se je rogal pajek, veliki farizej in Sina človekovega je bilo strah in je molil: »Pridi, Duh! Oče, ne zapusti me!«
7.
In kakor je prosil, Mu je bilo.
Vstala je zvezda jutranjica, da bi svetila do dne. Pesem jutranje zvezde, ki je svetila do dne:
Vstanite, popotni, vstanite! Noč je minila, prepelica se budi. Vstal sem in si manem spanec z oči.
Kakor brat-gospodar je bridek dan. Le k delu priganja in goni na pot. Kakor sestra-gospodinja pa je dobra noc. Postilja trudnim nogam, spati da težkim očem. S sanjami baja moji duši vse ure noči. . .
Vstanite, popotni, vstanite! Noč je minila, prepelica se budi. Vstal sem in si manem spanec z oči. ..
8.
Tedaj je Sin človekov odložil svoje breme in molil:
Oče, Tvoja volja se zgodi vekomaj! Pa saj nisi dal, da bi tat raznesel, nisi dnevu sejal, da bi mrak požel. Glej puščavo, Oče! Tudi to najbolj bedno in bridko na zemlji, iz Tvojih rok se je vsejalo, iz Tvojih sanj se spocelo. Pa če si hotel: Tvoja volja, Oče! Naj jo strahu je hudič. Ubiti je ne sme. Radi Tvojega in mojega v njej, Oče. Radi Tvoje besede, da bodi in živi, radi moje bridkosti, da sem jo videl trpeti. In še zaradi najinega skupnega nad njo. Zaradi m i r u v Bog u Tebi in meni, ki je nad njo, zaradi tega blagoslova, ki samo delež hudičev nikoli ne bo. Amen.
9.
Glej, in je solnce vzhajalo nad pustinjo in pušča ga ni več klela: Zakaj si vzšlo? Dan se je razgrnil pod nebom kakor plašč in zemlja ni tulila: Ugasni, umri! Sin človekov je tedaj roke razširil in molil: »Tvoja volja, Oče, se je zgodila od vekomaj do vekomaj!« In stopili so angeli z neba in mu stregli. In ker je bil žejen, je rose zajel. In ko je pokrepčan pogledal v božji svet, glej, stal je v solnen poldne in — nobene sence ni bilo ob njem. Zakaj nebo in zemlja sta strmela ob tem čudežu človekovega prvega dne. Sin človekov je odrešil. Obudil je mrtvega: ubita molitev človeških src je živela ...
Ljudje ob cestah
Tine Debeljak
Mož, otrok in žena —
družina za pot rojena,
s ceste padejo v pokošen breg:
hoja jim strla je sklepe v kosteh.
Kamen razžgal jim podplate je bose. V pričakovanju so topo onemeli. Oči zapro: hej! po cesti beli kot belci krilati jim misli neso se.
Oj, belci jadrno v lep svet hite, s perutmi vzdigujejo se nad prah — mož in žena in otrok se smeje, oči odpro: leže ob cestah,
ob dolgi, dolgi poti do groba . . . Počivajo: suh kruh, vode prgišče. Oko, oko za svetlim hipom išče — krvavo slepi jih peščena svetloba . . .
Krist
Jože Pogačnik
Samotna pot v goro.
Kot v ječi sredi vrta
križ. In izozad
namesto prta je pogrebnega
nebo Mu modro spletla vinska trta.
In v njej se ugnezdil siv je mrak:
tema do udara tretjega-------
Trije žeblji tri studence so izgrebli —: o, v dolini vas kot podojena spi . . . Vroč popoldanski čas žehti, žehti . . .
Tri kapljice krvi od bledih senc so pale
na suha tla: —
tri rdeče vrtnice so se pognale
Mu do srca.
Čez prsi nage so tri potne srage mu zdrsele:
tri solnčne rože okrog glave so tri zarje vnele.
In teden veliki tri dni
hodili k Njemu so vaščani,
a od velikonočne rosne zarje
jim mrtev Krist na vekomaj živi . . .