Tristo let od »velikega tolminskega punta«, tristo let od prve pisne omembe uprizoritve Škofjeloškega pasijona in tristo let od posvetitve kapucinske cerkve sv. Ane v Škofji Loki. Memorabilia Locopolitana 17 XXIII. Jezusa snamejo s križa, Aleksa Ivanc – Olivieri, Križev pot (izrez), 1999 Dane Zajc (1929 – 2005), slovenski pesnik, dramatik in esejist, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, prejemnik Prešernove nagrade, je leta 2004 napisal svoj zadnji pesniški cikel Križev pot. To svoje delo je še isto leto dvojezično izšlo v Doberdobu v posebni izdaji skupaj s Križevim potom tamkajšnje cerkev sv. Martina, ki ga je leta 1999 naslikala Aleksa Ivanc–Olivieri, roj. 1916. Projekt sta zamislila Ambrož Kodelja in Jolka Milič. Slednja je Zajčevo pesnitev prelila v italijanščino. Natis izvirnika Zajčevega križevega pota je dovolil gospod Ambrož Kodelja, župnik v Doberdobu. Dane Zajc KRIŽEV POT I Jezusa obsodijo na smrt Bila je zrečena obsodba. Si stopil ven. Si stopil sam. So se poskrili apostoli. Je molčal svet, zasut s temno besedo. Zlomljeno nad tvojo glavo. II Jezus sprejme križ Na rame, ki krvavijo, si križ naloži. Je težek kakor Zemlja. Kakor mračna želja, zakričana iz votlih grl. Še za njim, še pred njim, še pod nogami vpije: »Križaj ga!« Križaj ga!« III Jezus pade prvič pod križem Si bil prebičan. Opljuvan. Zasramovan s kričavimi besedami. Bele spake so jih pljuvale. Prihajale so iz mraka. Odhajale so nazaj v polmrak. Tam so zajele novo kepo nizkotnosti. Temno in težko. Zmeraj težjo. Zmagoslavnejšo. IV Jezus sreča svojo mater Iz zidov samote. Iz bele megle na poti je prišla mati. Si videl tišino v njenih očeh, vsevednih? Trpljenje v njenem pogledu? Trpeči Človek božji. Kaj rečeš nesrečni materi, nesrečnik? V Simon pomaga Jezusu nositi križ Naj ti pomagam, prebičani, naj ti ta težki križ, s trnjem kronani, naj ti ga na poti h koncu pridržim čez to kamenje, to črno kamenje. Ne zmoreš ga sam, opotekavec, na poti na strmo Lobanjo. VI Veronika ponudi Jezusu potni prt V beli prt se je otrl. Si je oči, zalite s krvjo, usta, zaklenjena z bolečino. V belem prtu obraz Sina človekovega ostane. V beli pesek časa odtisnjen. VII Jezus pade drugič pod križem Spet se izluščijo obrazi. Stopijo iz belega mraka. Vpijó vranje besede. Iz samega sovraštva. Zasmehujejo Ljubezen. Trgajo na kosme Njegovo Ljubezen. Pade pod penastim sovraštvom, kot bo zmeraj padala. VIII Jezus tolaži jeruzalemske žene Kdo nas bo rešil? Kdo bo vstopil v naše hiše? Bomo rojevale temna bitja? Bojo ob naših ognjiščih sedeli ljudje iz sence? Ko te ne bo, kje bo naša tolažba, človek obsojeni? IX Jezus pade tretjič pod križem Strma je pot na goro, kamor greš. Omahljive so noge, ki ne ubogajo namena. Namena, oddaljenega. Dosojenega. Zamaje se svet. Klecnejo noge. Križ te vrže. Udari. Pritisne nate. Težki križ tebe, ki si težji kot svet. X Jezusa slečejo Trgajo z njega oblačila, sramotijo njegovo telo, omagano, na zadnji dih pripravljeno. S trdimi besedami vojščakov, zdravih in krutih, ga obkladajo. Ki gleda zunaj časov vse čase, vidi: isti vojščaki, trdi in neizprosni, z imenom, ki ga zdaj sramotijo, na svojih kričečih ustih delajo strašna dela. Ime, ki ga bojo nesli na štiri strani sveta, golo in ponižano, kot je njegovo tenko telo ljubezni. XI Jezusa pribijejo na križ Križ je njegova postelja. Trdi udarci kladiva zabijajo žeblje v meso in les. Kri iz ran kaplja v temna globoka usta zemlje. XII Jezus umrje na križu Zakliče z močnim glasom. Pokliče tistega, ki je oče usode, ki je usoda in nedoumljivost. Z glasom iz telesa mučenega, izmučenega, s suhimi usti, z raskavim glasom ga pokliče. In pride visoki val noči, butne ob Golgoto, jo zagrne. Odplavi v neskončnost duha vsevednega. Ga položi v očetovsko naročje, skrito očem in našemu umu. XIII Jezusa snamejo s križa Trdo križano truplo z otrdelimi razprostrtimi rokami omahne s križa v njeno naročje. Tja, od koder je prišlo in odšlo, da je oznanjalo tiho besedo ljubezni, tja se je vrnilo telo. V naročje, ki ga sprejme nazaj, pade. V naročje mater vseh mater, ki bojo ponavljale žalost, globoko. V molku, ki je zakovan v samo težko srce sveta. XIV Jezusa položijo v grob V grob Ga polože. Iz skalnega groba, iz trupla maziljenega, zasije znamenje križa. Vstopa v prsi življenja. Je znak za rojstvo, je znak za smrt, je znak za trpljenje. Trpljenje. Je znak za veselje. In za Ljubezen. Nedoumljivo. Je neskončna. Nerazumljivo. Je večna. Boš izkoreninil hudobijo, v naše meso zasejano, Duh božji? Loški razgledi Doneski 29 Lonka Memorabilia Locopolitana 17 PASIJONSKI DONESKI 2013 Uredil in oblikoval Alojzij Pavel Florjančič Ilustracije: Aleksa Ivanc-Olivieri, Jože Tisnikar Fotografije: Koroška galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec, foto arhiv Tolminskega muzeja, Tomaž Bradeško, Alojzij Pavel Florjančič, Aleksander Igličar, Egon Kaše, Tomaž Paulus, Marko Pleško, Studio Grad, Župnija sv. Martina Doberdob Lektor: Ludvik Kaluža Recenzenta: dr. Metod Benedik, Inštitut za zgodovino cerkve dr. Neža Zajc, ZRC SAZU Oblikovanje naslovnice: Studio Jure Miklavc, zanj Barbara Šušteršič Slika na naslovnici: Jože Tisnikar, KRIŽANI, oglje, papir, ni dat., 45 x 35 cm, sig. -Priprava za tisk Jože Šenk Salve Naklada 300 izvodov Založila in izdala Muzejsko društvo Škofja Loka (www.mdloka.si), zanj predsednik, mag. Aleksander Igličar; Lonka, zanjo Alojzij Pavel Florjančič Izdajo je omogočila Občina Škofja Loka, zanjo župan, mag. Miha Ješe Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji ISSN 2232-2965 Muzejsko društvo Škofja Loka & Lonka Škofja Loka, Stara Loka 2013 KAZALO Silvester Gabršček TOLMINSKI PUNT IN ŠKOFJELOŠKI PASIJON..................................... 23 PASIJONSKI DONESKI ............................................................................................. 27 Igor Grdina KAKŠNO VEDNOST PODARJA ŠKOFJELOŠKI PASIJON? ................ 29 Niko Kuret SLOVENSKI PASIJON .................................................................................... 43 Alojzij Pavel Florjančič KURETOV SLOVENSKI PASIJON ............................................................... 77 DRUGO SREČANJE SLOVENSKIH PASIJONSKIH KRAJEV, ŠKOFJA LOKA 2012 .................................................................................................... 91 Štefan Kožuh KOPERNIKANSKI PREOBRAT .................................................................... 92 Borut Gartner KOMU IN ZAKAJ PASIJONI DANES?........................................................ 94 Nejc Ilc ČEMU RIBNIŠKI PASIJON?........................................................................... 97 Irma Krečič Slejko PASIJONSKA IGRA IN BOŽIČNA ZGODBA V VIPAVSKEM KRIŽU....... 100 Popravki ........................................................................................................................ 101 PASIJONSKI RAZGLEDI DOMA IN PO SVETU............................................... 103 Marta Gartner RAZSTAVA PROCESSIO LOCOPOLITANA .......................................... 105 Damijan Močnik PASIJON PO JANEZU ................................................................................... 111 Urška Florjančič PASIJONSKI VEČER V STARI LOKI 2012................................................ 117 Henrik Neubauer PROCESIJA SVETE KRVI V BELGIJSKEM BRUGGEU.......................................................................... 119 PASIJONSKI LIKOVNI DONESKI......................................................................... 122 Milena Zlatar TISNIKARJEV PASIJON ALI PREMIŠLJEVANJE O ŽIVLJENJU ...................................................... 135 Luka Šarf, freska »pekla« v župni cerkvi Marijinega oznanjenja v Podmelcu iz leta 1718. Silvester Gabršček TOLMINSKI PUNT IN ŠKOFJELOŠKI PASIJON Uvod k letošnjim Doneskom Loškega pasijona je namenjen spominu na tristo­letnico tolminskega punta in njegovi povezavi s Škofjeloškim pasijonom, ki je eno izmed ne dovolj raziskanih in znanih znamenj na »tisočletni poti« med Loškim in Tolminskim, poti, ki od prazgodovine tesno povezuje Kranjsko s Furlanijo. Ze­mljepisno sosednji ozemlji, povezani s strateško žilo, po kateri so se od davnine pretakali trgovski, kulturni, civilizacijski, zgodovinski in drugi tokovi, sta postali z darovnicami cesarjev svetega rimsko-nemškega cesarstva1 freisinški škofiji2 in oglejskemu patriarhu3 prepoznavni gospostvi4, ki sta narodni zgodovini vtisnili pomemben in viden pečat. Ne glede na upravno mejo, ki že dobro tisočletje teče po posavsko-posoški raz­vodnici, le-ta nikoli ni bila pregrada, razen v času med obema svetovnima vojna­ma5, ki bi prebivalcem obeh 'deželic' v vsakdanjem življenju in medsebojnih stikih pomenila kakršno koli večjo oviro; zato ni čudno, da na tej poti srečamo toliko skupnega, da se tako eni kot drugi pri 'sosedih' počutijo zelo domače. Velika zasluga akademika Emiljana Cevca je, da je za osvetlitev pomena t. i. »kulturne poti Andreja in Jerneja iz Loke« med Kranjsko in Benečijo v 15. in 16. stoletju pridobil priznane strokovnjake tako na slovenski kot na furlanski strani6 in vsaj na znanstveni ravni znova vzpostavil nekdaj zelo pretočno pot. Zemljepisna bližina in podobna zgodovinska usoda je prebivalce obeh gospo­stev izoblikovala v klene, pokončne in za pravičnost občutljive ljudi s prepoznav­no omiko. Ljudje so bili v tem smislu še bolj dojemljivi za vse lepo pa tudi za hudo; eden izmed takih primerov je »veliki tolminski punt« iz leta 1713. Novi davki na meso, vino in pijačo ter način njihovega pobiranja so prilili ka­pljo čez rob že sicer izjemno težkim razmeram, ki so jih povzročile naravne ujme, goveja kuga in slabe letine v letih 1711 do 1714 in so pestile Tolminsko, zato ni čudno, da je iz iskre nastal požar7, na katerega se je z vojaško silo odzvala cesarska uprava. O vplivu in razširjenosti »velikega tolminskega punta« na Primorskem vse do Istre in puntarskem vrenju, ki je pljusknilo tudi na tla loškega gospostva, so pisali ugledni slovenski in tuji zgodovinarji8, glede loškega gospostva je treba še posebej omeniti listino, s katero je deželni glavar opozarjal loškega glavarja pred kmečkimi nemiri, saj je gibanje kmetov na Tolminskem in Goriškem9 povzročilo zaskrblje­nost. Te razmere posredno omenja tudi članek Pavleta Blaznika »Odmev velikega tolminskega punta na tleh loškega gospostva«, objavljen v Loških razgledih10. Vojaško razbitje puntarske zveze, ki se je končalo z zaporom sto petdesetih vodij punta, zaplembo njihovega imetja, odvzemom starih pravic in po letu za­slišanj še kruta uprizoritev usmrtitve enajstih »jogrov«11 pred cerkvijo sv. Ignaca v Gorici, je ljudem na Tolminskem vtisnilo neizbrisno znamenje v njihovi nravi in zgodovinskem spominu. Breme težkih dogodkov je bilo mora, ki je kot gosta in neprijazna megla še dolgo pritiskala k tlom in puščala sledi v vseh odtenkih ži­vljenja, kar izpričujejo tudi Šarfove12 stenske poslikave z grozljivimi prizori pekla po nekaterih cerkvah Tolminskega13, ki so nastale še nekaj let po zadušitvi punta. Pobožno ljudstvo tolminsko14 je uteho iskalo predvsem v veri in svoje trpljenje primerjalo s trpljenjem Device Marije, ki ga slikovito odslikava znameniti »Tol­minski rožar«15, čigar korenine segajo v srednji vek in ga z občutenim podoživlja­njem še danes prepevajo po končanih obredih velikega četrtka in velikega petka v pol zatemnjeni mestni cerkvi. Dr. Franc Križnar v prispevku »Genealoški pogled na glasbo Škofjeloškega pa­sijona (1721): Slovenske postne pesmi, Tolminski rožar in pater/oče Romuald/Lovrenc Marušič /1676–1748/«16 sklepa, da verjetno obstaja, čeprav ne dokaza­na, neposredna zveza med »Loškim pasijonom« in »Tolminskim rožarjem«, saj je bil kapucin p. Romuald po rodu iz Štandreža pri Gorici in je po vsej verjetnosti »Rožarja« že poznal, pa tudi zato, ker je bil za časa nastajanja »Loškega pasijona« njegov redovni predstojnik v Loki kapucin p. Agatangel17 doma iz Tolmina. Pri zadnji uprizoritvi »Loškega pasijona« leta 2009 je režiser v enega izmed prizorov zelo domiselno vpletel odlomke »Tolminskega rožarja«, ki jih je izvajal mladinski zbor, ter tako nevsiljivo, vsebinsko in kulturološko oživil obe izročili in povezal v podučno pasijonsko pesnitev, ki nagovarja tudi človeka današnjega časa. Čez Loško in Tolminsko je od nekdaj potekala povezovalna »pot«, ki je v po­sameznih zgodovinskih obdobjih imela zelo pomembno vlogo; želeti si je le, da bi po njej, v doglednem času, stekla načrtovana IV. slovenska razvojna os, ki je za ohranitev celosti narodnega kulturnega prostora izjemnega pomena. Opombe: 1 Cesarji svetega nemško-rimskega cesarstva so si od časa Otona Velikega (912–973) naprej prizadevali vzpostaviti sistem državne Cerkve, kateri so bili opati in škofje največja državna opora. 2 Z darovnico cesarja Otona II. freisenški škofiji. 3 Z darovnico cesarja Henrika IV. oglejskemu patriarhu. 4 Loško gospostvo od 973–1803, tolminsko gospostvo od 1077 do 1850. 5 Po I. svetovni vojni vzpostavljena »rapalska meja«. 6 Trije mednarodni posveti in izid dvojezičnega zbornika »Po poteh Andreja iz Loke«, izšel v Špjetru/San Pietro al Natisone 1994. 7 France Bevk, povest »Iz iskre požar« 1964. 8 Simon Rutar, Josip Kragelj, Miroslav Premrou, Josip Gruden, Fran Kos, Rado Bednarik, Bogo Grafenauer, Jože Šorn, Gaetano Perusini, Branko Marušič, Janez Dolenc, Peter Štih. 9 Doneski iz zgodovine Škofje Loke, Ljubljana 1894, str. 285–286, regest. št. 569. 10 Loški razgledi, X/1963, str. 189–194. 11 20., 21., 23. aprila 1714 so bili obglavljeni in razčetverjeni glavni voditelji punta. 12 Slikar Luka Šarf, roj. 1671 v Kobaridu. 13 Ž. c. Marijinega vnebovzetja v Podmelcu, freske pekla iz 1718, ž. c. sv. Lamberta v Nemškem Rutu, freske pekla iz začetka 18. stol., pod ometom tudi v p. c. sv. Antona v Kobaridu. 14 Tak je bil napis iz leta 1682 nad glavnimi vrati ž. c. Marijinega vnebovzetja v Tolminu. 15 Je ena redkih ohranjenih srednjeveških ljudskih pobožnosti, ki se je v dokaj izvirni obliki ohra­nila do danes. 16 Objavljeno v zborniku Pasionska baština 2006, Tivat 2006, str. 411–424. 17 Rojen v Tolminu 1670, umrl 1723 na poti v Idrijo; v letih 1718–1721 je bil gvardijan v Škofji Loki. Jože Tisnikar, Križani, skica Jože Tisnikar, Ljudje pod križem, 1972 Igor Grdina KAKŠNO VEDNOST PODARJA ŠKOFJELOŠKI PASIJON? Komajda se lahko v polni meri zavedamo daljnosežnosti, globine in širine ugo­tovitve, da premorejo ljudje, ki poznajo določeno besedilo, nekaj skupne vednosti. Ko se seznanijo s tekstom – ali celo samo z njegovim delom oziroma elementom, npr. s temo, zgodbo, osebami itd. –, dobijo izkušnjo, ki hkrati je in ni ekskluzivna. Posebna oziroma edinstvena je zaradi njih samih: kot neponovljive osebnosti pre­morejo zelo raznolike sposobnosti, izkušnje, zanimanja in namene. Vsega tega ne morejo v nobeni svoji misli ali dejanju docela postaviti v oklepaj. Po drugi strani je izkušnja ljudi, ki poznajo določeno (tako ali drugače objavljeno) besedilo, tudi splošn(ejš)a – pač zato, ker je vzpodbujena iz enega vira. Medsebojno povezanost jim podarja že sama »predmetna« vednost in ne šele njen način, tj. soglasje ali nestrinjanje. Kadar besedilo sprejemniško ni omejeno – kot npr. intimno pismo –, ima možnost oblikovati občestvo ali vsaj eno njegovo razsežnost, tj. javni prostor. Skupni izvor izkušenj, ki daje ljudem opredeljiv prostor referenc, ne omogočazgolj intenzivnejših stikov med njimi, marveč jih naravnost zapreda v medsebojnevezi. Ta možnost je dokazljivo uresničena, ko pride do dejavnosti na podlagi vedno­sti, ki si jo posamezniki delijo – pa naj gre za izmenjavo mnenj, kritiko, izvajanje (re­citiranje, sodelovanje v uprizoritvi) ali za kaj drugega. Prostor referenc, ki ga razpiradoločeno delo, se more širiti do naravnost neslutenega obsega. Teksti lahko vzpod­budijo nastanek najrazličnejših interpretacij – od afirmativnih in parafraznih do po­lemičnih in zavračajočih ali celo izbrisujočih. Človek, ki je bolj kot kar koli drugegainterpretativno bitje, si tako sam kot v izmenjavi mnenj oblikuje pomen in smisle do­ločenega besedila. V okviru tega procesa pa slednjega prepleta tudi z drugimi teksti. Tisti ljudje, ki poznajo določeno besedilo, na pravkar opisani način postanejosvojevrstna skupnost. Pri tem je vednost njen združevalni oziroma kohezivni ele­ment. Različnosti interpretacij, ki se pojavijo v okvirih skupnosti, slednjo opredelijokot bodisi dejansko bodisi potencialno v različnih dimenzijah – v daljnosežnosti,globini in širini. Pri tem gre za časovne in prostorske količine oziroma kvalitete. Vednostna skupnost, temelječa na poznavanju določenega dela, ni izolirana oziroma »otoška«. Prek seznanjenosti z drugimi besedili pri ljudeh, ki so vključe­ni vanjo, se razširja v vse smeri. Prav zato nima jasnih meja ali robov. Dejansko se vnaprej nepredvidljivo in nenadzorljivo prepleta z drugimi vednostnimi sku­pnostmi in oblikuje kulturno-civilizacijsko mrežo. Njene omejitve si je komaj mo­goče predstavljati – saj posamezni pripovedni in lirski motivi presegajo ne samo območja jezikov, ampak tudi prostore kontinentov. Skupnosti, oblikovane na podlagi poznavanja določenih tekstov, niso samo re­cepcijske; prav nasprotno: so še kako tudi avtorske. Sleherno besedilo je na tak alidrugačen način vsaj za hip fiksirano in torej definitivno (izgovorjeno, zapisano, po­sneto) – zato, da bo lahko razširjano in razbrano ter po možnosti kar najbolj(e)razumljeno. Seveda ni nujno, da do recepcije oziroma sprejema dejansko tudi pride,saj more tekst takoj potem, ko je izrečen, izginiti za vedno. Izpolnitev njegovegakomunikacijskega (sporočevalnega) poslanstva namreč ni tako gotova kot ekspre­sivistična (tj. izraziteljska) vloga. Prvo za besedilo ni neizogibno, medtem ko drugaje. Pri tem pa je treba opozoriti, da ekspresivistična vloga teksta ni zmerom vezanana edinstveno osebnost. Mnogo besedil namreč ne nastane zato, da bi bila izrazčlovekove edninskosti (četudi to bodisi afirmativno bodisi per negationem vendar­le so), temveč zato, da oblikujejo skupnosti. Za takšna besedila je recepcija smiselobstajanja. Njihovo sprejemanje od vsega začetka – se pravi že v intencionalni ek­sistenci avtorskega zametka – ni pogrešljivo. Kdor se loti ustvarjanja takšnega dela,njegovega (predvidenega) učinka niti za hip ne more postavljati v oklepaj. Zaradi pravkar povedanega je bila estetika recepcije, ki je pred časom kralje­vala v literarni vedi, zamišljena povsem nezadostno: komunikacijska vloga tekstamočno presega obsege pomenov in smislov, ki jih zamejuje mišljenje in doživljanjelepega. Sprejemanje besedil je primarno vprašanje vednosti; ta tudi odločilno vplivana njihovo usodo. Recepcijski problemi niso v prvi vrsti estetski. Knjige bi bile včloveškem življenju nebistvenega pomena, če bi bila njihova vloga samo – ali prven­stveno – v tej sferi. Eminentno literarna dela pravzaprav v nobenem zgodovinskemobdobju niso sodila med najbolj brana. Tudi umetniška besedila so (bila) le redkosprejemana najprej zato, ker so estetska vrednota.1 Zgolj vednost o (konkretnem)izražanju lepote v določenem tekstu ne more zagotoviti ne njegove širše odmev­nosti ne intimnega branja (marveč le pomen dela): za takšno ali drugačno recep­cijo je potrebna celovita življenjska tehtnost zapisanega oziroma izgovorjenega. Daestetika ni v ospredju sprejemanja te ali one knjige, je navsezadnje mogoče opazitina primeru skrajnosti v njeni usodi. Izdaje in izvedbe posameznih del niso bile pre­povedane zaradi načina, kako so kaj izrazile, marveč zaradi svoje sporočilnosti. Vpovednosti in pomenljivosti najrazličnejših besedil so vprašanja estetike – v dobi, kije še niso poznala, pa retorične umetelnosti – samo del oziroma sloj. Po drugi straniso se knjižne uspešnice tudi razširjale predvsem zaradi vednosti, ki je bila v njih.Estetika je v recepciji imela odločilen vpliv le pri »kvalificiranih« sprejemalcih, tj. pritistih, ki se ukvarjajo s kritiko ali pri drugih ustvarjalcih (tekmecih, somišljenikih). Vnjihovem primeru bi lahko govorili o webrovskem idealnem tipu razbiralca teksta,ki se – vsaj načeloma – trudi ne samo registrirati, marveč tudi dojeti vse ravni bese­dila. Toda to je zgolj možnost, saj takšni sprejemalci praviloma prepotencirajo vlogoin pomen estetskih razsežnosti dela, ki pa so dejansko amalgamirane z drugimi. Kaj torej hočemo (iz)reči? V prvi vrsti želimo opozoriti na ključni pomen ozi­roma utemeljitveno-izhodiščni zavedanja, da so problemi lepega vedno zaobse­ženi v vprašanjih vednosti. Estetika je le njihov pramen.2 Konkretne utelesitve določenih načel oziroma vodil v ustvarjalni praksi, ki je vedno neponovljiva – paradoksalno tudi tedaj, ko se zgleduje oziroma posnema –, zmerom posegajo v območje vednosti. Brez slednje jih lahko štejemo tudi zgolj za bolj ali manj igrive oziroma domiselne besedno-pojmovne permutacije.3 Doslej zapisano je še posebej pomembno pri razmislekih o besedilih iz časov množične nepismenosti. Poznavanje tega ali onega dela je bilo tedaj rezultat dolo­čenih posebnih okoliščin. V dobi dejanske – ne zgolj deklarativne – polne pisme­nosti prebivalstva, ki na Slovenskem nastopi ob zori 20. stoletja, je seznanitev z določenim tekstom vprašanje, ki v prvi vrsti zadeva samega recipienta: če se temu zdi vredno oziroma potrebno »prebiti« do njega, ga bo prej ali slej dobil v roke – pa četudi mu pot zastavijo najtežje ovire. Usoda prepovedanih knjig, ki so bile v obdobju svetovnih vojn tu in tam prebirane celo množičneje kot dovoljene, kar najbolj nazorno dokazuje veljavnost te misli. V dobi pred uveljavitvijo obveznega osnovnega šolstva in posledično uveljavitvesplošne pismenosti, za kar lahko poskrbi samo državna politika, pa so stvari bistvenodrugačne. Besedilo je tedaj imelo značaj in usodo nekakšne partiture: poleg avtorjain recipienta je neogibno potrebovalo še interpreta. V tej vlogi so lahko nastopalipribližno 4 odstotki pismenega prebivalstva (pridruževati sta se jim mogla še kakšna2 procenta tistih, ki so znali zgolj brati).4 Širjenje tekstov je bilo tedaj navezano načloveški glas; tišina ni bila njegovo tipično ozadje. Intimna branja so bila redka. Tišinatedaj ni pospeševala koncentracije, kakor jo v obdobju širečega se hrupa (2. polovica 20. stoletja, milenijski prelom); prav nasprotno: v vsakdanjem življenju večine ljudipredmodernih časov je bila sinonim za nevednost. Edino menihi zgodnjih – kontem­plativnih – redov, ki pa so bili v krščanskem okolju nosilci atipičnega ali celo alter­nativnega življenjskega sloga,5 in posamezni osamljeni cerkveni in posvetni učenjakiso okusili drugačno izkušnjo. Potemtakem gre posebej poudariti, da je imela tišina vsvetu, ki ga modernizacijski procesi, zaznamujoči zgodovino vsakdanjega življenja vSrednji Evropi nekako od 18. stoletja dalje,6 še niso zajeli v svoje vrtince, povsem dru­gačno vlogo, kot jo ima dandanes. Celo cerkvene slikarije, v katerih je mogoče videtisvojevrstne knjige nepismenih, bi bile brez žive besedne interpretacije duhovnikov, kiso množice analfabetov vpeljevali v prostore krščanske duhovnosti oziroma pravo­vernosti, bodisi nepripovedujoči prizori bodisi napačno razumljene situacije.7 Pri odgovoru na vprašanje, kakšno vednost podarja oziroma izžareva Škofjelo­ški pasijon v čas in prostor svojega nastanka, posledično pa tudi v poznejšost, se vsekakor znajdevamo pred kopico vznemirljivih in še nikoli evidentiranih proble­mov. Nič manj vznemirljivi niso premisleki o posledicah te vednosti. Za uprizoritev predvideno besedilo je bilo v dobi pred sprožitvijo globljih mo­dernizacijskih procesov edino stikališče učene kulture, za katero je bila značilna zapisanost, in nosilcev njene ljudske (pol)sestre. Fiksiranost slednje je bila mnogo manj rigorozna. Zato se je ljudska kultura s prenašanjem skozi čas in prostor tudi spreminjala, saj mnemotehnična sredstva, kakršna so npr. verzna urejenost, melo­dija ter rima, niso izključevala variantnosti. Poseben položaj scenarični uresničitvi namenjenih tekstov pri ustvarjanju kar najširših vednostnih skupnosti je bil vse do konca 18. stoletja vsakomur očiten. Zato tudi ni naključje, da je Anton Tomaž Lin­hart svoje pero najvztrajneje prirezoval za dramatsko ustvarjanje. To velja tako za čas, ko se je skušal uveljaviti kot viharniški avtor v nemškem jezikovnem prostoru (Miss Jenny Love, izgubljena tragedija o življenju in smrti pustolovskega majorja Johna Andréja8) kot za poznejšo dobo, ko je prisegel na razsvetljenska načela in pisal komedije v slovenščini (Županova Micka, Ta veseli dan ali Matiček se ženi).Tudi njegova malce starejša duhovniška sodobnika Anton Feliks Dev in Jurij Ja­pelj, ki sta se trudila za slovensko glasbeno gledališče (z Opereto/Belinom oziroma s prevajanjem Metastasievega Artakserksa), sta se zavedala veliko širšega recep­cijskega dometa odrske umetnosti v primerjavi z drugimi – in to celo pri njeni najkompleksnejši in po splošnih predstavah tudi najelitnejši vrsti. Dejstvo, da te­ater ni terjal pismenih sprejemalcev, je bilo za kar najširše učinkovanje tekstov pomembno še globoko v 19. stoletje. Čitalnice so prav zato dramatiki namenjale posebno skrb, čeprav je bila zanje »tehnično« zelo zahtevna. Scenskim uresničitvam namenjeni teksti, ki so bili odvisni od govorne realiza­cije, so v dobi stanovske razslojenosti nagovarjali ljudi, katerih koraki se morebiti nikoli niso križali. Zaradi dovolj rigoroznih oblačnih redov so se med seboj razli­kovali že na prvi pogled. To seveda ne pomeni, da so omenjena besedila v življe­nju oziroma izkušnjah vseh svojih recipientov imela enako vlogo, zagotovo pa so jih povezovala. Doba pred razmahom modernizacijskih procesov, ki je svoj red utemeljevala na organski strukturi, v kateri imajo posamezniki strogo ločena ži­vljenjska poslanstva, ideale in obleke, ni poznala prav veliko takšnih situacij oziro­ma priložnosti. Zato tudi ni čudno, da je igralce čutila kot tujek: njihova veščina/umetnost je povezovala ljudi čez meje tradicionalnih korporacij (stanov), poleg tega pa so se pred očmi gledalcev kazali kot nekaj drugega od tistega, za kar so bili rojeni. Njihovo začasno privzemanje nesvoje identitete je vsekakor vnašalo zme­do v običajnost. Le bolj ali manj ponazarjalna »prikazovanja«, ki so uprizoritveno predočala uveljavljena razumevanja, so lahko postala element reda. Potemtakem ni presenetljivo, da so se slednja utemeljevala na svetopisemskih, mitoloških in zgodovinskih temah. Njihovo »prikazovanje« je imelo vero, moralo in (patriotič­no) tradicijo uzaveščajoče poslanstvo. Na tem temelječe povezave med ljudmi čez stanovske meje niso rušile obstoječega reda; ravno nasprotno: krepile so ga s ko­hezivnostjo, ki se je raztezala v vse vrste človeškega življenja. In potem, ko je svet zaplaval v procese modernizacije ter svoje identitete ni več dojemal kot skupka nespremenljivosti, temveč kot izmenjavo stalnic in prelomov, tj. kot igro kontinu­itete in inovacije, so avtorji prav tako predvsem z uprizarjanju namenjenimi teksti hoteli okrepiti vednost o duhu časa. Anton Tomaž Linhart je bil v svojih sloven­skih komedijah dovolj prodoren – a tudi kar tipičen – predstavnik (inteligentno) agitirajočega razsvetljenstva, ki je širilo moralistično9 zavest o naravnem človeku. Kot takšen je močno presegel prosvetljenske okvire večine svojih sodobnikov.10 Škofjeloški pasijon je besedilo, ki ni imelo namena vpeljevati ljudi v novo ve­dnost. Ravno narobe: njegovo hotenje je bilo razkriti kar največjo širino in globino tistega, kar jim je v osnovi že bilo znano. Toda plastično »prikazovanje« svetopi­semskih dogodkov, ki ostaja v okvirih usode kristjana v svetu, ni bilo zamišljeno kot opomin, ki temelji na prepoznavanju bibličnih situacij in potemtakem na nji­hovem obnavljanju oziroma fingirani ponovitvi, ampak kot samostojna variacija na znano temo. Gre za ustvarjanje polnega doživetja in ne zgolj za repeticijsko podoživljanje vednosti oziroma za njeno podvojitev. Gledališkost teksta se kaže predvsem v njegovi razčlenjenosti na »figure«/»podobe«, ki se izmikajo narativni premočrtnosti: na mesto slednje stopajo »prikazovanja« ključnih dogodkov velike svetopisemske zgodbe. Biblija – predvsem Nova zaveza – torej zares ni ponovlje­na, marveč scensko interpretirana; njena intenca je predstavljena v okviru, ki je bistveno drugačen od izvirnega. Pretežno pripovedni oziroma poročevalski pro­stor Svetega pisma je nadomeščen z uprizarjalnim. S premikom od epskosti k dramskosti ne pride le do posledic na »tehnični« ravni, tj. v načinu predočanja besedila in predstavljanja njegove tematike, marveč tudi v prostoru referenc. Tekst, ki računa na izvedbo v kateri koli sedanjosti, se ne more v vsem sklicevati samo na stvarnost, ujeto v naracijo knjige, ki opredeli čas dogajanja enkrat za vselej. To v primeru Škofjeloškega pasijona dokazujejo že navodila za izvedbo, ki predpisujejo celo višino izdatkov (tudi ob morebitnih do­polnitvah; a še pomembnejša in pomenljivejša je prepoved kakršne koli okrnitve) – 50 goldinarjev nemške veljave oziroma 59 fl. in 15 krajcarjev kranjske.11 Upri­zorjeni tekst, pa naj se trudi še tako verodostojno izražati določen čas in ostalo besedilno stvarnost, se v realizaciji vedno dogaja v sedanjosti. Vsa druga tempo­ralnost je v tem primeru fingirana. To pa ima pomembne posledice pri »prora­čunskem« sklicevanju na denarne enote (nujne so tiste iz uprizarjalne sodobnosti) ter pri predstavah o tem, kaj je veliko in kaj malo, kaj razsežno in razkošno, kaj pa drobno in skromno itd. Izvedbi namenjeni teksti s svojo uprizoritveno intencio­nalnostjo vstopajo v sodobnost »igralcev« oziroma »ponazarjalcev« in gledalcev. Naslednja pomembna ugotovitev, ki je s pravkar povedanim v najgloblji zvezi,je, da nedramatsko zasnovano Sveto pismo ni popolno referencialno okolje Ško­fjeloškega pasijona niti v ožjem smislu, se pravi v tekstu replik, ki so izgovorjene vokviru njegove scenske predstavitve. O tem se lahko prepričamo v deseti »figuri«: vnjej namreč nastopa America12 – se pravi alegorija kontinenta, o katerem Biblija ne poroča. Tudi naslednja »figura« dá govoriti liku, ki ga Sveto pismo ne pozna: tu se srečujemo s poganskim božanstvom ljubezni oziroma erotike Cupidom. 13 Mogočeje ugotoviti, da že sámo računanje na izvedbo oziroma celo njeno »predpisovanje«pomeni tako temeljito menjavo konteksta, da niti replike ne morejo popolnoma sle­diti (glavnemu) viru – čeprav izražajo tako njegov pomen kot tudi smisel. Nastopalegorij kontinentov in poganskega božanstva je najočitnejši »davek« Pasijona ne preveliki oddaljenosti od sočasnega baročnega gledališkega odra. Tudi nastop Longin(us)a – vojaka, ki je po poročilu Janezovega evangelija (Jn, 19, 34) zasadil (sveto) sulico v Jezusovo stran in v Bibliji nima imena (zato pa je z njim izpričan v apokrifnem Nikodemovem evangeliju) –, Veronice (pojavlja se v istem viru) ter alegorij Duše in Smrti poudarja bližino teatralnemu »prikazovanju«. Toda teh oseb v Škofjeloškem pasijonu nikakor ni mogoče razumeti kot »davka«tedanjemu, tj. baročnemu gledališču (kakor npr. Europo, Americo, Asio in Affrico in Cupida), temveč kot dolg starejši tradiciji duhovne dramatike. Apokrifi so kljubsvoji neuradnosti igrali v konkretnem življenju vere precejšnjo vlogo. Slednja je bilaše večja v primeru enega ključnih stvariteljev cerkvene tradicije na evropskem Za­hodu, tj. svetega Hyeronim(us)a, ki se prav tako pojavlja v besedilu patra Romualda. Že ta ne posebej minuciozna analiza opozarja, da je Škofjeloški pasijon tekst, ki povezuje več izročil. Jedrna je zanj kulturno-civilizacijska tradicija, ki izvira na­ravnost iz Biblije. Drugi prameni Pasijona Svetemu pismu seveda niso nasprotni,vendar pa je pomenljivo, da izhajajo z različnih ravni. Po eni strani gre, kot smovideli, za apokrifno besedilo – konkretno za Nikodemov evangelij oziroma za nje­govo izročilo – in za cerkveno tradicijo (Hyeronimus), po drugi pa za več teatral­nih plasti. Potemtakem je Biblija sicer res predloga jedra Pasijona, ni pa v strogem smislu izvirnik. Tekst, ki ga je zapisal pater Romuald, je do Svetega pisma v jasnoopredeljivem navezovalnem razmerju, vendar kljub temu ohranja samosvoj značaj.Na to poleg že omenjenih sledov apokrifnega slovstva in čisto teatrskih tradicij kažemožnost dopolnjevanja oziroma pomnoževanja »figur«, ki je eksplicitno vpisana vuvodne napotke k izvedbi.14 Dejansko gre za besedilo, ki temelji na temi z variacija­mi, se pravi na modelni konstrukciji, ki je bila posebej produktivna v baroku – takov glasbeni in likovni umetnosti kot v besedilnem oblikovanju. Na tak značaj Ško­fjeloškega pasijona opozarjajo tudi sledovi krajšanja obsežnejšega prvopisa (zaradifinančnih danosti: ker je – kot smo že videli – pojasnjeno, da smejo celotni stroškisegati le do višine 50 fl. nemške veljave) ali celo zajemanja iz več neposrednih virov,ki jih z dobrimi razlogi domneva Matija Ogrin.15 Pater Romuald, ki se je z zapisomdo danes ohranjene verzije teksta očitno poslavljal od vodenja izvedb(e), je svojim naslednikom zapustil delo v predvidljivem obsegu in z vnaprej določenimi izdatki.Tako učinek besedila kot »proračun« je mogel predvideti edino prekaljen praktik.Poslovitev patra Romualda od položaja vodje procesije – magister processionis16 – je bila dober razlog za to, da je bil Škofjeloški pasijon fiksiran v takšni obliki, kot se nam je ohranila do danes. Vsega tega, kar najdemo v njej – besedilo replik, natančne»režijske« napotke in opazke o finančni plati izvedbe –, bi človek, ki ne bi imel zaseboj izkušenj z »uprizoritveno« prakso, ne mogel podati. Po kratkem orisu virov teksta in predstavitvi profilne skice njegovega zapiso­valca se lahko usmerimo k izvajalcem in recipientom. Odgovor na vprašanje, kaj je njim povedal Škofjeloški pasijon, je zelo težavno. Znano nam je, kaj jim je pri­povedoval skozi uprizoritev, toda o tem, kakšen je bil učinek tega, je mnogo težje soditi. Gotovo je besedilo ljudi obogatilo z referencami, ki jih bodisi do izvajalske­ga bodisi do sprejemalskega doživetja Pasijona niso imeli. Vzpostavljene so bile njihove – resda lahne, vendar nikakor ne nepomembne – zveze s svetom baročne gledališke tradicije. Učena kultura, ki je bila značilna za klerike in plemiče, se je tu nekoliko razodela tudi očem in ušesom nosilcev njene ljudske (pol)sestre. Ni mogoče natančno vedeti, kako so si slednji predstavljali Cupida, toda pomembno je bilo že to, da je ta prihajal mednje vsaj kot ime. Preprosti ljudje so se šele potem mogli sploh začeti vpraševati, kaj pravzaprav pomeni in zakaj se pojavlja v tekstu, ki ga je zapisal pater Romuald. Vrhu vsega Cupido v Pasijonu podaja dovolj zani­mivo razlago svoje moči: Kdo je biu vojšak letta, katere je premagou Boga, Boga taku močno raniu? Nobeden ni toko močen biu koker ta lubezen velika; je zvezalla brez vsega štrikha tega, kter na more ranen bitte. Se je pustou od mene svezatte jeno ranitte, za ta greh zadoste strite, tega zvezanga odrešite.17 Krščanska izkušnja vsemogočnega Boga, ki si dá skozi eno svojih oseb okusititudi človeško nemoč, bedo in smrt, je v Škofjeloškem pasijonu, kakor vidimo, razlo­žena brez sence dvoma v pravovernost: to se zgodi zaradi (svete) ljubezni.18 Nekoli­ko presenetljivo pa je slednja utelešena v starorimskem, se pravi poganskem liku –Cupidu. V tem gre, kot smo že rekli, videti izraz teatrske manire baročne dobe, ki seni izogibala živopisnosti in slikovitosti. Zagotovo bi (sveta) ljubezen v Škofjeloškem pasijonu mogla biti poosebljena tudi v manj spektakularnem liku – kakor je npr. Duša –, toda to bi zmanjšalo efektnost celote. Vendar pri tem ne gre misliti samo naživopisnost, marveč predvsem na sporočilno širino in globino, ki jo je scenska vpa­dljivost samo dodatno poudarjala. Iz vključitve Cupida, ki je moral biti gledalcemoziroma poslušalcem primerno predočen (tudi kar zadeva opravo), v svetopisemskioziroma krščanski svet so prebivalci 18. stoletja gotovo razbrali vserazsežnost ozi­roma univerzalnost vere. Slednja je tako močna, da more posrkati vase tudi meta­foriko in realije poganske dobe (kakor je v Dantejevi Commedii uvedla v raj celo dva pogana). To je v Pasijonu pokazano povsem nedvoumno: Cupidovi repliki sledi Joannesov nagovor, se pravi besede, ki so položene v usta evangelistu Janezu,19 tj.ljubezen še posebej poudarjajočemu Jezusovemu učencu. Prav tako je pomenljivo,kako se pogansko božanstvo pojavi pred očmi gledalcev. V svet Pasijona povsem neslučajno vstopi »unter dem Creuz«, se pravi »pod križem«.20 Čisto gotovo so preprosti ljudje, ki so se skozi tekst, zapisan s strani patra Ro­mualda, seznanili vsaj z drobci baročne teatrske kulture in s sporočilom (tradicije)Nikodemovega evangelija, vedeli več kot tisti, ki jim »predstave« v Škofji Loki ni bilodano doživeti. Da sta se tako njihov idearij kot imaginarij nekoliko prepletla z vse­binami, ki so zaposlovale tedanje elite, smo že omenili. Recepcija je bila pri trumahizvajalcev in množicah gledalcev zagotovo kar globoka. Nastopajoči so si namrečmorali zapomniti precejšen del besedila – četudi ga sami niso izgovarjali –, saj jeprocesijski značaj Pasijona zahteval medsebojno usklajeno delovanje »igralcev«, no­sačev, vodnikov konj idr. Priprave na izvedbo so zaradi kompleksnosti »predstave«terjale precej časa; nepismenost mnogih ljudi, ki so bili pritegnjeni v prikaz Kristu­sovega trpljenja, ga je le še podaljševala ... Zapomnjenje teksta, ki je bilo ključnegapomena za sámo »uprizoritev«, nikogar ni puščalo ravnodušnega: pomenilo je velikduhovni in siceršnji angažma. Gledalci oziroma poslušalci pa so si Pasijon vtisnili v spomin (vsaj) zaradi spektakularnosti. Tako v prvem delu reprezentativne Zgodovine slovenskega slovstva, ki je izšla pri Slovenski matici sredi 20. stoletja, torej v času, ki nibil niti malo naklonjen poudarjanju pomena versko intonirane književnosti, beremo: Žive podobe na odrih in vozovih so predstavljali Ločani in prebivalci okoli­ških vasi. V sprevodu so šli tudi cehi kovačev, lončarjev in zidarjev, čevljar­jev, pekov, mesarjev in krojačev. To je bil velikanski sprevod, saj so samo za igralce imeli pripravljenih 278 kostumov. V temnih večernih urah ob svitu plamenic in sveč je sprevod moral napraviti silen vtis. Naravnost strahotno je moral vplivati na gledalce drugi prizor [tj. »figura]: Spredaj jaha zmago­slavna [S]mrt na belcu z lovorovim vencem [tu gre spet za »davek« spekta­kularni teatrski kulturi baročne dobe!] in dolgo puščico; za njo dve krdelci na konjih. V prvem, ki ga vodi Smrt s peščeno uro, so duhovniki od papeža, kardinala, škofa itd. do kaplana; drugemu krdelu poveljuje Smrt z zastavo; tu sta cesar in kralj, oba s spremstvom, nadvojvoda, dva volilna kneza, grof, baron, plemiči, meščan, župan, kmet in berač. […] Prizor živo spominja na mrtvaški ples, kakor so ga od 14. stoletja radi upodabljali.21 Nekaj podobnega kot o pojavljanju Cupida (in Smrti z lovorjevim vencem) v Pasijonu je mogoče reči tudi o bežno že omenjenem nastopu alegorij štirih kon­tinentov.22 Zemljepisna obzorja neelitnih prebivalcev slovenskega 18. stoletja, ki se zaradi romanj na veliko daljavo in živosti novičarskega pesništva23 (z verskopo­učno oziroma moralistično poanto) – predstavnik slednjega je verzifikacija o ve­likem lizbonskem potresu 175524 – nikakor niso končevala pri sosedovem plotu, se gotovo niso posebej intenzivno (če so se sploh) raztezala do Amerike. Duhov­niki so zaradi misijonarjenja zanjo kajpak vedeli; tudi plemiškim bralcem knjig in časnikov ni mogla ostati povsem neznana ... Čeprav je jasno, da nastop alegorije Novega sveta, ki se v Škofjeloškem pasijonu pojavlja na enaki ravni kot poosebitve Evrope, Azije in Afrike, ljudem brez posebnosti ni prinesel kakšne globlje vednosti o kopnini onstran Atlantika, je treba reči, da je že zgolj opozorilo nanjo pomenilo zelo veliko. Posebej gre poudariti, da recepcija dotlej (pretežno) neznane geograf­ske stvarnosti ni bila odklonilna, marveč afirmativna (pač zaradi verskega oziro­ma misijonarskega konteksta). Če upoštevamo, da je začetek 19. stoletja prinesel že prve slovenske prevode (prek nemščine) iz ameriške književnosti – neutrudni Janez Nepomuk Primic je rojakom spomladi 1812 omogočil branje Prave poti k dobremu stanu Benjamina Franklina –, dobiva pasijonska pozitivna umestitev Novega sveta na duhovni zemljevid preprostih Slovencev dolgoročnejši pomen. Impresivna razsežnost izvajalskega aparata je tekstu, ki ga je zapisal pater Ro­muald, čisto gotovo dajala pečat izjemnosti. Besedila še zdaleč ni bilo mogoče »uprizoriti« kjer koli, saj je zahtevalo toliko »predstavljalcev«, da so ga zmogla samo (tedanja) mesta. Potrebna pa je bila tudi določena intelektualna oziroma duhovna kritična masa. Na to per negationem opozarja usoda Loškega pasijona, katerega uprizarjanje so 1790 zaradi »izrojenja« prejšnjih izvedb oblastno prepo­vedali.25 Onemogočitev v letu, ko je odločnega razsvetljenca Jožefa II. na prestolu zamenjal precej zmernejši – a vendarle somišljeniški – brat Leopold II., govori o tem, da razlogi za zatrtje prikazovanja Kristusovega trpljenja niso bili primarno svetovnonazorski (v smislu promocije skrajnega racionalizma).26 »Igralci«, ki jih je pasijon povezoval v vednostno skupnost – ta pa se je ob uprizoritvi razširila še na gledalce –, so za oblast očitno postali moteči zaradi oddaljitve od pravovernih krščanskih pojmovanj oziroma zaradi posvetnjaštva.27 Dvorno razsvetljenstvo, ki je omejevalo, reguliralo in nadziralo dejavnost cerkve, veri gotovo ni bilo naspro­tno28 – zato pa toliko bolj ljudskim polpobožnostim ali celo družabnemu zbiranju pod krinko manifestacij religioznosti. Glede na izpričano prepovedovanje pasijonskih »prikazovanj« v slovenskem pro­storu si je mogoče predstavljati vso težavnost naloge, ki so si jo zadali iniciatorji in»uprizoriteljski« voditelji Škofjeloškega pasijona, zlasti pater Romuald. Najmanj tolikoljudi, kot so jih predvidele replike njegovega teksta, je bilo – kakor smo že opozorili –treba naučiti na pamet kar precejšnjega števila verzov. (Nemara so poskrbeli celo zakakšne podvojitve v »zasedbi« – za primer bolezni govorečih »protagonistov«.) Pravtako ni bilo lahko zagotoviti primernega predstavljalnega izgleda sugestivno učinkujo­če celote. Uskladiti je bilo treba delo nosačev podob, ki so prihajali iz loške okolice,29 in »igralcev« (očitno iz mesta). Voditelj procesije je bil v pravem pomenu besede ustvar­jalec vednostne in siceršnje skupnosti, ki nikakor ni bila majhna ne v izvajalskem ne vrecepcijskem pogledu. Če upoštevamo, da je bilo sredi 18. stoletja na območju ŠkofjeLoke le 135 v obrteh delujočih hišnih lastnikov30 – ne pozabimo, da je prav iz njihovih vrst izhajal največji posamični delež »igralcev«!31 –, si lahko predstavljamo, za kakovelik odstotek prebivalstva je dejansko šlo pri udeležbi v Pasijonu. V posameznih slojihso bili s procesijo zaposleni malone vsi stanovalci mesta ob sotočju Sor. Vrhu vsega pa je treba upoštevati, da so priprave na izvedbo terjale še precej večsodelujočih kot nastopajočih (tesarji za izdelavo in popravo odrov, »rekviziterji« itd.).Nikakor ni preveč drzna misel, da je bil Pasijon eden od pomembnejših kohezijskihelementov škofjeloškega področja v 18. stoletju. Po takšnem ali drugačnem sodelova­nju v njem so se prebivalci mesta ob sotočju Sor bistveno razlikovali od ljudi, živečihv sosednjih – ne samo bližnjih – urbanih središčih. Tega pa se gotovo niso zavedalisamo oni, saj so gledalci k prikazovanju Kristusovega trpljenja navreli od blizu in da­leč. Tudi ljudje od drugod so si Škofjeločane in najbližje okoličane vtisnili v spominkot izvajalce Pasijona. Najbrž nič ne pretiravamo, če rečemo, da je praktično vsakahiša na območju freisinškega gospostva v Poljanski in Selški dolini, pa tudi na širšemozemlju zahodne Gorenjske vedela za to veliko posebnost. Identiteta, ki se je izražalav kontinuiteti izvedbe Pasijona, je morala biti trdna. Po vsej verjetnosti se ob njej tudini zastavljalo najbolj slovensko med vsemi vprašanji – Kdo bo pa to plačal? V 18. sto­letju ni bila zastonj (kakor pozneje) samo neumnost, marveč tudi prenekatero delo. Vsekakor ni pretirana ugotovitev, da se je po širini vpliva s patrom Romualdom ternjegovimi predhodniki in neposrednimi nasledniki pri vodenju škofjeloškega Pasijo­na tudi pozneje moglo meriti le malo slovenskih piscev oziroma kulturnih delavcev.Branje je v 19. stoletju pač postalo intimno opravilo; kot takšno je bilo navezano naposameznika in njegovo pripravljenost, da se potopi v globino določenega teksta alipa ostane na njegovi površini. Vplivanjska moč besedil je tako postala skoraj povsemodvisna od recipienta. V predmoderni dobi je bilo drugače, saj je bil stik s tekstom primnožicah preprosti ljudi nekaj izjemnega in je že zato pritegoval njihovo pozornost.Tedaj je bilo veliko več kot pozneje odvisno od posameznikov (duhovnikov, igralcev),ki so legijam analfabetov omogočali sprejem zapisanih besedil. Opozorilo na upore med ljudstvom ter razširjanje tesnobo vzbujajočih vesti o(španski nasledstveni) vojni v pismu iz leta 1713,32 ki je pridano kodeksu s škofjelo­škim Pasijonom, med vrsticami govori o precejšnji tveganosti organiziranja velikega»prikazovanja«: res je bilo slednje usmerjeno h krščanski viziji sveta, ki v prvi vrstizagovarja mir na zemlji, toda pojavitev protestniškega razpoloženja bi bila med pri­pravljalci »uprizoritve« Kristusovega trpljenja lahko zelo nevarna. Sleherna iskra bimogla zanetiti velik ogenj – če ne kar kresa … Gotovo bi sama tematika Pasijonatežko koga pripravila do nepokornosti obstoječemu redu, toda skupino, ki preraščav skupnost, je marsikdaj nemogoče voditeljsko obvladovati. Predmoderni svet jepač bil za marsikoga tako brezupno nevzpodbuden, da morebitnega nezadovoljstvaoziroma uporništva ne bi bilo mogoče odpraviti brez velikega napora. Stanovskonerazpoloženje je bilo latentno, na kar v slovenskem prostoru opozarjajo številnikmečki upori. Duhovniki po drugi strani tudi niso bili zmerom povsem na straniobstoječega reda (saj so mnogi izhajali iz vrst neprivilegirancev) – kar se je jasnopokazalo pri tolminskem puntu 1713. Značilno je le leta 1635, ob velikem uporuna slovenskem Štajerskem in Kranjskem, prišlo do radikalnega spora med osamlje­nim posvečencem – župnikom v Sv. Juriju (Šentjurju) – in kmeti, ki se je končal zumorom Božjega služabnika.33 Potemtakem lahko rečemo, da je organizacija Ško­fjeloškega pasijona in podobnih procesijskih »prikazovanj« terjala zvrhano merosenzibilnosti pri njihovih voditeljih. Vpliv na množice izvajalcev in recipientov jimni bil kar avtomatsko zagotovljen. Vsekakor pa je bil velik – in glede na to, da so sepasijoni marsikje organizirali kontinuirano, poudarjeno dolgotrajen. Tudi po tem sejim je lahko postavljalo ob bok le malo slovenskih avtorjev. Ob koncu pričujočega razmišljanja si ne moremo delati utvare, da smo »brez preostanka« odgovorili na vprašanje, ki smo si ga zastavili v njegovem naslovu; le odpravili smo se na pot, ki je še nihče ni ubral ... Dejansko smo tu šele na začetku (in tako bi bilo tudi v primeru, če bi sledili klasičnim raziskovalnim smerem) – ka­kor pri pretresu slehernega človeško celovito pomembnega teksta. Vsako branje Škofjeloškega pasijona je lahko poudarjeno novo, in to brez kakršnega koli hla­stanja po recepcijski ekstravagantnosti. V tem smislu se tudi nikoli ne moremo povsem odlepiti od temeljnih vprašanj, ki jih poraja tekst patra Romualda – tako s svojim obstojem kot nenehnimi izvedbami. Opombe 1 To še posebej velja za vsaj malo angažirana literarna dela – od prorazsvetljenskih v obdobju luči (in) razuma do disidentskih v 20. stoletju. 2 Omejitev estetike recepcije in usmerjenosti k webrovskemu idealnemu tipu sprejemalca ni povsem odpravil niti ontološki strukturalizem. Stanko Lasić, ki je oče te obetavne paradigme, je njen domet predstavil oziroma demonstriral v svoji monumentalni Krležologiji I–VI, Zagreb 1989–1993. Estet­ skemu kriticizmu je v omenjeni izjemno obsežni študiji pridružen še politični, vendar tudi tu ne gre za obravnavo vednostne celovitosti: druge navezovalne (tako primerjalne kot filozofske in vsakdanjo­ 39 stne) razsežnosti posameznih del, opusa in ustvarjalca so v primerjavi z njima zanemarjene. Lasić seje tega problema očitno zavedal in ga je na načelni ravni skušal rešiti v študiji Hermeneutika individu­alnosti i ontološki strukturalizam, ki je izšla v Zagrebu 1994. 3 Teorija, ki umetnost razlaga kot igro, je nezadostna. Mogoče ji je očitati predvsem spregledovanjenadkonvencionalistične narave vsake zaresne ustvarjalnosti. Igra ima vnaprej dana pravila; vsaka pri­stna umetnina pa je zunajserijska in nezavezana k upoštevanju kakršnih koli zapovedi. Celo žanrskaliteratura jih v svojih vrhovih krši. Tako so za osrednje detektivke Agathe Christie znamenita pravila S. S. Van Dineja povsem nepomemben teoretični balast. 4 Računati gre še na nepismene prenašalce tradicionalne slovstvene tvornosti; toda že v 18. stoletju, kopri nas nastopi obdobje t. i. ljudske knjige (najprej s pratikami), se uporaba črk razširi tudi med kmete(zlasti na Koroškem – bukovniki). 5 Krščanstvo kot misijonska vera za vse in vsakogar svoje pripadnike zavezuje k širjenju; značilno sopuščavniki in redovniki, ki so se umikali pred šumom sveta, šele sčasoma dobili prostor v njenemokviru. To je bilo mogoče ob uveljavljanju organicističnega pogleda na človeštvo, ki ni zaznamovalsamo srednjega veka, marveč tudi že pozno antiko. Položaji in vloge v javnem prostoru so bili/e tedajvse manj zamenljivi/e. Na to so gotovo vplivali vdori germanskih ljudstev čez meje rimskega imperija:ko so se prišleki »homologizirali«, so v opotekajoči se državi prevzeli velik del vojaških funkcij, drugepa so ostajale v rokah staroselcev. Tako so se zlahka porajale predstave o različnosti namenov bivanjaposameznih ljudi. Srednji vek je takšno dojemanje samo harmoniziral v doktrino treh redov, ki semedsebojno dopolnjujejo: eni molijo in skrbe za pravovernost vseh (duhovniki), drugi vpeljujejo invzdržujejo red za slehernika (vojščaki – plemiči), tretji pa s svojim delom zagotavljajo preživetje sebiin drugim (sprva predvsem kmetje, potem tudi ostali producenti in trgovci). 6 V slovenskem prostoru so modernizacijski procesi (edukalizacija, urbanizacija, deagrarizacija, higi­enizacija itd.) začeli polagoma vplivati na življenje slehernika z reformami Jožefa I. (1705–1711), kiso imele namen povečati vojaško moč avstrijske monarhije. Karlinska doba (1711–1740) se je potemusmerila v pospeševanje trgovine (prodor merkantilistične miselnosti in institucij). Veliko krizo obzasedbi prestola s strani ženske (1740) je habsburška monarhija v boju z modernizirajočo se Prusijo(in njenimi zaveznicami) lahko preživela edino tako, da se je tudi sama korenito reformirala. Pravzato predstavlja terezijanska epoha (1740–1780) pravi mejnik pri vstopanju velikega dela slovenskegaprostora (z izjemo Benečije in severne Istre) v modernizacijske procese: ti tedaj postanejo nepovratni. 7 Neseznanjenost s standardnimi razlagami bibličnih prizorov še danes – toliko in toliko let pozneje –vodi k čudaškim interpretacijam posameznih (zlasti v cerkveni prostor umeščenih) umetnin. Čepravso razlogi za nevednost v našem času drugačni od tistih v nekdanjosti, pa so posledice podobne: pride do nerazumevanja ne samo intenc dela, marveč tudi njegove celote. 8 Prim. M. Zupančič, Literarno delo mladega A. T. Linharta, Ljubljana 1972, 98. 9 Ta oznaka je tu rabljena v pomenu, kakršen je bil običajen med razsvetljenskimi filozofi. Njihova mi­sel, ki se je odvračala od metafizične sistematike (ne pa tudi od transcendence), je v svoje središčepostavljala moralo kot vodilo ne zgolj krepostnega, marveč tudi naravnega življenja. 10 A. T. Linhart je bil – kot neskrivani Montesquieujev občudovalec – načelni razsvetljenec. Mnoginjegovi sodobniki, s katerimi se je srečeval v Zoisovem salonu, so bili samo prosvetljenci: zavedaliso se pomena ekspanzije vednosti in so z vsemi močmi pospeševali poglabljanje ter širjenje znanjana najrazličnejših področjih, niso pa nastopali v vlogi zagovornikov filozofije, ki se je v 18. stoletjuvzpostavila kot konkurenca veri cerkve. Razsvetljencem je v avstrijski monarhiji dejansko pripadalosamo desetletje samostojne vlade Jožefa II. (1780–1790) – z delnim podaljškom v čas Leopolda II.(1780–1792). Obdobje Marije Terezije so obvladovali praktični prosvetljenci. 11 M. Ogrin (ur.), Oče Romuald: Škofjeloški pasijon. Znanstvenokritična izdaja, Celje–Ljubljana 2009, 14–17. 12 M. Ogrin (ur.), n. d., 106. 13 M. Ogrin (ur.), n. d., 114. 14 M. Ogrin (ur.), n. d., 17. 15 Prim. M. Ogrin (ur.), 255, 256; 355–364. 16 M. Ogrin (ur.), n. d., 364. 17 Cupidovo repliko navajam v kritičnem prepisu, ki modernizira stavo ločil, velikih začetnic, distribuci­jo i in j oziroma u in v ter zapis sičnikov in šumnikov. Polglasnik v izglasju (bitte, ranitte, strite, odre­šite) je, kakor v izvirniku, zapisan z e. Osnova za to verzijo je diplomatski prepis M. Ogrina; slednji jedosegljiv v: M. Ogrin (ur.), n. d., 114. 18 O tem, da je na tem mestu mišljena sveta ljubezen, glej v: M. Ogrin (ur.), n. d., 151. 19 Da je Joannes iz Škofjeloškega pasijona Janez Evangelist (in ne morda Janez Krstnik), je jasno iz nje­govega nagovora Jezusa: »O, moj Mojster«. Glej v: M. Ogrin (ur.), n. d., 114. Tudi prikaz prebodenjaKristusove strani, ki je izpričano v Janezovem evangeliju, kaže na posebej izpostavljeno vlogo tega Jezusovega učenca v imaginariju in ideariju Škofjeloškega pasijona. Glej v: M. Ogrin (ur.), n. d., 102. 20 M. Ogrni (ur.), n. d., 105. 21 L. Legiša, A. Gspan (ur.), Zgodovina slovenskega slovstva I. Do začetkov romantike, Ljubljana 1956, 306. 22 V 18. stoletju se je počasi poslavljal mit o veliki južni celini; starodavna zemeljska številka 4, ki je»pokrivala« tako tradicionalne elemente kot strani neba in temperamente, je potemtakem (začasno)veljala tudi za kontinente (Evropa, Afrika, Azija, Amerika). 23 Novičarsko pesništvo je neelitne prebivalce predmodernega dela novega veka seznanjalo s posebejpomembnimi oziroma usodnimi dogodki (npr. z vojnami, prevrati, naravnimi katastrofami ipd.). Ple­miči in višji meščanski sloji so tedaj že prebirali časnike. Tako je v Ljubljani od začetka 18. stoletja daljeizhajal Wochentilche Ordinari, včasih pa tudi Extra-Ordinari. 24 Prim. »Pesem od groze tega potresa inu potopa«, v: A. Gspan, Cvetnik slovenskega umetnega pesni­štva do srede XIX. stoletja. I. knjiga, Ljubljana 1978, 135–137. Lizbonska katastrofa 1755 je zapustilamočno sled ne samo pri kristjanih, ampak tudi pri razsvetljenskih filozofih, zlasti pri Voltairu, ki jo jenemudoma upesnil (Poeme sur le désastre de Lisbonne). Mimo nje znameniti pisec ni mogel niti v svoji največji uspešnici – v Kandidu oziroma romanu o optimizmu iz leta 1759. 25 Gre za pasijon, ki so ga izvajali na Štajerskem, v Loki pri Zidanem mostu. Tamkajšnje izvajalsko inrecepcijsko zaledje je bilo veliko skromnejše od tistega, na katerega je lahko računal pater Romuald. 26 Ob koncu svoje vlade – 1789 in 1790 – je Jožef II. najradikalnejše razsvetljenske ukrepe, ki jih jerazglasil v prejšnjih letih, že začel dajati v oklepaj; mrmranje zaradi njegove reformne ihte, ki je bilonajbolj zlovešče na Ogrskem, ga je sililo v ponovno vzpostavitev kolikor mogoče dobrih odnosov skatoliško cerkvijo. 27 Na nevarnost vdora posvetnjaštva v izvedbo pasijona opozarja pismo poimensko neznanega voditeljaljubljanske procesije, ki se je skupaj s še nekaterimi dokumenti ohranilo v obliki vložka v kodeks stekstom patra Romualda. Glej v: M. Deželak Trojar, »Gradivo o pasijonu v Škofji Loki« in »Listi obkodeksu Škofjeloškega pasijona«, v: M. Ogrin (ur.), n. d., 294; 366; 383. 28 Razsvetljenci so večinoma bili deisti; ateizem je bil med njimi redek. V pretežni meri so si predstavljali,da je Bog kozmos ustvaril in ga pognal v naravni tek, nato pa vanj ni več posegal. Veliko, celo ključnovlogo krščanstva v duhovnem življenju preprostih ljudi so razsvetljenci večinoma ne samo priznavali,marveč tudi pozdravljali. 29 Pred samim tekstom Pasijona se govori o tem, da se naj pridigar na veliko noč zahvali »okoličanom zanošnjo podob in drugih bremen[.]« Prim. M. Ogrin (ur.), n. d., 21. 30 P. Blaznik, Škofja Loka in Loško gospostvo (973–1803), Škofja Loka 1975, 234. 31 Vsaj za nosilce likov, ki so govorili tekst, je bila sposobnost branja zelo koristna, če že ne kar potrebna;mestni obrtniki so zaradi svojih poklicnih opravkov bili pismeni v veliko večjem odstotku kot drugiljudje iz vrst tretjega stanu. 32 Kmečki uporniki na Tolminskem so 1713 terjali, da se povežejo s Kranjsko, kar pomeni, da so bili zanje stiki s škofjeloškim območjem in drugimi deli Gorenjske zelo važni. Samozavestno so menili, daje cesar samo njihov služabnik ter mora zato poslušati in uresničevati želje, ki so mu jih naznanili. Glej v: B. Grafenauer, Kmečki upori na Slovenskem, Ljubljana 1962, 315–327. 33 B. Grafenauer, n. d., 299. Niko Kuret SLOVENSKI PASIJON Kuretov Slovenski pasijon je bil v 5. zvezku Ljudskih iger iz leta 1934 ilustriran z grafičnimi kristološkimi in marijanskimi simboli.* Neimenovani avtor se je zgledoval po knjižici, ki so jo leta 1930 izdali ob uprizoritvi pasijonske igre v Oberammergau.** SLOVENSKI PASIJON Prolog, predigra, štirinajst slik in zaključni izbor Po rokopisu škofjeloške pasijonske procesije iz leta gospodovega 1721 Besedilo o. Romualda predelal in za današnji oder priredil Niko Kuret Glasbeni del uredil msgr. Stanko Premrl FVnesta VIsV InCepIt ReDeMptorIS nostrI ProCessIO SLOVENSKI PASIJON Nastopajo: Véliki angel in dva angela Adam in Eva pogubljena Duša in otroci prvih staršev Lucifer in Smrt naš Gospod JEZUS KRISTUS MARIJA, mati Gospodova Janez, Peter, Judas in ostali apostoli Veronika Marija Magdalena, Marija Kleofa in Marija Salome Pilatus in njegov strežaj Herodež Kajfas in šest svetovavcev Farizej in trije Judje trije rablji Longinus in trije vojaki ljudstvo 1934 Izdala in založila Založba ljudskih iger v Kranju PRIČETEK PASIJONA Luči ugasnejo. Oglasi se slavnostna fanfara, glasbeni vložek 1. Zavesa se napol odstre za PROLOG (Govori ga véliki angel s kelihom v rokah.) Véliki angel: Le sem, le sem, o človek moj, poglej, kaj storil greh je tvoj: iz grenkega pije JEZUS keliha zavoljo tebe, grešnika. Krvavi pot od njega gré, za tebe toči milo solzé. O človek, dokler si še zdrav, Spoznaj dobroto božjo prav! Spet tema, zavesa se zagrne. – Glasbeni vložek 2. PREDIGRA Véliki angel, Adam, Lucifer, Smrt, pogubljena Duša, Adamovi otroci. V ozadju na vrhu stopnic VELIKI ANGEL z mečem v rokah. Pred njim na stopnicah ADAM in EVA. Véliki angel: Iz paradiža, vesela domovanja, poberita se, Bog vaju izganja! Zakaj kača vaju z velikimi nadlogami obdala. Tukaj je sama nedolžnost domá, pa sta jo z grehom izgubila. Zato vaju Bog od sebe pehá, noč in dan bosta k Njemu vpila! Od desne se priplazi LUCIFER in vzraste med ADAMOM in EVO. Lucifer: Ha, Adam in Eva, kako dolgo sta veselje uživála? Kako brž sta nedolžnost zafračkála! Bogu bi enaka rada bilá zato sta v moje roké prišlá! Z dobroto sem vama zlo obudil, kot kača veliko srečo obljubil… s tem pa je nesreča nad vaju stopila in vaju za moja sužnja storila! Eva: Ah, le prepozno sem spoznala, da bom z jabolkom sámo sebe zapeljala! Kako prevzetno sem hotela bóginja biti, Bogú enako se storiti!... S tem pa sem sámo sebe v nadloge speljala, človeškemu rodu z grehom zavdala… Adam: O da sem samemu sebi z jabolkom škodo stóril, nikar pa s strupom človeški rod zamóril – srce bi se mi tólikanj ne topilo. A ko vidim, da se je vsemu svetu tako zgodilo, moram noč in dan žalovati in jokati, Ker sem v jarmu hudičevem, kjer moram milo stokati. Ah, usmiljeni Bog, pridi mi na pomoč, da nam bo spet zasijal Tvoja luč!... Lucifer: Ah, ti revni in nesrečni Adám, v kakšno nesrečo si se pripravil sam! V srečen stan te je Bog postavil, Ti si ga pa s pregreho zapravil! Bogú enak si hotel biti, spoznanje vseh reči dobiti. S tem postal si suženj hudiča – to ti očitno o grehu priča. Z njim si svojo nedolžnost izgúbil, vsemu svetu sužnost pridóbil. Zemlja ti bo trnje in koprive ródila, Eva s teboj bo nesrečo čutila! Od desne pridejo ADAMOVI OTROCI, vodi jih POGUBLJENA DUŠA, ena izmed njih. Véliki angel: Grešna duša, zato poslušaj! Svojega Boga nikar ne izkušaj! Tudi tebi bi se lahko takó zgodílo, ker veliko je tvojih grehov število. Nebeško kraljestvo bi izgubíla, peklenski ogenj zaslužila! VELIKI ANGEL izgine. Otroci so se zatekli k ADAMU in EVI. Med obema pa je obstala POGUBLJENA DUŠA. Duša: Ah, Adam, ti ljubeznivi oče, kaj si stóril, da si nas uboge otroke z grižljajem umóril! Svojo nedolžnost si izgúbil, nam pa večno sužnost zadóbil, da bomo noč in dan vpili, ker bi si radi nebesa dobíli… Z desne se je prikazala in na vrhu stopnic je obstala s koso v roki SMRT. Smrt: Jaz sem grenka smrt imenovana, z visokih nebes na ta svet poslana. Papeže, škofe, korarje in kardinale, cesarje, kneze, vojvode, grofe in mogočne kralje, vse, karkoli živi na sveti, imam pod svojo oblast vzeti. Ah, grešniki, poskúsite oči odpreti pa premislite: kar živi, mora nekoč umreti! Ker ste božjo zapoved prelomíli, ste pod mojo oblast stopíli. Smrtnih bridkosti vam bom nalila, z ostro koso vas pokosíla. Slepa sem, vendar vse umorím, s svojo koso veliko škodo storím. Bodi star ali mlad, kar pred mene pride, bogat, ubožen, kmet, služabnik - nobeden ne uide. Kralj, cesar, papež ali vojščaki, prosti, mogočni in vrli junaki, vsa moč vsega sveta, kar živí, vsem, vsem moja ostra kosa pretí. Vse po vrsti si zapišem, izgovorov ali prošnja ne iščem. Jaz sem brez kože sama kóst, zato ne maram za nobeno visokóst. Ah, grešniki, poskúsite oči odpreti pa premislite: kar živi, mora nekoč umreti! SMRT stopi bliže in zamahne. POGUBLJENA DUŠA se zgrudi zadeta na tla. LUCIFER plane nanjo. Blazen krik. Duša: Prekleta ura in čas, ko sem rojena bila, prekleta pot, prekleti čas, ko me je mati nosila! Lucifer: Bolje bi biló, da bi se bil rodil na svetu kamen, ne pa človek, ki pride živ notri v peklenske jame… SMRT je izginila v ozadju. DUŠA se vzravna, vrhu stopnic nad njo LUCIFER. Duša: O zdaj kolnem pač vsak greh, ki sem ga storila. Bil mi je v šalo le in smeh pa sem mu privolila… Prepozno - zdaj šele oči so meni se odprle, ko v sebi nimam več moči… Nebesa so se zaprle! Oj me! O večnost – večne dni moram tedaj trpeti! Vsaka minuta se mi zdi veliko let goreti! O, takó ne bom nikoli več videla Bogá! To je srcu največji meč mimo vsega gorjá… Da mogla bi kedaj umreti, bi rada še trpela. A pred menoj beži še Smrt in večno bom živela…. Oh, grešnik moj, spremisli prav, da k meni sem ne prideš! Spokôri se, dokler si zdrav, ker Smrti ne uideš! LUCIFER DUŠO odvede. ADAM in EVA z OTROCI, ki so se pred Smrtjo v grozi zgrudili na kolena in si zagrnili obraz, se zdaj vzravnajo. Proseče dvigneta ADAM in EVA roke k ozadju, ki se razmakne. Znamenje KRIŽA zasije na platnu. Nato luč ugasne. Konec predigre. – Glasbeni vložek 3. PRVA SLIKA PRIHOD V JERUZALEM Kristus, apostoli, ljudstvo. Zadnji akord slavnostne koračnice že zajamejo klici LJUDSTVA izza zavese: HOZANA! ZAVESA SE ODGRNE. Posamezniki prihajajo s palmovimi vejami, vzklikajo, pogrinjajo oblačila. Prihajajo tudi APOSTOLI. Oglašajo se med splošnim vzklikanjem tudi posamezniki. Eden: Hozana na visokosti! Množica: Hozana! Drugi: Blagoslovljen bodi Davidov sin! Množica: Blagoslovljen! Tretji: Njegovo ime bodi hvaljeno ž njim! Množica: Hvaljeno! Četrti: Češčen bodi brez kraja, ki v imenu Gospoda prihaja! Množica: Češčen! Janez: Le sem, le sem, svete duše, pomagájte krasíti danášnji dan! Peter: Z veseljem ga po mestu peljíte, ki je Kralj vaš sam! Med vzkliki, ki rastejo kakor vihar iz vseh ulic, se je prikazal na vrhu stopnic KRISTUS. Vzklikanje splahne. Kristus: Potrésajte oljko, saj bom skoro šel od vas. Častite me, saj me boste le kratek čas… Vzkliki se spet oglase. Prišel bo tisti véliki zadnji dan, ki ga bo svet spoznal in bo visoko držan! KRISTUS počasi odhaja. Množica za njim. Eden: Čast mi skup pojémo! Množica: Čast! Drugi: Hvalo ti dajemo! Množica: Hvalo! Tretji: Hozana na visokosti! Množica: Hozana! Četrti: Grehe nam odpusti! Množica: Odpusti! Peti: Mi te častímo! Te za kralja izvolímo! Množica: Za kralja! Šesti: Vodi nas, vladaj nam! Množica: Vladaj nam! Sedmi: Srca ti podložna storimo! Množica: Tvoji smo! Sprevod odhaja, klici so zmeraj šibkejši. Tema. Zavesa se zastre. – Glasbeni vložek 4. DRUGA SLIKA ZADNJA VEČERJA Kristus, apostoli. Na vrhu stopnic miza, APOSTOLI okrog nje. Na sredi KRISTUS kakor na sliki Leonarda da Vincija… Kristus: Prišla je moja ura in čas, da se moram ločiti od vas. Ker sem vas vselej močno ljubil, bi vam rad večno življenje zadóbil. Hôtel bi še pri vas ostati, pa se moram od vas podati. Ljubezen v srcu pa mi ne dá, da bi zapustil vas sredi svetá. Bival bom zato pri vas v podobi kruha slednji čas. Vstane, vzame kruh, ga blagoslovi in razlomi. Vzemíte tedaj, to je moje živo teló, ki za ves svet bo trpelo strašnó. Vzame kelih, ga blagoslovi in da naokrog. Vzemíte ta kelih, v njem je moja prava kri, védite, da vaš učenik za vas rad smrt trpí… Sede. Če boste s čistim srcem jedli ino pili, se boste na večne čase veselíli. Če pa ju boste v naglavnem grehu prejeli, boste vekomaj v peklu goreli. Ah, žalost in bridkóst moje dušíce k tebi, nebeški Oče, žalostno kliče! Vsi moji udje so s težavami obdani, zakaj zapeljanca vidim med vami… Mojim sovražnikom me bo izdal, me Judom za trideset srebrníkov prodal… V apostolih se je zganilo. Peter: Daj, Janez, vprašaj, kdo bi imél biti, ki je o njem takó začel govoriti? Vreden bi bil, da bi se zemlja odprla in ga, nehvaležnika, požrla! Janez: Kdo je, povej, ki bi imel to storíti in bi te hôtel tako umoríti? Kako bi to storil tvoji dobroti, ko si ga vzel pod svoje peroti? Kristus: Eden od vas, ki sedi pri mizi z máno, bo stóril to pregreho neznano… On je hudiča močnó poslušal, na vekomaj bo pekel okušal. Peter: Sem mar jaz tisti, ki si o njem pričel govoríti, da bi imel to velíko pregreho storíti? Judas: Da bi jaz tebe, svojega učenika, izdal in Judom za trideset srebrnikov prodal? Kristus: Ti sam si, ki si le-to govóril. Ti boš mene izdal in umóril. Boljše usode deležen bi bil, da se nisi nikdar rodil. Mrak zajame vse oder. JUDAS vstane in se splazi od mize. Za njim sepojavi s strahotno kretnjo LUCIFER, ki ga spremlja, dokler oba ne izgineta. Tema, zastor se zagrne. – Glasbeni vložek 5. TRETJA SLIKA JUDAS IN JUDJE Judas, trije Judje, Lucifer kot senca. Polmrak. JUDAS se prikaže z desne, LUCIFER pa se pokaže za njim kot velikanska pošastna senca. Judas: Dolgo sem premišljeval, komú bi ga prodal. Padlo mi je v srcé, da ga bom Judom dal. Mar naj ž njimi barantam? Kar za trideset srebrnikov jim ga dam… Z leve so se priplazili trije JUDJE. Povem vam: več kot tisoč življenj je vreden. Jaz pa sem tudi denarja potreben… Sklenejo kupčijo in udarijo. Kup ste tedaj z menoj skleníli. Obljubim vam, da ga boste v svoje roké dobíli. Katerega bom poljubil in objel, tistega bo lahko vsakdo prijel. Zvežíte ga in glejte, da vam ne uide, da potlej krivda na mene ne pride! Jaz sem vam ga zvestó čez dal in vam ga za majhen dobiček prodal! Vsi skupaj odidejo na levo. Za njimi senca LUCIFERJEVA. Tema in zavesa. – Glasbeni vložek 6. ČETRTA SLIKA OLJSKA GORA Kristus, Véliki angel, Peter, dva druga apostola, prvi angel, drugi angel. Prikaže se medlo razsvetljen oder. TRIJE APOSTOLI spe na levi na stopnicah. KRISTUS kleči na desni. Na levi in desni strani odra OBA ANGELA. Kristus: Ah, žalost in bridkost je vse moje ude zajéla: groza greha se mi je razodela! Moja dušíca v veliki bridkósti trpí in moje truplo krvav pot potí. Ah, žalost in bridkost moje dušíce k Tebi, nebeški Oče, žalostno kliče! Poglej, vsi moji udje so s težavami obdani, da bi grešnike rešil, ki so zapeljáni… Skozi svojo bridkóst in krvavi pót Tebi jih priporočam, Gospod! Ta kelih, ki si ga meni napíl, potem ko je Adam nesrečno grešil, hočem rad in voljnó izpiti, vso svojo kri za grešnike preliti, da bi se jim spet nebeška vrata odprle in hudiču iz krempljev duše izdrle… Na desni se prikaže VÉLIKI ANGEL s kelihom v rokah in se skloni h KRISTUSU. Véliki angel: Kaj žaluješ, Odrešenik svetá? Saj veš, nebeška volja je ta. Z nebes sem h Tebi poslán, da boš pripravljen in močán. Kelih, ki ga boš zdaj pil, bo človeku večno veselje zadobíl, hudiču ga iz krempljev vzel in ga nevarnosti otel. Trpi voljnó tedaj, Gospod, za grešnike krvavi pot! KRISTUS kelih izpije in se zgrudi v molitvi na obraz.VÉLIKI ANGEL izgine. Prvi angel: Odrešenika premišljuj, njegov krvavi pot spoštuj! Kri ude mu je vse oblila, da tvoje grehe bi izmila. Klečé Odrešenik želi, da grešnikom pomoč dobi. Opusti, grešnik, posvetne željé, Odrešeniku bridko storé! Drugi angel: Da sem s krvjó in mésom obdan kot si ti, grešnik, ki si zapelján, od velike žalosti bi točil solzé, da je Gospod toliko trpel za mé… OBA ANGELA nato stopita h GOSPODU in se sklonita k Njemu. Oba angela: Morala sva k Tebi priti, ti srce potolažíti. Grenki kelih srčno pij, da odrešiš vse ljudi! Luč polagoma odmre. Zavesa. – Glasbeni vložek 7. PETA SLIKA JUDOV OBUP Judas, LUCIFER. JUDAS pride od desne. Na levi ga čaka vrhu stopnic zmagoslavno, a negibno LUCIFER. Judas: Prekleta ura ino dan, ko sem bil tako razuzdán, da sem svojega učenika Judom izdal in s tem se z dušo in telesom hudiču prodal… O grešniki, nauk od mene vzemíte in od grešnega življenja odstopíte! Jaz pa bom moral v peklu goréti, ker nisem hotel z Jezusom živeti… JUDAS se obupan požene na levo. LUCIFER mu vrže vrv nasproti. V hipu tema, zavesa se zagrne. – Glasbeni vložek 8. ŠESTA SLIKA PRI KAJFI Kajfas, šest svetovavcev. KAJFAS stoji vrhu stopnic, na vsako stran mu stoje po TRIJE SVETOVAVCI. Kajfas: Prav kakor sem vam že govóril, pravim še: naj čim preje smrt bi stóril! Da ne bo mogel našega ljudstva zapeljeváti, ga hočemo še drugim sodnikom v róke dati. Tam bodo nastopíle priče in rekle, da se sinú božjega kliče. Sam nam le-to potrdí, zato porečemo, da Boga sramoti. Spoznate pač vsi s svojo častjó, da je s hudičem obseden močnó. Nemara že sklepate samí, da druge poti za nas več ni: k Pilatu ga bomo peljali, da bomo zopet mirno spali! … Pilatus nam mora ugoditi, ga na smrt obsodíti in umoriti. Po pravici bo samo takó, da se na križ obesi njegovo teló! Živahno pritrjevaje vsi odidejo. Tema in zastor. – Glasbeni vložek 9. SEDMA SLIKA PRI PILATU Pilatus, Kristus, trije svetovavci, vojak. PILATUS stoji pred prestolom na vrhu stopnic na desni. KRISTUS z VOJAKOM na desni pred njim. Na levi na stopnicah TRIJE SVETOVAVCI. Pilatus: Tega človeka ste mi pripeljali. Meni v roké bi ga radi dali? Izprašujem ga, kako dela in živí, pa po mojem smrti zaslužil ni. Vprašujem ga ono ino to, pa mi odgovarja lepo. Kaj je mogel hudega storiti, da ga naj ukažem umoríti? Zvedel sem, kod je hôdil in kje je bil, in je bil do konca potrpežljiv. K Herodu ga peljite, ta bo želján videti in izprašati ga, ker je njegov deželán. Naj Herodež potlej dela, kar se mu zdi. Če je vreden smrti, naj ga umorí. Jaz ne najdem na njem takšne krivice, čeprav ljudstvo smrt nad njega kliče. Če želite mrtvega, to storíte: živega v zemljó zakopljíte! PILATUS se obrne in odide. SVETOVAVCI z VOJAKOM odtirajo KRISTUSA. Tema in zastor. – Glasbeni vložek 10. OSMA SLIKA PRI HERODU Herodež, Kristus, dva vojaka. KRISTUS stoji sredi odra pred stopnicami, na vsako stran odra VOJAK. HERODEŽ se pokaže skozi sredino na vrhu stopnic. Herodež: Dolgo že sem te hotel spoznati, pa se nisi pokazal pred mojimi vrati. Zdaj me boš vendar poslušal, spoznal, na moje vprašanje odgovor dal. Mogočen si menda močnó, zvedel bi rad, ali je res tako. Vedi, da imam nad teboj vso oblast, judovskemu kralju izkaži zdaj čast! Čaka, pa zaman. No, dobro sem te spoznal. To bom ljudstvu na znanje dal. Srdit stopi naprej do roba odra in zase sika: Dal mu bom belo oblačílo, ki bo iz njega norca storílo. Pred menoj čudeža storiti noče pa se hvali, da mu je vse mogoče! Vojakoma z zapovedovalno kretnjo: Proč z dvora izpred mojih oči! Da ne bo mogel goljufáti ljudi, Pilatu ga spet nazaj peljíte, tam ga na novo zatožíte! Naj stori, kar kaže z norcem storíti, pa čeprav ga da brez milosti umoríti! Naglo se obrne in odide. VOJAKA odvedeta KRISTUSA. Tema in zavesa. – Glasbeni vložek 11. DEVETA SLIKA BIČANJE Kristus, trije rablji, dva angela. Ves oder je v temi, le ozadje je temno rdeče. Kakor sence so vrhu stopnic na tem ozadju postave zvezanega KRISTUSA in TREH RABLJEV. ANGELA pa stojita prav spredaj vsak na enem koncu odra. – Ves prizor spremlja harmonij. Prvi rabelj: Hola, bratje, ta trda žila glejte, kako se mu bo hrbta ovíla! Nobeden od vaju ga tako ne zna. Dajta, da bomo slišali, kakšen glas ima! Drugi rabelj: Le po njem, da se bo kri pocedíla! Njegova hudobija je tako zaslužila. Tretji rabelj: Mene pusti, poglej, kaj jaz znam! Vso kožo mu bom raztrgal sam! Nikomur ne bo mogel podoben biti: to lepo službo mu hočem storiti. Prvi angel: Ah, ti raztrgana roža, kaj se je s tábo zgodilo? Bičanje ti je veliko škodo storílo… Ah, da noče strela z nebá priti, neusmiljenemu bičanju konec storíti! Vsi angeli, ki ti k službi stojé, na povelje, o Jezus, to storé. A tvoja nerazumljiva milost tega ni pustila in je za grešnike rajši kri prelíla… Drugi angel: Pregrešni človek, kam svojo pamet obračaš, da je od posvetnih željá ne odvračaš? Poglej, kaj Odrešenika veljá tvoja dušíca, spomni se, kako se v bičanju vica! To ti le malo ali nič ni mar, po grešnih željah živiš vsekdar…. KRISTUS se je bil zgrudil na kolena. Ostal je sam. Tema in zavesa. – Glasbeni vložek 12. DESETA SLIKA KRONANJE Isti kot v prejšnji sliki. Ozadje je zagrnjeno. Na vrhu stopnic sedi KRISTUS, okrog njega RABLJI. ANGELA kakor poprej vsak na svoji strani. – Tudi ves ta prizor spremlja harmonij. Prvi rabelj: Poglej, brate, našega kralja, kako se mu bo trnjeva krona podala! S sulico mu potisne krono na glavo. Drugi rabelj: On hoče naš kralj biti, zato ga hočemo s krono častiti, da bo vsak videl njegovo čast ino hvalo, ki mu jo bo trnjeva krona dala. Tretji rabelj: On je višje zaničeval, samega sebe poviševal, našo vero tlačil, drugo, neznano, pa naprej vlačil! Prvi angel: Ah, žalost prevelika, ah, skrivnost prikrita, joj, milost božja je s krvjo oblita! Trnje ti, Jezus, ranja glavó, malokdo hvalo Ti ve za tó… Drugi angel: O grešnik, tvojih grehov ostudnost kriči, tvoj Odrešenik pa pohlevno trpi. Sramotno je kronan in opljuván, da bi v nebo kdaj prišel kristjan! DRUGI RABELJ poišče trs in ga prinese, dá ga PRVEMU. Prvi rabelj: Aron moj, na kolena padi dôli pa mu pest v zobe pomôli! Zakaj prav se mu godi, če ga kdo tako časti! Drugi rabelj: Še to mu daj, lažnivemu kralju, boš videl, kako se mu bo podalo: k trnjevi kroni žezlo sodi ti mu pa stari svoj plašč posodi! Sname TRETJEMU RABLJU plašč z ram in ga ogrne KRISTUSU. Tretji rabelj: Na kolenih, ljubeznivi bratje, zdaj klečím pa mu norce in pest v zobé molím, lažnivemu kralju zvezanih rok on pa sedi kakor lipov bog! Prvi rabelj: Aj, ljubeznivi bratje, kaj bi se obiráli, kakšen kralj je bil, naj bi vsi spoznali! Drugi rabelj: Naše ljudi je zapeljevál in novo vero oznanjevál k spodobni časti ino hvali smo mu žezlo v roke in krono na glavo dali! Tretji rabelj: On se je hvalil, da je božji sin njegova hvala bo minila z njim! TRIJE RABLJI odidejo. Prvi angel: O častito obličje, ki si angelov veselje, obudi grešnikov srcé in želje! Ah, grešnik, spomni se tega zaničevánja in rabljev neusmiljenih šentovánja! Drugi angel: Ah, milost božja, kaj tvoja ljubezen stori: duše rešuješ za ceno krvi! S trnjem daš se krónati in zaničeváti, z gnusobo svoje sveto obličje opljuváti. Bodi tedaj ti, Jezus, vsa čast in hvala vi vsi grešniki pa častite nebeškega Kralja, ki je skozi svojo martro in trpljenje vam vsem dobíl obilno zasluženje, ki si boste z njim nebesa pridobili in tam Boga na vekomaj častili! Tema in zastor. – Glasbeni vložek 13. ENAJSTA SLIKA GLEJ ČLOVEK Pilatus, Kristus, dva vojaka, strežaj, farizej, dva angela, ljudstvo. PILATUS stoji na desni vrhu stopnic pred prestolom in je napol obrnjen v ozadje, kjer je videti obrise jeruzalemskega mesta in kjer se gnete nevidna pa hrumeča MNOŽICA. Ob PILATU na stopnicah stoji STREŽAJ. KRISTUS je na vrhu stopnic na sredi. Na vsako stran po en VOJAK. ANGELA sta prav na robu odra pri vsaki strani. MNOŽICA hrumi in vpije. Glas trobente jo umiri. A le za hip. Pilatus: Poglejte, ljudje, človeka tega – mar ni še polna mera gorjá? Divje vpitje: Križaj ga! Trobenta in kratka tišina. Kako ste ga grozno odrli, neusmiljeno njegov živôt odprli! Naj bi se vam zdaj že smilil, nikar da bi kdo še v smrt ga silil! Vpitje se ponovi. Spet trobenta. Tišina. Kralju zdaj več podoben ni. Naj v miru ostane in živi! Vpitje spet zavalovi. Slišijo se posamezni strastni vzkliki med splošnim hrumenjem. Eden: Na križ ga pribij! Množica: Na križ! Drugi: Da, križaj ga! Množica: Križaj ga! Tretji: Nikdar si ne ženi do srca! Množica: Na križ z njim! Četrti: On je prijatelj grešnih ljudi! Množica: Križaj ga! Peti: Grešiti z njimi ne zamudi! Množica: Na križ z njim! Pilatus: Vzemíte ga tedaj s sebój! In krížajte ga, čeprav nocój. Jaz mu ne najdem nobene krivice, pri vas pa nobene poštene pravice. Iz množice se je odtrgal in planil je iz ozadja FARIZEJ, ki ga VOJAK s povešeno sulico ustavi. FARIZEJEVE široke kretnje spremlja LJUDSTVO s silnim hrupom. Farizej: Da, naša zapoved hoče takó, da ima umreti zató, ker se je sinú božjega delal in jih je tólikanj zapeljal! Pritrjevanje kakor vihar med MNOŽICO. Križaj ga in k smrti ga obsódi, da nam ne bo še k večji škódi! MNOŽICA besni: Križaj ga! Če ga pa živega pustiš, postave cesarjeve ne držiš! FARIZEJ omahne nazaj v MNOŽICO. Krikov ni konca. – PILATA je pretreslo. Ne more se odločiti. Sam zase mrmra. Pilatus: Zaradi vas naj bi ga v smrt pognal, da bi v gnadi cesarjevi ostal… Premišlja in se obotavlja. Potem pa iztegne roko. STREŽAJ mu da paličico. Za hip še obstane. Potem pa jo zlomi in jo vrže KRISTUSU pred noge. Trobenta izzove grobno tišino. Poslúšajte sodbo čez človeka tega. V svojih grešnih rokah obdržíte ga! MNOŽICA v blaznem veselju zaraja. Hrumenje komaj ukroti trobenta. STREŽAJ izroči PILATU listino s spisano sodbo. PILATUS bere. Ker je Jezus Nazareški zapeljevávec ljudí, naj se nad njim sodba zgodí. Ker našega cesarja zaničuje in kot lažniv Mesija ljudi zapeljuje ker vse so višji zadosti spoznali ga boste rabljem dali pa ga na sramotno mesto peljíte in ga med dva razbojnika na križ pribíjte. Vihar navdušenja spet zavalovi med MNOŽICO. PILATUS namiguje strežaju. Ta mu prinese pladenj z vodo. PILATUS si umije roke. Trobenta spet zapove mir. Jaz pa umijem si roké, nedolžna kri naj ne pride nad mé. Vi pa boste težek račun dajáli in v peklenskem ognju do grla stali… MNOŽICA zahrumi. FARIZEJ se spet pokaže in napol obrnjen h množici hripavo zavpije: Farizej: Naj čez nas in naše otroke se njegova kri znide, da le on do sramotne smrti pride! PILATUS mrk sede na prestol, med tem LJUDSTVO besni in FARIZEJ spet izgine. Potem dá PILATUS znamenje. STREŽAJ in eden izmed VOJAKOV med govorjenjem OBEH ANGELOV gresta po križ. Prvi angel: Le sem, le sem poglej, o človek moj, in spomni, kam je spravil Jezusa greh tvoj. Od tal do gláve ga je vsega raztrgal tebe pa iz milosti vrgel. Drugi angel: O, čudo vseh čudes je to, da je bil Jezus raztrgan zato, da bi mi vsi ozdravljeni bili. Močnó ga k temu ljubezen sili. Le ti, grešnik, tega ne spoznaš, da bi poslušal njegov glas, S Pilatužem ga spet prodaš za greh in pa za kratek čas… KRISTUSU so naložili križ na rame. Omahovaje stopa proti ozadju. Ko ga MNOŽICA zagleda, zažene divji vrišč. KRISTUS se ozre in pogleda PILATA, ki mrk ždi sam vase, pa gledavce. Potem stopa navzdol. Oder se stemni, zavesa se zagrne. – Glasbeni vložek 14. DVANAJSTA SLIKA KRIŽEV POT Veronika, Kristus, Longinus, trije rablji, trije vojaki, Marija, Marija Magdalena, Marija Salome, Marija Kleofa, strežaji, svetovavci, ljudstvo. VERONIKA, MARIJA in druge TRI MARIJE stoje na levi pod stopnicami. – Od desne se bliža sprevod, ki bo šel do skupine žena, nato bo zavil pod stopnicami nazaj proti desni, šel navzgor po stopnicah in nadaljeval pot vrhu stopnic vzdolž po odru proti levi. – Sprevod otvori Pilatov STREŽAJ, ki nosi napis INRI, njemu slede VOJAKI z LONGINOM na čelu, nato RABLJI s KRISTUSOM, nato ostali sprevod. – Ves prizor spremlja harmonij. Prvi rabelj: Bratje, le junaško se držíte, korajžno ga k sebi potegníte! Drugi rabelj: Plača naj, kar se je pregréšil, da bo vedel, kdaj je človeka odréšil! Tretji rabelj: To je že zdavnaj zaslúžil. Dosti zla je med nami obúdil. KRISTUS dospe do skupine žená. MARIJA žalostna omahne ostalim MARIJAM v naročje. VERONIKA pa mu ponudi prt. Nato ga razgrne, da se vidi odtis svetega obličja. Sprevod nadaljuje svojo pot. Veronika: O prečisto obličje, kako si razdejano, z udarci, s krvjo, z nagnusobo vse obdano! Angelci se te niso naglédali, lepote Tvoje ne bi dopovédali… Poglej, o grešnik, svojega Odrešenika, spomni se, kje je tvoja pregreha velika! Da bi ti nedolžnost spet dobíl, je svojo rešnjo kri prelíl… KRISTUS pade pod križem. Prvi vojak: Mi ga suvamo, vi ga tepíte pa mu pesti v zobé molíte! Drugi vojak: Ker gosposke ni hotel spoštováti, ga dajmo sramotno opljuváti! Tretji vojak: Na Kalvarijo brž ga vlecímo, lažnivega kralja na križ pribíjmo! Longinus: Na križu ga bomo umorili in tako svoje višje razveselili! Sprevod počasi izginja. MARIJA v žalosti gineva. Marija: O, žalost prevelika, poglej, človek, svojega Odrešenika! S kakšnimi težavami je obdan, k smrti tako grozno peljan… Težki križ s težavo vleče, da ti milost kdaj obleče. Judje ga z nogami teptajo, farizeji ga za Boga ne spoznajo, Pilatus ga je v smrt izročil Adámov greh je to povzročil… Ven je… Zdaj mora umreti. Na križu mora dotrpeti… Spomisli zdaj, o grešnik moj, kaj je trpel za vsak greh tvoj! Žaluj z menoj čez njegovo smrt, da ti bo paradiž odprt! Luč polagoma umira. Zavesa. – Glasbeni vložek 15. TRINAJSTA SLIKA POD KRIŽEM Kristus na križu, Marija, druge tri Marije, Janez, Longinus, trije vojaki. Prav v ozadju v sredi stoji križ, pod njim Gospodovi zvesti. Na desni spredaj pod stopnicami LONGINUS, na levi na tleh VOJAKI, ki kockajo. Marija: O, žalost moja prevelíka zavoljo Jezusa, mojega sinka… Ko vidim njegovo sveto glavo tako ranjeno in krvavo, trga bridkóst moje strto srcé, oči mi zalivajo grenke solzé… Njegovo raztrgano sveto teló poprej je kakor sonce biló! O, grešnik, le-to si k srcu pelji in drži v svojih mislih vselej: podvizaj se, svoj greh pustiti, z menoj v nebeško kraljestvo priti! Longinus: Zdaj se vidi, kaj ti pomaga govorjenje – bilo je samo pusto zdenje! Dejal si, da si sin živega Bogá, da naj vérujejo v tebe samega! Pravično k smrti so te obsodíli, spodobno so te na križ pribíli! KRISTUS nagne glavo in umre. Nihče ne reci, da umrl ni, naj konec sulica storí! LONGINUS iztegne sulico, da bi Kristusa zabodel. V tem hipu tema in silen grom. Rdeča luč. LONGINUS izpusti sulico. Med bliski in grmenjem se zgrudi na kolena. O, nesrečni človek, kako sem hudobno sodil, da sem srcé božje s sulico prebodel: iz njega večno življenje ljudem rosí! Moji duši zavoljo greha hudič grozi… Ah, ti usmiljeni Jezus, kaj je meni storíti, da bom mogel usmiljenje zadobíti? Spoznam, da si pravi, usmiljeni Bog prosim Te, izbriši moj grešni dolg! Vsi, vsi moramo tako storíti, če nočemo za vekomaj v pogubo priti! Tema. Zavesa. – Glasbeni vložek 16. ŠTIRINAJSTA SLIKA ŽALOSTNA MATI Marija, mrtvi Kristus v njenem naročju, Magdalena, Mariji, Janez, dva angela. V ozadju križ s tenčico. Pod križem MARIJA z mrtvim ODREŠENIKOM. Okrog nje JANEZ in druge TRI MARIJE. ANGELA sta vsak na svoji strani odra. Prvi angel: Z Marijo žalostno trpím, od žalosti komaj živim. Smrt Gospodnjo premišljujem, z Marijo od srcá žalujem. Ali, grešnik, vidiš vse to in ti ni v srcu nič hudó, ko je záte Gospod umrl, da ti je pekel zaprl? Z žalostjo je Marija obdana, zato pa bo tvoja duša oprana. Marija velíko žalost trpí, da ti, grešnik, odpuščánje dobí! Drugi angel: O, Marija, žalostna mati, kako malo grešniki marajo záte! Objokana si pod križem stala, nikogar nisi dočakála… Bridkóst te žalostne Device, telesa njenega in žalostne dušíce! Vsi njeni udje so s težavami obdani, da grešnike odreši, ki so zapeljani. Ona želi, da bi se jim odprlo nebó, Da pogubljenju pekla utekó. Janez: O, moj mojster Jezu Kriste, Resnične so besede tiste: rajši hočem življenje pustíti, kakor pa tebe nikar ljubíti! K tebi moje srcé gorí, vžgala ga je Tvoja Rešnja kri! Kdor se v ljubezni Tvoji vname, ljubezni mu nihče ne vzame. Naj bo v meni plamen svetál: svoje srce bom v Tvoje dejál! Marija: O, grešnik, v srcé naj ti gré le-tó In v mislih naj ti zmeraj bo: zapusti stezo grešnih zmot, z menoj v nebó se podáj na pot! Tema. Zavesa. – Glasbeni vložek 17. Harmonij zaigra nato prehod k zaključnemu zboru. ZAKLJUČNI ZBOR V ozadju križ s tenčico. Na vsako stran križa vrhu stopnic angela z dvignjenimi dlanmi. Zbor zapoje: Poglejte, kristjani, če ni le-to velika gnada božja, da skozi martro Kristusovo odrešen si od ognja! Poklican bil z več drugimi iz te ajdovske vere, zaslužil si zveličanje prave krščanske vere. Ah, hvalo mi tebi damo, na križ razpeti Bog, ino Te zopet prosimo: Bodi Ti naš Gospod! Tvoja gnada ohrani nas, nam daj svojo pomoč, da ne pride čez nas peklenska večna noč! Zavesa se je bila počasi zagrnila. Velikonočni zvonovi preglase zadnji akord. KONEC PASIJONA O. A. M. D. G. Pretipkala Tanja Jenko, A. D. 2013 O. A. M. D. G. GLASBENI VLOŽKI 1. Fanfara (»Staroslovenska postna«, priredil Stanko Premrl), igrajo trobila: dve trobenti in dve pozavni, - ali harmonij. 2. Staroslovenska adventna (»Srečen bil je človek v raju«), priredil Stanko Premrl, igra harmonij, poje zbor enoglasno. 3. Stanko Premrl, »Hosana«, fanfara (dvojna, krajša in daljša). 4. Tomc, »Povzdigovanje« iz »Slovenske maše«, zbor s harmonijem. 5. Levičnik, »Večerja zadnja je minila«, zbor s harmonijem. 6. Stara slovenska postna »Žalostni veliki teden«, priredil Stanko Premrl, godalni kvartet ali harmonij. 7. Levičnik, »Tam na vrtu Oljske gore«, zbor s harmonijem. 8. Stara slovenska postna »Oko jokaj, srce pokaj«, mešani zbor ali harmonij oz. godalni kvartet. 9. »O grešnik, tu se vstavi«, zbor s harmonijem. 10.Hribarjeva postna (2.) »Klic k pokori«, zbor s harmonijem. 11.»Daj mi Jezus, da žalujem«, zbor s harmonijem. 12.Vodopivec, »Pod oljkami« ali Hribarjeva postna št. 11, zbor s harmonijem. 13.Rihar, »Jezusove svete rane«, zbor s harmonijem. Trobenta (med 11. Sliko). 14.Kimovec, »Postna k Srcu Jezusovemu« za alt ali bariton, - ali Sattner, »Jezus trpeči« (Golgota št. 5) za godala (ali harmonij) in zbor. 15.Za godala Sattner, »Molim te, Jezus« (Golgota št. 6) ali zbor (s harmonijem) Hribar, »Kak zalivajo solzice«. 16.Vavken, »Sveti križ«, zbor s harmonijem. 17.Stanko Premrl, »Zaključni zbor k Slovenskemu pasijonu«, mešani zbor s trobili ali harmonijem. Jože Tisnikar, Križev pot, skica Alojzij Pavel Florjančič KURETOV SLOVENSKI PASIJON Posvečam spominu pasijonskega sodelavca p. Felicijana (Jožeta) Pevca (1950–2012). Niko Kuret je marca 1932 v Kranju postavil na oder svojo pasijonsko igro Slo­venski pasijon.1 Odigrali so ga z velikim uspehom štirikrat v tamkajšnjem Ljud­skem domu. Ker gre za močno prirejen Škofjeloški pasijon iz leta 1721, avtorja p. Romualda, Lovrenca Marušiča, si bomo poleg kratke predstavitve Kuretovega pa­sijona nekoliko obnovili vedenje o širših okoliščinah, ozadju, nastanku in značil­nostih nastanka Slovenskega pasijona. S tem imenom ga je poimenoval avtor, ker se je zavedal, da to delo ne more nositi tradicionalnega imena Škofjeloški pasijon, ki je sicer prvotno nosil bolj preprosto ime Procesija Velikega petka2. Če hočemo razumeti okoliščine, v katerih je Kuret to počel, je treba pogledati še malce nazaj, v čas fin de siecla3, ko so začeli ustanavljati tako imenovana ljud­ska gledališča, kot jih je propagiral francoski pisatelj, Nobelov nagrajenec Romain Rolland.4 Naj naštejemo nekaj teh gledališč; leta 1890 je zaživel Freie Volksbühne v Berlinu, leta 1892 Théâtre du Peuple v Vogezih, leta 1899 Volkstheater na Du­naju, leta 1899 Coopération des idées v Parizu, prav tam leta 1903 Théâtre Popu­laire in Théâtre du Peuple, v Nemčiji pa številni Berg-, Wald- in Natur-Theatri. Tudi pri nas smo 8. septembra 1906 v ljubljanskem Ljudskem domu dobili stalni (amaterski) Ljudski oder. Po drugi vojni je bila tam na Streliški ulici Ljudska ku­hinja, sedaj pa Waldorfska šola. Prva svetovna vojna, ki je pretresla svet, posebej Evropo, je popolnoma spre­menila družbene, kulturne in umetnostne vrednote fin de siecla. Čas po prvi vojni je bil čas mladinskega kulturnega gibanja, ki se je začelo v Nemčiji kot odpor do to­gega osebnega in verskega življenja. Slednje se je manifestiralo pogosto kot izrazi­to politično katolištvo, klerikalizem. Nova ideja poglobitve in prenove v osebnem, religioznem in vsem kulturnem življenju pa je poudarjala pristnost, naravnost in stik z naravo. Mladinsko gibanje s svojo duhovno usmerjenostjo, z zanimanjem za duhovno igralstvo, za srednjeveške in baročne verske igre, za duševno in duhovno bogateče igranje na vaških ljudskih odrih je naredilo na Kureta močan vtis. To mladinsko gibanje se je začelo iz Nemčije širiti tudi k nam. Gibanje je temeljilo na »ideji poglobitve in prenove v osebnem, religioznem in vsem kulturnem življenju, ki je zagovarjala pristnost, naravnost, stik z naravo, zato je pospeševalo dolga peš potovanja tudi v tuje dežele. Glasilo mladinskega gibanja pri nas je postal 1924–25 Križ na gori /ur. Anton Vodnik, od 1930 Križ, ur. E. Kocbek in Jakob Šolar/, v nje­govem smislu pa so pisali esejisti in pesniki v tedanjem Domu in svetu. Niko Kuret se je oglašal v obeh glasilih, več v DS.« (Cit.: Novak, 1995, str. 53). Kuret je že pred tem kot dijak v Celju pokazal svojo nadarjenost za jezik in pisanje ter splošno naklonjenost do umetnosti, posebej do petja in gledališke igre. Že tedaj je iz francoščine prevedel Molierove Skapinove zvijače. Leta 1926 je iz nemščine prevedel še sodobno duhovno igro Anima pisatelja Josepha Jakoba Fe­itna. Naslednje leto so jo igrali v Celju. Kuret se je poleg vestnega študija zelo delovno vključeval v študentsko društveno in kulturno življenje. Bil je član kr­ščanskosocialističnega akademskega društva Borba. Delal je pri krščanskosocial­no usmerjeni mladinski organizaciji, Krekovi mladini, delal v vodstvu Slovenske dijaške zveze, v jugoslovanskem sindikatu krščanskih delavcev in v mednarodni dijaški organizaciji Pax Romana. Leta 1928 in 1929 je potoval po Poljskem, po južni Franciji in Španiji, tako da se je naučil še španščine. Bil je neke vrste bard, potujoči pevec in po navadi potujočih študentov prepeval ob spremljavi kitare. Bil je namreč izvrsten pevec, ki je pel tudi pri zborih. Na izpopolnjevanju francoščine v Parizu leta 1928, obvladal je že italijanski in nemški jezik5, se je seznanil tudi s tamkajšnjo gledališko igro. Opazil je, da na Francoskem, pa tudi na Nemškem duhovne igre in še posebej pasijoni doživljajo ponovno renesanso in veliko popularnost. Kajpak so nastajala nova dela, pred­vsem pa so stara besedila na novo prevajali v sodoben jezik in jih prirejali. Kuret se je s tem seznanil že na študiju v Ljubljani, kjer ga je prof. France Kidrič usmeril v študij srednjeveškega gledališča, ko je spoznal tozadevno vedoželjnost svojega nadarjenega študenta. Tako se je od bliže seznanil s pasijonskimi igrami na Nem­škem. Tam, zlasti na Bavarskem, so se te igre ohranile v sodoben čas. Nekatere stare igre so avtorji pri novih aranžmajih tudi združevali. Ena izmed teh, morda najstarejša, je bila klostenneuburška velikonočna igra iz leta 12286, pa redentinska pasijonska igra iz leta 1464 in alsfeldska iz leta 1501. K preje navedenima dve­ma pasijonoma so pridružili še trierski pasion iz 16. stoletja in tako dobili novo pasijonsko igro, Aus alten Osterspielen, avtorice Line Hilger. Leta 1924 je Seba­stian Wieser dvoje pasijonskih iger iz Freiburga iz 16. stoletja združil v eno igro, Das Passionsspiel der Freiburger Zünfte. Ena od teh dveh starih iger je podobna škofjeloški, je procesijska in v njej nastopajo tudi cehi, cunfti. Morda je prav sle­dnja služila Kuretu za izhodišče predelave Škofjeloškega pasijona. Tudi znamenita pasijonska igra iz bavarskega Oberammergaua, kjer jo z manjšimi prekinitvami igrajo od leta 1662, je nekoč nastala na tak način. Prvotnega besedila pasijona, ki so ga, po zaobljubi ob kugi, začeli igrati v Oberammergauu leta 1633, ne poznamo. Današnje besedilo je sestavljeno iz augsburškega pasijona iz 15. stoletja, pasijon­ske igre Sebastiana Wilda iz leta 1566, pasijonske igre Johanna Älbla in pravega oberammergauskega teksta iz leta 1633. Ta besedila je oberammergauski župnik Joseph Alois Daisenberger (1799–1883) po letu 1850 priredil in od takrat izvira aktualno besedilo slovite pasijonske igre. Današnje besedilo pasijona v Oberam­mergauu je torej poldrugo stoletje mlajše, kot je besedilo našega, Romualdovega Škofjeloškega pasijona. Vemo pa, da je tudi slednji nastajal iz starejših pasijonskih besedil. Vendar ga v Škofji Loki še sedaj igramo natančno takšnega, kakršnega je leta 1721 v Škofji Loki zapisal oče Romuald. Je pasijonska igra in procesija obe­nem, ki je ostala nespremenjena, neskrajšana, z angeli, s konjenicami, cehi, da omenimo njene glavne posebnosti, ki jo ločijo od drugih pasijonskih iger. To velja večkrat omeniti in poudarjati, predvsem navzven. Kajti druge pasijonske igre in še starejši misteriji, ki so bili za današnje razmere nerazumljivo dolgi7, so danes odrsko neizvedljivi in se torej ne morejo ponašati z neokrnjeno prezentacijo, kot to velja za Škofjeloški pasijon. Kuret je že leta 1928, verjetno po vrnitvi iz Pariza, skupaj z Edvardom Kocbe­kom, Antonom Ovnom in Leopoldom Stanekom prevedel znano in popularno duhovno igro Teophilus. Prvotni mirakel je v 13. stoletju napisal francoski pesnik Ruteboeuf. Iz kasnejših dveh variant, halmstadske in stockholmske, je leta 1450 nastal rokopis iz Triera. Mogoče, da jih je, mlade slovenske izobražence iz kr­ščanskih, katoliških logov, med njimi tudi Nika Kureta, spodbudila tudi domača pasijonska gledališka noviteta, I.N.R.I., avtorjev p. Romana (Tomaža) Tominca in Edvarda Gregorina. Ta pasijonska igra, ki je bila uprizorjena pol leta prej kot Teophilus, v predvelikonočnem času leta 1928, je verjetno razočarala mlade slo­venske literate, ki so pričakovali dela po novih gledaliških trendih. Bila je sicer solidno delo, vendar ne več kot to. Videti je bilo, kot da se od Finžgarjevega Pa­sijona iz leta 1896 v eni polni človeški generaciji pri tej tematiki pri nas ni nič zgodilo. Na ljubljanski univerzi, kjer je Kuret vpisal romanistiko, s francoščino kot glavnim predmetom in še primerjalno književnost s teorijo književnosti kot vzpo­redni B predmet, ga je slavist, prof. France Kidrič usmeril v študij srednjeveškega gledališča, ker je hitro dojel gledališka nagnenja svojega študenta. Ta epizoda se je pokazala za eno izmed najpomembnejših Kuretovih ustvarjalnih usmeritev. Po študiju srednjeveških misterijev, miraklov, pasijonskih iger in baročnih moralitet ga je prevzelo pravo, »laično« ljudsko gledališče tedanjega mladinskega gibanja v Evropi. V tem istem letu 1928, ko je bil v ljubljanskem Unionu uprizorjen Teophilus, je začel Kuret sodelovati z Radiom Ljubljana. Začel je razmišljati o sodobni pa­sijonski radijski igri. Na razpolago ni imel kaj dosti predlog. Finžgarjev pasijon iz leta 1896, prirejen po nemški predlogi, se mu je zdel literarno in vsebinsko sicer primeren, konceptualno pa preveč pozitivističen, enak pomislek je imel tudi do Tominec-Gregorinovega pasijona I.N.R.I. iz leta 1928. Slednji se mu je zdel »retro«, kot bi dejali danes, in še zahteven je bil za amaterska gledališča. Vedel je sicer za Drabosnjakov pasijon iz leta 1818, saj je ta še vedno živel na ljudskih odrih avstrijske Koroške. Očitno ga tudi ta ni ogrel. Zagledanega v stare tekste ga je zanimal le Romualdov Škofjeloški pasijon iz leta 1721 in se je odločil zanj. Leta 1930 ga je predelal za radijski medij in Radio Ljubljana ga je predvajal na cvetno nedeljo istega leta. Ta tekst se mu je zdel tudi z literarnozgodovinskega stališča pomemben, zato se je odločil še za moderno odrsko prireditev prve ohranjene slovenske dramske igre. Kuret se je Romualdovega Škofjeloškega pasijona lotil ognjevito, temeljito in ga radikalno preuredil. Zgledoval se je kar po filmu, ki je takrat začel tudi pri nas konkurirati in spodrivati številna popularna amaterska gledališča, ki so bila po manjših krajih v prosvetnih domovih pod cerkvenim vplivom in v večjih industrij­skih mestih v različnih delavski odrih in Svobodah. Prizori radijsko zamišljenega pasijona naj bi bili kratki, »vprav filmsko nakazani … Temeljito je bilo končno treba predelati jezik in verzifikacijo. Pri vsem tem pa smo skušali obojemu pustiti kar največ izvirnega. Marsikje je pač bila potrebna prepesnitev« (Kuret 1934, str. 9). Poglejmo, kako mu je to uspelo v primeru prve, začetne kitice Škofjeloškega pasijona v originalu (poenostavljen fonetični zapis) in v Kuretovi predelavi, kakr­šno je predstavil leta 1934 v knjižni izdaji svojega dela. Romuald »1721« – Ogrin 2009 Iz paradiža, tega veseliga luštniga kraja, poberite se, Adam inu Eva, vam angelc šraja! Zakaj tukaj vas je ta kača močnu zapelala inu vas z velikimi nadlogami obdala. Tukaj je samo to prebivališe te nadolžnosti, katero ste vi tukaj skuzi greh zgubili. Poberite se tedaj h ti veliki revnosti, v kateri bote noč inu dan vpili. Kuret 1934 Iz paradiža, veselega domovanja, poberita se, Bog vaju izganja! Zakaj kača vaju je močno zapeljala in vaju z velikimi nadlogami obdala. Tukaj je sama nedolžnost doma, Pa sta ga z grehom izgubila. Zato vaju Bog od sebe peha, noč in dan bosta k Njemu vpila. Kuret je kajpak vedel, da ne sme preveč radikalno »prepesniti« Romualdovih verzov, saj bi delo s tem izgubilo zgodovinsko patino in verodostojnost. Se pa je poskušal čim bolj odmakniti vplivu germanizmov in nemške sintakse, čeprav je bila to še dediščina naših prejšnjih piscev, vse tam iz začetkov knjižnega jezika slovenskih protestantov. Trudil se je ohraniti starinski zven besed in s tem čim bolj ohraniti nekdanje lokalne jezikovne posebnosti in avtorsko individualnost. Za jezik je nedvomno imel dober posluh, na narodno izročilo pa je bil sploh pozoren, saj je kasneje postal vrhunski izvedenec za etnologijo. Ne poznamo izvirnega Ku­retovega besedila za radijsko predvajanje in ne vemo, ali so besede všečno sedle v uho poslušalcem radia. Sam ugotavlja, da so poslušalci v dopisih menili, da je bil »… uspeh kar zadovoljiv« (Kuret 1932). Ali je taka, relativno skromna pohvala poslušalcev vplivala na dodatno piljenje verzov, ne vemo. Pred izdajo leta 1934 v knjižni obliki je v delo vsekakor še posegel in bil s tem očitno zadovoljen: »Če bo Slovenski Pasijon tudi drugod doživel takšen uspeh, kot ga je imel pri svojih prvih predstavah v Kranju, bomo imeli dosti zadoščenja za trud, ki smo ga vložili vanj. Pričujoča knjižna izdaja upošteva vse izkušnje s prve uprizoritve, tudi jezik je na­novo izpiljen.« (Cit.: Kuret 1934, str. 9). Ker je šlo prvotno za radijsko in kasneje za odrsko izvedbo, je kajpak izpadla atraktivna konjenica, opuščeni so bili slikoviti prizori s cehi, tipični za loško obr­tniško izročilo, ni antičnega nežnega Kupida z večno ljubeznijo, dodatno oboga­teno v Novi zavezi, ni eksotične personifikacije Afrike, Amerike, Azije in Evrope, ni silaka Samsona, manjkata poduhovljeni Hieronim in simbolična Skrinja zaveze. Kajpak je odpadla dinamična procesijska komponenta in s tem tudi premični, no­šeni odri Škofjeloškega pasijona. Avtor oblikuje prizore na novo, z novim kadri­ranjem slik oziroma prizorov, pri čemer sicer sledi Romualdovi dramatski liniji, ki pa nima več pisane baročne podobe, temveč kaže racionalno podobo sodobnega teatra. Avtor se je trudil najti »enotno odrsko črto« (Kuret 1934A, str. 8). Primer­javo strukture prizorov obeh del lahko vidimo v tabeli na naslednji strani. Pri tej preureditvi je Kuret tekste v novi verziji združeval po vsebini, čeprav se nahajajo v izvirniku na različnih mestih oziroma prizorih. Svoj Slovenski pasijon začenja z močno in ekspresivno dramsko strukturo v Predgovoru z Velikim an­gelom »Iz paradiža …« sicer enako kot Romuald v prvi podobi Raj z Angelom z mečem, Adamom in Evo ter s hudičem, vendar se jim že tukaj pridruži tudi Duša, ki jo ima Romuald šele v drugi podobi, Smrt. Ta del še najbolje prezentira duha prvotnega Romualdovega dela. Na podoben način, vendar manj intenzivno gradi Kuret tudi druge prizore. Pri tem je prišlo do selekcije in močnega krčenja teks­ta. Izvirno Romualdovo delo ima 863 verzov (Ogrin 2009), Slovenski pasijon pa 451 (Kuret 1934). Nekateri prizori so izrazito kratki, res filmski. Peti prizor, Judov obup, šteje samo osem verzov. Videti je, da je poskušal avtor prav v tem srednjem delu pasijona, ki sledi Zadnji večerji in traja do Bičanja, s hitro menjajočimi se prizori ustvariti intenziven in usoden dramatični razplet, ki mu sledi pravi sve­topisemski pasijon, Bičanje, Kronanje, Glej človek in Križev pot. Ta se zaključi s kratko trinajsto postajo Pod križem, kjer pa nastopita le Marija in stotnik Longi­nus. Zadnji, štirinajsti sliki Pod križem z Marijo, Janezom in drugimi tremi Ma­rijami sledi še Zaključni zbor, ki v starogrški dramski maniri nagovori publiko, tu ne z recitacijo temveč z mešanim pevskim zborom. Ta »zapoje hvalnico Bogu, ki je s svojo smrtjo na križu odrešil ves človeški rod večnega pogubljenja«, kot konec svojega dela obrazloži avtor. Romuald 1721 Prizori Kuret 1934 PREDIGRA RAJ 1 PRIHOD V JERUZALEM SMRT 2 ZADNJA VEČERJA ZADNJA VEČERJA 3 JUDAS IN JUDJE SAMSON 4 OLJSKA GORA KRVAVI POT 5 JUDOV OBUP BIČANJE 6 PRI KAJFI KRONANJE 7 PRI PILATU HIERONIM 8 PRI HERODU GLEJ ČLOVEK 9 BIČANJE KRISTUS NA KRIŽU 10 KRONANJE MARIJA SEDEM ŽALOSTI 11 GLEJ ČLOVEK SKRINJA ZAVEZE 12 KRIŽEV POT BOŽJI GROB 13 POD KRIŽEM 14 ŽALOSTNA MATI ZAKLJUČNI ZBOR Prav zaradi glasbenih vložkov, ki so po dolžini enakovredni ali ponekod celo daljši kot posamezni pasijonski prizori, traja predstava vseeno skoraj dve uri. Ob tem povejmo, da zadnje uprizoritve integralnega Romuald-Kokaljevega Škofjelo­škega pasijona v letih 1999/2000 in 2009, ob vsej obširni in zahtevni procesijski izvedbi niso bile daljše, kvečjemu krajše kot dve uri. Kuretu je kljub močni redukciji besedila in okrnitvi »tableaus vivants« in ba­ročnih biserov uspelo narediti dober gledališki (in radijski) komad. Kulise starega mestnega jedra, cehe, konjenico in druge gledališke atrakcije so nadomestili glas­beni vložki, hitro menjajoči se prizori z učinkovito osvetljavo, tudi s projektorjem slik, skoraj »lajtšovom« in moderno sceno. Uprizarjanje je zahtevalo zanesljiv ri­tem in intenzivnost, čemur so se povprečni ljudski odri le s težavo približali. Igra je izšla leta 1934 v zbirki Ljudske igre kot njen 5. zvezek pri Založbi ljudskih iger v Kranju. Igra se je prijela in Ljudski oder aprila 1936 poroča, da so tega leta v po­stnem času odigrali sedem predstav. V istem času je Gregorinov pasijon doživel enajst predstav, čeprav slednji, daljši, zahteva večji oder, več igralcev in je jezi­kovno in dramaturško zahtevnejši. Prav v tem času sta se pojavili na prosvetnih odrih še dve pasijonski igri, Herwigova Velikonočna igra in Meškov pasijon. Obe sta bili primerni za manjše odre, torej konkurenčni Slovenskemu pasijonu, ki je bil sicer res enostaven in tekstovno kratek, vendar je zahteval dober pevski zbor, podprt s harmonijem in trobentami. Temu pa niso bili vsi odri kos, prav tako se je marsikateremu režiserju malce upiral rahlo starinski jezik. Tako se ob velikem Gregorinovem pasijonu predvsem vedno bolj uveljavlja Meškov, ker je bil bolj slovensko ljudski pasijon. Za ljudi tenkočutni župnik je ustvaril toplo, enostavno svetopisemsko in pobožno delo, ohranil je recitatorja in v uvodu dodal tri podobe, Kajna in Abela, Izakovo daritev in Dobrega pastirja. Meškov pasijon so radi igrali, gledalci pa so ga zelo dobro sprejeli. Slovenski pasijon vseeno pomeni dodatno razvojno stopnjo v slovenski duhov­ni, verski igri, še posebno v pasijonski. Kuret je s svojo vnemo pri posodabljanju Škofjeloškega pasijona ustvaril čisto novo pasijonsko igro. Tudi sam se je tega za­vedal, zato je delu spremenil naslov. Mogoče je svojo priredbo Slovenski pasijon imenoval tudi zato, ker so do takrat menili, da je bil Škofjeloški pasijon, napisan v slovenskem jeziku, neke vrste izjema, saj so za druge znane pasijonske igre, kot so bile, ljubljanska, kranjska, tržiška, novomeška, mislili, da naj bi bile nemške. Danes vemo, da ni tako, le ohranjene niso. Leta 1936 je Kuret pozdravil Debeljakovo škofjeloško uprizoritev Romualdo­vega pasijona v izvirni obliki. Tine Debeljak je tedaj po skoraj dveh stoletjih oživil baročno dramsko umetnino in jo iz starega mestnega jedra prenesel čez Selško Soro za novo šolo v Kapucinskem predmestju. Tudi tam je množica gledalcev lahko spremljala poleg odrske tudi procesijsko izvedbo pred mogočno kuliserijo Mestnega trga. Taka postavitev in ohranitev celotnega besedila je pomenila pravo oživitev Škofjeloškega pasijona. Debeljak pravi: »Seveda sem tekst moderniziral, ker bi sicer sveta snov postala smešna. Nisem pa bistveno spreminjal teksta, ne dodajal, ne izpuščal.« Kuretov Slovenski pasijon je predelava in redukcija Romualdovega izvirnika. Kljub radikalnemu posegu v dragoceno dediščino je v njem še vedno dovolj zna­čilnosti originala. Sedaj imamo dve varianti Škofjeloškega pasijona, originalnega uprizarjamo avtentično, integralno v Škofji Loki, lahko pa ga odrsko ali pa pod odprtim nebom, torej tudi procesijsko, uprizarjajo drugod po Sloveniji. Zato je morda za slednjega naslov Slovenski pasijon še toliko bolj upravičen. Kuretov ustvarjalni pristop do starejših pasijonskih iger še vedno občasno od­zvanja. Mirko Mahnič je leta 1965 v tržaškem Slovenskem gledališču predstavil tri daljše, tematsko zaokrožene pasijone. Prva dva dela, Soldaški mizerere in Kmečki rekvijem, sta sestavljena iz ljudskega blaga, tretjega, Škofjeloški pasijon, pa je avtor in režiser precej okrajšal in priredil. Leta 2000 so v Slovenskem narodnem gleda­lišču Drama Ljubljana uprizorili Škofjeloški pasijon po zapisu Lovrenca Marušiča – očeta Romualda v priredbi Mete Hočevar. Poleg delov Romualdovega besedila so v prestavi uporabljeni še stavki iz dram Ivana Cankarja (Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, Lepa Vida), Slavka Gruma (dogodek v mestu Gogi), Gregorja Str­niše (Samorog) in Dominika Smoleta (Krst pri Savici, Zlata čeveljčka, Antigona).8 »Dilema, kako postaviti besedilo v gledališče, se je iztekla v rešitev, da je oder svet in svetišče, ki – skozi igralsko bratovščino – podeli dogodku verjetnost. Besedilo se je izkazalo kot izrazito gledališko, pri postavljanju pa so na račun misli oziroma zgodbe »odmetavali« okrasje«, je pojasnila Hočevarjeva, obenem avtorica sceno­grafije.9 Kajpak je ta gledališčna zloženka, ki jo igrajo zunaj Škofje Loke in je »igra v igri«, kjer igralke tudi »pokrivajo« in podajajo več moških vlog (angele, apostole, hudiča, peklenščka), Škofjeloški pasijon le deklarativno. Avtorica bi si lahko izbra­la drug naslov, tako kot sta si ga pred njo Kuret in Mahnič. Tako pa ima človek vtis, da je šlo le za uporabo Romualdove blagovne znamke, če ne že za kako drugačno, morda še manj primerno namero. Niko Kuret (1906–1995), avtor Slovenskega pasijona, slavist, romanist, in etnolog svetovnega slovesa, naš pionir radiofonije v kulturi, strokovnjak za lut­karstvo ter ljudske igre, je bil vsestransko ustvarjalen in tudi sicer izjemen člo­vek, zato se še malce zadržimo pri njem. Na splošno je pri nas znan po veledelu Praznično leto Slovencev s podnaslovom Starosvetne šege in navade od pomladi do zime. Delo v štirih knjigah in na 1393 straneh je izhajalo od 1965 do 1971 pri Mohorjevi družbi v Ljubljani. To sintetično delo združuje njegovo več desetletno raziskovanje ljudskih običajev pri nas. Naj omenimo samo njegove raziskave in študije o božičnem panju in sejanju, o Pehti, o ziljskem štehvanju, o krinkah in maskah po slovenskih pokrajinah, vključno s kurenti (koranti), laufarji, škoromati, mačkarami, pa o velikonočnih in božičnih igrah, da ne omenimo popularne knjige Jaslice na Slovenskem (1981) in Maske slovenskih pokrajin (1984). Praznično leto Slovencev je leta 1989 pri založbi Družina izšlo v dveh knjigah, v dopolnjeni in izpopolnjeni izdaji. Kuret je bil zelo cenjen in spoštovan v tujih strokovnih krogih, saj je slovenske ljudske običaje primerjalno obravnaval v alpskem, mediteranskem, panonskem in v širšem evropskem okviru. Leta 1953 je sodeloval pri mednarodnem Lexiconu der Marienkunde in v drugih revijah s številnimi znanstvenimi razpravami v tujih jezikih, leta 1955 pa je za sodelovanje pri zborniku Masken in Mittelevropa na Dunaju dobil Premio internazionale folclorico »Giuseppe Pitré«. V letih 1951 do 1974 je bil redni sodelavec mednarodne narodopisne bibliografije za slovenski del (Internationale volkskundliche Bibliographie), leta 1966 je postal dosmrtni član Société Internationale d´Ethnologie et Folklore v Parizu, od leta 1968 pa je bil dopisni član Comission Royale Belge de Folklore v Bruslju. V šestdesetih letih je veliko objavljal v Italiji, Belgiji in Švici, leta 1966 je dobil Herderjevo nagrado na Dunaju za življenjsko delo in leta 1971 prestižno mednarodno Pitréjevo nagrado. Naslednje leto je pri nas prejel le nagrado Sklada Borisa Kidriča. Kljub temu da je, poleg omenjenih dosežkov doma in na tujem, že leta 1947 Slovenski akademi­ji znanosti in umetnosti v Ljubljani dal pobudo za Slovenski narodopisni slovar in za ustanovitev Slovenskega narodopisnega arhiva, iz česar je leta 1951 nastal Inštitut za slovensko narodopisje, je bil pri povojnih oblasteh v nemilosti. Nikoli ni postal vodja inštituta, čeprav je bil zanj najbolj zaslužen, strokovno vrhunsko usposobljen, izjemno delaven in plodovit, mednarodno priznan pa še komunika­tiven in odličen organizator je bil. Šele po demokratičnih spremembah pri nas je leta 1989 lahko postal dopisni član SAZU, redni pa leta 1991. Njegovo zaposta­vljanje je bilo posledica njegovega predvojnega mladinskega krščanskosocialnega aktivizma in zagnanega delovanja v gledališki sferi, ko je med drugim nastal tudi Slovenski pasijon. V tem času je svoja evropska gledališka spoznanja začel uve­ljavljati v slovenskem ljudskem gledališču, kot »živ dejavnik sodobnega življenja v duhovno prenovitveni smeri«. (Novak 1995). Od leta 1932 do 1939 je izdajal zbirko Ljudske igre, v kateri je izdal tudi svoj Slovenski pasijon in tri igre koro­škega bukovnika, ljudskega pisatelja Andreja Šusterja Drabósnjaka. Od leta 1934 do leta 1940 je izdajal revijo Ljudski oder – List za poglobitev našega igranja, in sicer pri Založbi ljudskih iger v Kranju, kjer je leta 1934 izdal gledališki priročnik, Pravi ljudski oder. V njem pravi: »Teater bomo obnovili samo kot verno in sicer kot krščansko verno občestvo« in nadaljuje: »proti brezboštvu je treba uveljaviti vernost, vernost je treba naravnati v območje razodete vere, ki jo hrani Katoliška cerkev, med verniki je treba poglobiti in utrditi občestveno razmerje v družini, stanovih, fari, do zavesti skrivnostnega telesa Kristusovega v vesoljni Cerkvi. Tako se bo uresničila edina prava podlaga tudi vnanje družabne skupnosti, ki bo v duhu in po načelih evangelija uredila družabne in gospodarske odnose«. (Kuret 1934B, str. 22–23). Ker je bil zelo kritičen do repertoarja ljubljanske Drame, se je zameril tudi poklicnim gledališkim kolegom, zaradi svoje svetovnonazorske in socialne usmerjenosti pa je bil kajpak nesprejemljiv za levo liberalno kulturno in politično sfero, še manj pa za povojno revolucionarno oblast.10 Bil je oviran v službi in si je nekaj časa pomagal celo s slikanjem in prodajanjem glavic za lutke. Kakšna ironija; prav Kuret je že leta 1934 v Kranju začel z ročnimi lutkami, nadomestil je nem­škega Gašperčka (Kasperla) s Pavliho, slovenskim tipom burkeža, in nato 1. maja leta 1940 v Ljubljani ustanovil naše prvo ročno lutkovno gledališče. Leta 1941 je napisal prvi slovenski lutkarski priročnik Pavliha – Knjiga o ročnih lutkah, leta 1942 pa pri Mladinski založbi izdal Knjigo o ročnih lutkah. Po vojni je vpisal etnologijo z etnografijo in leta 1946 opravil še dodatni di­plomski izpit in se leta 1951 zaposlil v Inštitutu za slovensko narodopisje, kjer se je leta 1979 upokojil kot znanstveni svetnik. Leta 1981 je pri Inštitutu za slo­vensko literaturo in literarne vede SAZU izšlo v zbirki Literarni leksikon njegovo pomembno delo, Duhovna drama. Ta je še danes, po tridesetih letih, temeljno in edino tako delo pri nas. Poslanstvo Kuretovega ljudskega ljubiteljskega gledališča in dediščina njego­vega dela z duhovno dramo se je ponovno obudilo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Oživele so duhovne, verske igre, še posebej pasijonske v Razborju pod Li­sco, v Ribnici, Vipavskem križu, Višnji gori, Viru pri Domžalah in še kje. Romual­dov Škofjeloški pasijon je naposled oživel leta 1999/2000 pod vodstvom Marjana Kokalja, leta 2009 pa je bil magister processionis Borut Gartner. To leto 2013 so se začele tudi priprave na uprizoritev leta 2015. Borut Gartner, Kuretov gledališki dedič v medpasijonskem obdobju ohranja pasijonsko kondicijo s svojim LLDG – Ljudskim ljubiteljskim duhovnim gledališčem v Stari Loki. Leta 2007 je tu s staro­loškim farnim občestvom uprizoril ljudsko igro Janeza Veidra Umorjeni škof, leta 2010 je postavil na oder igro Zlatarna avtorja Karla Wojtile, v letošnjem letu 2013 pa že tečejo vaje za Dve nevesti domačega avtorja Cvetka Golarja. Kuretov duh prave ljudske igre zopet veje. Opombe 1 Od takrat, torej od Kuretovega Slovenskega pasijona naprej, se začne pri nas vedno bolj uporabljati ime pasijon za pasijonske igre oziroma za pasijonske procesije. Pa­sijon, Passio po latinsko, pomeni trpljenje pa tudi strast. V našem zahodnem kul­turnem in civilizacijskem svetu, temelječem na grških, rimskih, judovsko-krščanskih koreninah, pa pasijon pomeni predvsem Kristusovo trpljenje v času med zadnjo ve­čerjo in snemanjem s križa oziroma polaganjem v grob. Običajno vključuje razširjeni (Kristusov) pasijon še Kristusov prihod v Jeruzalem in njegovo vstajenje. V drugih evropskih deželah praviloma dobro ločijo pasijon od pasijonske igre ali pasijonske procesije, na primer: nem. (Passion – Passionsspiele, Passions procession); angl. (Pas­sio, »Passio Christi« – Passion play, Passion play of Christ, Passion procession); ital. (La Passione, La tradicionale Passione – La sacra rappresentazione, La rappresenta­zione della Passione di Gesu` Cristo); fr. (La Passion, La Passion du Christ – le Jeu de la Passion, le drame sacré de la Passion du Christ); šp. (Pasión, La passión de Cristo – Juegos de la Passión, Representatción de la Pasíon); niz. (Pasiespel). Kuret neposredno pred uprizoritvijo Slovenskega pasijona leta 1932 objavi v Kranjskem zvo­nu, župnijskem listu za Kranj in okolico, obširen prispevek o pasijonskih igrah pri nas in po svetu in pri tem uporablja za pasijonske igre praviloma izraz pasijon. 2 Na foliju 2r, ki ni bil napisan hkrati z glavnim besedilom, ampak kakšno leto kasneje in nosi v kronogramu letnico 1721, v naslovu piše: Pro Notitia Saeculi. Processionis in die Parasceues. (Poudaril APF). 3 fin de siecle, fr. konec stoletja; sinonim za dekadenco, simbolizem pa tudi za celotno obdobje naturalizna in nove romantike. 4 Njegovi članki so izšli v ponatisu in z dopolnili v knjigi: Le Théâtre du Peuple, Essai d´estétique d´un Théâtre noveau, Paris 1903. 5 V Trstu, svojem rojstnem kraju, je Kuret obiskoval nemško šolo, nemščino sta govorila tudi starša, tako je Kuret iz obeh jezikov prevajal in ju tekoče govoril in pisal. 6 Kuret je svoj prevod tega dela z naslovom Srednjeveška obredna velikonočna predstava leta 1939 objavil v tretjem zvezku Ljudskega odra. 7 V Parizu je bila leta 1402 ustanovljena bratovščina (Confreres de la Passion), kjer je na velikan­skem prizorišču 500 nastopajočih (brez statistov) nastopalo v 500 prizorih tudi do štirideset (40!) dni. Besedilo je lahko obsegalo kar 60.000 verzov. Spomnimo se, da ima Romualdov Ško­ fjeloški pasijon manj kot tisoč verzov (natančno 863). 8 Vir: Gledališki list 6, sezone 2000/2001, SNG Drama, Ljubljana. 9 http://www.24ur.com/skofjeloski-pasijon-tokrat-v-gledaliscu.html 10 Še bolj se je izpostavil leta 1937, ko je pisal o mednarodnem gledališkem kongresu, ki se ga je leta 1936 udeležil na Dunaju. V referatih poročevalcev iz komunistične Sovjetske zveze, fašistične Italije in nacionalsocialistične (nacistične) Nemčije je opazil, da vse tri države upo­rabljajo gledališče, še zlasti velike »ljudske odre«, za agresivno indoktrinacijo množic. Kuretu se je to izenačevanje totalitarnih režimov po vojni hudo otepalo. Viri in literatura Milan Skrbinšek, Diletantski oder, Nova Talija: 1, Ljubljana 1921. Joseph Alois Daisenberger, Passionsspiele Oberammergau, 1930. Niko Kuret, Pasijon, Kranjski zvon, št. 3, Kranj 1932. Niko Kuret, Slovenski pasijon (besedilo o. Romualda/1721/ predelal in za današnji oder priredil Niko Kuret, Ljudske igre, 5. zvezek, Kranj 1934A. Niko Kuret, Pravi ljudski oder, Založba ljudskih iger, Kranj 1934B. Škofjeloški pasijon, Vestnik slovenske krščansko-socijalne zveze, letnik 15, št. 7/8, Ljubljana 1936. Niko Kuret, Gledališče pod režimi, Dom in svet 1937/1938, letnik 50, št. 3/4, Ljubljana 1937. td. (Tine Debeljak), Pasijonske igre drugod in pri nas, Radio Ljubljana – tednik za radiofonijo, XII. leto št. 11, Ljubljana 1940. Niko Kuret, Ljudsko gledališče pri Slovencih, Slovenski etnograf 11. Ljubljana 1958. Jože Koruza, Raziskovalec slovenskega ljudskega gledališča, Jezik in slovstvo, letnik 21, št. 7, Ljubljana 1976. Niko Kuret, Duhovna drama, Literarni leksikon 13, Ljubljana 1981. Vilko Novak, Življenje, osebnost, raziskovalno delo in pomen Nika Kureta za slovensko etnologijo in kulturo, v: Etnolog – glasnik Slovenskega etnografskega muzeja, marec 1995, str. 51–70, Ljubljana 1995. Matija Ogrin, Oče Romuald – Škofjeloški pasijon, Znanstvenokritična izdaja, Celje-Ljubljana 2009. Srečanje slovenskih pasijoncev v Mali dvorani Sokolskega doma v Škofji Loki, 9 marca 2012. DRUGO SREČANJE SLOVENSKIH PASIJONSKIH KRAJEV, ŠKOFJA LOKA 2012 Drugo srečanje slovenskih pasijonskih mest je bilo 9. marca 2012 v mali dvora­ni Sokolskega doma v Škofji Loki. Pripravila sta ga Muzejsko društvo Škofja Loka in Skupina za pasijon Škofja Loka pod pokroviteljstvom Občine Škofja Loka s ko­ordinatorko Andrejo Megušar. Srečanje je potekalo v okviru Dnevov Škofjeloške­ga pasijona 2012. Tema srečanja je bila: Komu in zakaj pasijoni danes? Udeležili so se ga pasijonci iz Ribnice, Višnje gore in Škofje Loke. Iz Vipavskega križa so se opravičili in poslali pisni prispevek. Iz avstrijske Koroške je prišla pasijonka, dr. Luise Maria Ruhdorfer. Navzoče je pozdravil župan Občine Škofja Loka, mag. Miha Ješe, in zaželel uspešno delo. Predsednik Muzejskega društva Škofja Loka in član Skupine za pa­sijon, mag. Aleksander Igličar, je spregovoril o vlogi društva in skupine pri ohra­njanju pasijonske kondicije in pri povezovanju slovenskih pasijonskih krajev. Du­hovni vodja posvetovanja, domači gvardijan škofjeloškega kapucinskega samosta­na je dal iztočnico z vabilom, da se pridružimo procesiji odrešenja. Borut Gartner, magister processionis locopolitaneae A.D. MMIX, je predstavil svoje videnje Komu in zakaj pasijoni danes, Miha Terpin pa, kako je pasijonska igra nagovorila udeležence v Višnji Gori. Ribniški pasijon in njegov pomen za posameznika in za medčloveške odnose je predstavil Nejc Ilc. Prebrali smo po­ročilo o Pasijonski igri in Božični igri v Vipavskem Križu. Na koncu je dr. Luise Maria Ruhdorfer predstavila svoja raziskovanja pasijonskih iger in njihov pomen v evropskem Alpskem prostoru. Povedala je, da je bila ta njena predstavitev tudi njen prvi javni nastop v slovenskem jeziku. Srečanja pasijoncev iz slovenskih pasijonskih krajev, tematske razprave, izme­njava izkušenj in mnenj ter osebni stiki so se že dvakrat pokazali kot dobra praksa. Opazna je bila skromna, skoraj simbolična udeležba škofjeloških pasijoncev, še zlasti članov Skupine za pasijon. Morda niso bili vsi primerno obveščeni. Posku­šali jih bomo primerno animirati. Alojzij Pavel Florjančič, programski vodja srečanja Štefan Kožuh KOPERNIKANSKI PREOBRAT Vidim ga prihajati – preprostega kapucina, mojega brata –, ki kakor Janez Kr­stnik stopa pred Njim, ki mora priti … in bo prišel: najprej na videz zmagoslavno, na žrebetu oslice … potem pa se začne vztrajno, zavestno, prostovoljno sestopa­nje, vedno globlje, do skrajnega ponižanja, ki mu odvzame vse dostojanstvo … z enim samim namenom: da bi v nas in za vse nas obnovil tisto, kar je bilo v začetku … v želji, da bi bilo tako, kakor je bilo v začetku, tudi sedaj in na vekomaj. In kaj je bilo v začetku? V začetku je bila Ljubezen, ne greh, bil je raj, ne padec in izgon … čeprav je, žal, globoko v nas še vedno črv dvoma v to izvirno resni­co o večni in zastonjski Božji ljubezni. In prav to umanjkanje nam potiska glave navzdol; pa ne v spoštljiv poklon Ljubezni, temveč vse prevečkrat v zagrenjenost nemoči, morda na trenutke celo v obup in brezizhodnost! Ko se torej mimo mene, v hladu sedečega na tribuni mojega trenutka, premi­kajo večplastno zgovorne, včasih celo pretresljivo kričeče podobe človeške ošab­nosti, zlorabljene svobode, ki udarja po Nedolžnem; ko gledam Njega, ki vse to mirno prenaša, pada, pa z neverjetnim naporom ponovno vstaja, ves miren in predan hodi dalje … neopazno prehajam v dogajanje, ki iz prizora v prizor postaja vedno bolj moje, današnje … vse dokler me v tem uvidu ne potrdi procesija mla­dih, današnjih mladih, ki hodeč v procesiji, v vstajenjski belini, hvaležno pojejo litanije odrešenih. Če se ti še ni zgodilo osebno povabilo, naj bo izrečeno nocoj: pridruži se tej procesiji odrešenja … zavestno, kot je to storil danes 36-letni do nedavnega slavni italijanski igralec Fabio Salvatore. Potem, ko se je bliskovito povzpel na lestvici popularnosti, ko je bil komaj dvajsetleten središče najstniškega sveta in si je lahko privoščil vse … je udarilo, kakor strela z jasnega – rak! »Pri 22-ih sem se srečal z dramo trpljenja. Na razpolago sem imel dve možnosti: da se potegnem vase, v svojo bolečino, ali pa, da jo živim polno … Doslej sem živel brez pravega smisla, hlepel sem le po užitku. Ko pa sem se srečal z rakom in s trpljenjem, sem se sre­čal tudi z Jezusom! Bolezen in z njo povezano trpljenje ni bila v mojem načrtu. A dano mi je bilo razumeti, da je bil rak priložnost, da postanem drugačen, da se srečam z Jezusom.« Tovrstni kopernikanski preobrat se ti lahko zgodi le, če se pridružiš v procesiji Njemu, ki je trpel, umrl in vstal in živi na veke – in vse to zate in zame! Naj se še velikokrat zgodi pasijonska procesija, da tega ne bi nikoli pozabili! manjši brat kapucin Štefan Kapucin br. Štefan Kožuh, gvardijan loškega kaupcinskega samostana, je bil na nedav­nem generalnem kapitlju reda manjših bratov kapucinov v Rimu 31. avgusta 2012 imeno­van za generalnega vikarja reda. Generalni vikar v odsotnosti ali zadržanosti nadomešča generalnega ministra reda. Brat Štefan je že doselj opravljal nalogo predsednika konference CECOC, ki ji skupaj zVzhodno Evropo pripada tudi Slovenija. Z imenovanjem za generalnega vikarja kapucinov je brat Štefan dosegel enega izmed najvišjih mest v vseh cerkvenih redovih, ki so jih kdajkoli dosegli slovenski redovniki. Brat Štefan Kožuh je bil rojen v Gostečah in je naš stalni sodelavec ter velik podpornik delovanja Muzejskega društva Škofja Loka, še zlasti v aktivnostih povezanih s Škofjelo­škim pasijonom. Bratu Štefanu Kožuha iskreno čestitamo ob imenovanju in mu želimo obilo dobrega pri opravljanju njegovega odgovornega poslanstva. Aleksander Igličar Borut Gartner KOMU IN ZAKAJ PASIJONI DANES? Če v sebi opazite kaj dobrega, zasluge za to pripišite Bogu, ne sebi. Vedite pa, da je zlo, ki ga zagrešite, vaše in da si ga morate priznati.« Iz Pravila sv. Benedikta Da bi se zlo širilo, je dovolj, da dobri ljudje nič ne ukrepajo. Edmund Burke Vsem vernikom … brezvernikom … iščočim. Prav vsem ljudem tega sveta. Ne glede na spol, rasno, versko in politično pripadnost. Zakaj? Da bi odkrili tudi ti­sto drugo življenjsko kvaliteto, za katero se nam zdi, da ne obstaja, da je plod znanstvene fantastike, da je mrtva. A mrtva in prazna in prav nič fantastična je življenjska kvaliteta, ki jo živimo prav ta hip. Ta je ena sama stresna muka, ki uničuje notranjo lepoto posameznika in ga vedno bolj stiska in zvija. Lahko bi rekel, da je to naš svetovni pasijon, naše svetovno trpljenje. Pasijon ali trpljenje, pa nas posledično vodi v območje premišljevanja. Vabi tebe in mene. Vabi vso svetovno skupnost, – da premišljuje, pride do spoznanja in ukrepa. V prvi vrsti pa je Kristusov pasijon namenjen posamezniku. Ta ima priložnost skozi molitev vzpostaviti pogovor z Njim, ki brezkompromisno širi roke in nudi resnično zave­tje, v katerega lahko izlijemo vso osebno stisko in breme. Vso tisto najbolj čuvano osebno intimo, ki jo včasih skrivamo sami pred sabo. Srečanje in pogovor z Njim nas osvobaja, prerodi in na novo oblikuje našega duha in telo, utrdi vero in nas pripelje v bližino Njega, ki je luč, ljubezen in pravi prijatelj. On nam daje zavetje, objem in tolažbo, ne da bi za to dobroto izstavljal račun. Od nas pa je kulturno, da to nesebično dobroto, skrb in razdajanje prenesemo na ljudi v okolici. Vsega tega sodobni človek sočloveku ni zmožen dati. Današnji človek tava v puščavi, utrujen od prevar in laži, zapeljan od kvazigospodarjev in omamljen od računalniške ma­gije. On pa nam sveti in kaže pot iz te stiske. Kristusov pasijon je edinstven dogodek, je nepojasnjena pozitivna energija, ki se nevidno, neslišno in brez vonja in barve ob velikonočnem času razlije med člo­veštvo. Ta energija ima nesluteno moč, človek/človeštvo pa ima vsako leto znova priložnost, da vendarle naredi ta svet bolj solidaren in pravičen. Škofjeloški pasijon (ŠP), ki smo ga že nekajkrat uprizorili in ga doživeli, nima samo vizualne spektakularnosti in masovne privlačnosti. Daleč od tega. Vizualna procesija je samo prikaz davnega spomina, kako so naši predniki doživljali veliko­nočno skrivnost. Prava moč in bogastvo Škofjeloškega pasijona je Pasijonski Duh.To pomeni, da posamezniki-pasijonci prostovoljno, predano, pošteno, požrtvo­valno, ljubeznivo in z močno vero sprejmejo svoj »križ«, ki ga nosijo skozi ves pro­ces, ne da bi za to kaj zahtevali. S tem izkazujemo malo spoštovanja Njegovemu trpljenju za nas in želimo v dejanjih pokazati človeške vrednote, ki so se izgubile. Moč ŠP je v veličastnem ljudskem načinu uprizoritve, a tu nimam v mislih samo udeležencev procesije, ampak tudi vse ljudi iz zaledja in obiskovalce predstav. Ves ta skupek ljudi predstavlja ključ, ki odklene vrata pasijonskemu vzdušju. Namen uprizoritev je usmerjen tudi v dobrodelnost. Škofjeloški pasijon, uprizorjen v letu 2009, je zaobjel vso to lepoto in zdaj je naša naloga in dolžnost, da te vrednote v pripravah na uprizoritve 2015 samo še dvignemo na višji nivo. Moja naloga ni, dabi prepričeval gledališki svet, ampak da bi združeval, povezoval in usmerjal vso to množico »drugačnih« ljudi in obratno. V skupini se izrazi moč duha. »Umetniki«, ki se na kakršen koli »umetniški« način dotaknejo te svete tema­tike (skladatelji, pevci, režiserji, igralci, slikarji, pesniki, pisatelji, kiparji …) in po­nudijo ljudem svoje umetnije na vpogled, ne bi smeli tega delati in kazati iz mate­rialnih ali slavo spevnih vzgibov. Vse, kar je povezano z besedo Kristusov pasijon, vzbuja spoštovanje. Edini avtor in glavni igralec te znamenite vesoljne drame je Jezus. On je tisti, ki bo »izstavljal račune«.Vsak umetnik, ki ga je Jezus nagovoril, bi moral svojo umetnijo doumeti kot dar in priložnost, da se upre materialnim nagradam oziroma jih brez omembe svojega imena (če nagrado sprejme) razprši med uboge. Zapisano je: Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Pasijoni se v današnjem času ponujajo prav vsem ljudem, ki na stežaj odpirajo svoja srca z namenom da nas Njegovo trpljenje združi v svetovno fizično maso, ki premišljuje današnjo sliko sveta, ki se želi odcepiti iz avtoceste materializma in zla na stezo duhovno obogatenega življenja, ki je seme dobrote. To spoznanje danes ni več znanstvena fantastika ampak živa realnost, dejstvo. Samo vprašanje časa je, kdaj se bo človek/človeštvo dovolj opogumilo in obrnilo jadra svoje barke. Za­dnji čas je, da svoja razmišljanja začnemo tudi resnično živeti. Samo filozofiranje, teoretiziranje, simpoziji in kongresi, brezmejna sestankovanja in pametovanja ne bodo spremenili podobe sveta. Spremembe v dobro je treba preprosto živeti. Zato potrebujemo minimum, in to je lastna volja in vera, ki naj postaneta vzor vsem zbeganim in iščočim. Vsem pasijoncem (še posebej škofjeloškim), predhodnim voditeljem procesije in vsem ljudem, ki so kakorkoli pripomogli, da je danes Škofjeloški pasijon že svetovno prepoznaven, državnemu voditelju in vodji krščanske cerkve na Sloven­skem, vsem razumnikom in akademikom in vsem ljudem odprtih src po vsem svetu želim, da v velikonočnem času skupaj zajamemo nov pasijonski dih, ki nas bo varno vodil v naslednjem letu, ko bomo skupaj skušali udejanjati človeške vre­dnote, da bi naši mali otroci, ki šele vstopajo v življenje, dobili vzorno in lepo sliko sveta-kraja, kjer bodo fizično kvalitetno preživeli svoj čas. Borut, nedelja, 4. marca 2012 Nejc Ilc ČEMU RIBNIŠKI PASIJON? V naravi človeka je, da najprej naredi in nato razmišlja. To še toliko bolj velja za človeškega mladiča, ki komaj kroti viške energije in po enem projektu že grize v drugega. Zato je nadvse dragocena refleksija narejenega dela in njegovo ume­ščanje v družbeni okvir, ki hkrati pomeni njegovo osmišljanje. V tem kratkem razmišljanju bomo naredili točno to s projektom Ribniški pasijon. Kratek zgodovinski pregled Ribniški pasijon ima kratko, vendar zelo intenzivno zgodovino. Začelo se je leta 2007, ko je skupina mladih ribniških mladincev zbrala okrog sebe okoli 110 prostovoljcev in v ribniškem gradu prvič uprizorila Kristusov pasijon. Scenarij povzema vse štiri evangelije, samo igro, ki je še najbolj podobna gledališki pred­stavi, pa v veliki meri dopolnjuje glasba. Ravno ta prvina je v celotnem projektu najbolj blizu mlademu srcu – je moderna, spevna, močna in energična. Že od samega začetka smo se trudili, da bi bila v čim večji meri avtorska in skladbe, ki so tako nastajale, so vse bolj jasno kazale v smeri rock glasbe. Tako je Ribniški pasi­jon po strokovnih mnenjih edini pasijon v Evropi, ki za glasbeno kuliso uporablja zvrst modernega rocka. Od leta 2007 do danes se je zvrstilo pet sezon Ribniškega pasijona in trenutno smo ravno pred šesto. Število sodelujočih vsako leto narašča in že dosega številko okrog 150. Gre za prostovoljce z območja Kočevja, Ribnice, Sodražice, Velikih Lašč, Dobrepolja in Grosuplja. Nedvomno ta projekt predstavlja največji kulturni dogodek Ribniške doline, na kar smo ponosni, predstavlja pa tudi čedalje večjo odgovornost. Prav zato je na mestu, da ovrednotimo pomen pasijona v našem okolju in poiščemo razloge, ki ta projekt ohranjajo v živahni kondiciji. Čemu pasijon? Bistveni razlogi za vsakoletno uprizoritev Kristusovega trpljenja so trije: -poglobitev verskega življenja, -povezovanje ljudi in -uresničevanje svojih talentov. Prvotni namen projekta Ribniški pasijon je bil popestriti dogajanje okrog naj­večjega krščanskega praznika, velike noči. Na cvetno nedeljo in na veliki petek se pri obredih v cerkvi bere Pasijon, torej tisti del izbranega evangelija, ki govori o zadnjih urah življenja Jezusa Kristusa. Navadno besedilo bere več različnih oseb, kar daje bežni vtis gledališke uprizoritve. Že to ima samo po sebi bolj neposredni vtis na poslušalca/vernika, kot pa zgolj glasno branje teh odlomkov, ki ga izvede ena oseba. Verniki naj bi se ob poslušanju besedil pasijona bolj poglobili v smisel Jezusovega žrtvovanja, bolj naj bi se vživeli v njegovo osamljenost, zavrženost, po­nižanje in grozljivo fizično bolečino. Če želimo stopnjevati to izkušnjo, je najbolj naravna izbira polnokrvna gledališka uprizoritev, kjer prizori trpljenja, ljubezni, smrti in zmagoslavja dobesedno zaživijo v igralcih, sceni in glasbi. Iz te želje je nastal Ribniški pasijon in to je glavni razlog, da ga vsako leto znova pripravimo. Da z njim v gledalcih, še bolj pa v samih sodelujočih, izzovemo vprašanja o tem največjem dogodku človeške zgodovine, ki je dobesedno razklal časovni horizont na čas pred njim in po njem. Po besedah večine vključenih je to njihova najbolj­ša osebna priprava na veliko noč. Poleg katoličanov pa Ribniški pasijon pritegne tudi neverujoče, ki jih je v sekularizirani družbi že skoraj polovica. Namenjen je namreč tudi njim, da morda preko njega lažje razumejo večkrat prezrt pomen krščanstva za ves zahodni svet. Drug pomemben razlog in hkrati tudi želja je povezovanje ljudi v generaciji in med generacijami. V ekipi sodelujočih je namreč moč najti vse, od osnovnošol­skih otrok do zrelih upokojencev. Projekt, ki je na začetku temeljil skoraj izključno samo na koordinaciji mladih, je vsako leto bolj postajal projekt vseh generacij. V dogajanje so vključene cele družine, krogi prijateljev in vasi. Ribniški pasijon ima močno povezovalno silo, saj ljudem ponudi možnost druženja, zabave in skupin­skega dela, ki ga žal v tem času na vseh področjih izrazito primanjkuje. Po eni strani gre za peskovnik, v katerem se mladi kalijo za prevzemanje odgovornosti v prihodnosti, po drugi strani pa je to »sladka skrb« za izkušene odrasle, katerim delo na projektih predstavlja vsakdanjik. Predstavlja izziv in dobrodošlo popestri­tev življenja, iz katerega so zaradi ustvarjanja družine, kariere in osamosvajanja podobna udejstvovanja začasno izginila in se morda potem nikoli več vrnila. Po­vezovanje ljudi med seboj ni zgolj generacijsko, temveč tudi območno: na enem mestu se namreč zbirajo igralci, pevci, glasbeniki, scenski delavci, šivilje, koordi­natorji in drugi s skoraj celotne zahodno-dolenjske regije, od Kočevja do Grosu­plja. To daje Ribniškemu pasijonu dodatno razsežnost in draž. V uvodu smo že omenili, da je Ribniški pasijon preplet gledališke igre in žive glasbe, kar posledično ustvarja pestro ponudbo možnih udejstvovanj. To je tretji pomemben razlog za vzdrževanje pasijona pri življenju. Ljudje preprosto potre­bujemo nove izzive, da ob njih nabrusimo svojo ustvarjalnost in tako dosežemo samo-izpolnitev. K sodelovanju na projektu se vsako leto odzovejo ljudje z najra­zličnejšimi darovi, ki jih ob prostovoljnem delu še obogatijo in poglobijo. Večkrat se namreč zgodi, da nekdo, ki je v mladosti že stal na gledaliških odrih, v odraslem obdobju več ne dobi priložnosti, da bi ta svoj talent znova uresničil in ga nadgra­dil. Enako velja tudi za vse ostale sposobnosti, od šivanja, izdelovanja scene, do igranja bobnov. Tako pasijon vidimo kot odlično priložnost za razvijanje svojih talentov in ohranjanje njihove kondicije. Zaključek Na kratko lahko začeto razmišljanje strnemo v misel, da je pasijon v današnjem času in okolju pomembna sestavina našega življenja, predvsem ker poživlja versko izkušnjo in podoživljanje zgodovinskih dogodkov, ustvarja okolje za navezovanje medčloveških odnosov in pomaga sodelujočim, da uresničijo svoje darove in raz­vijejo nove sposobnosti. Ribniški pasijon čedalje bolj postaja del naše identitete in naših življenj. Ribnica, 7. marca 2012 Irma Krečič Slejko PASIJONSKA IGRA IN BOŽIČNA ZGODBA V VIPAVSKEM KRIŽU Oba velika krščanska praznika, Velika noč in Božič, imata posebno obdobjepriprave, post in advent. Posvečeni čas posta je čas, ko se človek pripravlja napraznovanje Kristusovega vstajenja, zmage Življenja nad Smrtjo, pomladi nadzimo... Z različnimi oblikami pobožnosti in molitvami se je krščanski človekv tem času pripravljal na praznovanje, na praznovanje v svoji notranjosti inzunanjosti. Od tod Križev pot, ki se v zadnjem obdobju na različne načineoživlja, post, trnje, tišina, spokornost, razmišljanje, molitev. V tem konceptu vidim tudi vlogo pasijonske igre. Pasijonska uprizoritev ponudi možnost po­notranjenja največjih dogodkov v krščanstvu. To je ponotranjenje, ki se lahkodogaja s pomočjo zunanje manifestacije-igre z besedilom, glasbo, kostumi,sceno. Igre, ki je režirana na čimbolj izviren način v čimbolj pristnem okolju.Prav to možnost imamo v Vipavskem Križu. Sicer je naš Križ srednjeveškomesto, ki pa se ga vendarle lahko odlično oživi s pasijonskimi dogodki izpredpribližno 2000 let. Stari kamniti trgi (placi), ozke ulice (gase), grajsko obzidje, samostanski vrt, nasad oljk... Ambient sam nam je skoraj navržen za realizacijo takih dogodkov. Ko se je med našimi brati kapucini z idejo o pasijonu oglasil brat Jožko, je naletel na odobravanje. Tako se je mrtvemu ambientu pridružil človeški potencial in mo­žnost za ustvarjanje je bila tu. Prvo leto smo pasijonsko igro v celoti uprizorili v župnijski cerkvi. Naš cilj je bil aktivno vključiti vse birmance in mlade naše župnije v pestro sodelovanje pa­sijonskih dogodkov. To nam je tudi uspelo. Ker pa so sodelovali izključno mladi, je bilo potrebno izjemno veliko pedagoškega erosa in usklajevanja. Mladi so hitro za akcijo, vendar je pasijonska igra zanje zahtevna in tega se je bilo potrebno za­vedati, da so vztrajali in z veseljem izpeljali uprizoritev. Podobno smo uprizorili pasijonsko igro v naslednjem letu. V letu 2011 pa smo z uprizoritvijo pasijona šli iz cerkve v naš zgoraj opisan srednjeveški ambient. Zato bi se na tem mestu osredotočila predvsem na ZAKAJ in KOMU pasijoni danes. Naše izhodišče je bilo najprej animacija mladih in oživitev okolja. Pred­vsem to dvoje izpeljati na način, ki bo duhovno obogatil širši krog ljudi in jim po­magal pri ponotranjenju postnega in posledično velikonočnega sporočila. Obisk in zadovoljstvo ljudi je bil izjemen. Mladi so se bili sposobni vživeti v zahtevne vloge in odraslim pomagati vstopiti v Kristusov čas trpljenja. Globoko doživetje je bilo razdeljeno med igralce, akterje-organizatorje dogodka in gledalce, ki so bili v nekaterih segmentih aktivno vključeni v dogajanje. Z doživetjem pasijonske igre smo obogatili sebe, si odprli pot do drugih, predvsem pa pot do Boga. To smo z našo zadnjo pasijonsko igro delili z vsemi udeleženci. Da bi bilo čimbolj doživeto, smo se držali avtentičnosti dogodka, besedila, ko­stumov in dogajanja. Nismo posegali v posodobljeno obliko pasijona ali v njegovo aktualizacijo sedanjega sveta. Poskušamo slediti izvirnim sporočilom, ki sodob­nega človeka lahko prav tako ali celo bolj nagovorijo. Namenjeno je vsem ljudem odprtega srca, predvsem pa tistim, ki iščejo. Ocenjujemo, da je to dobra pot za duhovno, umetniško, družabno, zgodovinsko in prostorsko (arhitekturno) pope­stritev oziroma prebuditev kraja in njegovih ljudi. Zato si želimo,da bi s tako obli­ko izvedbe pasijonske igre nadaljevali. V letu 2011 smo v decembru izvedli še živo Božično zgodbo. Cilj smo za­snovali podobno kot pri izvedbi pasijonske igre. Ocenjujemo, da si je pasijonsko igro ogledalo približno tisoč ljudi. Pri Božični zgodbi pa nas je obisk resnično presenetil, saj ocenjujemo, da si jo je ogledalo približno dva tisoč petsto ljudi (v enem večeru). Vse to kaže na dejstvo, da danes ljudje (ne samo kristjani, kajti med obiskovalci je bilo mnogo ljudi, ki se ne izrekajo za kristjane) še kako potrebujemo duhovne igre. Zunanje manifestacije, ki se stopijo z okoljem, zgodovino, duhov­nim sporočilom in umetniškim pridihom, pomirjajo sodobnega človeka in mu pomagajo k srečanju s samim seboj. To bi bil naš odgovor na vprašanje ZAKAJ. Glede na to, da sodelujejo mladi in da so med obiskovalci ljudje različnih staro­sti, menimo, da je namenjen vsem. Vsem, ki so odprti za iskanje VESELE VESTI. Pa naj bo ta velikonočna ALELUJA ali božična VESELITE SE...Duhovno iščočim ljudem se prav v takih igrah lahko pridružijo tudi iskalci lepega v dramski ume­tnosti in arhitekturi, ter ljudje, ki jih v teh časih egocentrizma druženje in delitev lepega z drugimi, napolnjuje in izpolnjuje v človeški prvobitnosti- »...ker ni dobro biti sam...« Vipavski Križ, 20. februarja 2012 Defile pasijonske konjenice 31. marca 2012 skozi alejo znamenitih Ločanov. PASIJONSKI DONESKI 2012/7, POPRAVKI V prispevku Koroški pasijon Luise Marie Ruhdorfer je prišlo do napak, ker računalniško postavljenega besedila avtorici zaradi časovne stiske ni uspelo avto­rizirati. Za napake se ji opravičujemo. Namesto: Herta Maurer – Lausegger, pravilno: Herta Maurer-Lausegger. Številke opomb na koncu stavkov normalne velikosti morajo biti v eksponen­tni obliki. Glej primer na strani 33. Namesto … velikonočni ponedeljek.14, je pra­vilno: … velikonočni ponedeljek.14 Od strani 41 do strani 48 (razen v Virih) je namesto letnice 2011, povsod pra­vilno letnica 2012. Stran 32: namesto: KAPELSKA PASIJONSKA PROCESIJA, pravilno: KAPELŠKA … Drugi odstavek v enaki pisavi kot tretji odstavek. Stran 41: četrti odstavek v enaki pisavi kot tretji odstavek. Stran 112: v drugem odstavku je namesto: leta 1997, pravilno: leta 1897. Stran 123: v prvi vrstici je namesto: … to Kuretovo priredbo, pravilno: … Škofjeloški pasijon. Fotografska razstava Zakulisje Škofjeloškega pasijona 2009, avtorja Tomaža Paulusa je bila odprta 28. marca 2012 v Sokolskem domu. Marta Gartner RAZSTAVA PROCESSIO LOCOPOLITANA Razstavo Processio locopolitana – uprizorjena že na veliki petek 1713? Kaj pravijo pisma? sem v mesecu marcu 2011 pripravila z namenom, da škofjeloško in širšo javnost opozorim na bogato tradicijo uprizarjanja pasijonskih iger na slo­venskih tleh, predvsem pa v Škofji Loki. Želela sem opozoriti tudi na dejstvo, da je čas izvajanja procesije že definiran v samem besedilu avtorja p. Marušiča in tega ni moč prestavljati v poletni čas. Kapucinski samostan v Škofji Loki v svojih arhivskih depojih hrani marsikaj. Poleg najbolj znanega kodeksa p. Romualda Marušiča – Škofjeloški pasijon se na­haja v arhivski zbirki tudi mapa z različnimi pismi, ki se nanašajo na izvedbo pasi­jona, ali pa so zgolj povabilo na udeležbo. Ta pisma in kodeks je leta 2008 dr. Ma­tija Ogrin s sodelavci iz SAZU-ja Ljubljana presnel v fototehniko in se lotil obširne študije. Še enkrat je dodobra pregledal samo vezavo kodeksa, glavno besedilo, opombe, jezik in stil pisanja – koliko rok je pravzaprav pisalo kodeks? Strokovna sodelavka dr. Monika Deželak Tavčar pa se je lotila prevoda pisem in drugih do­datkov iz mape. Nastala je celovita študija in rezultati analize so bili presenetljivi tako za njiju kot za kapucina dr. Metoda Benedika, znanega cerkvenega zgodovi­narja, ki je bil dolga leta gvardijan v Loškem samostanu in je velik poznavalec in promotor Škofjeloškega pasijona. Svoje izsledke je dr. Matija Ogrin objavil v znanstvenokritični izdaji Oče Ro­muald Škofjeloški pasijon, ki je izšla leta 2009 v sodelovanju Celjske Mohorje­ve družbe in SAZU-ja Ljubljana. Knjiga vsebuje fotoposnetke kodeksa in pisem, njihov diplomatični in kritični prepis, skupaj s prevodi in celovito študijo. Delo je obsežno, kar 431 str. Tisti, ki jim je ljubše in priročnejše, si lahko isto vsebino ogledajo in preberejo na spletni strani: http://nl.ijs.si/e-zrc/sp/index-sl.html Meni kot laiku je bilo jasno, da bo to izjemno delo ostalo precej neopaženo, razen v ozkih strokovnih krogih. Zaradi izjemnosti ugotovitev pa sem želela, da škofjeloška in tudi širša slovenska javnost vendarle izve za »rezultate« in se zave zgodovinske izjemnosti tako kodeksa kot tudi pisem. Pripravila sem vsebino za devet panojev, likovno pa jih je oblikovala ga. Nives Lunder iz Studia Grad, kjer so tudi izpeljali celotno izdelavo. Panoji so dimenzij 70 x 100 cm in so barvno tiskani na tekstil. Opremljeni so z letvicami in dvema sponkama za obešanje. Pano vsebuje fotoposnetek obravnavane teme, kritični prepis besedila spoudarjenimi fragmenti, ki imajo posebno sporočilno vrednost in moj kratkikomentar. Pano 1 Processio locopolitana – uprizorjena že na veliki petek 1713?Kaj pravijo pisma? Pano 2 Škofjeloški pasijon – V vednost prihodnji dobi o procesiji na veliki petek Kronogram na panoju izpričuje, da so se priprave za procesijo začele 3. marca 1721. V nadaljevanju lahko beremo, da je prireditev procesije loškim kapucinom dovolil »oče provincial Krištof iz Gradca s soglasjem častitega definitorija na na­slednjem kapitlju v Celovcu«. . Na véliki petek, 11. aprila 1721, pa je »procesijo na ukaz imenovanega častitega očeta provinciala s svojim trudom in prizadevnostjo iz temeljev postavil oče Romuald iz Štandreža, zdajšni redni pridigar«… Kapitelj je zasedal 23. maja 1721, poldrugi mesec po procesiji. V skladu z redovno disci­plino si ni mogoče predstavljati, da bi loški kapucini postavili provinciala pred izvršeno dejstvo in nato od njega in kapitlja prejeli dovoljenje za že izvedeno pro­cesijo. Iz navideznega neskladja lahko sklepamo, da so v Škofji Loki že pred tem prirejali pasijonsko procesijo in je provincijsko vodstvo na kapitlju zgolj potrdilo že utečeno prakso … Iz tega uvodnega teksta je dr. Ogrin odkril tudi sledeče: zgornji naslovni folij 2r z letnico 1721, po katerem so doslej vedno datirali Pasijon, je bil napisan z roko A ločeno od glavnega besedila po omenjeni letnici in je bil v kodeks prilepljen šele ob vezavi. Treba je namreč vedeti, da je besedilo pasijona pisalo in dopolnjevalo kar šest rok v različnih letih od 1725 do 1745. Celotno gradivo pa je bilo zvezano v sedanji kodeks okrog leta 1730. Pano 3 Škofjeloški pasijon – Pred procesijo je treba vedeti – navodila p. Romualda Roka B je napisala glavni del Škofjeloškega pasijona, ff. 3r do 40v. Po vsej verje­tnosti je to prav roka p. Romualda Štandreškega. V rokopisu pasijona zapisana navodila z naslovom »Pred procesijo je treba ve­deti«, ki naj se jih drži voditelj procesije, jasno dajo vedeti, da je prvotno besedilo pasijona nastalo najbrž leta 1713. V naslednjih izvedbah procesije je bilo večkratpreskušeno, prečiščeno in uporabljeno. V tej obliki, kot ga poznamo danes, pa je bilokaligrafsko napisano med leti 1725 in 1728, v času »častitega gospoda očeta Got­tharda iz Gradca, zdajšnega provinciala …« – to lahko razberemo iz točke: Sedmič. Foliji 3r do 4v so se mi zdeli pomembni in nenavadni s kopico podatkov, ki jav­nosti niso toliko znani, so pa jasno determinirane »pravice in dolžnosti« organiza­torja, voditelja procesije in način informiranja javnosti. Žal je zaradi pomanjkanja denarja predstavljen samo prvi del. Pano 4 Bratovščina sv. Rešnjega telesa – Knjižica pravil S katoliško prenovo so se v 17. stoletju razživele laiške bratovščine in poslej da­jale svojevrsten pečat slovenski ljudski vernosti. V Škofji Loki se pri sv. Jakobu leta 1634 ustanovi bratovščina sv. Rešnjega telesa, v Stari Loki pa 1655 bratovščina Svetega rožnega venca. Združevali sta veliko članov obeh spolov. Bratovščina sv. Rešnejga telesa je izdala svojo knjižico pravil Lagkherisches Himmel Brod – Loški nebeški kruh. Tretji ponatis iz leta 1713 v uvodu razlaga nastanek in pomen brato­vščine. V pravilih je poleg drugih pobožnosti, ki naj jih opravljajo člani bratovšči­ne, posebej poudarjeno njihovo sodelovanje pri procesijah. V uvodnem besedilu ŠP se tako lahko razbere, da je ustanoviteljica in ohranje­valka Škofjeloške procesije Bratovščina sv. Rešnjega telesa, katere predstojnik je bil v letih 1713–1727 loški glavar baron Antonu Egkher in je imel nalogo, da pride v času, ko se bliža postni čas, prosit v kapucinski samostan za voditelja procesije. Pano 5, 6 Pismo neznanega voditelja loške procesije iz leta 1713 Najstarejše ohranjeno pričevanje o prirejanju pasijonskih procesij v Škofji Loki je pismo (nam neznanega) voditelja procesije iz leta 1713, ki sicer ni datirano, vendar se iz navedenih okoliščin da izluščiti letnico nastanka. Pismo pravi: »… višji predstojniki obeh bratovščin so sklenili, da se v Škofji Loki vsako leto na véliki petek ob štirih popoldne, če bo Bogu všeč in bo nebo naklonjeno, pripravi procesijov čast Gospodovega trpljenja z namenom, da bi ublažili božjo jezo, da bi odvrnili kazni za naše grehe, ter da bi usmiljeni Bog mesto in vso okolico obvaroval pred kugo, lakoto in vojno, kakor ga je ohranjal toliko let, in da bi ga ohranjal še naprej, zlasti to leto, ko se sliši o ljudskih uporih in vojnih grožnjah.« Prav v letu 1713 je bil veliki tolminski punt, ki je pretresal celotno Posočje in Goriško s širokim za­ledjem. Odmeval je tudi v nemirih na loškem ozemlju, saj so se podložniki zaradi hudih obremenitev in nepravilnosti večkrat pritožili. Pismo vsebuje tudi prva dva znana seznama razdelitve vlog oz. podob na me­sto in okoliške vasi. V osrednjem delu pisma je seznam s petnajstimi podobami, na hrbtni strani pa s šestnajstimi podobami nastopajočih. Glede na dikcijo v pismu: »Tisti pa, ki želijo nastopiti pri konjenici Turkov ali mrličev ali priti v železnih oklepih s konji, naj se pravočasno zglasijo na običajnem kraju procesije«, kaže na to, da je bila procesija v Loki že ustaljena navada. Pano 7 Povabilno pismo patra Romualda iz leta 1715 Kdo je bil prvi »magister processionis«, ni znano, v letu 1715 pa jo je, še ve­dno »revno in skromno«, vodil p. Romuald, ki v svojem povabilnem pismu (edino datirano – 9. april 1715) zapiše: »vabim k svoji procesiji«, kar namiguje na vsaj delno Romualdovo avtorstvo te procesije in posredno na to, da so skrb za izvedbo pasijonske procesije na véliki petek že takrat prevzeli loški kapucini. Po vsej verjetnosti sta ob prihodu p. Romualda (Lovrenca Marušiča) v Loko leta 1714 krožila dva scenarija procesije, ki ju je pater kasneje združil in »nekoliko predelal« in pripravil »svojo«, ki pa je bila še vedno revna in preprosta v opremi … Vendar so to že bili zametki velikega Škofjeloškega pasijona, ki ga je Marušič oblikoval in spisal kasneje v letih bivanja v Škofji Loki. Pano 8 Povabilno pismo p. Zenona iz MetlikePismo neznanega voditelja loške procesije Pismo p. Zenona ima njegov podpis in datum (6. april), ki pa je žal brez letnice. Kdaj točno je nastalo pismo, so ugibanja glede na datum. Pismo je po vsej verje­tnosti nastalo v letih 1748 do 1754. Ker je moralo biti povabilno pismo oddano vsaj štirinajst dni pred veliko nočjo oz. velikim petkom, se kot možno leto nastan­ka ponuja leto 1753, saj je bila tega leta velika noč 22. aprila. Nastanek drugega pisma se glede na besedilo »… po hvalevredni navadi že pred več kot štiridesetimi leti vpeljano, da se v tem loškem mestu na sveti dan veli­kega petka vsako leto v podobah prikazujejo skrivnosti Gospodovega trpljenja«… postavi v leta med 1753 in 1761. Pano 9 Pismo provinciala Jožefa o sklepih definitorija v Beljaku z dne 30. avg. 1765 V pismu so navedene zahteve definitorija, ki so bile sprejete glede na poslane pritožbe, da se uprizarjanje procesije spremeni in se jo skrči. Prikazujejo naj se samo skrivnosti Kristusovega trpljenja. Pano zaključim z letom 1768. V tem času v goriški nadškofiji, kamor je spadala tudi Škofja Loka, nadškof Karl Mihael Attems izvaja temeljito reformo cerkvenega in verskega življenja; med drugim odpravi ali preoblikuje številne ljudske pobo­žnosti, ki po njegovi presoji ne ustrezajo več sodobnim tokovom v Cerkvi. Ta plat Attemsove dejavnosti se ujema z reformami Marije Terezije, ki v razsvetljenskem duhu posega tudi na področje cerkvenega življenja. Samostanska kronika za leto 1768 piše naslednje: »Procesijo, ki na véliki petek predstavlja Gospodovo trpljenje in so jo uvedli leta 1721, je v tem letu, potem ko je bilo zanjo že vse pripravljeno, proti koncu postnega časa prepovedal in odpravil prevzvišeni in prečastiti nad­škof goriški«. Kasneje so se razstavi priključili še trije veliki panoji s posnetki procesije iz leta 2009, last Muzejskega društva Škofja Loka. Na povabilo Muzeja Ribnica sem z združeno razstavo gostovala od 8. marca do 8. aprila 2012 v Rokodelskem centru Ribnica, ker sem imela ob odprtju tudi uvodno predavanje. Jože Tisnikar, Križanje, 1974, tuš na papirju, 50 x 33 cm Damijan Močnik PASIJON PO JANEZU V okviru Dnevov Škofjeloškega pasijona je bil 30. marca 2012 ob 19. uri v večnamenski dvorani na Trati (Škofja Loka) veliki koncert PASIJON PO JANE­ZU, Kantata za orkester, zbor in soliste. V petih dejanjih sta se odvila drama in hvalospev Jezusovega poslanstva, trpljenja in odrešenja. Besedilo je sestavljeno iz odlomkov predvsem iz Janezovega evangeljskega poročila o Jezusovem poslan­stvu, največ pa o njegovem trpljenju. Passio Domini nostri Jesu Christi secun­dum Joanem, tako se skladba izvirno imenuje in se v latinščini tudi poje, je bil pred škofjeloško publiko izveden drugič, potem ko je ta glasbeno-scenski pasijon v marcu leta 2011 doživel zelo odmevno premiero v ljubljanskem Cankarjevem domu. To veličastno skladbo je napisal Damijan Močnik, čedalje bolj uvelja­vljen slovenski skladatelj, čigar zborovske skladbe se prepevajo po vsem svetu.Škofjeloški koncert je nastal v sodelovanju s Simfoničnim orkestrom RTV Slo­venija, programom DG Éducation et culture EU, Občino Škofja Loka in Sokol­skim domom. Koncert so medijsko podprli RADIO SORA, Gorenjski glas, Radio Ognjišče in Družina, d.o.o. Organizator in glavni sponzor koncerta je bila Občina Škofja Loka. APF KONCERTNI LIST PASIJON PO JANEZU ZA SOLISTE, ZBOR IN ORKESTER Škofja Loka, večnamenska dvorana Trata, 30. marca 2012 Program: Damijan Močnik: PASSIO DOMINI NOSTRI JESU CHRISTI SECUNDUM JOANNEM I. In principo erat verbumIV. Petrus II. Festum Paschae V. Pilatus III. Gethsemani VI. Amor Aeternum Dirigent: Damijan Močnik Koncertni mojster: Benjamin Ziervogel Simfonični orkester RTV SlovenijaMladinski mešani zbor sv. Stanislava Komorni zbor MegaronMešani pevski zbor Lubnik Solisti: Historicus – Marta Močnik Pirc, sopran Jesus – Marcos Fink, basbariton Angelus, Ancilla – Theresa Plut, sopran Pilatus – Matej Vovk, tenor Petrus – Marko Starbek, tenor Servus, Centurion – Gregor Palovšnik, bas Orgle: Klemen Karlin Damijan Močnik (1967) se je po študiju in odlični diplomi iz kompozicije v razredu Daneta Škerla na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer je za skladbo Symphonic movement za simfonični orkester prejel študentsko Prešernovo na­grado, večkrat izpopolnjeval v tujini, predvsem v zborovodstvu, tudi pri enem najbolj priznanih poznavalcev vokala in vokalne tehnike, švedskem skladatelju Ericu Ericsonu. Od leta 1993 dela kot profesor in zborovodja na škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani, od leta 2000 je umetniški vodja glasbenih dejavnosti v Zavodu sv. Stani­slava. Od leta 1986 vodi zbore, med njimi Cerkveni ženski zbor Andreja Vavkna iz Cerkelj na Gorenjskem, tri sezone je vodil APZ France Prešeren iz Kranja, od leta 2003 pa tudi KZ Megaron iz Ljubljane. S temi zbori je ob uspešni koncertni de­javnosti in z inovativnimi sporedi prejel več nagrad na državnih in mednarodnih zborovskih tekmovanjih v Mariboru. Težišče Močnikovega skladateljskega snovanja je posvečeno človeškemu glasu. Njegova glasbena govorica se navdihuje v izbranem besedilu, temelji na njego­vih ritmičnih in melodičnih pobudah. V melodiki zaznamo oddaljen nadih korala in arhetipskih zvočnih predstav, tudi tistih iz ljudske glasbe. Melodična pripoved pa se v trdnem oblikovnem okviru razvije večinoma v pestro polifono, polito­nalno in polikordalno strukturo. Močnikova glasba z neposrednostjo, številnimi dramatičnimi okreti, bogato, nenavadno in skrivnostno zvočnostjo navdušuje glasbenike in poslušalce po vsem svetu. Močnikove zborovske skladbe so zmagale na več slovenskih in tujih cerkveno­glasbenih in skladateljskih natečajih. V domovini objavlja v revijah Naši zbori in Cer­kveni glasbenik, v izdajah Slovenskega Cecilijinega društva in pri založbi Astrum,v tujini pa tiskajo njegove skladbe v Nemčiji in ZDA. Ob predstavitvi novih orgel vljubljanski frančiškanski cerkvi je s Komornim zborom Slovenicum prvič zazvenelaMissa in organi benedictione, leta 2000 pa je skladatelj doživel izvedbo treh kantat:Tempus fugit ob posvetitvi cerkve sv. Jožefa v Ljubljani, Vode novega neba ter Pe­sem moja je posoda tvojega imena v Kranju ob 200. obletnici Prešernovega rojstva.Kantata Circulus aeternus (Večni krog) je bila izvedena pod vodstvom dirigentaMalcolma Goldringa na Mednarodnem pevskem tednu Europa Cantat 2004 v Lju­bljani. Leta 2006 je bil povabljen za rezidenčnega skladatelja na Bavarsko glasbenoakademijo v Marktoberdorf, kjer je ustvaril daljšo skladbo za zbor IM-MORALIA.Na povabilo je z uspehom vodil zborovski atelje z naslovom »Skladatelji dirigirajo«na Mednarodnem glasbenem festivalu Europa Cantat 2006 v Mainzu. V oktobru innovembru 2007 je gostoval tudi na zahodni obali ZDA v državi Washington. Njego­ve skladbe izvajajo številni odlični zbori doma in v tujini. O svojem najnovejšem delu Pasijon pa avtor piše: “Že v preteklosti so bili že vnaprej znani izvajalci za skladatelja inspiracija in izziv. Posebej mi je drago, da sem lahko pisal na eni strani za izvajalce, ki so svojo glasbeno pot začeli ob meni in jo tudi z mojo vzpodbudo nadvse uspešno nada­ljujejo (Marta Močnik Pirc, Kristina Bitenc, Matija Cergolj, Martin Logar in oba zbora), na drugi strani pa za izvrstnega solista, kot je Marcos Fink. Res je privile­gij, da so se njihovi glasovi v mojih mislih oglašali že prej, preden so se sploh znašli zapisani s svinčnikom na papirju. Passio Domini nostri Jesu Christis secundum Joannem (Trpljenje našega Go­spoda Jezusa Kristusa po Janezu) je napisan v šestih delih (število šest velja za popolno število – »numerus perfectus«, tudi simbol harmonije in ljubezni). Prvi del In principio erat Verbum (V začetku je bila beseda) začne Angel a cappella, napove in predstavi učlovečeno božjo besedo, sledi Jezusov prvi spev, v katerem pove tri ključne misli o sebi in svojem poslanstvu: »Jaz sem kruh življenja ...; jaz sem dobri pastir ...; jaz sem vstajenje in življenje ...«. Prvi del se konča z Jezusovim slavnostnim vhodom v Jeruzalem in radostnim vzklikanjem množice: »Hozana, blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu, pozdravljen Izraelov kralj ...!« Drugi del Festum pashae (Slavje zadnje večerje) poje o Jezusovi zadnji večerji z apostoli, napovedjo Judovega izdajstva in se zaokroži z Jezusovo oporoko: posta­vitvijo evharistije in izrekom zapovedi o Ljubezni: »... ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil ...«. V tretjem delu Gethsemani spremljamo prihod izdajalca Juda z vojaki in Jezu­sovo prijetje. Četrti del Petrus je posvečen Petrovi zatajitvi. Ko Peter že tretjič zataji Jezusa in zapoje petelin, se kot očitek Petrove vesti oglasi Jezusovo vprašanje: »Življenje daš zame?« in ostinato zbora: »... še preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil!« Peter se začne zavedati prelomitve svoje obljube in Jezusove napovedi njegovega greha. Angel ga spomni na Jezusovo zagotovilo: »Jaz sem Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta!« in Peter se spokori. V petem delu, ki sem mu dal naslov Pilatus, spremljamo izredno zanimiv po­govor med Jezusom in Pilatom, dramatičnost pa mu doda nenehno vključevanje zbora, ki predstavlja judovsko duhovščino in ljudstvo. Šesti del opeva Jezusovo križanje. Zbral sem Jezusove poslednje besede s križa iz vseh štirih evangelijev, po vzoru skladb »Sedem Jezusovih poslednjih besed na križu«. Orkester se umika, vokalne melodije postajajo čedalje samotnejše. Po Jezusovi smrti zbor enoglasno zapoje ponovitev Jezusove najpomembnejšo zapo­vedi ljubezni. Pasijon se zaokroži s ponovitvijo začetne melodije prvega stavka: »V začetku je bila beseda ...«, z novim besedilom nam Angel zapoje odgovor na retorično vprašanje: »Katera beseda je bila na začetku?« »Amor aeternum (Večna Ljubezen)«! Nihče nima večje ljubezni kot ta, ki da življenje za svoje prijatelje ... V glasbenem smislu ima vsaka oseba svoj specifični glasbeni jezik. Jezus deluje umirjeno, dostojanstveno, njegove melodije nas spominjajo na koral, na začetke krščanske glasbe. Kot neizmakljiv temelj njegove besede spremlja bordun, najpo­membnejše misli pa zadržani toni v orglah, ki pazljivo spremljajo njegove melo­dične korake in odzvanjajo v prostoru kot mehko zveneč zvočni grozd. V baročnem času je bil po navadi evangelist tenor, v 20. stoletju so skladatelji namesto solista uporabili kvartet (Pärt) ali manjši zbor (MacMillan). Odločil sem se, da vlogo pripovedovalca (historicusa) napišem v dramatično arioznem slogu. S svojo okretnostjo in obsegom mi je mogoče nenavaden izbor soprana ponujal resnično velike možnosti izraza, predvsem pa predstavlja učinkovit kontrast izra­zito moškim vlogam v pasijonu. Dolgoletno spremljanje pevskega in glasbenega zorenja ter ustvarjalno sodelovanje s sestro Marto Močnik Pirc mi je bilo dobro­došla inspiracija. Spremljava je ostinatna, temelječa v posameznih delih pasijona na določenih harmonskih vzorcih, nekako v smislu chacone ali passacaglie, barv­no raznolika primerno besedilu. Pilat je tenor; z izmuzljivimi melodičnimi in harmonskimi okreti predstavlja svojo naravo. Je zrcalna podoba vseh, ki s tako lahkoto obsojajo (obsojamo) vse­vprek, zato sodobno zveneča glasbena podoba z jazzovsko obarvanimi akordi, spremljavo marimba ... Vloga Angela je uvedena kot božji glas, ki včasih nastopa samostojno, vedno pa se pridruži Historicusu (pogosto v kanonu ali imitaciji) takrat, ko ta navaja besede nekoga drugega ali citate iz Stare zaveze Svetega pisma. Zbor je – razen na začetku in ob koncu – večinoma navijaško in hujskaško razpoložen. To je mogoče opaziti v preprosti melodiki in učinkoviti ritmiki. Ni naključje, da je glasbena misel pri radostnem vzklikanju »hosana« ob Jezusovem vhodu v Jeruzalem zelo podobna ogorčenim vzklikom »crucifige«, saj gre za isto množico, za iste ljudi, samo prišepnjena jim je bila drugačna vsebina vzklika ... Pasijon je komponiran kot zvočno razmišljanje ob Jezusovem odrešilnem tr­pljenju. Z glasbo sem skušal izpostaviti karakterje posameznih oseb in z orkestrom čim bolj barvito ozvočiti dramatično dogajanje. Jezusovo trpljenje sem postavil v kontekst njegovega življenja in nauka. Izpostavil pa sem nekatera ključna dejanja in dogodke, v katerih se lahko prepozna vsakdo, kristjan ali pripadnik katere koli druge religije ali nereligiozna oseba. Največja priljubljenost in naslednji trenutek največja osovraženost, izdajstvo, zatajitev, obsojanje in obsodba zaradi namišljene krivde in na drugi strani neskončna večna Ljubezen.“ Monika Kartin Urška Florjančič PASIJONSKI VEČER V STARI LOKI 2012 Postni čas nas vedno znova nagovarja, da se obrnemo vase in si v premišljeva­nju Kristusovega trpljenja izprašamo vest. Koliko zmorem biti zastonjski dar za drugega? Ali si v teži današnjega dne znam in zmorem vzeti čas za bližnjega? To je bil izziv, ki smo si ga v lanskem postnem času zastavili v župniji Stara Loka in si upali zanetiti plamen, ki je v desetih dneh ob prizadevnem sodelovanju dvajsetih prostovoljcev zagorel v Pasijonski večer v Stari Loki. V četrtek, 29. marca 2012, zvečer po večerni maši, smo v opustelih prostorih starega župnišča oz. nekdanji starološki dekaniji ob svečah in baklah prvič integralno uprizorili pesniško novost Pasijon ubogih avtorja Andreja Capudra. Pesniško delo s 1200 verzi v dvajsetih slikah se opira na staro izročilo uprizarjanja dogodkov Kristusovega trpljenja in smrti v obliki pasijonskih iger, konkretno na naš domači Škofjeloški pasijon. Kot piše ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres v spremni besedi h knjigi, ki je izšla pri založbi Novi svet, je bil pesniku Capudru pri pisanju vzornik fran­coski srednjeveški pesnik Francois Villon, avtor Balad, ki jih je pri nas prevajal in posnemal tudi pesnik Janez Menart. Nastala je svojevrstna umetnina, kjer se »vi­soki« stil premešava z »nizkim«. Motivno je naslonjena na škofjeloško predlogo, vsebinsko pa obogatena s samostojnimi poudarki iz zgodovine krščanske teologije in duhovnosti, pa tudi lastne duhovne in občečloveške bivanjske izkušnje. Pod ilu­stracije k pesmim se je podpisala avtorjeva hči Neva Grce. Del pesniške stvaritve je bil objavljen tudi v Pasijonskih doneskih 2012. Prizorišče dogodka je bilo zelo »pasijonsko« – odprte prostore v gradbeni fazi smo osvetlili z baklami in svečami. Osrednji prostor smo scensko obogatili s slika­mi nekdanjega križevega pota iz starološke župnijske cerkve sv. Jurija ter z leseni­mi kipci Zadnje večerje in Kristusa na Oljski gori, ki so jih nekdaj nameščali na le­sen Božji grob v farni cerkvi kot zaporedje prizorov pasijonskega cikla. Uvodoma nas je zbrane pozdravil starološki župnik mons. dr. Alojzij Snoj. V nadaljevanju nam je Alojzij Pavel Florjančič spregovoril o pesnitvi in predstavil dogodek. Reci­tal v villonovski maniri je izvajalo šestnajst prostovoljcev, med njimi domači bralci beril, lanskoletni starološki birmanci in uveljavljeni amaterski recitatorji. Naslove slik pasijona je napovedoval Jure Svoljšak, posamezne slike pa smo brali: 1 – RAJ: Jure Svoljšak 2 – SMRT: Marija Lebar 3 – PEKEL: Marko Črtalič 4 – CEHI: Štefan Čadež 5 – GOVOR NA GORI: Tanja Jenko 6 – JERUZALEM: Marcel Kokelj 7 – ZADNJA VEČERJA: Ana Florjančič 8 – OLJSKA GORA: Mojca Berce 9 – VRT GETSEMANI: Lara Hafner 10 – DVA KRALJA: Jan Pintar 11 – PONCIJ PILAT: Jan Jezeršek 12 – JEZUSA BIČAJO: Valentina Grgič 13 – TRNJEVA KRONA: Katarina Hafner 14 – JEZUS NOSI KRIŽ: Irma Čadež 15 – SMRT NA KRIŽU: Urška Florjančič 16 – BOŽJI GROB: Andrej Hoivik 17 – VNEBOHOD: Tanja Jenko 18 – PADEC JERUZALEMA: Marko Črtalič 19 – VEČNI EVANGELIJ: Marija Lebar 20 – SVETA EVHARISTIJA: Jure Svoljšak Za pripravo in organizacijo dogodka je skrbela naslednja skupina prostovoljcev: Režiser in vodja: Aleš Jezeršek Tajništvo in komunikacija: Urška Florjančič Ozvočenje: Matjaž Košir in Metod Mrak Osvetlitev s svečami in baklami: Tine Oblakovič, Max Klančar in Grega Stržinar Priprava vabila: A. Pavel Florjančič Tehnična pomoč: Marcel Kokelj, Peter Grzetič Pogostitev: Tončka Trilar, Ana Florjančič Po recitalu smo imeli pasijonsko druženje sodelujočih z obiskovalci. S Pasijon­skim večerom v Stari Loki 2012, ki nadaljuje tradicijo staroloških kulturnih veče­rov, smo dodali kamenček v mozaik vzdrževanja pasijonske kondicije na Loškem v medpasijonskem času, ko ne uprizarjajo Škofjeloškega pasijona. Ta dogodek nas je tudi spodbudil, da smo na Fari začeli obnavljati nekdanjo ljudsko pobožnost menjavanja prizorov pasijonskega cikla na velikem osemmetr­skem Božjem grobu farne cerkve sv. Jurija v Stari Loki. Zaporedje menjavanja se prične s prizorom Zadnje večerje in Oljske gore na veliki četrtek. Na veliki petek se postavi Golgota, sledi polaganje v grob, v soboto pa prizor angela in žensk pred grobom, neposredno pred nedeljskim vstajenjem. Henrik Neubauer PROCESIJA SVETE KRVI V BELGIJSKEM BRUGGEU Maja letos sva z ženo obiskala sina v Bruslju. Tam smo zvedeli, da se v Bruggeu vsako leto na Vnebohod odvija po mestnih ulicah velik dogodek – procesija sv. Krvi (Heilig-Bloed processie v flamščini). Ker dobro poznamo Škofjeloški pasi­jon, nas je zanimalo, kako so si procesijo zamislili tam. Brugge je bil v 15. stoletju bogato mesto, eno najpomembnejših pristanišč severno od Alp ter hkrati tudi prizadevno tržišče in prestolnica burgundskih vojvod. Že ob sprehodu po tem lepem flamskem mestu in vožnji z ladjico po mestnih kanalih smo opazili ob večjih cestah postavljene lesene klopi, na osrednjem trgu, ki se imenuje Markt, pa so bile postavljene tri visoke tribune, med katerimi je šel sprevod v obliki črke S. Tam smo si tudi kupili vstopnice, ker je bil pogled na dogajanje najboljši. Točno ob treh popoldne, kot je bilo napovedano, se je začel slavnostni mimo­hod. Podobno kot v Škofji Loki so predstavljali posamezne dogodke peš, na konjih in vozovih. Največja razlika je pač v tem, da je Škofjeloški pasijon vsakih šest let in se ponavlja več dni, v Bruggeu pa je procesija vsako leto, a samo en dan – vedno na praznik vnebohoda Jezusovega. Procesija je od leta 2009 vpisana v nestvarno kulturno dediščino pri Unescu in je posvečena relikviji svete Krvi kot del drugih relikvij o Kristusovem trpljenju. Leta 1203 so križarji med četrto križarsko vojno osvojili Konstantinopel in ga oropali. Takrat so flandrijskega grofa Balduina IX. imenovali za cesarja. Prav on naj bi poslal osvojene relikvije v Flandrijo, v Brugge, kjer sta bili na čelu grofovstva njegovi hčerki Johana in Margareta. Relikvija je bila in je še vedno spravljena v steklenički iz gorskega kristala, posebne dragocene različice kremena. Legenda pa pripoveduje drugače, da je stekleničko že leta 1150 prinesel flandrijski grof Diederik van den Elzas iz druge križarske vojne. Prvi podatki o procesiji izvirajo iz nekega cehovskega pisma iz leta 1291. Že takratso morali različni cehi obvezno sodelovati pri procesiji, ki so jo imenovali obhod sv.Krvi. Ker je bila relikvija v lasti mesta, so bili pri tem obhodu udeleženi jezdeci, cehi,strelci, mestni svetniki in seveda tudi duhovščina. Leta 1310 je papež Klemen V.uradno priznal to procesijo in takrat so jo združili s svečanostmi ob majskem sejmu.V 15. in 16. stoletju so bili pri procesiji poleg bibličnih tudi posvetni prizori. V časuprotireformacije in tudi v 18. stoletju je procesija spet dobila verski značaj. V 20. sto­letju je prišlo do nekaterih sprememb, predvsem to, da je obhod na dan vnebohoda,obdržali pa so njene štiri dele: stara zaveza, nova zaveza o Kristusovem življenju,zgodovinski del o prihodu relikvije prek grofa Diederika v Brugge ter skrinja z reli­kvijo sv. Krvi, obdana z bratovščino svete Krvi, verske in posvetne gosposke. Vse tose odvija pod pokroviteljstvom sv. Marije, ki je že od pamtiveka zavetnica Bruggea. V štirih omenjenih delih ima procesija 54 prizorov, ki se začnejo z mimohodommestne policije, članov plemenite bratovščine, godbe in jezdecev z zastavami. Staritestament se začne z rajem, izgonom iz raja in bratomorom ter nadaljuje s prodajoJožefa, kot prispodobo Jezusa Kristusa, ki je kot izobčenec nato na faraonskem dvo­ru človeštvu prinesel novo življenje, ter se zaključi s sprevodom prerokov. Novi testament se odvija od Kristusovega rojstva s prihodom treh modrecev, zJezusovim srečanjem s pismouki v templju, Janezom Krstnikom, Jezusovim blagoslo­vom otrok, njegovim prihodom v Jeruzalem, zadnjo večerjo, Jezusom pred Pilatom,bičanjem, kronanjem, nošnjo križa, Golgoto, svetim grobom, vstajenjem in binkoštmi.Ta del je poleg nekaj prizorov iz stare zaveze najbolj podoben Škofjeloškemu pasijonu. Zgodovinski del prikazuje legendo o prihodu flamskih križarjev z grofom Di­ederikom iz druge križarske vojne. Poleg njega jezdita njegova soproga Sibila An­žujska in opat Leonius, za njimi pa grofov sin Filip Alzaški s soprogo Matildo Portugalsko. Sledi prizor uradnega priznanja čaščenja s strani papeža Klementa V. Bogato oblečeni meščani nato pojejo zmagoslavno pesem, prizor pa dopolnjujejo še štirje mestni poslanci, ki napovedujejo vsakoletno procesijo, in cehovska dru­štva z zastavami in različnimi godbami. Najsvetejši del predstavlja čaščenje sv. Krvi z mimohodom več bratovščin in no­šnjo relikvij sv. Donata in sv. Eligija – pri nas ima kapelico v Kamniku. Ker je leta1923 papež Pij XI. kapeli sv. Krvi podelil naziv bazilika nosijo mimo gledalcev sim­bola bazilike – tintinabulum (majhen zvon v okvirju) in konopeum (na pol zaprtsončnik iz rumene in rdeče svile). Zdaj prihajajo ministranti in relikvija obdana sštirimi člani bratovščine sv. Krvi. Skrinjo, v kateri je relikvija, so naredili leta 1617in jo potem še dodatno okraševali s stotimi dragimi kamni in 'črnim diamantom' škotske kraljice Marije Stuart. Mimohod relikvije občinstvo spremlja pobožno sto­je, v tišini in z molitvijo, nekateri tudi pokleknejo. Procesijo končujejo duhovščina,zbor Scole Gregoriane, posvetni dostojanstveniki ter voz s kariljonom (zvončki),tipičnim glasbilom vitkih stolpov flamskih mest, obdan s plešočimi zastavonošami. Kakšno uro po koncu procesije je na trgu pred mestno hišo v bližini bazilike šezaključna slovesnost z molitvami v različnih jezikih. Po molitvah vzamejo relikvijo izskrinje in jo v pozlačeni ampuli pokažejo in z njo blagoslovijo navzoče. Nato jo slovesnoodnesejo spet nazaj v baziliko, kjer jo častijo vsak petek od dveh do štirih popoldne. Za mesto Brugge, njegove meščane in vse obiskovalce (vsako leto se jih zbere 60 do 80 tisoč) je to najlepši dan v letu, zato ga ne imenujejo vnebohod, ampak kar preprosto Dan sv. Krvi. Z lepimi doživljaji in posebno mirnostjo v srcih smo zapustili Brugge in se vr­nili spet v vsakodnevni vrvež belgijske prestolnice. Milena Zlatar TISNIKARJEV PASIJON ALI PREMIŠLJEVANJE O ŽIVLJENJU Tisnikarjeva osebna mitologija živo utripa v povezavi s socialnim okoljem Ko­roške, prostora, ki ga je slikar ponotranjil kot naslednik ali »zadnji gotski slikar« vnačinu tradicije dramatičnega ekspresionizma mojstra Andreja iz Ottinga. Avtoredinstvenih fresk iz srede petnajstega stoletja z motivom Kristusovega pasijona naseverni steni prezbiterija znamenite poznogotske špitalske cerkve sv. Duha v Slo­venj Gradcu je bil tisti Tisnikarjev predhodnik, ki je prav tako edinstven pričevalecin zapisovalec človeškega življenja. Na steno je v treh polah izslikal sedemindvajsetprizorov, ki so živ zapis tistega časa. Kot pasijonska igra se pred nami odvije življe­nje slehernika in šele nato Kristusa. Vsakdanji dogodki se prepletajo s Kristusovozgodbo in postanejo na simbolični ravni premišljevanje o življenju. Ni nepomemb­no, da nas od prikazanega načina življenja ločijo stoletja, saj nas kulturni prostor, vkaterem so lahko nastale takšne edinstvene freske, še danes nagovarja na posebennačin: katalizira odmeve zahodnoevropske kulturne tradicije in na svojstven načinohranja prisotno vzdušje »gotskosti«. Okolje sta na prelomu stoletja zaznamovalatudi skladatelj Hugo Wolf (1860–1903) in pesnik Ernest Goll (1887–1912). Tudiprvi moderni slovenski kipar Franc Berneker (1874–1932) se je rodil na Brneškikmetiji na Pohorju in preživel mladost v Starem trgu pri Slovenj Gradcu; mladostnaleta so za človeka najusodnejša leta, ki ga pogosto opredelijo za vse življenje. S svojoumetniško stvaritvijo, kipom Drama (ali Katastrofa), nastalim leta 1905, je poudariltako socialnokritično noto časa na začetku 20. stoletja kot tudi pravo brezčasno člo­veško dramo: otroka, ki se bori za življenje ob mrtvem očetu in materi. Tako so biliskladatelj Hugo Wolf, pesnik Ernest Goll in kipar Franc Berneker kot tudi freskantAndrej iz Ottinga bolj ali manj Tisnikarjevi predhodniki. Življenjske zgodbe poznogotskega freskanta z Bavarskega ne poznamo, za če­tverico umetnikov moderne dobe pa vemo, da so jih usodna doživetja in spozna­nja vodila v ustvarjalnost: razpeti so bili med banalizirano vsakdanjostjo in su­blimnim porajanjem zvokov, besed, kipov in podob. Postali so predmet številnih preučevanj, zlasti velja to za slikarja Jožeta Tisnikarja.1 Prav takšna je življenjska zgodba skladatelja in pesnika, ki smo ju spoznavali skozi mistiko počasnega skla­dateljevega umiranja in nerazumljivo odločitvijo pesnika, da sam odloči o svojem fizičnem obstajanju. Pozabljen in osamljen je končal svojo življenjsko pot tudi prvi moderni slovenski kipar Franc Berneker. Zdi se, kot da bi usode vseh treh v ustvarjalno silo združil Jože Tisnikar, pri tem pa podzavestno vsrkal tudi sporočilo in naboj freskanta Andreja iz Ottinga, čigar delo v »špitalski cerkvi« je srečeval na »kulturni osi« vsakodnevne poti med bolnišnico in galerijo. Preobrazba njihovih življenjskih travm v umetniška dela je dala brezčasne umetnine, ki nas enako živo nagovarjajo tudi danes. V današnji dobi moderne vizualne komunikacije in modernističnega artikuliranja likovnega zapisa je ostala izpovednost še vedno pomembna komponenta formalnih in estetskih norm. Ra­zumevanje umetniških del, ki so kljub časovnemu razponu v sozvočju s časom, se vsakokrat znova preizkuša skozi optiko umetnikov in njihovih življenjskih zgodb, njihove ustvarjalne moči, ton pa jim dajejo preučevalci skupaj s publiko. Zato so nikoli dokončne sodbe in razlage odvisne od časovne distance in družbenih de­javnikov, v katere smo vpeti vsi akterji. Le nesporna kvaliteta dovoljuje umetnini preživeti vse družbene premene in postati vplivno delo (opus) za vse čase. Tisto, kar je življenje samo, in tudi to, kar je onkraj naših predstav, lahko zaslu­timo skozi umetniško delo. V današnjem svetu množične kulture in v zavedanju o krizi v kulturi, kjer je »umetnik še zadnji posameznik« v tej »množični družbi« z vprašljivimi elitami, nam pomaga dogajanja preroško odstirati filozofinja Hannah Arendt.2 Pravi, da človeški obstoj, ki je oropan tradicionalnih, transcendentnih, religioznih in moralnih meril, s katerimi premosti prepad med preteklostjo in prihodnostjo, izgubi usmeritev v svetu, v katerem se zdi, da ni kontinuitete volje v času, in zato, človeško gledano, ni ne preteklosti ne prihodnosti, so le neskončne spremembe.3 V smislu Ciceronovega razumevanja besede kultura (Cultura au­tem animi philosophia est), ki pomeni »kultiviranje duha«4, pa so umetnost, zgo­dovina in razmislek o življenju ključni za človekovo eksistenco. Vse to lahko apliciramo na Tisnikarjevo ustvarjalnost. Opredeljuje ga posebnaživljenjska zgodba v okolju travmatičnega ambienta bolnišniške prosekture, ki jepomagala izoblikovati njegov ustvarjalni način ekspresivne figuralike in specifičnemotivike, vendar ne brez nezavednega vpliva okolja, kjer je še danes zaznati po­sebno vzdušje »gotskosti« v smislu mistike in naturalizma. Tako kot pri Andreju izOttinga je njegova likovna govorica izražena v iskreni elementarnosti in podrejenanezavednim arhetipom in simbolom. Čuteča človečnost Tisnikarja in njegovegasrednjeveškega pendanta nas vodita skozi krogotok življenja in smrti; zavemo se, daje življenje krhka eksistenca. Občutimo odtekanje časa, hkrati pa večnost sleherne­ga trenutka. Takšna drama se dogaja sleherni dan, ne glede na čas, ki ga živimo, konam je npr. ohranjanje pasijonskih iger le živo ohranjanje dediščine. Le-ta pa nampomaga razumeti sedanjost in vedno bolj kaotični današnji svet. V današnjem času lahko razumemo Pasijon, ki je vzpostavil odnos med bo­žansko in človeško naravo Kristusa, tako skozi čustvovanje posameznika kot tudi človeštva. Kristusovo trpljenje se kaže kot človeška drama, torej tako na osebni kot na občečloveški ravni. Dvojnost božanske in človeške narave Kristusa zato simbolično izpostavlja bolečino človeštva in minljivost. Pri Tisnikarju seveda ne gre za pravo upodobitev Pasijona in Križevega pota. Njuno simboliko lahko ugle­damo v celotnem umetnikovem opusu, ne glede na motiviko. Tisnikarjeva velika zgodba je občečloveška, tako da so tudi velike filozofske vsebine eksistencializma o absurdu, tesnobi, smrti in niču postale del življenja. Čutiti je ozračje spoznanja o človekovi minljivosti in osamljenosti vsakega žive­ga bitja. Življenjski krog, katerega enakovredni pol je smrt, je za ljudi velikokrat težko sprejemljiv, zato potrebujejo posrednika, ki jim olajša prehod v fizičnem in duhovnem smislu. Miselni svet človeka je prav zaradi neizbežne minljivosti in strahu pred njo ostal v osupljivem nasprotju z znanstvenimi dosežki 20. in zdaj že 21. stoletja. Včasih ni prav daleč od srednjeveških mističnih razlag s primesmi predkrščanskih predstav o življenju in smrti. Z besedami pesnika Ernsta Golla, ki je pesem »Življenja tek«, ki je identična s Tisnikarjevimi podobami subjektivno trpkega občutenja življenja, začel in končal z verzom: »Ne vemo nič o času in prostoru, potujemo v neskončnem krogu.« Tisnikarjeva dramatičnost, tako kot pesnikova, izhaja iz notranjih muk. Odkrivamo bipolarnost njegovega slikarstva, ki govori o zemeljskem in duhovnem polu. Zemeljskost se kaže v ekspresivnih formah, duhovnost pa vnaša svetloba in simbolika mizanscene. Gre za sugestiv­nost in skrivnostnost, ki jo prepoznavamo na sicer povsem običajnih in na videz vsem razumljivih prizorih. Tisnikar drugače kot Edvard Munch upodobi psihično stanje in razpoloženje. To ni Munchov krik, prej je samoten monolog. Tisnikar je upodabljal predvsem sebe, tudi tedaj, ko se tega ni zavedal. Znano je, da ima avtoportret prednost pri introspektivnih psiholoških raziskovanjih, kjer se zrcalijo avtorjevi pogledi na življenjsko filozofijo in konkretne življenjske izkušnje. Vse Ti­snikarjeve osebe izražajo eksistencialno napetost, ki se intenzivira skozi avtorjevo osebno izkustvo – zato vedno slika le sebe. Tudi trpeči Kristus je on sam. Dovolil si ga je celo iznakaziti, mu odsekati roko, kar je zgovoren in hoten odklon od upo­dobitev Križanega, kakršne poznamo. Vsi njegovi liki kažejo identičnost moških in ženskih likov, niti niso starostno opredeljeni. Človeškim likom so enakovredni liki živali: netopirji, miši, podgane, konji, vrani, mačke, murni, črički ... kot privi­di in hkrati resnična bitja. Opomin na minljivost vsega živega in neživega je pri Tisnikarju ves čas navzoč. Tisnikar ni mesen; vse, kar je naslikal, se je v trenutku spremenilo v neko vzvišeno stanje: enako so se spremenila veseljačenja po vaških gostilnah kot prizori v secirnici ali sprevodi na človekovi poslednji poti. Vse je po­stalo enako mirno in spokojno – dostojanstveno. V nesrečniku, ki utaplja skrbi v pijači in topo bolšči v nas, ne vidimo stvarnega banalnega prizora, temveč medita­cijo. V tem je morda rešitev uganke, zakaj nas Tisnikarjeve slike tako neustavljivo privlačijo; tako človeške in hkrati tako božje so. Njegova motivika je v osemdese­tih in devetdesetih letih postala na videz lahkotnejša, njegov memento mori manj slišen. Vendar nas iz slik nagovarjajo kolone beguncev, polja smrti transilvanskega grofa Drakule, ki so napovedovala balkanski ples smrti le nekaj let zatem, potem romske vasi in na robu civilizacije živeči ljudje, mrtve mačke brezimnega krvnika, Adam in Eva sredi opustošene pokrajine, karnevali ... Ljudje se skrivajo za ma­skami … Tisnikar je desetletje pred lastno smrtjo prevzel vlogo opazovalca, kajti to ni bila več njegova lastna katarza. Vročično je slikal. Slikal je eno samo delo v simboličnem smislu – en sam človeški Križev pot. Opomba: besedilo je dopolnjen povzetek avtoričinega besedila v katalogu re­trospektivne razstave: Jože Tisnikar, izdala Galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec 1998, str. 5–10. Opombe 1 Zanimiva je primerjava z ugotovitvijo dr. T. Brejca: “Današnji pomen Goye in van Gogha ni samo posledica žurnalistične, medijske izrabe njunih življenj, temveč pomeni eksistencialni vzorec ustvarjalnosti, ki se šele v skrajnem izrazu zasveti v novo odkritem estetskem doživetju: izraz je povezan z najglobljo artikulacijo človekovih usodnih doživetij ter spoznanj, še preden postanejo plen družbe, znanosti, splošnosti.” Dr. Tomaž Brejc: Temni modernizem, Cankarje­va založba, Ljubljana 1991, str. 5 (uvod). 2 Hannah Arendt: Med preteklostjo in prihodnostjo (Šest vaj v političnem mišljenju), slovenska izdaja, Založba Krtina, Ljubljana 2006, str. 204. 3 Prav tam, str. 7. 4 Prav tam, str. 215. Jože Tisnikar, avtoportret z vranom, »življenjepis, 1998, olje-tempera, platno 116 x˝89.5 cm JOŽE TISNIKAR (1928–1998) Rodil se je 26. februarja 1928 v Mislinji kot prvi od devetih otrok Slavku in Mar­gareti Tisnikar. Po očetovi zgodnji smrti se je zaposlil v tovarni papirja, da bi materilahko pomagal vzdrževati brate in sestre. Leta 1948 je služil vojaški rok in se uspo­sabljal za bolničarja, kar je postalo zanj usodna življenjska odločitev. Leta 1951 seje zaposlil v bolnišnici v Slovenj Gradcu. Začel je slikati. Podpiral ga je primarij dr.Stane Strnad, ki ga leta 1954 seznanil z akademskim slikarjem Karlom Pečkom. Peč­ko, pozneje tudi uveljavljeni galerist in spiritus agens kulturnega življenja v SlovenjGradcu, je postal njegov mentor. Znal ga je spodbujati na pravi način. Leta 1955je naslikal prvo oljno sliko iz ambienta prosekture – Obdukcija. Leta 1958 je prvičsamostojno razstavljal, in sicer na kongresu kirurgov v Ljubljani. Naslednje leto seje poročil z Marijo Stepišnik. Leta 1963 je postal član Društva slovenskih likovnihumetnikov in istega leta prvič razstavljal v tujini, v galeriji Künstlerhaus na Dunaju.Pomembno nacionalno priznanje – nagrado Prešernovega sklada za dela, razsta­vljena leta 1969, je sprejel leta 1970. Leta 1966 je prvič sodeloval z gledališčem terna povabilo režiserja Jurija Součka naredil scensko sliko za predstavo AjshilovegaPrometeja, ki so ga izvedli v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani. Prva monografija o umetnikovem življenju in delu je izšla leta 1974 (besedilo Marijan Tršar), sledilaje knjiga Svet obujenih mrtvecev Nebojše Tomaševiča (Revija Beograd in Držav­na založba Slovenije), ki je leta 1978 Tisnikarja skupaj s filmom predstavil v tujini.Knjigo so izdali še v angleškem, nemškem in japonskem prevodu. Leta 1986 je izšlamonografija pri založbi Mladinska knjiga (več avtorjev) in istega leta je naredil li­kovno zasnovo za igro Svetlane Makarovič Mrtvec pride po ljubico v izvedbi Lut­kovnega gledališča v Ljubljani. Leta 1989 je izdelal tudi scenske predloge za dramoPetra Flannerryja Singer v režiji Terryja Handsa za Royal Shakespeare Company vStratford-Upon-Avon pri Londonu. Leta 1990 je nastopil v predstavi Brigade lepotev režiji Vlada Repnika (Cankarjev dom v Ljubljani); Tisnikar je nastopil kot »vdorrealnega« – igral je samega sebe. Leta 1996 je pri založbi Ewo izšla monografija Ris­be (študija Milček Komelj), leto zatem pa knjiga v tandemu s pesnikom DanetomZajcem – Krokar (Založba Edina, Ljubljana). Umetnik je častni občan rojstne občin Mislinja in Slovenj Gradec. Od leta 1958 je več kot stokrat samostojno razstavljal na pomembnih razsta­vah doma in v tujini ter bil vabljen tudi na številne skupinske razstave. Po veliki in odmevni retrospektivni razstavi v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu leta 1998, ki se je iztekala v oktobru, je Tisnikar 30. oktobra 1998 umrl v prometni nesreči. Leta 2008 je Koroška galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu ob dese­tletnici umetnikove smrti pripravila Simpozij o umetnikovem življenju in delu. Sodelovali so eminentni slovenski strokovnjaki. Z novimi prispevki je sodelovalo šest avtorjev: dr. Milček Komelj, dr. Jožef Muhovič, mag. Vinko Ošlak, dr. Mojca Puncer, mag. Vlado Gotvan Repnik in dr. Nadja Zgonik. Etnološki pogled na spe­cifičen čas Tisnikarjeve mladosti v rodni Mislinji je prispevala etnologinja Brigita Rajšter. V dialogih z njimi in ob navzočnosti zainteresirane publike so sodelovali tudi umetnikovi sopotniki, ki so pisali o Tisnikarju ali kako drugače prispevali k njegovi uveljavitvi, posredovanju in razumevanju njegove ustvarjalnosti. Zbornik je v Slovenj Gradcu izšel leta 2011, izdala ga je Koroška galerija likov­nih umetnosti. Leta 2012 sta izšli knjigi Jožefa Muhoviča S slikarstvom na štiri oči (izdal Raz­iskovalni inštitut Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, Lju­bljana 2012) in Vinka Ošlaka Usode s Koroškega (izdala Slovenska matica, Lju­bljana 2012), kjer je Tisnikarju posvečena obsežna strokovna obravnava oz. esej. V letu Evropske prestolnice kulture 2012 (Maribor s partnerskimi mesti) sta na razstavi Angeli apokalipse v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu vzpostavila dialog dva velika evropska mojstra ekspresivne figuralike: Vladimir Veličković in Jože Tisnikar. V Sloveniji hranijo Tisnikarjeva dela mnogi zasebniki, galerije in muzeji, naj­pomembnejše pa so zbirke: Stalna zbirka v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, Zasebna zbirka Alojza Ovsenika v Kranju (dostopna javnosti) in zbirka – umetnikova zapuščina, ki jo hranita umetnikova žena Marija Tisnikar in sin Robert v Slovenj Gradcu.