nino in štefana, ko sta skupaj šla proti kraju umora. »Ali ste ju res videli skupaj?« je komedijantsko vprašal Skanlon. »Da, skupaj!« Grenhut je med odgovarjanjem ves čas v tla fcri. šele na koncu vsakega stavka je pogledal gor, kakor da bi hotel videti, kak vtis so napravile njegove besede. »Katerega dne ste ju videli?« je spet vprašal odvetnik. »V petek.« »V petek?« se je licemersko začudil Skanlon. »Ali ste prepričani o tem, da ne v soboto?« »Prepričan.« Nato ga je Kelly začel izpraševati. Stavil mu je križna vprašanja, toda zaman. Grenhut je dosledno trdil, da je videl oba obtoženca v petek. »Ali niste po Skanlonovem priporočilu dobili sedanje službe?« ga je nazadnje jezno vprašal. »Pač. Poleg drugih me je tudi gospod odvetnik priporočal!« je ravnodušno odvrnil sodnik. »In ali vaš sin ni dobil šele pred kratkim službe v Skanlonovi pisarni?« »Moj sin je končal pravo in ...« »Odgovorite na moje vprašanje,« ga je prekinil Kelly. »Da!« je odvrnil Grenhut. »To sem hotel vedeti!« je dodal Kelly. S tem se je razprava za ta dan zaključila. Zvečer je Kelly ogorčeno rekel Alojziji: »Prepričan sem, da se je Grenhut zlagal. V soboto ju je bil videl skupaj, ne pa v petek. Toda kako naj to dokažem?« Alojzija se je zamislila. Čez čas je spregovorila: »Če bodo jutrišnje priče izpovedale, da so Štefana v petek videle pri Sv. Roku, bo s tem Grenhutova izjava ovržena. Ali porotniki ne bodo bolj verjeli več liudem kakor enemu človeku?« »To ni gotovo. Ali niste opazili nič nenavadnega na teh porotnikih?« »Nič. Kvečjemu to, da so precej omejeni videti.« »To je! Vsi so kmetje in mali trgovci, iz okolice. Meščana ni nobenega med njimi, dasi se je zločin zgodil na ozemlju mesta.« »To je res čudno.« »Sicer pa pustiva to in se raje lotiva dela. Najprej bova pisala odvetniku Miskasu. Pišite: ,Dragi Karl! Pusti tistega Griskansa. Zdi se mi, da je zahrbten lažnik. Za obtoženčevo odsotnost itak imamo dovolj prič in če bodo hoteli porotniki verjeti, bodo tudi te priče zadostovale. Jutri se bo odigralo zadnje, odločilno dejanje. Ko boš to pismo čital, bo že vse končano ...'« Za hip se je še zamislil, nato pa dodal: »Pripišite še tole: .Prosim, povej Lavri, da se najbrž ne bova videla na veselici. Zaradi velike zaposlenosti ne bom mogel od doma.'...« »Veste,« je rekel čez čas, »Lavra je moja nevesta in če se ne bo naveličala čakanja, dokler spravim nekaj denarja skupaj, bo tudi moja žena.« Alojzija je prebledela. Odvetnikove besede so jo hudo zadele. S težkim srcem si je skušala predstaviti, kaka mora biti ta Lavra. Zdelo se ji je, da mora biti lahkomiselna, sebična oseba, ki Kellyja niti ni vredna. 18. Naslednjega dne so nastopile priče, ki jih je bil Kelly prijavil za dokaz štefanove odsotnosti. Gostilničar, ki je pri njem Štefan služil, je povedal, da je obtoženec ves usodni petek prebil v gostilni. On sam sicer ni bil ves dan navzoč, a ve, da je Štefan moral biti tam, ker Casparja, ki je na pol bebec, ni mogel pustiti samega. Nato so Gasparja začeli zasliševati. Ta je povedal, da je Štefan med dnevom dva- trikrat šel iz točilnice. Enkrat je precej dolgo izostal. Prodajalka v papirni trgovini poleg gostilne je izjavila, da je Štefan popoldne ob pol štirih bil v trgovini in je kupil časopis. Voznik sosedne pivovarne je Štefana videl v petek zjutraj in popoldne ob štirih. Štefanova gospodinja je izpovedala, da je fant kakor običajno točno prišel k obedu, po obedu pa se je dalje časa zadržal v svoji sobi. Druge priče so izpovedale, da so ga zvečer videle pri žrebanju. Peter je izjavil, da sta po žrebanju popivala. Štefanova mati je povedala, da je sin precej zgodaj prišel domov. Pozneje je odšel, a se je spet kmalu vrnil. Pogovarjala sta se, nato legla. Vrsta prič je bila s tem izčrpana. »Štefan Emicic!« se je oglasil zapisnikar. Naposled je napočil trenutek, ki ga je Štefan že ves čas nestrpno pričakoval. Tako naglo je vstal, da je prevrnil stol za seboj. Naposled bo tudi on govoril in prepričal svet o svoji nedolžnosti. Vse je zrlo nanj. Samo Nina je povešala oči. Najprej je odgovarjal na Kellyjeva vprašanja, ki mu je hotel olajšati pripovedovanje. Štefan se ni dolgo oziral na zagovornikova vprašanja. Po svoje je hotel povedati vso zgodbo. Povedal je, kako je ljubil Nino in si na vse načine prizadeval, da bi jo čimprej mogel poročiti. Zanikal je, da bi se bil sprl s Kazimirom. Rada se sicer nista imela ter sta se tuintam sporekla, toda Bovraštva ni bilo med njima. Povedal je, da je zaradi Nine celo svoje delo zanemarjal. Opisal je, kako je iskal tako zaposlitev, da bi se čimprej osamosvojil. Natančno je pripovedoval o tem, kaj je delal usodnega dne. Zjutraj je odprl točilnico in v njej delal ves dan, izvzemši običajne ure počitka. Zvečer se je odpeljal v Pikerton. Šel k Nini. Njena mati mu je povedala, da je hči s Kazimirom odšla. Potein je odšel k svoji materi. Pozneje je bil v gostilni in je tam prisostvoval žrebanju za uro. Nato sta s Petrom popivala. Iz gostilne je šel domov. Z materjo sta se nekaj časa pogovarjala, potem je legel spat in je trdno spal, dokler ga zjutraj ni prebudil Ninin glas. Medtem ko je Štefan govoril, se je začelo mračiti in v sodni dvorani so prižgali plinske luči. Od zunaj je dež bil po oknih. štefan se je pomirjen vrnil v celico. Prepričan je bil, da bodo morali porotniki v polni meri upoštevati njegovo izpoved. Mati, Alojzija in Kelly so clelili njegovo prepričanje. Naslednjega jutra so Štefana postavili v ogenj križnih vprašanj. Najprej ga je izpraševal državni pravdnik. Spet in spet je hotel slišati isto, kar je Štefan že povedal in je pri tem spravil obtoženca v protislovja. Štefana je to postopanje razburilo in je od časa do časa jezno pripomnil: ,To sem že povedal.' Pravdnik ga je vsakokrat mrko zavrnil: ,To vas nič ne briga, kaj ste že povedali. Kar zahtevam, to morate storiti.' Za pravdnikom je Skanlon prišel na vrsto. Kar je ta storil, ni bilo izpraševanje, marveč najhujše trpinčenje. Štefan si ga je še dolgo potem predstavljal kot v človeško podobo skritega hudiča, ki ga je s satansko naslado mučil. Nešteto vprašanj mu je stavil. Kaj misli s tem, da je v petek ves dan delal ? Ali ni šel k obedu? Ali med dnevom ni bil na stanovanju? Zakaj? Da bi spal? Ali v petek popoldne ni bil dalje časa odsoten? Ali se ni peljal v Pikerton? Ali ni bil že v petek zjutraj v mestu, da bi pripravil vse potrebno za Kazimirov umor? Ali ni sledil Nini in Kazimiru? Ali ni ustrelil Kazimira in se potem vrnii v gostilno, da bi s tem dokazal, da ni bil udeležen pri umoru in bi mogel vse zvrniti na to ubogo, zapuščeno deklico? In ali zvečer ni šel h Kazimiru, da bi mu prerezal vrat? In ali potem ni šel v gostilno z namenom, da bi ga tam videli in zanj pričali. (Dalje sledi)