TEKSTILEC
GLASILO DELOVNEGA KOLEKTIVA TEKSTILINDUS KRANJ
Leto XIX	Julij 1978	IZREDNA ŠTEVILKA
ick'kickickickir'kick'k'kiirk'k'k'ki<itickick'k'k'k'k-ki<i*'kick'k'k'k'kick'k'k+1ck'k+'k'k'k+'k
OB 50-LETNICI
★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★
Naša delovna organizacija slavi letos petdesetletnico svojega dela. Z ozirom na to, da sta v sestavi delovne organizacije dva obrata, ki sta bila poprej samostojni podjetji, je ta ugotovitev le približno točna, saj omenjeni podjetji nista bili ustanovljeni ob istem času.
Razlogi, ki so privedli do ustanovitve teh tekstilnih tovarn v Kranju, so znani. Po eni strani je bila težnja bolj razgledanih domačih gospodarstvenikov, da se mesto industrializira in razvija. Po drugi strani pa so obstajali ugodni pogoji: lega ob železniški progi in reki Savi, razpoložljivi energetski viri, zadostne
rezervne cenene delovne sile, predvidene potrebe po tekstilnem blagu v stari Jugoslaviji in carinska zaščita domače- industrije — s tem pa tudi izgledi za doseganje velikih profitov. In ravno to pričakovanje velikih profitov je bilo tisto gibalo, ki je kapitalista pripravilo do ustanovitve in do vlaganj v nova podjetja. Kapital so vlagali predvsem tujci, ki so si pridržali tudi vsa boljša delovna mesta; odnos do domače delovne sile pa je bil, razen redkih izjem, skrajno izkoriščevalski. Delavec je bil slabo zaščiten pred izkoriščanjem, edina učinkovita zaščita je bila tista, katero si je
ustvaril sam z zavednim in požrtvovalnim delovanjem v delavskem sindikatu. Delavec se je moral trdo boriti za skrajšanje delovnega časa, za zboljšanje mezde, za preprečevanje šikaniranja in za zagotovitev neke minimalne socialne varnosti. Delovni pogoji so bili slabi, varstvo pri delu ni bilo zagotovljeno, zdravstveno varstvo je bilo nezadostno, pokojninskega zavarovanja za delavca ni bilo, o gradnji stanovanj za delavce ni bilo govora, o letovanju na morju pa delavec niti sanjati ni mogel. Ni odveč spomniti na to, da je po ustanovitvi teh podjetij trajal delovni čas dvoizmensko po 12 ur od 5 ure zjutraj do 5 ure popoldne in od 5 ure popoldne do 5 ure zjutraj. Mezda zaposlene žene je znašala takrat 2,— din na uro, medtem ko je za enako delo prejemal moški 2,75 din na uro.
Ta izkoriščevalski odnos, šikaniranje s stalno pretnjo odpusta in skrajno slabi delovni pogoji so privedli do velike stavke tekstilnega delavstva v letu 1936, ki je imela za rezultat neko določeno zboljšanje delovnih pogojev. Tako se je preko razgibanih predvojnih let oblikovala in kalila
razredna zavest delavcev. Svoj cilj pa je naš delavec dosegel šele z nacionalno in socialno osvoboditvijo po težkih letih narodno-os-vobodilne borbe, v kateri je žrtvovalo svoja življenja za svobodo iz bivše Jugo-brune 57, iz bivšega Intexa 42 ter iz bivšega Tekstil-indusa na Gašteju 17 članov delovnega kolektiva.
Po zmagoviti narodno-os-vobodilni vojni sta obe podjetji prešli v obče ljudsko last. Pred obema delovnima kolektivoma je bila težavna in odgovorna naloga — da sama in brez tujih strokovnjakov organizirata in vodita proizvodnjo. Zahvaljujoč visoki stopnji zavesti in veliki delovni požrtvovalnosti je bila ta naloga uspešno in častno izpolnjena. Ta naloga je bila še toliko težja, ker sta bili obe podjetji opremljeni s staro strojno opremo, osnovni cilj tujega kapitalista pa je bil z že iztrženimi stroji in s skrajno možno eksploatacijo potegniti v čim krajšem času čim večji profit.
S 1. 7. 1961 sta se obe podjetji Tiskanina in Intex združili v novo podjetje Tekstilindus. Zaradi vedno
(Nadaljevanje na 2. strani) I
NAŠIH 50 LET • NAŠIH 50 LET
j (Nadaljevanje s 1. strani)
bolj zaostrenih pogojev na trgu in pri gospodarjenju so vedno izraziteje nastopali posebni problemi. Pred delovni kolektiv se je kot edina možnost nadaljnjega napredka	postavljala
nujnost	zmanjševanja
količinskega obsega proizvodnje in prehoda na kvalitetne in visoko oplemenitene izdelke. Razumljivo, da so ti zaostreni pogoji gospodarjenja zahtevali še prav posebno skrb za načrtno in smoterno investiranje. Tako so se še posebej od leta 1961 dalje vršila velika vlaganja v posamezne obrate, katerih cilj je bil: zagotoviti čim boljšo kvaliteto izdelkov, dvigniti storilnost dela in čim bolj avtomatizirati proizvodni postopek.
V zvezi z vsem tem se je vseskozi posvečala posebna pozornost strokovnemu in splošnemu izobraževanju ter skrbi za zboljšanje življenjskih pogojev delavcev. Na področju družbenega standarda je omeniti poleg ureditve počitniških domov, delavskih restavracij, Delavskega doma in obratnih ambulant predvsem obsežno stanovanjsko gradnjo.
Ta razvoj in napredek delovne organizacije je bil dosežen le z velikimi napori celotnega kolektiva in tudi s samoodrekanjem, saj so se delavci često zavestno odrekali trenutnim materialnim koristim v interesu krepitve gospodarske stabilnosti delovne organizacije.
Vzporedno z razvojem na gospodarskem oz. na proizvodnem področju je potekal razvoj samoupravne organiziranosti in dejavnosti. V tem procesu se je delavec čedalje bolj zavedal, da ni samo izvajalec delovnih nalog, ampak tudi upravljalec delovnih sredstev in da je njegov osebni interes ozko povezan z interesom njegove delovne skupine, kakor tudi z interesi delovne organizacije kot celote. Novo, izredno pomembno etapo na področju razvijanja samoupravljanja pomeni sprejem nove ustave v februarju 1974. leta ter Zakona o združenem delu v novembru 1976. Z novo ustavo so delavcu zagotovljene neodtujljive pravice: da dela s sredstvi, ki so v družbeni lastnini, da enakopravno z drugimi de-
lavci odloča o delu in poslovanju organizacije združenega dela, da odloča o celotnem dohodku kot rezultatu skupnega dela ter da odloča o medsebojnih delovnih razmerjih. Zakon o združenem delu pa razvija in dograjuje ta ustavna načela o samoupravno združenem delu. Uresničevanje zakona o združenem delu zahteva, da razumemo to kot nalogo temeljite preobrazbe socialističnih samoupravnih odnosov.
Ko tako pregledujemo dosedanji razvoj naše delovne organizacije, lahko ugotovimo, da smemo biti ponosni na dosežene rezultate. Naš delovni kolektiv je izključno z lastnimi sredstvi izpeljal rekonstrukcijo in modernizacijo strojnega parka, zgradil veliko število stanovanj in drugih objektov družbenega standarda, zraven pa dajal tudi pomemben delež k pokrivanju splošnih družbenih potreb. Zato tudi upravičeno računa na razumevanje s strani družbe pri reševanju vsakokratnih problemov in težav. Doseženi rezultati ter delovna in samoupravljalska zavest naših delavcev pa tudi dajejo jamstvo, da bo delovni kolektiv tudi v bodoče vlagal vse možne napore in si z vso resnostjo prizadeval za doseganje čim boljših poslovnih rezultatov. Zavedati se moramo, da so pred nami še veliki problemi in naloge tako na področju proizvodnje in gospodarjenja kot na področju izgrajevanja socialističnih samoupravnih družbeno ekonomskih odnosov.
Ob koncu smatram za svojo posebno dolžnost, da se iskreno zahvalim vsem članom delovnega kolektiva za njihovo požrtvovalno delo, vsem neposrednim proizvajalcem, strokovnemu osebju in še posebej ženam — delavkam, ki so z napornim delom v nočni izmeni dolgo vrsto let prispevale velik delež k doseženim rezultatom. Zahvala naj gre tudi našim nekdanjim članom kolektiva — upokojencem za njihovo dolgoletno požrtvovalno delo!
Ob petdesetletnici čestitam vsem članom delovnega kolektiva z željo, da bi s skupnimi napori dosegali še nadaljnje uspehe.
Glavni direktor:
Hočevar Franc, dipl. ing
fr.	'
Kulturni program za proslavo 50-letnice obstoja podjetja »TEKSTILINDUS« Kranj, ki bo v petek,
dne 21. 7.1978
Sodelovali bodo:
Pihalni orkester Kranj pod vodstvom tovariša Kranjčan Alojza, moški pevski zbor »Tugo Vidmar« Kranj pod vodstvom tovariša Ošabnik Edvarda ter recitatorja iz delovne organizacije.
—	Ob 11.30 uri bo pihalni orkester na prireditvenem prostoru zaigral nekaj skladb
—	Ob 12. uri se bo pričela slavnostna pro slava. Pihalni orkester bo zaigral Inter nacionalo;
—	Sledil bo pozdrav predsednika delavskega sveta in glavnega direktorja
—	Slavnostni govor tov. Vinka Hafnarja
—	Po govoru bo sledil še naslednji kulturni j j program:
Pevski zbor izvaja 3 pesmi:
1.	Zdravo — D. Stefanovič
2.	Na Posavju — Peter Lipar
3.	Vasovalec — Josip Verbič
4.	recitacija
5.	Koračnica — Vinko Stincelj — izvaja pihalni orkester
6.	Zvoki bosanskih gozdov — Gvido Učakar — izvaja pihalni orkester
7.	recitacija
8.	Bolen mi leži — Rado Simoniti — izvaja pevski zbor
9.	Triglav — Jakob Aljaž — pevski zbor 10. Slava delavstvu — Ivan Zajc — pevski
zbor
Intex pred združitvijo leta 1961
r	v		V		N
N v	ASIH 50	LET • V	JAŠIH 5C	1 LET J
Načelne
ugotovitve
Ob tako pomembnem jubileju kot je 50-letnica obstoja delovne organizacije, je vsekakor prav, da pregledamo tudi njen razvoj na področju samoupravne organiziranosti in dejavnosti. Saj se ravno s samoupravljanjem v polni meri uresničuje vizija socializma z globoko človeško podobo. Ne le podružabljanje proizvajalnih sredstev ter sprememba družbenopolitične in družbenoekonomske ureditve, marveč samoupravljanje kot avtonomno odločanje na svojem delovnem mestu in v konse-kventnem podaljšku kot samoupravno odločanje v vseh političnih in širših družbenih razmerjih — to je cilj in najvišja stopnja socialističnega razvoja.
Zvezna ljudska skupščina je na dan 27. 6. 1950 sprejela temeljni zakon o upravljanju državnih gospodarskih podjetij in višjih gospodarskih združenj po delovnih kolektivih ali, kot ga preprosteje in običajno imenujemo, zakon o delavskem samoupravljanju. S tem zgodovinskim dejanjem smo začeli ustvarjati nove, socialistične odnose na podlagi samoupravljanja.
Predsednik Tito je v svojem ekspozeju ob sprejemu tega zakona dejal: »S prevzemom proizvajalnih sredstev v državne roke se še ni uresničilo akcijsko geslo delavskega gibanja »Tovarne delavcem, zemljo kmetom«, kajti to geslo ni abstraktno propagandistično geslo, temveč vsebuje globok vsebinski smisel. Vsebuje celoten program socialističnih odnosov v proizvodnji:	tako
glede družbene lastnine, kakor glede pravic in dolžnosti delavcev; zavoljo tega ga lahko in celo moramo uresničiti v praksi, če mislimo zares graditi socializem«.
Ideja delavskega samoupravljanja je nastala kot sestavni del teorije o socialistični družbeni ureditvi in revolucionarnem boju delavskega razreda, v delih stvariteljev znanstvenega socializma — Marxa in Engelsa in kasneje tudi Lenina Od teorije znanstvenega socializma in prvih izkušenj Pariške komune in Leninovih sovjetov smo krenili po dotlej vse premalo znanih poteh graditve novih samoupravnih .socialističnih odnosov. Titovi daljnovidnosti in političnemu vodstvu se imamo zahvaliti, da smo v Jugoslaviji
to idejo uveljavili v praksi in da je sistem samoupravljanja tudi dokazal svojo življenjsko sposobnost in moč.
Razvoj samoupravljanja v naši delovni organizaciji
Če hočemo v glavnih obrisih prikazati razvoj samoupravljanja v naši delovni organizaciji, moramo najprej ugotoviti, da resnično samoupravljanje zahteva, da o medsebojnih delovnih razmerjih, o organizaciji dela in poslovanja, o sredstvih, o rezultatih dela in predvsem še o dohodku odlo-
čajo samoupravno organizirani in združeni delavci; in dalje, da o vseh najpomembnejših vprašanjih odločajo delavci neposredno in ne nekdo v njihovem imenu. Obravnavali bomo torej vsebinsko plat tega razvoja in se ne bomo spuščali v nebistvene kronološke podatke.
V	naši delovni organizaciji sta bila prva delavska sveta izvoljena neposredno po sprejemu zakona o delavskem samoupravljanju in sicer v bivši Tiskanini dne 5. 7. 1950 in v bivšem Inteksu dne 20. 8. 1950.
V	začetku se je delavsko samoupravljanje v glavnem omejevalo na odločanje o enostavni reprodukciji. Večanje poslovne samostojnosti podjetja je bilo omogočeno s sprejetjem zakonskih predpisov od 1. 1953 dalje. Samoupravne pravice neposrednih proizvajalcev, zlasti kar zadeva dohodek in presežno delo, so se bistveno povečale z ustavo, sprejeto leta 1963 in dve leti kasneje z gospodarsko in družbeno reformo, ki označuje novo fazo razvoja samoupravnih družbenih in ekonomskih odnosov. Že leta 1958 smo uvedli v naše gospodarstvo dohodkovni sistem kot materialno podlago za krepitev samoupravljanja na vseh področjih ekonomike in poslovanja podjetij. »Dohodkovni sistem namreč izhaja iz vodilne misli, da delavci v razmerjih, ko obstajata družbena lastnina proizvajalnih sredstev in delavsko
samoupravljanje, za svoje delo ne prejemajo več vnaprej določene plače, temveč osebne dohodke, ki so sestavni del dohodka podjetja.«
V tem procesu se je delovni človek vse bolj zavedal, da ni samo izvrševalec delovnih nalog, ampak tudi upravljalec delovnih sredstev in da je njegov osebni interes ozko povezan z interesom njegove delovne skupine, kakor tudi z interesi podjetja kot celote. Zato je bilo treba najti kakšne oblike organiziranega delovnega procesa in samoupravljanja, ki
bi omogočale vsakemu članu delovne skupnosti, da po svojih močeh prispeva k zmanjševanju stroškov, k večji produktivnosti in k boljšemu poslovanju. Ti momenti in pa potreba, da se samoupravljanje približa delovnim ljudem, so vedli do ustanovitve ekonomskih oz. delovnih enot. Te ekonomske oz. delovne enote so bile formirane po eni strani z namenom doseganja boljših ekonomskih rezultatov, po drugi strani pa so se te nove organizacijske oblike postopoma dopolnjevale tudi s samoupravno vsebino. Tako je prihajalo v tem procesu, ko so dobivale ekonomske oz. delovne enote vse večji pomen, tudi do postopne decentralizacije samoupravljanja m demokratizacije upravljanja z oblikovanjem organov upravljanja v ekonomskih oz. delovnih enotah. Ta sistem pa je omogočal tudi razvoj neposrednega upravljanja kot najpomembnejše ideje celotnega samoupravnega sistema. Višek tega razvoja je bil dosežen z določili naše nove ustave o temeljnih organizacijah združenega dela in o delegatskih razmerjih.
Razvoj samoupravljanja v naši delovni organizaciji je možno slediti iz primerjave ustreznih določil v temeljnih
samoupravnih aktih — to pa so bila najprej pravila, za tem statut podjetja in končno samoupravni sporazum o združevanju v delovno organizacijo skupno s statuti temeljnih organizacij združenega dela in delovne organizacije.
Do leta 1960 je imelo vsako od navedenih podjetij le en delavski svet in upravni odbor. Ekonomske enote še niso bile organizirane. Delavski svet se je v tem obdobju bavil, kot je razvidno iz zapisnikov, v glav-
nem s plani in proizvodnimi problemi.
Vidimo torej, da je šlo za povsem centralizirano odločanje po delavskem svetu kot predstavniškem organu, do neposrednega odločanja pa je lahko prišlo le, če je smatral delavski svet to za potrebno.
V letu 1960 so bile osnovane ekonomske enote. Da je šlo pri tem prvenstveno za ekonomske razloge, je razvidno iz tega, da so bile ekonomske enote ustanovljene s pravilnikom za kompleksno razdeljevanje osebnih dohodkov po delovnem učinku na ekonomske enote, ki je bil sprejet v Tiskanini v juniju 1960. V tem aktu je določeno:	namen tega
pravilnika je, da se zagotovi nagrajevanje delavcev v skladu z doseženim delovnim uspehom oz. učinkom ter da se na ta način oblikuje in razvija osebni ekonomski interes delavcev na tem, da podjetje čimbolj produktivno in rentabilno proizvaja in čim uspešnejše posluje. S tem pravilnikom se je podjetje razdelilo na naslednje ekonomske enote:
a)	osnovne ekonomske enote (predilnica, tkalnica, pleme-nitilnica, z gravuro in adjustir-nim oddelkom) ter
b)	vezane ekonomske enote fsplošni oddelek in uprava).
NAŠIH 50 LET • NAŠIH 50 LET
Vili Legat,predsednik delavskega sveta delovne organizacije
(Nadaljevanje s 3. strani)
Na eni od naslednjih sej je delavski svet imenoval začasne samoupravne organe posamezne ekonomske enote. Naslednje leto pa so bili že izvoljeni obratni delavski sveti. Obratni delavski sveti so se kmalu izkazali kot smiselna in uspešna oblika samoupravljanja. Delavci so imeli neposreden kontakt s člani obratnih delavskih svetov in ker so jim bili problemi blizu in doumljivi, so lahko bolj konkretno, smiselno in odgovorno odločali o zadevah svoje ekonomske enote in podjetja kot celote. Tako so se neposredni proizvajalci hitreje razvijali v upravljalce v pravem pomenu besede.
Po združitvi dotedanjih podjetij Tiskanina in Inteks v letu 1961 se je ta razvoj nadaljeval. S pravili novega združenega podjetja Tekstilin-dus so bila sprejeta nova načela glede samoupravljanja. Ta pravila se v marsičem razlikujejo od dotedanjih pravil, kar je tudi razumljivo z ozirom na razvoj sistema samoupravljanja. Najpomembnejša določila teh pravil oz. spremembe na-pram prejšnjim določilom so naslednja. Glede upravljanja je bilo določeno:	podjetje
upravlja delovni kolektiv po centralnem delavskem svetu, upravnem odboru, obratnih delavskih svetih in neposredno. Centralni delavski svet je najvišji organ upravljanja, ki načelno odloča in daje smer-* nice o celokupni dejavnosti
podjetja. O delu centralnega delavskega sveta je treba člane kolektiva obveščati in to z objavami sklepov na oglasnih deskah ter na sestankih. Na teh sestankih lahko vsak član kolektiva postavlja vprašanja ali pripombe na delo samoupravnih organov. Povsem nova so določila o ekonomskih enotah in obratnih delavskih svetih. Določeno je bilo naslednje: da se zagotovi neposredno samoupravljanje, racionalnejša proizvodnja, maksimalno izkoriščanje strojnega parka, večja štednja z materialom in zmanjšanje stroškov, je podjetje razdeljeno na ekonomske enote. Ekonomska enota je organizacijska enota, ki ustvarja zaključeno enoto proizvoda, in za katero je mogoče voditi samostojno obračunavanje stroškov in dohodkov, samostojno določati osebne dohodke in ki ima svoje samoupravne organe. Ekonomska enota ima samostojnost le v tistih zadevah, ki so določene s pravili, operativno pa je neposredno podrejena upravi. Ekonomske enote so: predilnica I, predilnica II, tkalnica I, tkalnica II, pleme-nitilnica I, plemenitilnica II ter vzdrževalni obrati in uprava. Centralni delavski svet lahko s svojim sklepom ustanovi novo ekonomsko enoto. Ekonomsko enoto upravlja kolektiv po obratnem delavskem svetu. Njegove pristojnosti so v glavnem: razpravljanje in sklepanje o stroških, o organizaciji dela in poveča-
nju produktivnosti, skrb za izvrševanje proizvodnega plana, odločanje o tekočem vzdrževanju osnovnih sredstev, sklepanje o uporabi tistega dela čistega dohodka, ki se razdeli med ekonomske enote in predpisovanje pravilnika o delitvi osebnih dohodkov, katerega pa je treba predložiti v soglasje centralnemu delavskemu svetu. Pomembno je tudi določilo, da je obratni delavski svet pristojen za odločanje o zadevah s področja delovnih razmerij. Naj višji upravni starešina ekonomske enote je vodja ekonomske enote, ki je kot upravni uslužbenec podrejen tehničnemu direktorju in glavnemu direktorju, odgovoren pa tudi obratnemu delavskemu svetu.
Glede neposrednega odločanja je bilo določeno, da centralni delavski svet ali obratni delavski svet lahko predloži delovnemu kolektivu v neposredno odločanje posamezna vprašanja, ki so posebno pomembna za podjetje ali ekonomsko enoto.
Tako lahko ugotovimo, da je bilo po teh pravilih odločanje o najpomembnejših zadevah pridržano centralnim organom podjetja. Določila o ekonomskih enotah že pomenijo nekakšen zametek sedanjih temeljnih organizacij združenega dela, vendar pa je pristojnost obratnih delavskih svetov zelo omejena. Pomembno je določilo, da je člane delovnega kolektiva treba obveščati o delu centralnega delavskega sveta in da imajo delavci pravico na sestankih postavljati vprašanja in pripombe. Določila o neposrednem odločanju so še slabotna, saj zavisi od sklepa delavskega sveta, kdaj se neposredno odločanje izvede, delavski svet pa na izid takega odločanja tudi ni vezan.
Nova ustava SFRJ, katero je sprejela zvezna skupščina v mesecu aprilu 1963, je pomenila pomemben korak pri izgrajevanju samoupravnega sistema. Ta ustava je določala, da mora delovna organizacija imeti statut kot svoj temeljni samoupravni akt. Ustava je priznala statutu kakor tudi drugim samoupravnim aktom delovne organizacije enako veljavo kot državnim predpisom. Pričel se je razvojni proces, ki je usmerjen v to, da ustava in zakoni določajo le splošne okvire, podrobne predpise pa sprejemajo samoupravni organi sami — tako tudi v delovnih organizacijah. Predpisano je bilo, da se morajo statuti sprejeti v roku enega leta od sprejetja ustave. Zaradi pravočasnih priprav nam je uspelo, da je bilo končno besedilo statuta sprejeto s strani centralnega delavskega sveta že sredi meseca maja 1964.
Ta prvi statut je bil v primerjavi z dotedanjimi pravili bistver obsežnejši. Njegove značih. i so naslednje. Ima precej določil o formiranju in delitvi dohodka. Delitev čistega dohodka na sklade in osebne dhodke izvede najvišji organ upravljanja na podlagi posebnega pravilnika. Pri določanju tistega dela čistega dohodka, ki se nameni za osebne dohodke, se mora določiti tudi ključ za razdelitev teh sredstev med posamezne delovne enote, ki same določajo višino osebnih dohodkov svojih delavcev. Celotni dohodek, dohodek in čisti dohodek se ugotavlja in deli za podjetje kot celoto, dočim se sredstva za osebne dohodke ugotavljajo in delijo po delovnih enotah. S sredstvi skladov razpolaga podjetje po svojih najvišjih organih upravljanja. Vsak član
Gradnja prizidka ekonomskega sektorja
kolektiva ima pravico biti obveščen o višini dohodka in čistega dohodka podjetja ter o njegovi razdelitvi.
Kar se tiče ekonomskih oz. delovnih enot, se ugotavlja spremembo napram dosedanjim pravilom le v toliko, da je poudarjena pravica glede samoupravljanja. V zadevah, ki spadajo v pristojnost organov upravljanja ekonomskih enot, ti organi dokončno odločajo. Centralni organi upravljanja glede teh zadev lahko dajejo svoje smernice, sprejete sklepe pa lahko razveljavijo le v primeru, če so nezakoniti ali v očitnem nasprotju z interesi podjetja. Glede upravljanja je bilo določeno, da podjetje upravljajo delavci neposredno ali po organih upravljanja. Neposredno upravljanje se vrši z odločanjem na zborih ter z referendumom. Izvedbo neposrednega odločanja lahko zahteva s pismenim zahtevkom 10 % delavcev. O takem zahtevku odloča delavski svet. Ni pa še določila, da je delavski svet na rezultat neposrednega odločanja vezan.
Kot je razvidno iz navedenega, so pristojnosti še vedno skoncentrirane pri centralnih organih upravljanja podjetja, četudi je položaj ekonomskih oz delovnih enot ojačan in pristojnosti obratnih delavskih svetov povečane.
Ta statut je bil za tem trikrat spremenjen oz. dopolnjen, in sicer meseca novembra 1966, decembra 1967 ter marca 1968. Najpomembnejše spremembe so bile vnesene leta 1966. To so predvsem naslednje. Neposredno odločanje delavcev dobi mnogo večji pomen. Delavci obvezno odločajo neposredno o vseh statutnih spremembah.
Delavski svet ima še vedno pravico odstopiti določene zadeve v neposredno odločanje. Izvedbo neposrednega odločanja lahko zahteva 10 % delavcev podjetja oz. ekonomske enote. Odločitev, sprejeta na referendumu, je za vse organe upravljanja obvezna! Okrepljen je tudi položaj ekonomskih enot. Pri ukinitvi obstoječe ali ustanovitvi nove ekonomske enote se mora obvezno zahtevati in upoštevati mnenje delavcev prizadete enote. Posebej je bilo določeno, da imajo ekonomske enote pri urejanju delovnih razmerij položaj delovne skupnosti podjetja. Glede na to o vseh zadevah iz delovnega razmerja odločajo obratni delavski sveti dokončno. Centralni delavski svet tudi nima več pravice razveljaviti sklep obratnega delavskega sveta. Izpopolnjena so bila tudi
določila o delu zborov delavcev.
Drugi statut podjetja je bil sprejet v mesecu maju 1970. Pred tem so bili namreč v mesecu decembru 1968 v zvezni skupščini sprejeti ustavni amandmaji VII-XIX. Posebno pomemben je amandman XV, ki je vseboval določila o organih upravljanja, in sicer je zahteval poleg delavskega sveta še kolektivne izvršilne organe. Upravni odbor ni bil več obvezen, delovni kolektiv sam določa naziv, formiranje in pristojnosti kolektivnih izvršilnih organov. Poseben poudarek je bil dan tudi delovnim enotam. Njih pristojnosti morajo biti urejene tako, da centralni samoupravni organi ne omejujejo samostojnosti delovnih enot.
V mesecu maju 1970 sprejeti statut podjetja je bil sestavljen v skladu z ustavnimi določili. V poglavju o organizaciji podjetja je poudarjeno, da je podjetje organizirano po delovnih enotah kot organizacijah združenega dela. Izraz »ekonomska enota« je opuščen. Podrobneje so obdelana določila o neposrednem odločanju z referendumom, kdaj se referendum izvede po sklepu delavskega sveta, kdaj na zahtevo delavcev. Odločitev, sprejeta na referendumu, je dokončna in obvezna. Noben organ v podjetju in delovni enoti ne sme ravnati v nasprotju z odločitvijo referenduma. Podrobnejša so tudi določila o sklicevanju in delu zborov delavcev. Ni pa še določila, da je odločitev sprejeta na zboru, obvezna. Odločanje o drugih zadevah upravljanja poverijo delavci delavskemu svetu podjetja in svetom delovnih enot, izvršilne funkcije pa kolektivnim izvršilnim organom. Poudarjena je javnost dela; vsak delavec ima pravico, prisostvovati seji organa upravljanja. Samoupravni organi se volijo na vsaki 2 leti in nihče ne more biti izvoljen za člana istega organa več kakor dvakrat zaporedoma. Formirani so bili kolektivni izvršilni organi, in sicer: odbor za splošne zadeve, odbor za varnost pri delu, odbor za stanovanjske zadeve, odbor za narodno obrambo in varstvo pred hudimi nesrečami, odbor za nagrajevanje, odbor za informiranje, odbor za tehnični napredek, odbor za izobraževanje in odbor za gospodarstvo. Kadar delavski svet odloča o pomembnem vprašanju, ki zadeva eno ali več delovnih enot, mora predhodno oskrbeti mnenje sveta dotične delovne enote. Podrobno so definirane tudi pra-
vice delavca v zvezi z upravljanjem: pravica dajati predloge, pripombe, postavljati vprašanja in zahtevati pojasnila — kar mora samoupravni organ obravnavati in dati delavcu odgovor. Posebej je bilo določeno, da ima delavec pravico, biti navzoč na seji organa upravljanja, kadar ta odloča o njegovih pravicah. Podrobnejša so tudi določila o obveščanju delavcev. Bistveno so bila izpopolnjena določila o formiranju, uporabljanju, prometu in vrednotenju sredstev; vsa sredstva se vodijo na nivoju podjetja. Dohodek se ugotavlja za podjetje kot celoto in posebej le za delovno enoto za prehrano in oddih. Osnove in merila za delitev dohodka se določijo s pravilnikom o delitvi dohodka. Delitev dela dohodka, namenjenega za osebne dohodke, pa se vrši po delovnih enotah.
organizacije združenega dela, da odloča o celotnem dohodku kot rezultatu skupnega dela ter da odloča o medsebojnih razmerjih v združenem delu. Razumljivo je, da delavec o rezultatih svojega dela ne more odločati kot izolirani posameznik. To pravico uresničuje samo združeno z drugimi delavci. Osnovna oblika tega združevanja je temeljna organizacija združenega dela, ki postaja osnova vseh oblik nadaljnjega povezovanja in združevanja dela in sredstev družbene reprodukcije.
Po temeljitih in dolgotrajnih obravnavah so bili v naši delovni organizaciji na zborih delavcev v drugi polovici meseca oktobra 1973 sprejeti sklepi o organiziranju 4 temeljnih organizacij združenega dela:	TOZD Predilnica,
TOZD Tkalnica, TOZD Ple-menitilnica ter TOZD Pre-
Delavski dom v Stražišču
Temeljne
organizacije
združenega
dela
V mesecu juliju 1971 so bili v zvezni skupščini sprejeti ustavni amandmaji XX —XLI., ki so predstavljali osnovo za organiziranje temeljnih organizacij združenega dela. S temi določili, ki so bila prevzeta v novo zvezno ustavo, sprejeto meseca februarja 1974, so delavcu zagotovljene neodtujljive pravice, da dela s sredstvi, ki so v družbeni lastnini, da enakopravno z drugimi delavci odloča o delu in poslovanju
hrana in oddih. Samoupravni sporazum o združevanju v delovno organizacijo je bil sprejet na zborih delavcev konec meseca novembra 1973; posebni samoupravni sporazum o razporeditvi sredstev, pravic in obveznosti delovne organizacije na temeljne organizacije združenega dela pa je bil sprejet na zborih konec meseca marca 1974. Takrat so bili sprejeti tudi statuti vseh temeljnih organizacij in novi statut delovne organizacije.
Zakon o združenem delu, katerega je sprejela Zvezna skupščina konec novembra 1976, predstavlja mejnik nove izredno pomembne faze v razvoju samoupravnega sistema. Ta zakon postavlja pred vse
(Nadaljevanje na 6. strani) I
NAŠIH 50 LET • NAŠIH 50 LET
			
r	v	V	N
N	IASIH 50 LE	:T • NAŠIH 50	LET
v			J
(Nadaljevanje s 5. strani)
organizacije združenega dela in delovne ljudi nasploh velike in resne naloge v zvezi z dograjevanjem socialističnih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov.
V preteklem letu smo vso pozornost posvečali v bistvu dvem področjem:	vprašanju
samoupravne organiziranosti in dohodkovnim odnosom.
Na področju samoupravne organiziranosti smo intenzivno proučevali našo dosedanjo or-
dohodka na bazi deleža pri skupnem prihodku,
—	Samoupravni sporazum o medsebojnih pravicah, obveznostih in odgovornostih,
—	Samoupravni sporazum o skupnih osnovah in merilih za razporejanje dohodka in čistega dohodka,
—	Pravilniki o osnovah in merilih za razporejanje čistega dohodka,
—	Samoupravni sporazum o skupnih osnovah in merilih za delitev sredstev za osebne dohodke,
Informativno prodajni center v Kranju, kjer uspešno prodajamo naše izdelke
ganiziranost in njeno vsklaje-nost z načeli in določili Zakona o združenem delu. Še posebej se je proučevalo vprašanje delovnih enot in delovne skup-
— Samoupravni sporazumi o osnovah in merilih za delitev sredstev za osebne dohodke.
Vsebine oz. bistvenih določil teh samoupravnih splošnih ak-
Tkalnica Intexa leta 1961
tov tu ne bi navajali, ker so bili obširno obdelani v posebnih člankih, ki so bili objavljeni v prejšnjih številkah tega glasila.
Zaključek
Tako smo torej v grobih obrisih prikazali razvoj samoupravljanja v našem delovnem kolektivu. Iz skromnih začetkov pred 28 leti se je razraslo v celovit sistem, ki predstavlja trden temelj novih socialističnih družbenih odnosov. Razumljivo je, da je bil začetek skromen, saj je bilo delavsko samoupravljanje nekaj novega tako pri nas kot v svetu nasploh in nismo imeli na tem
področju pravzaprav nobenih izkušenj. Ne smemo misliti, da smo na tem področju dosegli končno in idealno stanje. Zavedati se moramo, da samoupravljanje ni noben zaključen proces,, temveč narekuje nenehno iskanje novih oblik, ki naj omogočijo in zagotove neposredno odločanje delovnih ljudi. Gre torej za nepretrgan proces, ki se ne razvija brez težav in protislovij. Sama praksa samoupravljanja pa je ravno tudi najboljša šola. Cilj, h kateremu težimo in kateremu smo tudi vedno bližje, pa je ta, da sleherni delavec — proizvajalec postane tudi zavesten in resničen upravljalec, ki odloča o svojem delu in o rezultatih svojega dela.
nosti.
Na področju preobrazbe dohodkovnih odnosov smo izhajali iz temeljnega določila ustave in Zakona o združenem delu, da se celotna nova vrednost, ki jo delavci v združenem delu ustvarijo s svojim skupnim delom, ustvarja kot dohodek temeljnih organizacij ter da o celotnem dohodku kot rezultatu skupnega dela odločajo delavci v temeljnih organizacijah združenega dela.
Po vsestranski javni obravnavi so bili v mesecu januarju 1.1. na zborih delavcev in na referendumu sprejeti naslednji samoupravni splošni akti, s katerimi se ureja celotni splet dohodkovnih odnosov:
—	Samoupravni sporazumi o združevanju dela delavcev v temeljni organizaciji,
—	Spremembe in dopolnitve samoupravnega sporazuma o združevanju v delovno organizacijo Tekstilna industrija »Tekstilindus« Kranj,
—	Samoupravni sporazum o urejanju medsebojnih razmerij pri skupnem ustvarjanju
1. maj 1947 — z mlaji okrašena tovarna
Začetki Tekstilindusa
Takole je včasih izglecla/ r/toc/ v Tiskanimi
V Sloveniji se je tekstilna industrija pojavila že v prejšnjem stoletju v nekaterih krajih (I. 1826 v Ajdovščini. 1. 1839 v Preboldu, 1. 1837 v Ljubljani, 1. 1885 v Tržiču. 1. 1886 v Litiji). V Kranj je prišla razmeroma pozno, saj n jen začetek sega v leta 1923 — 1931. V ta čas sodi tudi zgraditev štirih velikih tekstilnih tovarn (Jugočeška 1923, Inteks 1926, Jugobruna in Tekstilindus 1. 1928, ter še nekaj manjših).
Kljub temu, da so »uradni« predniki naše delovne organizacije podjetja Intex, Jugobruna in Tekstilindus, pa ne moremo mimo Jugočeške. ki je bila prva ustanovljena in tudi hkrati največja tekstilna tovarna v Kranju, Med drugo svetovno vojno jo je namreč nemški okupator preuredil v tovarno letalskih delov (LGW). tekstilne stroje pa so demontirali in prodali. Po končani vojni je v njej začela proizvodnjo sedan ja Iskra.
Jugočeška d. d., Kranj
Tovarna je bila ustanovljena 22. avgusta 1923 od češkoslovaške firme Stein & Co. iz Prage. Že jeseni istega leta so se začeli graditi tovarniški objekti. Do leta 1924 je bila zgrajena 3000 kv. m velika tkalnica in 5000 kv. m velika tiskarna in barvarna. Tovarna je izdelovala tiskano bombažno blago in tkanine iz svile in umetne svile. Kapaciteta tovarne je bila okrog 10 milijonov metrov blaga, leta 1938 pa je zaposlovala 990 delavcev.
Intex, tekstilno industrialna družba z o.z., Kranj
Podjetje je bilo ustanovljeno 21. maja 1926. Ustanovila ga je poljska firma Horak & Wenske iz Lodza ob sodelovanju Slavenske banke. Podjetje je 19. julija 1926 kupilo zemljišče Farovška loka ob levem bregu Save pri izlivu Kokre. Na tem zemljišču so še istega leta zgradili tovarniška poslopja s 6000 kv. m zazidane površine. Že spomladi leta 1927 je tovarna začela obratovati. Imela je predilnico s 8000 vreteni, mehanično tkalnico s 315 statvami, belilnico, apre-turo in barvarno. Izdelovala je bombažno in volneno blago. Do leta 1930 je podjetje zaposlovalo okrog 320 delavcev, potem je število delavcev naraščalo in leta 1938 je Intex zaposloval 715 delavcev.
Tekstilindus,
kranjska
tekstilna
družba
z o.z., Kranj,
Stražišče
Podjetje je bilo ustanovljeno 21. marca 1928 z osnovno glavnico 150.000 din. Ustanovila sta ga Artur Heller iz Ji-
čina na Češkem, in Ivan Sire. kranjski trgovec. Ta tovarna v Stražišču je izdelovala bombažne tkanine. Leta 1939 je znašala proizvodnja 3.6 milijona metrov bombažnih tkanin. Tovarna je začela delati s 130 delavci, leta 1936 se je število delavcev povečalo na 222, leta 1939 jih je bilo že 270. Statev je bilo v Tekstilindusu le 440, vendar je bilo delo tovarne zelo uspešno. Tekstilindus je bil izrazita tkalnica pestrega blaga. Izdelovali so kanafase. oksforde. cefirje. žepne robce, rute. blago za perilo in razne podloge. Niso pa imeli ne tiskarne, ne predilnice. Pač pa so imeli v sklopu svojega obrata dobro barvarno in belilnico. Leta 1953 se je to podjetje priključilo Intexu, obratne prostore pa je prevzela tovarna gumijevih izdelkov Sava Kranj.
Jugobruna, kranjske tekstilne tovarne, d. z o.z.,
Kranj
Podjetje je bilo ustanovljeno 6. junija 1928. Ob sodelovanju Franja Sirca, ki je bil dve leti tudi poslovodja podjetja. sta ga ustanovila Fran-tišek Bruna, tovarnar v Plavih na Češkem in Miloš Taranza, veleposestnik v Dolile Leskove na Slovaškem; oba sta bila češkoslovaška državljana. Tovarno so začeli graditi že leta 1928. V začetku leta 1929 so brez carine uvozili kompletne instalacije za tkalnico, belilnico. apreturo, barvarno in tiskarno. Podjetju je uspelo doseči tudi oprostitev carine na
uvoz škroba in bombažnega prediva; ta oprostitev je trajala do leta 1936. Tovarna je začela obratovati sredi leta 1929 s 350 statvami, leta 1939 jih je bilo že 1.400 in 17.400 vreten. Tovarna je imela tkalnico in tiskarno, leta 1938 je bila zgrajena še predilnica. Izdelovala je bombažno blago in tkanine iz umetne svile in pol-svile. Proizvodnja je v prvih letih znašala 2 milijona metrov tkanin, potem 3 milijone metrov. 1936. leta 6 milijonov metrov in leta 1939 še 11 milijonov metrov bombažnih tkanin in 1 milijon metrov tkanin iz umetne svile in poisvile. Število delavcev je od 350 leta 1929, naraslo na 500 leta 1931. na 1085 leta 1935 in na 1567 leta 1938.
Takratne razmere, delovni pogoji
V primerjavi z drugimi vejami industrije je bila tekstilna pred drugo vojno v boljšem položaju. Velika gospodarska kriza jo je manj prizadela. V Sloveniji je bila tekstilna industrija med vsemi jugoslovanskimi pokrajinami najbolj razvita, saj je zaposlovala 15 tisoč delavcev v 225 obratih. Kljub boljšim pogojem prodaje pa delavci tega niso občutili. Higienske in varnostne naprave so bile zelo slabe, lastniki so grobo kršili socialno zakonodajo. niso skrbeli za delavska stanovanja in še bi lahko naštevali. Tekstilno delavstvo je prihajalo večinoma s podeželja in se sprva ni dovolj zavedalo pomena organiziranosti. Vodilne položaje so zasedali večinoma tujci, medtem ko domači tekstilni strokovnjaki, ki so se izšolali v tekstil-
(Nadaljevanje na 8. strani)
NAŠIH 50 LET • NAŠIH 50 LET
NAŠIH 50 LET • NAŠIH 50 LET
(Nadaljevanje s 7. strani)
ni šoli v Kranju (Ustanovljena je bila 1. 1930), niso mogli dobiti zaposlitve.
V tridesetih letih pa je to delavstvo že dobilo podobo razreda in tako je leta 1935 v Sloveniji prišlo do zahtev po kolektivnih pogodbah, ki bi urejale delovne odnose, mezde idr. Delavska zbornica v Ljubljani je s predstavniki delovnih organizacij, jugoslovanske strokovne zveze, splošne delavske strokovne zveze in narodne strokovne zveze v začetku leta 1936 sestavila osnutek te pogodbe. Zborovanje v avgustu 1936 v Kranju je potekalo v velikem razburjenju in delavci so vztrajali, da ne bodo izbirali sredstev za obrambo svojih interesov Tako je napočila velika tekstilna stavka.
Avgust 1936 — velika tekstilna stavka
20. avgusta ob 13. uri in 50 minut je kot prva oznanila stavko sirena Jugočeške, čez nekaj trenutkov sta ji sledili sireni Jugobrune in Inteksa. Tovarne so zasedli delavci dopoldanske in popoldanske izmene, postavili straže, prevzeli ključe, telefone in pisarne. Začeli so stavko na nov način: zasedli so privatno lastnino kapitalistov, s čimer so delavci hoteli izsiliti takojšnjo razpravo o kolektivni pogodbi ter boljše pogoje za vse tekstilno delavstvo. Seveda so podjetniki skušali vplivati na delavce, da bi se razšli. Delavci so
na take neposredne pozive odgovarjali, naj se menijo le z njihovimi zaupniki. Stavkovni odbori so izjavili, da z delom po tovarnah ne bodo pričeli prej, dokler se ne začnejo pogajanja.
V Jugobruni je popoldne poskušala uprava izprazniti in odpeljati iz tovarniškega prostora štiri železniške vagone, naložene z drvmi in tekstilnimi surovinami, da ne bi plačevali ležarine, vendar jim delavci tega niso dovolili. Ko so vagone hoteli odpeljati s silo, se je vrgla na tir pod vagone Rezka Južina-Dragar — narodni heroj, z vzklikom »Samo preko naših trupel boste odpeljali vagone«. Njenemu junaškemu dejanju je sledilo še več delavk.
Ob 17. uri istega dne so se ustavili stroji tudi v Sirčevi tovarni na Gašteju, pa tudi v drugih tovarnah pri Prahu in Božiču ter v Tekstilindusu. V Kranju je tako stopilo v stavko 2.581 delavcev. Stavka se je v nekaj dneh razširila tudi v Škofjo Loko, Tržič in na Štajersko in po vsej Sloveniji.
21. avgusta popoldne so bila na kranjski občini pogajanja. Predstavniki kranjskih tovarn so obljubili, da se bodo začela pogajanja 28. avgusta, če bodo delavci takoj izpraznili tovarne. Delavski zaupniki jim tega niso mogli zagotoviti brez privoljenja stavkajočih. Stavka se je nadaljevala. Zasedba tovarn, pomoč in simpatije javnosti do stavkajočih so oblast neprijetno zadele in ni mogla več dolgo prenašati takega stanja. 5. septembra je izdal ban Natlačen naredbo, s katero je postavil zasedbo tovarn izven zakona. Od 10. do 15. septembra so vsi stavkajoči delavci, z
izjemo kranjskih, zapustili tovarne. Oblast je spoznala, da kranjskih delavcev zlepa ne bodo mogli ukloniti. Proti jutru 16. septembra so poslali v Kranj poln vlak žandarjev in gojencev policijske šole, ki so najprej napadli Jugočeško. S pendreki, puškinimi kopiti in solzilnim plinom so navalili na goloroke delavce, ki so začeli bežati. Mnogi med njimi so bili tudi ranjeni. Skoraj enaka usoda se je ponovila tudi de-
Prvi Rutti avtomati v tkalnici Intexa l. 1938
lavcem v Jugobruni. Ko so za te dogodke zvedeli delavci v ostalih tovarnah, so se že predhodno razšli. Ves dan je trajalo preganjanje stavkajočih, več voditeljev stavke so tudi aretirali. Skoraj vsi voditelji stavke so ostali brez službe. Odpuščeni delavski zaupniki — komunisti so ustanovili tekstilno zadrugo, ki je najprej obratovala v Tominčevi šupi v Stražišču, kasneje pa so sezidali novo poslopje v Otočah.
18.	septembra so se začela pogajanja za kolektivno po-
godbo, ki je bila pod pritiskom javnega mnenja že 23. septembra podpisana. Ni bila sicer taka, kot so si jo želeli delavci, je pa klub temu nekoliko le izboljšala njihov položaj v tekstilnih tovarnah.
II. svetovna vojna in po osvoboditvi
Med razgibanimi predvojnimi leti, ko se je oblikovala in kalila razredna zavest delavcev, prek težavnih let narod-no-osvobodilne borbe, v kateri je žrtvovalo svoja življenja za svobodo iz Jugobrune 57, iz Intexa 42 in iz bivšega Tek-stilindusa na Gašteju 17 članov delovnega kolektiva, je končno vstala toliko zaželjena zarja svobode.
V Tiskanini je bilo v letu 1945 na delu le 620 delavcev; od tega je bilo proizvedeno 1,7 milijona kvadratnih metrov blaga. Strojni park je bil zastarel in izrabljen. Zato je bila razumljiva osnovna skrb delovnega kolektiva — obnavljanje strojnega parka, pa tudi objektov. Sistematično investiranje je potekalo neprekinjeno — zlasti od 1952. leta dalje, in to v večjem ali manjšem obsegu, pač v skladu z vsakokratnimi finančnimi možnostmi. Pri tem je treba poudariti, da je podjetje plačevalo investicije v pretežnem delu z lastnimi sredstvi. Delovni kolektiv je vsekakor dokazal visoko stopnjo gospodarske zrelosti in odgovornosti. Vse to se je seveda odražalo v stalni rasti obsega proizvodnje, v zboljšanju asortimenta in kvalitete izdelkov. Proizvodnja je dosegla v letu
Nova jedilnica v obratu I
I960 že 21 milijonov kvadrat- tvi se je obseg proizvodnje še nih metrov tkanin pri 2.083 povečeval in je porastel od 32 zaposlenih.	milijonov kvadratnih metrov
S sličnimi problemi in teža- tkanin v letu 1961 na 35 mili-vami se je boril tudi delovni jonov 638.000 kvadratnih me-kolektiv Inteksa. Tudi tu je bil trov v letu 1966 pii 3.192 zapo-glavni problem zastarelost in .slenih. Zatem pa je obseg pro-izrabljenost strojnega parka, izvodnje začel upadati. Spre-razen tega pa tudi neusklaje- menjeni gospodarski pogoji nost proizvodnih kapacitet in (pomanjkanje delovne sile, po-
Stavkovni odbor Intexa
neustrezna razvrstitev obratnih prostorov. Tudi tu je delovni kolektiv kril investicije pretežno z lastnimi finančnimi sredstvi. Tako je tudi to podjetje postopno povečevalo obseg proizvodnje ter zboljše-valo asortiment in kvaliteto izdelkov. Količinski obseg proizvodnje se je od leta 1946 do 1960 dvignil od 4 na 10,5 milijona kvadratnih metrov tkanin. zaposlenih pa je bilo v tem letu 1.347.
ostrene zahteve tržišča, upadanje metražnega blaga in naraščanje pomena konfekcijske proizvodnje) so nujno zahtevali spremembe na področju proizvodnje — večji poudarek na kvaliteto in na zmanjševanje količinskega obsega proizvodnje. Spreminjal se je asortiment izdelkov, tako glede surovinskega sestava in kakovosti, kot po načinu dodelave in pestrosti vzorcev. Tako je količinski obseg proizvodnje do-
Med stavko v Jugobruni
Današnji
Tekstilindus
S 1. julijem 1961 sta se po sklepu delavskih svetov obe podjetji Tiskanina in Intex združili v novo podjetje Tekstilindus. Prva leta po združi-
segel v letu 1976 le 24,707.000 kvadratnih metrov tkanin pri 2.342 zaposlenih. Ukinitev nočne izmene je še posebej zaostrila vprašanja v zvezi z rentabilnostjo in doseganjem dohodka podjetja.
Pred delovni kolektiv se je kot edina možnost nadaljnje-
ga napredka postavila nujnost zmanjševanja količinskega obsega proizvodnje in prehoda na kvalitetne in visoko oplemenitene izdelke.
Sedanja programska usmeritev je opredeljena v naslednje naloge:
—	stalno preusmerjanje proizvodnega programa v proizvodnjo rentabilnih tkanin.
—	nenehen boj za izboljšanje kvalitete proizvodov,
—	povečanje produktivnosti dela,
—	naložbe v nove — čim produktivnejše stroje, s katerimi bo moč proizvajati najsodobnejše tkanine
—	pospeševanje organizacije dela in njeno prilagajanje tehnološko-ekonomskemu razvoju temeljnih organizacij združenega dela.
—	zmanjševanje zneska angažiranih sredstev v zalogah,
—	uvajanje novih metod proizvodnje in tehnoloških postopkov pri nabavi, prodaji in finančni operativi.
Ta razvoj in napredek Tek-stilindusa je bil dosežen le z velikimi napori celotnega delovnega kolektiva in tudi s samoodrekanjem. saj so se delavci često zavestno odrekli trenutnim materialnim koristim v interesu krepitve gospodarske stabilnosti podjetja.
Pred Tominčevo zadrugo leta 1937
TOZD Predilnica
Sedanja predilnica je nastala iz bližnje preteklosti fizično združenih predilnic leta 1975 obrata I (Tiskanina) in obrata II (Intex). V prvi so se začeli postavljati prvi stroji 1. 1937, dočim v drugi leta 1927.
Ena kot druga predilnica je začela s postopkom predenja na starih strojih, uvoženih iz Cehoslovaške, ker sta bila oba lastnika po narodnosti tudi Ceha. Vsi stroji so po letnicah segali v prejšnje stoletje, tja do 1. 1890.
V predilnici Jugobrune (Ti-skanine) so povečini obstojali stroji angleškega izvora firme Platt, kot so:	čistilnica z
dublirnimi baterji t. zv. fini, srednji in grobi baterji z dvo-jenjem svitkov. Mikalniki firme Platt, raztezalke pravtako firme Platt, flajerji prav tako grobi, srednji, fini, dočim so bili prstančni stroji firme Dobson (Anglija); seveda so bili še na pogon z vretensko vrvico. Stroj za izdelavo vrvice še danes obstoja in je še vedno pogonsko usposobljen, saj na njem iz odpadne preje še
vedno občasno produciramo vretensko vrvico za različne potrebe. Torej še obstoja nema priča preteklosti, ki bo čez 12 let doživela 100-letnico.
Vsi zgoraj omenjeni stroji so nastajali v obdobju, ko v nobenem stroju ni bilo krogličnega ležaja.
V predilnici Intex pa je bil postopek predenja povsem drugačen v svojem začetku. Postopek je bil vigogne, t. j. predenje, slično kot pri volni. Na trgalnih strojih so trgali odpadno prejo in odpadne krpe, dodajali volno in predivo mikali na dvomikalniku ter predli na selfaktorju, to je na stroju, ki je danes tehnološko v svetu že izločen.
Po letu 1938 doživlja predilnica (Jugobruna) obnovo z novimi stroji — prstančni Mulhouse (Francija) 20 kom. in 15 strojev Rieter Pc (Švica), vata mikalnik Hartman in v medvojnem obdobju 1941—1945 14 mikalnikov Ingolstadt, ter 2 raztezalki Ingolstadt (Nem-
( nadaljevanje na 10. strani)
NAŠIH 50 LET
NAŠIH 50 LET
r	v	•V	\
N,	ASIH 50 LE	T • NAŠIH 5C	LET
				/
(Nadaljevanje z 9. strani)
čija). Pravtako se v tem obdobju formira vigogne predilnica firme Gessner, ki danes še obratuje v tekstilni šoli v Kranju.
V bivši predilnici Intex se postopek predenja bombaža začne že nekoliko prej, t. j. leta 1934. Postopek je modernejši single proces z dvema ba-terjema Smally (Anglija), 18 mikalnikov Smally (Anglija), ter 3 pasažne raztezalke Platt
Prazen ekspedit leta 1941 v ln-texu
in grobi, srednji in fini flajerji Platt (Anglija). Tem strojem predpredilnice so dokupili rabljene prstančne stroje Smally in firme Howard (Anglija). V obdobju 1934 do 1938 so v glavnem proizvajali prejo do max. Nm 40 za proizvodnjo flanelastih rjuh. Po letu 1938 tudi ta predilnica doživi obnovo z novimi stroji in seveda tudi proizvodnjo finejših artiklov. V tedanji Nemčiji so kupili nove stroje firme Hartman: 18 mikalnikov dvojilko, dvojilno raztezalko, 6 česalnih strojev, 4 raztezalke s tremi pasažami, 2 groba, 2 srednja in 1 fini flajer Hartman, 16 prstančnih strojev Wc in 2 Pc stroja, kakor tudi novo čistilnico v single procesu od rah-ljačev do baterja Hartman (Nemčija). S tem nakupom je bila formirana modernejša predilnica za takratno obdobje in pričela uporabljati visoko kvalitetne surovine za območje številk nad Nm 50 do max. Nm 160. V tem obdobju se pravzaprav začne izdelava
visokokvalitetnih popelinov, katere proizvajamo še danes.
V	dnevih po vojni se je v obeh predilnicah pričelo proizvajati prejo postopoma najprej v eni izmeni, nato v dveh in kasneje v treh izmenah. Bombaž je najprej prihajal iz pomoči UNRE v večini primerov boljši, kot je bil potreben. V obeh predilnicah so se množično zaposlovali delavci iz okolice Kranja, kakor tudi drugih področij Slovenije, ker je bila tedaj samo tekstilna industrija sposobna takoj začeti s proizvodnjo in nuditi kruh mnogim brezposelnim delavcem. V obnavljanju obeh predilnic je bilo v povojnem obdobju daljše mirovanje, prispeli so samo novi stroji, katere so vplačali bivši lastniki kranjskih tekstilnih podjetij. Ti stroji so prispeli od firme Rieter (Švica) ter se razdelili v obe predilnici. To so bili mi-kalniki, raztezalke, grobi in srednji flajerji ter Pc prstanč-ni stroji.
Prva manjša investicija v predilnici Tiskanine se je izvršila etapno leta 1952— 1954 v tedaj moderno čistilnico Rieter (rahljači, stepalnik, krigh-ton, dvojni jež, nakladalniki s kondenzorji in dvojni baterji z avtomatskim izmetavanjem svitkov. Po tem obdobju je nastopilo daljše mirovanje v obnovo ali povečanje v obeh predilnicah. Z letom 1959 pa pričenja oživitev izboljšanja razmer v obeh predilnicah:
V	predilnici Tiskanine se je pristopilo postopno k rekonstrukciji raztezal na prstančnih strojih t. j. iz utežnih na vzmetna visoko raztezna raztezala.
Potekal je nakup dodatne rabljene opreme od mikalnikov, česalnic in prstančnih strojev iz Amerike in Nemčije. Stroji so se v predilnici modernizirali bodisi z novimi jeklenimi garniturami, ležaji in raztezali ter s tem prilagodili takrat modernizirani tehnologiji. To so bili že večji koraki iz zaostalosti v višjo produktivno smer.
S povečanjem strojnega parka je tudi predilnica Tiskanine začela proizvajati česano prejo za finejše artikle.
V	istem obdobju pride tudi do nakupa novih strojev firme Ingolstadt, t. j. novih raztezalk v dveh pasažah (60m/min) in novih flajerjev Zinser (kateri še obstojajo) ter 12 prstančnih strojev. Prav tako je v tem obdobju bila postavljena zgradba trakta B in A sedanje predilnice. Ob premontaži vseh strojev v novo zgradbo je obstojalo stremljenje po še večji produk-
Med stavku v Intexu
tivnosti, zato se je sočasno vgrajevalo na vse prstančne stroje potujoče ventilacije (pajke) in s tem omogočilo razširitev fronta posluževanja strojev.
Zaradi pomanjkanja preje se je predilnica še razširjala z nakupom novih Hispano prstančnih strojev (Švica) in rabljenih Ingolstadt (Nemčija) ter dodatno rabljeno čistilnico Triitschler z dvema baterjema (Nemčija). Istočasno se je tudi pristopilo k nakupu nove Hamel (Švica) sukalnice. S tem je bilo obdobje obnove predilnice v Tiskanini pred fizično združitvijo s predilnico v Intexu zaključena.
Predilnica v Intexu po
letu 1950 prične svojo obnovitveno pot nekoliko drugače, toda z istim ciljem, kako modernizirati in dvigniti produktivnost. Z zamenjavo raztezal na prstančnih strojih (iz utežnih na vzmetne) in vgraditvijo potujočih ventilatorjev (pajkov) na teh strojih, napravi v tem času velik korak v
kvaliteti preje in višji produktivnosti obrata. Iz ameriške pomoči v tem obdobju dobi novo čistilnico Triitschler iz Nemčije in nove česalnice, dvojilke, dvojilne raztezalke Whitin iz ZDA. Po krajšem mirovanju na obnovi strojne opreme se v letu 1966 zamenja raztezalke z rabljenimi Spintex (iz Nemčije), nekoliko kasneje tudi 3 flajerje Zinser in 4 flajerje Ingolstadt in po letu 1969 še vrsto rabljenih prstančnih strojev, t. j. 29 Zinser strojev. To je bila takrat nujna zamenjava zaradi popolne zastarelosti Hartman in Smally strojev. Sočasno pa se je izvršil tudi nakup 8 modernejših mikalnikov Rieter C 1/1 — tudi rabljenih (eno leto v uporabi). Vsi navedeni stroji še danes obratujejo brezhibno.
Vse postopne zgornje finančne naložbe obeh predilnic so služile postopnim zamenjavam proizvodnji preje za potrebe naših tkalnic — brez prodaje preje. Vsekakor je bila to pestra obnovitvena de-
Intex — l. 1939 montiran nov škrobilni stroj
javnost obeh predilnic pred razmišljanjem o združitvi v eno predilnico.
V letih 1970/71 pride tudi do odločitve, da se previjalnice priključijo predilnicam, katere naj bi organizirale vedno zadovoljivo zalogo prečiščene preje s končnim produktom v »križnih navitkih«. V tem času pride tudi do nakupa Leesona previjalnih strojev z automat-skim previjanjem in istočasnim elektronskim čiščenjem preje. Končna združitev obeh previjalnic in nadaljna modernizacija pa nastopi ob fizični združitvi obeh predilnic. Zaradi potrebe po kvalitetnejših tkaninah se v tem času izvrši nakup popolnoma avtomatiziranega tunelskega parilnika za navijanje zavojev in stabiliziranja preje ter s tem odpravo zank v vseh naših tkaninah.
Fizična združitev in modernizacija predilnice dozori v letih velikih odločitev, t. j. 1971/72. Do odločitve o tem je prišlo šele po izdelavi investicijskega elaborata o razvoju celotnega podjetja Tekstilin-dus.
Elaborat je pokazal zahteve po takojšnji ureditvi predilnice v cilju fizične združitve. Deljena investicija v vsako predilnico posebej se je pokazala zaradi ogromnih stroškov nesprejemljiva in neučinkovita, ker ne bi bila ekonomsko utemeljena delna au-tomatizacija. Zaradi pomanjkanja delovne sile in takrat množičnega prehoda najboljših ljudi v Iskro in drugam pa je bila automatizacija nujna po eni strani, po drugi pa je bilo treba pogoje dela, kot tudi zastareli strojni park, segajoč po izvoru še v prejšnje stoletje, zamenjati. Treba je bilo izločiti nizko produktivne stroje in jih nadomestiti z vi-sokoproduktivnimi. Misliti je bilo treba na lepšo delovno okolje delavca, delo bolj mehanizirati. Pri vsem tem pa je moralo biti osnovno vodilo: v prihodnosti proizvajati najboljšo kvaliteto preje, pri znižanju delovne sile, t. j. določiti opremo z najvišjo produktivnostjo in zagotoviti tkalnicam prejo iz bombažnih in drugih sodobnih umetnih vlaken. Vse se je proučevalo na mnogih strokovnih sestankih, bodisi v podjetju samem ali v tekstilnem institutu v Mariboru. Nekaj časa se je celo razmišljalo, da bi spričo ogromnih problemov v Kranju celotno predilnico postavili na nerazvitem področju v okolici Ptuja, toda tudi do tega načrta se je moralo odstopiti. Izdelali so se novi načrti in prilagodili
Jugobruna I. 1928
vsem že zgoraj omenjenim zahtevam za področje Kranja. Na samoupravnih organih so bili osvojeni predlogi tako gradnja trakta C v predilnici in investicija v najsodobnejšo moderno opremo za združeno predilnico, previjalnico in su-kalnico. Odločitev ni bila lahka, saj je bilo treba natančno projektirati z ozirom na vse zahteve, oziraje se na izgotovitev zgradbe trakta »C« klima naprav in točno predvidevati selitev še ustreznih strojev iz predilnice II, kakor tudi vskladiti vse dobavne roke tujih firm. Sklep o združitvi obeh predilnic je bil postavljen za leto 1973/74, vendar se je zavlekel v leto 1975. Vsi razgovori z doba-
vitelji opreme so potekali v letu 1971 in 1972.
Po točno predvidenem načrtu je prihajala naslednja oprema:	automatizirana čistil-
nica Rieter vključno z mikal-niki C 1/2, ki so še danes v svetu priznani kot najboljši, 11 raztezalk Rieter s hitrostjo do 300 m/min, kompletna česal-nica Rieter, brusilni stroj za egaliziranje valčkov, automatizirana izprašilna naprava t. j. Luwa, 6 rotor čeških strojev, 3 sukalni stroji Saurer Alima (Nemčija), 6 automat-skih previjalnih strojev Savio, (Italija), opremljenih z elektronskimi čistilci Loepte, viličarji f. Indos Ljubljana, rekonstrukcija 16 prstančnih strojev na nova raztezala PK
225 ter rekonstrukcija enega flajerja Zinser na raztezalo PK 1800 — f. Krušik Valjevo. V nadaljevanju leta 1976 pa je bilo kupljenih še 25 prstančnih strojev firme Krušik za zamenjavo drugih dotrajanih strojev. V letu 1977 se je za potrebe predelave umetnih vlaken izvršila rekonstrukcija na 3 flajerjih na raztezala PK 1500 f. Krušik Valjevo. S tem se zaključuje velika obnova in modernizacija predilnice. Vsekakor pa je treba storiti še marsikaj nujnega, kot n. pr. rekonstrukcija klima naprav v previjalnici, v prvem nadstropju trakta A in B, da bodo klimatski pogoji za zaposlene ljudi prijetnejši. Pravtako je treba misliti še na nadaljno rekonstrukcijo flajerjev in slično. Vse to pa je odvisno od ustvarjalnega dohodka podjetja in vrstnega reda zahtev tudi drugih obratov.
Vsekakor pa je treba pripomniti, da je z zgoraj omenjeno finančno naložbo v strojno opremo ustvarjena stvarna možnost zagotoviti tkalnicam zahtevano kvalitetno prejo in s tem lepše tkanine. Opozoriti je potrebno, da visoko kvalitetne preje ne oblikuje »samo« nova strojna oprema, temveč v največji meri še vedno človek s svojo doslednostjo in zavestjo, da koristi sebi, TOZD predilnice, podjetju in družbi. Kvaliteta je odvisna od množice drobnih
(Nadaljevanje na,12. strani)
leto 1961: med gradnjo prizidka predilnice
NAŠIH 50 LET
NAŠIH 50 LET
NAŠIH 50 LET
NAŠIH 50 LET
(Nadaljevanje z 11. strani
vplivov prav vseh posameznikov v vseh številnih fazah proizvodnje v predilnici. Za vedno je treba odkloniti miselnost, da na avtomatskih previjalnih strojih s pomočjo ostrih nastavitev elektronskih čistilcev lahko z malomarnostjo izdelano nečisto prejo preoblikujemo v visoko kvalitetno prejo, za zahtevne tkanine v tkalnici. Pravtako se temeljito motimo, da mehanizacija, avtomatizacija z obširno elektronsko ureditvijo, lahko odpravlja osebne malomarnosti, bodisi delavcev,
mojstra, tehnika. Prav vse to je obratno! Sodobna predilska tehnologija z elektroniko skladno urejena, je tista, ki zahteva precizno doslednost v posluževanju, negi strojev, preventivno vzdrževanje in temeljito organizacijo neprekinjene proizvodnje. To pomeni, da zahteva na vseh delovnih mestih zanesljive delavce, izobražene mojstre in tehnike, ki neprestano živijo v proučevanju strojev in tehnologije ter tako zagotavljajo končni ekonomski uspeh sebi in podjetju in s tem tudi utemeljenost investiranja v bodoče nove naložbe.
TOZD Tkalnica
Današnja TOZD Tkalnica, ki jo sestavljata DE tkalnica I in DE tkalnica II. je nastala pravzaprav iz treh predvojnih tkalnic: Intexa. Tekstilindusa na Gašteju in Jugobrune.
Tkalnica Intexa:
Leta 1926 so predvojni lastniki pripeljali iz Poljske prvih 176 tkalskih strojev, ki pa so bili že stari in tudi delno iztrošeni. Lastniki so s stroji pripeljali tudi svoje strokovnjake. ki so bili kapitalistom desna roka in so imeli privi-ligiran položaj. Tkalski stroji so bili različnih tipov, imeli so ozke in široke statve z vrtljivo menjavo (revolverji) in s stopajočo menjavo (Hubkassel). nekaj žakardov (Jacquard) ter 8 volnarskih statev. Prostori, kamor so jih montirali, so bili tesni, slabo razsvetljeni in tudi brez potrebne ventilacije, tako da so bili delovni pogoji delavcev zelo težki. Leta 19.37 je bila dozidana še ena dvorana, kamor so namestili 48 novih Riitti avtomobilov. Do leta 1945 je štela tkalnica 360 statev. Proizvodnja je v teh letih
znašala okoli 400 tisoč metrov tkanin mesečno. Zaposlenih je bilo ca. 160 tkalk in tkalcev (na širokih statvah so delali samo moški). Tkali so naslednje artikle: bombažne in volnene odeje, blago za hlače in ženske obleke, zefire, platno za rjuhe, široke in ozke inlete, več vrst žametov, razne fla-nele, gradel za žimnice, prte, štruks. itd.
Po veliki tekstilni stavki so dopolnili strojni park z naslednjo opremo: križno navijalni stroj Müller, angleško snovalo Müller, saško snovalo, avtomatski navijalni stroj Sehlaf-chorst in nov škrobilni stroj ter dva navadna in en efektni sukalni stroj. V teh letih so začeli zasedati mojstrske položaje tudi že domači strokovnjaki, vendar pa so bili vedno slabše plačani od tujih.
Po osvoboditvi je tkalnica obratovala v 3 izmenah, v njej pa je bilo zaposlenih ned 800 delavcev. Tudi asortiment proizvodnje se je obogatil, začeli so izdelovati finejše artikle kot popeline, damaste za
Tkalnica Tiskanine leta 1961
Selitev tkalskih strojev v obrat 11 — /. 1975
posteljno perilo in prte, ter moške in ženske robce.
Po letu 1953 je doživela tkalnica Intexa ponovno obnovo. Po likvidaciji Tekstilindusa na Gašteju je bilo pripeljanih v tkalnico Intexa 300 statev, nabavili pa so tudi nove tkalske stroje Rovo ter Picanol in nekaj domačih firme Tekstilstroj iz Zagreba.
Tkalnica Tekstilindus na Gašteju:
Ta tkalnica je začela obratovati leta 1928. V njej je obratovalo 240 statev različnih znamk ter širin, v glavnem pa so bile to gladke statve s Horakovimi listovkami, od teh pa je bila ca. 40 revolverjev. Izdelovali so pestro-tkane tkanine iz bombažne preje in sicer: kanafase, ok-forde, karo tkanine, moške robce, seglio, rute. kaliko, razne flanele, itd. Leta 1932 se je tkalnica povečala za 66 statev in to 10 širokih (140 cm) s Horakovimi listovkami za izdelavo moških robcev in ženskih rut, ter 56 ozkih revolverjev. Leta 1937 se je tkalnica povečala za nadaljnjih 56 statev, večinoma revolverjev ter nekaj strojev za izdelavo širokega kanafasa in inleta, tako da je tkalnica leta 1938 štela skupno 362 statev. Tudi v tej tkalnici so bili do konca leta 1935 zaposleni večinoma tuji strokovnjaki (Čehi in Nemci).
Med vojno je tkalnica le delno obratovala, izdelovali pa so pretežno celi tkanine. Do združitve s tkalnico Intexa je obratovala v dveh izmenah, njena proizvodnja pa je bila do 12.000 tm dnevno.
Tkalnica Jugobrune (Tiskanine):
Z obratovanjem je začela leta 1928. Nahajala se je v L nadstropju zgradbe sedanjega ekspedita. Imela je 200 zastarelih statev, ki so jih lastniki pripeljali iz Češke. Tudi tu
so bili delovni pogoji zelo slabi: stene obrata so bile zastekljene. kar je poleti povzročalo veliko vročino, delavci pa so bili tudi najslabše plačani v Kranju. Asortiment je bil tu bolj skromen, izdelovali so v glavnem bombažne tkanine, nekaj pa tudi polsvilenih.
Leta 1935 je bila dograjena stavba L in □ tkalnice, tako da so lahko montirali 615 na novo dospelih starih tkalskih strojev. Leto kasneje je tkalnica štela že 1.227 tkalskih strojev. Leta 1938 je lastnik nabavil še 60 ozkih in 112 širokih Rütti avtomatskih statev, tako da je imela tkalnica 1. 1939 skupaj 1.399 statev. Zaposlenih je bilo ca. 700 delavcev, proizvodnja pa je narasla za 11 milijonov tm letno. Tkalnica je obratovala v dveh izmenah, le Rütti avtomati v treh.
Leta 1941 je nemški okupator likvidiral tekstilno tovarno Jugočeško. Takrat je dobila ta tkalnica še dodatnih 37 statev, tako da se je njihovo skupno število povečalo na 1.436. Obratovali pa so v dveh izmenah. Med vojno se je v tej tkalnici izdelovalo največ tkanin iz stanične preje, bombažne tkanine za vojaško podlogo in srajce. Vendar je zaradi pomanjkanja materiala proizvodnja upadala, tako da je leta 1943 obratovalo samo 480 tkalskih strojev, leta 1944 še 325 strojev, leta 1945 pa je bilo obratovanje ustavljeno.
Po osvoboditvi je tkalnica takoj začela obratovati in to s 300 stroji v eni izmeni. To je bil čas velike preizkušnje za naše strokovnjake in gospodarstvenike. vendar so bile težave z visoko zavestjo in zaupanjem ljudi kmalu premagane, tako da je tkalnica že leta 1946 v celoti obratovala v eni izmeni. Zaposlenih je bilo 450 delavcev, letno pa je bilo proizvedenih 15 milijonov tm
tkanin. V glavnem se je izdelovalo bombažne tkanine in sicer posteljno platno do širine 140 cm, žamet za tisk, tkanine za ženske obleke, razne flane-le, blago za ženske tiskane rute, batist, kreton, široki in ozki saten ter razna platna za tisk.
Do leta 1961, se pravi do združitve Intexa in Tiskanine ta tkalnica ni doživljala večjih rekonstrukcij. Leta 1958 je bilo nabavljeno novo snovalo Schlalhorst. ker obstoječi niso zmogli zadostiti potrebam po osnovah, za čiščenje blaga pa je bil nabavljen strižni stroj Mensehner.
Po združitvi leta 1961 se je v obeh tkalnicah pristopilo k postopni modernizaciji oz. avtomatizaciji po pripravljenih načrtih, ki so obstojali delno že pred združitvijo za posamezno tkalnico. Program je bil sprejet in potrjen na gospodarskem odboru in takratnem CDS. Obsegal je v glavnem predlog investiranja in nakup dopolnilne opreme za pripravo. Vse te spremembe je narekovalo tedanje stanje zastarelega strojnega parka, nizke produktivnosti in ekonomske potrebe po boljši kvaliteti in kvantiteti. V prvi fazi modernizacije tkalnic se je v tkalnici I zamenjal celotni zastareli strojni park razen Rütti ozkih in širokih avtomatov, ki so bili nabavljeni leta 1938. Celotno število tkalskih strojev je bilo pred modernizacijo montiranih 1.450 strojev. Èna tkalka je posluževala 4 do 6 tkalskih strojev, na avtomatih pa 12—18 strojev.. Z nabavo novih strojev Picanol avtomatov, katere je izdelal po licenci f. Picanol (Belgija) Tekstilstroj Zagreb, je bilo v letih 1961 — 1965 nabavljenih
610 Picanol tkalskih strojev tipa CC-C in CM-R ter 227 Kovo avtomatov tipa K 58 z ekscentri (vsi nabavljeni iz CSR). Vsa zamenjava je potekala do leta 1965. Poleg modernizacije tkalnice je bilo potrebno uskladiti tudi kapacitete priprave s tem, da so se nabavili novi križno navijalni stroji za osnovo f. Savio, skupno 192 vreten in 5 kom novih votkovnih navijalnih strojev firme Schweiter s skupno 276 vreteni. Po končani rekonstrukciji je imela tkalnica 1 od prejšnjih 1.450 montiranih statev še 1.028 statev, samih avtomatov. Število zaposlenih pred modernizacijo je bilo
I.	050 delavcev, po izvršeni rekonstrukciji pa 875 delavcev, dnevna proizvodnja pa je bila ca. 100.000 trn. Vse nove kapacitete so obratovale v 3 izmenah, razen 96 Picanolov in 71 Kovo avtomatov. Zaradi vedno večje fluktuaeije delovne sile pa se je režim obratovanja postopoma začel krčiti. Nočna izmena se je še nadalje ukinjala, tako da se je v letih 1965—1971 režim obratovanja odvijal takole:
786 strojev v 3 izmenah
242 strojev v 2 izmenah.
Po letu 1971 je zaradi pomanjkanja delovne sile obratovalo samo 126 Rütti avtomatov v 3 izmene in tako je tudi ostalo do druge faze modernizacije tkalnice 1. Seveda pa je v zvezi s postopno ukinitvijo nočne izmene padala tudi proizvodnja in število zaposlenih.
Leta 1965 po rekonstrukciji je znašala letna proizvodnja ca. 27 milijonov tekočih metrov, število zaposlenih pa je bilo 875, tako da je bilo pred
II.	fazo modernizacije leta 1975 še zaposlenih 500 delav-
cev z letno proizvodnjo 13 milijonov tekočih metrov. Asortiment tkalnice I je sledeč: česane tkanine, bombažne tkanine, stanične tkanine in sintetične tkanine.
Nadaljnja investicija v tkalnici I je bila nabava pletilnih strojev in to po številu 5 kom pletilnih strojev Raschel tipa R4 in snovalo ter pripadajočo opremo za normalni tehnološki postopek. Pletilnica je bila montirana leta 1973 in je obratovala do marca 1976. Vzrok ustavitve pletilnice so bili slabi tržni pogoji in paralelno investiranje pletilnih strojev v različnih krajih. Letna proizvodnja pletilnice je bila ca.
400.000	tekočih metrov. Leta 1977 je celotno postrojenje strojnega parka pletilnice odkupila po ugodni ceni firma Julon — Ljubljana. To je bil kratek opis nabave opreme v prvi fazi rekonstrukcije tkalnice I od leta 1961 do leta 1975.
Vzporedno s tkalnico I se je v tem obdobju izvršila rekonstrukcija oziroma obnova strojnega parka v tkalnici II. Kot je znano, je imela tkalnica II do tedaj prav tako zastarel strojni park, razen avtomatov firme Rütti in Schöncher. Skupno število statev leta 1961 je bilo sledeče: 14 strojev z jacquardom, 24 polavtomatskih tkalskih strojev, 48 ATR in 48 Schönher, ter nekaj navadnih gladkih strojev v skupnem številu 225, dalje 151 tkalskih strojev z listovko in 206 tkalskih strojev revolver. Skupno število montiranih statev je bilo leta 1961 716 strojev in zaposlenih 698 delavcev. Tkalnica II je imela v pripravi tedaj še 480 vreten za previjanje osnove. 200 vreten za previjanje votka, 3 sno-
vala, 3 škrobilne zastarele stroje in čistilnico blaga.
Prav tako kot za tkalnico I, je bilo tudi nujno potrébno modernizirati tkalnico II. Leta 1963 se je pričela zamenjava zastarelega strojnega parka. Najprej so bili izločeni iz proizvodnje navadni tkalski stroji po številu 225, namesto teh pa montirani novi avtomati iz ČSR (Kovo, tipa K 58). V prvi pošiljki je prispelo 224 strojev, v naslednjih letih pa je bilo montiranih še 198 Kovo avtomatov z ekscentri in li-stovkami, dalje 35 tkalskih avtomatov Utas in 62 avtomatov firme Picanol z listovko tipa CM-R. Leta 1974 so bili izločeni iz proizvodnje še Schönher, Utas avtomati ter nabavljeno novih 48 Picanol avtomatov tipa R-4 BL-176. Tako je tkalnica II imela pred II. fazo modernizacije montiranih skupno 611 tkalskih strojev z letno proizvodnjo 7,8 milijona tekočih metrov. Asortiment pa je bil pester in sicer: izdelava srajčevine, po-pelinov. pestrotkane tkanine, flanele. posteljnina, prti in robci, itd. Vzporedno s tkalnico je bilo treba nabaviti tudi opremo za pripravo in to nove kapacitete votkovih navijalnih strojev, f. Schweiter, nov škrobilni stroj f. Sucker, stroj za čiščenje cevk in strižni stroj firme Mensehner. S tem strojnim parkom je bila tkalnica II izpopolnjena do leta 1974.
Druga faza modernizacije TOZD Tkalnica pa se je pričela oziroma nadaljevala leta 1975. S preselitvijo predilnice iz obrata II v novo stavbo predilnice obrata I, je ostal prazen prostor v objektu A
(Nadaljevanje na 14. strani)
Ena od počitniških hišic v Novigradu
NAŠIH 50 LET
NAŠIH 50 LET
/		v	V	N
N	ASIH 50 LE	T • NAŠIH 5C	) LET
v				/
(Nadaljevanje s 13. strani)
obrata II, kjer je bilo prvotno planirano, da se bo v tem prostoru realizirala izgradnja obrata PVC. Zaradi spememb na svetovnem tržišču se je ta načrt opustil. Ker je bila v podjetju prisotna že dalj časa prostorska stiska na nekaterih delovnih fazah v TOZD, dalje potreba po obnovi strehe v
Tiskanina 1.1961 pred združitvijo
tkalnici I, problem organiziranja prehrane delavcev, zlasti onih, zaposlenih v DE tkalnica I, predilnica in vzdrževalnih obratov, je bil na samoupravnih organih obravnavan in sprejet program nadaljnje modernizacije TOZD tkalnice s tem, da se izpraznjeni prostor v obratu II da v uporabo in montažo novih brezčol-ničnih statev Diederichs in ostale opreme iz tkalnice I. Naštel bom le nekaj izhodišč, ki so narekovala realizacijo programa druge faze modernizacije TOZD tkalnice:
—	smotrno koriščenje razpoložljivega prostora v obratu II (bivša predilnica)
—	TOZD prelemenitilnica se omogoči večji manipulativni prostor in izločitev Kovo avtomatov iz zgornje tkalnice obrata I,
—	TOZD prehrana in oddih se omogoči prostor za ureditev jedilnice,
—	v DE tkalnici I se bo lahko postopno izvedla obnova strehe.
Delovna sredstva se je lahko premestilo iz DE I v DE II, del osnovnih sredstev pa se je izločilo iz proizvodnje.
V program so se vključile nove investicije in sicer 112
brezčolničnih statev firme Diederich, 36 statev TTM-176 z unitili, dalje 160 unifil aparatov za potrebe tkalnice I in 80 novih Picanolov TTM-176, 24 Picanolov MC-R4.
Z modernizacijo se je moral prilagoditi obseg proizvodnje za potrebe TOZD plemenitil-nica.
Racionalno zaposlovanje sodelavcev v TOZD tkalnica
glede na premeščanje kapacitet in zaradi lažjega sporazumevanja je vsa dejavnost v TOZD tkalnica bila razporejena v štiri osnovne dejavnosti: tkalnica DE I — kvadrat in L tkalnico tkalnica DE II — objekt A — bivša predilnica s tkalnico VI,
objekt B — pripravljanica s tkalnico I,
objektC — tkalnica II, III, IV, V in čistilnico blaga.
Za vse dane pogoje za realizacijo modernizacije je bilo potrebno nabaviti novo opremo in 1 "kom širinsko snovalo z dvema cevčnicama z delovno širino 1800 mm, 4 kom stojal za privezovalne stroje za brez-čolnične statve Diederichs D 225 in D 185, 1 kom merilni stroj z delovno širino 1800 mm z možno paletizacijo, 1 kom barvni aparat s kapaciteto 80 kg, 5 kom transportnih vozičkov Schultheis, 4 kom pre-gledovalne mize. Prav tako so vključene nove Diederichs statve 112 kom, dalje 36 Picanol TTM z unifili. Z nadaljnjo modernizacijo TOZD tkalnice se je moralo premestiti strojno opremo z DE tkalnica I v DE
tkalnico II in sicer 110 statev gladkih in ekscenterskih Kovo K 58 in pa 70 Picanol statev gladkih v objekt A, 2 votkovno navijalna stroja s 96 vreteni, montaža novega škrobilnega stroja, previjalna stroja AWA. novega merilnega stroja in novega strižnega stroja Mon-forst.
V DE tkalnici I pa je bilo izločenih 65 Rutti ozkih in 22
širokih Rutti avtomatov, ter postopno izločanje Kovo statev iz zgornje tkalnice obrata I. Pred pričetkom obnove strehe so bila izvedena vsa pripravljalna dela in premeščenih 80 Picanol listkovk v prostor, kjer so bili montirani ozki Rutti in široki avtomati. Po končani posamezni fazi obnove strehe je bilo treba še premestiti stroje po predvidenem načrtu, tako da je bila dana možnost z 20. 1. 1976 za pričetek gradnje obrata družbene prehrane. DE taklnica II pa je pričela z montažo v mesecu maju 1975 in sicer s 112 Diederichs statvami in končala v oktobru 1975.
Po zaključku navedenih del se je pričela III. faza modernizacije TOZD tkalnica in
DE pleme-nitilnica I in DE gravura
Po osvoboditvi je bil strojni park v oplemenitilnici Tiska-
sicer v aprilu 1976 v tklanici I, kjer je bilo izločenih 104 Rutti avtomatov, kateri so se zamenjali z 80 statvami III-176, opremljeni z unifili in optičnimi tipalci. Prav tako pa je bilo še montiranih 80 unifil aparatov z optičnimi tipalci na obstoječih Picanol listov-kah tipa CM-R. V DE tkalnica II pa je bilo izločenih iz proizvodnje še zadnjih 35 Utas avtomatov, ki so bili nadomeščeni z novimi 24 stroji f. Tekstilstroj TTM R4 MC T 200, opremljeni s štiribarvnimi unifil aparati z optičnimi tipalci. Tako je bila predvidena modernizacija TOZD tkalnice zaključena v letu 1976 in sicer meseca avgusta. Vso to zamenjavo in preureditev strojnega parka ter spremembo asortimenta pa ne moremo označevati, kot da je TOZD Tkalnica sedaj moderna in tehnično na visoki ravni, namreč vsa dosedanja modernizacija je samo dopolnitev najbolj problematičnih vrzeli v tehnološkem postopku, katera pe je z zanesljivim delom delavcev v kolektivu TOZD Tkalnica omogočila doseči boljšo kvalitetno raven in višjo stopnjo produktivnosti.
Tako je sedaj v TOZD tkalnica montiranih 1.544 tkalskih strojev in sicer v DE tkalnica I 661 in v DE tklanici II 883, z odgovarjajočo pripravo. Skupno število zaposlenih po planu znaša 810 delavcev, DE I 320 in DE II 490. Letno planirana proizvodnja znaša v TOZD Tkalnica 24 milijonov tekočih metrov. Na podlagi rezultatov v letu 1977 je TOZD tkalnica zadovoljivo izvršila gospodarski načrt. Plan v tekočih metrih je bil izvršen 103 v votkih 102 '/<■’. Prav tako se je povečala delovna storilnost napram letu 1976 za 5 c/r in učinkovitost strojnega dela za 3 K. Dosežena kvaliteta je 92 (C Za nadaljnji razvoj in doseganje še boljših rezultatov bi bilo v bodoče misliti potrebno še na nadaljnjo modernizacijo tkalnice z novimi modernimi tkalskimi stroji, transportnimi sredstvi ter urejenimi delovnimi pogoji za uspešno vključevanje v mednarodno delitev dela. B. S.
nine zelo zastarel in izrabljen, saj so bivši lastniki Jugobrune s Češke pripeljali stare stroje in so na njih delali dolgo let, tako da so bili že zelo izrabljeni.
V oplemenitilnici so bili postavljeni v belilnici 4 kuhalni
TOZD Plemenitilnica
Spominska plošča Ivanu Tomincu, organizatorju tekstilne stavke
kotli za kuhanje blaga, dalje valjčni stroji za beljenje blaga s hipokloritom. V barvarni je bilo postavljeno 12, večinoma lesenih žigrov. V tiskarni je stalo 8 starih tiskarskih strojev, 2 parilnika, 3 kontinuirno-pralni stroji, 3 zelo stari raz-penjalni sušilniki, 2 valjčna sušilna stroja, 2 valjčna kalan-dra ter 1 finisch kalander. V kosmatilnici je stalo 8 kosma-tilnih strojev:
Gravura je imela 1 star pantografski stroj in opremo za graviranje vzorcev z ntole-tami.
Za dvig produkacije in za kvalitetnejšo izdelavo je bilo nujno potrebno modernizirati strojno opremo, kar je bilo možno posebej še takrat, ko se je leta 1952 začel izvoz tiskanega blaga v Turčijo, Irak in pozneje še v druge dežele.
Leta 1952 je bilo nabavljenih 6 modernih avtomatskih žigrov: 4 za normalno širino blaga in 2 za širše blago pri švicarski firmi Benninger. Z njimi so bili zamenjani stari leseni žigri.
Leta 1954 je bil nabavljen visokokapacitetni najmodernejši razpeljalno-sušilni stroj, nemške firme Dornier in z njim zamenjan 1 star razpenjalno-sušilni stroj. V letih 1955 — 56 je bil nabavljen stroj za im-pregniranje in sušenje naftoli-ranega blaga, impregnirano-sušilni stroj Hotflue pri nemški firmi Haas. V istih letih je bil kupljen in montiran nov moderen l()-barvni tiskarski rolo stroj s sušilno komoro velike kapacitete pri nemški firmi Kleinevvefers. Stroj je opremljen s Parex-tiskarskim suk-nom, ki omogoča tiskanje brez tekačev; tiskarska deka pa se kontituirno pere na posebni pralni ureditvi.
V	letih 1954— 1956 se je pričel izvoz tiskanega blaga v milijonskih količinah, najprej v Turčijo, nato še v Irak in Libanon, pozneje pa še v mnoge druge dežele. Turški importerai so prišli z nemškimi kolekcijami tiskanega blaga in v obratu so jih povečini sprejeli, čeprav je bilo za mnoge potrebno šele vpeljati posebne tiskarske postopke. Z uspešnim izvozom je bilo možno nabavljati nove moderne stroje.
V	letih 1957—1958 so bili nabavljeni in montirani naslednji novi stroji:
—	široki moderni razpenjal-no-sušilni stroj, velike kapacitete za blago, širine do 160 cm, nemške firme Artos,
—	kontinuirno barvno-pral-ni stroj za barvanje naftolira-nega blaga v širinskem stanju, nemške firme Dornier Hau-bold,
—	egalizirani stroj za egal-ziranje blaga pred tiskom, firme Artos,
—	finish-kalander za kalan-diranje blaga s specialnimi apreturami. firme Kleinevvefers,
—	dublirno navijalni stroj za navijanje in dubliranje gotovega blaga nemške firme Menschner.
Leta 1957 je bil kupljen kon-denazicijski stroj nemške firme Dorneier, ki je omogočal kondenzacijo pigmentnih tiskov in specialnih apretur.
V	letih 1959 — 60 je bil na-
bavljen moderen parilnik za parjenje tiskanega blaga, nemške firme Benteler. Parilnik je velike kapacitete, s spiralnim potekom blaga in možnostjo parjenja dveh vzporednih trakov blaga normalne širine. V istih letih je bil tudi nabavljen širinski pralni stroj,	srednje
velike kapacitete —	nemške
firme Kleinevvefers.
V	istem času je bil kupljen
najmodernejši široki tiskarski rolo-stroj, francoske firme Deck z Artos-ovo sušilno napravo,	mansardo z	Darex
tiskarskim sunkom in kon-tinuirnim pranjem tiskarskega sukna	na posebni	pralni
ureditvi. Omogoča tisk 140 do 150 cm širokega blaga. V istih letih 'so bili nabavljeni tudi 4 novi kosmatilni stroji italijanske firme Crosta.
V	letih 1960 — 61 je bila nabavljena strojna oprema za foto-gravuro, ki je bila potrebna zaradi zahtevnih novih vzorcev, posebno za izvoz. To je naprava za slikanje vzorcev, velik foto-aparat, naprava za nanašanje foto-želatine na tiskarske valje in naprava za osvetljevanje in jedkanje tiskarskih valjev. Nabavljen je bil tudi stroj za adiranje filmov. Oprema je bila od nemške firme Kaulen iz Kol-na.
Pripomniti je treba, da je imela gravura zelo dober strokovni kader graverjev in to še iz bivše Jugobrune in Jugo-češke — z velikimi izkušnjami, kar je vsekakor bistveno pripomoglo k uspešnemu delu tiskarne.
Leta 1962 — 63 je bila zgrajena velika nova hala poleg tkalnice za novo belilnico, ki je bila v teh letih montirana. Belilniea za kontinuirno pra-mensko beljenje, z dvema velikima škornjema in pripadajočimi impregnirnimi in pralnimi stroji za beljenje z vodikovim prekisom. V istih letih je bil nabavljen stroj za poskusno tiskanje in kolekcioniran je. nemške firme Saueressig.
V	naslednjih letih je bil kupljen še kondenazcijski stroj
firme Artos za kondenziran je specialnih aperatur.
Izboljšava strojnega parka se je vršila v poznejših letih 1964 — 65 tudi z nakupom nekaterih že deloma rabljenih, a modernih strojev v Nemčiji in Avstriji. Tako je bil kupljen prav dober širinski pralni stroj firme Küsters, ki še danes dobro služi, nadalje že rabljen a moderen 6-barvni tiskarski rolo stroj firme Kleinevvefers in 1 enak rolo stroj — 4-bar-ven v Avstriji. Ta dva stroja sta zamenjala 2 stara rolo stroja.
Leta 1957 je bil montiran nov razpenjalni sušilni stroj firme Artos za razpenjanje blaga do širine 120 cm in z napravo za regulacijo in urejanje votkov.
V letih 1969 — 70 so bili kupljeni sledeči novi stroji za odstranitev proizvodnih grl:
—	novi mercerizirni stroj visoke kapacitete. švicarsje firme Benninger. Omogoča moderniziranje dveh vzporednih trakov blaga normalne širine,
—	najmodernejši 10-barvni rotacijski tiskarski stroj, holandske firme Stork z viso-kokapacitetno mansardo za sušenje tiskarskega blaga,
—	pralni stroj za tiskano blago velike kapacitete Niagara. italijanske firme Mezzera.
Ti stroji, potrebni za odstranitev proizvodnih grl, so bili montirani v letih 1970 — 71 v novi veliki proizvodni hali, ki je bila posebej zato sezidana poleg stare tiskarne.
Leta 1972 je bil kupljen še razpenjalno-sušilni stroj velike kapacitete za sušenje in fiksiranje tudi sintetičnega blaga nemške firme Brückner.
Leta 1975 je bil nabavljen moderen 10-barvni filmski avtomatski stroj s ploskimi ša-
blonami firme Joh. Zimmer (Celovec) za filmski tisk. Ta stroj je omogočil zahtevno tiskanje najblj modernih vzorcev.
Vsako leto je bil zelo važen izvoz tiskanega blaga, letno več milijonov metrov. Za uspešno delo za izvozno blago smo osvajali vse najmodernejše postopke tiskanja, tako tiskanje s pigmentnimi barvili in tiskanje z reakcijskimi barvili. Nabavljeno je bilo tudi Bieger-jevo korito, postavljeno pred širinski pralni stroj, za fiksiranje reakcijskih barvil.
Inozemske znane barvne tovarne so imele pri nas več simpozijev o modernih postopkih tiskanja. Tako nemška tovarna Bayer, nemška tovarna Hoechst in švicarska tovarna Ciba. Slednja celo dvakrat.
DE plemeni-tilnica II
Plemenitilnica II (Intex) je bila po osvoboditvi razmeščena v naslednjih prostorih: barvarna preje in prediva v prostoru, kjer je sedaj smodil-nica. Belilniea, marcerizacija, pralnica, barvarna tkanin, apretura, in adjustirnica pa v sedanjem prostoru apreture, t. j. v prvem nadstropju visoke stavbe, v pritličju iste stavbe pa je bila smodilnica. skladišče barvil in kemikalij, ter majhen laboratorij.
V drugem nadstropju visoke stavbe pa se je nahajalo skladišče surovih tkanin, velika kosmatilnica in žametarna. Delovni pogoji v tako tesnih prostorih, so bili seveda slabi, kljub lepemu zunanjemu videzu, saj je bila skoraj vsa
(Nadaljevanje na 16. strani)
NAŠIH 50 LET
NAŠIH 50 LET
NAŠIH 50 LET • NAŠIH 50 LET
V_______________________________
(Nadaljevanje s 15. strani)
proizvodnja koncentirana v prvem nadstropju visoke stavbe.
Pomembnejši napredek glede prostorov je bil v letu 1963, ko je bila za potrebe mokre plemenitilnice dograjena stavba, ki je vzporedna s kotlovnico. Tja se je preselilo skladišče surovih tkanin, belilnica, mercerizacija. barvarna tkanin in barvarna preje. Tako si je plemenitilnica pridobila možnosti za sodobnejši razvoj. Po združitvi s Tiskanino je bilo likvidirano skladišče gotovih tkakin v tretjem nadstropju visoke stavbe, ki je bilo dodeljeno konfekciji Triglav. Leta 1969 je bila ukinjena žametarna, razprodali so se delno tudi kosmatilni stroji. Sledila je preselitev adjustir-nice v II. nadstropje, tako da je bilo celotno III. nadstropje dodeljeno konfekciji Triglav.
Vzporedno s prostorskim, je potekal tudi tehnološki razvoj
plemenitilnice II. Najprej bi omenili barvarno preje in prediva. Barbarna prediva je bila 1. 1962 ukinjena vzporedno z ukinitvijo vigogne predilnice, ki je bila nerentabilna. V njej se je barvalo predivo za potrebe vigogne žakardskih odej in flanelastih rjuh. Predivo se je barvalo na odprtem pak-apa-ratu. kapacitete do 100 kg z direktinimi barvili. Ko se je v letu 1953 pridružil Inteksu tudi Tekstilindus iz Gašteja (sedaj Sava), je bil v nove prostore preseljen tudi nekoliko boljši barvni aparat firme Thies s kapaciteto 160 kg. Ta aparat je služil za barvanje križnih navitkov, medtem ko so se osnovni valji barvali na aparatu firme Krantz. Leta 1958 pa je bil kupljen nov barvni aparat firme Thies, na katerem je bilo možno barvati po tri osnovne valje hkrati, imel pa je tudi stojalo za križne navitke. Takrat sta bila izločena tudi oba stara barvna aparata. Nova barvarna je
delala mnogo bolj kvalitetno, ker je bil aparat sodobnejši, razen tega se je pa barvalo tudi z mehko vodo, kar je odpravilo številne prejšnje težave. Z vedno krajšimi naročili je postal tudi 160 kilogramski aparat prevelik za določena naročila, zato je bilo potrebno nabaviti še en aparat z manjšo kapaciteto. Leta 1973 se je nabavil nov aparat s kapaciteto 65 kg, kjer je možno barvat i po en valj ali ustrezno količino križnih navitkov. Z nabavo novega visokotempe ra turnega aparata je bil avtomatiziran tudi Thies aparat iz leta 1958, s tem pa je barvarna preje dobila sedanjo podobo.
Belilnica se je do leta 1953 nahajala v prvem nadstropju visoke stavbe, kjer sta danes kontrolni in razvojni laboratorij. Imela je en kotel za kuhanje pod pritiskom s kapaciteto 11000 litrov. Kotel je bil lociran zunaj stavbe ter se je nahajal v pokriti baraki, ki je bila prislonjena ob južno stran
visoke stavbe. Poleg kotla za izkuhavanje sta bila postavljena v belilnici dva velika pramenska pralna stroja z lesenimi ožemalnimi valji, dva manjša impregnacijska clapo-ta in sicer eden za impregnacijo z natrijevim hipokloritom. drugi pa za antikloriranje in kislinjenje. Poleg teh strojev pa so stali odlagalni bazeni, kjer je tkanina čakala po raz-škrobljenju. po kloriranju, an-tikloriranju, pa tudi gotovo beljenje tkanine. V belilnici se je nahajal tudi mereerizirni stroj Haubold, ki je izviral še iz Jugočeške. Ta še danes obratuje, čeprav je bil že najmanj trikrat prestavljen. Poleg tega stroja je bil še manjši diskuntinuirni valjčni merce-rizirni stroj firme Klainewe-fers, ki pa po osvoboditvi ni dosti obratoval, ker je bil zelo nepraktičen in neracionalen, leta 1954 pa je bil tudi izločen. V letu 1953 je bila belilnica prestavljena v nove prostore, kjer se je vršilo t. zv. mokro plemenitenje. Tam je bila postavljena cela linija pramen-skega beljenja, ki je vsebovala smodilnico, razškrobilnico, dva kotla za izkuhavanje, dva pramenska pralna stroja, dva impregnirna clapota. odlagalne bazene in vodni kalander. Ker je primanjkovalo sušilnih kapacitet, je bil leta 1957 montiran dvopramenski sušilnik firme Artos. V letu 1961 je bila montirana Pad-rol širinska belilnica, ki je omogočala beljenje v razširjenem stanju. Ta način beljenja je omogočil nov, kvalitetnejši vzpon na področju plemenitenja enobarvnih tkanin. Pramensko beljenje se je vedno bolj opuščalo in leta 1972 je bila premenska belilnica v celoti izločena iz proizvodnje. Ker je primanjkovalo pralnih kapacitet, je bil leta 1967 montiran širinski pralni stroj Rotova, ki je zasnovan na principu pranja s centrifugalno silo. Ta stroj je nadomestil star širinski pralni stroj filme Kerna. Leta 1973 je bil pa montiran nov širinski pralni stroj Goller, ki je dokončno rešil problem širinskega pranja v plemenitil-nici II. 17-letno obratovanje Pad-rol širinske belilnice je povzročilo, da so bile strojne naprave vedno bolj iztrošene, zato je bilo treba misliti na novo belilnico. V letu 1977 je bila kupljena nova belilna naprava zahodno nemške firme Artos in sicer kontinuir-na širinska belilna enota pod imenom Rapid-Relax, ki je po dosežku razvoja belilne tehnologije sedaj prva v državi.
Barvarna tkanin je dosegla prvi pomembni napredek 1.
1953, ko je bila instalirana naprava za mehčanje vode. Do takrat je barvanje v glavnem potekalo na žigrih in sicer je bilo do leta 1945 na razpolago 8 žigrov: 2 velika žigra za barvanje velvetona in žameta, 3 ozki in 3 široki žigri. V letu 1948 so bili nabavljeni še 4 široki žigri, tako da je bilo skupno na razpolago 12 strojev za barvanje. To je bila že dokaj velika barvarna, ki pa do 1. 1953, ko so se povečale kapacitete tkalnice, ni vedno obratovala v polnem obsegu. Leta 1953 se je zgradila tudi nova barvarna in sicer na istem mestu, kot je sedaj. Za tiste čase je bila to najmodernejša barvarna, predvsem v gradbenem pogledu: prostorna, svetla, z odlično klimatizacijo. V barvarni je bila postavljena tudi barvna kad z motovilom, kjer se je vršilo iz-kuhavanje žameta. Prvotno je bila to lesena kad, kasneje se je pa doma izdelal stroj iz nerjaveče pločevine. Pokazala se je tudi potreba po nabavi foularda, vendar pa za nabavo ni bilo dovolj deviznih sredstev. Tako je bil kar doma skonstruiran skromen dvo-valjčni foulard, ki pa ni zadoščal za uvedbo pad-jig postopka. V takratni Tiskanini se je takrat nahajal štirivaljč-ni Fibre foulard, ki pa ni bil v uporabi in je bil od njih odkupljen za 1 milijon dinarjev. Le-tega so doma potem rekonstruirali in 1958. leta izročili v obratovanje. S tem strojem so bile pridobljene nove izkušnje in nov napredek v kvalitetnem barvanju reduktivnih barvil. Leta 1960 so bili kupljeni 4 novi breznapetostni žigri na hidravličen pogon od firme Benteler, ki so nadomestili 4 stare iztrošene stroje. Z uvedbo poliesterskih vlaken
je bilo treba tudi dopolniti kapacitete v plemenitilnici, zato je bila 1. 1958 nabavljena termosol naprava. Leta 1977 je bil nabavljen tudi nov foulard, ker je bil star že popolnoma iztrošen. Vsekakor pa bo v bližnji prihodnosti treba misliti na posodobitev barvarne, ker je strojni park zastarel — predvsem so mišljeni tu žigri, katerih večina izvira še iz predvojnih let.
Apretura s kosmatilnico je bila do leta 1945 v prvem in drugem nadstropju visoke stavbe. Po letu 1945 je apretura imela naslednji strojni park:	1 razpenjalno sušilni
stroj s predsušilnimi bobni. 1 bob n asti sušilni stroj, 2 pon-vasta likalnika, 1 ozki kalan-der, 1 široki kalander, 1 finiš kalander, 1 stiskalna naprava za klote, 16 kosmatilnih strojev, 3 stroji za rezanje žameta, 1 stroj za mokro krtačenje žameta, 1 stroj za suho krtačenje žameta, 2 stroja za striženje velvetona in 1 egalizirno kolo. Za tiste čase je bila sicer dobro opremljena, vendar pa se je kmalu pokazala potreba po kondenzirnem stroju. Iz uvoza ga zaradi pomanjkanja sredstev ni bilo možno nabaviti, zato je bil nabavljen v mariborski tekstilni tovarni PTM, omogočal pa je konden-ziranje do 135 stopinj Celzija, torej za formaldehidno-seč-ninske smole. S pojavom reak-tantskih smol, pa je bilo potrebno stroj preurediti na višje temperature, kar je bilo z montažo električnega dogreva-nja izvedeno v 1. 1967. V letu 1962 je bil še nabavljen mon-forizirni stroj za skrčevanje. Leta 1967 je bil nabavljen tudi razpenjalno sušilni stroj, ki je omogočil uvedbo sintetičnih tkanin iz poliestra, uvedbo permanentno apretiranih tka-
nin za srajčevine »Wasch and Wear«, s tem pa tudi uspešno proizvodnjo vrhunsko pleme-nitenih tkanin. V proizvodnji tkanin dobiva vedno večji delež uporaba poliesterskih vlaken, zato se je kmalu pokazalo, da je potreben še en sodoben sušilno razpenjalni stroj. To je bilo realizirano v 1. 1977, tako da je omenjeni stroj pričel obratovati v I. tromesečju letošnjega leta. Naj omenimo, da je bila plemeni-tilnica II svoječasno znana kot velik proizvajalec kvalitetnih flenel in barhentov. S spremembo stanovanjskih in oblačilnih navad pa se je tudi zmanjšala proizvodnja tovrstnih tkanin, zato je bilo leta 1969 odprodanih 12 kosmatilnih strojev. Istočasno je bila odprodana tudi žame-tarna. Obdržalo se je samo 4 kosmatilne stroje, strižni stroj in ponvaste likalnike, kar omogoča še proizvodnjo velvetona.
Nadaljnji razvoj TOZD Ple-menitilnica, ki ga sestavljajo delovne enote plemenitilnica
Prehrana
V Tiskanini se je takoj po osvoboditvi že ustanovila menza in sicer v prostorih sedanje dvorane delavskega sveta. Namenjena je bila predvsem samskim delavcem, ki so lahko dobili zajtrk, kosilo in večerjo. Ob združitvi Tiska-nine in Tekstilindusa na Ga-šteju pa se je že obstoječa menza na Gašteju adaptirala leta 1949, ki je bila za tiste čase zelo sodobno opremljena.
I, plemenitilnica II in gravura, je usmerjen v srednjeročnem razvojnem programu k večji fleksibilnosti proizvodnih kapacitet, ki bodo omogočile večjo tržno prilagodljivost.
V ta namen je bila leta 1977 izvedena večja investicija v gravuri, katere namen je bil — doseči večjo kvaliteto v izdelavi šablon za filmski tisk in rotacijo.
S tem se je kapaciteta izdelanih šablon povečala, kar je omogočilo doseči večjo pestrost v ponudbi tiskanih tkanin. V obratu plemenitilnice I pa je bil 1.	1977 kupljen
Hydrotex pralni stroj firme Artos, ki tudi močno pripomore k pranju tkanin, tiskanih z reaktivnimi barvili.
Vse te investicije so pač posledica dogajanj na tekstilnem trgu, kjer je ponudba tekstilnih tkanin še vedno večja od povpraševanja in na takem trgu uspe le tisti ponudnik, ki ne pozna proizvodnih limit ne v kapacitetah, ne v asorti-manu.
Imela je sodobno kuhinjo, bife in veliko jedilnico. Tudi ta menza je bila namenjena predvsem samskim delavcem, v kateri je bilo možno dobiti zajtrk, kosilo in večerjo. Jedilnica je služila še za razne kulturne prireditve, družabne sobotne večere in za širše sestanke družbeno-političnih organizacij. Ta menza je bila ukinjena leta 1955.
V tem času so imeli menzo tudi v obratu II (Intexsu), ki
DE plemenitilnica I
TOZD Prehrana in oddih
NAŠIH 50 LET • NAŠIH 50 LET
r	'\M	V	N
N	ASIH 50 LE	T • NAŠIH 5C	) LET
v				
(Nadaljevanje s 17. strani)
je prvotno izdajala le tople in mrzle napitke ter mrzlo hrano. Tudi jedilnico *so poleg malice uporabljali za kulturne prireditve, družabne večere in sestanke, predvsem mladinska organizacija.
Na pobudo sindikalne in ostalih družbeno političnih organizacij se je porodila ideja o organiziranju prehrane — predvsem toplih obrokov za malico — tako v Tiskanini, kot tudi v lnteksu. V' Inteksu so kuhinjo in njene prostore preuredili iz nekdanjih pisarn uprave, jedilnica pa je bila že zgrajena v pritličju stanovanjske stavbe. V Tiskanini pa je bila leta ’ 1959 adaptirana in preurejena sedanja stavba, v kateri je v pritličju dobila prostore delavska restavracija in sicer: kuhinjo s stranskimi prostori, kletjo in jedilnico z bifejem. V tem času je bil urejen in odprt tudi bife poleg tkalnice.
Takoj na začetku se delavci niso posluževali v tolikšnem številu toplih obrokov kot sedaj. Več so se posluževali uslug bifeja. To pa je razumljivo, saj so ves čas zaposlitve nosili malico s seboj oziroma od doma, ker jim do takrat praktično ni bila dana možnost, da bi si malico lahko kupih v podjetju.
Ob združitvi v današnji Tekstilindus je bila ustanovljena Delavska restavracija Tekstilindus Kranj. Namen ustanovitve te enote je bil, da se zaposlenim delavcem, njihovim svojcem, pa tudi drugim, zagotovi dobra in cenena prehrana. K tej enoti se je kasneje priključila na novo ustanovljena delavska restavracija v Delavskem domu. Leta je sodobno opremljena s kuhinjo in stranskimi prostori, jedilnico in bifejem. Restavracija nudi svoje usluge stanujočim v delavskem domu, kot tudi članom sosednjih kolektivov oziroma stanujočim v Stražišču.
Vse tri restavracije v Kranju imajo zmogljivost za najmanj 800 kosil, 3.000 malic ter 300 večerij. Število sedežev pa se je z izročitvijo nove jedilnice v tkalnici (obrat I) podvojilo. Nova jedilnica je bila izročena svojemu namenu 26. aprila letos, to je pred praznikom dneva OF oziroma 1. majem. Jedilnica je sodobno in funkcionalno urejena. Ima samopostrežno linijo, bife in pomivalnico. Vsi zaposleni, ki se hranijo v tej jedilnici, so solidno in hitro postreženi. Predvsem pa so najbolj zadovoljni zaposleni v TOZD Tkalnica in Predilnica, ter VEO,
ker so pred tem malico zaužili kai' na delovnih mestih.
Sedaj poteka adaptacija kuhinje in njenih prostorov v obratu I. Kuhinja in njeni prostori bodo sodobno in funkcionalno urejeni. Ravno tako bo preurejena tudi jedilnica in bife.
Letovanja
Bivša Tiskanina je že v letu 1949 uredila svoj prvi počitniški dom v Poreču. Dom je imel okrog 60 ležišč in restavracijo. Svojemu namenu je služil deset let, t.j. do leta 1959. Torej smo imeli dom v najem 10 let. Istega leta smo se odločili za nakup počitniškega doma v Fiesi. Tudi ta dom je imel približno enako število ležišč oziroma 19 sob z 80 ležišči.
Tudi bivši Intex je že v letu 1952 pričel z urejanjem počitniškega naselja v Ankaranu. Najprej je imel šotore, nato pa montažne hišice. Leta 1958 pa so pričeli z urejanjem zemljišča v Novigradu in leta 1959 postavili šest montažnih hišic s kuhinjo in restavracijo. V tem času so kupih in uredili tudi počitniški dom v Bohinju in kočo na Krvavcu.
Z združitvijo podjetij Tiskanina in Inteks je bil dan vse večji poudarek na razvoj počitniškega doma v Novigradu. Tako se je vsako leto od 1959. dalje večalo število montažnih hišic in s tem seveda število ležišč. Ob tem ne smemo prezreti dolgoletnega upravnika doma Naceta Aljančiča, ki je vseskozi sodeloval in vodil dela pii izgradnji tega doma, pozneje pa tudi dolga leta vodil dom v času sezone. Kot že rečeno, je bila takratna odločitev, da se povečujejo kapacitete v počitniškem domu v Novigradu in s tem tudi odločitev za odprodajo počitniškega doma v Fiesi. Sedanja kapaciteta počitniškega doma v Novigradu (Pineta) je naslednja:
—	21 hišic po 4 ležišča
—	17 hišic po 3 ležišča
—	10 hišic po 2x2 ležišča
Skupaj torej 48 hišic s 175
ležišči.
Poleg tega pa je za osebje doma rezerviranih 16 ležišč. Vseskozi sta postavljena tudi dva šotora za priložnostne goste. Z dodatnim ležiščem v večjih hišicah, pa se lahko poveča kapaciteta doma še za nadaljnjih 21 ležišč.
Dom v Novigradu ima urejeno kuhinjo in njene prostore, jedilnico s 135 sedeži ter bife. Urejeno je tudi kegljišče, otroško igrišče, na razpolago
Počitniški dom Bohinj
so tudi drugi športni rekviziti — zelo lepo pa je urejena tudi plaža.
Počitniški dom Bohinj
ima 5 sob s skupno 16 ležišči, jedilnico, in kuhinjo, v kateri si hrano pripravljajo gosti sami.
Delovna skupnost skupne službe se organizacijsko deli na strokovne službe in vzdrževalno energetsko službo.
Strokovne
službe
Strokovne službe so z
ozirom na delovna področja razdeljene v osem sektorjev: sekretariat, kadrovski sektor.
Koča na Krvavcu ima 6
ležišč z jedilnim kotom in štedilnikom. Hrano si morajo tudi tukaj gostje pripravljati sami. Koča ima izredno lep razgled, v zimskem času pa je v njeni okolici ugodna smuka.
razvojni sektor, ekonomski sektor, tehnični sektor, kontrolni sektor, komercialni sektor in finančni sektor. V strokovnih službah je zaposleno skupaj 270 delavcev. V okviru pristojnosti, določenih v samoupravnih aktih, si kar najbolj prizadevajo izpolnjevati sklepe, sprejete na zborih delavcev ter zasedanjih samoupravnih organov in družbenopolitičnih organizacij.
DS Skupne službe
fr 	=	 =		
Predsedniki	
delavskih svetov	
TISKANINA	
Teran Srečo	1950- 1953
Istenič Franc	1953-1954
Kompare Viktor	1954-1956
Strajnar Marija	1956-1957
Mauser Ivan	1957-1960
Božičevič Janez	1960-1964
INTEX	
Draksler Pavle	1950- 1952
Matelič Stane	1952-1953
Rakovec Anton	1953 - 1954
Draksler Pavel	1954-1956
Rakovec Anton	1956-1958
Hribar Anton	1958-1959
Hribar Franc	1959-1960
Križaj Franc	1960-1961
TEKSTILINDUS	
Božičevič Janez	1961 - 1964
Krmelj Franc	1964-1967
Humer Zlata	1967-1968
Soklič Boris	1968-1970
Cerne Zvone	1970
Abramič ing. Olga	1970-1973
Mauser Ivan	1973-1978
Legat Vili	1978-	
V				J)
Prodaja doma
in na tujem
Vzdrževalno
energetska
služba
Vzdrževalno energetska služba šteje v obeh obratih 243 delavcev. To je priprava dela za vzdrževanje, vzdrževalni obrati z mehanično, elektro in mizarsko delavnico ter zunanjimi delavci in mazalno službo ter energetiko v obratu I in II. Teh, 10,5 ’< od vseh zaposlenih delavcev v Tekstilindusu, ima nalogo, da preventivno in kurativno vzdržuje strojni park in objekte, kotlarni in elektrarni pa oba obrata oskrbujeta s paro, mehko vodo in delno z električno energijo. Ob intenzivni obnovi strojnega parka vzdrževalci od temelja do stavljenja stroja ali strojne opreme sodelujejo pri montažah. Ob letnih dopustih plemenitilnic opravijo remont plemenitil-niških ter energetskih naprav. Posebno slednje je treba pripraviti za nemoteno obratovanje skozi vse leto.
Formiranje vzdrževalcev je nastopilo že ob ustanovitvi enega in drugega obrata. Ti obrati so se kasneje dopolnjevali z večanjem proizvodnih obratov in razvojem tehnike, ki danes zahteva tudi nenehno usposabljanje vzdrževalcev, saj je pri vsakem stroju prisotna hidravlika, stisnjeni zrak in elektrika. Posebnost v vzdrževanju predstavlja izdelovanje rezervnih delov, katerih ni več možno nabaviti.
Energetsko sta se oba obrata razvijala postopno. Ce prič-
nemo z obratom 1, je bil v začetku mali kotel za tehnološko paro, potem dve loko-mobili za pogon tkalnic, leta 1934 v sedanji kotlarni postavljen še en kotel in 1937 je pričel obratovati še obstoječi Babcox kotel in parna turni-ba 1.3MW. Kmalu po vojni je vsled obnove obratov in strojnega parka nastala potreba po zamenjavi energetskih virov. Tako je bil 1. 1956 stavljen v pogon kotel z učinkom 14,5/18 t/h pare in 1957 parna turbina 1 MW. Potrebe po tehnološki pari večjega pritiska so zahtevale kasneje še postavitev kotla za kurjenje z mazutom. Iztrošenost naprav pa spet narekuje zamenjavo kotla in nekaterih vzporednih naprav. V obratu II sta bila v stari kotlarni dva kotla za tehnološko paro in gretje. V pred vojno zgrajeni novi kotlarni pa nov kotel in turbina. Montaža je med vojno zastala in sta tako obe napravi pričeli obratovati 1. 1947. Zaradi razvoja je bil v obratu II stavljen v obratovanje 1963. leta nov kotel in nova turbina.
V povprečju je dnevna proizvodnja pare v obeh obratih 1025 ton, in poraba premoga 200 ton, ter 13—14 ton mazuta. Lastna proizvodnja električne energije je 67.200 KWH, kupimo pa je 66.500 KWH.
Vzdrževalci, kot energetiki so vsled slabega stanja naprav prispevali velik delež k obnovi, v cilju zmanjšanja zastojev pa že vsa leta vzdržujejo naprave ob dela prostih dnevih.
Svoj delež so prispevali tudi v NOB, sodelujejo tudi v samoupravnih organih, itd.
Tekstilindus, kot eden največjih proizvajalcev tiskanih bombažnih tkanin v Jugoslaviji, izdela letno približno 25 milijonov metrov tkanin (leta 1978 — 24 milijonov metrov). V glavnem so to bombažne tkanine (17,5 milijonov metrov), sintetične tkanine (4,3 milijone metrov) in stanične tkanine (2,2 milijona metrov). Naš ponos so: bombažni satinet, batist iz 100 % česanega bombaža in batist iz mešanice poliester-bombaž, tiskane in enobarvne tkanine za posteljnino, tkanine za ženske obleke, bluze, itd., ter pestrotkane tkanine za moške srajce. Naše tkanine poznajo ljudje v mnogih deželah sveta, zato ne bo čudno, če boste v Londonu, Frankfurtu, Stockholmu, Bei-rutu, Bagdadu, itd. srečali človeka, ki bo oblečen v tkanino, izdelano v Tekstilindusu. Izvozimo namreč nad 20 % celotne proizvodnje, kar pomeni približno 5 milijonov metrov. Velik del izvoza gre v Zahodno Evropo, Bližnji Vzhod in Sovjetsko zvezo. Stike imamo tudi z Ameriko, Afriko in Azijo.
Okrog 80 % naše proizvodnje prodamo na jugoslovanskem
tržišču in sicer približno 50 r/r trgovini in 50 % reprodukciji. Zadnja leta opažamo vedno slabšo prodajo metražnih tkanin preko trgovskih organizacij, zato je perspektivna orientacija na reprodukcijsko mrežo. To je tudi razlog, da smo prodajo organizacijsko razdelili na dva oddelka in sicer:
—	oddelek za prodajo trgovini in
—	oddelek za prodajo reprodukciji.
Trenutno imamo po celi Jugoslaviji odprtih 18 skladiščnih izpostav, od tega 15 izven naše republike. Kljub temu največ blaga prodamo v Sloveniji (približno eno tretjino), sledi Srbija, itd. Žal moramo priznati, da imamo zadnje čase vse več težav s prodajo tako na domači trg, kot tudi v izvoz. Razlogi so različni. Na nekatere bi z našim solidnejšim delom, elastičnostjo in natančnostjo lahko vplivali, na nekatere pa nimamo vpliva in se z njimi spopada celotna tekstilna industrija.	B. Remic
rf	.... ^
Dosedanji direktorji Tekstilindusa
Jugobruna: Bruna Erantišek. st. (1937— 1945)
Tiskanina:
ing. Ernest Nagy (1945-1946) ing. Janko Štrukelj (1947)
Jože Aleš (1947— 1958)
Dušan Horjak (1958—1961)
Intex:
Gustav Horak in Pavel Markgraf ( 1927— 1945) ing. Bogo Dekleva (1945 — 1947)
Drago Skrjanc ( 1947 — 1953)
Jože Logar (1953— 1961 )
Anton Care v. d. ( 1961)
Tekstilindus - (združitev 1. julija 1961):
Dušan Horjak (1961)
Rudi Polak (1962 — 1970)
Dušan Horjak (1970—1974)
dipl. ing. Franc Hočevar (1975 — dalje)
...-.-........ ................................1
f	V	V	N
N	ASIH 50 LE	T • NAŠIH 5C	) LET
v			J
/	 K	IAQIH RCì 1 F	IT * MAQIU en	\ 1 CT
r v	vMOIn OU LE	-1 W IN Mol n ou	LL 1 j
Obsežna stanovanjska gradnja
2e takoj po vojni je država z zaplembo in nacionalizacijo ter administrativno določenimi stanarinami močno zaščitila prebivalstvo. Naše podjetje (bivša Tiskanina in
Ni si moč zamisliti napredka delovne organizacije, še manj pa samoupravnega razvoja — ki pronica v širino in globino z delegatskim sistemom do slednjega delavca — brez stalne in prodorne dejavnosti družbenopolitičnih organizacij.
V Tekstilindusu delujejo:
—	osnovna organizacija Zveze komunistov,
—	osnovna organizacija sindikata,
—	osnovna organizacija Zveze socialistične mladine
—	ter aktiv ZB.
Pomembne rezultate dosegajo zlasti z enotnim političnim konceptom dela.
Zveza komunistov je kot avantgarda delavskega razreda in skupaj z ostalimi družbenopolitičnimi organizacijami ter samoupravnimi organi dosledna borka za uveljavitev samoupravnih socialističnih odnosov v združenem delu. Zato si 165-članska organizacija prizadeva vključiti v svoje vrste najboljše delavce, še posebej neposredne proizvajalce, mlade in ženske, da si ustvari zdravo delovno jedro. Zveza komunistov deluje organizacijsko v štirih osnovnih organizacijah ZK.
Intex) je po predhodni zaplembi in tej sledeči dodelitvi pridobilo 6 stanovanjskih hiš, ki so bile zgrajene v letih 1930 do 1936. Te hiše so bile adaptirane in preurejene v 26 dru-
Sindikalna organizacija, kot ena najbolj množična družbenopolitična organizacija delavskega razreda, saj so njeni člani vsi zaposleni v OZD, je zelo aktivna v vseh letih svojega obstoja. 2e takoj po vojni je sodelovala in posvetila veliko pozornost urejanju življenjskih in delovnih pogojev zaposlenih, ob njih pa realizirala vrsto obsežnih nalog na področju svojega delovanja. Zlati znak sindikatov Slovenije, ki ga je prejela v letu 1976, je visoko priznanje za veliko delo, opravljeno v povojnem razdobju pri skrbi za delovnega človeka.
Mladi v Tekstilindusu enakopravno delujejo v okviru osnovne organizacije ZSMS, bazi za rast in razvoj družbenopolitičnih in samoupravljal-skih kadrov. Zato so njihova prizadevanja usmerjena v idejnopolitično delo z mladimi, družbeno in strokovno izobraževanje, seveda pa tudi v širše interese mladih, zlasti športno udejstvovanje. Gojijo tradicije NOB z udeležbami na proslavah, na pohodih po poteh NOV, tesno pa sodelujejo tudi z vojaki kasarne Staneta Žagarja.
žinskih stanovanj in 13 posameznih sob za potrebe delavcev. Takoj po vojni je podjetje pridobilo tudi dva stanovanjska provizorija za obratom II in tri provizorije na Planini, ki pa so bili zaradi dotrajanosti kasnejša leta porušeni.
Posebno ugodne možnosti za sistemsko stanovanjsko gradnjo je omogočil zakon o nacionalizaciji gradbenih zemljišč v mestih, ki je ustvaril pogoje za načrtno urbanistično urejanje in s tem tudi za stanovanjsko izgradnjo. Ker obstoječi stanovanjski fond kmalu ni več zadostoval, je podjetje do leta 1955 zgradilo na Planini tri stanovanjske bloke (v vsakem so bila 4 stanovanja), na Zlatem polju pa tri bloke po 6 stanovanj, en blok z 12 stanovanji ter dva stanovanjska provizorija za samske delavce.
Največji razmah stanovanjske graditve je podjetje doseglo po letu 1955 oz. v letih od 1958 do 1965, saj je v sedmih letih zgradilo oziroma odkupilo kar 318 družinskih stanovanj, od katerih je 47 eno-stanovanjskih vrstnih hiš. Za obratom II pa je postavilo tri stanovanjske provizorije z 18 družinskimi stanovanji in 40 ležišči za sprotno reševanje stanovanjskih problemov samskih delavcev. Leta 1965 se je podjetje odločilo za gradnjo samskega doma v Stražišču, kjer je bila kapaciteta 176 ležišč, vzgojnovarstvena ustanova s kapaciteto za varstvo 60 otrok, obrat družbene pre-
hrane in podružnica Lekarne Kranj.
Pred letom 1965 je podjetje dodelilo 63 članom kolektiva dolgoročno posojilo za gradnjo individualnih stanovanjskih hiš. Podjetje je tako v opisanih sedmih letih rešilo 854 prosilcev. Če bi v tem številu upoštevali tudi zamenjave stanovanj (večjega za manjše, in obratno), bi se to število povečalo kar na 1000. Da je podjetje lahko v tako kratkem času zgradilo toliko stanovanj, je veliko pripomogla zakonska sprememba v sistemu financiranja v letu 1960. Ustanovitev Občinskega stanovanjskega sklada in uvedba obveznega 4 %-nega stanovanjskega prispevka je dala zelo pozitivne rezultate na področju stanovanjske gradnje. Občinski stanovanjski sklad ni bil samo naročnik in organizator za gradnjo velikega števila stanovanj, ampak mobilizator ter spodbudnik za delovne organizacije k vlaganju ogromnih dodatnih sredstev, saj so morale delovne organizacije za pridobitev kredita iz stanovanjskega sklada za nakup stanovanj pristopiti s 50 % lastno udeležbo iz sklada skupne porabe.
Kljub povečani stanovanjski gradnji pa je bilo število prosilcev iz leta v leto naraščalo. Kot vzrok lahko navedemo razvoj in širjenje industrije, naravni prirastek domačega prebivalstva, doseljevanje delovne sile iz drugih krajev države, našo delovno organizacijo pa velika fluktuacija delovne sile.
Leta 1965 je prišlo z resolucijo Zvezne skupščine do
-------------------------N
Od združitve dalje
Proizvodnja iz zaposleni
Leto	Preja tone	Tkanine 000 kv. m	Število zaposlenih
1961	3.908	32.001	3.392
1962	4.452	32.379	3.338
1963	4.477	34.952	3.356
1964	4.429	34.487	3.266
1965	4.253	33.096	3.251
1966	4.428	35.638	3.192
1967	4.426	32.388	3.120
1968	4.750	32.223	3.149
1969	4.552	33.667	3.102
1970	4.427	28.666	2.884
1971	3.306	26.360	2.677
1972	3.116	24.282	2.435
1973	3.015	23.799	2.387
1974	3.080	23.857	2.357
1975	3.091	23.250	2.368
1976	3.373	24.497	2.342
1977	3.510	24.156	2.318
DE tkalnica II
Družbenopolitične
organizacije
sprejetja novega zakona o nadaljnjem razvoju stanovanjskega gospodarstva. Uvedena je bila ekonomizacija v stanovanjskem gospodarstvu. Poudarek je bil dan za zbiranje večjih sredstev od delovnih organizacij in tudi občanov, skratka, od vseh zainteresiranih za stanovanja. Delovnim ljudem je bilo omogočeno, da si z določenim % lastne udeležbe in dolgoročnim posojilom družbe pridobijo stanovanje tudi v osebno last. Pri financiranju so glavno vlogo prevzele kreditne banke, ki so organizirale zbiranje sredstev ter iz zbranih sredstev nudile kredite investitorjem, kupcem stanovanj in graditeljem individualnih hiš.
Novim predpisom smo prilagodili 1. 1968 tudi naš pravilnik o delitvi stanovanj in posojil. Od tedaj dalje smo pri vsaki delitvi stanovanj izdelovali dve prioritetni listi: eno za najemniška stanovanj in eno za stanovanja na odkup. Za najemniška stanovanja so po pravilniku prišli v poštev le socialno ogroženi prosilci, ostali pa so lahko z lastno udeležbo in kreditom podjetja ter banke kupili stanovanje v bloku ali pa si zgradili svojo hišo. Na tak način je podjetje omogočilo velikemu številu članov kolektiva odkup stanovanj. V letih od 1966 do 1971 je podjetje s krediti pomagalo 392 članom kolektiva zgraditi hiše.
Po sprejetih predpisih v letu 1965 je bilo ustanovaljeno Podjetje za stanovanjsko in komunalno gospodarstvo, ki je s 1. 1. 1966 prevzelo v gospodarjenje ves obstoječi stano1 vanjski fond v družbeni lastnini.
Zaradi potreb po novi delovni sili in še nadaljnjemu pomanjkanju samskih stanovanj, se je podjetje 1. 1973 odločilo za dograditev II. trak-
ta delavskega doma v Stražišču s 96 ležišči, kateri je bil dograjen v letu 1974. V novem traktu ima prostore tudi izpostava Ljubljanske banke.
V letu 1972 so bili ponovno sprejeti predpisi, s katerimi je bilo stanovanjsko gospodarstvo še bolj sproščeno, osnovano na podlagi samoupravnih sporazumov. V občini je bila ustanovljena Samoupravna stanovanjska skupnost. Skupščino samoupravne stanovanjske skupnosti tvorijo izvoljeni delegati vseh podpisnic sporazuma. Podpisnice sporazuma so sporazumno določile 6%-ni obvezni stanovanjski prispevek od bruto osebnih dohodkov, izhajajoč iz potreb po stanovanjih in možnostih delovnih organizacij. Od 6 % ostane 1 % podjetju za odplačevanje anuitet za kupljena stanovanja, preostalih 5 % pa se odvaja Samoupravni stanovanjski skupnosti in sicer 2 c/c solidarnostnemu stanovanjskemu skladu, ki s temi sredstvi kupuje najemniška stanovanja za reševanje socialno ogroženih prosilcev, starih ljudi in mladih družin ter subvencionira stanarine socialno ogroženim družinam, ne glede na to, kje so člani teh družin zaposleni. Ostale 3% pa Samoupravna	stanovanjska
skupnost — enota za graditev stanovanj dodeljuje delovnim organizacijam — podpisnicam sporazuma, kredite za nakup stanovanj in neposredno delavcem, zaposlenim pri vlagateljih teh sredstev, kredite za dograditev individualnih stanovanjskih hiš in nakup stanovanj v organizirani blokovni gradnji.
Naša delovna organizacija se lahko pohvali, da je vsa leta od osvoboditve dalje posvečala veliko pozornost in skrb prav stanovanjski problematiki.
Janez Božičevič, sekretar sveta ZK
Peter Jekovec, predsednik sindikalne organizacije
Izobraževanje
Tekstilindus se v letih obstoja ponaša z dolgoletno tradicijo, katere značilnost je bil v preteklosti zastarel strojni park. Ko se je začela pospešena modernizacija na tem področju, se je takoj začutila potreba po bolj in ustrezno izobraženih delavcih, ki bodo kos novi in zahtevnejši tehnologiji, pa tudi spremenjenim oziroma zaostrenim razmeram na tekstilnem trgu. V tisto ob-
dobje spada zato tudi ustanovitev izobraževalnega centra v podjetju, ki pomeni korak naprej v tovrstnih prizadevanjih.
Center se je takoj usmeril v izobraževanje zaposlenih delavcev in posebno pozornost posvetil pridobivanju praktičnih znanj, torej izobraževanju za delo in ob delu.
Današnja dejavnost na področju izobraževanja je organizirana na dveh področjih:
Funkcionalno izobraževanje	
—	planiranje izobraževanja —	organiziranje pripravništva —	organiziranje strokovnih tečajev in seminarjev —	uvajanje novih delavcev —	družbenoekonomsko izobraževanje —	specializacije —	prevajanje strokovne literature	
Funkcionalno izobraževanje na področju predenja	
—	programiranje izobraževanja —	usposabljanje novih delavcev —	dopolnilno usposabljanje delavcev —	interna poklicna šola za predilce	
Funkcionalno izobraževanje na področju tkanja —	programiranje izobraževanja —	usposabljanje novih delavcev —	dopolnilno usposabljanje delavcev —	interna poklicna šola za tkalce	
Funkcionalno izobraževanje na področju oplemenitenja —	programiranje izobraževanja —	usosabljanje novih delavcev —	dopolnilno usposabljanje delavcev —	interna poklicna šola za oplemenitilce	
« g «
C >N O co 5-
O o 0<.2
CD 3
.S3 -S TJ O
>cc >cc
I I
Funkcionalno izobraževanje obraževanje le finančno omo-organizira in vodi izobraževal- goča in usmerja, ni center, v tem ko poklicno iz- (Nadaljevanje na 22. strani)
Spomenik žrtvam NOB v obratu I
(Nadaljevanje z 21. strani)
V vseh 17 letih obstoja izobraževalnega centra in organiziranega izobraževanja nasploh je bilo usposobljenih mnogo zaposlenih. Letno se jih vključuje v razne oblike izobraževanja preko 800, od tega okrog 130 v poklicno izobraževanje. To je uspeh, ki kaže na to, da je v kolektivu ustvarjeno tako vzdušje, ki stimulira stalno izobraževanje zaposlenih. Uspelo nam je zasnovati proces, ki omogoča in zagotavlja neprestano prenašanje znanja na nove in mlajše delavce ter to znanje poglabljati in bogatiti z novo tehnologijo. Prav gotovo nam je tudi po zaslugi takega sistema izobraževanja uspelo v preteklosti uspešno premostiti krizno obdobje.
Seveda pa ne manjka tudi problemov. Ti pa so bolj ali manj posledica nerešenih problemov na drugih področjih pa tudi neurejenih razmer na področju izobraževanja tekstilnih poklicev nasploh. Premagovanje teh težav se nakazuje z uvajanjem usmerjenega izobraževanja, ki naj bi tudi tekstilcem zagotavljalo ustrezen kader, zaposlenim, ki se izobražujejo ob delu, pa permanentno usposabljanje in hitrejše napredovanje. Upajmo, da bo novi sistem kmalu zaživel.
(					N
			Investicije	(v 000 dinarjih)
	Vlo-			
Leto	ženo	Dokončano Večje dokončane investicije		Vrednost
1961	14.460	9.164	Nadzidek predilnice	3.321
			prstančni stroji	2.148
			statve	1.247
			kosmatilni stroji	716
			mikalniki	264
1962	6.258	11.042	statve	5.936
			parni kotel in turboagregat	3.245
			sušilno-razpenjalni stroj	587
			previjalni stroji	419
1964	7.770	7.674	statve	4.416
			prestavitev železniške proge	1.132
			obrežni zid	730
			škrobilna stroja	556
			kalandra	244
1965	1.846	3.723	predilniška zgradba	1.984
			statve	1.496
1966	1.432	1.166	pralni stroj	450
1967	8.796	4.359	sušilno-razpenjalni stroj	1.622
			krilni in sukalni stroji	837
			pralni stroj	658
			previjalni stroji	422
1968	2.834	7.633	prediini stroji	3.434
			predpredilni in sukalni stroji	2.239
			termosol naprava	847
			smodilni stroj s plinsko napi'.	780
1969	11.689	6.601	prediini stroji	2.463
			graverski stroji	1.175
			predpredilni stroji	1.363
			pralni stroj, kalander, fulard	703
1970	13.796	8.287	mercerizirani stroj	3.414
			pralni stroj	1.812
			uparjevalna naprava	678
			pomožni parni kotel	638
			naprava za izdelovanje šablon	600
1971	3.747	14.344	prizidek plemenitilnice	5.577
			sušilno-razpenjalni stroj	3.291
			previjalni stroji	2.558
			rotac. filmski tiskarski stroj	1.916
1972	25.186	3.396	teč. razlika za suš. razp. stroj	1.412
			previjalni stroji	857
1973	39.965	19.922	statve	4.572
			rekonstruk. predilnih strojev	4.228
			prediini stroji	3.971
			oprema pletilnice	2.541
			parilnik	1.291
1974	32.060	53.877	prizidek predilnice	21.930
			oprema Rieter za predpredil.	15.120
			sukalna stroja	2.395
			statve	4.465
			širinski pralni stroj	2.192
			rotacijski tiskarski stroj	6.112
1975	78.663	89.605	brezčolnične statve	49.147
			čistilnica za predilnico	11.825
			navijalni stroji	8.231
			česalni stroji	8.063
			škrobilni stroj	3.286
			mikalniki	3.013
			sukalni stroj	1.341
			barvalni aparat	1.301
			snovalni stroj	1.281
1976	47.451	47.451	prediini stroji	22.720
			statve	14.560
			naprave unifil	8.719
1977	20.271	6.336	belilni stroj	3.225
			barvna kuhinja	1.923
V J				
r~
NAŠIH 50 LET
NAŠIH 50 LET
Šport in rekreacija včeraj, danes,
Oh pomembnem jubileju naše organizacije bomo na vseh področjih potegnili črto in naredili obračun dosedanjih uspehov. Zato je prav, da tudi na področju športa in rekreacije na hitro prehodimo dosedanjo pot, da ugotovimo, kakšno je stanje danes in kaj nas čaka vnapre j.
Po obstoječih podatkih se je športna dejavnost pričela vidneje širiti takoj po osvoboditvi v bivši Tiskanim in In-teksu, predhodnikih današnjega Tekstilindusa. Za uspešno delo na tem področju gre velika zahvala sindikalni organizaciji. ki je ves čas podpirala to dejavnost.
V' bivšem Inteksu je bil pobudnik športne dejavnosti tov. Vlado Martelanc, ki je s sodelavci Milko Hladnik. Marico Kovačič, Ivanom Kovačičem, ing. Deklevo, Janezom Hladnikom in drugimi, organiziral celo vrsto panog. V letih 1947—1953 so bili zelo aktivni nogometaši, odbojkarji, plavalci. kegljači in šahisti. Iz tedanje generacije nogometašev, ki je uspešno nastopala v okviru srečanj med kranjskimi tovarnami, je izšla cela vrsta popularnih igralcev, kasnejšega nogometnega kluba Korotan.
Plavalci so pod vodstvom tov. Janeza Hladnika zelo marljivo delali in koristno uporabljali lastni bazen s toplo vodo. ki je bil med prvimi v Kranju.
Kegljanje je bilo zelo popularno, kar je tudi razumljivo, saj je bilo v prostorih stare stavbe današnje konfekcije Triglav zgrajeno dvostez.no kegljišče, kot prvo v Kranju. Kegljišče je služilo za treninge tudi kegljaškemu klubu Kranj; kegljači so poleg medsebojnih srečanj organizirali tudi dve mednarodni tekmi.
V	tem obdobju je aktivno delalo na športnem področju okrog 50 delavcev, kar je z.a takratne razmere zelo veliko.
V	bivši Tiskanim so bili takoj po osvoboditvi zelo aktivni odbojkarji, balinarji in strelci. Organizatorja odbojke sta bila tov. Tone Virnik in Vid Pogačnik. Na prostoru, kjer so danes pisarniški prostori finančnega sektorja, je bilo zgrajeno igrišče, na katerem so večkrat prirejali srečanja z drugimi slovenskimi klubi. V republiškem sindikalnem prvenstvu pa so bili enkrat celo prvaki.
Balinanje je bilo tudi zelo priljubljeno, posebno v srečanjih med obrati. Strelska družina »Jože Jereb« je bila ustanovljena kmalu po osvoboditvi. Ime je dobila po znanem partizanu, nekdanjemu delavcu našega podjetja. Strelci so se udeleževali vseh pomembnih srečanj v občinskem in republiškem merilu in redno sodelovali v tekmovanjih v po-
častitev državnih praznikov. V okviru strelskih tekstiliad jim je bila enkrat tudi zaupana organizacija tega tekmovanja, kjer je nastopilo preko 150 tekmovalcev in tekmovalk. Še posebna zahvala gre vsem dosedanjim vodjem strelcev in sicer tovarišem: Francu Kor-dežu. Petru Jenkotu. Tinetu Sušniku in Dragu Novaku, ki sedaj vodi strelce, da so bili aktivni ves čas od ustanovitve do danes, torej več kot 30 let. Za dosedanje uspehe v zahvalo z.a trud in v upanju, da bi pridobili čim več novih mladih moči, naj bo strelcem v poklon v letošnjem letu opremljeno avtomatsko strelišče v prostoru pod ambulanto v obratu 1.
Smučarska sekcija je bila ustanovljena na pobudo znanega smučarskega delavca tov. Iva Jereba po letu 1955. Smučarji so se dosedaj udeležili vseh 20 tekstiliad. redno pa se udeležujejo tudi občinskih prvenstev. Naj večji uspeh je bilo ekipno 2. mesto, doseženo na tekstiliadi 1. 1962. V naslednjih letih je bilo čutiti očitno nazadovanje na tem področju, saj so bile ekipne uvrstitve dokaj skromne, od 10.— 15. mesta. Načrtno delo v pretekli sezoni pa je prineslo zelo viden napredek, saj je ekipno 2. mesto na tekmovanju OhSS Kranj in 6. mesto na tekstiliadi zelo lep uspeh.
Tako kegljači bivšega lateksa. kot Tiskanine so bili zelo aktivni, ko pa je 1. 1961 prišlo do združitve, smo dobili zelo močno ekipo, ki je osvajala prva mesta na tekstiliadah. občinskih prvenstvih in celo na državnih tekstiliadah. Da ne naštevamo številnih uspehov iz preteklosti, naj naveden samo letošnje uvrstitve: uvrstitev v finale in ekipno osvajanje 3. mesta na tekstiliadi ter prepričljivo zmago moške in ženske vrste na predtekmovanju gorenjskega območja, za uvrstitev v finale tekmovanja v počastitev 150 let slovenske tekstilne industrije, ki bo v Ajdovščini v mesecu septembru. Vodje kegljaške sekcije so bili do sedaj tovariši: Vlado Martelanc. Franc Škrab, Vinko Cvirn, sedaj pa vodi ekipo Jože Zvršen.
Tudi šah sodi v panogo, ki se je uveljavila takoj po osvoboditvi. Šahisti so bili zelo aktivni in se udeleževali republiških in občinskih tekmovanj ter organizirali številna srečanja med obrati in posamezno v počastitev raznih praznikov.
V ostalih panogah, kot so nogomet, košarka, plavanje, rokomet, vaterpolo in namizni tenis, so ekipe sodelovale na občinskih tekmovanjih in večkrat zasedale odlična mesta.
Mentorji in organizatorji športne dejavnosti v Tiskanini in nato v združenem podjetju
so bili: Kožar. Gunčar. Kavčič. Škrab, Javornik, Jereb in drugi.
Z odhodom tov. Omejca je delo nekoliko zamrlo, zato je s strani sindikalne organizacije v začetku letošnjega leta prišla pobuda, da se na novo ustanovi odbor za šport in rekreacijo.
Odbor je imel prvo sejo dne 28. 3.	1978. Dogovorjeno je
bilo, da bo odbor deloval v 12-tih sekcijah, za delo v posamezni sekciji pa sta zadolžena po dva predstavnika in sicer: šah — Podgornik Adolf. Remic Brane, kegljanje — Zvršen Jože. Cvirn Vinko, smučanje — Rupar Lado, Česen Stane, balinanje — Škrab Franc, Golob Miro, namizni tenis — Bergelj Miha. Ramovš Anton, — streljanje
—	Novak Drago, Brezar Mili, plavanje — Hlebec Rudi. Štromajer Iva. košarka — Skubic Brane, Slokan Milan, rokomet
—	Zajc Jana, Brlenič Nada.
nogomet — Marič Nedeljko, Srabočan Niko. odbojka — Abramič ing. Olga, Kosmič Nail	—	planinska	sekcija	—
Žvokelj Milan.
Za	predsednika	odbora	za
šport	in	rekreacijo	je bil ime-
novan Rupar Lado, za namestnika Hrvanovič ing. Marcita,	za	zapisnikarja pa	na-
knadno Anka Rupnik.
Na drugi seji odbora so se sprejemali programi posameznih sekcij, kjer je bilo ugotovljeno, da je obstoječa oprema zelo slaba in da bo v bodoče treba nameniti več sredstev v te namene.
Med pomembne naloge, ki si jih je zadal odbor, lahko štejemo odločitev, da je nujno treba preiti na množično organizirano rekreacijo, ki bo zajela čim večje število zaposlenih. V ta namen bodo organizirani skupinski obiski TRIM-stez s strokovnim vodstvom z začetkom v septembru. Planinska sekcija bo poskušala organizirati enodnevne izlete v naše lepe gore. kamor so vabljene tudi vse družine naših zaposlenih, Vsi, ki se bodo redno udeleževali
jutri...
obiskov TRIM-stez in pohodov v gore, bodo po določenem številu obiskov dobili posebne značke, tistim, ki se bodo kombinirano udejstvovali v dveh sekcijah, pa bodo podeljene diplome.
Smučarska sekcija ima pred seboj obsežen program, za katerega upamo, da bo zajel čim večje število naših zaposlenih. V avgustu je v sodelovanju s planinsko sekcijo predviden obisk LEDIN nad Jezerskim, kjer naj bi bil na plazu organiziran veleslalom v počastitev naše 50-letnice. Istočasno bi z ustanovitvijo planinske sekcije počastili 200-letnico prvega vzpona na našo naj-višjo goro Triglav.
V mesecu oktobru je predviden začetek kondicijskih priprav v telovadnici za vse tiste, ki se že ukvarjajo s smučanjem, še posebej pa za tiste, ki bi radi pričeli smučati. Ob tej priložnosti naj vas opozorim, da bomo v naslednji zimski sezoni pričeli z organiziranimi smučarskimi tečaji za začetnike in za tiste, ki bi si radi še poglobili znanje.
Brž, ko bodo razmere dopuščale, je predvidena organizacija vsaj treh izbirnih tekem. na katerih bomo dobili kandidate, ki nas bodo zastopali na tekmovanjih. Ker je vse večji poudarek na tekih, ki so vir zdravja, bomo poizkušali organizirati tudi tečaj za tekače, seveda če bo dovolj zanimanja. Kot vidite, je v programu precej stvari in upamo, da bomo tudi v naši OZD v bodoče še več naredili za naše počutje in zdravje.
Ob tej priložnosti, ko smo v kratkem preleteli delo v preteklih desetletjih, bi rad v imenu komisije za šport in rekreacijo izrekel vso pohvalo tistim, ki so bili omenjeni in vsem tistim, ki tu niso omenjeni, za njihovo delo, za športne napore in za porabljeni čas. ki so ga žrtvovali v upanju, da bodo koristili našemu delovnemu človeku in naši socialistični	samoupravni
družbi.	L. Rupar
2,e 20 let naši športniki — smučarji sodelujejo na tradicionalni slovenski zimsko-športni prireditvi Tekstiliada
/		v		\
b	IASIH 50 LE	ET • NAŠIH 50	LET
v			J
Obratna ambulanta
Skrb za zdravje zaposlenih in dejstvo, da le zdrav delavec lahko uspešno dela, sta pogojevali v obeh bivših podjetjih Tiskanini in Intexu ustanovitev obratne ambulante v letu 1954. V obeh obratih sta bili v sklopu obratne ambulante tudi zobni ambulanti. Leta 1958 je podjetje Tiskanina obnovilo prostore, ki so z manjšimi adaptacijami ostali skoraj nespremenjeni prav do danes.
V obeh obratnih ambulantah delajo 3 kompletne zdravniške ekipe. Dr. Mira Cepuder, ki ima specializacijo iz medicine dela, opravlja v glavnem preventivno delo, kar pomeni preglede na sprejem na delo, preventivne preglede delavcev, zaposlenih na zdravju škodljivih delovnih mestih, preglede mladoletnih delavcev in vajencev, invalidov, kroničnih bolnikov, opravlja pa tudi dis-
Ekipa zobne ambulante obrata I
Tekstilindus razstavlja svoje izdelke na mnogih sejmih in razstavah. Samo v letošnjem letu je oziroma bo sodeloval na 11 prireditvah: »Moda 78« v Ljubljani, »Cvetje, žena, lepota« v Sarajevu, »Sejem oblačenja« v Beogradu, »SETEX« v Ljubljani, »Skopski sejem« v Skopju, »Gorenjski sejem« v Kranju, »Zagrebški velesejem« v Zagrebu, »Moda v svetu« v Beogradu, »Sejem opreme« v Kranju, »Komercialni sejem« v Sarajevu in »KUTEX» v Zagrebu. Vsa leta nazaj je prejel za svoje kvalitetne izdelke že vrsto odličnih priznanj.
		
		
dr. Cepuder Mira zdravnik specialist medicine dela
panzersko vodenje bolnikov z zvišanim krvnim pritiskom. Dve zdravniški ekipi pa opravljata kurativno delo, tako v obratni ambulanti obrata I, kot tudi v obratu II.
Najbolj pogosto se pojavljajo obolenja hrbtenice in gibal ter okvare sluha. Za preprečevanje obolenj sluha bo v bodoče potrebno še posebej paziti, da bodo delavci stalno uporabljali zaščitna sredstva proti ropotu, pa ne samo zaradi možne okvare sluha, temveč zaradi okvare vegetativnega živčevja, ki je občutljiv že na manjši ropot kot sluh. Ker pa ta živčni sistem ureja delovanje tudi mnogih drugih organov, nam postane jasno, zakaj je tudi ostala obolevnost v ropotu višja. V bodoče bo potrebno tem delavcem posvetiti največjo pozornost in raziskave, saj bomo s tem skušali znižati obolevnost.
Razveseljiv je podatek, da so poškodbe pri delu v naši delovni organizaciji stalno najnižje in pod občinskim povprečjem.
Prav tako kot obratna ambulanta sta bili v obeh obratih leta 1954 ustanovljeni tudi zobni ambulanti. V zelo težkih pogojih so takratni strokovni delavci zobne ambulante skušali urejati zamujeno zobozdravstveno stanje delavcev. Razmere so se izboljšale šele 1. 1959, ko je bil urejen v zobni ambulanti še tehnični laboratorij. S pridnim delom zobozdravstvenih ekip se je
zmanjšala čakalna doba in pa zobozdravstveno stanje delavcev.
Ekipe, ki delajo v zobnih ambulantah že dolgo vrsto let, sestavljajo: v obratu I Horvat dr. Ana, tehničarka Križnar Mihaela in sestra Marija Uše-ničnik. V obratu II pa dr. Jarc Aljoša, tehničarka Jerica Do-kič in sestra Nataša Smolej.
Obe ekipi se trudita, da bi z aparaturami, ki bliskovito ostarevajo, potekalo njihovo delo v redu, da bi nudili delovnemu človeku kar največ, manj bodoče, čimkrajšo čakalno dobo in čim bolj strokovno.
/---------------------------N
DOPISUJTE V
TEKSTILEC
v_________/
TEKSTILEC — glasilo delovne- | ga kolektiva Tekstilindus Kranj I — ureja glavni in odgovorni S urednik Katarina Smodej in I odbor za informiranje, ki ga sestavljajo: Brane Skubic — predsednik, Sonja Ječnik — namestnik predsednika in člani: Marija Varacha, Pavla Pera-novič, Žvokelj Milan, Marica Kreft in Niko Srabočan. Tisk: GP »Gorenjski tisk« v Kranju. Oproščen prometnega davka po pristojnem mnenju štev.: 421/72
POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
barvne fotografije: Jože Zaplotnik
v_______________________________J