Problemi, časopis za mišljenje in pesništvo,
april 1970, letnik VIII, št. 88
Problemi, časopis za mišljenje in pe-
sništvo. Ureja uredniški odbor: Niko
Lehrman, Rudi Rizman, Marjan Rožanc,
Dimitrij Rupel, Fedor 2igon (Aktual-
nosti); Spomenka Hribar, Valentin Ka-
lan, Milan Pintar, Ivo Urbančič, Slavoj
Žižek (filozofija); Andrej Inkret, Taras
Kermauner, Andrej Medved, Rastko
Močnik, Dušan Pirjevec (literarna teo-
rija); Iztok Geister, Niko Grafenauer,
Dušan Jovanović, Ivo Svetina, Marko
Svabić (literatura). Glavni urednik: Ni-
ko Grafenauer. Odgovorni urednik:
Rudi Rizman. Tehnični urednik: Mar-
jan Rožanc. Uredništvo in uprava:
Ljubljana, Soteska 10, tel. 20 487. Teh-
nični urednik posluje vsak delovni dan
od 9. do 12. ure, uprava pa v četrtek
od 14.30 do 16.30. Naročila pošiljajte
na upravo Problemov, Ljubljana, So-
teska 10, tekoči račun 501-8-475/1 z
oznako: za Probleme. Celoletna naroč-
nina 50 din, cena posamezne številke
5 din, cena dvojne številke 8 din. Ne-
naročenih rokopisov uredništvo ne vra-
ča. Izdajata predsedstvo ZMS in UO
ZŠJ. Tiska »Tiskarna PTT« v Ljubljani.
Andrej Hieng: BALTASAR...................1
Marjan Rožanc : SVETI KAZIMIR................22
Kajetan Kovič: NIKOLAJ...................31
Tomaž Šalamun: 10 PESMI..................36
Veno Täufer: IZ PRIGOD...................42
Ingo Paš: PRESTOPEK....................44
Jordan Tomšič: NAPOLEON IN SREČNI MORILEC.........47
DOKUMENTI
Ozadje škandala Rubljòv
Obstaja škandal Rubljòv, in ta škan-
dal ni toliko v tem, da cenzorji v So-
vjetski zvezi že tri leta onemogočajo
predvajanje filma, ki je po njihovem
mnenju ideološko »heretičen«, filma, o
katerem je Jean-Louis Bory zapisal, da
je tako lep kot Beethovnova Deveta.
To bi bilo, če že ne upravičeno, pa vsaj
logično, seveda logično znotraj siste-
ma, v katerem vlada raison d'état nad
vsem, tudi nad umetnostjo. Sedemin-
tridesetletni Tarkovski si privošči, da
ugovarja vladi, čeprav je dobil od nje
denar za snemanje filma, vlada pa ga
kaznuje s tem, da mu ne dà dovolje-
nja za predvajanje filma.
Toda afera Rubljòv ni tako prepro-
sta; pravi škandal je v tem, da neum-
nost cenzorjev (zakaj neki bi uporab-
ljali drug izraz, recimo bobu bob) drži
pod ključem mojstrovino, ki je slavo-
spev Rusiji, ki daje aktivnosti med
ljudmi prednost pred samotno kontem-
placijo, ki povzdiguje ustvarjalno moč
dela. Res je, iz niza izredno lepih po-
dob se dvip obraz starodavne in mi-
stične Rusije, ki tesnobno sprašuje ne-
bo in zemljo, ki znova začne upati, ko
zasliši glas svetega zvona. Res je, film
prikazuje notranjo pot, askezo, ki sto-
ji nasproti lažnim resnicam tedanjega
časa. Res je, ko Rubljòv — ta fra An-
gelico, izgubljen v viharju barbarske-
ga srednjega veka — prehodi svojo
via crucis do svobode in slave, ga na
nevedno in pasivno množico priklepa
edinole zelo tesna vez usmiljenja. Vse
to so stvari, ki so se morale dogmati-
kom historičnega materializma zdeti
sumljive. Toda Andrej Tarkovski —
bodimo pošteni — ni hotel ustvariti
dela, s katerim bi oporekal sistemu in
ga izrecno zavračal, in njegova razpra-
va — zgodovinska — se razvija na rav-
ni idej in nad vsakdanjimi političnimi
dogajanji. Hočem reči, da ni prav, da
odgovarjajo na intelektualno tako či-
sto delo s postopki inkvizicije. Ni prav,
da se samo zato, ker je Andrej Rub-
ljòv neprijeten film, pretvarjajo, da ne
vidijo marksistične vizije, ki ga navda-
ja, da se delajo nevedne ob tem, ko
Tarkovski odločno razglaša, da religija
ne sme biti beg pred odgovornostmi
na zemlji, pa tudi ne orodje za gospo-
stvo nad ubogimi, da je temeljni tek
zgodovine odvisnost individua, pa
najsi bo ta še tako odmaknjen in sa-
moten, kot je Rubljòv, od družbenih
dogajanj. Vse do tega, da se Rubljòv
Tarkovskega ob grozotah državljan-
skih vojn sprašuje, ali je prav slepiti
vernike z ikonografskim obljubami o
svetlem unstranstvu, vse do tega, da
se, poterti ko Tatari izropajo Vladimir,
tudi sam okrvavljenih rok odloči, da
se bo zazidal v molk in da ne bo več
slikal. Kljub vsemu temu pa moskov-
ski cenzorji, kakor vse kaže, niso upo-
števali marksistično pravovernega sta-
lišča Tarkovskega o odnosih med
umetnikom in družbo. Bolj krivover-
ski, najraje bi rekli tako, kot njihova
žrtev, ki jo obtožujejo krivoverstva,
so menili, da v meglah magičnega sred-
njega veka Tarkovskega vidijo samo
vznemirjujoče fantazme mistične in vi-
zionarne svete Rusije. Preveč križev,
preveč cerkva, preveč menihov. Ko so
z neodgovorno gorečnostjo vseh cen-
zorjev odvzeli Tarkovskemu njegovo
lastno delo, se niso zavedali niti tega,
da so s tem ponovili tisti strašni prizor
iz Andreja Rubljova, ki prikazuje, ka-
ko knezovi biriči oslepijo slikarje, ki
so pravkar končali freske v cerkvi, da
slepi ne bi mogli več naslikati drugih
čudežnih del.
Afera Rubljòv je nedvomno značilna
preizkušnja v zmedi, v kateri je so-
vjetska kultura. 1964: še vedno se go-
vori o odjugi in državna kinematogra-
fija dà genialnemu dvaintridesetletne-
mu režiserju sredstva za snemanje An-
dreja Rubljova. Velikanska sredstva,
ki jih na zahodu dobijo le mojstri, kot
je Fellini; in to je v čast sovjetskemu
filmu. Toda že je odjuga pri koncu,
Stalinovi sinovi rečejo Jevtušenkom,
da je praznika konec, v senci se pri-
pravlja Danielova afera, na prizorišče
se znova vrnejo gogoljevske marionete
partijske birokracije. Asketski Rubljòv
postane prevraten. Pokopljejo ga na
pokopališču »reakcionarnih« in »de-
viantnih« umetnostnih del. Brez hrupa;
v tem času dajo Tarkovskemu snemat
celo nov (znanstveno fantastičen) film,
kajti čas, ko je centralni komite KP SZ
javno obtožil — leta 1946 — vélikega
Eisensteina, da je »lahkomiselno in sa-
movoljno« obravnaval zgodovinske té-
me, ta čas je minil. Bolje zadušitev,
bolje molk. Toda zadeva je zaradi raz-
logov, ki jih bomo še videli, uspela le
na pol; menih, ki ga je izobčil vrhovni
sovjet, se prikaže na platnih v Canne-
su in v Parizu in skoraj vsepovsod zač-
no govoriti o Andreju Rubljova kot o
»umorjeni mojstrovini«.
— Će so si to zaslužili, so to tudi
hoteli. Nihče se bolj ne gre antikomu-
nistične igre kot funkcionarji gospe
Furceve, ki tekajo po Evropi, da bi
preprečili predvajanje filma. Tudi po-
prej so bili taki primeri. Paradžanova
in Končalovskega so dali v karanteno,
ker sta posnela dva filma, Ognjeni ko-
nji in Prvi gospodar, ki sta imela v
Franciji uspeh, ki pa nista bila povšeči
DOKUMENTI_
Ozadje škandala Rubljòv . . 1
Moj Rubljòv je upanje vsega
ruskega ljudstva.....3
MED IDEOLOGIJO
IN EKSISTENCO__
Ideologija in znanost (Ivan
Urbančič).......9
Pamfletizem proti tragediji
(Radomir Konstantinović) . 11
BRANJE
Poezija kot kombinatorika
(Andrej Inkret).....13
Estetični vidik — konstitu-
tivna razsežnost teksta (An-
drej Inkret).......15
Zgodovinski razvoj fenome-
nološke metode (Marija Mi-
trović)........18
MIXED — MEDIA
III (Bora Cosić).....20
VIZUALNE UMETNOSTI_
Heretično nepovezane misli
o tradiciji in umetnosti (Ivan
Sedej).........22
Nedonošeni Vasari? (Braco
Rotar, Tomaž Brejc) ... 23
RAZSTAVA_
Družina vode, zraka in ognja
(Marko Pogačnik) .... 24
HUMOR IN SATIRA_
Nemožnost, ne nezmožnost
(Janez Turk)......27
Možganizmi (Stane Jagodič) 28
NON STOP ROMAN_
Peto nadstropje trinadstrop-
ne hiše (Mate Dolenc, Dimi-
trij Rupel).......30
1
sovjetskemu ministrstvu za kulturo.
Toda ta dva primera in druge primere,
ko so režiserji prisiljeni, da po naročilu
snemajo filme o otroštvu Gorkega ali
pa o težki metalurgiji, namesto da bi
sledili svoji ustvarjalni domišljiji, se je
odgovornim ljudem sovjetske kinema-
tografije posrečilo utišati. Skandal
Rubljòv pa je eksplodiral kot bomba
in se razvija v drugo Pasternakovo
afero, seda na filmskem področju. Ta-
tari, ki plenijo stolnico v Vladimir ju,-
saj to so tisti, ki so odgovorni za pre-
poved, ki preprečuje, da bi film, kot
je Andrej Rubljòv, krožil po svetu.
Tako mi ves razsrjen pripoveduje
francoski filmski delavec, ki se je bo-
ril, da bi v Franciji predvajali film
Tarkovskega. Srečal sem ga v Parizu
in pripovedoval mi je skoroda never-
jetno, v nekaterih ozirih groteskno
zgodbo o poskusih, kako preprečiti
predvajanje filma, z vsemi sredstvi od
groženj pa do predlogov o primerni
odškodnini. Ta človek ni antikomunist,
rad ima Rusijo, delal je za prijateljstvo
med Francijo in ZSSR in vrata sovjet-
skega filma so mu bila vedno odprta.
Toda danes je ta človek, ki je videl,
kako je afera Rubljòv nastala za vrati
moskovskega festivala, ki se je pogo-
varjal s Tarkovskim, ki je moral pre-
našati pritiske Soviet Exporta, danes
je ta človek razsrjen. Ne more razume-
ti zakaj — iz kakšnega mazohističnega
užitka, tako pravi — se funkcionarji
gospe Furceve zabavajo s tem, da
ustvarjajo nove >Pasternakove prime-
re«. Njegovo ime? Oprostite mi, da ga
obdržim v tajnosti; to sem mu obljubil,
da ne bi škodoval njegovi dejavnosti.
Zatorej bo »Monsieur X«.
Vprašanje: — Za nas, gledalce na
Zahodu, je Andrej Rubljòv odkritje le-
tošnjega festivala v Cannesu. Predva-
jan ob robu, izven konkurence, je dobil
grand prix mednarodne kritike. Prizna-
nja brez pridržkov, svetovni tisk po-
navlja odmeve iz Cannesa in hvali silo,
liriko in lepoto filma. Po nekaj mese-
cih dà vaša družba v novembru film
štirim pariškim kinematografom, ene-
mu na Champs-Elysées in trem v Quar-
tier Latin. Znano je, da si je druga
družba — švicarska Promeco — zago-
tovila pravice za dvaindvajset držav,
tudi za Italijo, in da jih je nato prepu-
stila Columbiji. Zgodilo pa se je nekaj
nenavadnega: predvajanje filma v
ZSSR zadržuje državna cenzura, kljub
temu pa film pride v Cannes, odkupita
ga dve distribucijski podjetji in prav
sedaj ga predvajajo v pariških kinema-
tografih. Kako je mogoče to razložiti?
Monsieur X: — To je cela zgodba,
povedal vam jo bom. Ali veste, da je
predstavnik sovjetskega ministrstva za
kulturo odpotoval iz Cannesa en dan
pred predvajanjem filma? Moralo je
biti očitno, da so film predvajali izven
konkurence in da ni predstavljal ZSSR.
Toda tam so bili kritiki, da ga vidijo,
da ga ocenijo, in to je bistveno. To je
zasluga Favre-Le Breta, sekretarja fe-
stivala. On je napel vse sile in dosegel,
da je Rubljòv prišel v Cannes. Film je
videl v Moskvi v začetku leta 1967, ko
še ni bil gotov, in je takoj prosil, naj ga
pošljejo na festival. Odgovor: »Nemo-
goče, ne bo gotov pravočasno. Toda
obljubljeno je, da vam ga pošljemo na-
slednje leto«. Leta 1968 drugi izmikajo-
či se odgovor: v sedanji obliki traja
film predolgo, tri ure in dvajset minut;
zahtevali so rezanje, toda Tarkovski
se obotavlja. Zatorej potrpljenje: razu-
meti je, da bo film šel v Cannes »takoj,
ko bo končan«. Isto pravi gospa Fur-
ceva v razgovoru z Malrauxom, teda-
njim ministrom za kulturo, ki je oseb-
no posredoval za film. Toda že smo v
letu 1969, Tarkovski je nekaj prizorov
izrezal, film traja sedaj tri ure in šest
minut in Favre-Le Bret je znova zavr-
njen. Tedaj reče: dovolj je vsega tega,
Rubljòv v Cannes ali pa pretrgamo od-
nose. Kompromis: film bo prišel na fe-
stival, toda ne kot uradni predstavnik
ZSSR.
—	To velja za Cannes, kaj pa po-
godbe? Kako ste lahko sklenili pogod-
be?
—	Na kar se dà običajen način, v
pogajanjih s Soviet Export, ki je držav-
no podjetje. V tistem času so cenzorji
zahtevali od Tarkovskega nekaj izre-
zov, ni še bilo dokončne obsodbe, še
vedno je veljala obljuba za Cannes.
Izkoristili smo priložnost. Naša druž-
ba, DIC, je začela pogajanja, ko je bil
film še v delu, in v aprilu 1969 ji je
uspelo skleniti pogodbo za Francijo.
Promeco je storila isto že v septembru
1968, če se ne motim, za dvaindvajset
držav.
—	Potemtakem, ko ste vi sklenili
pogodbo, tedaj film še ni bil prepove-
dan?
—	Ne, ni bilo nobene izrecne prepo-
vedi, iz strahu pred škandalom. Na fe-
stivalu v Moskvi sem videl Tarkov-
skega in srečal ljudi, ki so odgovorni
za sovjetsko kinematografijo. Nihče mi
ni vedel povedati, kaj se je zgodilo.
Morda tega niti sami niso vedeli: vse
je bilo zmedeno in skrivnostno. Prebu-
dili so se šele tedaj, ko so zvedeli, da
hočemo film predvajati. Tedaj pa se
je začel grand jeu.
—	Govorilo se je o zelo hudih pri-
tiskih, celo o diplomatski intervenciji
pri Quai d'Orsayu.
—	Ukaz je prišel direktno iz Mosk-
ve: filma ni dovoljeno predvajati. Mi
smo to zvedeli in v štiriindvajsetih
urah smo se odločili, da bomo film
predvajali v štirih pariških kinemato-
grafih.
—	Politika izvršenega dejstva.
—	Treba je bilo storiti tako. Toda
poprej smo skušali urediti stvari zlepa.
Predvajali smo Andreja Rubljova v ki-
no klubu »Humanitéja« ; vsi so bili za-
dovoljni, kritika navdušena, tudi v
»Humanité Dimanche«, tudi v »France
Nouvelle« in v Aragonovem tedniku
»Lettres Françaises«. »Ali vidite«, smo
rekli, »ali vidite, da so francoski ko-
munisti prav dobro prenesli Tarkovske-
џа7* Ljudje iz Soviet Export pa vztra-
jajo pri svojem in iz Moskve prihaja-
jo okrepitve. Argument: »Vi predvaja-
te film, ki traja tri ure in šest minut,
film Tarkovskega pa je trajal tri ure
in dvajset minut, torej film, ki ga pred-
vajate, ni pravi Andrej Rubljòv, zato
zahtevamo zaplembo.«
—	Toda mar niso oni, cenzorji, za-
htevali rezanje?
—	Seveda, toda ker je za francoski
zakon edino oporišče, t. im. »moralno
pravo« umetnika, se niso obotavljali,
da ga uporabijo. Samo da smo mi ime-
li zavarovan hrbet, razložil vam bom,
zakaj. Revija »Positif« je v oktobru ob-
javila edini intervju, ki ga je Tarkov-
ski imel s kako revijo na Zahodu, in
v tem intervjuju je režiser izjavil, da
njegova verzija filma traja po njegovih
izrezih tri ure in šest minut. Povem
vam še nekaj, intervju v reviji »Positif«
je bil nekako avtoriziran, ker je bil
eden od spraševalcev funkcionar Soviet
Exporta.
—	Težko je nagrmaditi toliko gaffes
na en mah. Mislim, da razumem, zakaj
so delegata za sovjetski film v Parizu,
Tenejšvilija, poklicali nazaj v Moskvo.
A zdaj pritiski : domnevam, da je z nji-
mi konec.
—	Ne, ni rečeno. Sedaj so se lotili
upravnikov kinematografov, ki so jim
obljubili denar in druge filme zastonj,
če umaknejo Rubljova s sporeda. To
bodo znova poskušali, ko bo film odšel
na podeželje. Doslej jim je slabo uspe-
valo, lastniki in upravniki kinemato-
grafov so jim rekli : »Andrej Rubljòv je
dober film in mi ga hočemo pokazati
svojemu občinstvu.«
—	Vsekakor bi moral pariški pre-
cedens pomeniti slej ali prej »prosto
pot« tudi za druga mesta in druge dr-
žave.
—	Upajmo, toda videli bomo. V Mo-
skvi je afera Rubljòv še vedno žgoča,
vsaj za nekatere. Ne bi me čudilo, če
bodo, da bi onemogočili njegovo pred-
vajanje, predložili zelo, zelo vabljive
ponudbe. Počakajmo do velike noči; če
dotlej filma ne bodo predvajali v dru-
gih državah, potem to pomeni, da jim
je zadeva uspela.
—	V tem trenutku mora ta obstruk-
cionizem ustvarjati filmu izredno pu-
bliciteto.
—	Seveda, saj je naravno, da ljudje,
ki vedo, da gledajo prepovedan film,
gledajo nanj s posebnega stališča in
iščejo v njem tudi tisto, česar v njem
sploh ni. Krivda cenzorjev Tarkovske-
ga je, da so dosegli prav nasprotni
učinek. To sem jim povedal, ljudem iz
Soviet Exporta. »Lepa stvar! Morali bi
kričati: ,Glejte, kakšen film, glejte in
povejte nam, ali bi v Hollywoodu dali
mlademu režiserju sredstva, da bi po-
snel kaj takega.' Vi pa ste naredili iz
filma, ki slavi Rusijo, prekleto delo, iz
Tarkovskega pa mučenika«. Absurd.
—	Absurd, toda treba je najti vzro-
ke za te absurdnosti. Kako razlagate
to vi, ki ste bili neposredna priča?
—	Ne pozabite, da je bila Rusija ta-
krat, ko sta Tarkovski in Končalovski
pisala scenarij za Rubljova, še vedno v
obdobju odjuge, in nasprotno, da je
ecnzura vtaknila svoj nos takrat, ko
se je že začel razvojni proces, ki je pri-
peljal do Prage in Solženicina. Proces
proti Tarkovskemu se je začel v tem
novem ozračju, v ozračju vrnitve k sta-
linizmu. Nekomu je bil sumljiv religi-
ozni srednji vek v filmu, drugi je me-
nil, da je jasno izraženi odnos med
tem srednjim vekom in renesančno
»odjugo« tendenciozen, tretji je imel
za krivoversko »vertikalno« dimenzijo
junaka, tega samotnega slikarja, ki
hrepeni po absolutnem. Velikanska,
strašna pomota. Poleg tega, povejmo
vse, so v filmu nedvomno navzoče
misli, značilne za tematiko, ki sledi od-
jugi. Gotovo se spominjate prizora, ki
prikazuje Kirila, meniha-slikarja, ki je
ljubosumen na Rubljova, kako prekol-
ne norca, ki je začel peti blasfemično
pesem, Rubljòv pa se pokažt bolj pri-
zanesljiv. Gotovo se spominjate tudi
prizora s prepirom med Kirilom in moj-
strom, Feofanom Grekom. Res, cenzu-
ra se je vmešala in izsilila izreze in na-
sprotna pozicija obeh oseb ni popolno-
ma jasna : toda nobenega dvoma ni, da
je za Tarkovskega prvi dogmatik, za
katerega je važna samo skladnost s
principi, Rubljòv pa je človek, ki zna
razumeti in tudi oprostiti. Med drugim
se Feofan tudi zaradi tega odloči in za-
upa izdelavo fresk v moskovski kate-
drali Rubljova in ne Kirilu ter s tem
povzroči njegovo jezo in zavist. Dogma-
tizem je enako stalinizem: cenzorji ob-
dobja po odjugi so takoj postavili ena-
čaj. Toda udarec ne bi bil tako zelo
hud, vsaj jaz tako mislim, ko ne bi bilo
v sodobnem sovjetskem filmu ogorče-
nega boja med dvema klanoma, med
starimi in mladimi. Dejstvo je, da so
v določenem trenutku vsi začeli go-
voriti o Tarkovskem, in afera je posta-
la resna, kot se zgodi vedno, kadar se
razprava o svobodi umetniškega ustvar-
janja kristalizira okrog določenega ime-
na. Mislite, da so bile sovjetske oblasti
zadovoljne, ko je bil film nagrajen v
Cannesu? Ne, bile so besne. Tarkovski,
priznan izven hiše, postane v Rusiji
nedotakljiv, treba ga je upoštevati. Za-
to funkcionarji ministrstva za kulturo
tekajo za kopijami Andreja Rubljova.
To je zgodba o aferi Rubljòv, kot jo
je povedala priča. Mislim, da bi bilo
vredno truda, da smo vas z njo sezna-
nili. Nikakor ne zato, da bi zganjali
antikomunizem, za to so dovolj že ru-
ski birokrati, ki film preganjajo; tem-
več zato, da bi razkrili nedopusten
atentat na avtentično mojstrovino sve-
tovne kinematografije.
Ugo Ronfani
Moj Rubljòv je upanje vsega
ruskega ljudstva
intervju s Tarkovskim
Ta intervju Michela Cimenta ter Lude
in Jeana Schnitzerja je edini intervju z
Andrejem Tarkovskim, ki Je bil objav-
ljen na Zahodu.
M. C.: Kako ste postali cineast?
—	Rojen sem bil leta 1932 ob Volgi
v hiši mojega deda, kamor so moji
starši prišli na oddih. Potem... Vrsta
nepomembnih malenkosti. Končal sem
glasbeno šolo, tri leta sem slikal —
vse to med študijem na srednji šoli.
Potem se je začela vojna. Vrnili smo
se tja, kjer sem bil rojen. Ko je bilo
vojne konec, sem končal srednjo šolo.
Leta 1952 sem se vpisal na institut za
tuje jezike, kjer sem se naučil arabsko.
Po dveh letih sem institut zapustil, ker
sem spoznal, da to ni stvar zame ...
Ali znate arabsko? To je matematičen
jezik, v katerem se vse podreja pravi-
lom, po katerih se oblikujejo besedni
koreni, da nastane nova kvaliteta: de-
klinacija ali pa nova slovnična oblika.
Vse to ni bilo zame. Potem sem dve
leti delal v Sibiriji in opravljal geolo-
ške raziskave, nato pa sem se 1952 vpi-
sal na VGIK, v studio Mihaila Iljiča
Romma. Leta 1960 sem končal VGIK.
Moja diplomska naloga je bila Valjar
in violina, ki je zame zelo pomembna,
ker sem tedaj spoznal snemalca Vadi-
ma Jussova in skladatelja Vjačeslava
Ovčinnikova, s katerima še sedaj sode-
lujem.
L. S.: Ali Sta tudi ta dva prišla iz
VGIK?
•— Ne, Jussov je doštudiral dolgo
pred menoj in Ovčinnikov je končal
svoje študije na moskovskem konser-
vatoriju. Leta 1962 sem dokončal Iva-
novo otroštvo in sem pričel misliti na
scenarij Rubljova, skupaj z Andronom
Končalovskim. Napisala sva ga v ti-
stem času in popravki so bili gotovi
leta 1966. Sedaj sem pravkar končal
scenarij po znanstveno fantastičnem
romanu poljskega pisatelja Stanislava
Lema, ki se imenuje Solaris; predložil
sem ga umetniškemu svetu, ki bo od-
ločil o njegovem sprejemu. Upam, da
ga bom lahko kmalu začel snemati.
J. S.: Da bi lahko določili, za kakš-
no vrsto znanstvene fantastike gre,
nam povejte, ali je to nekakšna soci-
alna znanstvena fantastika?
—	Ne, v tem filmu ni nobenega so-
cialnega problema, temveč gre za od-
nos med moralo in znanjem.
J. S. : Znano je, da je Rubljòv izzval
živahno polemiko, ki je imela za po-
vod zgodovinske netočnosti, ki naj bi
bile v vašem filmu. Med drugim so
trdili, da Rubljòv in Feofan Grek (Teo-
fanes Grk) nista mogla delati skupaj,
ker ju je dejansko ločilo célo stoletje.
Zdi pa se, da strokovna dela dajejo
prav vam. Vsekakor je gotovo, da ve-
mo le malo o življenju Rubljova. Ali
ste zbrali in preučiU zgodovinsko gra-
divo, ki zadeva Rubljova?
— Nerad govorim o zgodovinskih
točnostih in netočnostih. Premetali
smo goro dokumentov, da bi bili kar
najbliže zgodovinski resnici. Poleg te-
ga smo imeli mnogo svetovalcev, ki
so videli, kaj delamo, in ki so brez
pridržkov sprejeli naše stališče. Na
drugi strani pa vam o tem lahko po-
vem svoje mnenje: ne gre za zgodo-
vinske netočnosti, temveč za dejstvo,
da smo med snemanjem tega filma do
neke mere premaknili poudarke, da bi
tako bolje ustrezali našim nameram.
Naš namen ni bil, da bi nadrobno pri-
kazali vse dogodke tistega časa. Za
nas je bilo važno, da prikažemo pot,
ki jo je Rubljòv prehodil v strašnih
letih, v katerih je živel, in da pokaže-
mo, kako je presegel svoj čas. Prav
zato, da bi lahko poudarili težave,
predvsem moralne težave, ki jih je
Rubljòv moral premagati, je bilo ne-
ogibno potrebna določena zgostitev
dogodkov, oziroma bo'je, so bili ne-
ogibno potrebni poudarki, ki smo jih
vnesli. Drugače ne bi dosegli ob koncu
tistega občutka zmage, ki je raison
d'être filma.
Andrej Tarkovski
še ena stvar: Engels je izrazil po-
membno misel: umetnostno delo je to-
liko večje, kolikor bolj je skrita, za-
krita ideja, ki jo izraža. Izbrali smo si
prav to pot. Prizadevali smo si, da bi
skrili našo idejo v življenjskem okolju,
v značajih, v spopadih različnih znača-
jev. In morda prav zato se čista, ne-
posredna zgodovina, ne da bi se umak-
nila v drugi plan, v našem delu raz-
taplja v atmosferi tistega časa. To je
morda neobičajen pristop k zgodovin-
ski stvarnosti in prav to je navedlo
nekatere, da govorijo o zgodovinskih
netočnostih. Mislim, da je vir nespo-
razuma prav tu.
M. C.: V Rubljovu skoroda sistema-
tično uporabljate kader-sekvenco, veli-
ka gibanja kamere, kar je v pravem
nasprotju z Eisensteinovim načinom,
ki ga pogosto, čeprav neupravičeno,
omenjajo v razpravah o vašem filmu.
— Kaj naj o tem rečem? Zelo spo-
štujem S. M. Eisensteina, toda zdi se
mi, da mi je njegova estetika tuja in
da je, če sem odkrit, zame neprimerna.
Tisto, kar me privlači v Križarki Po-
tjomkin in drugih Eisensteinovih zgod-
njih delih, je njegova ljubezen do de-
tajla in »realistična patetika« njegovih
kadrov, nikakor pa ne njegovi princi-
pi montaže, njegova »patetika monta-
že«. V svojih kasnejših filmih, kot sta
Aleksander Nevski in Ivan Grozni, ki
jih je posnel v studiu, ni Eisenstein
delal nič drugega, kot da je na film-
skem traku fiksiral risbe, ki jih je po-
prej skiciral, — način, ki meni nikakor
ne ugaja, ker razumem montažo po-
polnoma drugače.
Prepričan sem, da je film najbolj
realistična umetnost, in sicer v tem
smislu, da temeljijo njegovi principi na
identičnosti s stvarnostjo, na fiksiranju
stvarnosti v vsakem posameznem ka-
dru — tisto, kar je delal Eisenstein v
svojih prvih filmih. Kar zadeva primer-
javo, ki jo delajo nekateri med menoj
in Eisensteinom, je to stvar kritikov
samih. Meni je težko ocenjevati moje
filme s tega stališča. Kar zadeva dva
principa, princip realistične slike na
eni strani in princip montaže na drugi
strani, pa se mi zdi, da se morava tu
ločiti, Eisenstein in jaz ... Specifičnost
filma je v tem, da fiksira čas, in film
operira s tem časom kot z enoto estet-
ske mere, ki se lahko ponavlja do ne-
skončnosti. Nobena druga umetnost
nima podobnega sredstva. In kolikor
bolj je slika realistična, kolikor bližja
je življenju, toliko bolj postaja čas av-
tentičen, t. j. ne proizveden, ne po-
ustvarjen ... Seveda je proizveden in
poustvarjen, toda stvarnosti se pribli-
žuje do te mere, da se z njo zlije.
Kar zadeva montažo, je moj princip
tale: film je kot reka: montaža mora
biti neskončno spontana, kakor narava
sama, in tisto, kar me sili, da z mon-
tažo preidem z enega na drugi kader,
ni želja, da bi videl stvari, bolj od
blizu, in prav tako ne želja, da bi pri-
silil gledalca, naj pohiti, ker bi vpeljal
zelo kratke sekvence. Zdi se mi, da
smo tako še vedno postavljeni v čas,
kar pomeni, da za to, da bi videli od
blizu, ni potrebno, da bi videli v pr-
vem planu, vsaj jaz mislim tako. In
pospešiti ritem ne pomeni, da delamo
krajše sekvence. Res je, da je moč
pospešiti sámo gibanje dogodka in
ustvariti novo vrsto ritma, tako kot
lahko splošni kader daje vtis, da je
detajlni — to je odvisno od tega, kako
ga komponiramo. Zato v teh dveh po-
sebnih primerih nikakor nismo blizu
Eisensteinu. Razen tega tudi ne mislim,
da je bistvo kinematografije konfron-
tacija dveh sekvenc, ki naj povzroči
tretji pojem, kot je dejal Eisenstein.
Nasprotno, zdi se mi, da je n-ti kader
vsota prvega, drugega, tretjega... pe-
tega, desetega... in še »št. i« kadra,
tj. vsota vseh kadrov, ki so pred n-tim.
Tako se izoblikuje pomen kadra v raz-
merju do vseh kadrov, ki so bili pred
njim. To je princip moje montaže.
Izolirani kader v čistem stanju zame
nima pomena. Svojo polnost dobi le
zato, ker je del neke celote. Še več —
vsebuje že tisto, kar se bo zgodilo kas-
neje. Pogosto je nepopoln — tako pač
snemamo — ker upoštevamo tisto, kar
se bo zgodilo kasneje. Znano mi je, da
se je Eisenstein v enem svojih zadnjih
pisem, če že ne v zadnjem (o tem mi
je pripovedoval profesor Svorcov s fa-
kultete za režijo na VGIK), odrekel
svojim principom montaže in svojemu
načinu, da fiksira na filmskem traku
scene gledališke narave, in to v imenu
idej, ki pa so zelo blizu mojim. Toda
ni imel več časa, da bi jih uresničil —
to mu je preprečila smrt.
M. C.: Pri Eisensteinu je v Ivanu
Groznem kot tudi v Aleksandru Nev-
skem osebnost v središču filma. V Rub-
ljovu pa se zdi, kakor da bi slikar pre-
učeval ljudi in da ima družba, v kateri
Rubljòv živi, vsaj enako vlogo, kot jo
ima Rubljòv sam. Zdi se, da je to
bistveno različno od »heroičnega« poj-
movanja Eisensteinovih oseb.
— Junakova vizija sveta je prav ti-
sto, kar smo hoteli prikazati v našem
filmu. Toda hotel bi dodati — da kon-
čamo s problemom mojih odnosov do
Eisensteina — da sem bral v vašem
tisku, in to mi je ugajalo bolj kot vse
drugo, da je videti, da sem delal, ne da
bi se odtrgal od tradicije. Šel bom še
dlje: prepričan sem, da brez podlage
tradicije ni mogoče ustvariti nič resne-
ga, in to iz dveh razlogov. Prvi je ta,
da pač ne moremo iz svoje ruske kože,
da ne moremo pretrgati vezi, ki nas
priklepajo na našo deželo, na deželo,
ki jo ljubimo, da se ne moremo odre-
či tistega, kar je bilo v preteklosti us-
tvarjeno v našem filmu, v naši umet-
nosti in skratka v naši deželi sploh.
Vsega tega se nikakor ne moremo
osvoboditi. To je poglavitni razlog, da
se imam za tradicionalnega, za tradi-
cionalnega režiserja. Drugi razlog pa
je, da je t. im. »novi« film, ki v svojih
iskanjih prenovitve skuša v principu
prelomiti s tradicijo, v bistvu eksperi-
mentalen film. Zdi se, da je izhodiščna
točka za bodoči razvoj umetnosti. Mi-
slim, da nisem upravičen eksperimen-
tirati, ker imam do tistega, kar delam,
v temelju resen odnos : takoj skušam
dobiti rezultat. Kadar delamo poskuse,
pa nikdar ne pridemo do njega.
Eisenstein je rad delal eksperimente,
ker se je v njegovem času film šele
začel razvijati in je to bila zanj edina
možna pot. Danes pa zaradi tradicije,
ki se je uveljavila v filmski umetnosti,
to ni več potrebno. Vsekakor, vsaj kar
se mene tiče, ne bi rad eksperimentiral.
To je stvar, za katero je treba mnogo
časa in mnogo energij, jaz pa mislim,
da je treba delati z gotovostjo. Umet-
nik ne sme delati slabih kopij, ni mu
treba več iskati, kako bi fiksiral nedo-
ločne načrte — ustvarjati mora po-
membne filme.
Slednjič bi hotel reči še tO: Če me že
za vsako ceno morajo primerjati z
nekom, potem bi me morali primerjati
z Dovženkom. Bil je prvi režiser, za
katerega je bil problem atmosfere po-
sebej pomemben, in strastno je ljubil
svojo deželo. Prav tako kot on ljubim
tudi jaz svojo deželo in zato mi je
zelo blizu. Se več: svoje filme je
ustvarjal kot sadovnjake, kot vrtove
... Njegova ljubezen do domovine in
do ljudi je bila vzrok, da so njegove
osebe, če tako rečemo, kar zrasle iz
dežele same, da so bile organične, po-
polne ... In v tem smislu bi mu hotel
biti zelo podoben. Ko v tem ne bi
uspel, bi mi bilo zelo hudo.
J. S.: Ko smo videli Rubljova, smo
se prepričali, da je njegova prava vse-
bina, kako težko je biti umetnik, ne
le v razmerju do svojega okolja, tem-
več tudi v iskanju samega sebe. Po
mojem mnenju je to film o odgovor-
nosti in o usodi umetnika.
— Morda je poglavitna misel filma
resnično ta, ki jo vidite vi. Toda še
bolj je to rezultat glavnega namena, ki
sera si ga zastavil, ko smo snemali
film. Za nas je bilo pomembno poka-
zati (zakaj bi si sicer izbrali Rubljova?),
kaj je bistvo genialnega umetnika. To,
kar nas je zanimalo, je bilo vprašanje,
ki smo ga zastavili: zakaj je genialen?
In rezultat je dal odgovore na vpraša-
nja, ki jih postavljate, potem ko ste
videli film. Nikakor ni slučajno, da je
v filmu poleg Rubljova tudi Feofan
Grek. Njega je težko ne imenovati
genija, ker je bil dejansko zelo velik
slikar. Vendar, kadar mislim na Rub-
ljova, pravim »genij«, kadar pa gre za
Feofana, ne vem več... Ne morem
brez pridržkov reči, da je tudi on ge-
nialen, kajti o geniju imam svoje oseb-
ne kriterije,- glejte, kakšne: Umetnik,
kot je bil Feofan Grek (ki je bil ne-
ogibno potreben za naš film, da bi še
bolj poudaril naše zamisli), prikazuje
svet, njegovo delo je ogledalo sveta
okrog njega, njegova neposredna re-
akcija je misel, da je svet pokvarjen,
da so ljudje slabi in neusmiljeni, da je
prav, da so kaznovani tudi po smrti,
po poslednji sodbi, ker so ničvredni,
pokvarjeni in krivi: vse to je v njego-
vem času običajna reakcija. Kadar se
bojim, tudi jaz reagiram na ta način.
S tem ne obsojam sile, ki me stiska,
temveč napake, ki jih pripisujem lju-
dem, vsakemu človeku. V tem je do-
ločena analogija s Kafko.
V našem filmu je Rubljòv nasprotje
Feofana Greka. V kakšnem smislu?
Rubljòv je prav tako kot Feofan doživ-
ljal težave svojega časa, notranje boje
neposredno pred centralizacijo, ko je
državljanska vojna postala še hujša.
Roparske pohode tatarskih hord in vse
nesreče, ki so prišle z njimi, je prena-
šal prav tako kot Feofan Grek, toda
bolj intenzivno. Feofan Grek je lahko
zavzel bolj neprizadeto, bolj filozofsko
stališče kot Rubljòv, ker je bil slaven
slikar, ker ni bil menih, ker je bil bolj
ciničen, ker se je vedel kot tujec, kot
izkušen prišlek iz Bizanca. Za njegovo
življenjsko vizijo je bila značilna od-
maknjenost, ki je bila Rubljovu nemo-
goča. Rubljòv vidi in zaznava vse to
4
z veliko bolečino, toda kljub temu ne
reagira tako kot Feofan. Gre še dlje.
Ne prikazuje neznosne teže življenja,
ki ga živi, in sveta, ki ga obdaja. Išče
žarek upanja, ljubezni, zaupanja v lju-
di svojega časa. Izraža ga v svojem
spopadu s stvarnostjo, ne neposredno,
temveč z aluzijo, in prav to je genial-
no. Išče moralni ideal, ki ga nosi v
sebi, in z njim izraža upanje ljudstva,
njegova hotenja, ki izvirajo iz njegovih
življenjskih razmer, njegovo željo po
enotnosti, bratstvu, ljubezni — po
vsem tistem, česar ljudstvu manjka in
o čemer Rubljòv čuti, da je neogibno
potrebno za ljudi okrog njega. Tako
zahtevajo ljudje združitev Rusije in na-
predek, in upanje v prihodnost je edi-
no upanje, ki ga ljudje lahko imajo,
kajti odpira jim nove perspektive. V
tem je genialnost Rubljova. Njegova
osebnost, njegova figura sta v drugem
planu. Rubljòv je zelo zapletena oseb-
nost, trpi, in v tem je njegova pleme-
nitost: izraža upanje in moralni ideal
vsega ljudstva in ne le subjektivne re-
akcije umetnika v razmerju do sveta,
ki ga obdaja. To nam pomeni več kot
vse drugo.
In prav zato smo postavili drugega
nasproti drugemu Feofana Greka in
Rubljova, prav zato smo postavili Rub-
ljova v preizkušnje, ki visijo nad nje-
govo usodo, prav zato je za nas sklep
filma ustvarjanje, edini možni izhod za
Rubljova, ustvarjanje — izpolnitev pri-
zadevanj vsega ljudstva, ki ga simbo-
lizira deček, ki ulije zvon. To je zelo
pomembno. Vse drugo je le posledica
tistega, kar sem skušal pojasniti: An-
drej Rubljòv je človek, ki je bil sposo-
ben izraziti samega sebe, izraziti svoj
ideal, in njegova genialnost je v tem,
da je to storil tako, da se ta ideal uje-
ma z idealom njegovega ljudstva. Na-
sprotno pa Feofan Grek, kot pravijo
na Vzhodu, »opeva tisto, kar vidi«.
L. S. : Zdelo se mi je, da hočete tudi
reči, da v umetnosti ni učiteljev, da se
umetnosti ne da učiti, misel, ki jo je
čutiti zlasti na koncu filma.
— V določenem smislu je vaša pri-
pomba pravilna. Toda to je sekundar-
na stvar, kajti za nas je bilo bistveno,
da povemo, da izkustva ni moč prene-
sti, da ima vsakdo svoje lastno izku-
stvo. In ne morem verjeti, da bi člo-
vek lahko zanemaril svoje lastno iz-
kustvo. Individualno izkustvo se pri-
dobi z muko, z napori, s trpljenjem.
Šele potem, ko se preskusi v teh teža-
vah, lahko izkustvo dà svoje sadove.
Vaša interpretacija filma, namreč, da
se nihče ne more naučiti umetnosti, je
le razlaga nekega simbola. Za nas je
bilo važno predvsem to, da pokažemo,
da izkustva ni moč prenesti. V resnici
vsa zgodovina osebnega izkustva Rub-
ljova, idealne osebnosti, ki ji je skozi
vse krize uspelo obdržati svojo idejo
o morali, svojo ljubezen do ljudstva in
svoje zaupanje v njegovo bodočnost,
doseže svoj vrh v trenutku njegove
zmage, zmage, ki je rezultat njegovega
trpljenja. Skupaj s svojim ljudstvom je
skusil vse nesreče, ki so ga slednjič
prisilile, da verjame v tisto, v kar je
verjel od vsega začetka. Toda spočetka
je bila ta vera popolnoma intelektual-
na. Bila je ideal, v katerem so ga vzgo-
jili v njegovem samostanu, nauk Ser-
gija iz Radoneža, ustanovitelja in idej-
nega voditelja samostana sv. Trojice
in sv. Sergija (Trojice — Sergijevaja
lavra). Iz njega je prišel poln znanja,
ni pa vedel, kako ga uporabiti. V pra-
vem življenju pa je bilo vse drugače,
vse prav nasprotno. Proti koncu je še
bolj verjel v ta ideal, ideal ljubezni in
sloge med ljudmi, samo zato, ker je
skupaj s svojim ljudstvom znal trpeti
za ta ideal. In od tega trenutka naprej
ki je konec našega filma, postane nje-
gov ideal zanj nezlomljiv in nič na
svetu ga ne more odvrniti od njega.
Na drugi strani simbolizira to idejo
tudi deček, ki v zadnjem prizoru pravi,
da ga ni nihče ničesar naučil in da je
bil prisiljen storiti vse sam. V tem
prizoru je deceit na neki način, ideal-
no, dvojnik Rubljova in dejansko izra-
ža sklep, rezultat življenja Rubljova.
M. C. : Kakšen pomen pripisujete pre-
hodu od črno bele v barvno tehniko
na koncu filma?
— Nastop barve na koncu črnobele-
ga filma je omogočil, da vzpostavimo
določen odnos, določeno korelacijo
med dvema različnima zamislima.
Pravzaprav smo hoteli reči tole : Črno
beli film je bolj realističen, kajti po
mojem barvni film še ni dosegel stop-
nje realizma, še vedno je podoben fo-
tografiji in je vsekakor eksotičen. Člo-
veka v običajnem življenju barve fizio-
loško ne morejo prizadeti, razen če ni
slikar, če sam od sebe ne išče odnosov
do barv, če ga barve prav posebej ne
privlačijo. No, za nas je bilo pomemb-
no, da poročamo o življenju. Po mojem
se življenje izraža v filmu s črno beli-
mi slikami. In to toliko bolj, ker smo
morali prikazati razmerje med umet-
nostjo in slikarstvom na eni strani ter
življenjem an drugi strani. To razmer-
je med sklepno sekvenco v barvah in
črno belim filmom je bilo za nas izraz
razmerja med umetnostjo Rubljova in
njegovim življenjem. V grobem lahko
povzamemo takole : na eni strani vsak-
danje življenje, realistično, racionalno,
na drugi strani pa pravila umetniškega
izraza te^a življenja, naslednja stop-
nja določene logične serije. Nekatere
detajle smo povečali, ker slikarstva,
ki ima svoje kompozicijske zakone,
tako dinamične kot tudi statične, ni
mogoče prenesti v film, in tako smo
pokazali gledalcu v kratkih sekven-
cah tisto, kar bi lahko videl, če bi si
ure in ure ogledoval ikone Andreja
Rubljova. Tu ne more biti analogij. In
edinole s prikazom »detajlov« smo po-
skušali ustvariti vtis o »celoti« njego-
vega slikarstva.
Po drugi strani pa smo želeli pripe-
ljati gledalca z vrstečimi se detajli do
celovitega razumevanja Trojice, naj-
višjega vzpona v delu Rubljova, hoteli
smo pripeljati gledalca do tega dela,
dovršenega z nekakšno obarvano dra-
maturgijo, tako, da od detajlov pride
k celoti in si tako ustvari nekakšen
tok vtisov. Tretjič, ta barvna sekvenca.
približno 250 metrov filmskega traku,
nam je bila neogibno potrebna, da se
gledalec filma odpočije, da bi mu pre-
prečili, da ne bi zapustil dvorane takoj
po zadnjih črno belih slikah, da bi mu
dali dovolj časa, da se odmakne od
življenja Rubljova in da razmišlja, tako
da bi lahko, medtem ko gleda barve
in posluša glasbo, ki smo mu jo vsilili,
v njegovi glavi nastale nekatere sploš-
ne ideje o celotnem filmu, da bi se v
retrospektivi v njem utrdili nekateri
momenti pripovedi, tisti, ki so najbolj
pomembni. Skratka, da bi mu prepre-
čili, da bi takoj zaprl knjigo. Mislim,
da bi bilo zgrešeno, ko bi se film kon-
čal takoj po poglavju »Zvon«. Za vsako
ceno je bilo treba zadržati gledalca v
dvorani. To je čisto dramaturška funk-
cija te sklepne barvne sekvence. Po-
trebno je bilo tudi podaljševati pripo-
ved o življenju Rubljova, zbuditi raz-
mišljanje o tem, da je bil slikar, da je
slikal prav na ta način, da je prenašal
tisto, kar je živel, da bi lahko vse to
izrazil z barvami... Zato je bilo po-
trebno gledalcu sugerirati vse te misli.
Hotel bi dodati še tO: film se konča
s sliko konjev v nalivu. S tem smo se
hoteli vrniti k simbolu življenja, kajti
zame konj simbolizira življenje. To je
morda moj notranji, subjektivni po-
gled, toda vsekakor je res, da se mi
vedno, kadar vidim konja, zdi, da je
pred mano življenje samo. Ker je konj
hkrati zelo lep, zelo značilen in zelo
pomemben za rusko življenje. V našem
filmu je tudi sicer mnogo konjev. En
sam primer: v prizoru z žogo je tudi
konj in prav ta konj ima žalosten izraz
zaradi smrti moža, ki je kradel. Drugi
konj pogine med ropanjem Vladimira
in tako simbolizira vso strahoto nasi-
lja. Povsod v filmu je konj v nekem
smislu priča in simbol življenja. Ko se
v zadnjih kadrih znova vračamo k sli-
kam konj, smo s tem hoteli poudariti,
da je vir vse umetnosti Rubljova živ-
ljenje sámo.
L. S. : Ali v vašem filmu zavestno ni
neba? Nikdar ni videti neba, temveč
le zemljo. Še vetra ni...
— To je povsem podzavestno. To,
kar me vedno in predvsem zanima, je
ravno zemlja; fascinira me proces rasti
vsega, kar pride iz zemlje, kar iz nje
zraste, drevesa, trava ... In vse to sili
kvišku v nebo. Zato se nebo v mojem
filmu kaže le kot prostor, v katerega
se dviguje vse, kar se rodi in raste na
zemlji; zame nebo samo zase nima
simboličnega pomena. Zame je nebo
6
prazno. Obstajajo le njegovi odsevi na
zemlji, v reki, v mlakah, to je tisto,
kar me zanima in kar ima zame po-
men. Ko v prvem prizoru našega fil-
ma človek leti, vidimo le odsev neba
nad zemljo in to je bila za nas načelna
likovna rešitev. Odnos med.človekom,
ki leti, in zemljo je bil za nas edino,
kar nas je zanimalo. To ni bil odnos
med njim in nebom. Po drugi strani
je po mojem režija tudi način, kako
»povzročiti« dogodke, podobno kot
lahko v dokumentarnih filmih vidimo,
kako se stebla rastlin dvigajo iz zem-
lje in rastejo pred našimi očmi — slike,
ki bi jih lahko gledal ure in ure. In
isto je tudi z režijo ... — Na splošno
ljubim zemljo. Nikoli ne vidim blata,
temveč le zemljo, pomešano z vodo,
glen, iz katerega rastejo stvari. Ljubim
zemljo, ljubim »svojo« zemljo,
M, C.: Imel sem vtis, da so v neka-
terih prizorih pri njihovi likovni za-
misli vplivale na vas slike, zlasti v
prizoru križanja, ki ga vidimo v dalja-
vi, kot na Breughlovi sliki. Ali st3 res
dobili navdih ob sliki ali pa gre le za
naključje?
— Pri tem prizoru je to res. Dejan-
sko mi je dal navdih zanjo Breughel,
ki ga imam zelo rad. Če sva ga izbrala,
moj snemalec in jaz, potlej sva to sto-
rila zato, ker je Breughel zelo podoben
Rusom in ker ima zanje velik pomen,
kajti v razporeditvi planov, v paralel-
nem dogajanju na njegovih slikah, v
številnih osebah, ki se ukvarjajo vsaka
s svojim poslom, v vsem tem je nekaj
zelo ruskega. Ko Breughlov stil ne bi
našel odziva v ruski duši, nam pač
ne bi prišel na misel, to je vse .,, Po
drugi strani pa mislim, da je to vseka-
kor pomanjkljivost prizora, kajti tak,
kot smo ga posneli, spodbuja intelektu-
alnega gledalca, da napravi to analo-
gijo, ki je povsem brez koristi,
M, C.: Kako ste prišli na idejo, da
začnele svoj film s sekvenco človeka,
ki leti, s sekvenco, ki je vse presene-
tila.
—	Za nas je bil simbol poguma v
tem smislu, da ustvarjanje zahteva od
človeka njegovo popolno predanost.
To, da hoče leteti, še preden je to
postalo mogoče, ali da hoče uliti zvon,
ne da bi se naučil, kako se to dela, ali
da naslika ikono — vsa ta dejanja za-
htevajo, da za nagrado za svoje stva-
riteljsko delo človek umre, da se izniči
v svojem delu, da se mu ves preda.
In to je smisel uvoda — človek je letel
in zato žrtvoval lastno življenje,
M, C,: Kako sta sodelovala s Konča-
lovskim, ko sta skupaj pisala scenarij?
—	Da bi lahko začela, sva najprej
razpravljala in se zedinila o splošni
zamisli dela. Nato sva premislila, kakš-
na naj bi bila zgradba najinega filma.
Za naju je bilo jasno, da mora biti v
filmu zaporedje »zgodb«. Motela sva
podati veliko sliko življenja. Zato sva
določila število zgodb, ki jih je bilo
treba napisati in katerih vsota naj bi
dala film. Sicer pa so za naju vse te
zgodbe enako pomembne. Splošni vtis
filma nastane iz nasprotja med temi
zgodbami, iz medsebojnega učinkova-
nja njihovih motivov in njihove likov-
ne rešitve. Potem... no, potem sva
pisala. Zelo nadrobno sva razpravljala
o vsebini, o dialogih, o situacijah, in
eden od naju — kdo, to ni važno, to
sva delala izmenoma — je napravil pr-
vi osnutek. Tisti, ki ga je napisal, ga
je dal drugemu, ki je vnesel vanj ne-
kaj popravkov, in to se je nekajkrat
ponovilo. Na koncu sva bila že tako
vpeljana, da sva delala skupaj — eden
je diktiral drugemu, ki je tipkal bese-
dilo. Proti koncu je delo prihajalo ne-
posredno iz misli, ki se je razvijala
brez navzkrižij, v popolnem skladu
med obema avtorjema.
L. S,: Zakaj v filmu ni uvodnega
prizora, ki je bil v prvotnem scenariju
prvi (namesto moža, ki leti, ki je v
tem tekstu začenjal drugi del filma) in
ki je kazal »Bitko na Kulikovem polju«.
—	Ta prizor sem umaknil, ker bi bil
izredno drag in ker mi studio ni mogel
dati potrebnega denarja,
L, S,: V vašem filmu je več prizorov
nasilja, nekateri od njih so se mi zdeli
neznosni; sicer pa sem tudi na razstavi
stare ruske umetnosti, ki je bila v teh
dnevih v Manège, našel enega od vaših
kadrov na ikoni sv. Jurija. Kaj je vzrok
za to obilje nasilja?
—	Za to sta dva vzroka. Prvi je ta:
če preučujete kronike katerega koli
zgodovinarja tistega časa, boste videli,
da je vsaka stran ruske zgodovine pred
centralizacijo dobesedno prepojena s
krvjo. Dobesedno! Obnovili smo jo v
tako zmanjšanem obsegu, da se nam
včasih zdi, da smo s tega stališča izkri-
vili zgodovinsko resnico. Uvideli smo
7
tudi, da je dovolj, če se na platnu po-
kaže kri, čeprav le v majhnem delu,
da ni potrebno iti dlje. To je bil prvi
vzrok: želja, da bi bili kar najbliže
zgodovinski resnici. Drugi vzrok pa je,
da so bile strahote, ki jih vidi Andrej
Rubljòv, neogibno potrebne za našo
zgodbo. In ker je bila naša pripoved
zelo realistična, nismo mogli omejiti
trpljenja Rubljova le na moralno ra-
ven in pokazati le preizkušnje v nje-
govi duši: to bi nas stilistično privedlo
v drugo smer. Tretjič, kot režiser ved-
no računam s pretresom, ki ga povzro-
či film v gledalcu: nobenih izmikanj,
nobenih dolgih razlag o strahotah voj-
ne, ker je dovolj kratka naturalistična
sekvenca, da travmatiziramo gledalca,
tako da bo kasneje popolnoma verjel
v vse, kar mu bomo pokazali.
Menim, da je film realistična umet-
nost in da se ne sme bati neposredne-
ga vpliva, ki ga ima na gledalca. Na-
sprotno, zdi se mi, da »literatura« (v
pejorativnem pomenu besede), princi-
pi gledališkosti preveč visijo nad fil-
mom in ga silijo, da se izogiba reali-
stičnega izražanja. No, Gospod sam je
hotel, da film to dela. To so moji trije
vzroki...
M. C.: Kako ste izbrali igralce? Ali
so bila to že znana imena ali pa ste pri
izbiri imeli tudi druge kriterije?
—	Glavni junak je moral biti človek,
ki doslej še ni igral v filmu. Za vlogo
Rubljova, ki si ga vsakdo zamišlja po
svoje, ni bilo mogoče vzeti igralca, ki
bi po asociaciji oživil podobe drugih
oseb, ki jih je interpretiral. Zato smo
izbrali majhnega igralca iz gledališča
v Sverdlovsku, ki je dotlej igral vedno
le tretjerazredne vloge. Sicer pa nas
je, potem ko je prebral naš scenarij,
ki je bil objavljen v reviji »Iskusstvo
kino«, sam na svoje stroške obiskal v
Mosfilmu in nam rekel, da nihče razen
njega ni sposoben igrati vloge Rubljo-
va. In ko smo naredili nekaj poskusov,
smo se prepričali, da je bil resnično le
on primeren za to vlogo.
Druge igralce smo izbrali glede na
naš odpor do kakršne koli gledališko-
sti. Zame se moji igralci delijo v dve
vrsti: na tiste, ki igrajo vlogo, ki je
dramaturško določena v scenariju, in
na tiste, ki interpretirajo psihična sta-
nja oseb, tj. v nekem smislu nenapisa-
ne vloge, ker se jih pač ne dà napisati.
To so Rubljòv sam, norica, ki jo igra
moja žena. Danilo Črni, ki ga vidimo
v prvem delu filma in ki ga igra Grin-
ko, in slednjič Kaan, ki ga igra Bolot
Bočenalejev, ki je imel vlogo prvega
gospodarja v filmu Končalovskega. To
so moje najljubše osebe, ki niso zasno-
vane gledališko, temveč so jih ustvarili
igralci, psihična stanja, okolje, iz kate-
rega izhajajo.
M. C.: Ali nam lahko poveste, kateri
prizori so bili izrezani iz vašega filma?
—	Prvič, nihče ni nikoli ničesar iz-
rezal iz mojega filma. Jaz sem bil tisti,
ki je izrezal nekatere prizore. Prva ver-
zija filma je trajala tri ure in dvajset
minut, druga pa tri ure in petnajst.
Zadnjo verzijo sem skrajšal na tri ure
in šest minut. In izjavljam in vztrajam
pri tem — to je moje iskreno prepri-
čanje, da je zadnja verzija najboljša,
najbolj uspela, tista, ki je po mojem
»dobra«. Po drugi strani sem izrezal le
nekatere dolžine, ki se jih gledalec
sploh ne zaveda: ti izrezi v ničemer
ne spreminjajo zgodbe niti poudarkov,
ki smo jih hoteli izraziti, pa tudi ne
pomembnih odgovorov v filmu ; skrat-
ka, bolj smo strnili čas, ki smo ga na
začetku slabo izračunali. V resnici smo
skrajšali nekatere prizore nasilja, toda
le zato, da bi ustvarili psihološki pre-
tres namesto neprijetnega vtisa, ki bi
bil v nasprotju z našim namenom. In
vsi moji tovariši in kolegi, ki so mi v
dolgih razpravah svetovali te izreze,
so, če upoštevamo vse skupaj, imeli
prav. Potreboval sem nekaj časa, da
sem to spoznal, domišljal sem si, da iz-
vajajo pritisk na mojo ustvarjalno in-
dividualnost, toda kasneje sem spoznal,
da je bilo tisto, kar je od filma ostalo,
več kot dovolj, da je opravilo nalogo,
ki sem jo določil svojemu delu. In v
resnici mi ni žal, da sem skrajšal film
na sedanjo dolžino in ga napravil takš-
nega, kot je sedaj'.
L. S. :Očitali so vam, da ste prikazali
Mongole lepe in vesele v nasprotju z
nesrečnimi in zatiranimi Rusi. Kaj ste
hoteli s tem povedati?
—	Hotel sem dati natančno pred-
stavo o tatarskem gospostvu. Stvar se
kaže takole: Tatari so se tako zanašali
na svojo moč — njihovo gospostvo je
trajalo več kot tri stoletja — da so se
obnašali kot gospodarji v tej deželi.
In to je bilo strašno za Ruse. Ko sem
slišal pripovedovati zgodbe iz zadnje
vojne, je bilo najstrašnejše, kako so
se Nemci mirno, brez strahu sprehajali
po ruskih cestah. Njihov mir, njihovo
»banalno« vedenje sta povzročala naj-
več strahu.
In kriza tatarskega gospostva, ki se
je začela okrog leta 1380, po bitki na
Kulikovem polju, je bila v propadu ce-
lotne institucije zasužnjevanja. Tristo
let so Tatari sistematično ropali Rusi-
jo: iznašli so postopek, ki je dopustil
Rusom, da so med dvema mongolski-
ma vpadoma obnovili svoje imetje, na-
to pa so jih še bolj izropali in oplenili.
Lepota Tatarov v filmu hoče izraziti
njihov mir, njihovo zaupanje v pre-
moč, in prav to je bila tragična plat
situacije za Ruse, ki so imeli nalogo,
da postavijo proti zaporednim napa-
dom barbarov krhko pregrado, ki pa
je bila neogibno potrebna za rešitev
zahodne kulture. Po drugi strani pa
mislim, da ni mogoče ponižati sovraž-
nika tako, da ga naredimo fizično gr-
dega, temveč je nasprotno treba pri-
kazati vzvišenost tistih, ki se proti
njemu bojujejo.
M. C.: Kaj vam ugaja v filmu? Kdo
vam ugaja v filmu?
—	Ko sem delal Rubljova, sem se
trudil, da bi bil kar se da trd in strog,
skušal sem doseči neke vrste olimpij-
ski mir. ki je zame največja kvaliteta
režije. To je isto, kot da bi vam rekel,
da mi neizmerno ugaja Bresson. Toda
tisti, ki ga imam raje kot vse druge, je
Dovženko. Zdi se mi, da bi, ko bi živel
dlje časa, lahko napravil ^e mnogo za-
nimivih stvari. Mnogo režiserjev je, ki
mi ugajajo, toda njihovo mesto se
spreminja, pač glede na čaS: Dovžen-
ko, Bunuel, Kurosawa, Antonioni, Berg-
man, in to je vse. In seveda Vigo, ker
je oče sodobnega francoskega filma.
Skrajno izzivalno je videti, kako si pri-
svajajo njegove ideje; res pa je, da se
doslej še nikomur ni posrečilo, da bi
mu ukradel vse imetje.
M. C.: In med mladimi sovjetskimi
cineasti?
—	Zelo mi ugaja Kucijev, ki ima ve-
like sposobnosti. Sedaj pripravlja
film o Puškinu. Zelo mi ugajata, po ne-
katerih stvareh, Alov in Naumov. Vi
govorite o mladih? Veste, zame v filn.'>u
ni važno tisto, kar je še skrita moi-
nost, zame je važen rezulat. Prav zato
mi je zelo težko odgovoriti na vaše
vprašanje. Naši mladi režiserji so tako
mladi, da še niso mogli napraviti svo-
jih najboljših filmov. Da pa bi ugibal
in govoril o bodočnosti... nisem kri-
tik in tudi ne vem, kako naj bi to sto-
ril.
L. S.: Ali je kakšna zveza med Rub-
Ijovom in med scenarijem, ki ste ga
pravkar končali?
—	To je nenavadno. Vse, kar sem
naredil in kar še nameravam narediti,
je vedno povezano z osebami, ki mo-
rajo nekaj premagati, ki morajo zma-
gati v imenu tistega optimizma, ki mi
je pri srcu in o katerem neprestano go-
vorim. Z drugimi besedami, človek, ki
ga navdaja ideja, strastno išče odgovor
na vprašanje in gre do dna v svojem
razumevanju stvarnosti ter razume to
stvarnost zaradi svojega lastnega iz^
kustva.
8
MED IDEOLOGIJO IN EKSISTENCO
Ideologija in znanost
IVAN URBANČIC
Znanstveno-pozitivistično usmerjeni
»filozofi« označujejo vsako v objektiv-
nem smislu izrečeno izjavo ali sodbo,
ki vsebuje kakršno koli vrednostno sta-
lišče, za ideološko. Sodba torej, ki naj
izreka káko objektivno okoliščino ali
dejstvo in ki naj velja za znanstveno,
mora biti brez vsake vrednostne pri-
mesi. Pozitivna znanost hoče spoznati
stvar, kakršna le-ta je docela neodvis-
no od vnaprejšnjih, takih ali drugačnih
človekovih vrednostnih stališč do nje.
Vsako iz vrednostnih stališč izhajajoče
»spoznavno« razmerje do stvari znan-
stveni pozitivizem zavrača kot ne-znan-
stveno (kar pa še ne pomeni docela
brez smisla) in ga označuje kot ideolo-
ško.
Tako npr. v tem smislu strogo znan-
stveno ni mogoče govoriti o tem, da
je kaka stvar grda ali lepa, velika ali
majhna, ugodna ali grozljiva, vabljiva
ali odbijajoča ipd., tudi ni mogoče go-
voriti o »zavratni dolini«, o »smehljajo-
čem se soncu« ipd., kakor tudi ne o
tem, da »steber nosi«, da »gora priti-
ska« itd. itd., ker se to ne tiče same
stvari v objektivnem smislu, temveč
človekovega subjektivnega razmerja do
nje in zato ne more biti pripisano sami
stvari kot njena objektivna lastnost.
Tako npr. v znanstvenem smislu ni
mogoče reči, da je homoseksualni akt
gnusen ali protinaraven in tudi ne, da
je heteroseksualni akt edino upravičen
in naraven; zato je npr. tudi iz takega
vrednostnega stališča izvedena sodba
npr. o škodljivosti homoseksualizma za
človeka znanstveno nesprejemljiva, ne-
znanstvena. Homoseksualizem je tedaj
mogoče gledati le kot določen način
človeškega obnašanja. Tudi sodbe o
umetniških delih, ki vsebujejo kakršne
koli vrednostne primesi (npr. že stali-
šče, da je neko delo velika umetnina
ali sploh že, da je umetnina v smislu
kakega nad-operacionalnega pojma
umetnine), bi veljale s stališča pozitiv-
ne znanosti za ideološke in zato ne-
znanstvene. Enake zahteve postavlja
pozitivna znanost tudi na vseh drugih
področjih.
Vendar je tudi tako označene ideolo-
ške sodbe mogoče vključiti v pozitivno
znanost, le da tedaj ta vrednostna —
subjektivna — stališča do stvari in iz
njih izvedene subjektivne sodbe o stva-
reh objektiviramo. Tako npr. lahko v
znanstvenem smislu korektno rečemo,
da je v neki družbi, v določenem času,
neko določeno število prebivalcev mne-
nja, da je homoseksualizem človeku
škodljiv, ker da je protinaraven. V tem
primeru smo subjektivno vrednostno
stališče (ki je sámo zase neznanstveno)
objektivirali, ne da bi sami v znanstve-
nem smislu sprejeli to subjektivno, ne-
znanstveno stališče. To sodbo se dà
objektivirati še naprej. Reči je namreč
mogoče, da so znanstveniki (z navedbo :
kateri, kdaj in kje) dognali, da ima do-
ločeno število ljudi homoseksualizem
za protinaraven in človeku škodljiv. S
tem je ta nova sodba docela znanstve-
na, ne da bi bilo treba vsebino prejš-
nje v tej novi sprejeti kot objektivno
veljavno. To se lahko nadaljuje brez
načelnih mej.
Opisana docela upravičena in pozi-
tivni znanosti najbolj lastna naravna-
nost k pozitivnemu, uglašenost na po-
zitivno dano, dejstveno (dejstva in sa-
mo dejstva), naravnanost, ki zahteva za
sleherno znanstveno spoznanje ali
znanstveno izjavo o kakem objektu
m.ožnost in nujnost preverjanja (veri-
fikacije) na zadevnem objektu samem
in je to verifikacijo tudi mogoče izvesti,
če izjava izjavlja nekaj o objektu, ta
naravnanost se imenuje znanstveni po-
zitivizem in je vrhovna zahteva vsake
pozitivne znanosti. Zanj je zares znan-
stveno samo tisto spoznanje, ki docela
izključuje subjektivna vrednostna sta-
lišča do spoznavnega objekta in tudi iz
teh subjektivnih stališč izvedene sod-
be o objektu, ki jih zaradi njihovega
subjektivnega izvora z znanstvenimi
metodami ni mogoče najti na zadevnem
objektu, kar pomeni, da zanje manjka
verifikacija in so zato neznanstvene.
Take so za znanstveni pozitivizem ide-
ološke.
Predvsem pa so za znanstveni poziti-
vizem ideološke vse metafizične izjave;
vsa filozofija — če ni v opisanem smi-
slu znanstvena, po znanstvenih meto-
dah univerzalno preverljiva — je zanj
ideologija. Z znanstveno pozitivistične-
ga vidika torej med filozofijo oziroma
metafiziko in ideologijo, kakor smo jo
orisali v dosedanjih premislekih, ni
mogoče zagledati nikakršne temeljne
razlike. V znanstveno-pozitivistični po-
jem ideologije spada skratka vsaka iz-
java o katerem koli objektu, ki s sub-
jektivnega, vrednostnega stališča do
objekta izreka nekaj o samem objektu,
česar pa na samem tem objektu na
znanstven način ni mogoče najti, kar
ravno pomeni, da so take izjave tedaj
le subjektivnega izvora, in jih zaradi
tega ni mogoče univerzalno priobčiti,
tj. obče uveljaviti. Vrednostno stališče
pomeni tu vse tisto,-kar se iz subjek-
tivnosti spoznavajočega nanaša na
stvar ali objekt, torej iz njegovih inte-
resov, namenov, hotenj, želj, čustev,
bojazni, upanja in sploh vsakovrstnih
»občutkov« ali »doživetij« ipd. m tudi
tiste »zmote«, ki izhajajo iz omejenosti
človekovih spoznavnih zmožnosti sa-
mih (npr. v smislu Baconovih idolov);
vse to za znanost ne more veljati kot
objektivna lastnost spoznavne stvari in
mora zato biti izključeno iz Spoznanja
te stvari. Samo iz teh subjektivnih os-
nov izhajajoče izjave o kaki stvari so
— za znanstveni pozitivizem — tako
protislovne, kot so si protislovne izja-
ve metafizikov o isti stvari. Metafiz'ka
je zato za znanstveni pozitivizem pa-
radigma neznanstvenosti (seveda meta-
fizika, kakor jo lahko ta pozitivizem
razume).
S tem si znanstveni pozitivizem raz-
loži obenem tolikšne razlike, nasprotja
in protislovja v izjavah različnih filo-
zofov in metafizikov od začetka do da-
nes o istem predmetu, ki jih s svojimi
znanstvenimi metodami nahaja v zgo-
dovini filozofije množično in o katerih
meni, da so nerazrešljiva, ker izhajajo
pač le iz subjektivnih stališč in jih zato
na nobenem objektu ni mogoče verifi-
cirati. Pri tem analitičnem početju upo-
rablja znanstveni pozitivizem že vna-
prej metode logične analize, lingvistič-
ne analize, historično komparacijo in
druge filološke znanstvene metode kot
(edino ustrezne in možne) metode raz-
iskovanja filozofije oziroma metafizike.
V »rezultatih« svojega preučevanja fi-
lozofije in metafizike vidi znanstveni
pozitivizem obenem tudi potrditev svo-
je osnovne ugotovitve o filozofiji in
metafiziki, namreč, da sta obe zgolj
ideologija, ki ne more imeti univerzalne
veljavnosti; zakaj, če bi filozofija in
metafizika bili objektivno veljavni zna-
nosti, ne bi moglo biti — tako meni
ta pozitivizem — toliko protislovnih
filozofskih oziroma metafizičnih izjav
o isti stvari. Kakršna koli možnost
globlje bistveno zgodovinske istosti raz-
ličnih filozofskih ali metafizičnih »izjav«
ostaja znanstvenemu pozitivizmu in
njegovim analizam zgodovine filozofije
docela skrita, zunaj njegovega zornega
polja.
Kaj je odločilno za opisani znanstve-
ni pojem ideologije, ki je zelo pogosto,
čeprav večinoma nereflektirano v rabi
tudi pri nas? Videli smo že, da pred-
vsèm subjektivna, vrednostna stališča
in iz njih izvedene sodbe in izjave.
Pri tem izhaja pozitivna znanost iz svo-
je naravnanosti na objekt in to objek-
tivno ter meni, da je ta objekt mogoče
in treba spoznati neodvisno od spozna-
vajoče subjektivnosti, kakor je bila
opisana doslej. Svoj objekt jemlje po-
zitivna znanost že vnaprej kot od sub-
jekta in njegove subjektivnosti docela
neodvisno dan. To je fundamentalna
predpostavka pozitivne znanosti kot
take, dokler ostaja v svoji sebi edino
primerni naivnosti odnosa do objekta.
»Stvari brez človeka«, »stvari same in
zgolj stvari« — to je pozitivni znanosti
imanentni »reizem« (če tu lahko upo-
rabimo besedo, ki jo je literarna kriti-
ka pri nas uporabila za označevanje
neke umetnostne struje), vse drugo pa
je bodisi znanstveno nedopustno an-
tropomorfiziranje objekta ali pa krat-
ko malo ideologija v opisanem znan-
stvenem pomenu. Tudi kadar gre za
znanstveno spoznanje človeka ali ljudi,
mora ustrezni znanstvenik iz izjav o
tem svojem predmetu izključevati svo-
9
jo subjektivnost (primer iiomoseksua-
lizma).
Naše vprašanje po vsem tem je, ali
se tu nakazani znanstveno-pozitivistič-
ni pojem ideologije, ki zničuje v naših
prejšnjih premislekih opisano bistveno
razliko med filozofijo in ideologijo,
opira na nekaj takega, kar bi pozitivni
znanosti kot znanosti (tj. znotraj njenih
nji lastnih možnosti) dajalo principial-
no možnost, kar koli izreči o bistveni
določenosti filozofije in tudi same sebe
kot znanosti. S tem vprašanjem vprašu-
jemo: 1. ali katerakoli znanost na sebi
in svojim metodam primeren način
sploh lahko razišče svojo lastno bistve-
no določenost in svojo fundamental-
no naravnanost, ali je znanosti kot
znanosti to sploh mogoče; in 2. ali
znanost kot znanost principialno lahko
odloča o določenosti filozofije. Sele če
sta obe možnosti principialno lastni
sami pozitivni znanosti, je znanstveno
pozitivistična določenost filozofije kot
ideologije nepresegljiva in je v znan-
stvenem pozitivizmu izključno priznam
znanstveni odnos do vseh stvari edini
mogoči človekov univerzalno veljavni
odnos.
Za zadovoljiv odgovor na to vpraša-
nje bi bilo treba premisliti prav temelj-
no predpostavko znanosti: neodvisno
od spoznavnega subjekta dani objekt,
ki ga je treba spoznati »objektivno«, tj.
ravno v tej njegovi neodvisnosti. Vpra-
šanje je torej: kaj je bistvo objekta,
kaj je objekt kot objekt?
Toda taka in podobna vprašanja
znanstveni pozitivizem že kot vpraša-
nja odkloni kot zgolj navidezna vpra-
šanja in jih izključi iz območja pozitiv-
nih znanosti. Kaj je nekaj po bistvu,
to je namreč za znanost nesmiselno in
zato neodgovorljivo, torej ne-znanstve-
no vprašanje, ker odgovoru nanj manj-
ka sleherna pozitivna verifikacija. Kako
bi pozitivni znanosti sploh bilo mogoče
govoriti o objektu kot objektu? Zna-
nost po svojem pozitivizmu torej mora
izključiti iz svojega raziskovalnega
okrožja vprašanje bistvene določenosti
znanosti, tj. same sebe, kot ne-znan-
stveno in zato znotraj nje ne-smiselno
vprašanje (ne-znanstveno in ne-smisel-
no tu ne pomeni neumno, nepomembno
ali kaj podobnega, temveč le, da za
znanost kot tako ni vprašanje in zato
zanjo ni smiselno). Iluzorno je torej
misliti, da bi bilo mogoče v spremstvu
znanosti odgovoriti na prej postavljena
vprašanja, ker pozitivna znanost na ta
vprašanja principialno ne odgovarja.
Ce pa pozitivna znanost principialno
ne more raziskati ne lastne bistvene
določenosti svojega objekta in tudi ne
bistva česar koli, potemtakem tudi ne
more s stališča svojega pozitivizma niti
govoriti o bistveni določenosti filozo-
fije. Zaradi tega pa se znanstveno po-
zitivistična določitev filozofije kot ideo-
logije pa lastni znanstveni »vesti« po-
kaže kot ne-znanstvena, pravzaprav
»ideološka«. Tako smo — sledeč zahte-
vam, ki so imanentne znanosti in nje-
nemu pozitivizmu, — prišli do prese-
netljivega sklepa, da je namreč znan-
stveno pozitivistična določitev filozofije
kot ideologije docela »ideološka« ravno
v pozitivističnem pomenu te besede. S
tako določitvijo torej znanstveni poziti-
vizem prekrši svoje lastne zahteve, da
namreč nobena objektivna znanstvena
izjava ne sme izhajati iz zgolj subjek-
tivnega, vrednostnega odnosa do za-
devnega objekta. Subjektivno stališče
izjavljajočega subjekta do predmeta iz-
jave, tj. stališče znanstvenega pozitiviz-
zma kot subjekta izjave o filozofiji do
filozofije torej ne more veljati za znan-
stveno. Da bi namreč v skladu z zahte-
vami znanstvenega pozitivizma bilo po-
zitivno ugotovljeno, da je filozofija
oziroma metafizika le skupek subjek-
tivnih vrednostnih stališč, ki ne pripa-
dajo čemu objektivnemu, bi se morala
znanost spustiti v razpravo o kakem
pomembnem filozofskem vprašanju,
npr. vprašanju o bistvu, ker sicer sploh
ne bi mogla razumeti, da gre v filozofiji
in metafiziki гџоЦ za subjektivna ali
vrednostna stališča in iz njih izvedene
sodbe. Vendar tako vprašanje znanstve-
ni pozitivizem že vnaprej odklanja kot
ne-znanstveno. Znanstveno pozitivistič-
ni izjavi, da je filozofija oziroma meta-
fizika zgolj ideologija, manjka torej (in
to nenadomestljivo) sleherna ustrezna
verifikacija.
Pozitivistična razglasitev filozofije
oziroma metafizike za ideologijo izhaja
torej — če rečemo v njegovem lastnem
duhu — iz nekega njegovega subjektiv-
nega stališča do filozofije in metafizike,
ki je za sámo filozofijo ali metafiziko
neobvezno, ju sploh ne zadeva v ti-
stem, kar sami sta. In vendar je očitno,
da pozitivistična izjava, ki proglaša fi-
lozofijo in metafiziko za ideologijo, ho-
če izreči ravno to, KAJ da ena in druga
je, torej njuno bistvo, kar pa je v zna-
nosti že vnaprej prepovedano.
Iz povedanega pa za nas sledi, da ce-
lo znotraj znanosti same principialno
odpade vsaka možnost znanstveno po-
zitivističnega proglašanja filozofije ozi-
roma metafizike za ideologijo, da od-
pade kakršno koli vmešavanje znano-
sti v pristno filozofska in metafizična
vprašanja in da ni nikakršnega razloga,
da bi take ali drugačne znanstveno po-
zitivistične izjave o filozofiji in meta-
fiziki in njunih premislekih imele ve-
ljavo v filozofiji ali metafiziki sami, da
bi, skratka, zavezujoče zadevale njuno
njima lastno ravnanje. Ce pozitivna,
znanost v svojem pozitivizmu to kdaj
poskuša, neogibno prekorači svoje me-
je in prekrši lastne zahteve.
Ce pa je tako, tedaj se znanstveni
odnos do vseh stvari pokaže le kot ne-
ki možni, vendar ne kot edini možni
človekov odnos. Znanstveni odnos do
stvari je le neka strogo omejena, po-
sebna, danes sicer pred vsem in čez
vse uveljavljena možnost človekovega
odnosa; univerzalizem znanosti in
• znanstvenih spoznanj je pravzaprav
možen samo v prostoru neke druge
univerzalnosti, ki ostaja danes pretež-
no prikrita pod vse zasegajočim znan-
stvenim univerzalizmom na eni strani
in ideološko-nazorsko razkrojenostjo
na drugi strani (glej o tem sestavke iz
prejšnjih številk Problemov). Evropska
filozofija in metafizika sta v tistem,
kar jima je najbolj lastno, ohranjali in
oskrbovali omenjenemu »drugemu« in
omogočujočemu univerzalizmu odpr-
tost njegovega prostora, ki se je izka-
zoval kot svetovni prostor človekovega
prebivanja in (spo-) razumevanja.*
• BeseJo (spo-)razumevanje pišem na ta
način zato, ker želim s tem opozoriti, da je
sporazumevanje med ljudmi, tj. tisto, kar
imenujemo tudi z besedo komunikacija med
ljudmi, le način, le privativni modus razume-
vanja, ki je »pred« vsakim sporazumevanjem.
Šele v tem prostoru in samo v njem
si pozitivna znanost v strogem pomenu
besede lahko izbira in ubira svoje mno-
gotere poti, nikakor pa si ne more
dovoliti izjav o tem, v čemer se sama
giblje, ker v tem primeru preneha biti
znanost.
Znanstveni pozitivizem torej postane
ideologija znanosti tisti trenutek, ko s
svojimi izjavami prekorači pozitivni
znanosti kot znanosti imanentne mož-
nosti spoznavanja ter si lasti besedo
tam, kjer mu je principialno odvzeta
sleherna možnost besede: v tistem, kar
je najbolj lastno religioznosti, umetno-
sti in predvsem tudi filozofiji in metafi-
ziki (najbrž je razen omenjenega še
mnogo »stvari« v človeškem življenju,
ki se znanosti izmikajo, npr. ljubezen
— eros, ki zajema vse, kar je, — roj-
stvo in smrt, žrtev itd.) V svoji hiši pa
je pozitivna znanost sama edini upra-
vičeni gospodar in ne trpi nobenega
vmešavanja od zunaj. Treba pa je tudi
jasno povedati: filozofija oziroma me-
tafizika nikoli ni bila in tudi ni pozi-
tivna znanost v modernem pomenu be-
sede, ne uporablja znanstvenih metod
raziskovanja in merila, ki veljajo za
pozitivno znanost, so zanjo neuporab-
na. Od pozitivne znanosti se filozofija
ali metafizika nima česa naučiti, od nje
ne more ničesar sprejeti ali povzeti,
ničesar v smislu »posploševanja znan-
stvenih dognanj« dognati in se tudi ne
more in ne sme vsevedno vmešavati v
delo pozitivnih znanosti, hoteč jih tu,
na njihovem področju »poučevati« (npr.
v stilu »znanstvenega« diamata ipd.).
Filozofija oziroma metafizika le odpira
pozitivni znanosti kot taki celotno nje-
no področje, njeno možnost in ve o
tem njenem področju neodvisno od nje
in pred njo vse tisto, v čemer ima po-
zitivna znanost svoj temelj, svoj smisel
in svojo usodno določenost; ve skratka
o nji vse tisto, česar sama kot znanost
o sebi nikoli ne more ničesar vedeti in
k čemur s svojimi raziskavami tudi ni
nikoli na poti. Brez te bistvene in usod-
ne določenosti pa se človek nikakor ne
bi mogel izročiti pozitivni znanosti in
njenim zahtevam, zaradi česar le-ta ne
bi bila mogoča. Ali se vsak posamez-
nik, ki sprejema nase zahteve in mož-
nosti znanstvenega pozitivizma ter ga
tako izpolnjuje in nosi, pri tej odločitvi
zaveda omenjene širše in usodnejše
določenosti oziroma uglašenosti na
táko »odločitev«, ni najbolj pomembno.
Odločilno je, DA se ta določenost ali
uglašenost odpira človeku kot človeku
in jo zato kdaj pa kdaj v zgodovini
zmore izreči kot samoten mislec, ki na
svoji poti zarisuje človeškosti sami
njen horizont prebivanja, sledeč njego-
vemu zgodovinskemu obrisu, kar po-
meni, da izreče tisto, v čemer imamo
vsi kot ljudje svoje prebivališče in z
njim možnost človeškega (spo-)razume-
vanja ter zmoremo zato tudi sami vi-
deti (razumeti) to, kar nam on s svojim
izrekanjem kaže. V tem pred-znanstve-
nem horizontu človeškega prebivanja
in razumevanja je zasnovana prej ome-
njena univerzalnost filozofije in meta-
fizike, ki biva na docela drugačen na-
čin in »pred« vsako univerzalnostjo
znanstvenih spoznanj. To pa je odlo-
čilno za odgovor na vprašanje, ali sta
filozofija in metafizika zares le ideolo-
gija v tistem pomenu, kakor se kaže
10
s stališča znanstvenega pozitivizma, ali
pa imata neki svoj prostor, v katerem
sc gibljeta in џа s tem razkrivata ter
tako šele odpirata možnost pozitivne
znanosti, ne da bi se jima bilo treba
česar koli bistvenega naučiti od nje
in ne da bi si morali od nje sposojati
svojo univerzalnost.
Po dosedanjem premisleku lahko re-
čemo, da pozitivna znanost sama nikoli
ni ideologija, čeprav njene ugotovitve
lahko izrablja v svoje posebne namene
ta ali ona ideologija, medtem ko znan-
stveni pozitivizem lahko (ni pa nujno)
zapade v ideologijo znanosti, tj. v eks-
kluziviranje pozitivno-znanstvenega od-
nosa do vseh stvari kot edinega mož-
nega in upravičenega človekovega od-
nosa in s tem povezano brisanje mož-
nosti kakršnega koli univerzalno pri-
občljivega, za človeka kot človeka
odločilnega zunajznanstvenega (pred-
znanstvenega) človekovega odnosa do
bivajočega. Taka znanstveno-pozitivi-
stična ideologija pozitivne znanosti pa
se po svojem bistvu ne razlikuje od
katerekoh druge ideologije, razumljene
v tistem smislu, kakor je bila orisana
v dosedanjih premislekih (glej Problemi
štev. 86 in 87). Bistvena »moč« te ideo-
logije je moč institucionalizirane zna-
nosti, oziroma pravzaprav mnogoterih
znanstveno raziskovalnih institucij, ki
v našem stoletju v vseh mogočih obli-
kah vse hitreje nastajajo povsod po
svetu in zbirajo v sebi množice znan-
stvenikov.
Pamfietizem proti
tragediji
Ni duha province, ki bi bil brez tega
bistvenega pamfletizma, neodtujljivega
od njega. Iz tega sledi, da je pamfie-
tizem: 1) poizkus objektivacije lastnega
sovraštva do samega sebe kot povzro-
čitelja tega videza (zunaj-eksistencial-
nosti) z iskanjem krivca »zunaj«, v
»svetu«, in 2) izraz neogibnosti tragič-
ne eksistence kot edino resnične eksi-
stence. Če je tragičnost ne samo pri-
merna, pač pa tudi predpogoj eksisten-
ce kot samo-ustvarjanja subjekta v
spopadu s svetom in s sabo kot v spo-
padu nekega danega z nekim še nc-
danim redom, v oporekanju temu, kar
je, kot porajanju (subjekta) v v imenu
tistega, česar še ni, a mora biti, a kar
je kot še ne-dano in zato še ne v-redu
iracionalno v spopadu z danim — ra-
cionalnim (ki je vedno dano samo kot
racionalno), tedaj je pamfietizem obli-
ka simulirane tragedije in tudi izraz
poizkusa prevarati tragedijo; pamfieti-
zem je ta navidezna (prevarana) tra-
gedija, spopad, ki ne seže do bitja, ker
ne seže v njegovo stvarno objektiv-
nost, ki pa ni zunaj tega spopada da-
nega-racionalnega z ne-danim-iracional-
nim, spopada, ki je porajanje subjekta
samo v izkušanju (in zanikovanju) sve-
ta v samem subjektu. Pamfietizem je
zavračanje tega spopada v subjektu z
njegovim »prenosom« v izključni spo-
pad s svetom, vendar spopad, ki je ek-
sistencialno navidezen, ker je pri tem
subjekt navidezen, je dejansko samo
posameznost v navideznem spopadu z
drugimi posameznostmi, namreč zadr-
žana v svetu »danega« reda kot dane
racionalnosti (tukaj varovane s stra-
hom pred tragično-izkuševavsko ira-
cionalnostjo, iz katere kliče subjekt v
resnici edinole sebe, v odporu do da-
nega, ki je tudi njegovo-ne-njegovo
dano). Posvečanje »svetu« (najpogo-
steje v navideznem oziru moralnosti,
v imenu moralnega načela) je izjemen
način tega zavračanja posvečanja sub-
jekta samemu sebi, čigar posvečanje
je edinole posvečanje v svet, zaradi te-
ga je tudi to usmerjanje k svetu navi-
dezno (zlagano), ker je zunaj-tragično
kot zunaj-subjektivno. Kolikor večja
je nujnost zavračanja spopada s samim
seboj kot z danim redom (ali z dano
racionalnostjo in z racionalnostjo da-
nega) in sicer z nalogom po zapiranju,
brez česar ni duha province, ki povsod
išče mejo, toliko večja je moč pamfle-
tizma, s čimer je toliko bolj poudar-
jeno načelo javnosti kot temeljno na-
čelo duha province in toliko večja moč
pamfletizma kot zadovoljevanja tega
načela »javnosti«, dejansko načela ab-
solutne racionalnosti danega (vase za-
prtega) reda, ki se upira vsaki tragediji
in tragičnemu, tako tudi vsakemu od-
piranju in prav tako vsakemu ustvar-
janju, ki pojmuje odpiranje kot odpi-
ranje v danem redu dane racionalno-
sti: s pamfletizmom se duh province
utemeljuje kot ta javni duh (ali duh
javnosti), kot »družbeni« duh, a ne kot
filozofski duh. Osnovna lástnost pam-
fletizma, lástnost obračuna v imenu
že znane, že dane resnice (pamfieti-
zem ne išče resnice, ker jo »ima v la-
sti«, on ni filozofski duh: ni duh,
usmerjen k nepoznani resnici, temveč
duh apriorizma, ki resnico ima v lasti,
je proti-filozofska in proti pesniška,
torej proti-ustvarjalna lástnost. Načelo
javnosti izstopa tukaj kot vsemu nad-
rejeno načelo družbenega življenja v
nasprotju s filozofijo in filozofskim sta-
liščem kot izrazoma in oblikama ne-
družbenosti, a ta njegova »družbenost«
je dejansko »javnost«, ki spet ne mo-
re biti nič drugega kot poznavanje vse-
ga in načina varovanja tega poznava-
nja kot danega reda v njegovih strogo
določenih mejah, tako da je ta družbe-
nost funkcij racionalnosti danega reda,
služba njeni vse-važnosti, golo zani-
kanje slehernega izkušanja z ne-danim
(kot prihodnjim redom, kot prihodnjo
racionalnostjo) oziroma zanikanje sle-
hernega racionalnega duha, ki teži k
svoji napovedi (racionalizaciji). Zaradi
tega je pri tem načelo družbenosti na-
čelo, ki je nasprotno načelu tvorne
subjektivnosti kot načelu tragičnega
ustvarjanja subjekta kot nenehnega
(nezaključljivega) ustvarjanja resnice,
ki je tragična in izpostavlja tragedijo
z izpostavljanjem tega spopada dane-
ga in ne-danega, racionalnega in iracio-
nalnega. Resnica ni resnica v (neza-
ključljivem) nastajanju, marveč dana
resnica. Kot takšna je pred-subjektiv-
na, nad-subjektivna in nasprotna sub-
jektivnosti. Ne odkriva se, ampak ji je
treba služiti. Subjekt ni odkrivanje res-
nice skozi sebe, utelešenje resnice v
njenem nezaključljivem samo-uresni-
čevanju nezaključljive eksistence kot
resnice sleherne »resnice«, in zato tudi
ni subjekt resnice, temveč njen služab-
nik in uslužbenec. Če ima v lasti resni-
co, tedaj se ga ona polašča: trenutek
zablode, vnaprej zavržen v strahu pred
prevaro kot izjemna (in nenadomest-
ljiva tragično-izkuševavska) priložnost
za rešitev pred to »polaščanostjo« sub-
jekta (navideznega), pred končno resni-
co, in v tem pogledu tudi kot izjemna
domneva samo-ustvarjanja subjekta,
ta trenutek, je tu onemogočen. Vna-
prej dana resnica je vnaprej zavrnjena
vsaka možnost zablode, ki je tudi kot
absolutno dokazljiva (kot zabloda)
vedno ustvarjalna, ker ^e jamstvo za
RADOMIR
KONSTANTINOVIC
11
rešitev pred polaščujočo resnico Icot
polaščujočim duliom danega reda (da-
ne racionalnosti). Trenutek zablode je
pri tem kot trenutek, v katerem se ne-
red (prihodnji red) spopade z redom
(sedanjo resnico), izključen v strahu
pred možnostjo prevare in tragedije,
ki se temu duhu vedno zdi kot delo
neke ne-razumnosti (ne-razsodnosti,
ne-treznosti), onemogočen pa je tako,
da je njegovo onemogočanje v resnici
omogočanje pamfletizma kot navidez-
ne tragedije, oziroma kot spopada, edi-
no, kar se od tragedije prevzame in na
kar se tragedija degradira z degradira-
njem slehernega ustvarjanja, ki je spo-
pad, toda vedno (spopad) med racio-
nalnim in iracionalnim (kot še ne-ra-
cionaliziranim), na zaključljivi poti res-
nice k sami sebi v nezaključljivem
ustvarjanju. Pamfietizem je tragedija v
absolutni sferi racionalnega, simulaci-
ja tragedije in delo proti-tragičnega na-
gona; kolikor pa je, tedaj je po nujnosti
eksistence kot tragične eksistence: duh
province, bivajoč po sami nujnosti ek-
sistence in usmerjen v tragedijo, je
usmerjen v pamfietizem. Sama tragedi-
ja, ki jo zavrača, a je ne more dokonč-
no zavrniti, se je enkrat za vselej »reši-
ti« (kakor da bi se za vedno rešil ek-
sistence v sami eksistenci), ga nenehno
usmerja v ta odpor v imenu danega
reda, v sam pamfietizem.
Kolektivizem duha province kot du-
ha, ki se je zaklel nepomirljivi, idealni
eno-ličnosti (kakor se mu kaže eno-lič-
nost zaželenega duha plemena, katere-
ga agonija je) kot duhu stila in obraz-
cev povsod in v vsem (toda protislov-
ni resničnemu stilu, namreč protislovni
resničnemu spopadu stvarnega ustvar-
janja), se na ta način izraža (samo na
videz protislovno) z duhom pamfletiz-
ma. Kakor koli se kaže pamfietizem po
svoji obračunski (in obračunovalski)
lastnosti kot duh rušenja celote, kot
sila destrukcije, pa je zaradi svoje ko-
relativnosti duhu absolutne javnosti
(absolutnega kolektivizma) v neizpod-
bitni, četudi protislovni službi duhu
province. Dasi formalno prav s tem,
ko je izraz in jamstvo spopada, ugo-
varja duhu province kot duhu, zaprtem
z eno-ličnostjo, zunaj katere zanj ni
enotnosti in s tem tudi ne zaprtega
sveta province, se z njim utrjuje duh
javnosti, a (obenem) ne manj duh nor-
mativne, vnaprej dane resnice. Pamfie-
tizem je vedno apriorizem; ne postav-
lja resnice pod vprašaj, ker ima to res-
nico apriori za svojo, pač pa se vpra-
šuje samo o zadovoljitvi te resnice, o
stopnji in o načinu, tega zadovoljeva-
nja. Vedno je borec v imenu določene
resnice, njen izvršitelj. Ne vprašuje se
po resnici, ampak se zanjo bori. Res-
nica je, je pra-roditeljska, ker je pra-
roditeljsko starejša; čas resnice ni moj
čas (v mojem samo-tvorstvu), pač pa
čas pred mojim časom. Resnica ni pro-
blematična, pač pa je problematično
samo njeno izpolnjevanje, oziroma sem
problematičen samo jaz. Kolikor me
moja zunaj-subjektivnost v »varnosti«
zunaj-tragičnega duha, usmerjenega
proti vsaki zablodi in jalovemu pre-
puščanju zablodam, pri tem napravi
problematičnega, namreč navideznega,
toliko je zaupanje v to apriorno res-
nico kot starejšo od mene, kot patriar-
halno-plemenSko »starešinsko«, globlje,
prav s tem pa je tudi moja problema-
tičnost kot izraz navideznosti ne-tvor-
nega, navideznega subjekta, ki je navi-
dezen, ker je zunaj časa resnice (kot
nenehno ustvarjajoče se resnice), ne-
ogibno globlja in poraznejša. Tisto, kar
me mora ohraniti v »varnosti« : ta
apriorna resnica me s samim svojim
apriorizmom vrže v navideznost ne-
tvornega »subjekta«, in kolikor bolj je
ne-tvoren, toliko bolj ostane za same-
ga sebe navidezen. Apriorizem je en-
kratna (in nujna) pot v mojo navidez-
nost za mene samega, v obup zaradi
te navideznosti (kot obup eksistence,
katere imperativ traja kot jamstvo za-
vesti tega njenega odlašanja in zane-
marjanja, ki je pravzaprav absolutno
nemožno), in tako je po zaslugi moje
nezmožnosti za spopad s samim seboj
(kot obračun duha province v duhu
province) jamstvo tega pamfletizma.
Pamfietizem je zaradi tega apriori-
zem na delu, nepomirljiv do vsega, kar
ni z njim zajeto in kar ga ne potrjuje,
a je tudi to sovraštvo eksistence do
zunaj-subjektivnosti, rojeno v potrebi
po objektivaciji lastnega zla, po nje-
nem popredmetenju v obliki »krivca«
in njegovega povzročitelja zunaj mene.
Je poizkus podružbenja eksistence, ki
zajema fenomen družbe, a se z njim
nikakor ne izprazni (z omogočanjem
svoje nad-družbenosti omogoča tudi
samo družbo), poizkus, da bi se ta fe-
nomen v svoji večni odprtosti kot ne-
zaključljiv in zato odprt s tem po-
družbljenjem zaprl, da bi se skrčil na
problem, ki ne bo samo dostopen duhu
province kot duhu »treznosti« in po-
slovnosti, pač pa tudi kot njegova čista
afirmacija, čisto njegov izraz. Od tod
je (kot vprašanje po izpolnitvi resnice,
s katerim se zavrača vprašanje po sa-
mi resnici) pamfietizem moralističen in
ne filozofski: njegovo vprašanje je
samo vprašanje morale, ne pa tudi
vprašanje filozofije. Ta izvrstni mora-
lizem je v čisti službi proti-filozofske-
ga stališča duha province oziroma v
funkciji njegovega iskanja idealno-za-
prtega. Tako poudarja duh province z
osvajalnim prodorom duha morale na
področje vprašanja bitja o bitju (na
področje filozofije) svojo »praktičnost«,
svoj »realizem«, toda hkrati poudarja
prav takO: 1) absolutno neproblema-
tičnost svojega apriorizma, 2) abso-
lutno problematičnost mojega Jaza, in
iz tega obojega 3) neodvisnost res-
nice od žive eksistence živega Jaza,
njeno objektivnost, ki je nespremenlji-
va in zaradi katere ne more biti no-
benega nesporazuma, in končno, (iz
vsega tega) svojo ne problematičnost
kot jamstvo njegove absolutne proble-
matičnosti in predvsem njegove moral-
ne problematičnosti. Zanikovanje in
zavračanje slehernega vprašanja po
resnici je predpogoj zanikovanja in za-
vračanja same moralnosti tega izključ-
no moralističnega položaja, ki tudi iz-
raža svojo moralno problematičnost s
svojo izključujočo »moralnostjo« oziro-
ma s tem, ko skuša biti moralen z
absolutnim odpovedovanjem pred
vprašanjem o resnici, ali ko skuša tudi
tukaj izvesti načelo prevare eksistence,
tako da moralnost (razumljeno kot za-
doščanje apriorni resnici) postavi na-
sproti vprašanju o sami tej resnici. Ta-
ko pojmovana moralnost kot čista
funkcija anti-filozofskega stališča tega
realističnega duha (ki je toliko bolj
»moralen«, kolikor manj je filozofski)
je neogibno v funkciji anti-moralnosti,
ker je v funkciji anti-ustvarjanja. Toč-
no tako, kakor mora biti pamfietizem
simulacija tragedije, nadomestilo zanjo,
mora biti tudi ta »moralnost« (dokazo-
vanje dokazane resnice) nadomestilo
za vprašanje o resnici (filozofsko vpra-
šanje); zunaj-subjektivnost dokazuje v
svoji ne-tvornosti že dano resnico in
se oporeka okrog nje kot takšne, a je
ne izpodbija, in v tem pogledu je pam-
fletistično-moralistična, oziroma »reali-
stična«. Od tod je proces nenehnega
oporekanja kot ugotavljanja resnice in
določanja njenih nosilcev (ali tistih, ki
se ji upirajo) proces tega pamfletizma
kot zunaj-subjektivnosti, proces, ki ga
pogojuje duh navideznosti oziroma ne-
možnost pomiritve z njim. Neresnič-
nost se skuša s pomočjo pamfletizma
preobraziti v resničnost, toda tako, da
se samo preveličuje: i) z nemožnostjo
pamfletizma, da bi se preobrazil v tra-
gedijo, 2) z nemožnostjo, da bi apri-
orna morala po funkciji zamenjala
vprašanje o resnici (kar je brez dvoma
izraz nemožnosti, da bi se objekt tuje
volje kot volje te pra-roditeljske, apri-
orne resnice z ugotavljanjem te ugo-
tovljene resnice preobrazil v tvorni
subjekt) in končno 3) z nenehnim pre-
veličevanjem, s samim pamfletizmom,
lastne subjektove zunaj-subjektivnosti,
s tem da se pojavlja pamfietizem kot
navidezni izraz subjektove volje, kar
je dejansko izraz delitve subjekta z
drugim subjektom v tem procesu pam-
fletsko-polemičnega oporekanja. Zunaj-
subjektivni subjekt duha pamfletizma,
ki je dan s samo proti-tragično aprior-
no resnico, preveličuje svojo zunaj-
subjektivnost (kot svojo neogibno
usodo) tudi s tem oporekanjem z dru-
gim subjektom, ki ga skuša pretvoriti
v svoj objekt, pri čemer pa neogibno
tudi sam postane njegov objekt. Vse
je usmerjeno k vsemu in vsakdo je
usmerjen k vsakomur; volja destruk-
cije, ki je tukaj nedvomna in ki jasno
odkriva nedosegljivost, ne samo ne-
obstoj idealno-eno-ličnega, vase zaprte-
ga plemenskega sveta (tukaj, kjer se
vsakdo občuti kot pleme, kot edini
nosilec njegove resnice), je tako v služ-
bi nenehnega konstruiranja tega sveta,
posvečenega svoji zaprtosti, sveta, po-
vezanega s tem uničujočim sovraštvom.
Vprašanje o resnici se na ta način od-
laga, a njegovo odlaganje je za stanje
tega duha province v njem samem kot
duha javnosti, kot duha Dne, ki je,
kar je izključno z zavračanjem vpra-
šanja bitja o bitju (filozofije) kot mož-
nega odpiranja nasproti negotovi od-
prtosti bitja. Idealno-plemenski zaprto-
sti (idealizirani razen tega z njeno ne-
možnostjo) se tukaj, v tem poskusu
njenega obnavljanja v duhu province,
streže s sovraštvom pamfletizma tako
nujno, kakor je ljubezen do idealno-
uglašenega (izjemnega) s samo svojo
nemožnostjo sovraštvo vsega obstoje-
čega do vsega obstoječega. Nujnost
sovraštva je tukaj nujnost posamezno-
časovne zavesti, nezdružljive z idealno
ljubeznijo idealne enotnosti, izraz stra-
hu te posamezne zavesti pred samo
seboj, ki se počuti kot krivec, v odpad-
ništvu od sanjane enotnosti izgublje-
nega sveta. To sovraštvo »po-družb-
12
Ija« (zapira) odprto resnico eksistence
z zavračanjem odprtosti resnice kot
najvišjega in najhujšega prekletstva,
kot prekletstva nad prekletstvi, v če-
mer se brez dvoma izraža kot duh
plemena v agoniji, četudi to odprtost
bitja »podružblja« z ljubeznijo (z de-
lom enotne-zunaj-časovne mirovne za-
vesti) in ne s sovraštvom (z delom
pamfletske zavesti). Nagon k »po-
družbljenju« skrivnosti bitja kot nagon
k zapiranju nujno-odprte eksistence je
pri tem osnoven: in duh province se
drži zaprto (s težnjo po zapiranju)
proti izzivu odprto-problematične res-
nice, kakor to počne tudi duh plemena,
četudi služi tej zaprtosti tako paradok-
salno z destrukcijo sovraštva.
Prevedel F. Z.
BRANJE
Poezija
kot kombinatorika
ANDREJ INKRET
ne oem sledim neke nejasne stopinje
ali svojo senco pogled zakrijejo stene
pisalnega stroja razveselim se odrešitve
lin a na stopnišču so neme straže črk
razvrščene
(Grad strahov)
Med prvimi vprašanji, ki se postav-
ljajo pred branje nove pesniške zbirke
Vaje in naloge, ki jo je Venu Tauferju
izdala mariborska založba Obzorja
(1969), je brez dvoma vprašanje, za-
kaj doživlja ta poezija tako redke
odmeve, kolikor pa jih vendarle do-
življa, se skoroda v celoti gibajo le
po njenem zunanjem obodu, ostajajo
površni ter izvirajo predvsem le iz
najbolj razvidnih razsežnosti njenega
pesniškega govora. Ta, za slovensko
poezijo dovolj neobičajna, zaprta usoda
spremlja Tauferjevo pesništvo že od
prve zbirke Svinčene zvezde (1958), se
nadaljuje v knjigi Jetnik prostosti
in drami Prometej ali tema v zenici
sonca (1964). Sprašujemo se torej, ali
je pričujoča poezija res že sama po
sebi do te mere zaprta in ekskluzivna,
da onemogoča in blokira izrazitejše od-
meve oziroma intenzivnejša branja?
Ali pa je njena »zaprtost« samo navi-
dezna in jo gre pripisati bolj tisti po-
sebni formi, ki jo to pesništvo kaže
predvsem v svoji vizualni in »logici-
stični« podobi, in je potemtakem ta
forma — njena navidezna zahtevnost,
zapletenost in gostota — tisto, kar se
postavlja po robu komunikaciji oziro-
ma širši odmevnosti, čeprav njen no-
tranji pomen, »vsebina« njene govorice,
branju tako rekoč ne more predstav-
ljati nikakršnega posebnega problema.
Nasprotno — zdi se celo, da s svojimi
mnogimi, v aktualnem slovenskem pro-
storu kar popularnimi razsežnostmi na-
ravnost izziva tudi zase — kot poezijo
— večjo popularnost in odmevnost,
vsaj med tako imenovanimi »poklic-
nimi« branji.
Po drugi strani je na vsak način
potrebno vzeti v misel tudi dejstvo, da
je Veno Täufer že s svojo prvo knjigo,
intenzivneje pa zlasti z Jetnikom pro-
stosti, uveljavil v slovenski pesniški
proizvodnji nekatere jezikovne rešitve
in posege, ki jih v tem kratkem zapisu
ne moremo omenjati in opisovati, ki
pa so vendarle ravno na podlagi Ta_u-
ferjevih poskusov in raziskovanj doži-
veli kasneje močan razmah ter so pri
nekaterih novejših avtorjih — v Vajah
in nalogah celo pri Venu Tauferju sa-
mem — pripeljali do radikalnih vpra-
šanj o možnostih, ki se za poezijo
odpirajo na področju jezika, njegove
vizualizacije in posebne semantične
destrukcije fraze in besede in ki obe-
nem sprašujejo o temeljnih razsežno-
stih poezije sploh. Poskusi in rezultati,
že opravljeni v tej smeri, pa pri na-
šem pesniku vendarle kažejo, da se
omenjena vprašanja in vse te nove
možnosti tu dogajajo v nekem poseb-
nem horizontu in da je po vsem videzu
prav ta horizont tista blokada, ki Tau-
ferjevemu pesništvu onemogoča inten-
zivnejše odmeve in branja. Tako se
ponuja sklep, da je njegova poezija
potemtakem po eni plati izrazito »no-
vatorska«, saj je na prvi pogled tako
rekoč en sam eksperiment, iskanje in
izumljanje — po drugi strani pa ho-
rizont, znotraj katerega se uresničujejo
njene eksperimentalne razsežnosti, ven-
darle določa in opredeljuje to poezijo
na docela tradicionalni ravni. Zdi se
namreč, da je Tauferjeva pesniška eks-
perimentalnost vseskoz določena m
pogojena po metafizičnem, to je »bo-
žanskem«, orfejevskem pojmovanju po-
ezije, v katerem se seveda rekonsti-
tuirajo vsi poglavitni »lirični« motivi
in vrednote (ljubezen, aktivizem, reflek-
tiranje smrti, humanizem, avtentičnost,
neposrednost, toplina itn.). Ker je na
tem mestu naš namen opozoriti samo
na tisto posebno situacijo — v katero
je ujeto Tauferjevo pesništvo in ki to
pesništvo na povsem določen način tu-
di blokira — ter je zatorej neogibno,
da ostajajo naši opisi splošni in she-
matični, naj zadostuje, če rečemo, da
očitno prav omenjene tradicionalne li-
rične situacije predstavljajo temelj Tau-
ferjeve poezije in da je v skladu s tem
temeljem seveda tudi njen eksperimen-
13
talni nivo. Navidez docela destruirani
jezik se skaže za neverjetno gostega,
eksplicitnega in obenem nenavadno
transparentnega. Njegova funkcija ne
more biti ustvarjanje nove, samo-stojne
pesniške forme — sredstvo in smoter
v enem —, ampak je v tem, da kar
se dà živo in razvidno nosi (pred-
stavlja) svoj skriti pomen, svojo »vse-
bino«, ki je »pod« ali »za« ali »nad«
njenim vizualnim in zvočnim učinkom.
To pomeni, da je na prvi pogled popol-
noma destruirani jezik samo instrument
pomena, nosivec »vsebine«, orodje, in
da je njegova funkcija izrazito posred-
niška: njen smoter ne more biti v njej
sami — destruirana beseda sama kaže
in teži ven iz svojega neposrednega
vizualnega in akustičnega obsega, de-
strukcija je potemtakem samo »orien-
tacijska«; vodi k »vsebini«.
Pomen oziroma »vsebina« v Taufer-
jevih pesmih nas v pričujočem zapisu
sama po sebi ne moreta zanimati, saj
nam v prvi vrsti gre za določitev raz-
merja med pesniškim jezikom kot
samo-stojno in samo-zadostno tvorbo
ter med njegovo instrumentalno funk-
cijo, in za spraševanje, kaj to razmerje
pomeni za poezijo. Povednost — po-
men je v odnosu do jezika transcen-
dentalen, pesem ne govori o »sebi«,
ampak o »nečem«, kar je zunaj nje-
nega neposrednega, jezik-ovnega obse-
ga —, ki obvladuje Tauferjevo pesni-
štvo, je morda mogoče najbolj plastič-
no videti v pesmi Intima, ki stoji na
koncu ciklusa Cerkvica na hribčku in
ki se glasi:
kaj ni veter zašklepetal z listjem
ob sončnem zahodu
ko je padel zanimivo je njegov
kazavec obstal
zato vem natanko tako
se spomnim uro navijem
dal ti bom svoj šal
zavihal si bom ovratnik
bom ob tebi bolj tesno
zaradi megle pot drsi
bemtijehladno
Citirana pesem zaključuje — kar
seveda omenjamo le mimogrede — iro-
nično refleksijo aktualne slovenske so-
cialne problematike, razvite v ciklusu
Cerkvica na hribčku — brez dvoma ene
osrednjih komponent v zbirki Vaje in
naloge —, nas vrača iz socialno-politič-
ne ironije v drugo širše območje Tau-
ferjevega pesniškega interesa: v ero-
tiko (Krst, Obrazci in rešitve), ki na
eni strani predstavlja možnost odrešil-
nega, naravnega, srečnega in vitalnega
sožitja, po drugi strani pa seveda re-
dukcijo na privatizem itn., ki je prav
tako vredna in potrebna nove in zme-
rom ostrejše ironije. Ce si potemtakem
zgornjo pesem ogledamo s posebnim
ozirom na njeno formalno strukturo
način, kako je konstituirana, se pravi
na vse tiste besede, ki so bile avtorju
potrebne, da bi nas pripeljal do verzov
dal ti bom svoj šal in bom ob tebi
bolj tesno, kjer je očitno središče pe-
smi — lirična intima —, bomo mogli
brez posebnih težav ugotoviti, da gre
v teh besedah predvsem za asociacijo
metaforike, katere funkcija je čisto
verbalno ilustriranje in akcentuiranje
sicer lapidarnega centra pesmi in ki se
sprošča po analogiji besed oziroma nje-
nih »prenesenih pomenov«. Tako pesem
razločno pripoveduje svojo situacijo,
deklarira svoj »izpovedni izvor« — in-
timo, liričnost. Dovolj silovita asocia-
tivna moč, domiselne kombinatorične
zveze, ki segajo vse od parafraziranja
klasičnih poetičnih oblik — zlasti so-
neta — do igre s pomensko že struk-
turiranimi besedami in imeni, veliKa
kultiviranost in erudicija, poseben in-
teres za preskušanje formalnih, še ne
izrabljenih možnosti jezika, vzpostav-
ljanje paradoksa, humorja in ironije —
kar vse je mogoče kot pesniški princip
odkriti v sleherni pesmi pričujočih Vaj
in nalog, kaže, da je pred nami izrazit
in zelo intenziven jezik-ovni napor, ki
pa je vendarle v celoti usmerjen v
pesniško re-prezentacijo določenih in-
timnih in socialnih stanj, v njihovo
poetično ilustriranje, in ki se temu
osnovnemu — instrumentalnemu, me-
diatorskemu namenu podreja s svojim
celotnim aparatom. Tako kot je jezik
samo instrument omenjenih liričnih
stanj ter vse njegove kombinacije pod-
rejene njihovemu kar se dà plastične-
mu in duhovitemu izrekanju oziroma
predstavljanju, tako je seveda tudi poe-
zija (kot celota) izročena namenom in
smotrom, ki stoje zunaj neposrednega
obsega tekstov (kot samo-stojnih in
samo-zadostnih struktur): socialno- po-
litični realiteti in intimiteti.
Vse kaže, da smo se s temi ugo-
tovitvami ponovno približali izhodišč-
nemu vprašanju, ki se je postavilo pred
naše branje Vaj in nalog in ki se je
spraševalo o razlogih, ki so povzročili,
da je Tauferjevo pesništvo doživelo
tako redke in ekstenzivne odmeve, če-
prav je s svojimi formalnimi eksperi-
menti nedvomno prvo odprlo vsaj ne-
katere razsežnosti, vidne v veliki ve-
čini kasnejših, »mlajših« poezij, in če-
prav je »pod« svojo eksperimentalnost-
jo vendarle ohranjalo povsem razvidne
in tradicionalne lirične situacije (poe-
zijo kot izpoved, tematizirano subjek-
tiviteto). Mogli bi potemtakem pred-
videvati prav nasprotno usodo. Dovolj
očitno pa se je skazalo, da je v njej
prevladovala predvsem izrazita kombi-
natorika-igra in da je Tauferjeva poe-
zija po vsem videzu z njo priklicala
nase — namesto popolne odprtosti —
dvojno blokado. Najprej jo je povzro-
čalo njeno izpostavljanje eksperimen-
talne razsežnosti in nato ujetost v tra-
dicionalne pesniške okvire in določila,
torej prav tisti dve njeni osrednji raz-
sežnosti, ki bi zanju mogli pričakovati,
da bosta pmogočali največjo odprtost
in odmevnost, saj med drugim — na
svoj način — razločno govorita tudi
o določenem literarno-zgodovinskem
položaju v slovenski povojni pesniški
proizvodnji, in to je najbrž položaj, ki
ni dovoljeval čistih form. Brez dvoma
je Tauferjeva poezija njegov neposre-
den izraz ; njena šibka in neadekvatna
odmevnost dovolj očitno izvira odtod,
ker se ni mogla konstituirati v kohe-
rentno in skladno, »sintetično« formo:
njena eksperimentalnost je preveč in-
tenzivno opredeljena po tradicional-
nem-liričnem in to tradicionalno-lirično
se spet ni moglo s pomočjo izpostav-
ljene eksperimentalnosti ustrezno izra-
ziti. Tako so sčasoma, ko je »eksperi-
mentalnost« iz službe tradicionalno
pojmovani liričnosti postala avtohtona
in samo-stojna forma pesniškega govo-
ra, ko je torej nehala biti poskušanje.
neprenehno iskanje inovacij — pri
Venu Tauferju postajale zmerom raz-
vidnejše njegove logicistične kombina-
torne »raziskave«, ki so v zadnji zbirki
pokazale nekaj povsem izvirnih in du-
hovitih rezultatov, ki pa vendarle osta-
jajo ujete v lastni krog, v svoje »re-
šitve in obrazce« (kakor se glasi tudi
naslov enega od ciklusov v Vajah in
nalogah), in ki bodo zaradi posebnosti,
predvsem pa različnosti elementov, s
katerimi so skombinirani, najbrž še
zmerom težko našle adekvatno branje.
Dejstvo pa je, da natančno analizo ter-
jajo predvsem pomenske razsežnosti
teh rezultatov (njihova »vsebina«), ki
na eni strani vodijo k tistemu zgodo-
vinskemu položaju, ki je formo Tau-
ferjeve poezije iniciral, na drugi strani
pa k njenim oblikovnim (delovnim)
principom. Naš kratek in shematičen
zapis ni hotel drugega kot opisati njeno,
posebno usodo in zadrego.
14
Estetični vidik — konstitutivna
razsežnost teksta
Dramska trilogija »o Spancih« An-
dreja Hienga — CortesoDa vrniteo. Bur-
leska o Grku, Gluhi mož na meji (Za-
ložba Obzorja, Maribor 1969) — je se-
stavljena iz enega radijskega in dveh
televizijskih besedil, ki so vsak zase
zaključena celota in ki jih na prvi po-
gled povezuje med seboj samo »špan-
ska« kulisa: imena, ambient, climat,
metaforični aparat, bizarnost ali sliko-
vitost v dialogu in mizansceni, estetici-
zem v sceneriji, patos, slikarji, vojšča-
ki, menihi, sveta inkvizicija (oficij),
srednji vek in tako naprej. Seveda z
naštetimi besedami, ki jih kar se dà
spontano sprošča branje pričujočih
Hiengovih tekstov — branje pa bo
imelo za posledico nov tekst, in ta
tekst se pravkar piše — nočemo preju-
dicirati nobenega »mišljenja« ali »sod-
be« o teh igrah. Gre preprosto za to,
da z njimi vsaj »orientacijsko« določi-
mo'ali zamejimo poseben značaj njiho-
vep dramatičnega sveta, v katerem
očitno ne moremo imeti opravka »sa-
mo« z uprizoritvijo določenega proble-
ma, situacije, spora, stiske ,.., ampak
v prvi vrsti in celo v izrazitejši meri
s problemom te uprizoritve same, z
načinom oziroma formo njenega upri-
zarjanja. To pomeni, da poseben značaj
Hiengovega dramaturškega pisanja
očitno v prevladujoči meri izvira iz te-
ga, da se to pisanje ne formira le v
pred-stavljenem problemu oziroma dra-
matični situaciji, ampak je ob njej s
posebno intenzivnostjo angažirano v
oblikovanju povsem specifične estetič-
nosti, angažirano pa je tako, da se v
njej problem ali situacija »maskirata«
in da je potemtakem tisto, kar v te-
melju določa in opredeljuje tekst — ne
le označeno (pred-stavljeno, uprizorje-
no) v njem, ampak predvsem označujo-
če, torej način in forma, kako je ozna-
čeno, pred-stavljeno ali uprizorjeno. S
tem pa naša ugotovitev (branje) sama
po sebi že govori tudi o tem, da pri-
haja v najnovejših Hiengovih tekstih
do izredno razvidnega razkola med
označenim in označujočim, med upri-
zoritvijo in uprizarjanjem. Ta razkol
moramo razumeti tako, da je v teh
tekstih zmerom mogoče skoraj popol-
noma natančno in zanesljivo ugotoviti,
kje poteka »pretveza« za estetični eks-
hibicionizem in tudi — kje se mora
plaz tega posebnega esteticizma zausta-
viti in zalomiti, ker tako zahteva last-
na, imanentna logika označenega pro-
blema ali situacije sama — torej logika
zunaj-estetičnih razsežnosti uprizorjene-
ga sveta. Pred nami je tako rekoč iz-
redno plastično in razvidno samo-raz-
krivanje te »meje« oziroma tega raz-
kola med obema konstituantama Hien-
govega dramatične^ sveta. Zatorej
mora biti poglavitni namen pričujoče-
ga branja-teksta predvsem opis in te-
matizacija omenjene »meje« oziroma
razkola. Premisliti bomo morali v prvi
vrsti vprašanje, kaj to samo-razkriva-
nje pomeni za samo literarno-gledališko
(radijsko, televizijsko) strukturo Hien-
govih besedil: ali je to samo-razkriva-
nje v tekstih tudi reflektirano ali pa je
v resnici »samo« posledica naključja?
Za zdaj mora sicer zadostovati do-
volj zasilen sklep, ki ga bomo v nada-
ljevanju seveda natančneje eksplicirali
in utemeljili, da se v »španski trilogi-
ji« Andreja Hienga srečujemo s poseb-
no formo literarne pisave, kjer se pro-
dukcija (kreacija?) jezika-forme-označu-
jočega dogaja mimo ali ob sami dra-
matični situaciji, se pravi ob ali mimo
tega, kar hoče ta produkcija označiti
ali sporočiti, pred-staviti in uprizoriti,
kar pa že po lastni, temeljni naravi ne
more biti izvorna sestavina jezika, nje-
gove literarno-označujoče produktivno-
sti-prakse. Tisto, kar hoče biti s to
produkcijo označeno (produkc^a je nje-
govo označujoče) — dramatična situa-
cija, konflikt, problem, stiska. Katarza
itn. — predstavlja samo nekakšen ini-
ciacijski impulz produkcij jezika (este-
tičnosti) ter kot »začetni sunek« pripa-
da čistemu »začetku«, fabulativnemu,
shematičnemu, začasnemu projektu
igre. Ta situacija itn. namreč v toku
svoje nadaljnje realizacije v besedilo
izgublja svoj prvotni in na prvi pogled
vse-določujoči pomen ter se spreminja
v kar se dà splošno, okvirno in konec
koncev tudi ne povsem obvezno dolo-
čilo ter obenem seveda neposredno
razkritje lastnega iniciranja: to je este-
tičnosti, načina in forme svoje tekstu-
alne realizacije, prevlade označujočega
nad označenim.
Po vsem videzu je mogoče že zdaj
dovolj zanesljivo predvidevati, da so
zategadelj situacije, konflikti itn. v vseh
treh igrah izredno splošni in enostav-
ni.
1. V prvem besedilu Cortesova vrni-
tev je to čakanje nekdanjega zmagovi-
tega vojaka don Francisca, osvajalca
mehiških pokrajin, na vrnitev povelj-
nika Cortesa. Njegova vrnitev iz Mehi-
ke bo namreč Franciscovo življenje, ki
se je po povratku iz bojev zavedalo
vsega božanskega konkvistadorskega
nasilja in krvi ter mu poskušalo dolo-
čiti smisel in najti opravičilo, spet na-
polnila z véliko, božansko kreativnost-
jo (»Srečno novo kraljestvo za našega
odrešenikak). Ko se bo vrnil vojsko-
vodja Cortes, se bo mogla — tako ve-
ruje don Francisco — izpolniti zaob-
ljuba osvajalcev in rehabilitirati njiho-
ve žrtve (»Mrtvi ljudje so ležali na ce-
sti, indijanski otroci so se stiskali k ru-
ševinam. Takrat sem sprevidel, da smo
opravili strašnejši del posla, da smo
položili Kristusu MRLIČA k nogam.«)
Cortesova vrnitev ne prinese nobene
izpolnitve, čas osvajalcev in božanskih
kreatorjev sveta je minil, nobena vé-
lika zamisel ni mogla postati uresniče-
na, začenja se nova doba : » n a d a -
den čas«. (»To je tisti, ki ti je potre-
ben, da objahaš njive pred žetvijo. —
15
In tisti, v katerem napraviš ženi otro-
ka. — Tisti, v katerem ukrotiš in pri-
vadiš konja. — Čas za delo. Čas za po-
čitek. Čas D krčmi. Čas na cesti. Jutro,
poldan, večer, noč, vse v pametnem re-
du*.) Pričakovanje don Francisca je bi-
lo zaman, to mu je dano na koncu igre
nepreklicno spoznati. Obrne se torej k
»navadnemu«, to je vsakdanjemu, po-
prečnemu, samozadostnemu, normalne-
mu svetu in času — »večina ljudi živi
v njem« — ki nikjer, z nobeno zamisli-
jo in nobeno konkvistadorsko akcijo
več ne posega čez lastne meje in okvf-
ru. Ta don Franciscov obrat se zgodi
brez posebnih težav.
2. Burleska o Grku si jemlje za
glavnega junaka El Greca, slikarja,
uprizarja pa ga tako, da govori o nje-
govi umetnosti, točneje: o njenem so-
cialnem položaju. El Greco je priselje-
nec s Krete. Nova domovina, Španija,
mu je sprva čisto znamenje svetosti:
»Božja trdnjava iz mojih sanj!... Ko
sem prispel v mesto, sem srečal proce-
sijo: tisoč sveč, tisoč plamenčkoD, ki so
prošnje... Beli bičarji in en sam vi-
haren glas nad množico ... Rekel sem
si: Na to mesto je bog položil svojo
roko, tu je božja srenja, to sem iskal!«
To znamenje pa za El Greca seveda iz-
gubi svoj sijaj takoj, ko slikar, ki ga
je naredilo slavnega in uspešnega prav
njegovo proslavljanje takega Boga —
institucije. Cerkve — spozna, da gre
v Španiji dejansko samo za videz »ci-
vitas dei«; pod tem videzom pa ostaja
njena prava resničnost : »smrdljiva mno-
žica, ki topo zija D tla, množica, ki ji
bog ni več potreba, temveč le še nava-
da«; tej množici »institucionalizirani«
Bog potemtakem ne pomeni nič zares
nujnega in zavezujočega. V trenutku
tega spoznanja se postavi pred slikarja
radikalno vprašanje o resnici in smislu
njegovega slikarstva. Ali ni El Greco
s svojo umetnostjo vseskoz vzdrževal
in omogočal predvsem ta videz »civitas
dei«, saj je kopiral v ateljeju instalira-
ne, ponarejene verske ekstaze? Ali ni
bila njegova umetnost, ki ga je prosla-
vila, pravzaprav čisto izdajstvo tiste
»smrdljive množice«, ki ji je Bog »le
še navada«? — Ali pa ni enako izdaj-
stvo tudi El Grecova nova varianta:
iskanje povsem »individualiziranega«
Boga, veljavnega — vsemu svetu na-
vkljub — samo zanj, posebej, če se to
iskanje dogaja mimo »množice« in celo
zoper njegove najbližje ljudi: ženo Ge-
ronimo, brata Manussa, sina Jorga
Emanuela, ki je zbežal od doma — in
seveda mimo institucije, »procesije«.
Cerkve? Ni to iskanje čisto samoljub-
je? Kje je potemtakem Bog? V »pro-
cesijah«, v instituciji. Cerkvi ali med
»množico«, se pravi sredi nekega čisto
konkretnega, normalnega, vsakdanjega
sveta? V samoljubju? Tako se pokaže,
da slikarjevo zaničevanje »množice« iz-
vira predvsem od tod, ker se je skoz
njo izpričalo, da je bilo njegovo »delo
povsem izmišljeno«. Služilo je samo in-
stituciji, ki je »smrdljivo množico« ro-
dila in ki je bila slikarja seveda pri-
pravljena zavreči v tistem trenutku, ko
se je v njem odkrilo samoljubje, dvom
v njenega Boga, popolno zaničevanje
sveta. — In to je rob El Grecove nove
situacije: njegovo slikarstvo ne bo več
kopiranje instalirane in ponarejene re-
ligiozne ekstaze, ki mu jo v ateljeju
igrata mutec in godec in ki mu v svoji
poslednji, »zaresni« igri tudi pokažeta
izhod: povratek od izmišljenih svetni-
kov k običajnemu, vsakdanjemu delu,
»normalnemu« življenju, ki je dovolj
podobno tistemu, ki ga mora na koncu
igre Cortesova vrnitev zaživeti don
Francisco: »Zaspali bomo ob priprtih
polknicah. Pred zoro pride nespečnost
in tiste nečedne sanje, saj vesta... Po-
tem jutro ... Molitev. Stopnice. Delav-
nica. Angeli, veliko angelov. Vidva. Ko-
silo. Ko dremaš po kosilu, spet pridejo
sanje ... In spet stopnice. Platno. Bar-
ve. Angeli. Vidva. Večerja.« Ta konec
pomeni, da so vsakršne vélike zamisli
ne-smiselne, ker so nasilje nad prepro-
stim (pristnim), normalnim, »avtentič-
nim« življenjem, »smrdljivo množico«,
ker ostajajo »izmišljene«, lažne. Vrni-
tev El Grecovega sina domov potrjuje
to novo situacijo: slikarja dokončno
odrešuje pred lažnim, »institucionalizi-
ranim« Bogom, samoljubjem, zaničeva-
njem sveta, nevarnostjo nihilizma, ga
vrača k samemu sebi. El Greco se naj-
de: njegovo novo življenje se umakne
v samoto, poteka zunaj vprašanj o so-
cialnem položaju in smislu njegovega
slikarstva, zunaj vprašanj o »civitas
dei« in o »smrdljivi množici«, v samoti
premaga svoje tujstvo in emigrantstvo,
najde svoj dom, pri sebi.
3. Tretja igra je Gluhi mož na meji,
dogaja se v gostilni v Pirenejih, na
meji. Tu se je ustavil slikar Goya, po-
polnoma gluh osemdesetleten starec,
ki je na poti v emigracijo v Bordeaux.
Gostilna je prizorišče soočenja: Goyi
prideta naproti »zastopnika komiteja
španskih emigrantov« in obenem mo-
dernega sveta, zadovoljna, ker se je
véliki slikar odločil zapustiti domovino,
ki ji je vse doslej služil za kraljevo
mizo in v posteljah različnih vojvodinj
in ki je prav za prav nesvobodna in
zaostala domovina. Obenem pa pride-
ta za Goyo zastopnika španske oblasti,
ki se imenuje Oficij in ki si prizadeva
slikarja pregovoriti, naj bi se vrnil. Ta-
ko se preko Goye soočata dve ideo-
logiji, hoteč ga pridobiti zase, saj bi
s svojim umetništvom in slovesom mo-
gel koristiti obema. Na eni strani se
starcu ponujajo : »Nove institucije. Novi
stroji. Tehnika. Znanost. Omika.« Na
drugi strani se agenta sklicujeta na
»zvestobo, ki je mati tradicije«, domo-
vino, španskega Boga. Goya obe ideo-
logiji zavrne, star je in gluh: »Iz raz-
valine bi radi napravili spomenik, iz
pobeljenega groba narodno ustano-
vo...« Pred njegovimi očmi ni drugega
ko minevanje, razpadanje, skončavanje
telesa. »Svet je gluh.« Ideologije ne po-
menijo nič, vse, kar je, nezadržno drsi
v nič, proti smrti. »Kaj ostane ...? Mo-
goče kakšna stvar. Predmeti. Morda
celo moje slike — ker so predmeti. Vse
drugo gre v nič, spomini pa so lažni,
kakor je lažno naše govorjenje ...« To
je resnica sveta, ki je že mimo, na
koncu. Erotika Goyevega služabnika
Isidra in »gostilniške dekle« Ane, ki
teče vzporedno, je tisto življenje, ki
še ni mimo in ki še goji iluzije, ne
ve za svojo resnico. —
Zgornji pregled tistih razsežnosti v
Hiengovih dramatskih tekstih, ki smo
jih na začetku omenjali z besedo ozna-
čeno, to je tistih neposrednih razsež-
nosti uprizorjenega sveta, ki jih način
in forma uprizarjanja oziroma označe-
vanja še ne opredeljujeta in določata
—	nam je torej pokazal, da skupni ime-
novalec trilogije »o Špancih« ni samo
španska kulisa, ampak tudi skupni mo-
tiv (ideja), ki ga najbolj razvidno eks-
plicira prva igra, uprizarjata pa tudi
drugi dve: motiv degradacije sveta v
tako imenovani »navadni čas«, preha-
janje v deziluzijo. Vsaka »vélika«, umet-
niška in osvajavska zamisel in vsakrš-
na akcija, ki hoče v temelju prizadeti
in preobraziti svet — nam govori bra-
nje Hiengovih tekstov —, se neogibno
skaže za neuresničljivo, svojega krea-
torja sama prisili k umiku in vdaji,
s seboj pa že prinaša tudi možnost za
katarzo: čas konkvistadorjev in umet-
niških potrjevavcev, apologetov, sati-
rikov in spreminjevavcev je minil, se
je pokazal kot iluzija,- ena resnica sveta
je smrt, njen drugi obraz mirno in
vdano in srečno pristajanje na vse ti-
sto vsakdanje, drobno in »navadno«,
kar svet vendarle nudi in kar je mo-
goče posrkati in doživeti v razumnih
mejah — zunaj iluzije o božanskem,
»vélikem« ... in vendar z neizprosno
védnostjo o koncu, o neogibni smrt-
nosti sveta. Tri drame Andreja Hienga
nam torêj uprizarjajo svet na prehodu,
v sestopanju iz ene njegove resnice v
drugo, ki je prikazana kot bolj prava
in resnična. Od ideje k telesu, od umet-
nika in konkvistadorja k privatniku,
od zgodovine k intimiteti, od umetni-
štva k eksistenci.
Vse situacije, v katere je položena
ta ideja, so, kakor je mogoče zaklju-
čiti iz naših povzetkov, same po sebi
skrajno preproste in razvidne, po dru-
gi strani pa tudi skrajno aktualne. To
so situacije, s katerimi se sami sreču-
jemo tako rekoč sleherni dan, o ka-
terih smo vedeli malone vse, še pre-
den smo začeli z branjem; razkrivalo
jih je naše vsakdanje življenje, tema-
tizirali številni spisi in literature, od
Smoletove Veseloigre v temnem in
Krsta pri Savici do mnogih člankov, s
katerimi na primer Taras Kermauner
poskuša zadnji čas utemeljevati in
opravičevati svoja početja in odločitve
—	če seveda — iz ilustrativnih razlo-
gov — mimogrede navajamo samo naj-
bolj znane in, kakor se zdi, duhovite
zglede. In vendar nam branje Corie-
sove vrnitve. Burleske o Grku in Glu-
hega moža na meji ne odkriva samo
teh znanih situacij in idej, nikoli se
nam tudi ne more zgoditi, da bi An-
dreju Hiengu zategadelj očitali pre-
majhno izvirnost in iznajdljivost. Nje-
govi teksti nam vseskoz kažejo, da gre
v njih sicer za aktualne situacije in
ideje, da pa te situacije in ideje same
po sebi ne pomenijo nič zares konsti-
tutivnega in temeljnega za tekst in da
so po vsem videzu prav zato tudi
znane, zanalašč splošne in razvidne.
Pričujoči teksti se očitno konstituirajo
v drugih plasteh, idejne premise so
samo pretveza, samo-umljiv in avto-
matičen dolg aktualnemu svetu. Pro-
duktivnost njihovega literarnega jezika
pa je v skrajni konsekvenci, kakor bo-
mo videli, usmerjena celo zoper ta
aktualni svet sam in proti njegovim
idejnim premisam.
Ogledati si je seveda potrebno, ka-
ko in na kakšen način. To je obenem
tudi že tisto vprašanje, ki smo ga na-
vedli na začetku našega spisa in ki ga
16
moramo zdaj ponoviti v naslednji obli-
)<i: če nam je .pregled označenega v
Hiengovih besedilih pokazal, da gre za
situacije in premise, ki so bile že-prej-
označene in jih ta besedila samo re-
producirajo, potem se je treba vpra-
šati, kaj je tisto »v« njih, kar kljub
temu nezadržno vleče našo pozornost
in izredno intenzivno angažira naše
branje, tako da ne moremo niti za hip
podvomiti o njihovi »literarnosti«? To
pa je seveda lahko le vprašanje o nji-
hovem označujočem, o načinu in formi
omenjene re-produkcije aktualnih si-
tuacij in idejnih premis. To se pravi,
da se ne gre več spraševati o teh si-
tuacijah in premisah samih, o njihovi
vsebini in pomenu, da se vprašanje
ne more več začenjati s kaj?, ampak
s kako?, da se torej lahko sprašujemo
o tem, kako jih naš pisatelj razpira,
daje v branje in gledanje. To je po-
temtakem izvorno vprašanje o literar-
nem tekstu, o njegovih temeljnih, kon-
stitutivnih razsežnostih, o njegovem
literarnem jeziku, označujočem.
Zdaj se moramo ponovno vrniti k
— zgoraj že dvakrat omenjeni —
»španski kulisi«, se pravi k tistemu
piostoru in jeziku, kamor je prestav-
ljena in kjer je transkribirana Hien-
gova aktualna problematika. Ta pre-
stavitev seveda na prvi strani pomeni
predvsem to, da aktualne situacije in
premise same po sebi kljub svoji ne-
izbežnosti niso mogle zadovoljiti pri-
čujočega pisateljskega interesa. Po
vsem videzu so bile našemu avtorju
take, kot se v aktualnem svetu raz-
krivajo, preveč neposredne, aktualistič-
ne, če ne celo ideološke in pedagoške,
da bi se bilo mogoče v njih »scela«
realizirati. Same po sebi so mu očitno
predstavljale posebno zanikovanje »pra-
ve« literarne pisave, to pa je zanj pov-
sem videzu tista literarna produkcija,
ki je vsa v jeziku. To pojmovanje lite-
rature je namreč brez dvoma neposred-
no povezano s pojmom pisatelja kot
kreatorja, »izdelovavca« sveta, ki pred
tekstom še ni bil eksistenten in ga torej
prvič vzdiguje v svetlobo šele pisate-
ljev »kreativni napor« — in to pojmo-
vanje je spet v tesni zvezi z literarno
kreacijo kot izdelovanjem lepote: novi
svet, ki se konstituira v tekstu in s
tekstom, mora biti v vsakem pogledu,
izviren, skladen, čist, poln, popoln ter
seveda avtohton in neodvisen od že-
prej-ustvarjenega, danega in razpolož-
ljivega sveta. To se obenem tudi pra-
vi, da literarni tekst nikakor ne more
(in ne sme) biti zgolj odraz aktualne
problematike, situacij, ki so v zraku,
perečih idej, saj bi to bilo popolnoma
zanesljivo znamenje za njegovo neav-
tohtonost in ne-samo-stojnost ter bi sa-
mo že govorilo tudi o nepopolnosti ozi-
roma ponesrečenosti umetniške (lite-
rarne) kreacije. Ker pa je seveda dej-
stvo, da je tudi naš literarni avtor
opredeljen po aktualnem svetu vsaj do
tiste mere, kolikor sam s svojimi krea-
cijami opredeljuje dano, že-prej-ustvar-
jeno, je seveda prav tako neizogibno,
da aktualnih situacij in idej ne more
preprosto briskirati, kot da jih ni.
Po drugi strani pomeni Hiengova
prestavitev aktualne problematike med
»španske kulise« potemtakem to, da je
naš pisatelj poskušal najti ravnovesje
med svojim imperativnim pojmovanjem
literature — avtohtone, lepe, nove kre-
acije sveta, ki je vsa v jeziku — in
med opredelitvami in določili, ki jih
nad njim neizogibno izvaja aktualni
svet. Rezultat tega ravnovesja — tekst
— je tako predvsem izrazit poskus sin-
teze. Ideja je dana, idej si literarni
avtor ne more več izmišljati, ideje so
v zraku, to je dani svet, njegove opre-
delitve, objektivno mogoče, z njim do-
ločeno ravnanje; delo in situacije so
znotraj tega sveta; na avtohton načm
je mogoče kreirati (pro-izvajati) le jezik
izgovarjanja, uprizarjanja, označevanja
teh idej in aktualnih situacij. Tekst kot
nekaj avtohtonega ne more biti nič
drugega kot poskus sinteze med idejo
in formo oziroma načinom njenega li-
terarnega izgovarjanja, med danim in
»novim«.
Elementi, ki sestavljajo »španski«
okvir Hiengove trilogije, predstavljajo
torej avtorjevo maskiranje aktualne
problematike. Ta maska je kot zna-
menje njegove literarne avtohtonosti in
kreativnosti seveda predvsem zname-
nje esteticizma, na katerem se uteme-
ljuje Hiengova literarna pisava in s
katerim poskuša premagovati aktua'i-
zacije in ideologizacije, ki bi jih pisava
doživela takoj, ko'bi ostajala pri ne-
posrednem, »objektivističnem« odraža-
nju (transkripciji) sveta. Esteticizem
(maska) je potemtakem izraz zaniko-
vanja, saj je usmerjen proti prevladi
objektivističnih, aktualnih razsežnosti
sveta v tekstu. Zategadelj ne more biti
naključje, da je Andrej Hieng v »špan-
ske« okvire kar dvakrat postavil motiv
umetništva — El Grecov in Goyin —
in da je dosledno vztrajal na poseb-
nem simbolističnem instrumentariju
(dramatična situacija nikoli ni direkt-
na). Aktualna problematika je tako po-
stala dvakrat reducirana : najprej s
tem, da je prestavljena v popolnoma
druge, glede na lastno »vsebino« in po-
men celo nefunkcionalne okvire (špan-
ski ambient je simbol, katerega pomen-
ski obseg je širši od problematike, ki
je z njim simbolizirana; na ta način
seveda nastaja posebna esteticistična
»entropija«), in nato s tem, da je sko-
raj dosledno izgovarjana skoz medij
umetništva (tudi kokvistadorji v Cor-
tesovi vrnitvi so umetniki, ki so hoteli
ustvariti nov svet — »srečno novo
kraljestvo za našega Odrešenika«), se
pravi da je podrejena že apriori este-
tiziranemu jeziku. (Da v Hiengovi lite-
raturi to ni nobeno naključje ali celo
domislica našega branja, ampak uzako-
njena praksa, dokazuje med drugim
zlasti roman Gozd in pečina, v katerem
avtor teksta eksplicitno nastopa v vlo-
gi kronista, katerega predmet je umet-
nik-skladatelj Leban, ki tudi sam piše
dnevnik, in je avtorjeva vloga tako
posebej razkrita kot estetizacija že
močno estetiziranih skladateljevih za-
piskov o otroštvu, erotiki in glasbi).
Redukcija v pričujočih dramatičnih tek-
stih pomeni torej estetizacijo, estetici-
zem pa je znamenje kreativnosti, lite-
rarne svobode in avtohtonosti. Potem-
takem je seveda naravno in logično,
da estetični vidik prevladuje kot nje-
gova vsedoločujoča in konstitutivna
razsežnost.
Odprto ostaja prav za prav samo
še vprašanje, ali je poskus ustvariti
tekst kot sintezo med aktualnirri, to
je »objektivno« določenim, danim, in
med samo-stojnim, svobodnim ..., med
označenim in označujočim — Andreju
Hiengu uspel, ali pa se je — kot po-
skus — spremenil v posebno samo-
razkrivanje razkola oziroma meje med
obema razsežnostima teksta, se pravi,
da sinteze ni dosegel? In ali je to
samo-razkrivanje v besedilih' reflekti-
rano, samega-sebe-zavedujoče?
Rekli smo že, da v trilogiji »o Span-
cih« prevladuje označujoče nad ozna-
čen/m, da je vprašanje kako? pomemb-
nejše in odločilnejše od vprašanja kaj?
Napisali smo tudi, da avtor izhaja iz
imperativnega pojmovanja literature
kot samo-stojne, »božanske« kreacije
sveta. Videli pa smo tudi, da je ta
kreativnost mogoča le na način reduk-
cije: esteticističnega maskiranja aktual-
ne in tako rekoč že prej formulirane
problematike. Iz tega sledi, da sinteza
po vsem videzu ni bila mogoča. Lite-
raturo kot avtohtono, »božansko« krea-
cijo je lahko realizirala le prevlada ene
komponente — označujočega — nad
drugo — označenim. Tekst je ideja,
skrita pa je tako, da konstituanto spe-
cifičnih literarnih razsežnosti »v« tekstu
predstavlja prav ta maska in da je
seveda mogoče brez posebnih težav od-
kriti mejo med obema komponentama.
V Hiengovi trilogiji »o Špancih« naše
branje ni moglo odkriti nobenega za-
nesljivega znamenja, ki bi razvidno ka-
zalo na to, da je avtorjev delovni po-
stopek reflektiran. Zato smemo skle-
pati, da je razkritje razkola oziroma
meje, ki tako plastično teče skoz Cor-
tesovo vrnitev, Burlesko o Grku, Glu-
hega moža na meji, bolj posledica na-
ključja kot pa tematizirane literarne
volje. Kljub temu pa je mogoče reči,
da Hiengovi dramatični teksti pome-
nijo v slovenski produkciji pomemben
premik k nekaterim odločilnim vpra-
šanjem, ki zadevajo v temelje te pro-
dukcije in odpirajo pogled v nekatere
njene izvorne »tehnološke« probleme.
To pa so nedvomno vprašanja o lite-
rarni produkciji kot sintezi ideje in je-
zika, forme njene transkripcije (upri-
zarjanja).
Andrej Inkret
17
Zgodovinski razvoj
fenomenološke metode
(Zoran Konstantinović, Fenomenološki
pristup književnom delu)
MARÏJA
MITROVIČ
Naslov študije Zorana Konstantino-
viča Fenomenološki pristop h književ-
nemu delu obeta kar se da zanimivo
branje. Že izvirna ideja fenomenologije
pri Husserlu ni enotna in nedvoumno
in ima za posledico večidejnost v feno-
menološki estetiki in filozofiji. Nespo-
razumi se še pomnožijo, ko se filozof-
ska metoda uporabi kot metodološki
pristop h književnemu besedilu z os-
novno pretenzijo, da naj bi postala
delu imanentna. Položaj pa se kar se
da zaplete, ko izvede Heidegger tako
imenovano eksistencialistično reinter-
pretacijo izvirne Husserlove misi'. Pro-
blematika — kot je očitno — ne manj-
ka in je zelo pestra. In še: v srbski
književno-teoretični praksi je skoraj
neznana in neupravičeno zanemarjena.
Avtor študije si je kot cilj zastavil
razmišljanje o »metodologiji, ki jo je
spodbudila filozofija, uporablja pa se
pri književnem delu«. Cilj je torej raz-
mišljanje o aparatu književno-zgodo-
vinske analize, katere izhodišče je v
fenomenologiji. Seveda se — glede na
zahtevnost zastavljenih ciljev in na
neobdelano in zapleteno problematiko
— na poti k polnim rezultatom za-
stavljajo težave. Sam avtor samokritič-
no poudarja parcialnost svojih rešitev
in ugotovitev, kakor tudi omejitev le
na prvo, klasično fazo fenomenološke
misli. Izločiti želi le tisto problematiko,
ki je nastala pod vplivom Husserla, in
ugotoviti njen prispevek k razvoju me-
todološke misli. Avtor nas opozarja, da
pušča ob strani tudi kritiko fenomeno-
logije kot take, pa tudi vplive fenome-
nologije na estetiko, semantiko in lin-
gvistiko. Pomen fenomenološke metode
v književnosti nam Konstantinović
predstavi z zelo izčrpnim zgodovinskim
pregledom fenomenoloških orientacij
in konkretnih fenomenoloških analiz,
nato pa z več ali manj samostojno
razlago vozlišč fenomenološkega raz-
iskovanja književnega besedila.
Avtor je sprejel Ingardnovo teorijo
o večplastnosti književnega besedila in
je zelo dobro informiran o doslej
opravljenih fenomenoloških analizah.
Tako opremljen se je napotil v analizo
osnovnih plasti književnega dela: zvoč-
nosti, pomena, ritma, predmetnosti,
aspekta, opalizacije, perspektive ter
metafizičnih kvalitet. To je nedvomno
najboljši del knjige in škoda je, da za-
vzema le četrtino njenega obsega (str.
190—270; cela Študija obsega 280 stra-
ni; dodan ji je še širši resume v nem-
ščini ter imensko kazalo). Nasproti
temu delu knjige, ki je vsekakor spod-
buda tekočemu vrednotenju književnih
del, so tiste preostale tri četrtine tek-
sta, ki jih lahko označimo kot dragocen
prispevek k zgodovini estetike in lite-
rarne metodologije. Pedantno, pregled-
no in jasno — kolikor se to da, če je
raziskovalec v neposredni bližini zapr-
tega, abstraktnega in težko razumlji-
vega jezika izvirnih spisov — nam je
Konstantinović predstavil osnovni prin-
cip fenomenološkega raziskovanja —
vrnitev k stvarem samim — opisal poj-
me intencionalnosti, redukcije, intuicije
ter osrednjo kategorijo fenomenologi-
je : transcendentalni subjektivizem.
Mimo tega glavnega toka so se avtorju
porajala nekatera vprašanja, ki so ne-
koliko postranskega pomena, a nič
manj zanimiva: mimogrede nam ponu-
di pregled različnih razumevanj besede
fenomen od Kanta naprej (str. 36—45);
opiše nam tudi razliko med Bergsono-
vim in Husserlovim pojmovanjem in-
tuicije (str. 97—106); poskuša povezati
fenomenološko in marksistično znanost
o književnosti (str. 115—123). V tem
zadnjem primeru se zavzema za to, da
bi tudi v marksistično pojmovanje
umetnosti vključili »imanentno« gleda-
nje na literarni tekst. Ce odštejemo
ahistoričnost in še nekatere skrajnosti
fenomenologije, se po avtorjevem mne-
nju njeni rezultati lahko uspešno upo-
rabljajo tudi v marksistični znanosti.
Ta problem vsekakor zasluži širšo ob-
ravnavo, pa tudi v tej obliki bi bilo
potrebno poudariti, da marksizem ne
more sprejeti osnovnih izhodišč feno-
menologije — če naj ta ostane to, kaj
je — temveč le določeno in zelo izde-
lano terminologijo.
Ce gledamo knjigo na ta način, se
pravi v globalu, površinsko in površno,
če želimo le pregledati njene rezultate,
jo le resumirati, se nam prikaže v do-
slej približno skicirani podobi : kot
odlična, dragocena, zanimiva, poučna,
pregledna, dobro informirana študija s
področja estetike in zgodovine literar-
ne metodologije. Opisuje nam neko
metodo, katere pomen večkrat poudar-
jajo, njena narava pa doslej ni bila
opisana in znana. Ce pa se v knjigo
poglobimo in se začnemo spraševati o
njenih metodoloških izhodiščih, bomo
ugotovili, da nam Konstantinović po-
skuša predstaviti na zelo tradicionalen
način metodo, kateri tudi sam (in še
preveč) pripisuje izvirnost, modernost,
bistveno novost. Naš avtor si zgradi
neki vzor(ec)-estetiko, neki model-
estetike v duhu Husserlovih idej, in
potem to estetiko postavi kot merilo
vseh fenomenoloških poskusov, ki so
bili izvedeni pod direktnim ali indirekt-
nim Husserlovim vplivom. Prikaže nam
zgodovinski razvoj fenomenologije, pri-
merjajoč jo nenehoma z izvirno Hus-
serlovo filozofijo. Rezultat vzporejanja
je opis zgodovinskega razvoja fenome-
nološke ideje in ta indirektna pot is-
kanja osnovne strukture nasprotuje
duhu Husserlove fenomenologije in
njegovemu metodičnemu postulatu
(»vrnitev k stvarem samim«). In ven-
dar česa takega še ne smemo razumeti
kot »tragični moment« Konstantinovi-
čevega razlaganja pojavov: bolj ali
manj nas lahko začudi to, da avtor
ne sprejema osnovnega Husserlovega
izhodišča, kljub nenehnemu vztrajne-
mu afirmiranju ravno njegove orto-
doksne misli (čim bolj je pri nekem
avtorju opazen odmik od Husserla,
tem manj prostora dobi ta avtor v knji-
gi, ne glede na njegovo stvarno razu-
mevanje literature). To nas lahko začu-
di, pa vendar ne smemo interpretator-
ja prisiliti, da bi sprejel metodološka
izhodišča avtorja, ki ga obravnava.
Pričakovati je torej, da bo postal
Husserl s svojo osnovno metodološko
orientacijo v spoznavanje bistva (biti)
vzor(ec) tudi interpretatorju te orien-
tacije; če se kaj takega ni zgodilo, lah-
ko le obžalujemo, ne moremo pa inter-
pretatorja obsojati. Je pa tudi nekaj,
kar je našega avtorja prisiljevalo k ne-
čemu čisto drugemu, kot je primerja-
nje fenomenoloških poskusov s Husser-
lovo mislijo: to je sam naslov študije.
Ker gre za določen (fenomenološki)
pristop h književnemu besedilu, je av-
tor dolžan vzporejati estetsko teoretič-
ne (fenomenološke) ideje z estetsko
realnostjo umetniškega dela, umetni-
škega doživetja in ustvarjanja. Konstan-
tinović je upošteval le idejne (filozof-
ske) motive in spodbude ortodoksne
fenomenologije in je popolnoma zane-
maril neposredno izkušnjo (doživetje)
umetnosti. Sel je po poti iskanja vseh
mogočih referenc fenomenologije kot
filozofske metode in vse premalo po
poti spoznavanja bistva literarne me-
tode.
Ko beremo Konstantinovičevo knji-
go, se nam zastavlja vprašanje: kako
to, da je metoda in teorija, ki je od
vsega začetka in samo filozofskega iz-
vora, tako primerna književnemu tek-
stu? Ali je res znanost o književnosti
tako samosvoja, kot nam jo opisuje
avtor, če so filozofske metode pre-
prosto aplicirane na književno delo?
Husserl res nekje pove — in Konstan-
tinović to poudari — da je fenomeno-
loška ideja zelo sorodna umetnosti. Pa
tudi praksa je pokazala, da je »vrnitev
k stvarem samim« zelo primerna za-
hteva tudi za literarno teorijo. Vpra-
šanje pa ne izgine, ostaja odprto, ker
Konstantinović ne potegne tistega raz-
vojnega loka, v katerem bi bila že zelo
jasno zarisana konformnost naziranj
fenomenologov in modernih umetni-
kov (od Baudelaira sem). Knjiga nam
ne pojasni, da je bil teren literature že
pripravljen, razrahljan za sprejem no-
vih idej. Konstantinović sicer izdela
paralelo med fenomenologijo in ekspre-
sionistično poezijo, ki se pojavlja isto-
časno kot fenomenologija. Paralela je
zelo podrobna in zanimiva, kaže na
neko gotovost, ki meji na simpatičen
in tej knjigi tako potreben pogum, za-
kaj tu je avtor res »na svoji zemlji»
(po poklicu je namreč profesor za no-
vejšo nemško književnost na beograj-
ski univerzi). In vendar, paralela po-
kaže ravno to, kar drugače lahko samo
slutimo, kar pa ni v prid študiji: Kon-
18
stantinović pripisuje ekspresionizmu
ravno tako revolucionarno, ravno tako
novo, moderno vlogo, kot jo ima feno-
menologija v filozofiji. To pomeni, da
je ekspresionizem dvignjen na nivo, ki
se ne da dokazati: moderna lirika se
je začela dosti pred ekspresionizmom,
naš avtor pa vse nove tendence pripi-
suje ekspresionizmu samemu ter nam
ga predstavlja kot pojem modernega
v umetnosti. Ne raziskuje kontinuitete
v liriki; zdi se mu, da so analogije med
liriko in filozofijo važnejše in močnej-
še, kakor analogije med različnimi no-
vodobnimi — izmi. Poudariti pa je tre-
ba, da je usmerjenost k prikazovanju
duhovnega, nestvarnega, neobjektivno-
ga sveta v liriki prisotna že od Malar-
meja sem in je analogna fenomenolo-
škemu odrekanju površnemu, čutnemu,
doživetemu, stvarnemu svetu.
Na prvi pogled je ta moja pripom-
ba h Konstatinovičevi paraleli med ek-
spresionizmom in fenomenologijo ne-
upravičena, ni na pravem, na svojem
mestu : avtor lahko kontinuiteto pred-
postavlja, le da hoče zdaj, v tem tre-
nutku, poudariti analogije, podobnosti,
ki jih med različnimi duhovnimi de-
javnostmi ustvari makrostruktura časa.
Pripomba pa vendar mora ostati, ko
ugotovimo, da so se avtorju zaradi za-
menjavanja kontinuitet v književnosti
in v misli o književnosti porodile še
nekatere napake, ki — med drugim —
onemogočajo Konstantinovičevo željo,
da naj fenomenološka metoda ne bo
ekskluzivni, edini pravi, edini možni
pristop h književnemu besedilu. Feno-
menologijo je treba — pravi avtor —
dopolniti in obogatiti tudi z drugimi
in drugačnimi metodološkimi principi.
In kako naj verjamemo v to verbalno
»širokosrčnost«, ko pa avtor vse rezul-
tate modernega pristopanja k literar-
nemu delu pripisuje izključno fenome-
nologiji? Nič ne de, če tudi sam spo-
zna, da se je marsikatero moderno na-
ziranje rodilo mimo Husserla: po nje-
govem mnenju si lahko fenomenolog
tudi »slučajno«, »nevede«, «ne da bi se
tega zavedal«. Sam omenja Hofmann-
sthalova razmišljanja o jeziku kot so-
časna Husserlovim (ne da bi bila na-
stala pod njegovim vplivom) in vendar
zaključi, da je »celoten premik k spo-
znavanju novih dimenzij jezika iniciran
(podčrtala M. M.) šele s fenomenolo-
škimi raziskavami E. Husserla«. Že
Mallarmé je povedal : »pesnik prepušča
iniciativo besedam«. Napisal je tudi
dosti besed o magiji jezika, o njeni na-
ravi in njenem pomenu. Nihče ne more
oporekati, da je klasična fenomenolo-
gija res usmerjena v detajlno analizo
jezika, toda razmišljanje o jeziku je bi-
lo na neki način prisotno v misli o po-
eziji in v poeziji sami že dobrih pet-
deset let prej, če sploh odštejemo dvo-
me, ki jih je glede jezika izražal že Di-
derot. Dejstvo, da je fenomenološka
metoda, ki po izviru pripada filozofiji,
postala tako ustrezna, tako »imanent-
na« književnemu besedilu, potrjuje
predpostavko, da je v književnosti in
razmišljanju o književnosti našla nad-
vse pripravljena tla, da ji je ta že od-
prla probleme, ki so jih potem Husser-
lova in podobna razmišljanja s svojo
razvito, bogato, precizno terminologijo
s svojo imaginacijo in redukcijo spo-
znala v njihovem bistvu. Niti Bergsona
niti Croceja ne moremo uvrstiti med
fenomenologe, a oba sta prispevala k
ustvarjanju ugodne klime za sprejem
nove metode. Konstantinovič se je
oprijel gnoseološke pozicije historizma
in bil tem bolj dolžan zarisati razvojne
silnice v literarni teoriji in literaturi, ne
samo v filozofiji.
Druga, zelo pogosta trditev, ki se na-
naša na dosežke fenomenologije, je:
vsako postavljanje umetniškega dela v
ospredje, vsaka minuciozna analiza je
plod fenomenološkega naziranja. Spet
trditev, ki je ne moreš spodbiti, ki
pa v tako radikalni obliki ne drži. Ori-
entacija k predmetu je razen orientaci-
je k jeziku res bistvena za fenomeno-
logijo, le da so bile iste usmeritve zna-
čilne tudi v drugih literarnih teorijah.
Za fenomenologijo je bistveno, da ra-
ziskuje predmet v naši zavesti, in to
Konstantinovič tudi podčrtava, le da
se mu večkrat izmakne razlika med
splošno novodobno, moderno orientaci-
jo k predmetu in specifično fenomeno-
loško, Orientacija k predmetu je osnov-
ni pogoj za avtonomno znanost o lite-
raturi, in težnja k osamosvajanju se je
vsesplošno začela že v prejšnjem sto-
letju (lirika, lingvistika) ter je brez
nujne specifikacije ni mogoče poudar-
jati kot bistveno lastnost fenomenolo-
gije.
Vse kaže, da so tovrstne napake po-
sledica pojmovanja fenomenologije na
ne dovolj kompakten, ne dovolj eno-
ten, prej bi se reklo parcialen način:
ko vzporeja različne fenomenološke
poskuse z osnovno orientacijo, dela to
tako, da postavlja celoto proti delu:
fenomenološke poskuse Pfeifferja, G.
Müllerja, Steigerja, Kayserja ali Kauf-
manna sooči samo z eno od lastnosti
ortodoksnega Husserlovega koncepta.
Seveda je potem vsak od omenjenih
avtorjev nekako reinterpret fenomeno-
logije, nobeden ni dosledno zvest Hus-
serlovi zamisli; mogoče pa je treba pot
obrniti, mogoče je vse to, kar so ustva-
rili omenjeni avtorji, skupaj s tistim,
kar sta počela Ingarden in Conrad,
mogoče je šele vse to skupaj osnova,
iz katere je treba potegniti neko eno-
vito konstrukcijo, strukturo fenomeno-
loške metode. Zakaj če fenomenologijo
istovetimo samo z nekaterimi njenimi
lastnostmi, potem se nam lahko zgodi
tisto, kar se je zgodilo Konstantinovi-
ču: vzporejajoč stilistično in fenome-
nološko metodo, nam pove, da so nju-
ne meje in možnosti iste, kar seveda
ne more držati: stilistika je omejena
zaradi svoje izključne orientacije k je-
ziku, fenomenologija pa ni samo ori-
entacija k jeziku.
Na koncu se je treba vprašati po de-
finiciji fenomenološke metode. Najdemo
jo že na strani 45: »Fenomenologija ni
znanost o fenomenih niti metafizični
idealizem, ampak bi morala biti (zna-
čilna modalna oblika: pojavlja se kot
odsev neke zamišljene estetike — vzor-
(ca) pot k odkrivanju fenomenov,
metoda, spoznavanja njihovega bistva,
njihove biti, njihovih zakonitosti, nji-
hove strukture, opazovanje predvsem
in izključno iz naše zavesti ter skozi
pozorno analizo tistega, kar se v naši
zavesti odraža«. Lahko rečemo, da ima
definicija tri dele: prvi govori o feno-
menu, drugi o bistvu (biti), tretji pa o
naši zavesti. Takoj je treba pojasniti,
kaj v konkretni situaciji pomenita poj-
ma fenomen in bistvo, Konstantinovič
ju je zelo podrobno opisal: fenomen
je celo pojasnil s celo vrsto različnih
pomenov, ki jih je ta beseda imela od
Kanta do Heideggerja. Nas pa mora
predvsem zanimati Husserlova defini-
cija fenomena. Ta pravi, da je fenomen
»zavest o nečem«, ki intendira nekaj
»predmetnega«. In še: fenomçn je ved-
no v zvezi z neko kompleksnostjo ter
pomaga psihičnemu subjektu pri od-
krivanju te kompleksnosti. Fenomen je
torej nekaj »brez realnih lastnosti«, ne-
kaj »nesubstancialnega«. Tem težji je
odgovor na vprašanje: kaj je bistvo
fenomena? In v definiciji vztraja Kon-
stantinovič ravno pri odkrivanju tega
bistva ter obenem pojasnjuje — torej
že v definiciji — kaj si predstavlja pod
pojmom bistvo : to je zakonitost, struk-
tura fenomena. Husserlova definicija
bistva (tisto, kar je identično, invari-
antno, tisto, kar v principu naredi iz
predmeta ravno to, kar ta predmet je)
nas napoti v negativni eksperiment kot
naravnost nezgrešljiv način odkrivanja
bistva umetniškega dela: če odštejem
vse, kar je spremenljivo, kar variira,
kar ni splošno, se pravi vse tisto, kar
recimo lahko odvržem iz romana, ne
da bi se ta roman bistveno spremenil,
dobim bistvo umetniškega fenomena,
ki ga imenujem roman, Heidegger ne
verjame tako zanesljivo v možnost fik-
siranja bistva nekega fenomena. On nas
pouči, da si pod besedo bit ne more-
mo misliti ničesar, da je bit določena
kot samoprikazovanje in intuitivno do-
življanje predrefleksivnega smisla re-
či, kot slutenje izvirnega dogajanja ti-
stega, kar »je«. Heideggrova definicija
bistva torej pušča širše možnosti umet-
niškemu delu, interpretator j u in bral-
cu: od interpretatorja ne pričakuje
»zadnje« resnice o delu, bralcu pušča,
naj delo, naj bistvo umetniškega v de-
lu dojame sam, interpretator naj mu
le opisuje (trajen proces) značaj in
pomen tistega, kar v delu »je«.
Če torej teče beseda o preciziranju
pojma bistvo na način, ki bi najbolj
ustrezal zahtevam umetniškega v umet-
nosti, ne moremo mimo Heideggra.
Šele on je o tem pojmu razmišljal
na način, ki najbolj ustreza značaju
umetnosti (ne vztraja pri dojemljivosti
bistva (umetnosti), temveč pri njego-
vem nenehnem p'rikazovanju). V tej
luči pa postane problematično vztra-
janje našega avtorja samo pri prvi,
klasični Husserlovi fazi, Konstantinovič
nam pojasnjuje, da je omejitev upravi-
čena, ker je »kasnejša faza v znanosti
o literaturi že točno metodološko do-
ločena«. Tega, da smo doslej šli mimo
prve faze, je krivo dejstvo, da je »fe-
nomenologija kot filozofski nauk zelo
zapleten in težko pojmljiv kompleks
pojmov«. Razen tega je »faza čiste fe-
nomenologije v razvoju posameznikov
pogostokrat le sprotna postaja, katere
se niti sami ne zavedajo in hitro prei-
dejo v eksistencialistično interpretaci-
jo umetnosti«. Razlogi so, kot vidimo,
zunanji, in še če bi jih vzeli resno,
bi bil pomen fenomenologije precej
pod tistim nivojem, na katerega jo je
postavil sam Konstantinovič v nadalj-
njem tekstu. Fenomenologija je v štu-
diji dobila zelo visoko oceno in mesto
in očitno je, da ji to mesto pripada le,
če imamo v mislih klasično in reinter-
pretirano fazo. Tudi Ingarden, ki ga
Konstantinovič obravnava zelo podrob-
19
no kot najboljšega Husserlovega na-
slednika, se ni odrekel iskanju eksisten-
cialnih modalitet. Podoba je, da ima
avtor v mislih pomen celotne fenome-
nološke metode, razlaga nam pa samo
njeno prvo fazo.
Podpreti je treba avtorjevo prizade-
vanje, da afirmira fenomenologijo kot
metodo, ki — čeprav izhaja iz kontra-
diktornih filozofskih premis — prinaša
kompaktne, tvorne, minuciozne instru-
mente za raziskovanje umetnosti. Po
eni strani je knjiga zelo dobro obve-
ščen vir fenomenoloških izhodišč (v
zgodovinsko-gnoseološkem, ne bitnem
in bistvenem pomenu), po drugi pa se
trudi, da bi izvajali čimbolj spodbudne
zaključke, koristne za praktično vred-
notenje umetniških del. In zdi se, da
ravno to prezentiranje možnosti, ki jih
odpira fenomenologija znanosti o lite-
raturi, obvezuje tudi bodoče razisko-
valce. Pri tem bo vsekakor potrebno
nenehno vzporejanje adekvatnosti me-
tode v odnosu do umetnosti in ne v
odnosu do izvirne Husserlove ideje.
MIXED-MEDIA
III
BORA ĆOSIC
DADO
V zimi leta 1953, ki je bila zelo mr-
zla, sem se vzpenjal na podstrešje neke
hiše v ulici Strahinjiča bana; tu je
živel v sobi z nezasteklenimi okni
Dado Durič, lumpenproletarec, kepec-
filozof, »človek iz jekla«, ki mu ele-
mentarne sile ne morejo do živega, in
končno eden najboljših slikarjev, kar
jih poznam. Prostor, v katerem sem
se pogovarjal z Dadom, ne da bi stekel
plašč in ne da bi sedel (ker ni bilo sto-
la), o smislu »vsega tega«, kar naj
postane vsebina slikarstva, umetnosti,
interier tega najinega nedeljskega po-
poldanskega eseja, si je mogoče prikli-
cati tudi po več letih v spomin; v sobi
se je nahajalo ogrodje postelje (razen
mreže ni bilo na njej ničesar), nekaj
slik na kupu, obrnjenih k zidu, miza,
ki je bila že brez barve. Na mizi je bila
kletka brez ptice, dve lobanjici mislim
da glodavskega porekla in prastara
razglednica z rožnatim, bradatim Fau-
stom avstroogrskega tipografskega po-
rekla. To je bilo absolutno vse in kakor
koli se trudim, da bi iz teh elementov
sestavil neko »podobo« Dadovega živ-
ljenja, nekakšen prikaz njegovih »raz-
mer« na asketskem začetku kariere, mi
vse razpada v popoln nesmisel, saj se
s pomočjo teh šestih predmetov ni
dalo »živeti v realističnem, praktičnem
in pragmatičnem pogledu« niti en dan.
Glede na to, da je bil Dado otrok na-
rave, nezlomljiv fizikus, ki mu »nič ne
more« ne glad in ne mraz, se je verjet-
no odločit, potem ko je zanemarit
praktično stran »problema«, da bo ži-
vel na »simboličen«, sintetičen način.
Pokrit s kratkim plaščem, ki ga je ste-
kel s sebe, in skrčen na svoji postelji-
mreži, je moral Dado v tem popolnoma
praznem prostoru sanjati o mnogo-
predmetnem, natrpanem svetu, ki se
je kmalu pričel kazati na njegovih
platnih. Faust z avstroogrske pocukra-
ne razglednice je bit nekakšna njegova
legitimacija, program, podoba filozof-
sko-estetskih preobrazb, ki so ga ča-
kale. Lobanjice gtodavcev niso samo
označevale ideograma smrti, ki ji je
Dado najbolj dobesedno kazal »dolg
nos«, ampak tudi vrhunsko temo nje-
govega slikarstva, temo razgaljanja.
(Že tedaj je naslikal svojega Modrega
kolesarja, ki se razliva na pozamente-
rijske podrobnosti, iz katerih je sestav-
ljen, sliko, ki je skušala pokazati, kako
se vse, pa tudi kolesar, lahko razstavi
na sestavne dele »brez krvi« kakor
kakšna mehanizirana, večdelna lutka.)
Preostane še kletka, spet simbolična
stvar, predmet ki ne služi svojemu
namenu, temveč opominja in brani s
svojo prisotnostjo smisel svobode, ki je
Dadu tako ljuba.
Ta dadovski inventar, ta simbolična
kritika ne umetnosti, ampak »okolja«,
ki jo pogaja, kaže »čisto stanje« eksi-
stence, ne njegovega vsakdanjega toka,
ampak njegov praznični, kategoriatni
videz, ne njegovo obliko, ampak nje-
govo bistvo. Ko je zamišljal svoj sme-
tarski kozmos, svojo košmarsko civi-
lizacijo, v kateri se prelepi svet dvaj-
setega stoletja kužno razteka na lastne
dele, je za povračilo živel »kot na sli-
ki«, v praznem prostoru, v ničemer. Ta
faustovski dogodek, ta zmešnjava pod-
ročij, ta inverzija življenja in umetno-
sti se je odigravala kot rečeno pozimi
leta 1953.
Trinajst let pozneje, jeseni 1966, ko
sem odšel na zdaj že znano pristavo
Herouval, sem ugotovil, da je Dado
samo kvantitativno obogatil in pro-
storsko razvil svoj simbolični način
življenja, ki ga je doktrinarno zastavil
v ulici Strahinjiča bana. Šel je mimo
najbolj oguljenih navad civilizacije
(elektrika, vodovod, telefon) kakor mi-
mo stvari, ki zaslužijo, da jih zanemar-
jaš, ko se je pred več leti nastanil v
tem blatnem področju, gozdnem, čistem
in strašnem, mimo platan, ki jih je
spet preskrboval s personalom svoje
podzemeljske civilizacije, s spominom
povratnika iz pekla, in poslikoval vsak
košček te posesti, da bi tako artistično
organiziral in estetično preobrazil vse,
kar je bilo mogoče v kompleksu teh
20
prostranih prostorov spraviti pod črto
Icrcacije in ustvarjalnosti. Ko sem sto-
pal skozi ta labirint sob, se vzpenjal po
škripajočih stopnicah in pogledal na
podstrešje, nisem prenehal odkrivati
vedno novih delov te prostorne hiše-
slike, tega prismojenega dvorca-skulp-
ture, napravljenega iz blata, odpadkov,
ideogramov, simboličnih predmetov,
uničenega pohištva, ognja in misli ge-
nija. Dadova francoska hiša je kot ne-
kakšno zapuščeno skladišče po selitvi,
iz katerega so znosili glavne stvari,
medtem ko so ostali samo sledovi šal
tistih, ki so v njem delali, po zidovih
je polno risb, polno je zgotovljenih
Skulptur, odsluženega in »slikarsko«
dodelanega pohištva, onesposobljenih
lutk, ogledal iz Drugega cesarstva, na-
gačenih živali, ameriških spominkov in
stol-voziček, »ki je pripadal sekretarju
Napoleona III za njegove sprehode po
Luksemburškem parku« in ki ga je
pred kratkim kupil na neki licitacij'.
Dado zelo poredko zapušča svoj atelje,
ki ga ima v sosednjem poslopju, in ta-
ko je v teku dolgih let tega prostovolj-
nega izgnanstva z minuciozno izvede-
nimi risbami krasil zidove in podboje,
spreminjajoč madeže, razpoke in dru-
ge okvare na ometu na čisto Iconar-
dovski način v elemente in sestavine
svoje linearne igre. Vsekakor bi se dalo
našteti nekaj tisoč risb, s katerimi je
Dado napolnil notranjost neke stare
zidne ure, s katerimi je prekril dve
strašljivi kvazi antični glavi, številne
lutke-modele svojega slikarskega vsak-
danjika, največkrat obglavljene ali ka-
ko drugače iznakažene. Dado je, neza-
dovoljen s tistim, kar je napravil na
neki sliki, začel polniti z risbami tudi
njen okvir, s čimer je slikovito pokazal
ekspanzijo umetnosti, ki ji gredo meje,
omejitve, »okviri« na živce. Po okoli-
ških močvirjih je lovil razne živalce,
v glavnem spet glodavce, jih prepariral
in potem postavljal na različna mesta
po hiši, na predmete, najbolj pa na
neko šolsko mavčno oprsje, podobno
našim »Njegošem« in »Karadžičem«, ki
so, če se spomnimo, glavni mediji pri
mučeniških urah risanja naših osnov-
nošolcev. Na tega francoskega »Njego-
ša« z odlomljenim nosom je Dado iz-
ločal številne rezultate svojega zbirav-
stva in je tako ustvaril pravo herou-
valsko božanstvo, pejorativno razum-
ljeno, penatsko utelešenje hišnega
varuha, ki je bilo strašno, smešno in
obenem sintetično. Ne da bi imel še
kakšno željo razen te po slikanju, je
Dado s svojo razvejano risbo, s to
edinstveno »sliko«, ki po malem pre-
kriva ves njegov gauguinovski azil, ves
ta rajski hlev in obljubljeni grad,
vendarle na tem, da uresniči celovit
artistični univerzum, življenje v sliki, z
eno besedo schwittersovski merz.
KUHAR IZ ATTIGNYJA
V tej isti dadovski novi domovini, v
Attignyju, starem »merovinškem kra-
ju« s slavno, a devalvirano preteklost-
jo, prepuščenem provinci, so zabeležili,
pred vsemi J. H. Sainmont in člani
»patafizičnega društva«, verni sencam
kralja Ubuja, obstoj Camilla Renaulta
(1866—1954), slaščičarja, aranžerja,
»skulptorja«, a najbolj točno »ustvar-
javca« absolutno ločenega, ozdravlje-
nega, umetnega sveta. Ta zelo lepi pa-
riški kulinar, graditelj bajeslovnih tort,
arhitekt tolčenih zgradb in nadvse
zanosnih jestvin, ta praktik gargantu-
jevskih gostij ni bil nič manj spreten
v organizaciji »konkretnih prireditev«,
ki so bile (glede na to, da je bil isti
Renault človek z neizmernim gnusom
pred oboroženo silo in religijo, a prav
tako tudi velik ljubitelj tistega, kqr je
v cerkvi in vojski dekorativno) zaradi
svojega aranžmana najbolj podobne
procesijam oziroma soldaškim para-
dam z vsemi pripadajočimi in popol-
noma neskončnimi rekviziti. Taisti ure-
jevalec maskiranih predstav je bil
poznan tudi po drugem: znal je pogna-
li konje preko ovir skupaj z vozmi,
kakor je bil tudi med prvimi, ki so v
Attignyju imeli avtomobil, in to lese-
nega. Končno, po letu 1934, kar pome-
ni v pozni starosti, je pričel Renault
ustvarjati svojo attignyjsko galaksijo,
sestavljeno iz »umetnih« zgradb, ljudi
in živali, ki je živela skoraj tri deset-
letja svoje miksirano metaživljenje med
stvarnostjo in videzom, med snom in
budnostjo, tako da je bila v najbolj do-
besednem pomenu »umetnost« in stvar-
nost hkrati. S tehniko »prostorskega«
kolaža je gradil Renault svoje beton-
sko drevje, ki je bilo vendarle obleče-
no v »pravo« lubje in je imelo avten-
tične veje, vsajene v cementno osnovo.
Njegovi narejeni »someščani« so imeli
kot oživeli akterji Rousseaujevih slik
prav tako predpisana oblačila kakor
tudi vrsto »pravih« podrobnosti: sve-
čenik je držal v rokah pravi obrednik
(iz kože in papirja), vodnar pravo ve-
dro, in tudi pri »živalih« je imela
stvarnost svoj delež: prava volna na
»ovcah«, rogovi na »jelenih« itd. Tako
je bil sestavljen ta kozmos iz starih
štedilnikov, gnojnih veder, kant in
ogrodij koles, rešetk in vsakršne ropo-
tije, rajski predel, »naseljen«, »stvaren«
in celovit, vrhunec katerega je pred-
stavljalo integralno slikarstvo »hiše«,
do podrobnosti »narejene« po artistič-
nem, estetičnem, ne gradbeniškem na-
črtu. Popolnoma enako, kot je pozneje
poslikal Dado vsak centimeter svoje
pristave, je pričel Renault s slikarijami
zgodovinskih osebnosti in z odpadkom
podobnimi poizkusi iz preteklosti (celo
starimi dijaškimi) oblagati to neverjet-
no stanovanje. Pohištvo in vsi pred-
meti so bili prav tako plod tega moj-
zesovskega opravila ob dejstvu, da
zmes, »material«, iz katerega so bili
grajeni, nikoli ni bila do konca odkrita,
dasi je po trditvi umetnikovega vnuka
šlo za združitev »papirja in moke«, ki
se je izkazala za zelo dobro. V njegovi
lasti so se nahajale izpričane osebnosti,
kot je Petain, Mistignette ali logar
Bouvel, pa tudi druge, apokrifne, kot
je »General« (z glavo iz lonca), mille-
tovski par »Angelus« in »Gospodarica«.
Ce je že bila kakšna »stiliziranost« v
vsej tej vasi-galeriji, se je nahajala v
dejstvu, da so bile vse stvari, »ljudje«
in »živali« za nianso pomanjšane, kar
je bilo pogojeno z avtorjevo nizko
rastjo. Od 1954. je plemeniti barbari-
zem attignyjske otročadi razmetal vso
to supercivilizacijo, od katere je ostalo
danes manj kakor od pompejskega ce-
sarstva.
POST.'VR SHEVAL
Ko je odšel poštar Ferdinand Sheval
na sprehod, je našel čuden kamen, po-
doben živalci. Ker se je to ponovilo, se
je poštar, prepričan, da gre za prst
usode, vrgel na zlaganje podobnih
petrografskih darov narave. To je bilo
leta 1879 in čez nekaj desetletij je na-
stalo nekaj najbolj nenavadnega na
področju konkretne umetnosti: kom-
pleks jamske trdnjave, dvorca, ročnega
izdelka v nekaj nadstropjih s stebrišči,
prelepimi fasadami in terasami, ki so
združevale jamsko-biblijsko, gotsko in
predvsem baročno prakso, kar vse je
bilo naseljeno s kamnitimi kipi repre-
zentativnih razmer, z evangelisti, z m'-
tičnimi živalmi in končno tudi z nena-
vadno prav tako kamnito floro.
Ž1VL.IENJE-MAKETA
Tudi Mondrian je ustvaril nekakšen
abstraktni prostor in to ne tistega s
svojih slik, pač pa iz svoje sobe. Ne-
znano je, s kakšnimi sredstvi, s kakšno
disciplino je Mondrianu uspelo vzgojiti
to akvarijsko čisto in aseptično okolje,
21
v katerem ni mogel obiskovalec odkriti
nikoli niti znakov nereda niti najmanj-
šega prahu, kar vse je dajalo vtis pro-
gramatske eksistence, zapiska, makete,
eseja, ki se je nahajal tukaj namesto
življenja. Po pričevanju Michela Seu-
phora je bilo to nekaj zelo podobnega
aktivni mumificiranosti, življenju post
mortem, v katerega je bil avtomatično
pritegnjen vsak navzoč prijatelj; stalna
zagrobna, spiritistična seansa brez dik-
tata stvarnosti, natančno negovana,
dogmatsko vzpostavljena, kjer bi lah-
ko pričakovali prebogato neurejenost
vsakdanjosti; vse to skupaj postane
bolj opravičljivo in bolj jasno, ko se
spomnimo na Mondrianovo članstvo v
tistem misterioznem holandskem teo-
zofskem društvu. To doktrinarno de-
zerterstvo iz stvarnosti, ki se ga ne da
premakniti niti z dejstvom, da je živel
slikar dokaj realistično »ob soku in
krompirju«, ta geometrizem, ki mu niso
bili podrejeni samo dogodki na slikar-
jevem platnu, pač pa tudi oni drugi
iz njegove privatne, osebne situacije, je
premaknila ena sama arabeska, en sam
baročni, četudi še vedno artistični,
umetni (in do »lesenosti« stilizirani)
element: njegov igralski, plesni zanos.
Na tem istem poligonu abstraktne či-
stoče in nezemeljskosti so v okolišči-
nah absolutne »odsotnosti« zatekali
Mondriana, kako je še pri šestdesetih
letih plesal sam, na strašen, nečloveški
in »lesen« način ob rdeče pobarvanem
gramofonu. Ta mrtvaška solo partija,
ta lutkarska, marionetna figura geome-
trijskega obnovitelja slikarstva in lju-
bitelja ravne črte ni poleg vse doktri-
narnosti na področju življenja samo
nudila roke premišljeni nedisciplini
sodobnega happeninga, pač pa je
vključevala tudi zmožnost kroga, kri-
vulje oziroma jajca Pietà Haina. To je
med drugim jasno predvideval že Seu-
phor: »Ničla je jajce, a jajce vsebuje
kal vseh stvari. Mondrian torej slika
veliko praznino, nič, in v ta nič iskreno
barvo, ki je čista kakor nič: afirmacija
vsega.«
VIZUALNE UMETNOSTI
Heretično nepovezane
misli o tradiciji
in umetnosti
IVAN SEDEJ
Za začetek aksiom: varstvo kultur-
nih spomenikov je potrebna družbena
dejavnost, tudi če mislimo, da je treba
tradicijo popolnoma zanikati. Kariki-
rano lahko rečemo tudi: spomenike
preteklih obdobij moramo (včasih) va-
rovati zato, da jih lahko konfrontiramo
s sedanjostjo. Če hočemo tradicijo za-
nikati (tudi v celoti), jo moramo spo-
znati in poznati. Lahko celo trdimo, da
je zanikanje tradicionalnih vrednot
neke vrste reakcija in strah elite pred
vulgarizacijo skrivnostne Umetnosti, ki
so jo do včeraj razumeli, ocenjevali in
razlagali le Svečeniki, Teoretiki in Po-
znavalci.
Dandanes je pojem tradicije in stila
prevzela tudi potrošnja. Srednji druž-
beni sloj se je pričel navduševati za
starine. Cvete trgovina s pravim in po-
narejenim stilnim pohištvom ter prein-
terpretiranimi stilnimi predmeti. Staro
pohištvo, slike, skrinje itd. niso več
sinonim zaostalosti, marveč so postali
statusni simboli. Ker oa je zanimanje
(zanje) vedno širše in že v vsaki me-
ščanski sobi srečamo, če ne drugega,
vsaj star kolovrat, je »elita« spet iz-
gubila enega svojih ekskluzivnih sim-
bolov.
Kavarniško jamranje nad vulgarnimi
uničevalci starin je dandanes smešno.
»Esteticistično« sprenevedanje o izgub-
ljanju »biserov« na-še ljudske umetno-
sti in arhitekture pa je zašlo tudi v
pogovore neposvečenih. To so stvarv
o katerih dandanes kramljajo obrtniki,
tehniki, gospodinje, gostilničarji, teh-
nični direktorji, upokojeni politiki, po-
slanci, call-giris itd. Razlagalec tradicij
in njih varuh se čuti ogoljufanega. Zato
si je izmislil novo parolo : Umetnost,
tradicija je mrtva!
Z mrtvo umetnostjo in tradicijo pa
lahko vnovič šokirajo sogovornike (po-
slušalce) le Posvečeni. To je nova ob-
lika pogovora in pisanja, ki mu obrt-
nik, poslanec in gospodinja niso kos,
to je spet duhovita provokacija, ki raz-
burja preproste duhove, da sprožijo
celo parlamentarna vprašanja.
Pri vsej stvari pa gre končno le za
oživljanje starih poizkusov in manife-
stov, le z drugačnim predznakom.
Čutiti pa je predvsem histeričen strah
pred demokratizacijo posvečenih stvari
(Umetnosti in Tradicije). Spet imamo
umetnost za ljudstvo, umetnost za t. i
srednji sloj in umetnost (ne-umetnost)
elite.
Ker je poplava publikacij o likovni
umetnosti vseh časov pridrla tudi v do-
move, kjer so včasih govorili le o
grehih sosedove Tončke in o plačah,
ker so umetnost, tudi tisto najbolj
vzvišeno, pritegnili v program množič-
nih komunikacij, je skrivnosti vedno
manj. Ko je obesil barvno reprodukcijo
Cezannove podobe v svojo delavnico
tudi čevljarski mojster, je nekdanjega
objokovalca vulgarnosti oblila zona.
Izgubil je tla pod nogami, njegove raz-
lage in interpretacije niso več mističen
obred, marveč berilo, ki ga z malo
truda razume vsak srednje izobražen
in načitan proizvajalec. Zato se je Sve-
čenik umaknil v duhovitost paradoksov
in razglabljanja o ne-umetnosti in mr-
tvi umetnosti. Umetnost ni več Umet-
nost, ker je prišla v kremplje vulgarnih
slojev, ker je postala dostopna vsaki
»boljši« gospodinji.
Detronizacija mitov je prinesla zbe-
ganost tudi v praktične, aplikativne
dejavnosti: vzemimo kar spomeniško
varstvo. Ker je starinskih predmetov
le premalo za vse, ki bi radi okrasili
svoj dom ali okolje z nečim tradicio-
nalnim, se je pojem »spomenika« bo-
hotno razširil. Spomenik, ki naj bi ga
očuvali zanamcem in sebi, je postala
prav vsaka vegasta bajta, vsak starejši
kamen, vsak kozolec, jarem ali kolov-
rat. Psihoza gre celo v strokovnih kro-
gih tako daleč, da zahtevajo, naj bi
celo nove hiše (recimo na Gorenjskem
in na Krasu) gradili v »starem stilu«,
z malimi okenci in kamnoseškim de-
korjem, pač zato, da bi ohranili »na-
rodno« tipiko in tradicijo. Dejavnost
(varstvo kulturnih spomenikov), ki se
nekontrolirano bohoti v tako širino,
pa k sreči kaže (po znamenitem Par-
kinsonovem zakonu) vedno manjšo
učinkovitost. Vedno več je administri-
ranja in programiranja in vedno manj
konkretnih konservatorskih akcij. Za-
to poleg tistega, kar lahko propade,
propadejo tudi unikalne priče, ki so
ključnega pomena za nacionalno kultu-
ro in zgodovino ter posamezne znan-
stvene (strokovne) discipline.
Tako stanje stvari pa navdušuje tako
elitnike kot komercialiste, ki gledajo
na zemljišče in arhitekturo kot na ob-
jekt za manipulacijo, špekulacijo in
drago (dobičkonosno) zazidavo. Stvar
pa ni preprosta — gre tudi za dialek-
tično protislovje in preskok kvalitete
v kvantiteto. Spekulant (z blagoslovom
Družbe) je obenem tudi novopečeni
zbiralec; zato spomeniško varstvo pod-
pira na vseh tistih področjih, ki zade-
vajo konkurenčne firme. Za svoj fev-
dalni prostor pa zahteva posebno
obravnavo. Poleg Ptičarja in Prestarja
(v dnevni sobi ali budoarju), ki repre-
zentirata tradicijo in staro Umetnost,
moramo imeti tudi Casino, Superho-
tel, marketing pool, city, towncenter,
22
kare, coning in betonski skelet oblep-
Ijen z nelogičnimi mediteranskimi mo-
tivi. Tako nastaja zmešnjava, v kateri
se spomeniško varstvo utaplja in hočeš
nočeš pristaja na romantičnih pozicijah
ali pa se oklepa suhe veje na nasprot-
nem bregu, kjer pojejo mrtvi umetno-
sti. Postaja bodisi neživljenjsko, bodisi
elitnisko. Že tako detronizirani konser-
vator pa ostaja osmešen aktivist Tra-
dicije. Ko se je pričel kazati prvi obris
širšega zanimanja in podpore za nje-
.govo dejavnost, so z muko grajeno
stavbo podrle komercialno delujoče
sile.
»Ekonomska« teorija o komercialni
izrabi spomenikov pa je pri nas po
stari slovenski navadi — zamudniška.
V času, ko bi lahko dobršen del prvo-
razrednih spomenikov obstajal v svoji
primarni funkciji, se napredni »ekono-
misti« ozirajo nazaj v 19. stoletje, v
čase roparske akumulacije kapitala.
Spomenik vrednotijo le po njegovi ne-
posredni pridobitniški zanimivosti. Vi-
zija izrabe je sila preprosta: samostan
— hotel, znamenje — bencinska črpal-
ka, cerkev — intimna točilnica, kmečka
arhitektura — weekend fuck place,
graščina — dancing itd. Za štrmungo
pa slike starih mojstrov.
Tako se pridobljena kultura srednje-
ga sloja obrača drugam. Gospodinjam,
elektrotehnikom, žeparjem, komercia-
listom, tajnicam, članom delavskih
svetov in samostojnim svetnikom do-
povedujejo, da se kultura ne izplača,
naj se ne troši v primerni obliki, da jo
je treba oplemenititi vsaj z nagradnim
žrebanjem. Romantična potrošnja je
bila torej kratkotrajna. Ogoljufala je
samo sebe. Elita pa ima spet možnost
ustvarjati nove zavite obrede.
Potrošnja kulture je pač postala nuj-
nost. Vendar se je, kot smo ugotovili.
Elita tega ustrašila. Že s tem, da je
zajela srednje (v bistvu maloštevilne)
plasti, kaj šele da bi prodrla v bazo,
je postala »vulgarna« in nezanimiva.
Tako ima Elita naravnega zaveznika
v Komercialistu, ki deli družbo v ne-
posredne proizvajalce in v sfero po-
trošnje (kamor seveda sodi tudi umet-
nost -in podobni pojavi) in obenem
odmika tradicijo in umetnost v rezer-
vat za posvečene. Potrošno kulturo
(tudi tisto visoko) pa etiketira kot vul-
garno ne-kulturno. Njena temeljna
napaka je pač le ta — da jo razume
tudi kdo drug, razen elitnikov.
Tudi klasični snobizem ni brez po-
zitivnih posledic. Dandanes je snobov-
sko — ne biti snob. In kaj ima tu opra-
viti spomeniško varstvo — škoda je, da
na ljubo tenki plasti komercialistov in
elite unjčujemo našo nacionalno dedi-
ščino (pa brez romantike, prosim).
Nedonošeni Vasari?
Nova likovna kritika (Braco Rotar,
Tomaž Brejc?) ne raste v okrilju no-
bene skupine. Po Sedejevi trditvi, da
»da si je skupina OHO najprej ustva-
rila kritiko«, bi samo ta skupina mogla
rasti v okrilju kritike — dilema je
zgrešena, ker nisva člana nikakršne
skupine. Sodiva, da strukturna analiza
v presoji modernih umetnin ni bila eks-
plicite uporabljena, medtem ko je ta
metoda razvidna v študijah prof. Su-
mija, ki so posvečene zgodovinskim
problemom slovenske arhitekture.
Površna je trditev, da »nova likovna
kritika« tako »kot vsa tradicionalna
kritika doslej vidi le en možni model
likovnega izražanja«. Tako tradicional-
na kot »nova likovna kritika« ni nikoli
»videla le enega možnega modela li-
kovnega izražanja«, pač pa sta obe kri-
tično sodili ustreznost posameznih mo-
delov.
Zapleteni strukturni modeli sodobne
umetnosti zahtevajo ustrezno termino-
logijo. Ker pa ti modeli segajo v do-
mene različnih strok in znanstvenih
disciplin, je nujno, da je terminologija
prevzeta. Upoštevajoč zgodovinske iz-
kušnje meniva, da so izjave umetnikov
o njihovem delu uporabne le kot viri,
nikakor pa niso merilo za presojo
umetnin. Dejavnost Sreča Dragana se
v zadnjem času toliko razlikuje od de-
javnosti skupine OHO, da njegove iz-
jave zadevajo samo njegovo dejavnost.
PU je primer programiranega ustvar-
janja, ki ga nikakor ni mogoče identi-
ficirati z delom računalnika. Ni nama
jasno, kateri sistem programiranja je
navedel Ivana Sedeja na misel, da je
PU simulacija računalnikovih operacij.
Kaj je »kritika iz lastnih vrst doume-
la« o projektu PU, lahko Ivan Sedej le
ugiba. Doslej še ni izšel noben tekst,
ki bi ga podpisal kdo »iz lastnih vrst«.
BRACO ROTAR,
TOMAŽ BREJC
SPOŠTOVANO UREDNIŠTVO!
V razgovoru, ki ga je imel z menoj Primož Žagar v št. 83—84
Problemov, je prišlo do nesporazuma, ki ga moram nujno pojas-
niti. Neprijetno mi je, ker je prišlo do napačne formulacije, ki
žali moje soborce. Na str. 35, vrstica 34, je moj odgovor na vpra-
šanje: Čemu ste se, recimo odrekli?« zapisan takole: »Vzemimo
to. Vsi moji kolegi so se prijavili za invalide, pa so zdra-
vi kot ribe ...« (podčrtal G. L. K.). Pravilno se glasi odgovor
takole: »Vzemimo to. So moji kolegi, ki so se prijavljali za inva-
lide, pa so zdravi kot ribe ...«
Prosim, da zgornje objavite v naslednji številki vaše revije.
Tovariški pozdrav!
Grat Ladislav — Kijev
23
RAZSTAVA
Družina vode, zraka in ognja
POLETNI PROJEKTI
skupine OHO : David Nez, Marko Pogačnik, Miienko Matanovič. Andraž Šalamun;
izvedeni v ambientili: Bratranca pri Podvinu, Srakane pri Malem Lošinju, Koper,
Medno, Jeprca, Kranj (Kokra, Drulovka, Meja, cesta Kranj-Ljubljana), Ljubljana
(Ljubljanica, Sava, Barje, Ježica, L. grad, park Rimski zid, park Zvezda) ;
v času od junija do septembra 1969.
MARKO
POGAČNIK
voda—ogenj statično
voda—ogenj dinamično
voda embalirana v prozorno plastično
embalažo, kuh trs, ogenj.
Srakane pri Malem Lošinju, avgust
1969.
24
voda—voda statično
podvodna plastika
Jadransko morje pri Malem Lošinju,
avgust 1969, morska voda, morje, pro-
zorna plastična embalaža.
voda—voda dinamično
prozorna embalaža, instalirana v rečni
tok tako, da zajema vodo, je na dol-
njem koncu zaprta s komoro — napol-
njeno s pigmentnim prahom. Komora
se odpre, ko rečni tok embalažo na-
polni z vodo.
Kokra v centru Kranja, julij 1969.
25
voda—zrak statično
simultana distribucija vode v vodi in
zraka v zraku.
Kokra v centru Kranja, 23. 7. 1959.
voda—zrak dinamično
vodi
Jadransko morje pri Malem Lošinju,
avgust 1969.
nju, avgust 1969.
26
na in (naj) se izpričujeta le skozi za-
plotniško fovšljivost do soseda z bolj-
šo službo, stanovanjem, avtomobilom
— pa nedokončano osemletko? Skozi
senilno, na tisoč načinov izpričano ka-
rikiranje direktorjev in tajnic, Mick in
Janezkov, pijančkov ob kandelabrih v
duetu z luninim krajcem, skozi golo,
dolgobrado vicarstvo? Ali predstavlja
(celoten) slovenski humor in satiro Pa-
vliha, list za pametne Slovence itd.?
Ali je slovenski humor Naša ulica? Ali
se produkcija slovenskega humorja in
satire začne in konča pri Petanovih
aforizmih in še nekaterih avtorjih, ki
pa jih lahko preštejemo na prste leve
loke? Kako je z listi, ki redno ali ob-
časno objavljajo slovenski humor in
satiro? V zvezi s tem bi tu omenili
(monopolni) položaj edinega slovenske-
ga humorističnega lista Pavliha, ki od
nekdanje naklade 65.000 izvodov izha-
ja danes le še v borih 25.000 izvodih.
Kaj je vzrok temu nenadnemu padcu?
Naraščajoča cena? Konkurenčna »najst-
nica« Antena? Do neke mere oboje.
Vendar pa bi kazalo poglavitne vzro-
ke^ iskati drugje.
Živimo dinamičen, paradoksalen da-
nes, ki je poln protislovij, in v tem
trenutku bi pač že lahko obračunali s
preživelimi pojmovanji o namenskosti
humorja in satire, ki naj bi ne bil zgolj
golo vicarstvo, pač pa pogumno, kri-
tično spremljanje družbeno politične-
ga življenja v njegovi celovitosti z vo-
ljo do korekture in ne protidržavnega
delovanja, kakor menijo tisti, ki obrav.-
navajo satiro na sodiščih. Priča smo
novim miselnim tokovom, bistvenim
miselno ideološkim premikom v doživ-
ljanju tega sveta, te stvarnosti. Mlajša
(slovenska) generacija se kljub zako-
reninjeni lastniško-privatniški miselno-
sti le »intelektualizira« in s tem vklju-
čuje v neki širši slovenski in svetovni
prostor. Torej potrebuje humor in sa-
tiro, ustrezno tej miselnosti.
Tukaj je potem vsakršno vprašanje
po vzrokih, zakaj naklada Pavühe upa-
da, zakaj ga ne berejo »intelektualci«
in dobršen del »pametnih Slovencev«,
odveč. Tudi ni nič čudnega, če kvalite-
ta slovenskega humorja in satire na-
zaduje, ko pa si nekateri uredniki la-
stijo pravico edino zveličavnega raz-
sodnika o tem, kaj je humor in satira,
kakšen humor in satiro potrebuje slo-
venski narod in kako naj se ta humor
in satira piše. Očitno je, da po nekakš-
nem »kalupu«. Takšne in podobne pro-
pozicije pa niso nič drugega kot aten-
tat na piščevo ustvarjalno svobodo,
atentat na humor in satiro sploh.
Izhajajoč iz povedanega bi lahko za-
ključili, da je humor in satira na Slo-
venskem že vrsto let v krizi in v skraj-
nem pomenu te besede brez perspek-
tive. Vendar pa ta kriza ni »subjektiv-
na«, ni posledica ustvarjalne nezmož-
nosti, pač pa posledica »objektivne«
»nemožnosti«. Odvzem možnosti je od-
vzem svobode, je diskvalifikacija. Na-
men je jasen.
HUMOR IN SATIRA
Nemožnost,
ne nezmožnost
Dolžan sem pojasniti, da me k pri
čujočemu zapisu o položaju humorja
in satire na Slovenskem ni privedla
kakšna pretirana želja po temeljitejši
analizi, ekskluzivni raziskavi tega po-
dročja, ki bi sicer — najbrž iz povsem
drugega zornega kota —- zaslužil kom-
pleksnejšo, strokovnejšo obravnavo in
ne le površinski zapis.. Tudi me ni vo-
dilo zgolj vprašanje, kaj sta humor in
satira.' V skromnem okviru tega zapi-
sa bi se omejil le na nekaj bistvenih
vprašanj, ki zadevajo humor in satiro
np. Slovenskem, ju ustvarjajo ali nanju
kakor koli vplivajo. M mogrede bi še
pojasnil, da sem od lanske ukinitve
Pasjih bombic pa vse do danes z veliko
mero optimizma pričakoval kakršen
koli tekst, ki bi skušal vsaj osvetliti,
če ne že raziskati omenjeno področje.
Tudi sem nekemu humorističnemu ko-
legu, za katerega sem menil, da raz-,
polaga z bogatejšim besednim asorti-
manom, nekajkrat namignil na potreb-
nost takšnega teksta. Iz vsega skupaj
pa se ni rodilo nič. Tedaj na tem mestu
opravičujem nekvalificiranost tega za-
pisa.
Kako je torej s humorjem in še po-
sebej s satiro na Slovenskem, kaj se (ji)
dogaja?
Preden bomo poskušali odgovoriti
na zastavljeno vprašanje, bi bilo
umestno, ko bi se v okviru tega raz-
mišljanja najpfej povprašali :
1.	po vlogi humorja in satire;
2.	po njegovi funkciji oziroma po-
slanstvu;
3.	po njegovi potrebnosti ali nepo-
trebnosti;
4.	kakšen naj bo ta humor in satira;
kaj se v humorju in satiri sme, od kod
se sme, kje so meje, okviri?
To zadnje vprašanje se nam namreč
zastavlja ob dokaj pogostih juridičnih
posegih v dejavnost humorja in satire,
pa tudi na druga področja,^ ki so po
specifičnosti svojega poslanstva tako
kot humor in satira izpostavljena ju-
ridičnim pritiskom in diskvalifikacijam.
Justica nam odgovora na to vpraša-
nje ne opredeljuje kaj bolj podrobno;
nam pa glasno pove, kakšen ta humor
in satira ne sme biti. Tu pa je ključni
nesporazum. Sklicevanje na nekaj čle-
nov v kazenskem zakoniku, v katerih
odgovor na gornje vprašanje ni podan,
še manj preciziran, tega konflikta ne
more razrešiti, vsaj ne na način, ki ga
poznamo iz dosedanje prakse. Bržčas
bi bilo umestneje, ko bi se nesporazu-
mi o spornosti nekega pisanja (raz)re-
ševali na enakopravni relaciji: tisk —
tisk, ne pa na sodiščih. Saj humor in
satira kot literarno sporočilo ne upo-
JANEZ TURK
rablja nikakršnih drugih sredstev razen
tiska. In ta tisk — naj se žc kakor
koli proglaša za svobodnega, necenzu-
riranega — ji ni bogve kako naklo-
njen. Vsaj tistemu pogumnemu, po-
končnemu humorju in satiri ne, ki na-
staja iz nje in je že zaradi te svoje
nujnosti opravičljiv. Naša družba pač
še ni tako idealna in brez napak niti
takšna, kakršno si je prx;d petindvaj-
setimi leti zamislila generacija pred na-
mi, da ji satira v tem (r)evolucijskem
procesu demokratizacije ne bi bila po-
trebna. Res je sicer, da satira kdaj pa
kdaj vtakne svoj nos v sakralne orga-
ne političnega aparata na način, ki mor-
da ni ravno umesten oziroma v skladu
s socialističnimi stremljenji in načeli.
Vendar pa satira doslej še ni izvedla
nobene revolucije, nobenemu predsed-
niku vlade še ni ogrozila stolčka ali ka-
kor koli škodljivo vplivala na »razpo-
loženje delovnega ljudstva, razen se-
veda tako, da je bila pisana kot satira
in so jo tako tudi razumeli. Satira ni
opozicija proti režimu. Vsaj tista satira
ne, ki je pisana kot literatura in se tudi
bere kot literatura. Satira je integralni
del vsake družbe, njena druga plat. Sa-
tira je razkrinkavanje protislovij v tej
družbi, razkrinkavanje tistih negativ-
nih pojavov, ki smo jim priča v vsak-
danjem pehanju za naš"osebni jutri in
zaradi katerih je svet (družba) takšen,
kakršen je. Satira ne poskuša teh na-
pak razreševati. To ni v njeni moči.
Za ta posel tudi ni kvalificirana niti
pooblaščena. Satira na te napake le opo-
zarja, jih registrira, Satira ima funkci-
jo. Potrebna je, kot je potreben časo-
pisni članek, ki nas seznani s podražit-
vijo mleka, kot referat ali kakšno koli
drugo pisanje, in bi jo bilo torej treba
v tem smislu razumeti, tolerirati, kakor
toleriramo naraščajoči šund, nesoraz-
merje v gospodarstvu ipd. Tovrstno
pisanje ni in ne more biti opozicijsko
orožje kakih »protirežimovcev«, ampak
znak, da ta družba, v kater se satira
poraja, ni čisto zdrava. Dvom oziroma
sprašljivost funkciji humorja in satire,
o njeni potrebnosti ali nepotrebnosti je
torej odveč.
Pa se vrnimo k zastavljeni formula-
ciji, kako je s humorjem in še posebej
s satiro na Slovenskem, in se vpraša-
mo: Ali izpričujemo Slovenci tisti Hu-
mor in Satiro, zaradi česar Humor in
Satira je? Ali se ta humor in satira
izpričuje na pošten, pogumen in nepo-
tvorjen način? Če se ne — zakaj? Ali
se nam (Slovencem) predobro godi?
Smo mar dosegli tisto stopnjo demo-
kratičnih občečloveških odnosov, ko
nam humor in satira nista več potreb-
' Besed humor — satira v tekstu najčešće
ne interpretiram ločeno, ampak kot integral-
ni pojem. Tako se v okviru slovenske pro
dukcije tudi izpričujeta.
2 Tu mislim na lansko sojenje Zoranu Glu-
ščeviču, glavnemu uredniku Književnih novin,
ki je v svojem eseju Pet variacij na vročo
češko pomlad 1968 samo ponavljal uradna
stališča jugoslovanske vlade ob dogodkih na
Češkoslovaškem ter ob njih mcditiral.
27
STANE JAGODIC
Možganizmi
28
29
NON STOP ROMAN
Peto nadstropje trínadstropne
hiše
DIMITRIJ RUPEL
MATE DOLENC
Boris proletarec, Boris marljivi, Boris moralni je stal
pod Vasiljkinim oknom kot miličnik pred Marinkovo vilo.
Mimo je prišel Niko Grafenauer, ki je bil namenjen v par-
no kopel, in mimogrede vprašal Borisa, ki ga je sicer imel
za tehnokrata, če je prebral neko njegovo razpravo o
Rilkeju. Bledi in amorfni tehnik je samo skomignil in vpra-
šal, če je Rilke mogoče kakšen asistent na filozofski fakul-
teti ali član uredništva Problemov, kajti če je bodisi prvo
bodisi drugo, gre gotovo za kakšno svinjarijo oziroma por-
nografijo. — No, tista mapa, ki sem ti jo dal zadnjič v
parni kopeli! — Kakšna mapa? — Tista mapa, ki je enaka
oni drugi mapi, ki sem ti jo prav tako dal v parni kopeli,
oblika enaka, vsebina različna. — A, je skromno rekel Bo-
ris in začutil, da se mu nekoliko meša zaradi preveč od-
visnih stavkov. — No, običajno je tako, da so oblike raz-
lične, vsebine pa iste. — A! je ljubko nagubal čelo Boris
in poskušal pod sogovornikovo pazduho pokukati k Va-
siljki. — No, zdravo, je razočarano dodal Grafenauer, ki
je tisti hip zagledal Andreja Inkreta, ki je prav tako hitel
v parno kopel. — To je fino, da bova skupaj v parni ko-
peli in v tem romanu, je zavriskal Inkret in še krepkeje
stisnil komaj izpuljeni rokopis nove drame Dominika
Smoleta, ki mu je treba nadeti določeno število teoretičnih
besed, kot je »tekstualna mreža« in »bivanjskost«.
Boris je nekaj časa gledal pločnik, nato pa poskočil : —
Stare vsebine in nove oblike, jasno... to so rekli na
SZDL! Hej, počakaj! je tulil za neuslišanim sogovornikom.
Nato je spet neuspešno zrl v Vasiljkino okno, mrzlo in
neprirodno. — Kaj ti je, ga je vprašal Taras Kermauner,
ki je tudi pasiral hišo literature. — Si vstal z levo nogo?
—	Jaja, je breznadežno (to lahko pomeni tudi »brez Na-
dežde čačinovič«, ki je eksponentka rdeče garde in zastop-
nica SDS za Balkan) odvrnil Boris in se potrepljal po desni
nogi, nato pa pokazal v smer, kamor sta šla Inkret in
Grafenauer. — Tvoja dva prijatelja sta šla v parno kopel.
—	Parna kopel... parna kopel, je zamrmral Taras Ker-
mauner in oči so se mu zasvetile. — Mogoče bom pa
lahko tudi tam kaj objavil... parna kopel... parna kopel
... trojni ples zdravja ! Potem ga ni bilo več in Boris je
bil prepričan, da se mu je o Tarasu Kermaunerju na neki
čuden način sanjalo.
Vasiljka je nekoliko potrto sedela na divanu in pletla
nekakšen zemljevid Južne Amerike. Njen brat Abarth jo
je kot ponavadi dražil, da ima seksualno razmerje z lite-
rarno osebo devetnajstega stoletja, ki je mimo tega, da je
nekohko iztrošena, še papirnata, Vasiljka pa mu je kot
ponavadi izbila iz ust eno od obeh cigaret. Abarth je nato
sedel v kotu in trpel, češ da je manj vreden od ruskega
starčka, starega 108 let. In Vasiljka je sama spoznala, da
iz njenega pletenja ne bo nikdar nastal nikakršen pulover,
temveč kvečjemu kakšna ponjavica za nesimetrično bitje
osmih nog in treh glav. Obupala je nad neposrednim pro-
izvajanjem in se hotela posvetiti melanholični refleksiji
širših družbenih problemov. Odšla je proti oknu in nanjo
je lila mehka impresionistična luč, ko je zagledala Borisa,
ki je mislil, da je priča vnebovzetju. V trenutku je zalo-
putnila okno in dezintegrirala delo svojih rok.
Boris je videl mistični prizor le en sam trenutek. To je
bilo že drugič. Taras Kermauner in vnebovzetje, preveč
čudežnih stvari za eno popoldne! Bil je ohromljen in pre-
strašen in komaj se je odlepil od mesta, ki je bilo že
nekoliko obrabljeno od njegovih živčnih korakov. Suge-
riral si je, da mora na fakulteto, čeprav na njej ni imel
kaj početi in je že zdavnaj prehitel vse mogoče obveznosti
in pogoje, ki jih predpisuje učni načrt. Boris si je celo
začel izmišljati razne izpite in seminarje, gnjavil je profe-
sorje, da bi ga spraševali o stvareh, ki jih sami niso vedeli,
in redno je spravljal v zadrego razne doktorje in dekane,
ko jim je dokazal, da niso kos njegovi ambiciozni duši,
hrepeneči po znanju.
Vasiljka je seveda šibko bitje, polno ženskih pomanjklji-
vosti, Naslednjo minuto ji je namreč postalo žal in hotela
je poklicati Borisa, naj pride gor v njeno naročje. Silno
jo je razjezilo, ko ga ni bilo več. — Bedni Boris! je rekla,
—- lahko bi me božal in poljubljal, lahko bi mi slekel kak
kos perila, ko sem tako osamljena. Lahko bi celo ... kaj
se ve? Ali je Miškin ni več privlačil? Ali je to v zvezi z
dejstvom, da ga je končno pripustila? Ah, zgodilo se je
pred štirinajstimi dnevi in tremi urami, natanko ob času
kosila, V kuhinji so žvenketali lonci in dedek Jovan Jova-
novič je bral poročila s fronte (v nekem časopisu iz leta
1916). Kako je bilo zabavno! In zdaj je jezna! Miškin noče
slišati o cerkveni poroki! Niti o kakršnikoli poroki! Pa
je bila tako obzirna, da se je o zadevi pogovarjala zgolj
abstraktno, v tem smislu: — Kaj misliš o celibatu? Ali: —
Kako so ti všeč bele obleke do tal? Ali: — Družina je
osnovna celica družbe, se ti ne zdi?
Miškin pa niti besedice. Kvečjemu kakšna nesmiselna
izjava, kot: — Zrušili bomo te reakcionarne institucije! —
Ali : — Od zakonskih žena so sprejemljive samo tuje. In
glede zmogljivosti se je tudi nekoliko prevarila. Ta bik!
Po sedmih večernih obiskih je popolnoma uplahnil! Izgo-
varjal se je na vreme, ki je postalo deževno, in razlagal,
da mu čofota voda v kolenu. To bolezen da dobi ob sleher-
ni vlagi in da ga neskončno diskoncentrira. No, Vasiljka
pač ni bila uravnovešena. — Če natančno preudarimo, si
je predavala, — Miškin ni tako zanič. Samo da bi bil
vedno pri roki... pri nogi, ji je ušla dodatna opolzka
misel. Po drugi strani bi bil seveda Boris primernejši, je
bolj soliden, misli samo na poroko, kariero, najbrž je še
nedolžen, kar pomeni, da bi bil ves in samo njen, kar je
prednost, ki je ni zanemariti. Mogoče bi kombinirala Miš-
kina in Borisa, morda bi dosegla idealno skladnost med
devištvom in zvodništvom... Miškin bi bil nočni duh,
tako rekoč nekaj, kar se ji sanja, Boris pa bi bil resen
zaročenec, navezali bi družinske stike in bi z njegovo
mamo hodila na trg in v Kranjsko goro, od koder so
doma.
— Koliko je ura? je s poudarkom in nekoliko nesram-
no vprašal Abarth. — Pet, je povedala Vasiljka. — Potem
je vendar čas, da nam skuhaš večerjo, je ugotovil Abarth.
Štirje drugi glasovi so pritrdilno zacvilili iz raznih kotov
— Kuhajte si sami, jaz nisem vaša služkinja. — Si pa se-
stra! so zacvilili fantje. — Ha! Pozabili ste — pol-sestra, je
zmagoslavno rekla Vasiljka, vstala z divana, si obula črne
škornje, ki segajo do vrha beder in se pripenjajo na
štrumpantel, in oblekla črn, svetleč se dežni plašč in črn
klobuk ter vzela iz omare prozoren dežnik. Odšumela je
po stopnicah, potem ko jo je najprej vsak brat počil po
zadnjici in je Abarth puhnil toliko dima, da se je skoraj
zadušil, pri tem pa si mislil, da je svinjarija, ker je edina
ženska, ki jo ima pri roki, njegova sestra in ne Raquel
Welch ali Mojca Plainer.
Vasiljka je hodila po deževnem mestu in s svojo pojavo
povzročala, da so se moški bolj ali manj zaletavali drug
v drugega ali pa hodili po nogah drugih ljudi in žensk. —
Ali je to sploh poletje?! je zavpila na staro prodajalko-
30
časopisov, ki je od nenadnega napada z boka skoraj
omedlela. Potem je začelo iti Vasiljki na jok, kar je bil
očiten višek njenega razpoloženja. Ker mora biti vedno
nekdo kriv, je naredila za krivca dež. — Je to kakšno
poletje? To je vendar jesen. Saj vem, prodali so poletje
tujcem za devize, prav gotovo. Uvozili pa so jesen iz kake
države v razvoju, v smislu gospodarske pomoči nerazvi-
tim! Tedaj je potegnil močan veter in ji iztrgal dežnik iz
roke, kot da jo hoče kaznovati za krvoskrunske nepatrio-
tične besede. Vasiljka je tekla za njim čez Titovo cesto in
.ga skušala zgrabiti za ročaj, toda tekla je tam, kjer ni
križišča in semaforjev, in je bila podobna navihani črni
kobili. Seveda ni imela pojma, da je zakrivila pomečkanje
kakih devetih avtomobilskih odbijačev, med njimi enega
pri Dimitriju Ruplu, ki je zaklel: Hudiča, zakaj dovolijo
ljudem brez šoferskega izpita hoditi po cesti! Potem je
izstopil iz svojega vozila in stopil k tistemu, ki se je od
zadaj zaletel vanj: — Hej vi, kaj vendar mislite? Kaj
mislite, da so vsi avtomobili vaši? Kaj mislite, da ste v
Luna parku? Medtem je Vasiljka obupala nad dežnikom,
kajti le-ta je odplaval z zračnim tokom čez nebotičnik, za
sabo pa vlekel neonski svetlobni napis : »MOJ DEŽNIK
JE LAHKO BALON*. Toda saj je imela še klobuk. Zavi-
hala si je krajce navzdol, tako da ji je deževnica kapljala
na rame in na prsne vršičke, in sedla na stopnice pred
pošto. Ni se dosti menila za mimoidoče, enega je pa vse-
eno opazila; Rastka Močnika, ki je šel mimo s pogledom,
uprtim v tla, kot da nekaj išče, in mrmrajoč citate iz neke
knjige Henrija Volfa, Hermana Vogla, Jamesa Henrika ali
Jonasa Jamesa ali kako se že imenuje tisti Henry James.
—	Tega tipa si bomo zapomnili, si je mislila Vasiljka in se
počutila nekoliko potolaženo, zato je vstala in si nekoliko
naravnala zmečkani dežni plašč, ne da bi videla, kako je
zaradi tega Jože Spacal z dežnikom iztaknil oko Nandetu
Miklavcu, ta pa mu je z berglo prebodel nogo.
Sklenila je, da obišče svojo sestrično Jurko, ki je sta-
novala v predmestju v prekrasni vili svojega očeta, se-
kretarja ali podpredsednika, saj ni vedela, kaj natančno
je bil. — Oj, Vasiljka, Vasiljkica, kako dolgo te že nismo
videli, je zažvrgolela Vasiljkina teta, Jurkina mama, lju-
bica moja, ti veverička mala, le kod hodiš, da te tako
malo vidimo? — V glavnem sem prišla obiskat Jurko,
draga teta, je rekla Vasiljka, — ali je doma? — Seveda je
doma, naša Jurkica, je rekla teta, — naša Jurkica je pridna
ena najboljših dijakinj na Subičevi gimnaziji, in pravkar
študira latinščino za profesorja Koprivo. Vasiljka je šla
po marmornatih stopnicah v prvo nadstropje vile, kjer je
bila Jurkina soba. Ni opazila, kako jo strogo gledajo
osebe z mnogih zelo dragocenih slik, ki so visele po stenah
stopnišča, medtem ko so si umetnostni zgodovinarji za-
man belili glave z vprašanjem, kje so te slike, ki so jih
nazadnje videli leta petinštirideset. Jurka je zares sedela
sredi knjig, toda trenutno se ni učila latinščine, ampak je
brala Gimnazijko in je imela oči polne solzic. — Ne vem
sicer, za kaj gre v tej knjigi, ker je nisem brala, je rekla
Vasiljka, — ampak zdi se mi. da je žalostna. — Da, je
rekla Jurka, — precej žalostna. Le kaj vse se lahko zgodi
lahkomiselnim dekletom, ko bi ti vedela! — Pojma nimam,
je odgovorila Vasiljka, — prišla pa sem zato, da se ti malo
izpovem. — Kar povej, draga sestrična, je prijazno rekla
Jurka. — Veš, imam dva ljubimca, je začela Vasiljka, —
eden je priden študent, kemik, kmalu bo diplomiral, ne-
dolžen je, in blazno zaljubljen vame. Drugi pa je fičfirič
ali nekaj podobnega, ampak je pravi moški in z njim se
vedno kaj zabavnega zgodi. Ne vem, kaj naj storim; s tem,
ki je fičfirič, že nekaj časa spim, ali naj še z drugim? In
kar je še hujše; zdi se mi, da sem noseča. Ti si prva, ki ti
to povem. — Ali si znorela? je kriknila Jurka, — noseča s
fičfiričem? — Prav z njim. Saj ne vem zagotovo, ampak
že pred petimi dnevi bi morala imeti bolezen, pa je še
nimam. — Veš, draga sestrična, je rekla Jurka s pokrovi-
teljskim naglasom, — jaz raje ne bom nič rekla. Če se
človek vtika v zadeve drugih ljudi, sam po glavi dobi. —-
Imaš prav. Toda jaz sem tako sama in nesrečna. — Naj-
bolje, da vse priznaš in se poboljšaš, je svetovala Jurka.
—	No, pa grem, zdaj. Kaj že piše v tej knjigi, ki jo bereš?
—	Ah, nič takega. Same neumnosti, je odgovorila Jurka.
Vasiljka se je spomnila stare navade svojega oriental-
skega brata — misleca Ahmeda, ki se je v težkih trenutkih
vedno vozil z avtobusom po krožni progi, in je zdaj sama
sedla na avtobus Moste—Zale—Ajdovščina—Moste—Žale
—Ajdovščina—Moste—Žale ... Strmela je v široki šoferjev
hrbet in ni niti opazila, kdaj je minil osmi krog in se je
znašla v avtobusu popolnoma sama s šoferjem — prav-
zaprav ne, čisto zadaj je sedel Tom Brejc, ves zamišljen,
in mrmral v ročaj svojega dežnika: — Rokoko je prava
nadlega, toda severni barok je se hujši...
Boris je osnažil čevlje, se pogledal v ogledalo, zado-
voljno ugotovil, da je brezhiben (to je pomenilo,.niti naj-
manj podoben kakemu hippiju) in odšel iz svoje pod-
strešne sobice. Ves je bil nabit z energijo in znanjem in
si je potiho mrmral: — Če delaš, lahko mirne vesti uživaš
sladkosti življenja. Pod sladkostmi življenja je razumel
čokolado in banane; to je bilo edino razkošje, ki si ga je
privoščil v svojem asketskem življenju. Sicer pa mu je
bila največja in edina resnična sladkost kemija. Želel si
je, da bi bil svet tako lepo urejen, kot je kemija — vse po
formulah. Tako bi bil svet bolj skladen. — Sicer pa nika
kor ne dvomim v svet, je ugotovil, — svet je vendar lep.
Samo treba je delati in urejeno živeti. Treba je delati za
znanost; znanost ti razkaže vse skrivnosti bivanja. Žal
se najdejo ljudje, ki skušajo sestaviti spojino iz napačnih
elementov. No, pa saj jih je malo. Svet je lep, ljudje so
dobri. Vsi ljudje so moji prijatelji. Medtem se je pridružil
procesiji ljudi, ki so hiteli k večerni maši. Med njimi je
bila tudi hči partijskega sekretarja z občine, toda oba sta
se delala, kot da se ne vidita. Cerkev je dobrohotno
vsrkala Borisovo dušo in seveda telo, ki jo je nosilo.
Borisa je vedno prevzela magija, ki jo je izžareval cerkve-
ni prostor, prepustil se ji je kot labod rahlemu drsenju po
jezerski gladini, kot galeb mogočnemu zračnemu toku...
Zadonele so orgle — kot kaka čudovita kemična spojina
—	kot niz iz samih svetlečih kristalov... kot, kot —
Borisa je prevzelo umetniško metaforično občutje, začutil
je bližino Gospodovo. Iz teme cerkvenega prostora in iz
tonov nebeške glasbe pa je priplavala Vasiljka, vsa bela
in prozorna, z majhnimi belimi krilci na hrbtu, da, Vasilj-
ka v podobi angela Toda ne pred diplomo, je prešinilo
Borisa, nikakor ne pred diplomo. In nikakor ne pred
zakonom, kajti samo duhoven in matičar imata pravico
moškemu telesu odpreti pot v žensko telo. In potem pri-
dejo otroci, dva, trije, morda majhni, pridni angelčki.
Ko je zapuščal cerkev, se je počutil lahkega in omam-
ljenega. Dobil je krepčilo za nadaljnje delo in nov navdih
za vzorno življenje, ki je bilo njegov najsvetejši ideal.
Hotel je oditi naravnost domov in se zatopiti v knjige,
toda nenadoma je zagledal vitrino s slikami iz nekega
švedskega filma in se je za hip ustavil, da si jih ogleda.
Na njih je bilo nekaj golih deklet, nekaj deklet v samih
hlačkah in nekaj deklet v prozornih spalnih srajčkah. —
Kakšne grdobije vrtijo v Ljubljani, si je rekel. Kino je bil
takoj zraven in še preden se je dobro zavedel, kaj se
dogaj" je že imel vstopnico v rokah. — Kakšna pokvar-
jenos^ da vrtijo take filme, je godrnjal in pomolil karto
biljeterki. In že je sedel v tretji vrsti, prav sredi med
dvema dekletoma v prijetno oprijetih pulijih. — Uh, je
zapihal skozi nos in strogo uprl pogled v platno. Vrteli
so švedski film o nekpm človeku, ki je imel zelo rad gola
mlada dekleta, samo da jih je na koncu ponavadi zaklal,
obesil ali utopil v kadi ali v ribniku. Borisu je začelo
močno biti srce in mislil si je, da je to verjetno od vročine,
ampak vročine v kinu ni bilo, ker so imeli air condition.
Začutil je tudi, da mu curlja znoj za srajco in da so se
mu hlače prilepile na zadnjico. Potem, o groza, je opazil,
da ga hlače silovito tiščijo, in je dal roke v žepe, da
dekleti, ki sta sedeli na obeh straneh, ne bi tega opazili.
Da ni kaka bolezen, si je mislil, ampak film je gledal do
konca, ne da bi za en sam hip odlepil pogled s platna.
Ves čas se mu je zdelo, da ga hoče raznesti, in boril se je
z dvema različnima občutkoma, eden je bil prijeten, drugi
pa tesnoben. Ko se je predstava končala, je vstal s treso-
čimi se nogami, počutil se je utrujenega in preplašenega,
dekleti pa sta se spogledovali med seboj in se skrivaj
namuznili. Eni je stopil na nogo in v opravičilo zamomljal :
—	Hvala, da ne, drugo pa je butnil s kolenom v zadnjico
in rekel: — Bog ne daj. Do konca potlačen je zataval na
ulico in se zaletel v Edvarda Mohorka, ki je vinjen kolo-
' vratil od Mraka proti Turistu in govoril: — Moram najti
Pavlija Dobrilo, da mu stresem denar iz nogavice, kajti
danes je dobil plačo, in če ga ne najdem, preden pride
domov, jo bo skril in rekel, da imajo na zgodovinskem
inštitutu blokiran žiro račun. Borisa je stresel občutek
gnusa, ker pijanih ljudi seveda ne prenaša, saj se vedejo
kot živali in se jim s pijačo otopi um, ki bi ga lahko
31
uporabili za bolj koristne reči, za kemijo na primer. Potem
je šel skozi Tivoli in zagledal grm, ki je dihal, iz njega
pa je molela ena moška in ena ženska noga. — Saj ne
vejo, kaj delajo! mu je kriknila ranjena duša in kar se je
dalo hitro je odšel od tam in tekel proti svoji domači veži.
O groza, prav v domači veži, na smetnjakih, sta sedela dva
dolgolasa tipa, en ženski in en moški tip, in si skakala v
usta. Prestopaje tri stopnice hkrati je stekel v svojo sobico
na podstrešju in planil h knjigam ter se v hipu zatopil
v anorgansko kemijo. Bil je rešen; čudoviti urejeni, mo-
ralni kemični svet je bil spet tu. Vseeno pa je naslednji
dan poslal tedniku Antena vprašanje za rubriko »Za-
upaj se mi«, zakaj ga tiščijo hlače, če gleda naga dekleta,
in če je to bolezen.
— Ljubim močvirja, je rekel Miškin. Nekéga mrzlega
dne sta se z Vasiijko sprehajala po Ljubljanskem barju,
da bi spregovorila resno besedo drug z drugim in da bi
skušala ugotoviti, za kaj sploh gre. — Ali kdaj misliš na
močvirske duhove? je rekel. — Skoraj nikoli, je priznata
Vasiljka. Miškin je hotel reči: ■— Ali si noseča ali nisi,
rekel pa je: — Sicer pa jih v tem letnem času ni. Vasiljka
ga je hotela vprašati, če bi se v primeru, da je noseča,
poročil z njo, rekla pa je: — Cesa ni? — Močvirskih du-
hov vendar, je odgovoril Miškin. Potem je hotel reči, da
bi bilo najbolj prav, da se razideta kot prijatelja, pa je
rekel: — Zelo me zebe v nos in mislim, da mi je zmrznil.
—	Saj še ni zima, je rekla Vasiljka, ki je hotela vprašati
Miškina, če jo ima sploh še kaj rad. — Veš, da sem ob-
čutljiv na take reči, je rekel Miškin. — Tudi jaz sem pre-
cej občutljiva, pa tega do zdaj nisem vedela, je rekla Va-
siljka, hotela pa je pripovedovati o tem, kako sta se pred
nekaj meseci strahovito privlačila, zdaj pa je od vsega
ostala samo zahrbtnost. — Se še kaj spomniš, je rekel
Miškin in Vasiljka se je razveselila, da bo rekel, če se
spomni, kako sta bila včasih zaljubljena drug v drugega,
—	kako je bilo lani že mraz v tem času? — Skoraj tako
kot zdaj. Nobenega pravega vremena ni več v tej dežeh,
je priznala Vasiljka. — Nos imam že tako mrzel, da ga
ne čutim več. Popolnoma se mi je odtujil. Drgnil se je po
nosu, da bi ga ogrel, pri tem pa padel v jamo, ki je bila
pokrita z vejami. — Past za leve, je rekel, ko je zlezel
ven z bolečino v nogi. — Nisem vedela, da tukaj živijo
levi, je rekla Vasiljka. — Saj ne živijo. To je za vsak slu-
čaj, če bi jih zamikalo, da bi se preselili k nam. To je
podobno kot pri Nemcih. Nemci tudi pravijo, da bi se
najrajši preselili k nam, ko imamo samoupravljanje. —
Torej bo treba tudi njim nastaviti past? — Je že nastav-
ljena — au, boli me, ti ničesar ne razumeš v zvezi s
pastmi! — Ti, je nenadoma rekel precej sunkovito, — ali
poznaš kakšno devico? — Kakšno devico? je vprašala
Vasiljka. — Tako dekle, ki je še nedolžno. — Nedolžno
dekle? — Da, nedolžno dekle. — Nobene ne poznam. O,
pač, eno. Zakaj? —- Rad bi jo spoznal. — Koga? — Nedolž-
no dekle vendar! Vasiljka je hotela reči, da je čisto nava-
den pes, rekla pa je: — .Moja sestrična je. — Kaj je tvoja
sestrična? — Nedolžna vendar. -— A, tako. Kakšna pa je?
Vasiljka je hotela reči, da je grda in trapasta. — Lepa in
pametna. — Ali imaš več sestričen? je vprašal Miškin in
se ob številu bratov veselil na še večje število sestričen.
—	Samo eno sestrično imam, je odgovorila Vasiljka. —
Kako da samo eno, če pa imaš šest očetov in pet bratov?
—	Vsi očetje so bili edinčki, samo Abarthov je imel brata.
Ta brat ima ženo, žena pa ima mojo sestrično. — Pravza-
prav polsestrično, je popravil Miškin. — Nehaj me moriti
s tem, je vzrojila Vasiljka, — ne bodi tako prekleto na-
tančen. — Abarth je torej najbolj pravi bratranec tvoje
sestrične? — Ne vem. Jaz se ne spoznam več na svoje
sorodnike. Sorodniki so zgaga, samo to vem. Toda moja
sestrična je zelo prijazna in zelo nedolžna. Stara je sedem-
najst let. — Kaj pa se dela s takimi? je vprašal Miškin.
Vasiljka je hotela reči, da ne bo on nič delal z njo, ker se
bo tako ali tako najbrž moral poročiti, ampak je to pove-
dala bolj previdno: — Najprej jo pelješ na kavico. Drugi
dan v Tivoli. Tretji dan ji v šali poljubiš roko. Četrti dan
se ne zmeniš zanjo, da te začne pogrešati. Peti dan se
poljubita. Potem počakaš tri leta in jo razdevičiš. — Ali
se da skrčiti na tri dni? je zanimalo .Miškina. — Nikakor
ne. V najboljšem primeru na eno leto. — Potem pa ne bo
nič, je rekel Miškin in vzdihnil. Vzdihnil je tudi zato, ker
ga je bolela noga od padca v levjo jamo.
Vrnila sta se v mesto in Vasiljka je odšla domov, da
telefonira Jurki in pripravi srečanje. Začela se je tega
veseliti; Jurke ne trpi, ker je tako solidna in mlada, in ji
bo zato naprtila Miškina, da ji bo naredil težave, kajti
Miškin to zna; Miškina pa mora kaznovati in kaznovala ga
bo z Jurko, v katero se bo najbrž blazno zatrapal, ona pa
ga bo odklonila.
Medtem ko je Vasiljka pripravljala intrigo, je šel Miš-
kin v Mesing in tam srečal Dimitrija Rupla, ki je iskal
Frančka Rudolfa in Mateta Dolenca, kajti takrat smo šc
vsi trije skupaj pisali non stop roman. Naju ni bilo, zato
je nekaj zamrmral o nesolidnosti poslovanja slovenskih
književnikov in se vrnil domov, kjer je našel sporočilo : —
Dim, prasec, kje si bil? od mene. Miškin si je mislil: —
Le kdo je ta dolginasta pojava? Osebno ga namreč ni
poznal, ampak samo s papirja, čeprav sta stanovala v isti
hiši. Toda hiša je imela enajst vhodov in je bilo mala
možnosti, da bi se kdaj srečala. Tudi on se je zdaj vrnil
domov in našel v predsobi na tleh Polonino pismo, v
katerem mu sporoča — da ni vedela, da se je tako hitro
poročil, da mu želi srečo v zakonu in v življenju, da piše
te vrstice s solzami v očeh in da mu poklanja tisti denar
za poročno darilo. Spodaj je bil pripis : P. S.: Kupila sem
si nov BMW 2002. To je Miškina pretreslo in je zato paki-
ral svoje stvari v kovček precej pretreseno (svojo sobo ]e
namreč oddal postarnemu zakonskemu paru, ki je priča-
koval zapoznelega otroka, in se je sam preselil k Fiču na
podstrešje. Za sobo bo dobival petdeset tisoč na mesec,
kar je bilo tričetrt moževe plače, ampak kaj moremo,
drugi so z nami neusmiljeni, mi pa z drugimi. Fič je za-
hteval za najemnino samo deset tisoč in to je bila dobra
kupčija. Napaka je bila samo v tem, da je moral spati
v veži. če je imel Fič notri žensko. Zato je nekoč pozneje,
pozimi, plačal dvojno najemnino, da je lahko spal v sobi
za omaro, čeprav je imel Fič žensko ) Zdaj je torej po-
spravljal svojo prtljago, ki jo je sestavljal majhen kovček,
zračna puška, ki jo je zaplenil Vasiljkinim bratom in har-
monika, Vasiljkino darilo. Še zadnjič je premeril s po-
gledom prostor, ki je bil do tega dne njegov dom; okna
so bila zadelana z lesonitnimi ploščami, ker so bratje še
vedno streljali z zračnimi puškami. Postelja je imela samo
tri noge in je bilo zanjo značilno, da se je povesila, če si
v spanju naredil napačen obrat. Tedaj se mu je na mestu,
kjer je bila miza, prikazal krasen, bel BMW 2002 in mu
pomežiknil z levo lučjo. V njem je sedela Polona in je
imela zraven sebe na sedežu Boštjana Hladnika. Oba sta
se Miškinu režala in mu mežikala. Miškin si je pomel oči
in stresel z glavo, a BMW 20002 je bil še vedno tam.
Stopil je bliže in se zaletel v belo pločevino. Pri tem je
prevrnil mizo. Boštjan Hladnik je imel v roki kino kamero
in je iz avtomobila snemal Miškina. Ta je pograbil kovček,
harmoniko in puško in zbežal skozi vrata. Slišal je, kako
Polona pritiska na plin in kako avto športno hrumi. Po-
tem je telefoniral Milošu Ivancu, naj pride ponj s spačkom
in mu prepelje kramo v novo stanovanje. Miloš je prišel
in ga prepeljal v staro mesto. Miškin je odnesel prtljago
gor, medtem pa je Milošu crknil avto. Лliškin je to videl
skozi okno in odšel iz hiše čez dvorišče, tako da ga Miloš
ni našel, ko ga je prišel prosit za pomoč. Moral je prositi
dve stari ženici, eno nosečnico in dva otroka, da so mu
pomagali poriniti avto iz starega mesta v Domžale.
Takrat je sedela Vasiljka ob oknu in gojila v srcu
veliko, debelo tugo. Obšlo jo je razpoloženje, ki je bilo
zadnje čase zmerom bolj pogosto in v katerem je tepla
brate, drzno odgovarjal.i čiki Jovici in brcala mačke. Vča-
sih jo je imelo, da bi se vrgla skozi okno na gumijasto
blazino in opazovala svoj pogreb. Z Jurko je že govorila
in organizirala sestanek pred Pošto. Bila je popolnoma
mrtvaško razpoložena. — Naša sestra se obnaša kot breja
mačka, je slikovito pripomnil Abarth.
— Kako sem neumna, tiste jame so bile za Nemce, se
je lopnila po glavi, — Miškin pa je tako pameten. Sedela
je tam (kjerkoli že) in ni imela kaj početi. Premišljala je
celo, da bi prestopila v drug roman. Potem je zazvonil
telefon in mračen glas je rekel: — Oprostite, vaša žena
je umrla! pa še isti hip utihnil in nadomestilo ga je ono.
znano »tu-tu«.
(Prihodnjič: Miškin in slepa žena Tartaruga!)
32
Andrej Hieng
BALTASAR
Tragikomedija v treh dejanjih
Ta igra zaključuje ciklus »o Špancih«. Po vnanji
formi je zgodovinska, vendar bi hotela govoriti o na-
šem času.
Prosim razumevanja za številne scenske opombe.
Do zdaj sem pisal pripovedno prozo : brez opisa sam
sebi ne zaupam — realizatorjem seveda popolnoma;
kljub temu bom vesel, če bodo režiser in igralci
opombe skrbno prebrali.
Predlagam enoten tloris prizorišča in dekor, ki bo
imel vsaj nadih fantastičnosti.
Konkvistadorji iz prvega dejanja naj igrajo Indi-
jance iz drugega: zavoljo štednje, malo pa tudi za-
voljo bizarnosti.
Rekviziterju se opravičujem, ker sem mu naprtil
petelina v drugem dejanju. — Ce igralci, ki jih to
zadeva, ne prenesejo perjadi, naj si pomagajo z ro-
kavicami.
Prosim za dobre in pristne rekvizite.
In še ena prošnja: naj bo groteske v igri in režiji
nekaj manj, kot je to v naših gledališčih zdaj moda,
če je le mogoče.
Osebe
Pedro
Pablo
Gaetana
Baltasar
Tajnik
Suanza
Dolgin
Čokati
Felipe
Margerita
Konkvistadorji
Indijanci
Prizorišče: dvorana z ogledali.
Spredaj, ob obeh portalih, stojita komor-
nika PEDRO in PABLO: nadzorujeta slu-
žabnike. ki urejajo mizo za pojedino; nji-
hovo opravilo se odvija o tišini kot ne-
kakšna slovesna igra.
Med to ceremonijo prihaja do nas zborov-
ska indijanska pesem, ki nikakor
ne sme biti neposredno povezana z doga-
janjem na odru; — samo zvočna kulisa.
O beli konj, o beli bog !...
bel je bil sneg,
koža in roža,
belo v očesu,
na nebu oblak...
O beli konj, o beli bog !...
rdeča je stena zdaj,
roža krvava,
grmi škrlatni,
v ustih pepel...
O beli konj, o beli bog!...
zelena je plesen,
v prsti srce je zeleno,
voda usiha v studencu,
v rekah ni rib ...
O beli konj, o beli bog !...
črna gora za nas,
sonce ima črn obroč,
v vejah ni petja več,
črna črnica in noč...
O beli konj, o beli bog !...
Pesem se razgubi. Služabniki prižgejo sve-
če na kandelabrih. Ogledala ožive. Večina
služabnikov potlej odide. Dva ostaneta,
vsak na svoji strani prizorišča. Ozreta se
proti Pedru in Pablu. — Klici.
PEDRO :	Guantémoc !
Služabnik odmota vrvico-, med prvim in
drugim ogledalom na levi sfrfota navzdol
prapor z ognjenim ptičem.
PABLO:	Cruz de fuego!
Prva zastava na desni: na rumenem, čez
in čez razrezanem blagu križ v plamenih.
PEDRO:	Kolo!
Druga zastava na levi: kolo z bodicami.
PABLO:	Ladja!
Druga zastava na desni: srebrna barka na
črnem morju.
PEDRO:	Vrč!
Tretja zastava na levi: vrč in roža.
PABLO:	Meč!
Tretja zastaoa na desni: vijoličast meč na
črni svili.
Vsi prapori so spuščeni. Pedro in Pablo
se skoraj hkrati zganeta s svojih mest, od-
mahneta služabnikoma. Služabnika odide-
ta. Debeli Pedro odraca k mizi. Pablo do
ogledala. Pedro vzame nekaj oliv s plad-
nja in jih žveči; peške pljuje predse; Pab-
lo sistematično pregleduje svoj tesno spah-
njeni kljunasti obraz.
PEDRO:	(z nekakšnim nostalgičnim posmehom):
Guantémoc!... (Nato) Človeku, ki se kar
naprej v zrcalo gleda, nazadnje hudič rit
pokaže, prijatelj Pablo ...
PABLO:	Rajši bi jo gledal kot ti tvojo medeno lu-
no. — Guantémoc!... Vso tisto noč pred
bitko je veter tolkel po taborišču, ljudje
so v spanju stokali od tesnobe in od fižola.
— Kolikokrat smo že proslavljali?
PEDRO:	Bitke se proslavljajo vsako leto. Osem let
je minilo.
PABLO:	Naša zadnja bitka in naša končna zmaga
in glorija in mir in krasna bodočnosti...
Mene so nagnali v pristanišče, nakladali
smo. Zlata je bilo bora malo — same oble-
ke iz perja.
PEDRO:	Jaz, vidiš, jaz sem pa bil zraven ...
PABLO :	Za grmom skrit...?
PEDRO:	Za grmom skrit, v zemljo zakopan, strah
mi je odtekal v hlače ...
PABLO :	Španec !... Čast in ponos !... Hoho, Pedro,
hoho...
1
PEDRO :	Jaz sem iz Cádiza. V pristanišču sem odra-
sel, in tam nismo imeli časa za junaštvo:
hrano smo iskali in ženske, kolikor je bilo
za prvo nujo potrebno ...
PABLO:	(se še zmerom gleda v zrcalu) En mozolj-
ček se mi je napravil...
PEDRO:	Lena kri. Precej gnijemo, prijatelj Pablo.
PABLO :	Ja. S t a r i moli, mi gnijemo. Grmad in vi-
slic in klade in kola in kazenskih ekspedi-
cij smo se preobjedli, njive so zaraščene,
iz podrtih hiš smrdi, Španija je daleč, oh,
daleč, kralj molči, Indijanci molčijo ...
PEDRO:	Ti torej misliš...?
PABLO :	Misli sam ! Časa na pretek ...
PEDRO:	Misliš, da ne bo dobil imenovanja za pod-
kralja?
PABLO:	Kaj pa tebe to briga?! Kaj pa te sploh
briga? Preštevaj žlice, pretepaj sluge, naba-
vi si kaj za v posteljo. Amen! — Tisto noč,
pred zoro, sem poškilil iz šotora in sem ga
videl, kako stoji na griču in steguje glavo
proti nebu. Rekel sem si: »Viš-ga: — čap-
lja!« Veter je spletel oblake v dolgo kačo.
Tresel sem se in se hahljal in si mislil, češ,
bogve, ali mu bo kača padia v kljun...?
PEDRO:	Imenovanja za guvernerje in vicekralje so
v vseh kolonijah opravljena ...
PABLO:	In...?
PEDRO:	On je osvojil to deželo. — In pa: ni vse-
eno, komu služiš ...
PABLO:	Molči! Nikjer nisi doma, tu pa si zaenkrat
sit in naspan in se napihuješ kot ovčji sir
na soncu. Molči, človek!
PEDRO :	Morali bi mu dati...
PABLO :	Moli, kakor o n moli !
PEDRO:	Zaspim...
PABLO:	Pri molitvi...? Oh, Pedro, cigan pristani-
ški!... Sanjaš?
PEDRO:	Ja. Gosto in zmedeno.
PABLO:	O bitki?
PEDRO :	Ne. — O samih majhnih otrocih, ki luščijo
školjke z ladij.
PABLO:	Kdor se s sanjami v otroka vrača, je pred
smrtjo. — Daj, sanjaj o Guantémocu! No-
bene bitke ne boš več doživel.
PEDRO:	Dolgo jih ni.
PABLO :	Če nima druge zabave, si jo gospoda poišče
v cerkvi. Pošten Te Deum se raztegne ko
škofovski prdec. — Je o n a tudi zraven?
PEDRO:	Indijanka? — Je!
PABLO :	Jasno ! Nuestra señora de Guantémoc ...
Stari jo drži za roko in se križa z njenimi
umazanimi prsti.
PEDRO:	Ona bulji predse. Sveče šteje.
PABLO :	Figo šteje ! — Komaj če zna do deset...
PEDRO:	Nikoli nisem razumel...
PABLO:	Da jo je stari vzel...? To? — Ti bom raz-
ložil! — Krasno mu molči. In pestuje ga,
kadar je mrtev od norenja, do zore ga
ujčka. Indijanka. Navadil se je na njihov
rdeči smrad. Pa še tole: naš stari ima eno
stvar, ki je vsaka ženska tolikšne ne pre-
nese. Ona jo, ona prenaša, in mogoče ji je
celo všeč. Nuestra señora de Guantémoc ...
PEDRO :	F a n t se oblizuje ...
PABLO:	(popevaje)
Fant se oblizuje,
fant modruje,
spletke kuje,
vse noči prečuje ...
PEDRO:	Fant ima žerjavico na duši.
PABLO :	O b a jo imata. Stari in fant.
PEDRO :	Prihajajo.
Od daleč je slišati konjska kopita, kra-
guljčke mezgov in klicanje služabnikov. —
Pedro se skloni, pobira koščice oliv, ki jih
je bil prej pljuval po tleh.
PABLO :	(se smeje) Trebuh ti med stegna sili. Takšni
ljudje bi morali prej premisliti, kdaj in kam
bojo pljuvaH.
PEDRO:	Ti boš pljuval zobe, če se boš igral z be-
sedami.
PABLO :	Jih nimam več dosti... Čakajva.
PEDRO :	Čakajva.
Čakanje. Bližajoči se glasovi. Nato: Druž-
ba, ki se je vrnila od Te Deuma v stolni-
ci, prihaja v dvorano. Več je moških, ka-
kor žensk: oblečeni so v temno, s poudar-
jeno, provincijsko eleganco; pahljačasto se
razporedijo po prostoru in napravijo čisti-
no za prihod dona B alt as ar j a . Pet-
indvajset let; igrana uglajenost; fluidne
zelene oči; tudi sicer se vsak čas spremi-
nja; en hip je zaprt ko žepni nož, v na-
slednjem se blešči kakor njegovo rezilo.
Ob njem se pelje Gaetana. Tajnik in Suan-
za. Pridejo v smehu iz šale, ki jo je bil
nekdo povedal še na stopnišču. — K mizi.
GAETANA : Postrvi !...
BALTASAR: ... srebrne in nežne — iz vodice snežne ...
TAJNIK:	Jutranji ulov.
GAETANA : Bog mi grehe odpusti : bila sem prepričana,
da so v tej deželi samo žabe doma.
BALTASAR : Perspektiva amazonke na konju ... Oh,
hudobna Gaetana !...
TAJNIK:	Niste opazili hribov? — Kjer je gora, je
potok, milostna, kjer je potok, tam je po-
strv.
BALTASAR: Točno! In kjer je morje, je smrad. Znana
stvar. Kakšen kapitalen jastog! Njegovi br-
ki so konkvistadorski, rožnat je kakor de-
vica ali togotnež. — Sva midva rožnata,
Gaetana?
GAETANA: Saj ti nisi togoten, Baltasar!
BALTASAR: Nisem. .?
GAETANA : Pretenka kri ...
BALTASAR : Joj ! Joj ! Joj ! Resnično in neprijazno ...
(Gostom) Naprej, gospoda ! Ne pretiravajte
s prirojeno špansko resnobo! Naloženo mi
je, naj vam bom za gostitelja, dokler si moj
oče in njegova soproga ne odpočijeta od
naporov molitve in zahvaljevanja. V vese-
lje mi je. Prosim! Dajmo! Tile darovi iz
zemlje, vode in zraka nas vabijo in kliče-
jo,- tudi nas opozarjajo, da je treba svetim
užitkom pridružiti še kaj posvetnih, če ho-
čemo biti kompletni. Padre Suanza, ki se
tamle ogleduje v zrcalu, mi je nekoč zaup-
no povedal, da je imel sveti Tomaž Akvin-
ski sto kilogramov čiste teže ...
SU.ANZA: Sto petnajst, don Baltasar!
GAETANA: In je živel s a m na svetu?
BALTASAR: O svetnikih je treba kaj vedeti, sestrična!
TAJNIK-	Sam! S svojim bogom.
GAETANA: Kakšna sreča! Nikogar ni pohabil.
BALTASAR: Mogoče osla, ki ga je jahal.
GAETANA: Včasih so rekh: v mršavem truplu — go-
reča duša.
BALTASAR: Kaj je torej s svetim Tomažem? — Morda
je vendarle tako, da pobožnost spodbuja
apetit, ali pa nabasan trebuh vabi v glo-
boke meditacije.
GAETANA: Padre Suanza, kaj priporočate?
SUANZA: Nič ne priporočam, dona Gaetana. — Go-
spod je napeljal v nebesa veliko različnih
stezic: nekatere so tako položene, da jih
zmorejo tudi debeluharji.
BALTASAR: Preveč tolerance! Toleranca ni španska
lastnost!
TAJNIK:	Požrešnost tudi ne.
GAETANA: O! O! — Ali ste tukaj še Španci, gospoda?
BALTASAR: Pikra beseda hitro v srce najde! — Ali so-
vražiš deželo zavoljo nas, ali nas zavoljo
dežele?
GAETANA: Prvo, kar sem po prihodu ugledala v pri-
stanišču, je bil crknjen pes. Takle trebuh
je imel. Nihče ga ni zagrebel. Tisti smrad
mi je obtičal v nosu.
BALTASAR : Kastiljski nos daleč seže ...
SUANZA: Dovoljujem si pripombo: nos nima oči, da
bi videl v duše, in duše ...
2
GAETANA : ... so zdrave?
SUANZA: Španske so! Vendarle!
TAJNIK:	In kolonije so zdravje Španije. Nova kri.
BALTASAR: Amen!
TAJNIK:	Poskusite artičoke, dona Gaetana!
BALTASAR: Artičoke kvarijo polt, nikar! Ta lepota je
vredna pozornosti. Kakšno jo bomo vrnili
domovini?
SUANZA: Cisto.
BALTASAR: Bela golobica bo poletela čez morje in bo
ob zori spet ugledala snežno Sierro nad
zobatimi stolpi Alhambre ... Brez made-
ža ...
GAETANA: Bilo bi spodbudno, Baltasar, če bi navse-
zadnje mogli ugotoviti, kam naj tebe dene-
mo: med čiste ljudi, ali med ...
BALTASAR: Moja kri je — kot si rekla — tako tenka,
da se zdim asketski, oči imam požrešne:
usodno neskladje v naravi. — Toda, moj
bog, mi kar klepečemo in klepečemo, naši
dragi gostje pa stoje ob strani, molče, in
prav mogoče, da nas zaničujejo zavoljo
čenčavosti!... Oprostite, prosim! Nikar
nam preveč ne zamerite, gospoda!
Zares : večji del gostov je negibno sprem-
ljal besedovanje. Svečani Spanci v črnini
— nekoč blatni in krvavi konkvistadorji.
Ni jim prijetno: znojijo se, svetijo se v
srebrno zlatem soju zrcal in svečave.
Baltasar se odtrga od mize. stopa od sku-
pine do skupine, govori glasno, v nepre-
trganem toku.
BALTASAR: In, konec koncev je to celo vaš praznik!
Vi ste na ta dan izbojevali bitko pri Gu-
antémocu. Tri tisoč Indijancev ste poslali
v nič! Obesili smo zastave, da bi to nasli-
kali. Prva je zastava, ki ji pravimo Guanté-
moc, s hudo ptico na sredi. Ubranih ste se
ptice, ni vam izkljuvala oči. Goreči križ
vas je vodil. Poglejte ga, tamle visi. Bodi-
často kolo je preostale naučilo pokorščine
in molka. (Ali pa so bili morda Indijanci
zmerom tako molčeči...?) No, še so za-
stave! Srebrna barka je kralju odnesla
dragotine dežele, ki ste jo vi osvojili. Ka-
dar gre ta prapor za procesijo, se mi zdi,
da voham slanico, slišim škripanje jambor-
nih vrvi, tako mi je, kot bi videl vaše
obraze ob prvem svitu, ko ste se bližali
neznani obali... Kaj pomeni tale ...? Ni-
koli mi niso povedali. Vrč in roža ... Mo-
goče urejeno življenje ...? No, vi veste, to
je vaš praznik in tudi prapor je vaš! Po-
vsem jasen mi je pomen vijoličastega meča
na črni svili. Klicaj! Opomin! Opozorilo,
da je treba pridobljeno čuvati, da je treba
varovati, kar imaš v trajni lasti, ker si bil
pogumen v pobožnosti in pobožen v po-
gumu. Amen!
Slap Baltasarjevih besed usahne. Fant se
zasrepi predse. Napravi se velika tišina.
Čez nekaj trenutkov se Baltasar sunkoma
okrene in se dotakne lakti človeka, ki mu
je najbliže. To je dolgin s predivasto sivi-
mi lasmi; lopataste roke mu štrlijo iz čipk,
kakor bi ne bile njegove.
BALTASAR: Ali vas kdaj muči križ?
DOLGIN : V kolenih mi je obtičalo, don Baltasar.
BALTASAR: V kolenih ...? Jasno! Prenočevanje na pro-
stem ... To je hudič!... Pa vi...?
Baltasar stegne roko proti čokatemu mo-
žicu v ozadju.
BALTASAR: Trganje v rami? Srce?
ČOKATI :	Mehur, če dovolite ...
BALTASAR: Aha, mehur!... Kdor v mokroti spi, nič
več vode ne drži! Tako pravijo. Bo že res.
Moja pestunja ima neke čaje, morda bi
vam pomagalo.
Tišina. Suanza in tajnik se spogledata.
BALTASAR: Guantémoc ni bil šala. Jaz sem bil takrat
otrok. Poveljnikov sin ... so rekli in so me
v nosilnici vlačili za vami. Mojo nosilnico
so postavili na griček. Ali ni bilo južno
takrat,.. ?
DOLGIN: Da. Južen veter je pihal. Zelo vetrovno ...
BALTASAR: Grozno veliki vodeni oblaki. Na obzorju se
je kotlina drobno bleščala.
ČOKATI : ■ Prihodnji dan se je usui dež.
BALTASAR: Dež! — Jastrebi so komaj navohali trupla,
ker jih je dež spral. — Pa je vendar čudno,
kako malo stvari mi je ostalo v spominu!
... Oblaki, kričanje, skrivači za skalami,
rob ravnine, to, da sem se moral obrniti
proč od bitke, ko sem šel lulat, zavoljo
vetra...
GAETANA: Ničesar drugega se ne spominjaš?
BALTASAR: Ne ! — In vi gospodje ...?
DOLGIN : Marsikaj se je zgubilo ...
BALTASAR: Pač!... Spominjam se večera po bitki. —
Gospod tajnik, koliko Indijancev je preži-
velo bitko?
TAJNIK:	Približno osemsto.
BALTASAR: Bitko so preživeli, večera ne. Ograde, ka-
mor so jih segnale straže, so bile pod gri-
čem, na katerem je stala moja nosilnica;
do gležnjev ovčjega govna ... Komandan-
tov sin mora videti vse. Neki kaplan je
zasadil križ ob ogradi. Dišalo je po sveže
olupljenem lesu. Potem ste prišli v dolgi
vrsti iz taborišča, da opravite delo: z goli-
mi sabljami, in železo je žvenketalo na
vaši opravi. Vi, gospod, ste nosili prapor,
tistile...
Baltasar pokaže prapor z gorečim križem.
Nič odgovora.
BALTASAR: V ogradah se je iznajdljivost krščanskega
in španskega duha sijajno izkazala. Iznajd-
ljivost, resnost, doslednost!
Baltasar se spet obrne k Dolginu.
BALTASAR: Vidite, vas sem si tudi zapomnil, gospod
pribočnik! Cisti ste prišli iz bitke — in v
ogrado brez meča. Iznašli ste poseben pri-
jem. Takole: roke potisneš pod pazduhe,
dlani skleneš na tilniku, s sunkom potisneš
glavo naprej, vrat je zlomljen. Čedno in
učinkovito. Ali se spominjate?
Dolgin ne odgovori. Medel nasmeh mu le-
ži okoli ustnic. Baltasar se zasuče k Čo-
katemu.
BALTASAR: Vi ste zaupali bodalu. Se motim...?
ČOKATI :	Ne.
BALTASAR: Pa vi, gospod? Meč ...? Koliko jih je bilo?
Se ne spominjate? Tudi vi kar s sabljo?
Baltasar kakor maček stopa ob vrsti go-
stov. Zvečine gledajo togo predse, zaprti
v tesnobo in ibersko prevzetnost.
BALTASAR: Čudno, kako je bilo tiho... Zdelo se mi
je, da slišim padati roso. Dokler ni eden
pobegnil iz ograde. Vitez ga je lovil na ko-
nju. Slo je v cikcakih. Vemo, kako se je
izteklo. Otvezil ga je na vrv in ga privle-
kel. Vitez je strašno kričal: utrujenost bu-
di jezo. Ali je bil Indijanec star ah mlad?
Rdeči obraz je imel od krvi zamazan, son-
ca ni bilo več, nobene poteze nisi razločil,
še celo belo v očesu je ugasnilo, ker je
imel veke zatekle. Pribili so ga na ogrado.
— Kdo? — Vi?
ČOKATI :	Ne.
BALTASAR: Ne spominjate se?
ČOKATI :	Ne.
BALTASAR: Nič hudega! Spomine imajo stare babe.
Mi pa še živimo, kajne?! — Tisti večer ste
tole deželo pribili k španskemu kraljestvu.
Zgodovina vam bo nataknila vence na gla-
vo. Zapisali vas bojo v debele knjige. Res-
nica se bo spremenila v višjo resnico —
3
v povest... Ampak, vendarle je čudno,
kakšne stvari sem shranil v spominu! —
Kaj sodite vi, padre Suanza?
SUANZA: O čem?
BALTASAR: O Višji resnici...
SUANZA: Strinjam se z vami.
BALTASAR: Kaj pa o dekretu ?
SUANZA: Dekret še ni prišel.
BALTASAR: Bo moj oče vicekralj?
SUANZA: Moral bi biti.
BALTASAR: Hvala! — In jaz za njim... — Pedro!
PEDRO:	Izvolite, don Baltasar!
BALTASAR: Kakšno vino bomo pili?
PABLO :	Nič novega nimamo v kleti...
Baltasar obrne konkvistadorjem hrbet in
pride v ospredje.
BALTASAR: Natoči mi po svojem okusu. Vajen sem, da
drugi izbirajo zame.
GAETANA: Delaš se otroka, da bi lahko počel vse, kar
ti pride na misel.
BALTASAR: Ja!
GAETANA: Obrij si brado! Čemu ti bo?
BALTASAR: Privoščimo si trenutek resnice! — Celo
tebe so mi izbrali, sestrična.
GAETANA: Kdo?
BALTASAR: Moj oče in tvoj oče.
GAETANA: V kakšen namen?
BALTASAR: Za igračo. — Zoper hude misli, ki so doma
v teh krajih.
GAETANA: Zanimivo! — Je pomagalo?
BALTASAR: Pač! — Moje noči so se razsvetlile: izza
tvojega obrazka so mi vzšle zvezde. —
Koliko časa si že pri nas, Gaetana?
GAETANA: ■ Pol leta.
BALTASAR: Prvo, kar si videla v pristanišču, je bil crk-
njen pes, ki ga ni nihče zagrebel. Potlej si
videla mrtvo palačo in celo vrsto ljudi, ki
se skrivajo drug pred drugim po kotih, ker
se ne znajo pogovarjati. — Rad bi vedel,
če nam prisojaš kaj bodočnosti...
GAETANA: Malo.
BALTASAR: Potlej je pa čudno, da vztrajaš ...
GAETANA: Revni sorodniki nimajo izbire ...
BALTASAR: Nežne sorodniške besede!... Moj oče bo
dal gospodični doto, ker je vedrila glavo
njegovemu muhastemu sinu ...
GAETANA: Včasih so rekli: »Zlata se ne prime ne gov-
no ne kri...«
BALTASAR: Zavoljo tega te ljubim, golobica!
GAETANA: Zavoljo česa ...?
BALTASAR: Zavoljo odkritosti.
GAETANA: In jaz tebe ... ali veš ...? — Ker si maj-
hen, hudoben hudič. Hudobija je tu edino,
kar je še zdravo.
BALTASAR: Hvala!
Oglasi se Suanza. ki je dotlej s poDešeni-
mi očmi sledil njunemu pogovoru.
SUANZA: Drznem si pripomniti, da med španskim
plemstvom taki pogovori niso v navadi...
BALTASAR: Niste slišali done Caetane, ko je vprašala
— »a ste tu še Španci?«
Gaetana pogleda proti gostom v ozadju.
GAETANA: Očitno so se doma najedh.
TAJNIK:	Ja. Mrki so. — Kako bi spehali čredo k
jaslim?
BALTASAR: Po pastirsko! — Pojdite tja, gospoda, spro-
žite pogovor; saj je res, da sem za zdaj jaz
glavni gostitelj, toda ob mojih pomenkih
se konkvistadorji zakrknejo, nič pametne-
ga ne iztisnem iz njih, celo tisto, kar smo
skupaj vedeli, je izpuhtelo; šobijo se, kot
da se norčujem iz njih ...
GAETANA: Ali se ne?
BALTASAR: Ne!
Gaetana. Suanza in tajnik odidejo v ozad-
je in se pridružijo čakajočim gostom.
Baltasar ostane zraven Pedra in Pabla. V
njihov pomenek se tu in tam zaplete dro-
bec Gaetaninega govorjenja.
BALTASAR: Natoči mi pol čaše! Dosti! Hvala! — Ni-
sta bila v cerkvi...
PEDRO :	Delo, don Baltasar...
BALTASAR : Škof je širil roko, dame so stresale manti-
Ije od ganotja, jaz pa sem se spomnil na
vaju. Poznamo se, bratca. Rekel bi, da sta
tudi vidva konkvistadorja ...?
Pedro se nasmehne. — Nerazločni šumot
pomenka. vmes Gaetanin stavek.
GAETANA:	Za dve milji sveč v procesiji...
BALTASAR:	Nekaj sem vprašal!
PEDRO :	Bila sva zraven, ja ...
BALTASAR:	Na prvi ladji?
PABLO:	Na prvi!
BALTASAR :	Vprašal sem, ali sta konkvistadorja.
PABLO :	Vsak siv pes ni volk.
BALTASAR:	O!
PABLO :	Mislim, da je to jasen odgovor.
BALTASAR :	Kdor se za psa proglasi, kost dobi.
PEDRO:	Dobila sva jo!
Trenutek tišine. Iztrgan Gaetanin stavek.
GAETANA: Tak glas ima kot čaplja pred nevihto...
in ves park se zgane... vrhovi dreves se
posrebrijo...
BALTASAR: Vseeno vama je torej, ali stojita pod ko-
rom ali pred oltarjem ali pa kar na ce-
sti...
PEDRO :	Vseeno.
BALTASAR: Privolila sta v službo malo boljše vrste
služabnikov, čeravno so vama na ladji, ki
vas je pripeljala sem, izpadli zobje od
skorbuta in sta klala kot vsi drugi...
PABLO :	Nisva plemiča.
BALTASAR: Nekateri so postali.
PABLO :	Vsak ni te sreče.
BALTASAR : Prostovoljno hlapčevanje !... Lahko bi si
bila vzela zemlje po mili volji. Dežela je
tolikšna, da je še nihče ni objahal.
Nič odgovora. V šumenju razločimo Gae-
tanine besede —
GAETANA: Pod dvorcem je fontana s povsem člove-
ško govorico — zlog za zlogom razbiraš
besede, v mraku se ti zdi, da vidiš pregiba-
joča se usta med curkom...
BALTASAR: Nista vzela zemlje. Rajši sta prenašala bo-
kale po hodnikih ...
PEDRO:	Ni varno.
BALTASAR: Kako si rekel?
PABLO:	Ni se nama zdelo zanesljivo. Navsezadnje
le tuj svet. In pa.
BALTASAR: Zini!
PABLO :	Kot bi ne bilo čisto zares ...
BALTASAR: Neresnična dežela?
PEDRO:	Tako nekako. — Ja. — Ne znam poveda-
ti...
BALTASAR: Znaš! — In tole tu? Ta hiša? Ti ljudje? In
vse ostalo?
PABLO :	Tu je o n.
BALTASAR: Oh!
Baltasar precej časa nepremično gleda ko-
mornika. Iz ozadja, izmed mrmranja osta-
lih gostov, Gaetanin glas —
PABLO:	Pri nas natančno vemo za vreme, tule ni-
koli. — Že po škripanju mlinov smo uga-
nili ...
Baltasar se zdrzne iz zastrmelosti.
BALTASAR:	Tako zelo zaupata staremu?
PEDRO:	Zaupava!
BALTASAR :	Se vama zdi isti, kot je bil?
PABLO :	Ni, pa vendar...
PEDRO:	Nekdo bedi, da bi mi lahko spali...
PABLO :	Meč ima ob vzglavju.
PEDRO:	Prihaja!
Zares se tisti trenutek v ozadju dvorane
pojavi don Felipe Prospero Or-
4
tis. Petdeset let: ves je na štiri ogle; iz
prstenega obraza bode nepremičen pogled
malce izbuljenih oči. Ob njem dona
Margerita, njegova druga žena, Indi-
janka.
Napravi se špalir gostov. Reverence. Don
Felipe in dona Margerita gresta naglo,
brez odzdrava, v ospredje. Felipe ima v
levici robec, d desnici rožni venec-, obsta-
ne tik mize. S križcem trka ob čaše in
posodje.
Govori potihoma, vendar njegov hripavi
in debeli glas scela napolni prostor. Pri
priči opazimo, da je jezen.
FELIPE:	Pojedina torej...?
TAJNIK:	Ukazali ste, ekscelenca ...
FELIPE:	Rekel sem prigrizek, ne pojedina!
TAJNIK:	Guantémoc je velik praznik ...
FELIPE:	Ste bili zraven?
TAJNIK:	Ne.
Samo pogled. — Nato se Felipe spet ozre
na mizo.
FELIPE:	Moje mnenje je takšno: pojedina požre po-
žeruhe. Ugovarjam misli, da naj na mizo
da, kdor pač ima,- preprosta misel namreč
ni v vsakem primeru vzvišena. — Postregli
smo si, bratje, korito je polno ; včasih smo
glodali koruzo : če je bila mlada in vsaj
malo osmojena, smo od veselja skakali po
eni nogi kot otroci; upam, da se kdo od
vas tega še spominja... — Tri vrste vina
ste pripravili. — Pujsek ima rožmarin v
riti in smeje se mi. — Zelo natančno ločite
letnike vin, kajne? — Poznam modrost, da
si s tem, kar ti od brade kane, pomažeš
nebeški prag. — Gosposko! Gosposko?
Ne! Gospod je možak, ki je Gospodu všeč
po svojih delih, ne pa tisti, ki ugane, ali je
timijan v pašteti ! — Vampu strežemo ! —
Poper razburja kri. Je to komu potrebno?
— JasU in korita. — V cerkvi, gospoda, ste
poslušali s pol ušesa, zato vas zdaj opozar-
jam na pismo Rimljanom (kajti vi ste Rim-
ljani, ker pocejate sline ob kopunu) opo-
zarjam vas in nič se ne bojim očitkov, da
sem puščoben, tega se nisem nikoli bal,
menda se spominjate, menda vam ni mast
zalila vseh spominov... torej, gospoda,
opozarjam vas na besede svetega Pavla, ko
pravi: >Mar naj obtičimo v grehu, da bo
milost tem bolj zrasla? Saj smo vendar
grehu odmrli!« — Tako sveti Pavel: vara
v preraislek, prijatelji. Tudi ra e n i, seve-
da! — Margerita, daj, pozdravi goste!
Globoka tišina. Gostje so bili nepremični
ves čas njegovega čudaškega, razsekanega
besedovanja.
Baltasar gre k mizi.
Margerita gleda v tla. Počasi, kakor bi ti-
pala, oblikuje stavke.
MARGERITA: Dobrodošli, prijatelji! — Pozdravljam naše
drage goste ... Voščim vse najboljše ob
zmagi... Srečni smo. ker ste prišli...
Prosimo, naj vam tekne! — Tale hiša je
tudi vaš dom... Želimo, da bi vam bilo
prijetno!
BALTASAR: Je vam prijetno, gospa raati?
Vprašanje pade nenadejano. Margerita za
hipec okleva, potlej —
MARGERITA: Je!
Baltasar se zasuče na peti. s prstom dreg-
ne v pujska.
BALTASAR: Res ima rožmarin v ritki!
FELIPE:	Nisem ti še dal besede!
BALTASAR: Ali rai jo raoraš dati?
FELIPE:	Ja!
BALTASAR: Čerau? — Besede so edino, kar imam
sam...
FELIPE:	Med vsemi ljudmi sem tebi edinemu pustil,
da si si brusil zobe na meni, sin. Prišel bo
čas, ko boš razumel, zakaj sem to prena-
šal. — Vendar so nekje meje; upoštevaj
jih!
BALTASAR: Bora poskusil. — Sestrična vaju pozdrav-
lja, oče. In Španija v njeni osebi.-
Felipe odzdravi globokemu Caetaninemu
poklonu. Pedro in Pablo primakneta dva
preprosta, visoka stola. Dona Margerita
sede čisto počasi, potlej se zastrmi pred-
se.
FELIPE:	Gaetana je zraerom lepša. Tenak stolp s
svetlimi okni! Materi si podobna. Kadar
te vidim, mi pridejo od zelo daleč spomi-
ni. — Amazonka si, kajne? In kako si se
sprijaznila z našimi konji?
BALTASAR: Sorodniško!
GAETANA: Jaham, stric!
BALTASAR: Neumorno... duhamorno ...
GAETANA: Tisti črni, triletni. Moro, je dober, živahen,
pa čisto nič zbegan.
FELIPE:	Kod jahaš?
GAETANA: V krogu. Okoli mesta.
FELIPE:	S spremstvom bi šla lahko dlje.
BALTASAR: V nič!
Gaetana se zasmeje.
GAETANA: Prav za prav res ...
FELIPE:	Pojasni!
Dona Margerita se komaj slišno oglasi —
MARGERITA: Nikar...
GAETANA: Bogve, da ni potrebno.
FELIPE:	Jaz ne vračam besed kar za prazen nič!
GAETANA: če moram... Kamor se obrneš: — ta de-
žela je pusta. Saj vendar veš, stric! —
Jaham na vzhod — pusta in umazana pe-
ščina, nekaj ločja, komaj kje kakšen galeb.
Večno enaki oblaki. — Na severu: črna
gora. Samo črno kamenje, nikoli še nisem
videla tako črnega in votlo zvenečega ka-
menja ... Na zahodu isto... Jarki brez
vode ... Jahaš čez polje ... veš, da je bilo
tod včasih polje, v ostanku posevka, v na-
pol zasutem jarku, v brazdi, med plevelom,
tam nemara ugledaš senco človeka, ki se
prihuli, da bi ga ne videl... Nobenega gla-
su nikjer.
SUANZA: Močno črna slika!
TAJNIK:	Površinska.
Baltasar kakor maček stopiclja okoli Cae-
tane, pogled pa ima na očetu.
BALTASAR: Hočeš reči, sestrična, da bi tistile gospodje,
ki tam zadaj tako vztrajno molčijo... ki
jim je moj oče dal zemljo... no, ki so si
to zemljo sami in lastnoročno prisabljali
... hočeš reči, da bi ti gospodje morali iz
zemlje kaj iztolči?
GAETANA: Bila sera vprašana, pa sem odgovorila!
FELIPE:	Baltasar je moj sin, torej krvni sovražnik,
jasno. — Zato nisem vedel...
GAETANA: Je odkritosrčnost greh? — Kaj sem prav
za prav ...
FELIPE:	Mojo deželo si proglasila za puščavo.
BALTASAR: Mrliču je rekla, da je mrtev... Mrhovini
je očitala, da smrdi...
TAJNIK:	Don Baltasar, danes praznujemo!
Dona Margerita pregiba ustnice, kot bi
polglasno molila. Don Felipe strmi v tla.
Padre Suanza se mu približa, očitno bi rad
razpletel mučno situacijo.
SUANZA: Mladi ljudje se radi igrajo z besedarai in
pojmi, ekscelenca, zelo dobro poznajo ti-
sto, kar jim je pred nosora, in prav malo
se brigajo za tisto, kar je bilo; v nekem
smislu je to naravno, večno enako, marsi-
kaj zanimivo.
FELIPE:	Tudi vi se zdaj igrate z besedarai, Suanza;
gospodična se je raanj. J a z za igre nikoli
nisera imel časa.
5
BALTASAR: Meé in molitev, padre.
Don Felipe se zasrepi v sina. Dolgo ga dr-
ži D risu. gODOri počasi in polglasno.
FELIPE:	Sediš mi na duši, sinko, in jahaš, jahaš ...
Pehaš me v temo. Zloba ti raste. — Prav
za prav ne vem, čemu se nisem nikoli
uprl...
BALTASAR: Imel si palico!
FELIPE:	Zlomila se mi je. — Vendar si nikar ne
domišljaj, da si jo ti zlomil !
BALTASAR: Bog varuj! — Minuta zamujena, ne vrne
se nobena ...
FELIPE:	Gospod tajnik!
Felipe sede. Njegov klic ostro zazveni po
prostoru. Iz ozadja stopi tajnik in se po-
stavi za stol. Dialog teče naglo in natanč-
no. Ves ta čas se Baltasar potika po pro-
storu, stopa od skupine do skupine, v to-
ge obraze govori burkaste pripombe.
TAJNIK:	Izvolite, ekscelenca.
FELIPE:	Poročilo zadnjih treh mesecev!
TAJNIK:	Nisem bil pripravljen. — Moral bi po ma-
teriale. Sestavil sem pismeno obrazložitev.
FELIPE:	Ni potrebno. Povejte v obrisih!
TAJNIK:	Bo zadostovalo?
FELIPE:	Podrobnosti so vaša stvar!
TAJNIK:	Gelota in detajli niso razveseljivi. Gospo-
darstvo je zmerom odvisno od funkcioni-
ranja uprave, in tu, kot kaže, ne obvlada-
mo položaja. Položaj je skorajda kritičen.
Dovoljujem si pripombo, da sem pravočas-
no opozarjal...
FELIPE:	Nobenega ovinkanja!
TAJNIK: Nobenega! Izvolite! —Izdatki uprave, če-
tudi ne upoštevamo vašega osebnega gos-
podarstva, so večji od tega, kar priteka.
FELIPE:	Številke!
TAJNIK :	Brez dokumentov govorim lahko le približ-
no. No, slika bo vendarle ista! — Izdatki
osemsto dvajset tisoč. Dohodki so nižji
vsaj za šestdeset tisoč.
Tišina. V tišino slišimo Baltasarja.
BALTASAR: Plesa ne bo! Iz državnih razlogov...
FELIPE:	Zahtevam pojasnilo!
BALTASAR : ... in pa : preveč bi se znojili...
TAJNIK:	Ekscelenca, mislil sem, da veste ... Dežela
je res pusta. Ni ljudi. Indijanci so v gorah.
Tisti, ki so ostali, vzdrže največ eno leto
dela na plantažah. — Takšno je stanje.
FELIPE:	Izterjajte! Izžemite, kakor veste in znate!
TAJNIK:	Dovoljujem si pripombo, da kjer nič ni,
celo bog nima moči.
FELIPE:	Bog vas opravičuje, ni pa opravičilo za vse.
Premislite, kaj govorite!
TAJNIK:	Razumem, ekscelenca!
FELIPE:	Vaš predlog ...?
TAJNIK:	Naša guardija je maloštevilna. Nekdanji
vojščaki vaše ekscelenee so tisti, ki naj bi
zdaj dali — oni imajo zemljo.
Spet majhna tišina, spet Baltasar.
BALTASAR :	Južni veter draži norce in ženske ...
FELIPE:	Nočejo dati?
TAJNIK:	Nimajo! — Vprašajte, prosim! Gospodje so
zvečine prisotni.
FELIPE:	Je šel tributni davek vseeno v Španijo?
TAJNIK:	Je.
FELIPE:	Potrdilo o prejemu?
TAJNIK:	Komisija za Indijo sploh ne odgovarja.
FELIPE:	Dvor —?
TAJNIK:	Nič.
FELIPE:	Dekreta ni...
Don Felipe se vzravna na stolu. Seka z
besedami.
FELIPE:	Moje imenovanje za vicekralja te dežele
je moja pravica in ne more biti sporno :
pravica je potrjena z dejanji, ki jih ni mo-
goče zanikati, s krvjo, ki se je posušila, a
so njena znamenja še vidna! — Španija
molči. Čemu? Vi bi to morali vedeti! Kakš-
no spletko so napredli čez morje? Kdo?
Tajnik skomigne z rameni. Baltasar naglo
stopi k očetu.
BALTASAR: Čas, oče! Čas.
Tišina. Gostje povešajo oči, vendar čuti-
mo. da pozorno spremljajo dogajanje.
BALTASAR: Ne razumeš?
FELIPE:	Mogoče te razumem... Vseeno pojasni!
MARGERITA : Felipe !...
BALTASAR: Vsaka ljubezen se naveliča sama sebe.
Zvestoba se postara, zaleze se v kot, drem-
lje. Privrženost je treba hraniti s surovim
mesom in krotiti z bičem, kakor če imaš
divjo zverino v kletki. Nobeno človeško
dejanje ne more živeti kar naprej v zak-
mašni obleki.
FELIPE:	(rezko) Nisem te prosil, da mi pripoveduj
pregovore !
BALTASAR: Natančnejši naj bom? Prosim! — Osvojil
si to deželo. Potlej si jo poklonil njegove-
mu apostolskemu veličanstvu, veličanstvo
pa je tebi poklonilo poljub na čelo. Ah!...
Kako dolgo je že od tega, kajne...?! Da-
nes nemara kakšni komorniki pravijo:
»Veličanstvo, don Felipe je poslal pisemce
čez morje ...« In vehčanstvo : »Don Felipe
... ? Kateri? Oo, on... Oh, tisti, saj res
...« Veličanstvo ni prepričano, da je vsak
poljub prisega.
FELIPE:	Kdo te je učil pripovedovati povesti?
BALTASAR: (se obrne k Suanzi) Se vam zdi prizor na
dvoru, ki sem ga naslikal, verjeten?
SUANZA: Ne vem.
BALTASAR: Veste! Veste, ampak rajši si zamašite uše-
sa in se zaližete v molčanje. O čem pa vi
sploh govorite, padre?
SUANZA: O vsem.
BALTASAR: Ne! — O mačkah done Margerite. O no-
vem jahalnem kostumu done Caetane. Na
prižnici včasih o trpljenju našega Gospoda.
— Ali kdaj govorite o trpljenju mojega
očeta?
FELIPE:	Jaši mi dušo, sinko, jaši, kar daj! Dvajset
let sem ti dopuščal.
BALTASAR: Jašem! — Vprašam te, recimo : ali si do-
mišljaš, da nisi pozabljen?
FELIPE:	Nisem!
BALTASAR: Hvaležnost vladarja in domovine imaš na
vekov veke...? Čas, ki ga živimo, naj bo
nepretrgano slavje ...? Kje? — Srepo me
gledaš in morda me res ne razumeš...
Je mogoče uprizarjati slavja v pustinji?
Gaetana ti je na ves glas povedala, kje smo
in kakšna je dežela. Gospod tajnik je nje-
ne besede prevedel v številke. Na nezorani
njivi raste plevel.
FELIPE:	Dosti!
Oče in sin se gledata; potlej se fant po-
kloni in odide k mizi. Vzame rožo iz va-
ze in jo prične smoditi na sveči. V tišini
je komaj slišati Margerito.
MARGERITA: Zdravico, Felipe! — Prosim!
FELIPE:	Komu zdravico? — Temle sencam ...?
Služabniki raznašajo pijačo. Koraki. Po-
tlej se iz ozadja nenadejano oglasi Dol-
gin.
DOLGIN : General, nisem vajen govoriti... No, eden
mora... Opomnil bi, da smo zvesti, ker
smo pač prisegli, da, ampak, včasih so
okoliščine močnejše ...
FELIPE:	Zvesti!...
DOLGIN: Vam!
FELIPE:	Pa pride mimo pes in me ugrizne v nogo,
in vi, namesto da bi zgrabili za paUco, mu
kvečjemu kličete »marš« in »pšššt« ...
6
DOLGIN : General...
FELIPE:	Nisem govoril o svojem sinu, nikar se ne
boj! — Popadljivih psov je vsake vrste in
povsod. Pes je tudi lakota. Pes je neobde-
lana zemlja. Pes so zasuti vodnjaki. Pes so
zapuščene ceste. — Ne bom te vprašal,
koliko imaš zemlje ...
DOLGIN: Saj je sploh nismo natanko odmerili.
FELIPE:	In tudi tega ne, koliko ji iztisneš...
DOLGIN: Malo, Skoraj nič. — Dvajset hlapcev mi
straži sto Indijancev, ki sem jih odbral za
delo. Vseeno odhajajo. Uhajajo, bi moral
reči. Eden. Dva. Včasih pet na teden.
Zemlja se brani roditi, Indijanci delati...
FELIPE:	In vsak dan jih pobijete za eno leglo ...
DOLGIN: Kakor nanese in kolikor je potrebno.
FELIPE:	Nekateri se sami, kajne?
DOLGIN: Prideš v stajo : na tramu visi in ti kaže
jezik. Včasih najdemo katerega v koprivah
— zavit je v pončo in se smehlja.
Baltasar se ozre čez ramo. Še vedno smo-
di rožo na sveči. Gaetana stopi k njemu,
mu jo vzame in vrže v skodelo z vodo.
FELIPE:	Smehljaj nič ne pomeni! Rdečkar se zme-
rom smehlja — pa tudi naši mrliči imajo
to navado.
DOLGIN:	Res!
FELIPE:	Kako je z vero?
DOLGIN: Z našo?
FELIPE:	Z njihovo !
DOLGIN: Prihajajo v cerkev in buljijo predse. Žen-
ske strmijo v obleko Brezmadežne ali v
sveče, nekatere so se naučile pokrižati. —
Smrdijo.
Don Felipe vstane. Z majhnimi koraki ob-
kroža prostor med mizo in ospredjem pri-
zorišča. Govori s pol glasu in zelo zamiš-
ljeno. nič več po vojaško.
FELIPE:	Tisto jutro, ko smo pristali in zataknili
križ v peščino, pa prisegli, da bo dežela
naša, kraljeva in božja, so se nad gorami
pred našim nosom prav čudno vzdignili
oblaki: bila je obokana stena; jaz jo imam
še natančno pred očmi in nemara tudi
marsikdo izmed vas... Sel sem po dolmi,
ker sem hotel biti sam, da bi molil. Mo-
ral sem se zahvaliti, prosil sem tudi, da bi
zmogli tisto, kar nas še čaka. Poiskal sem
si jaso v gozdičku. Kakor bi bilo danes ...
Klečal sem z obrazom v mahu. Zemlja, ki
sem tiščal nos vanjo, je imela neznan vonj;
tu je več dišavnic nego pri nas. Nobene
ptice nisem slišal. Molil sem, kot pač mo-
lim, vi pa veste, da molim pošteno. Potlej
sem se vzravnal. Gore so bile v senci. (Res
so črne, Gaetana) In nad gorami, še enkrat
višja kot ob našem pristanku, šobasta ste-
na oblakov, predrtih s soncem. Kakšna
čudna tesnoba me je obšla!... Zakaj? Bil
je strah, pomešan s srečo in upanjem. Kar
bom povedal, je približno: — trapil me je
dvom ... recimo vprašanje, ali je polkrožn-
zaslon, ki zapira deželo, oltarna stena, v
katero moramo postaviti Jezusovo podo-
bo, ali pa je morda res šoba, usta nekakš-
ne še neznane pošasti, ki nas bo požrla.
GAETANA: Kako nazorno, stric! Pa so mi pravili, da
vojaki nimajo domišljije!
FELIPE:	Padre Suanza bo razsodil, v koUkšni meri
je bilo moje spraševanje grešno ...
SUANZA: Ni bilo grešno!
FELIPE:	... Če sem premalo zaupal v milost...
SUANZA: Bog je vsepričujoč, ampak povsod so tudi
demonske sile, in vedeti moramo za njih in
jih upoštevati.
FELIPE:	No: kaj se je uresničilo? Kaj smo dočaka-
li?
SUANZA: Zmago v orožju; nocoj jo slavimo.
FELIPE:	In to je vse...? — Molčite? — Dobro,
bom še vprašal. Imamo oltar nad deželo?
Se spreletavajo angeli nad nami? — Kaj
pa, če nas je pošast le požrla in smo v
njenem trebuhu? Neprestano govorite, ka-
ko smrdi...
SUANZA: Ne razumem.
Baltasar, ki se je dotlej igral z robom
Caetanine mantilje, se sunkoma-vzravna.
BALTASAR: Nikar mu ne verjemi! Prav dobro razume.
SUANZA: Žal mi je, da moram izreči: — s stališča
državniške, teološke in vsakršne druge raz-
sodnosti je povsem neprimerno, če spričo
sicer obžalovanja in obsodbe vredne zani-
krnosti madridske administracije in erar-
nega primanjkljaja šestdesetih tisočakov
vzklicujemo demone.
FELIPE:	Pribočnik Rivera!
Čokati, ki smo ga bili spoznali v prizoru
z Baltasarjem, se približuje k Felipeju.
ČOKATI :	General...
Felipe ga popade za suknjič in ga priteg-
ne tesno k sebi.
FELIPE:	Kako bi bilo, če bi ti stopil na nogo?
ČOKATI:	Nič...
FELIPE :	Hohoho ! Ti pa bom !
ČOKATI:	Ne!
FELIPE:	Čast naj ti varujem? — Ali zaradi bole-
čin?
ČOKATI :	Ni vredno besede !
FELIPE:	Pač! Bolelo bi! Nikar ne laži! Nisem ti
ukazal! In povedal boš padreju Suanzi,
zakaj bi te bolelo! — Nočeš? Bom jaz! —
Ker si brez prstov! Odmrznili so ti na pre-
lazu Chuncho. Poščipali smo ti jih z ko-
vaškimi kleščami, zoper prisad ožgali z
vrelim oljem. Tako! In v obraz si rumen,
ker smo deset dni in deset noči gonili Indi-
jance po močvirju, kjer sploh ne ločiš, kdaj
je dan in kdaj je noč. Če bi oluščil s tebe
tole črno kamižolo, bi se pokazal zemjevid
rdečih brazgotin, pa bi bil to pravi zem-
ljevid naše konkviste. Drži...? Drži! —
Padre Suanza tega ne ve. Padre Suanza
morda misli, da je zmaga frfotanje zastav
in Te Deum... Ti veš, kaj je. Rivera ! Se
zmerom veš, kajne? Povej!
ČOKATI :	Veliko sem pozabil.
FELIPE:	Nisi! — Kateri dan so me vrgli s konja?
ČOKATI :	Sedmega maja.
FELIPE:	Kdo me je rešil?
ČOKATI:	Jaz.
FELIPE:	Kako?
ČOKATI:	Od zadaj sem ga spodnesel.
FELIPE :	Indijanca !... Bil je velik in težak. Ležal je
na tebi. Prhal si ko merjasec. — Kaj si mu
najprvo napravil? — Pokaži!
Kafeor pod urokom se čokati Rivera zgr-
bi, roke se mu uskočijo v klešče, palci mu
zaštrlijo od stisnjenih pesti.
FELIPE:	Iztaknil si mu oči! Točno! In zraven si
govoril... no, daj, povej !
ČOKATI:	Ne vem...
FELIPE:	Govoril si: »Jezus, pomagaj!« — Kaj še?
ČOKATI :	»Moraš ! Jezus, moraš !«
FELIPE:	Točno! Zmerom smo rekli »Jezus, moraš!«
Ubogal je. Grešim, Suanza!?
SUANZA: Grešite, ekscelenca!
Felipe nadaljuje, kot bi ne bil nič vprašal.
FELIPE:	Tisti večer smo sedeli ob ognjih in si tre-
bili uši. Gvrk! Cvrk! — Možje so bili
s hrbti proti zarji; mislil sem si: moji svet-
niki, božji svetniki, moji angeli, božji ange-
li! Nihče se nam ne more upirati, ker ima-
mo pravo vero. Ta svet bomo potlačili ko
žensko. Šli bomo do konca. Kristus, ki je
za nami, bo z robom bele halje zbrisal kri
... Rivera ! Še nekaj stvari te bom vprašal.
— Rivera, a smo bili garjevi?
7
ČOKATI :	V enem letu sem trikrat menjal kožo.
FELIPE:	Sestradani?
Rivera se samo nasmehne. — Nobenega
Dzgiba na obrazih njegovih vrstnikov v
ozadju.
FELIPE:	Se nam je kdaj bledlo od utrujenosti?
ČOKATI :	Večkrat.
FELIPE:	Koliko si bil najdlje v sedlu?
ČOKATI :	Šestintrideset ur.
FELIPE:	Ja. Celo potrebo si opravljal kar od tam ..
—	So nam rane smrdele na soncu?
ČOKATI: Veter je odnašal smrad. Tukaj zmerom pi-
ha.
FELIPE:	So nas pekle v mrazu?
ČOKATI :	Na prelazu je bilo sitno ...
FELIPE:	In smo kdaj podvomili v svojo pravico, pa
v to, da imamo pomoč od tamle zgoraj?
ČOKATI:	Ne.
FELIPE:	V to, da bomo vse dosegli...?
ČOKATI:	Ne!
FELIPE:	V bodočnost?
ČOKATI:	Nikoli!
BALTASAR : Rane cvetijo, hiše gorijo,
angeli praznik slavijo ...
FELIPE:	Vrni se na svoje mesto, pribočnik! — Vi
me poslušajte, Suanza! Culi ste Riverove
odgovore. Kdo in kaj je Rivera danes? —
Zasebnik. V prazni hiši sedi, s palci, s ka-
terimi je iztaknil oči mojemu sovražniku,
prede čas, ne ve, kaj bi s časom. Iz izbe v
izbo se pretika. Na poljih mu raste, kar
mu pač raste in kolikor pač raste. Indijan-
ci mu uhajajo. Če hlapci katerega ulovijo,
ga privežejo na kol med koruzo, da ga
ponoči divji prašiči zrežejo s čekani. Rive-
ra stoji pri oknu in posluša tuljenje; to
veselje mu je ostalo ...
Majhen premolk. nato se Felipe silovito
zasuče proti ozadju.
FELIPE:	Rivera! Nunez! Sanchez! Valdesi Lopez!
Pasje duše !... S a mi povejte !
SUANZA: Kaj naj povedo?
FELIPE:	Zakaj smo vse tisto prestali? Zakaj smo
zavzeli to deželo, če zdaj kar puščamo, da
nam gnije pred očmi? ! Muhe lovimo ... Po
hodnikih tavamo ... Kam nam odtekajo
leta?
Margerita vzdigne obraz. Tiho reče —
MARGERITA: Felipe, so velika leta in so majhna
leta...
Felipe obstane sredi zamaha. Zdi se, kot
bi čakal, da mu bo misel prišla do sredi-
šča zavesti. Potlej naglo stopi k ženi in
se skloni nad njeno roko: dolgo pritiska
ustnice na odprto dlan. — Baltasar se
smehlja.
BALTASAR: Spodbudna misel! — »So velika leta in so
mala leta!« Mala leta so neslišno odšla od
nas, tisto eno celo veliko leto pa šumi v
našem spominu ko čebelnjak usode! —
Hvalimo usodo : dala nam je spomin...
Tisti trenutek iz ozadja služabnik: pride
k tajniku in mu nekaj šepeče,
TAJNIK:	Dobro! Takoj! — Dovolite, ekscelenca...
FELIPE:	Kaj je?
TAJNIK:	Sel iz Porto Firmina.
FELIPE:	Novice?
TAJNIK:	Bomo videli...
FELIPE:	Pojdite!
Tajnik odide. Nemir preleti družbo.
BALTASAR: Čez sivo morje ladjica. Na ladjici golob. V
kljunčku nosi pisemce. — Marsikdo se vr-
ne iz močvirja, če ga mrzlica ne pokonča.
Vrnila se bo, Caetana! — Molčim!
MARGERITA: Felipe, ljudje so prosiU dežja dva meseca
—	zdaj so prišli na slavje ...
Felipe jo pogleda. Iz prejšnje togate usiha
v zamišljenost, nemara v spravljivost. Na-
to se obrne proti gostom.
FELIPE:	Ja, najbrže se bomo morali sporazumeti..
Preden ste popili prvi kozarec, ste padli v
hude besede, možje. Ni prvič, da skušate
mojo togoto, in bili so celo časi, ko sem
vam jo delil namesto kruha, pa vas je
gnala naprej. Nikoli nikomur nisem rekel
»oprosti«, tudi v bodoče ne bom. Če sem
kričal na vas, sem kričal tudi nase. In ne-
mara iz strahu... Ne vidimo več svojega
dela. Naši opravki nimajo srca in tudi has-
ka nobenega. Kam, hudiča, smo zašli?!
Smo že vse pojedli, kar smo skuhali?!
Menda nismo potolkli tele dežele, da bi
životarili na njej ko cigan na mrhovini?!..
Gledam vas in ne morem verjeti... Ne !
Ne! Ni mogoče! Vem, da bomo našli reši-
tev! Zmerom smo jo našli in jo bomo
tudi zdaj. — Pravijo: bolezen ozdraviš, ko
ji najdeš ime... Je vam znano, to ime?
Tišina. Negibni obrazi.
FELIPE:	Kilava vera, bratje in botri!... V bitkah
smo šli za križem. Potlej smo ga vsadili
v zemljo, sedli podenj, si sezuli škornje in
razvezah culo z malico. Je res. Rivera?
RIVERA:	Res!
FELIPE:	No, vidiš! — Križ je za našim hrbtom zle-
zel v mokro zemljo, pa mi sploh nismo
opazili. Brez križa nismo nič! — Kako ve-
rujemo, fantje? Ali ne verujemo čemerno?
In sitno? In malodušno? In kakor v zopr-
nih sanjah...?
Znova tišina. Nato Felipe zase —
FELIPE:	Ja ... Ja ... Ja ... — Molimo med zdeha-
njem in spanjem. Bogu se izročamo kakor
rjuham. Šepetamo mu, namesto da bi kri-
čali. — Vera je vendar bojevanje!
SUANZA: Je! — Vseeno bi si upal reči, ekscelenca,
da niste ničesar do kraja povedali...
FELIPE:	Vera je moje življenje, toda teologija ni
moja in mojih mož stroka! — Jasno?!
SUANZA: Popolnoma!
Isti hip se vrne tajnik. Naglo premeri pro-
stor. Videti je vznemirjen, nekoliko bled.
Ustavi se ob Felipeju.
TAJNIK:	Ekscelenca...
FELIPE:	Kaj je?
TAJNIK:	Govoriti moram z vami!
FELIPE:	Govorite!
TAJNIK:	Prosil bi vas, da se umakneva!
FELIPE:	Umakneva?
TAJNIK:	Novice so zaupne in kočljive ...
FELIPE:	Neprijetne?
TAJNIK:	Da.
FELIPE:	Tule, gospod tajnik, so zbrani možje, ki jim
nisem nikoli ničesar prikrival !
TAJNIK:	Vendarle...
FELIPE:	Niti Števila sovražnikov ne. Ni bilo po-
trebno. In tudi zdaj ni!
TAJNIK:	Kot želite ... — Sinoči se je v Porto Fir-
minu usidrala eskadra iz Španije ...
FELIPE:	Eskadra? Ne razumem ... Usidrala? ... V
Porto Firminu? Zakaj v Porto Firminu?
TAJNIK :	Mislim, da nam bo to prav kmalu jasno ...
FELIPE:	Kakšna eskadra? Koliko ladij? Kakšnih la-
dij?
TAJNIK:	Osem. — S precejšnjo dodatno oborožitvi-
jo.
FELIPE:	Osem...
TAJNIK:	To ni vsa novica ...
FELIPE:	Ampak...?!
TAJNIK:	Izkrcali so vojaštvo. Zasedli so trdnjavo.
FELIPE:	To so komedije in burke in uganke, v ka-
terih bi se sam hudič ne znašel! — Kakšno
izkrcanje?! Kakšna zasedba?! — Kdo je
sploh prišel?!
8
TAJNIK:	Prišel je vojvoda de Santander. V njego-
vem spremstvu je tudi komisar svete in-
kvizicije.
FELIPE:	Brez poprejšnje signalizacije?
TAJNIK:	Brez.
FELIPE:	Kako da mi niso poslali sporočila?
TAJNIK:	Niso pač...
FELIPE:	Od koga imaš novico?
TAJNIK:	Od svojega zaupnika iz Porto Firmina.
FELIPE:	Vojvoda bi vendar poslal svojega kurir-
ja!...
Tišina. Nato tajnik —
TAJNIK:	Ne vem...
FELIPE:	Govori vendar, človek! Zini že! A naj vsa-
ko besedo posebej izvlečem iz tebe?!
TAJNIK:	(kakor človek, ki po dolgem oklevanju sko-
či v vodo) Vojvoda de Santander je prišel
s pooblastili dvora ...
FELIPE:	Vsak grande potuje s pooblastili dvora! —
S kakšnimi pooblastili?
TAJNIK:	Ekscelenca, vojvoda de Santander je bil
imenovan za vicekralja.
FELIPE:	Kaj si rekel?!
TAJNIK:	Rekel sem... Danes zjutraj so razglasili.
Rahel krik preleti zbrane goste, potlej pa
otrpnejo, samo oči in roke žive na njih.
Vsi se zastrme v Felipeja. Njegov pogled
potuje od enega do drugega in se nazad-
nje spet ustavi na tajniku. Šepetaje mu
reče —
FELIPE:	Če briješ burke...
TAJNIK:	Nič jih ne brijem! Moja zaupniki so za-
nesljivi.
Baltasar pride do očeta. To pot govori
brez posmehljivosti, toda trdo.
BALTASAR: To, kar SO ti zdajle sporočili, je slutila vsa
dežela. Gelo Indijanci...
FELIPE:	Lažeš, ker me sovražiš!
BALTASAR: Ne splača se mi več lagati. — Sicer pa
imam oči in ušesa...
FELIPE:	Ne boš jih imel dolgo!
SUANZA: Ostanimo pri stvari!
FELIPE:	Zmerom ste bili trezen človek, Suanza...
SUANZA:	Saj ravno zato ...
FELIPE:	In vi bi si lahko mislili, da bo kar takole
prišel čez morje nekakšen vojvoda in bo
rekel donu Felipeju, naj pospravi svojih
pet češpelj in se skida? ! Mogoče naj bi niti
nič ne rekel, temveč samo pomigal s pr-
stom?! Z očmi...?
SUA NZA : Ekscelenca ...
FELIPE:	Prepovedujem! Slišite! Prepovedujem! Pre-
povedujem, da bi kdo verjel! Poslal bom
k vragu vsakega, ki bi verjel ! Cucki beda-
sti!...
Vsi strmijo vanj, nihče mu ne ugovarja,
nihče pa ga tudi ne spodbuja.
FELIPE:	Vas prav vidim?!
BALTASAR : Napak — kot zmerom...
SUANZ.A:	Don Baltasar, nikar!...
BALTASAR : Od laži to pot ne bo kaj prida koristi...
FELIPE:	Svet ne more obstajati brez pravne in mo-
ralne gotovosti. Tudi komisiji za Indijo in
dvor imata obligacije !
TAJNIK:	Prav malo...
FELIPE:	Ljudje božji, saj vendar živimo! Dihamo!
Tištale sveča ima živ plamen, oči se vam
svetijo, tamle so naše zastave, prepih ču-
timo, tla pod nogami so trdna, natančno
vidimo drug drugega, živimo, sveta nebe-
sa, saj vendar ne sanjamo !... Kdo od vas
je znorel in si izmislil tole norčijo? Nihče
...? Naj se javi! Oprostili mu bomo. Rekli
bomo — >Že dobro... na čast prazni-
ka...«
Nobenega odziva. Felipe se mukoma
smehlja.
FELIPE:	Zmerjal sem vas, res, ampak celo pijance
sem konec koncev razumel...
SUANZA: Don Felipe, nemara bi kazalo situacijo
prav trezno premisliti in po premisleku
ustrezno ukrepati...
FELIPE:	Kaj hočete?
TAJNIK:	Marsikateri koloniji so dali guvernerja, ki
z osvojitvijo dežele ni imel nobenega
opravka, in ...
FELIPE:	Tudi ti ga nisi imel, prijatelj!
TAJNIK:	Nisem ga imel: mogoče zato vidim stvari
takšne, kakršne so ...
FELIPE:	Svoj suhi nos vidiš in komaj ped čezenj!
— Jaz pa vidim nazaj in vem, da sem eno
leto čofotal skoz kri, preden sem pokoril
to deželo... Zame je samo to važno! In
za Valdesa, recimo, je tudi samo to važno !
Valdes si je vštric z menoj uši obiral in
rane previjal. Nog si nisva v škafu nama-
kala,- kje v kakšnem potoku sva si praska-
la kraste z njih ... Valdes, ali si slišal?!
Ogovorjeni nepremično gleda v koman-
danta. Zadrega se mu spreletava po obra-
zu.
FELIPE:	Sanchez, pravijo, naj damo zemljo, ki smo
si jo vzeli...
Sanchez poveša oči.
TAJNIK: O razlastitvah prav gotovo ne more biti
govora!
FELIPE:	Hohoho! Kar takole, brez komedij in po
višjem ukazu! — Serano! Kaj praviš?!
Vojvoda Santander!... Poznaš gospoda?
Si ga morda videl na prelazu, na Puenti.
v močvirju...? Kakšna burka! Serano,
smej se! Pri Guantemocu si bil grižav in si
moral držati sabljo z obema rokama ...
Vojvoda de Santander je zdrav ne bi mo-
gel z obema! — Vicekralj!... In kako, kaj
misliš, bi prenašal tvoj smrad?
Nobenega odziva.
FELIPE:	Rivera! — Nunez!
Nič. Felipe gre v dolgih cikcakih od enega
do drugega.
Zaprti obrazi.
FELIPE:	Molčite, ljudje?! — Nimate mi kaj reči...?
Tišina je tako gosta, da je slišati sveče
in iz daljave zateglo klicanje straž, ki se
menjavajo.
Mirno, kakor zmerom, se oglasi dona Mar-
gerita.
MARGERITA : Felipe,- res je. — Prišel je in postavili so
ga za podkralja.
Felipe obstane. Strmi.
FELIPE:	Tudi ti praviš, daje res?
MARGERITA:	Ja.
FELIPE:	Ni izmišljeno?
MARGERITA:	Ni!
Felipe je razkoračen sredi prizorišča. Sre-
pi v ženo, vendar kot bi gledal skoznjo.
Ko se spet ozre naokrog, čutimo, da mu
je iz neznanih virov dotekla moč. Govori
tiho in zelo zbrano.
FELIPE :	Dobro ...
BALTASAR: Ni dobro!
FELIPE:	Sveti Pavel pravi: »Sočustvovali ste z ujet-
niki in radostno ste prenašali ropanje vaše
posesti, kajti vedeli ste, da boste dobili
boljše in trajne stvari v last...« Jaz pra-
vim temu — ne! Sprejemam greh, če je
greh! Nimam izbire. Tudi takrat, ko smo
pristali, je nisem imel: nebeški oltar ali
usta pošasti... Verjel sem, da imam pra-
vico vzeti, kar je pred menoj — v božjem
imenu in v božje namene. Zdaj vem, da
imam pravico to obdržati. Človeška
pravica se spreminja. Gospodova ne. —
Branil se bom! Vi z mano!
SUANZA: Moram vam ugovarjati.
FELIPE:	Teološko?
SUANZA: Državljansko, ekscelenca!
FELIPE:	če bi šlo, kot ne bo šlo, bi mi vi le še
malo časa govorili »ekscelenca«... —
Ugovarjajte, prosim !
SUANZA: Nedvomno ste sami osvojili deželo, vendar
ste jo osvojili španskemu kralju.
FELIPE:	Človeška zvestoba ni pasja zvestoba, pad-
re! In celo pes kdaj pa kdaj popade, če ga
za zvestobo nagradijo z udarcem. — Amen !
Nimam več časa za razpravljanje. Ukrepa-
ti moram.
Felipe se po vojaško obrne k svojim biv-
šim vojščakom.
FELIPE:	Ovijte si noge spet s cunjami, možje! Od-
hod! Gremo v Porto Firmino. Vsi. Govo-
rili bomo z vojvodo de Santandrom in mu
bomo jasno in razločno prikazali, kako
stvari stoje.
ČOKATI:	Nas bo sprejel?
FELIPE:	Mi bomo sprejeli njega! Menda ne
boš v lastni hiši gost?!
ČOKATI :	Med nami so vsega trije plemiči...
FELIPE:	Postali ste plemiči! Moji plemiči! Zapom-
ni si to ! — Odhod !
Nemir med gosti. Znova se oglasi Čokati.
ČOKATI:	General, čisto neznatno spremstvo ima-
mo...
FELIPE:	Mimo treh posestev bomo jahali. Spotoma
bomo pobrali vse, kar je pod orožjem!
DOLGIN : Naša oborožitev je ...
Felipe silovito vzkipi.
FELIPE:	Nobenih odgovorov in nobenih ugovorov
ne bom prenašal ! Pri Guantareni sem te vi-
del, kako si se z navadnim kolom desetih
Indijancev otepal — zdaj mi čvekaš o obo-
rožitvi!... Dosti! — Tajnik! Pripravite
spremstvo! Hitro! Samo najnujnejšo prt-
ljago in proviant! Jasno...? — Polovico
straž vtaknite v kolono! Tudi maroderje!
—	Razhod, gospoda! Čez pol ure bi vas
rad videl ! — Hvala !
Preplah. Naglo razbegavanje gostov. Hi-
tri koraki po hodnikih in mostovžih. Klici.
Suanza stopi k Baltasarju in mu šepne —
SUANZA: Poskusite vi!
BALTASAR: Ne, gospod!
Suanza se obrne in odide.
Gaetana naglo proti Felipeju.
GAETANA : Stric ... Prosim ...
Felipe se zasuče na peti.
FELIPE:	Prišla je tvoja ura, nečakinja! — Nikar si
ne utvarjaj, da ne vem ... Polovica poro-
čil v Španijo je tvojih!
GAETANA : O !... Izredne stvari mi prisojaš !... Ne
spominjam se, da bi pisala kaj takšnega ...
FELIPE:	Pač! — Bilo ti je naročeno. Nič ne de. V
resnici mi usoda ne bo priplavala po tvoji
tinti...
GAETANA: Ni priložnosti, da bi ovrgla očitke, stric ...
—	Kaj mi neposredno ukazuješ?
FELIPE: Nič posebnega! — Miruj! Igraj na harfo.
—	Neguj nežno živalco, o kateri so mi pra-
vili, da je moj sin! Hvala, nečakinja.
Gaetana odšumi iz dvorane.
Ostali so samo še Felipe, dona Margerita
in Baltasar.
BALTASAR: Meni torej ne boš izkazal časti, da bi te
smel spremljati?
FELIPE:	Ne!
BALTASAR : V bitko pri Guantemocu si me vzel, čeprav
sem bil še napol otrok... Si bil takrat to-
lil;o bolj gotov, kako se bo končalo?
FELIPE:	Tebe mi je bog prihranil za nazadnje.
BALTASAR: Zadnja in najhujša rana —?
FELIPE:	Bržčas...
Felipe se naglo obrne od sina, stopi proti
ženi, ki se zgane, da bi ga spremila.
FELIPE:	Nikar me ne spremljaj, Margerita! Prosim!
Ostani tu!
Margarita stegne kazalec in sredinec desni-
ce proti njegovim prsim. Z globoko sklo-
njeno glavo burno šepeta nekakšno zaro-
ritev v neznanem jeziku. Samo nekatere
besede razločimo.
MARGERITA: Tlaksakana ... Huantok ... Asksanta ...
Tlaksakana...
Felipe se burno odtrga, kot bi se ustrašil
uroka.
FELIPE :	Kaj počneš? !... Pokrižaj me !
Margerita se vzravna in stegne prste.
Prav počasi napravi znamenje križa.
Felipe odide.
Zunaj se oglasijo bobni. Vse do konca jih
slišimo. Naraščajo.
Margerita in Baltasar sta ostala sama.
Margerita negibno stoji na mestu, Balta-
sar pa jo začne obkrožati. Smeje se. Po-
tihoma se smeje med bobnanjem. Nazad-
nje obstane tik za njenim hrbtom. Šep-
ne —
BALTASAR : Jaz pa vem ... Jaz pa vem ...
Margerita se zdrzne iz zastrmelosti. ozre
se čez ramo —
BALTASAR : Jaz vem, mamica moja nesojena ! — ...
Vem!
MARGERITA: Kaj?
BALTASAR: Najprvo si ga preklela. Po svoje. Po indi-
jansko. In potlej si ga prekrižala — ker ne
verjameš v to ... Zato !
Divje sovraštvo na Margeritinem obrazu.
Malce je sključena. Sope.
MARGERITA: Pes popadljivi! Pes! Gobec strupeni!
Bobni.
Baltasar se s konci prstov dotika Margeri-
te. ki se zdrza pod njegovimi dotiki, a
vendar ne more ubežati njegovemu niha-
jočemu glasu.
BALTASAR: ... In sovraštvo traja in raste iz noči v noč,
iz dneva v dan ... napihuje se, vsa si že bol-
na od njega, mamica moja nesojena ... tule
ga čutiš in tule in tu... prav povsod in
zmerom... In to so trupla tvojih ljudi —
rdeča trupla ... indijanska trupla ... Napi-
hujejo te, nič več svojega nimaš, samo so-
vraštvo iz mrličev. — Pa gremo vsi za ta-
bo in tvojo coprnijo ... Tudi jaz! Tudi jaz!
Kako bi moglo biti drugače, od tistega po-
poldneva, ko sem te zalezoval in sem te
videl, kako se slačiš zanj ob odprtem ok-
nu... Tvoj trebuh je bil kakor bakrena
skodela, sonce je cvetelo okrog tvojih ma-
lih dojk in prenikalo je skozte in v tebi je
bilo še bolj žareče ... Sonce je sijalo skoz-
te. Takrat nisem videl mrličev, ki jih imaš
v notranjosti, in sovraštva, ki ga imaš zanj
in zame, o mamica nesojena ... — Preklela
si ga prejle... Ne ugovarjam ! Sploh ne !
Daj!...
Baltasarjevo šepetanje gasne.
MARGERITA: Krvavi pes! — Pes! — Pes!... Molči! Niti
besede več! Pes!
Luč ugaša. Crescendo bobnov.
10
ZASTOR
Prizorišče je po obliki enako dvorani iz
prvega dejanja, le da so stene gole. Tam,
kjer so bila zrcala, so vhodi.
Svečanost se je umaknila zmedi. — Po po-
du je razsuta vsake vrste šara: skrinje,
lestenci, sedla, polomljeni stoli, ure, po-
sodje, slike, kipi, grbi, zastave in obleke.
Pedro in Pablo sedita sredi nereda
in ga popisujeta.
V ospredju je na nekakšnem kanapeju
zleknjena Caetana : vidi se, da je no-
seča. Na tleh ob njej steklenica vina in
kozarec.
Od daleč, z odmevnega dvorišča, je slišati
žlobudranje mnogih glasov: kakor bi se
škorci zbrali v jato. Živo, divje kikirika-
ne, spodbujajoči klici.
PABLO:	(narekuje Pedru v zapisnik) Skrinja s sta-
rimi oblekami. Vse zelo preperelo.
PEDRO:	Vlaga.
PABLO:	V sobi za dekle je goba privzdignila pod.
Si videl? — Piši! Srebrn pehar za pecivo
ali sadje.
Z desne pride Margerita. Obstane.
Caetana pozdravi z nagibom glave. Tišina.
Pablo in Pedro se ne zmenita za Margeri-
te. Ona napravi korak proti njima, vpra-
ša —
MARGERITA: Ne bosta vstala?
Pablo in Pedro vstaneta — vendarle. Mar-
gerita namigne proti dvorišču.
PABLO-	Petelinji boj, milostljiva, in splošno raja-
nje. Zelo zanimivo! Don Baltasar je vzgojil
tri krasne pare.
MARGERITA: Petelinji boj...?
PABLO:	Velika b.tka! Ljudstvo se zabava!
Tišina na prizorišču, kraval na dvorišču.
MARGERITA: Je prišel kakšen sel danes?
PEDRO-	Nič ne vem. Oh, sploh: mmamo pojma!
PABLO:	Nobeden danes, nobeden včeraj, nobeden
predvčerajšnjim.
GAETANA: Prišli so Indijanci.
Dolg pogled med ženama.
MARGERITA: Kdo jih je klical?
PEDRO:	Don Baltasar. — Iz vsega okohsa, pa iz
vseh mestnih skrivališč so prilezli.
PABLO:	Cel sod žganja so dobili in petelinje boje
lahko gledajo, dokler jim ne pritisne pena
na usta.
PEDRO :	Prvič v vseh teh letih ...
GAETANA: Kaj praviš?
PEDRO:	Prvič, da so sploh prišli...
CAETANA: Petelin ima zanje očitno privlačnejši glas
od Škota.
PABLO:	Trije črni in trije ognjeni petelinčki! Kras-
ni!
MARGERITA: Molči, človek!
PABLO :	Molčim ...
Tišina. Zunaj vzklikajo. Potlej Margerita
vzraste v divji togoti.
MARGERITA: In koliko časa — duše prodane — koliko
časa je minilo?!...
PABLO:	Prosim...?
MARGERITA: Prav dobro vesta, kaj mislim!
PABLO:	Kar nimamo novic o gospodu...? — Tri
mesece.
MARGERITA: Tri mesece je manj ko nič! — In vse ste
razdejali! Vse ste raznesh. Popljuvali! Za-
smradili !
PABLO :	Vprašali boste tudi, kaj počneva zdajle, ni
res?
PEDRO :	Inventarski zapisnik sestavljava.
MARGERITA: Povej, da bom razumela!
PEDRO :	Zapisujeva, kar je v hiši.
MARGERITA: In O n je naročil?
PABLO:	On!
Margerita betežno in zgubljeno zatava po
prostoru. Rahlo se dotika predmetov, ki
so razsejani naokrog. Potlej se ustavi za
Caetaninim hrbtom, divje zamrmra —
MARGERITA: Ko se bo vrnil, boste šli v klet k podga-
nam in na kol h krokarjem! Tako bo! —
Vsi!
Njen siloviti vzklik se razgubi v sopenje.
Molk. — Caetana se nasmehne, igra se s
čašo, tiho začne popevati.
CAETANA: Zgodaj sem vstala.
sinka zibala,
prsi mu dala ...
Sinek, sinek zlati moj...
—	Kako neki gre naprej?
Nihče ji ne odgovori. Margerita, ki stoji
za Gaetano, se nenadoma strese, zasuče
se z gornjim delom telesa, roka se ji na
kratko, a silovito sproži v kretnjo, kot bi
hotela zamahniti z umišljenim nožem.
Pedro in Pablo vidita.
Potlej se Margerita obrne. Odhaja, od ko-
der je prišla. Počasi.
Z dvorišča je spet glasneje slišati gledal-
ce pri petelinjem boju.
Caetana se potihoma smeje; nemara je po-
pila kapljo vina več, nego bi smela.
rAFTANA- »Sinek, sinek, zlati moj...« — A res nihče
ste, seveda! Vojščaki niso pestunje. Mo-
škim je smrad plenic bolj zoprn kot smrad
mrliške rjuhe. Moški delate otroke in mr-
liče, ženske jih umivamo. — »Savel in Jo-
natan, ljubezniva in blaga, nista ločena v
življenju ne v smrti...« Tako piše v drugi
Knjigi kraljev. Savel in Jonatan nista loče-
na ... sedli sta dela pod glavo, rane otipa-
vata, skupaj še enkat jezdita dogodivščine
prejšnjega dne, skupaj zasmrčita. Ljubez-
niva in blaga ... Ženske pa kar same pod
odejo ! ... — Kaj sodite, gospod Pablo, ali
vino redi kri in daje mleko? No, tole vipo
prav gotovo dela goste sanje ... Koliko ča-
sa je deževalo? Dva meseca, kajne? Kar
naprej je padalo in šumelo. Jaz sem se
skrivala v sanje ko jazbec v luknjo, in v
sanjah sem videla vinograd, kjer je vino
zraslo. Dež in spanje in hodnik in vrata in
veter in čakanje ... Dva meseca. — Zato
sonce zdaj tako bode. — Pokaži mi zrcalo!
Od daleč!
Pedro obrne proti njej ročno zrcalo.
GAETANA: Aha..'. No, hvala! — Tjavdan govorim.
Čenčam. Španska gosposka misel: »Vpričo
služinčadi lahko pozabiš na sramežljivost!
Ne sežejo v tvoj svet...«
PEDRO:	Zelo modro!
GAETANA: Stara vojvodinja Luna je pred lastnimi
otroci skrivala gleženj, vpričo lakajev pa
je počepnila na škaf, ko si je zdravila zlato
žilo.
PABLO:	Zdravi nazori iz starih časov!
GAETANA: Resno mislita? Nista užaljena in vama je
res vseeno, kam vaju posadijo? Oh, čudež
vseh čudežev in krasota vseh krasot: Spa-
nec brez napuha! — No, kar bodita hlap-
ca, če hočeta! Izvolita, prosim!
PABLO:	Bova, z vašim dovoljenjem, dona Cae-
tana! (Narekuje Pedru v zapisnik) Lesen
okvir, rezljan in pozlačen. — Sveti Štefan.
Tudi les. Pobarvan. Nekoliko črviv.
CAETANA: Jasno in nesporno je, da bi morali ugoto-
viti, kako je z mojo samozavestjo in z mo-
jim napuhom, o katerem so včasih dolge
pesmice pisali bradati in golobradi rimači.
—	Jaz nič ne vem! Meni nihče nič ne po-
ve! Mene so odložiU na otoku! Vidva ve-
sta vse! — Pedro!... Pablo!... Vidva sta
11
edina človeka, ki sta vsak dan in sleherno
uro v moji bližini: — morata mi povedati!
Prevzetnost brez vrednosti je spakarija! —
Kaj se sploh dogaja? Pedro !... Se bo vr-
nil?
PEDRO :	Ce je živ, se bo.
GAETANA: Včasih imam občutek, kot bi mi bili z vo-
skom zalili ušesa. Kako je s pohodom? Za
božjo voljo, a se vama ne zdi, da bi mo-
rala tudi jaz ...
PEDRO :	Malo vemo ...
GAETANA: Povejta tisto, kar vesta!
PABLO :	Ko so prešli pol pota, je večina gospoda že
zapustila. Odtekali so ko voda in odpadali
so ko hruške z drevesa. Peščica jih je osta-
la z njim. V trdnjavo niso prodrli. Vojvoda
de Santander je ukazal zapahniti vrata.
Pomolili so jim kraljevi prapor pod nos.
PEDRO :	In z dolgimi nosovi so odhajali.
GAETANA: Kam?
PEDRO:	Nihče ne ve. Ni znano. Nimamo novic.
CAETANA: In vama je vseeno?
Molk. Pedro in Pablo srepita predse. Nag-
lo brkljata med šaro. Caetana posmehlji-
vo —
GAETANA: Sporočam vama, gospoda, da vama dajem
odvezo in da mi res ni treba odgovoriti!
PABLO:	(narekuje v zapisnik) Paravan z brokatno
prevleko. Florentinski. — Skrinjica za pi-
sma. — Meč. Saracenski. Dvakrat kaljen.
Ima napis.
GAETANA: Koliko časa bojo še noreli Indijanci tam
zunaj?
PEDRO:	Kolikor časa bo dona Baltasarja zabavalo.
— Drugače so kar se da molčeči.
GAETANA: Vso hišo bojo zasmradili. S pasjo mastjo
se mažejo.
PEDRO :	Da, pravijo ...
CAETANA : (se vzravna, nenavadno rezko) A se ona
tudi...?
Pedro in Pablo ne odgovorita. Caetana si
znova natoči.
Zmagoslavno, dolgo kričanje na mostov-
žih in na dvorišču.
PEDRO:	Tale meč, kot kaže, je precej krvi polizal.
PABLO :	Ja. Zajedlo se je. Tule. In tule ...
PEDRO :	Zavij ga v krpo ! Naj počiva !
PABLO:	Lahko noč, spoštovana sablja!
PEDRO:	Meč ni sablja in sablja ni meč! V sorodu
sta si, vendar hudo različnih značajev...
GAETANA: Pablo!
PABLO:	Prosim...?
CAETANA: Spravi tisto ropotijo!
PABLO:	Je že opravljeno, dona Caetana!
Nagli koraki na hodniku. Caetana se na-
pol vzravna. Vstopi B alt as ar . Suknjič
ima odpet, lica mu žarijo, v iztegnjenih
rokah nosi majhnega bojnega petelina. Že
na pragu vzklikne —
BALTASAR: Vivat! Javljam zmago petelinčka gospoda
Ogenjčka in še enkrat kličem vivat! En
sam zvon imamo in še ta je počen, a mo-
rali bi zvoniti !...
Baltasar se odtrga s praga, stopi naprej,
z otepajočo se živaljo v rokah obkroža
Caetano, ki se je zgrbila na ležalniku. Vro-
čično se smeje.
BALTASAR: Caetana, prijateljica moja in soproga, pro-
sim te, prisrčno te prosim, da se mi pri-
družiš v občudovanju in da ne vihaš nosu
spričo kreature, ki je opravila več ko le
svojo dolžnost! Oh! Poglej si ga, kar se da
natančno in ljubeče! Do beder je krvav,
kakor slavni vojščaki ali mesarji! Še ima
sape in še bi lahko! Vse dvorišče je razril,
napravil je velike rdeče luže. Kot ognjena
žoga je frčal v nasprotnika! Gallus trium-
fans, bi rekel kakšen učen madridski pisar,
če bi njegov želodec sploh prenesel to pri-
reditev ... Ogenjček! Pesek je izpod nje-
govih kremljev škropil do mostovžev v pr-
vem nadstropju. Poglej ga vendar, Caeta-
na! Nočeš?... Zakaj ne? Moj bog, takšna
kraljevska žival in ti se obračaš vstran!
Saj si, konec koncev, že videla človeka in
bika v areni...
GAETANA: Bika in človeka!
BALTASAR: Aha!... Razumem!
GAETANA: Slabo mi bo. Bruhala bom.
BALTASAR: Pedro! Skledo!
GAETANA: Ne ! — Naj odnese ...
BALTASAR: Ogenjčka...? Oh, Caetana!... No, bodi-
mo viteški in pogoltnimo razočaranje. Pe-
dro! Kateri od vaju je pogumnejši?
PEDRO :	Pablo !
PABLO :	Pedro !
BALTASAR: Kakšna nesebičnost! — No, meni se zdita
junaka oba. Junaka v junaške roke. Izme-
noma ga nosita. Spravita ga v kurnik, na-
sujta mu, da se mu bo pehalo, pripehajta
mu pet najlepših belih kokošk. Junaštvo
ne izključuje veselja do poskakovanja. Iz-
volita! Za inventuro bo še priložnost, po-
top prihaja zlagoma in Noe je imel dovolj
časa, da je sestavil spiske... Prosim!
Pedro z očitnim odporom vzame žival iz
Baltasarjevih rok. Odhaja. Pablo za njim.
Na pragu ju zaustavi rezki Baltasarjev
klic: mladi mož je naenkrat ohol in divji
španski velikaš.
BALTASAR: Če mi pride na ušesa, kako sta si brusila
jezike na meni in na tem, kar počnem, va-
ju dam obesiti zraven vhodnih vrat, da si
bojo Indijanci preganjali dolgčas ob vaji-
nih bedastih maskah. — Jasno?
PABLO:	Popolnoma, don Baltasar!
BALTASAR: Hvala lepa!
Moža odideta s petelinom. Baltasar gleda
za njima in se potihoma smeje. Caetana se
je spet zleknila. Oči ima zaprte. Baltasar
ji stopi za hrbet, stegne roko preko njene
rame in ji začne z dlanjo otipavati tre-
buh.
BALTASAR: Kako je tule notri? Ze trka? Tule je ritka.
kajne? Ali pa je mogoče glava ...? Zelo na-
peto, vzboklina. — Ponosni Španec se va-
lja v topli temi... Česa vsega se človek ne
domisli!... Premišljujem: če bi slišal skoz
steno tvojega trebuha, bi mu prišli na uho
čudni glasovi... Sopihanje najinega sovra-
štva, v prvi vrsti — Drži? ...
Kratek molk, nato —
GAETANA: Drži!
BALTASAR: Slišal bi. slavni, še ne rojeni vitez, kako
zastokaš, ko te zadene slaba sapa iz mo-
jih ust...
GAETANA: Ja!
BALTASAR : ... in ko smrčim s široko odprtimi usti, ko
se zasučem pod odejo ...
CAETANA: Ja!
BALTASAR : Slišal bi škripanje zob. — Saj vendar vem,
Caetana, da škriplješ z zobmi, kadar drsam
v copatah po sobah in po hodnikih!
GAETANA: Škripljem!
BALTASAR: In kadar stojim pri oknu in poslušam dež.
—	Padalo je neznansko! Padalo... Pada-
lo... — In kadar se te dotaknem, name-
noma, kakor zdajle, ali ponevedoma ...
—	In kadar vržem petelina v boj... —
Kadar odpiram vrata Indijancem ... Ka-
dar se smejem... — Kadar namakam no-
ge v čebriču... — Kadar skrivam obraz
v blazino, ponoči... škriplješ iz sovra-
štva ...
GAETANA: Ja! Ja! Ja! Ja!
Caetanini vzkliki so ostri in zazvene po
prostoru. — Baltasar odmakne roko z nje-
nega trebuha.
12
BALTASAR: Kako se je to napletlo ...?
Gaetana se posmehne. Vzame kozarec in
ga nese k ustom. Potlej zapoje. V njeno
malo uspavanko se meša GLAS PIJANE-
GA INDI JANGA z dvorišča; Indijanec olj-
ka žalostno, zateglo vižo brez besed, ka-
kor bi narical.
GAETANA: Nina, nana, nina nana,
naša punčka je zaspana.
Zvezdice so že prižgane,
posteljce so vse postlane ...
Nina nana, nina nana ...
BALTASAR: Piješ ... Veliko.
GAETANA: Pijem. Veliko.
Molk. Vmes naricanje pijanega Indijanca.
BALTASAR: Rodilo se je sovraštvo in živi trdovratno
kakor lišaj na skali. Kolikor morem preso-
diti, se je pokazala najprej tvoja mržnja 'п
šele potlej moja,- no, morda se motim...
Vsekakor: je! Živi! — Sprašujem se, kje se
je vzela in iz česa. Dejstva so takale: spal
sem pri tebi, vzdihovala si pod mano in
milo stokala, napravil sem ti otroka. Poro-
čil sem te. Brez očetovega blagoslova.
Skupaj spiva še kar naprej. Skupaj jeva. —
In skupaj molčiva.
GAETANA: Blaženo...!
BALTASAR : Blaženo — kaj !
GAETANA: Molčanje! To je nekakšno zavetje, hvala
bogu!
BALTASAR : Gaetana, vendarle se mi zdi, da sem te lju-
bil... Spominjam se tvojega prihoda. Bilo
je osemnajstega marca ... Stopala si po
mostičku ladje, vodil sem te pod roko. Na
tvojem ovratniku se je lesketala sled sla-
nega vetra, jaz pa sem v tistem lesketanju
prepoznaval ivje s Sierre Nevade ...
Gaetana se zasmeje in odmahuje z roko.
GAETANA: Smejem se, vidiš, moj dragi...
BALTASAR: Hvala! — Tamle so obleke za maškarado,
lahko si Icatero natakneš !
GAETANA: Nimaškarada!
BALTASAR: Očitno je bilo to, kar sem rekel, preveč
čustveno za tvoja ušesa ...
GAETANA: Uganil si! — Rajši imam posmehljivost, za
katero se sicer skrivaš!
BALTASAR: Zelo bi mi ustregla z razlago ...
GAETANA : Nima smisla !
BALTASAR : Pač ! — Prosim !
GAETANA: Zlobni otroci so po splošni oceni znosnejši,
kadar cepetajo in se mečejo ob tla, kot pa
takrat, ko se cmerijo.
Molk. Glasovi z dvorišča. Slepeče sonce
zaliva prostor — rezka jasnina po dežju.
Baltasar stopa med šaro. Odvije meč, ki
sta ga imela poprej v rokah Pedro in Pab-
lo, tehta ga in potlej ga zviška spusti, da
se zapiči v tla.
BALTASAR: Vsak človek si ne prisluži meča. Meč brez
krvi se posuši. — Obtičal sem v otroštvu,
praviš, ko zajec v zanki... No, recimo, da
je tako. Vendar bi ti ljubila tudi otroka.
Tvoje sovraštvo je prišlo iz obširnejših dog-
nanj. Moja podoba se ti je sestavila v spa-
ko; nekatere značilnosti na sliki so močno
poudarjene. Saj vendar vem, Gaetana!...
Ali naj jih naštejem, te značilnosti?
Gaetana odkima. Baltasar se ne zmeni za
njeno odklonitev. Potika se med robo, ki
sta jo Pedro in Pablo do neke mere ure-
dila, razmetava predmete in jih zlaga v
nova čudaška tihožitja.
Med Baltasarjevim naštevanjem se z dvo-
rišča v enakomernih presledkih oglaša
klicanje »don Baltasar*; reven, hripav mo-
ški glas; za vsakim klicem pljusne krohot
in hihitanje Indijancev.
BALTASAR: Začnem!
GAETANA: Nikar!
BALTASAR: Pač! — Zaplodili so me v hladnem znoju ;
očitno sta stiskala zobe, ko sta me spoče-
njala. Na mrzlih rjuhah ne napraviš vroče-
ga človeka. — Tenka kri, ad primum, pr-
va značilnost na moji podobi...
GLAS
OD ZUNAJ:. Don Baltassaaar!
Hihot z odmevnega dvorišča.
BALTASAR: Brez solze sem pustil mater in v Gadizu
zlezel na barko, ker se mi je bledlo o oče-
tovi slavi; in mama je že takrat nosila
smrt v trebuhu. — Kot drugo torej : puščo-
ba srca.
GLAS
OD ZUNAJ: Don Baltasaaar! Don Baltasaar!
Smeh Indijancev.
BALTASAR: Prišel sem v nov svet in se zavalil na le-
žalnik. Figo sem pokazal velikim načrtom.
Niti sablje niti peresa nisem vzel v roke.
— Malobrižnost duha.
GLAS
OD ZUNAJ: Don Baltasar!
Hihitanje in medel vrisk.
BALTASAR: Pol življenja sem preživel v nosilnici. Naj-
manj desetim hlapcem sem ukrivil hrbte-
nico s tem tovorom. Tako sem se torej
ožulil na blazini, ne v sedlu. Nežni žulji. —
Mehkužnost. (Katera zaporedna številka bi
to bila...? Vseeno)
GLAS
OD ZUNAJ: Don Baltasaaar! Don Baltasaar!
BALTASAR: Le izjemoma sem bil Kastiljec in ponosen.
Z otroci mesticov sem fmikolal za hlevi,
in to v letih, ko bi moral voditi vsaj četo
suličarjev. Pozabil sem na tisto, čemur
pravimo »limpieza de sangre«. Cistost krvi
... — Mehkužnosti se torej pridružuje raz-
krojenost !
GLAS
OD ZUNAJ: Don Baltasaar!
Smeh z dvorišča.
BALTASAR: Bil sem krut kar tako, iz objesti in v igri.
Nikoli se nisem posul s pepelom, kot se
Špancu spodobi.
GLAS
OD ZUNAJ: Don Baltasaaaar! Don Baltasaar!
BALTASAR : Toda kaj bi še našteval !... Prišlo je tisto,
kar je izrisalo odločilne poteze na portre-
tu... Oče je moral v svojo zadnjo avantu-
ro. Nisem šel z njim. Ostal sem tu in v
copatih se potikam po sobah. — Izdaja.
Izdaja in slabištvo.
Gaetana se sunkoma vzdigne z ležalnika.
Čeravno je že precej obilna, je z nekaj
koraki zraven moža. Baltasar drži v ro-
kah majhen, lesen kipec. Gaetana mu ga
iztrga in ga trešči ob tla. Sope.
BALTASAR: Zakaj pa to?
GAETANA: Ker ne prenesem več!... Kakšna odurna
komedija! Kakšno ogabno sprenevedanje!
... Kdo te sili, da se spakuješ okrog same-
ga sebe?! A res ne vidiš niti za eno ped
čez svojo kožo? Tonemo in propadamo in
močvirje nam je do ust, ti pa o sebi...
o sebi... o sebi... Obtožuješ se, pa si si
všeč v tem početju! Spanec!... Španci pre-
mikajo meje sveta, ti pa z ljubeznijo iščeš
svoje grehe, prebiraš svoje poteze, z než-
nostjo jih prebiraš, in podoben si psu, ki
se suče po prahu in lovi lastni rep! In ce-
lo, kar si o sebi povedal : vse je res, ampak
čisto premalo ! Slabištvo ne more biti opra-
vičilo za eno celo zavoženo življenje: po-
sredi je tudi nekakšno zlo, ki mu ne vem
imena. — Sovražila sem to deželo od prve-
ga trenutka, od takrat, ko sem videla crk-
13
njenega psa v pristanišču. Tudi tvojega
očeta. Zmedo. Revščino. Zgubljenost. Am-
palc on, vidiš, on se je v nel^em trenutl^u
pobral s tal in je šel, in četudi je to njego-
vo pobiranje in potikanje brez upa zmage,
je vendar špansko in ponosno in ljudje
bojo pomnili, kaj je napravil... Ti se ves
dan vlačiš po sobah, žogaš se s hlapci,
privlekel si krdelo smrdljivih Indijancev,
nalivaš jih z žganjem, burke jim igraš, pe-
telini se tepejo zate, ker sam nimaš pogu-
ma. In kje je tvoj oče ta čas? Kaj je z
njim? Kaj je z nami?
Caetana zasopla obmolkne. Tišina. Tudi
šum z dvorišča je komaj zaznaven.
Potlej Baltasar mirno in počasi reče —
BALTASAR: Ti ničesar ne veš, gospa. — Ti ničesar ne
razumeš.
CAETANA: Vse!
BALTASAR: Nič.
Gledata se, sploh se ne zganeta. Zunaj
prav pridušeno poje nizko uglašen boben.
Ta hip se pri enem od desnih vhodov, za-
daj, spet pojavi Margerita. Obstane.
Na pol je v senci. Zakonca je ne opazita.
Baltazar pripoveduje potihoma.
BALTASAR: Ko je oče odhajal na konkvisto, gospa mo-
ja, je moja gospa mati že imela bulo pod
pasom, s kazalcem je pritiskala na tisto
mesto in govorila: »Tule je, vidiš!« in pot-
lej čisto tiho, kar med zobmi: »Ali res mo-
raš ...?« Ko sem jaz stal v pristanišču, je
mami oteklina že privzdigovala krilo. Tudi
meni je rekla: »Ah res moraš?« — Oba sva
gledala mimo nje, oba sva jo sovražila.
Skušala nama je zapreti svet, kakor je njej
bula zapirala čreva in življenje. Še zdaj jo
vidim v zeleni jutranji svetlobi...
CAETANA: Zakaj mi to pripoveduješ?
BALTASAR: Rekla si, da ne vidim niti za ped čez svojo
kožo...
GAETANA: Ne vidiš! — Lastna neusmiljenost se ti
smili !
Baltasar nenadejano, skoraj čudaško zdrs-
ne v patos, tihi glas mu niha.
BALTASAR: Saj vendar ne govorim o tem, ženska! Ni-
sem končal! — O zgodovini govorim! In o
svoji poti! — Stal sem na premcu ladje.
Okoli mene vzgojitelji. Šepetaje so mi raz-
lagali usodnost časa, veličino odkritij, ki se
vrste drugo za drugim, skrivnost novih
svetov, zmagoslavno pot Španije in Cerk-
ve. Naenkrat sem živo začutil, kako se
razmikajo meje sveta. Neizmerne možno-
sti so se ponujale... In fantič Baltasar se
je tresel od pnotja, zdelo se mu je, da se
na škripajoči barki vozi z njim milost iz-
voljencev, blagoslov mučencev božjih, vse
velike katedrale Španije, vrt Getsemane,
Karmel in gora Tabor, in sam Jezus je sto-
pal med zvezdami nad črno vodo, tik nad
nami, v naši smeri. Onstran brezmejne
vode, v novem svetu, ki nam je dodeljen,
čaka moj oče pod praporom. Moj oče je
praporščak kralja in meč Jezusove Španije.
—	Prišli smo v dva viharja. Videl sem le-
teče ribe in krdelo morskih psov; vse je
bilo neznatno vpričo mojega privida.
Caetana se jedko posmeje.
CAET.'^NA: Morske kače nisi srečal?
BALTASAR: Ne.
GAETANA: No, tudi morski psi so nekaj, čeprav sem
jih celo jaz videla. Viharji so nas obšli.
—	Te je bilo hudo strah?
BALTASAR: Pozneje, ob izkrcavanju prvič. — Ti si v
pristanišču najprej videla crknjenega psa,
jaz tri obešene indijanske poglavarje ; meni
na čast so jih potegniU na vislice. Barka se
je prisukala k pomolu. Viseli so v višini
krova, tik pred mojim nosom.
GAETANA: In smrdelo je po teh obešencih, po ribah,
po gnili slami, po smoli za zalivanje ladij
... Kajne? Pokrajina je bila ožgana in či-
sto prazna. Barake. Pahsade, same dolge,
ravne črte ...
BALTASAR: Ja. — Oče je stal spodaj, med krdelom
razcapanih in garjavih vojakov. Ni imel
prapora. Do gležnjev je bil pogreznjen v
prah. Izpod čelade mu je curljalo. Sonce
nad temenom. Zgubljeno se je smehljal.
Nikoli še nisem videl neznatnejšega člo-
veka.
Trenutek tišine, prepreden z žlobudranjem
Indijancev na dvorišču.
Margerita nepremično stoji v odprti-
ni vrat. Oči se ji svetijo, samogibno stiska
pesti.
GAETANA: Čemu vse to spovedovanje, prijatelj...?
Tvoji spomini me ne zanimajo! Poleg tega
si nedosleden: začel si z materjo...
BALTASAR: Oče ji je bil v tistem trenutku povsem po-
doben. In, vidiš, zdelo se mi je, kot bi sta-
la ob njem in pestovala svojo bulo, v kate-
ri tiči smrt.
GAETANA: Jezusa ni bilo zraven?
BALTASAR: Ne. Vse je bilo videti prazno in nesmisel-
no.
GAETANA: Strah, moj lepi Baltasar... Ja... Ja...
Ampak: ta občutek, ta tesnoba, a je to
zgodovina?
BALTASAR: Slutnja!
GAETANA: Česa ...? Da bo vse brez haska ...?
BALTASAR: Da bo dežela poslej jalova. — Videl sem
več, kot se za tista moja leta spodobi, če-
ravno iz nosilnice ... Videl sem umreti
cesarstvo, ki smo mu komaj dogledali ro-
bove. Mesta so šla v nič, templji, pleme za
plemenom; potacali so jih tisti razcapani,
ušivi, prašni in jezni dedci, s katerimi sem
se srečal v pristanišču.
CAETANA: Kastiljka sem, prijatelj !
BALTASAR: Vem.
GAETANA: Plemkinja sem!
BALTASAR: Tudi tO vem! — Kaj bi rada povedala?
GAETANA: Ne bom točila solz zavoljo Indijancev!
BALTASAR: Če sem jih jaz pretakal, sem jih nad
obojimi. Vedel sem : očetovi hlapci umirajo
hkrati s svetom, ki ga morijo. Dolga smrt;
najprej glasna, nato čudežno tiha. Tihemu
delu smrti si bila tudi ti priča. In si še ...
Traja... Ni Cerkve za novi svet. Ni zvo-
nov za novi svet. Ni Španije. Prišli bojo
novi ljudje s paragrafi in z monštranco in
s kadilnico, pa bojo tudi oni počasi zlezli
v močvirje. V nepreglednem močvirju smo.
Oče tega ne ve, jaz zelo dobro. Nerazum-
ljiv svet in nerazumljivo življenje ... Ne-
smiselno in nehasno.
Baltasarjeve besede usahnejo. Caetana, ki
je dotlej gledala v tla, sunkoma vzdigne
glavo. Dolg pogled; potem si položi dlan
na trebuh in mirno vpraša —
GAETANA: Kaj pa tole ...?
Baltasar komaj za hipec premišlja, tudi
on čisto mirno reče —
BALTASAR: Ne vem, Caetana.
GAETANA: Ne veš?!
BALTASAR: Ne!
Tih, neusmiljen furioso.
GAETANA: Ne veš in ti ni mar! Takrat, ko sem legla
s tabo in si mi zaplodil tegale otroka, ni-
sem vedela niti jaz. To je vsa resnica.
Nisem vedela, kdo si, kaj si, kakšen si.
14
Zdaj zelo dobro vem! — Umazano kri
imaš! Nisi Španec! Konkvista je zate krva-
va burka! Nočeš biti Španec in prodal bi
svoj grb, da bi rdečim umazancem lahko
kupil žganje! Vseeno ti je, kaj bo s tvojim
otrokom. Ti se brigaš za peteline in za
umazane igre, uživaš v neredu, ker nimaš
nobene vere, navadil si se na blato, toplo
ti je, ko se valjaš po njem ... Lastnemu
očetu zalezuješ priležnico! On je zavoljo
nje zgubil čast krščanskega viteza — ti
boš še vse ostalo! Mar misliš, da ne vem?!
Mar res mishš, da ne vem ...? Ležal si pri
meni; mislil si, da sem zadremala; s stis-
njenimi zobmi si stokal njeno ime, takole
pred zoro... In zdaj pridigaš zmedo, da
bi imel opravičilo za svoje početje. Z Indi-
janko bosta razgrabila, kar se je nabralo
v hiši. Ostanke. Kakor cigani naj bi živeli,
kajne?! In inventarji so burka med dru-
gimi burkami... Kakor cigani !... Jaz
ne! Jaz ne, prijatelj! Nikdar in nikoli!
Ne! Ne!
Margerita se odtrga iz sence. Naglo pride
d ospredje. Gaetana in Baltasar se zgane-
ta Dsaksebi. Stoje d trikotniku. Nepremič-
no se gledajo.
Z dvorišča indijansko naricanje.
Potem se Margerita skloni. Prva stvar, ki
jo doseže, je težka brokatna obleka. Po-
bere jo in jo neee do Gaetane. Počasi, s
skoraj obredno kretnjo jo položi prednjo.
MARGERITA: Tvoje!
Skrinjica za pisma: tudi ta obleži zraven
Gaetaninih nog.
MARGERITA : Tvoje ! Tudi tole !
Kipec svetega Štefana.
MARGERITA: Tvoje!
Pahljača iz perja in dolga čipkasta ruta.
MARGERITA : Tvoje ! Za vse večne čase !
Srebrna skleda.
MARGERITA: Tvoje, gospa!
Svečnik.
MARGERITA: Tudi tole je tvoje!
Gaetana stoji nepremično, gleda mimo
Margerite in šepeta —
GAETANA: Spravi jo stran, Baltasar! Spravi jo stran!
Margerita je obstala sredi kretnje. Roke
ima razkriljene, kakor da se bo vsak hip
sprožila v plesni korak. Njen glas je žer-
javica pod tenko skorjo pepela.
MARGERITA: Vse je tvoje, gospa, in vse bo zmerom
tvoje, in nič ni moje, in ničesar ne maram
in vsemu se odpovedujem! Amen! Še en-
krat amen!
Zasuče se proti Baltasarju.
MARGERITA: Tudi tale bo tvoj! Brez skrbi, tudi ta-
le!...
Baltasar, ki je vse dotlej z nekakšnim bo-
lestnim zanimanjem opazoval obe ženski,
plane v smeh.
BALTASAR: Oh, sveta nebesa, ali bo šla zdaj pravda
o meni? !... Kakšen mogočen predmet
razprave! Bosta nemara vadljah zame?!
MARGERITA : Ti si nič. — Ti nisi niti senca njegove
sence. Nič.
BALTASAR: Si prepričana, mamica moja nesojena...?
MARGERITA : Tvoja ženska je prav povedala ...
BALTASAR : Kaj je povedala ...?
MARGERITA: Zalezoval si svojega očeta priležnico. (Pra-
vijo, da nisem njegova žena... Dobri mož
ve, kako je, vi pa razsojajte po svoji pa-
meti.) — Zalezoval si me. Bil si še otrok, in
komaj sem kje sedla in razmaknila noge,
si že čepel pod stolom. Komaj...
BALTASAR : Drži ! Vse je res ! Priznam ! Točno ...
GAETANA: Spravi jo stran, Baltasar! Ne morem več!
... Ali ne razumeš?
BALTASAR: Zakaj ne bi šli do konca?!
.MARGERITA': Ti nisi niti senca sence njegove sence ...
BALTASAR: Pravdo moramo dognati! Ti namreč njega
smrtno sovražiš, mene pa sovražiš, ker
sem vendarle nekakšna njegova sen-
ca!
Margerita naenkrat zakriči z močnim gla-
som —
MARGERITA: Ne! On je vse ! On je moj gospodar!
BALTASAR: Ne veš, da sem bil priča, ko te je prvič
potlačil podse, na prelazu Ventro, precej
po bitki, v kateri so padli vsi tvoji... Ne
veš, da sem čepel na drugi strani grma...
Ne veš, da sem shšal, kako si škripala z
zobmi, ko je bilo končano... Ne veš, da
sem videl, kako si si segala z dlanjo med
stegna in si ogledovala kri in jo potlej bri-
sala v travo... In on je šel pet korakov
vstran in se pomokril... Ne veš, da sem
videl tvoj pogled, ki je šel za njim...
Tišina. Margeritine razkriljene roke zdrs-
nejo k telesu in se zagrebejo v gube krila.
Strmi predse, maje z glavo, nerazločno ne-
kaj mrmra. Baltasar, še tišje, vendar zelo
razločno —
BALTASAR: In zraven tebe sem videl ležati svojo ma-
mo ...
Gaetana gre do ležalnika. Ko sede. se nag-
ne nad naročje. Z obema rokama si okle-
ne trebuh, kot bi hotela varovati tisto,
kar je v njem.
BALTASAR: Zraven mojega očeta, ki je puščal vodo,
ni bilo nikogar.
Klici z dvorišča —
GLAS
OD ZUNAJ: Don Baltassaaar! Don Baltasaaar! Seee!
Peteline! šeee! Don Baltasaaar!
MARGERITA: Res je bilo tako.
BALTASAR : Torej nisem lagal o sovraštvu?...
MARGERITA : Pač ! — Tisto je laž !
BALTASAR: Boš rekla, da je sovraštvo poginilo v te-
bi...?
MARGERITA: Ja!
BALTASAR: Čemu?
MARGERITA: Ni me vzel samo tistikrat: vzel me je
sploh ! Rekel mi je: »ti si moja žena«.
Ostala sem pri njem. Bila sem pri njem
sleherni trenutek. Bil je strašen. Bil je ne-
žen. Njegove roke so postale mehke. Vi-
dela sem njegovo žalost. Videla sem ga,
ko je v mraku ležal zraven mene in so mu
oči rasle, ker je gledal nazaj... Naučil me
je vere... In samo to je važno!
BALTASAR: Kakšne vere? Kakšne, prosim?
Margarita iztrga roke iz krila, krčevito jih
sklene pred prsmi. Moli, kakor bi počasi
narekovala —
MARGERITA: Oče naš, ki si v nebesih. — Posvečeno bo-
di tvoje ime. — Pridi k nam tvoje kra-
ljestvo. — Zgodi se tvoja volja, tako na
zemlji...
Obtiči. Hip nato izbruhne —
MARGERITA: Jaz verjamem v Jezusa. On je prišel z
njim !
Baltasar kot uročen strmi vanjo, potlej
vdro besede iz njega: govori silno hitro,
v nepretrganem toku. smeh samo tu in
tam pljusne iz besedovanja.
15
BALTASAR: Torej vendarle! Milost božja se ni ustavila
na Kanarskih otokih! Konkvista je torej v
resnici samo nadaljevanje rekonkviste in
tisto, kar so obetali, se bo izpolnilo in
katoliško cesarstvo se bo razlezlo čez ves
svet! Kristus je prišel z nami! In vi ste
pozabili, kako so visela čreva po plotovih
te dežele, kako so goreli vaši ljudje in
kako so se sesipale hiše! Kadilo ima pro-
dornejši vonj kot človeška mrhovina! Kri-
stusov glas je močnejši od kričanja sužnjev
v rudnikih! Toda, saj vi sploh ne kričite!
Vi ste ko nalašč za vsakršno nežno blago-
vest! Natančno vas je ocenil gospod Cri-
stobal Colon, ko vas je prvič srečal. Kako
je pisal katohškima kraljema...? Da! Da!
»To so ljudje, polni ljubezni in brez po-
hlepnosti ... svojega bližnjika ljubijo ka-
kor samega sebe...« In potrjuje se, kar
je pridigal vrli pater Las Casas, kar so
podpisale univerze v Salamanci in SeviUi:
Vi ste prav tako otroci božji, ista blažena
možnost se vam ponuja, tudi vi ste lahko
deležni odrešenja !... Ti si dobila vero,
mamica moja nesojena, in vsi jo bojo do-
bili! Španija brez mej! Katohštvo brez
mej ! Vsi smo brez mej in vse je brez mej !
Kdo pravi, da tičimo v močvirju? Lažejo!
Lagali smo! Komaj začelo se je!
Caetana se stresa pod udarci Baltasarjeoe-
ga čudaškega in brezsramnega izbruha.
Od zunaj spet klici —
GLAS
OD ZUNAJ: Don Baltasaaar!
BALTASAR : Ali jih slišite, gospe? !
GAETANA: Naženi jih! Ukazujem ti!
BALTASAR: Krstili smo jih, Caetana... Menda ne boš
ugovarjala univerzi v Salamanci?! — Žolč
se ti vzdiguje ob njihovem smradu in tvo-
ja kastiljska čistost se zvija v krčih, jaz
pa gledam v bodočnost: vidim krdela me-
ščanov, ki iztegujejo jezike, da bi prejeli
zakrament svetega obhajila... Čiste špan-
ske krvi bo kmalu le še za majhen poto-
ček, neverjetno mnogo pa bo s perjem po-
kritih kipov naše Device... In iz te mo-
drosti, milostljivi, sem apostol! Da nisem
... ? Poslušajta I Kličejo me, ker sem našel
ključ, ki odpira njihova srca. Petelinji boji
in sod žganja: — že je pognojena njiva za
sejalce Gospodove besede in španskega
prava! Moj oče tega ni razumel, in novo-
došli Kastiljci so ga nagnali v divjino...
MARGERITA: Vrnil se bo!
CAETANA: Naj ga pobije!... Naj ga pokonča, ko se
vrne!
BALTASAR : Ne bo me pokončal, četudi se bo vrnil...
MARGERITA: Bo!
BALTASAR: In kje naj vzame moč ...? — Zlezel bi za
peč, sanjal bi črne sanje o črni bitki in
o črni nehvaležnosti, milo bi prosil, naj bo
čim več tišine okoli njega... Edina zveza
s svetom: roka njegove žene. Pa ti?!
GAETANA: Pa ti?!
BALTASAR: Jaz bom apostol, prijateljici! — Moje me-
tode bojo prevzeli agenti Camare de las
Indias in čase de la contractacion. Že kar
vidim, kako se moji dialektiki klanjajo vrli
bratje iz reda svetega Dominika!... Sužnji
v rudnikih bojo nosili svetinjice iz Com-
postene, pa zato prav za prav ne bojo več
sužnji... Oh, nečesa sem se domislil ! Kaj
ne bi bilo lepo, če bi nam naši novi bratje
uprizorili versko igro?! Auto sacramental
po indijansko! Seveda! Kako, da se nisem
že prej kdaj spomnil! Jasno! To napravi-
mo, v pouk in spodbudo! To, vidiš... —
Pablo! Pedro! — Videh bosta zanimive in
nepozabne prizore!
Oglasi se Caetana: čudno, skoraj vekaje,
da ne veš, ali ji prihaja tožba iz resnične
prizadetosti ali iz pijače.
GAETANA: Kje je tvoj oče, Baltasar? Premisli, Balta-
sar! Mish!... Kje je tvoj oče?!
BALTASAR: Požiga! Požgal bo, česar poprej ni utegnil.
Nazadnje bo na dimnatem oblaku odletel
v nebesa, kjer bo nemudoma sprejet med
vojščake svetega Jurija. — Pedro! Pablo!
Baltasar žari. Izmed šare, ki je razsuta po
sobani, izvleče zvonec, kakršnega uporab-
ljajo pri mašah, in začne na vso moč zvo-
niti. Kriči —
BALTASAR: Pedro! Pablo!
Hitri koraki po hodnikih.
Pedro in Pablo.
PABLO :	Izvolite, don Baltasar ...?
BALTASAR: Pri priči pripeljita deset ali petnajst naših
rdečih prijateljev! Uprizorili bomo krasno
versko igro, pa v čisto novem slogu! —
Tistih, ki so do nezavesti pijani, ni treba
vleči sem ! Nič bi jim ne hasnilo. Bojo kdaj
drugič raven... Bojo že kdaj drugič!...
Brž!
Pedro in Pablo osuplo strmita v Baltasar-
ja. Potlej se ozreta proti ženskama.
Margerita je nepremična, stoji ko steber,
Caetana se je zgrbila na ležalniku. Pablo
skuša ugovarjati —
PABLO :	Mislim, don Baltasar...
BALTASAR: Ni vredno, da kaj misliš, gospod Pablo!
Stvar je sklenjena. Dobil si ukaz in izpolnil
ga boš! Čeravno si v pristanišču doma, so
te učih resnic svete katoliške vere; ena od
njih pravi, da smo vsi po božji podobi;
ravnaj se po njej, ne vihaj nosu pred rde-
čimi brati ! — Hitro ! Deset ali petnajst !...
Pedro in Pablo odhitita.
Ženski nepremični.
Baltasar mrzlično prebira med oblekami,
jih razgrinja in odmetava.
Z dvorišča je slišati vzklikanje, priganjajo-
če glasove Pedra in Pabla, nato cepetanje
bosih nog po stopnišču in po hodnikih.
BALTASAR: Prišhso!
Pri srednjem vhodu se gnete skupina I n -
di j an ce v . Samo dve ali tri ženske so
med njimi. Vsi so oblečeni v razcapane
ponče. Stiskajo se na kup, zmedeni so, ven-
dar imajo v krvi toliko pijače in razbur-
jenja od petelinjih bojev, da jih stresa ne-
kakšna mučna, hihitava, včasih povsem ne-
motivirana veselost.
BALTASAR: Klicali ste me, prijatelji! Obrnimo vrstni
red: vi k meni! Sprejemam vas v hiši
svojega očeta, hiša stoji na pogorišču hiš
vaših očetov; po volji nebeškega očeta.
Imenitne namene imam z vami! Kaj misli-
te, da bomo kar naprej samo žganje lokali
in peteline žgečkali?! Ne! Ne! Nikakor ne!
Krščeni ste, pa je prav, če za krščeno dušo
tudi kaj napravite! — Hodite v cerkev?
Mrmranje. Eden ali dva pokimata.
BALTASAR: Hodite, recimo! — Gledate slike v cerkvi?
Gledate, saj vem! Kaj ste videli? — Ti!
Ogovorjeni skomigne z rameni. Motno
bulji predse, za njim se nekdo hihita.
BALTASAR : Kar molči ti tam, in nič se ne smej. Sam bi
tudi ne vedel povedati! — Gotovo ste vi-
deli svetega Lovrenca na ražnju ... Pridi
sem, fant! Sveti Lovrenc je bil še mlad.
Ravno pravšnji boš !
Mladega Indijanca spehajo iz skupine.
Prav narahlo se opoteče. Oči mu begajo
sem in tja.
BALTASAR: Lezi! Lezi, sem rekel! — Tako, vidiš! V
veliko čast si štej! Sveti Lovrenc je do
16
konca spričeval sveto vero pred pogani in
zato so ga nataknili na raženj in ga lepo
počasi obračali. Milo je ves čas prepeval.
Angeli so ga hladili s perutmi in ves kr-
ščanski svet je trpel z njim. Krščanski svet,
dragi moji, to je mogočna stvar in skriv-
nostna, in vseobsežna! Tisoč škofov! In še
tisoč! Kralji! In zelo velike cerkve. Jezu-
sova kri v zlati posodi! Vojske! Naša mila
gospa v sinjem plašču! Vse to je Cerkev,
vidite, in zdaj ste vi tudi Cerkev, mili
bratje, mile Gospe sinovi! Cerkev je
ogromno, plameneče drevo, ki nikdar ne
zgori! —Sveti Lovrenc pa kar takole na
ražnju in prav je, da se ga spomnimo s
tem, da posnamemo njegovo trpljenje!
Margerita stoji d ospredju odra. Roke je
krčevito sklenila. Mrmraje, z zaprtimi
očmi moli. Gaetana nepremična.
Baltasar izvleče iz gruče še dva moža.
BALTASAR: Vidva bosta hlapca, ki vama bo na skrbi,
da se svetnik pošteno speče! Čakaj! Čela-
de dobita! Takole!
Baltasar jima posadi na glavo čeladi, v
roke pa jima potisne dve posodi.
BALTASAR: Zalivali so ga z mastjo, če je bilo potreb-
no. Ni imel prida sala na sebi.
Hihitanje. Potlej veselost ves čas raste.
BALTASAR: Le pogumno! To je živa slika! Gledališče!
Polivajta ga! бе! Še! Potipajta ga, kako se
je zapekel! Kaj se zvijaš?! Svetnik tega ni
počel! In smeješ se?! Vselej resno! Cviliš
od smeha...?! A si res še tako mlad, da
nisi videl goreti človeka ...? V tej deželi
je bilo spraženih kar lepo število ljudi...
Nisi videl? Tistih vaših stricev in bratov
in očetov in poglavarjev ni nihče zalival.
Zogleneli so ležali med razsutim kame-
njem. Ne veš več, kajne? Svetega Lovrenca
so pekli, da bi vero zatajil, vas pa zato, da
bi jo sprejeli... Dosti ! Dosti ! Ne gre vam
od rok, že vidim. — Ali bi bili radi škofje?
Kdo pravi, da med vami nekoč ne bo zra-
sel velik škof in celo svetnik?! Pridite!
Burka postaja zmerom bolj živa. Baltasar
skače od enega do drugega, ogrinja jih z
brokatnimi ogrinjali, z vezenimi prti, na
glave jim namesto miter posa/a srebrne
skodele.
BALTASAR: Svečan sprevod, prosim! Takole! Katoliški
svet divja včasih na konju, kadar je praz-
nik, pa stopa »eeen — dva — tri — eeen
—	dva — tri!« Dostojanstveno! Milost da-
je mir, mir daje dostojanstvo! — Ti si
pravnik, recimo, zato dobiš črno ogrinjalo !
—	V krogu, prosim! Počasi! — Ali veš,
kaj je pravnik? Pravnik je človek, ki ti
pove, zakaj smeš koga ubiti, če so po sredi
višji nameni... Morda ti je znana beseda
»ius gentium«? Ni...? Tvojega očeta so,
denimo, s kopjem pribiU k tlom ... Odki-
mavaš ... S sabljo? Aha, vidiš, s sabljo!
Zato bi moral vedeti, kaj je »ius gentium«.
—	In ti, suhec ...? Tvoje so zaprli v hišo,
potlej so vtaknili bakljo pod pristrešek.
Povesil si oči. Niti kričali niso. Oni niso
vedeli, da bi lahko klicali na pomoč slav-
nega pravnika Diega de Covarrubiasa. Nih-
če jim ni nič povedal o papežu Pavlu tre-
jem. Njegova svetost, zapomni si, je izdala
bulo, v kateri zatrjuje, da ste Indijanci
pravi ljudje in da imate vso pravico raz-
polagati s seboj in s svojim imetjem!
Mirno, možje !
Pijani Indijanci se motovilijo po prostoru.
Postajajo razbrzdani, vendar na svojski,
skoraj obreden način: kot bi obujali neke
davne, tempeljske plese. Gelo hihitanje
ima grozljiv prizven.
Baltasar jih ureja, a hkrati jih spodbuja v
norenje.
BALTASAR: V krogu se premikajte! Mislite si, da ste
občina božja! Najnovejša božja občina!
Mar ni res? Kako se motoviliš? Joj! Joj!
Joj! Krulite ko pujsi v svinjaku! Se to
spodobi? Hihitate se kot neumne ženske,
ko jim prihaja! Mislite na svetega Ambro-
zija in na svetega Avguština! Oba sta bila
škofa... Hej, vidva... Kaj je to?
Iz kroga, ki se suče, se odmotata dva mla-
da Indijanca. Njuno gibanje se spremeni
v poskakovanje — naenkrat vidimo, da
oponašata petelinji boj.
BALTASAR: Petelinji boj...? Samo to vama gre po
glavi?
Ostali Indijanci obstanejo. Pozorno, kot bi
šlo zares, spremljajo bojni, petelinji ples
mladeničev. Sopenje. Nekdo je prinesel s
seboj majhen, nizko uglašen boben, ki ga
že poznamo. Enakomerno udarja po njem.
Margerita ne moli več.
Gaetana je nekoliko vzdignila glavo iz na-
ročja.
Spopad petelinov. Dolgo.
Boben. Pritajeno spodbujanje. Motne oči,
roke se krčijo in iztezajo.
Baltasar, skoraj zase —
BALTASAR: Za takšen boj ste še zmerom!...
Plesalca — borilca pojemata. Baltasar na-
enkrat prekine prizor.
BALTASAR: Nehajta! Nisem vaju prosil! Dosti!
Fanta omahneta. Skupina se spet strne.
Molk. Oddihavanje. Baltasar jih pozorno
opazuje. Cez ramo vpraša —
BALTASAR: Kaj sodita o prizorih, ki sta jim bila priči,
gospe? — Nič mi ne bosta odgovorili. Med
led in ogenj sem se postavil... No, vpra-
šal bom vas, bratje moji! Je to vse?
Tišina. Zdaj govori Baltasar čisto tiho.
BALTASAR: Nič več kot to...? Petelinji boj, po vseh
drugih bojih ... Kako bomo torej z vero?
Ali je kakšna možnost, da vam odprem
glave z dialektiko svetega Tomaža Akvin-
skega in bi vi potlej razumeli snovanje
božje previdnosti? Bi ugledali scela eno-
viti katoliški svet? Bi sprevideli, da se uni-
verzalna misel ne more ustaviti pred rde-
čim mrličem, marveč mora obleteti svet, o
katerem pravijo, da je okrogel...? — In
vaša srca, gospodje novi Španci...? Se ga
prime ganotje? Kakšen prizor bi vas pre-
tresel? Mučenci na ražnju ...? Sveti Lov-
renc? Sveta Uršula? Gospod na križu ...?
Precej podobnega ste videli, kajne? Ni već
solz... Ampak, vidite, včasih je le tiho
nad svetom ... Jutro raste, rosa se vzdigu-
je z rastlin, oglasijo se zvonovi, zeleni ob-
laki postanejo rdeči... Ali kdaj pojete?
Jaz vem eno pesem, in rad bi, da se jo
naučite! Poslušajte!
Baltasar se postavi pred Indijance, ki so
se zgnetli na kup kot plašne živali. Počasi
in razločno jim zapoje.
BALTASAR : Marija, zvezda mila,
Marija, ranjeno srce ...
od tvoje roke žarek pada,
njega svetloba je oklep zdrobila,
odprl mi je prsi,
zdaj v mojem srcu zlata kri gori..,
Indijanci poslušajo. Brez izraza.
Margerita za hip zasuče glavo. Prav tako
Gaetana.
Baltasar vpraša —
BALTASAR: Vam je všeč? Boste peli z menoj?
17
BALTASAR: Nič odgovora.
Uživali boste! — No, poskusimo! Ponav-
ljajte za menoj !
»Marija, zvezda mila ...«
Nič.
BALTASAR: Ne gre? Svetujem vam, da zastavite s
polno sapo in vsi hkrati! — »Marija, zve-
zda mila, Marija, ranjeno srce ...«
Nobenega odziva. Celo pritajeno pijansko
smejanje je zamrlo. Indijanci bolščijo pred-
se. Baltasar vztraja —
BALTASAR: To je vendar lepa in nežna pesem! Marija
drži roko nad vsem svetom, noben kotiček
sveta ji ne smrdi tako zelo, da se ne bi
sklanjala nadenj... Koga se sramujete?
Vem, kako ste včasih peli. Tudi zdaj vas še
včasih slišim. V mraku jaham okoli mesta
...Za plotovi ležite. Pojete. — Pogum!
Eden naj začne, drugi za njim! Boš ti pr-
vi...? Zgani se! Čemu se obračaš vstran?
No...?! — »Marija, zvezda mila...«
Indijanci se ritenski, v strnjeni gruči, po-
mikajo proti izhodu; čisto počasi, komaj
opazno : zaidejo v senco, pa je skupina na-
enkrat podobna skali v mraku.
Baltasar se zažene proti njim.
BALTASAR: Stojte! Nisem vam dovolil oditi! Upirate
se!... Spet prosite bič, kajne?! Radi trpi-
te ... Ampak, ne ! Ne boste ga okusili, kajti
jaz vem, da vam od tega koža postaja trda
in zmerom trša... Pedro, Pablo, zastavita
izhod ! Ostati morajo !
Pedro in Pablo, ki sta med vsem prizo-
rom stala ob izhodu, pravzaprav že na
hodniku, se zganeta proti ospredju.
BALTASAR: Nočete z menoj zapeti pesmi v čast naše
nebeške kraljice ... Dobro! Torej boste za-
peli kakšno svojo pesem! Pri priči!
Vseeno mi je, katero ... Tega mi ne boste
odrekli !
Molk. Strmenje.
Caetana se zgubljeno zasmeje, vendar je
njen smeh tako medel, da se pri priči raz-
blini.
Baltasar plane —
BALTASAR : Morate ! In boste ! Ukazujem !
Tedaj Indijanci res zapojejo. Brez dogo-
varjanja.
Najprej se iz mračne gruče vzdigne stok
in sesljajoče mrmranje. Iztrgane besede:
komaj se zavemo, da smo jih že čuli. Kli-
ci. Klici se sprijemajo.
Napev je enoglasen — besede gredo vsak-
sebi. Dolga, motna tožba, niha, vzpenja
se. pada, raste, raste.
PESEM :	Noč je. Noč je. Raste !
Pridi!
Prišel boš! Oh! Ne!
Tlaksakana ! Tlaksakana !
O beli konj ! Beli bog ! Beli konj !
Huantooook! Zlati!
Tlaksakana! Črna gora!
Koža! Roža! Kača! Sčip!
Črn obroč! Srce zeleno! Črn obroč!
Huantooook!
Črna črnica! Noč!
V vejah ni petja več !
O beh bog! O beh bog!
Roža krvava!
Tlaksakana ! Tlaksakana !
Pesem zamre. Nemara se kakšen odmev
še lovi po hodnikih in stopniščih palače.
Indijanci v senci, nepremični.
Potlej se Margarita obrne.
Ves čas je stala spredaj in ob robu scene.
Indijanci je d pijanstvu in razburjenju
sploh niso bili opazili.
Zdaj stopa proti rojakom, vendar ne na-
ravnost, marveč v loku: z velikimi, seka-
jočimi kretnjami zamahuje proti njim, to-
goten vzdih se trga iz nje.
MARGERITA: Pojdi! Ooooo! Ti! In ti! Pojdi! Ooooo!
Tlaksakana! Pasji psi! Zgini! Huantok, oh!
...Psi!
Obstane. Obrne se. Kaže jim hrbet. Zgrbi
se: majhen drget jo spreletava.
Tišina. Potlej —
BALTASAR : Odložite, bratje ! — Pojdite !
CAETANA : Na vekov veke ! Amen !
Indijanci odlagajo, kar jim je bil Baltasar
poprej naložil: plašče, ogrinjala, čelade,
srebrne skodele.
Drug za drugim, kar se da tiho, izginjajo.
Pedro in Pablo gresta za njimi. Na hodni-
ku capljanje bosih nog.
Margerita sede. Potlej še Baltasar. Trikot-
nik. Caetana si natoči.
Baltasarjeve besede prihajajo medlo in
počasi, pa tudi zelo čudaško, kakor po ve-
likem naporu.
BALTASAR: Ti ljudje so hudičevo vroč pepel; in vendar
bojo stah za zidom vse do noči in čakali
na moje petelinčke ...
GAETANA: Pojdi za njimi!
BALTASAR: Ne! — Uračunal sem se. Moj poskus se je
obrnil zoper mene : nobenega pametnega
smisla ne odkrijem ...
GAETANA: Krvave komedije uganjaš, ampak jaz vem,
da bo kri padla nate!
BALTASAR: Je že padla! — Piješ. Ti piješ, mene boli
želodec. Naši kuharji kuhajo na loju in
naš vrt je zaraščen. Nobene sveže hrane.
Ko sem bil majhen, sem imel putko, ki je
izključno zame nosila jajčka. Belka... Ob
mojem odhodu je bila še živa. — Ti tudi. ?
GAETANA: Kaj...?
BALTASAR: Če si imela tudi ti svojo putko ...?
Nič odgovora. Pozneje —
BALTASAR : Zares, neuspel poskus : kot bi gnetel vodo,
kot bi spravljal veter v steklenice ... Gos-
podje admirali pravijo, da je svet okrogel
... Tečeš za človekom, nikoh ga ne dohi-
tiš. Nikoli mu ne vidiš obraza. Celo Indi-
jancu ne ! — Mi ne bo nobena od vaju rek-
la, da je človekov obraz zarisan v božjem
obrazu? — Nič? Nič! — Caetana! Ali se ti
zdi, da sem zrel za sveto inkvizicijo?
Caetana ne odgovori.
BALTASAR : Mogoče bi bilo dobro, če bi gorel... Go-
reti ali gniti: dve možnosti, dve resnici.
Sveča gori... Jaz gnijem. Vsi gnijemo.
GAETANA: Opisuj sebe. Jaz ne gnijem! — In tvoj oče,
vidiš, je zmerom gorel !
BALTASAR: Oh! Tako povsem drugače ga naenkrat
vidiš?!...
GAETANA: Tako!
BALTASAR: Če dozdaj ni zgorel, sploh ne bo; tudi on
bo zgnil, tule, med nami.
GAETANA: Ne!
Baltasar se zastrmi v ženo. Zelo zaresno.
zelo prizadeto reče —
BALTASAR : Ne veš, ženska, kaj bi dal, če bi bilo res ..
Tišina, nato naenkrat začujemo z dvorišča
topot treh ali štirih konj. Ropot vhodnih
vrat palače.
GAETANA: Poslušaj! —Kaj je?!...
Od zunaj pljusne vzklikanje. Klici hlapcev.
Hitri, begajoči koraki. Neka dekla histe-
rično vrešči.
18
Margerita: rastoče oči, polodprta usta.
Baltasar vstane.
Čakajo.
Končno: Pedro pri vhodnih vratih.
PEDRO:	Gospod I
Margerita, Gaetana in Baltasar otrpnejo.
Margerita je videti kakor človek, ki v sa-
njah ne more premakniti nog, pa mu
obraz trza od napora.
Gaetana skuša vstati, prevrne steklenico,
vino se razliva po tleh.
Baltasar: razkoračen, negiben.
Don Felipe, v ozadju Suanza.
Sama.
Felipe je videti postaran in zelo utrujen,
na njegovem ustrojenem obrazu pa leži
malce zbegan in skorajda top nasmeh, tu-
di roke, ki jih je le na pol razkrilil v po-
zdrav, izražajo medlost, nemoč.
Suanza ostane sprva v senci.
Sladkobna barva na Felipejevem glasu, ko
reče —
FELIPE:	No, pa sem se vrnil, vidite ... Pozdravljam
vas ! Tudi padre Suanza...
SUANZA: Pozdravljeni!
Od tega trenutka dalje se vse dogaja ka-
kor v sanjah.
Margerita se sproži z mesta, stopa z lese-
nimi nogami; poslednje korake opotekaje
se steče. Ko je v moževem objemu, naj-
prej slišimo samo mučno stokanje, iz ka-
terega se izločijo besede.
AIARGERITA: Drži! Mene! Drži me. Človek!... Oii, daj!
... Močno me objemi! Stisni me! Prosim!
... Čutim te! Tu si! Pri meni si! Oh! Mili!
Dobri! Mili moj!... Nikdar več! Ne boš
šel več! Ne boš šel, pravim! Kje si bil?!...
Zakaj si me pustil samo? Oh, ti!... Ti! Ne
dam te!... Čakala sem!... Felipe! Gos-
pod moj ! Ti !... Drži me, prosim !... Moj
mili, moj dobri... Moj! O bog, o bog!
Felipe se motno smehlja nad Margeritino
ramo. Njegove roke se je komaj dotikajo.
FELIPE:	Prišel sem... No, vse je dobro, saj vi-
diš... — Hvala, Margerita!...
Gaetana. — Felipe se odmakne od Marge-
rite. Gaetana se skloni nad njegovo roko
in jo dolgo poljublja. Drobec začudenja v
Felipejevi toposti.
FELIPE:	Čemu to, lepotica...? — Nisi šla...
GAETANA: Ne!
FELIPE:	Tja spadaš!
Kratek molk. Nato —
GAETANA : Nisem mogla. Tudi nisem hotela. — Prislu-
žila sem si prstan in trebuh.
Gaetana vzdigne levico s prstanom, z des-
nico pokaže na trebuh.
Felipe pogleda proti sinu, ki še vedno stoji
na mestu.
FELIPE:	Oh!
GAETANA: Ni ti po volji...?
FELIPE:	Dajem svoj blagoslov, hčerka! Tebi. Otro-
ku. Tudi ostalim. (Vprašujoče in skoraj
plašno se ozre proti Suanzi) Padre ...?
SUANZA: Da!
FELIPE:	No, vidiš!
MARGERITA: Felipe!...
FELIPE:	Padre Suanza pravi: »Vsaka stvar se na-
zadnje obrne v nekakšno korist...« —
Menda res ! — Zdaj bo smejanja po hiši...
in jokanja ... in lulanja ... Kdaj, Gaetana?
GAETANA: Novembra. Proti koncu meseca.
FELIPE:	VeUko sreče in dobro babico.
Felipe se še zmerom topo smehlja. Hipec
tišine in zmedenosti, trenutek, ki neizbež-
no sledi velikim pretresom.
FELIPE:	Midva bi rada sedla, prosim... Utrujena
sva.
Beganje. Opravičevanje. Pedro in Pablo s
stoli.
Tedaj Baltasar ostro zakliče —
BALTASAR : Čemu prosiš ? !
Čisto kratek premislek.
FELIPE:	Navadil sem se.
BALTASAR : V s v o j i hiši si !
FELIPE:	Nič ni naše. Vse je božje.
BALTASAR: Tole si si priboril. Bilo je tvoje in je ...
FELIPE:	Sposojeno, sposojeno, gospod sin!
BALTASAR: Kaj so ti napravili, oče?!
FELIPE:	Vse.
BALTASAR: Kdo?
FELIPE:	Vsi.
BALTASAR: Norimo, ljudje. Danes je nor dan, očitno!
Mogoče sploh sanjam in ni res! Kakšen si
se vrnil?!
Margerita ko kača —
MARGERITA: Stopi mu za vrat, Felipe! Sovraži te in
preklinjal te je in razdejal je hišo in mučil
je mene, ubijal mi je vero, vse je zvlekel
v blato, pred mrhovino je klečal !...
FELIPE:	To ni sploh nič važno, Margerita! — Oh,
koliko je še ostalo! — Naučila se boš po-
nižnosti ... Vsaka leta imajo svojo kri...
Pusti ga!
MARGERITA: Celo ona (pokaže na Gaetano), celo ona
zdaj ve ...
GAETANA: Nikogar nisem prosila, naj mi bo za varu-
ha!
FELIPE :	Precej sovraštva ste zakuhali...
Kratek, mučen molk. Iz ozadja se nena-
dejano javi Pablo —
PABLO:	Pripravila bova kopel za gospoda in naro-
čila večerjo. Nalovila sva nekaj postrvi.
FELIPE:	To je bilo na mizi tisti večer, preden sem
šel...
PABLO :	Da. Takrat niste nič jedli, ekscelenca ...
PEDRO:	Hvala, da se še spominjate!
FELIPE:	Hvala vama!
Pedro in Pablo odideta.
BALTASAR: Dobil boš kopel, posteljo, večerjo in po
večerji ženo. — Poprej pa boš meni po-
vedal, kaj se je konec koncev zgodilo s
teboj !
GAETANA: Ne zdaj!
BALTASAR: Zdaj!
FELIPE:	Nisem ti več všeč, očitno ...
MARGERITA: Zmerom te je cmaril na svojem strupenem
žolču! In on sovraži vse! Od babice do
otroka! Naženi ga! Reci mu, naj molči!
Ukaži mu!
FELIPE:	Prosim te, Margerita!...
BALTASAR: »Hvala«! »Prosim«! — Bil si krvav gospod
in nikoli nisi rekel ne »hvala« ne »prosim«.
Krvav, krut, ampak resničen ! Kakšna
senca si zdaj?! Smehljaš se, sklepaš roke
ko botra pri krstu, sklanjaš glavo... A je
prišla samo tvoja lupina nazaj?! Recimo,
da si utrujen... pa to ni tisto ! Sploh ne !
Jaz bi rad vedel, kaj se je zgodilo!
FELIPE:	Kar takole ...?
BALTASAR: Zahtevam poročilo o vsem !
Gaetana se mučno zasmeje. Smeje se dolgo
in prav gotovo tudi iz vina.
MARGERITA: Kakor škorpijon je živel v tejle hiši...
BALTASAR: Zahtevam poročilo!
FELIPE:	S kakšno pravico, prosim?
BALTASAR: Poleg tebe sem najstarejši španski plemič
todle!
19
FELIPE:	O! — Tvoj primat je problematičen. Padre
Suanza je predstavnik svete Cerkve. Cer-
kev je v slehernem pogledu nad nami. Celo
pravno...
Zda; se iz polmraka proič oglasi Suanza —
SUANZA: Pustimo hierarhije vnemar, don Felipe! —
Kri ima svoje pravice ; ko bi bil jaz na
vašem mestu, bi donu Baltasarju bržčas
odgovoril...
FELIPE:	Prosim...
BALTASAR: Povej po vrsti !
FELIPE:	To je precej debela povest!... — Sprašuj
in jaz bom odgovarjal.
BALTASAR: Šli ste v Porto Firmino ...
FELIPE:	Ja. — Stiri dni smo jahah. Vreme, da bi se
človeku pes smilil...
BALTASAR: In tvoji junaki so ti uhajaU ...? Lepo po
vrsti...? Ponoči...?
FELIPE:	Ponoči! — Sanchez. — Lopez. — Carrien-
to. — Drug za drugim. Carriento je prejšnji
večer jokal; sUšal sem ga. No, Carriento ..
Carriento ima doma otroka z vodenično
glavo. Je že tako... Lopez mi je pred
odhodom, ko sem spal, ukradel obesek s
križcem. Zdaj nosim ... (pokaže lesen kri-
žec na navadni vrvici) To ve.ja ravno to-
liko.
BALTASAR: Si po poti katerega od njih ubil?
FELIPE:	Nisem!
MARGERITA: Nikar mu ne odgovarjaj! V past te žene,
Felipe! On te kuha v svojem žolču! Njega
bi moral ubiti!
BALTASAR: Kaj je bilo v Porto Firminu?
FELIPE:	Dež. — Utaborili smo se pod obzidjem.
Imel sem še petnajst ljudi. — Teren je
močviren. Morda se spominjaš ...
BALTASAR: Nisi govoril z vojvodom de Santandrom?
Caetana se spet zasmeje.
GAETANA: Zlodej si je obesil cucelj za vrat! Oh! Le
dajmo ! Igrajmo se otročičke !
FELIPE:	Tajnik je govoril z njim. — Tajnik je po-
tlej ostal kar tam.
BALTASAR: Kakšen odgovor si dobil?
FELIPE:	Dobil sem tele stvari: 1. Ordenanzas Ko-
misije za Indijo, kjer med mnogimi para-
grafi utegneš prebrati, da odslej ne bomo
več govorili »conquista«, temveč »pacifica-
ción«. 2. Popis zemljišč, ki mi pripadajo.
3. Opozorilo, naj mirujem v lastno korist
in v korist krone. 4. Lep pozdrav, s. Knji-
go »Catholicum opus imperiale regiminis
mundi«.
SUANZA: Zanimivo delo!
FELIPE:	Tajnik mi je ob slovesu rekel: »Oprimite
se gojitve sladkornega trsa, v sladkorju je
bodočnost !«
BALTASAR: Zakaj ga nisi zaklal?
FELIPE:	Oh! Nasvet mi je zaklical, ko je odhajal,
bil je tik pred mestnimi vrati... In tudi...
Suanza se zgane za korak proti ospredju.
SUANZA: Don Baltasar, vi boste prav kmalu prešli
dobo mladeništva, ta dežela pa dobo div-
jaštva. Še preden bo zavladala logika na-
šega imperialnega prava, bo Cerkev...
Baltasar ga divje prekine —
BALTASAR: Ne sprašujem vas, padre! O kakšnem
pravu govorite?! Nekega človeka so vs'
zapustili kakor Joba in ...
SUANZA: Preberite Jobovo knjigo do konca, don
Baltasar!
BALTASAR: Ne bom je bral!
SUANZA: Boste! — Toda to zdaj niti ni važno. Važ-
no je, da sva bila midva z vašim očetom
v majhnih vicah. Vztrajal sem z njim, kot
vidite.
BALTASAR: Vidim! — Čemu?
SUANZA: Ker ga imam rad v Gospodu. Samo jaz
sem mu ostal. In vsaka usoda mora zaklju-
čiti svoj krog.
BALTASAR: Padec! — S krvavega oblaka v debelo
govno !
Margerita se stiska k Felipeju in šepeta —
MARGERITA: Fehpe! Padre! Molimo! Za vrnitev! Oče
naš...
BALTASAR: M< ne boš ničesar več povedal, oče?
Felipe se ozre proti Suanzi.
SUANZA: Povejte!
BALTASAR: Kje si bil tri mesece?
FELIPE:	Obšel sem vso deželo, kar jo poznam. In
še nekaj več.
BALTASAR: S kakšnim namenom?
FELIPE:	Verjel sem, da bom znova spravil na noge
vojsko.
BALTASAR: Mislil si, kako je svet, ki si ga osvojil, po
pravici tvoj...
FELIPE:	Ja.
BALTASAR: Zdaj ne misliš več tako?
FELIPE:	Ne.
BALTASAR: Pri kom si bil?
FELIPE:	Pri vseh, ki so kdaj z mano železo grizli.
— Po kakšnem prostranstvu so razsuti. —
Padre ve, pomni... in ves čas je padal dež.
Včasih, veš, sva spala v starih indijanskih
grobnicah in preganjala duhove.
SUANZA: Ni jih bilo.
FELIPE:	Ne. — Otepala sva se za mojo dušo...
BALTASAR: Čutim, kaj si govoril !
FELIPE:	Reci!...
BALTASAR: Da je vse nesmiselno, da je svet slep, da
je gluh, da je gnil, ampak človek je vseeno
napravljen za meč, človek naj grize do
konca... Mora !
FELIPE:	Približno tako!
BALTASAR : Kaj so ti rekli tovariši v orožju?
FELIPE:	Nunez je prišel pred palisade. Pokleknil je
predme in rekel: »Odpusti, komandant!
Ne morem!« — Carreña je odvezal pse. —
Stari Vicente nama je poslal pogačo. —
Vicco je bil pijan. Spustil naju je v hišo.
Pila sva z njim do utra. Zena in služinčad
in otroci so se skri i.
SUANZA: Leone Pintas vam je dal tistile križec.
FELIPE:	Tegale lesenega, ja ...
BALTASAR: Ni treba več naštevati! — Vem, da je bilo
še veliko drugih...
SUANZA: Odšla sva od Pintasa in obtičala na pre-
lazu.
FELIPE:	Hud mraz je bil. Napol se je zvedrilo. Le-
žala sva pod skalo in se grela s hrbti.
SUANZA: Dve ovci...
FELIPE:	Takrat sem tud' spoznal, da smo ovce
božje. Nad gorami so gorele zvezde. Kot bi
jih pr\'ikrat videl v tisti strašni nebesni
strugi...
SUANZA: Pripovedoval sem vam o Jobu.
FELIPE:	Hvala, padre! — Premeril sem v duhu svoj
čas, prostore, ki sem jih kdaj obhodil. Vse-
ga je bilo neznansko mnogo in nikjer trd-
ne meje, kakor v strugi z zvezdami tam
gori...
BALTASAR: Zadosti si mi povedal, oče!
Ženski uročeni strmita v Felipeja.
MARGERITA: Povej še!
FELIPE:	Moja dejanja so se mi zazdela čudno ne-
važna. Celo tista, ki so bila strašna. Nad
svetom, sem si rekel, visi velik zvon. Nje-
gov glas odnaša besede, ki jih govorimo,
tudi besede o naših dejanjih. Cesarstva
grejo včasih v nič hitreje kakor mi sami,
mesta postanejo tuja znotraj enega življe-
nja. Bog pa neviden hodi med nami s svo-
jim velikim srpom in žanje, žanje ...
BALTASAR: Hvala!
FELIPE:	Zakaj si mi rekel hvala?
BALTASAR: Hotel sem za hipec posneti navade, ki jih
razlikuješ. — Še tole: kakšen je nauk iz te
noči z zvezdami?
20
FELIPE:	Nauk...? — Da si mora človek začrtati...
BALTASAR: Kaj?!
FELIPE:	Mejo svojega osebnega sveta!
SUANZA: Samo tako utegne najti razmerje do božje
brezmejnosti.
BALTASAR: Začrtati mejo svojega življenja in sveta ..?
Napraviti vrtiček...? Gojiti živinco ...?
Počivati in ubogati ...7
Nihče mu ne odgovori. Baltasar strmi
predse, nato gre do Caetane. Dotakne se
ji rame.
BALTASAR: Vidiš, da sem imel prav!... — Veliko
gnitje I
Caetana se otrese njegove roke. Skoraj fa-
natično zakliče —
CAETANA: Lažeš! To je razodetje in to je red!
Zelo topa tišina. Baltasar gre zlagoma pro-
ti izhodu. Ustavi se.
BALTASAR: Se lahko še jaz spremenim, prosim?
Brez odgovora.
BALTASAR: Zares hudičev ali božji krog! — Iz velikega
osvajalca, ki mu je bilo komaj do kolen
krvi zadosti : starec v vrtiču, v copatih. —
Iz divje Indijanke: mamica s predpasni-
kom. — Iz ostroumne kastiljske princese:
sentimentalna pijanka... Jaz bi se tudi
rad spremenil, prosim!
Vsi mu kažejo hrbet.
BALTASAR: Bil sem posmehljiv in slabič. Za spremem-
bo, oče, bom zdaj rekel tisto, kar si ti že
enkrat rekel. Da je svet slep, da je gluh,
da je gnil, ampak človek je vseeno naprav-
ljen za meč in mora gristi do konca! Ce
boš odpuščal, te bojo odpustili. Če boš
odpuščen, boš moral odpuščati...
Odide. Dolg drget spreleti Felipeja, čuti-
mo, da bi hotel za sinom. Margerita se ga
oklene.
SUANZA: Mislim, da bo zdaj res čas za molitev ob
srečni vrnitvi...
MARGERITA ; Prosim, padre !
Caetana, ki se šele v tem trenutku zave,
da je Baltasar odšel, pijansko vzklikne.
GAETANA: Baltasar!! Kam?!
Suanza moli.
Margerita in Felipe stojita tesno drug ob
drugem, šepetaje ponavljata za Suanzo —
SUANZA : Gospod, ki vodiš naše korake.
Gospod, ki nas varuješ skušnjav na poti.
Gospod, ki nam pobiraš kamenje s ceste.
Gospod, ki nam odkrivaš prepad.
Gospod, ki razbojniku roko ustavljaš.
Gospod, ki nam daješ sonce in senco.
Gospod, ki kači zobe poruješ.
Gospod, ki nam nad spanjem bediš ...
Zahvaljen!
Zahvaljen ob zori, zahvaljen opoldne, za-
hvaljen zvečer in ob uri slovesa !
Med molitvijo je slišati odmev Gaetanine-
ga klicanja.
GAETANA: Baltasaaar! Baltasaaar!
Klicanje ugasne. Potlej še molitev. Na vra-
tih se pojavita Pedro in Pablo.
PEDRO :	Don Baltasar je odjezdil.
PABLO :	Dona Caetana je omedlela.
Margerita se oglasi z neizprosno jasnost-
jo —
MARGERITA: Dekle naj dono Gaetano odnesejo v njeno
sobo. Pripravite obkladke iz jesiha. — Kaj
je z večerjo?
ZASTOR
(Konec prihodnjič)
21
Marjan Rožanc
SVETI KAZIMIR
v črevesju nimam več blata, ampak kamen. In
vrag vedi, kdaj bom šel na stranišče in to breme
odložil! In kje na teh pozlačenih hodnikih stranišče
sploh je?
Vsaj del nadlog, s katerimi me je doslej teplo
življenje, moram zdaj res pripisati kar samemu sebi.
Zdaj se namreč resno sprašujem, kako sploh more
biti človek pri šestdesetih še tako neprilagodljiv, da
ga lahko vrže iz tira vsako novo okolje, vsak ne-
poznan kraj, vsaka tuja soba...! Saj je vendar do-
volj, da prenočim v tuji postelji, pa sem že čisto
zgubljen, najmanj tako, kot da se bom moral znova
roditi. Celo najbolj osebnih reči, ki jih prinesem s
seboj in ki sem jih imel v rokah že najmanj tisočkrat,
britev in podobno, kar na lepem ne poznam več in
gledajo vame zavratno hladno in gluho. Od vsega
sem nekako ogrožen. Zakrknem in zaprem se vase,
čim globlje je mogoče, samo da bi se nekako ohranil.
Obenem izgubim tek. Potem dobim še zapeko in
prenašam tisto malenkost, ki sem jo bil zaužil še
doma ali spotoma, kot kamenje. Sele tretji ali četrti
dan, ko se nekoliko razgledam in udomačim, ko se
mi povrne zaupanje vase in v svet, se končno od-
prem in odložim tudi blato. Daj bog, da bi bilo tako
tudi zdaj !
Potovanje, da, potovanje, to je bilo vse kaj dru-
gega, vsaj na začetku. Taksi. Postrešček z zlatimi na-
šitki, vozna karta v listnici in rezerviran sedež v
kupeju za nekadilce, potem vlak, Tauern-ekspres. To
je bilo domala tako, kot da bi se nekdanji časi, ki
so jih zanesenjaki tako brezobzirno načeli, spet vr-
nili, kot da bi svet spet privzel nekaj svojega nek-
danjega bleska in trdnosti. Prsi so se mi kar širile,
in to ne brez zadovoljstva, ponosa in privoščljivosti.
Kako tudi ne, saj se je še pred kratkim zdelo, da se
nihče mojega stanu in rodu ne bo več takole udobno
peljal v tujino, kaj šele na zdravljenje v Bad Kirchen.
Zdaj pa sem se vendarle peljal, nič drugače in nič
manj samoumevno, kot se je nekdaj tu sem vozila
vsa naša družina. Ce je bilo sploh kaj drugače, potem
je bilo to samo nepotrebno zadrževanje na meji, ne-
koliko neokusni cariniki in policaji. Pa vendar se mi
je nabiralo okrog srca tudi nekaj neprijetnega, in
to že od trenutka, ko sva se z Marto še poslavljala.
Kakor hitro pa sem prestopil mejo in je vlak zarezal
skozi divjo pokrajino proti Malnitzu, me je nekajkrat
tako stisnilo, da bi najrajši kar izskočil in se vrnil.
Ne tujina — tujstvo! Najbrž bi celo res izskočil, v
Badgasteinu ali na kaki drugi postaji, če se tega ne-
možatega dejanja ne bi sramoval pred Marto in če
bi me ne dajale tudi bolečine v križu ; zdravljenja
nisem več smel odložiti. Toda le kakšen ponos in
zadovoljstvo, le kakšna odličnost! Vse to je izpuhtelo
kot bi mignil.
Ko me je receptor v hotelu vprašal, ali želim sam-
ski apartma ali morebiti nekoliko skromnejšo sobico,
sobico v dvoje, sem kar takoj pograbil to drugo. V
dvoje, seveda v dvoje, in skromnejše! In niti na ho-
telskega fanta nisem več počakal, ne, kar sam sem
se otovoril s prtljago in pohitel navzgor. Mudilo se
mi je v kovček, k svojim stvarem, v katerih je bilo
nemara še čutiti Martino skrbno in ljubečo roko. V
sobi pa, kjer sem naletel na dve postelji, na eno
postlano in drugo razmetano, sem se kar naježil.
Saj ne da bi si zdaj ne želel več druščine, ne, še vedno
sem si jo želel, ampak če bi v sobi naletel na slona,
bi to sprejel povsem mirno — tu pa je bilo čutiti
človeka. To je čisto nekaj drugega. Naježil sem se,
pravim, potem pa se posvetil razmetani postelji in
nočni omarici, hotel kar takoj dognati, kdo in kakšen
naj bi bil ta človek. Žal po tabletah na nočni omarici,
po kupu časopisov in razglednic ne moreš nič zve-
deti, vsaj nič oprijemljivega in pomirljivega. Pogledal
sem še v omaro, preletel celo razglednico, ki jo je
dobil pred dnevi z Dunaja — srčni pozdravi in ne-
čitljiv podpis — ampak počutil sem se samo še bolj
osamljenega kot prej. Kako žalostno bitje je prav-
zaprav človek! Ni mu treba ravno umreti — dovolj
je, da se odpravi na popoldanski sprehod, že ostanejo
za njim samo mrtve reči, razglednice, tablete, časo-
pisi, ki so sami po sebi čisto brez pomena. Bilo je
domala tako, kot da sem se znašel na luni. Ne da
bi se oprhal in preoblekel, sem se pognal iz sobe.
Spreletel sem se po hotelskih hodnikih, pokukal
v kopališče in čitalnico, vse nekako hlastno in obe-
nem obzirno, po prstih, da bi ja z ničimer ne zmotil
popoldanskega miru, ki je vladal v poslopju. Sele
zunaj sem postal in se nekoliko bolj zbrano razgledal
po hotelskih oknih, navešenih s kopalkami in brisa-
čami. Potem sem stopil do jedilnice onkraj parka,
v kateri so samevale belo pogrnjene mize, se spre-
hodil do bližnjega naselja in si gledal tistih nekaj
še napol kmečkih hiš, cerkev in župnišče. Ni pa mi-
nilo niti pol ure, ko sem bil že spet sredi gosposkega
zdravilišča in pred hotelom, spet sredi tako hladnega
in tujega sveta, da me je kar zmrazilo. Podvizal sem
se nazaj v sobo, odprl kovček, razmetal svoje stvari
in se lotil pisanja.
Pisal sem Marti. Le komu drugemu naj bi pisal,
saj mi je bil potreben predvsem pogovor z domačim
in ljubeznivim človekom. Kaj sem pisal? Ne vem.
Vem samo to, da sem kar takoj zaživel v veliko pri-
jaznejšem svetu in da me je pisanje docela prevzelo:
vsaka beseda mi je privrela prav z dna duše in vsako
besedo sem tudi zapisal tako, kot da jo polagam
nazaj v dušo, v nekoliko oddaljeno, a sorodno. In
ko sem zlil vanjo vse, kar sem imel zliti, sem vsako
črko še tako rekoč okrasil, vsako drugo besedo pod-
črtal, samo da bi se nekako zadržal v tem intimnem
22
razpoloženju. Nazadnje pa je bilo kljub temu vse
zapisano, okrašeno, podčrtano — pisemce sem moral
zganiti, ga zalepiti in odnesti do nabiralnika pri re-
ceptorju. In brž ko sem ga odvrgel, se je kljub vsemu
zgodilo vse tisto, česar sem se bal in s čimer sem
odlašal — spet sem bil tu, v Bad Kirchnu!
Tudi z drevoredom ni namreč nič. V njem je
sicer košato drevje in globoka senca, klopce in sa-
mota, hrustljavi pesek in redki, vznemirljivi koraki,
V njem so tudi spoštljive gospe s širokokrajnimi sonč-
nimi klobuki, skratka vse tisto, po čemer so znani
ti zlati kraji in časi, toda spomini in razglednice so
vendarle nekaj dragega od resničnosti. Nekaj časa
sem si sicer prigovarjal, da se bom tu, na odmaknjeni
klopici in v tihem, skoraj neopaznem kotičku pod
drevjem, že nekako zbogal, navadil na nove in ne-
poznane ljudi, in da se bodo tudi oni navadili name,
na tihega in nevsiljivega človeka, ki se mu lahko
z zaupanjem približajo. Vendar nič od tega! Cez čas
me je le prijelo, da bi temu ali onemu izmed mimo-
idočih izkazal kako prijaznost ali da bi se mu vsaj
nasmehnil, mu pokimal. To pa seveda samo zato,
ker sem si tudi sam vse bolj želel, da bi bili tudi
mimoidoči z mano prizanesljivi in ljubeznivi. Skratka,
čez čas sem se začel kar nehote nemirno presedati
in postavljati v nemogoče drže, da, prav obseden
sem bil od tega, da je vsaka njihova misel in vsak
njihov pogled namenjen prav meni, da jim ne uide
noben moj migljaj in da je prav od tega prvega vtisa
odvisno prav vse, ves ta strašansko dolgi mesec, ki
ga imam preživeti med njimi. In razumljivo: že sem
se gledal samo še z njihovimi očmi. Jaz sploh nisem
bil več jaz, ki sem se zviral na klopi, temveč petični,
svetovljanski hotelski gostje, ki so se vračali s po-
poldanskega sprehoda in se zmrdovali nad afektira-
nim novincem na klopi. Zgrozil sem se nad sabo kot
še nikoli. Kakšen vtis pa naj napravi človek, ki se
nastavlja in prepušča ljudem brez najmanjšega za-
upanja vase, tako rekoč človek brez osebnosti?! Kdo
naj takega človeka — pocestneža in vlačugarja —
ceni in spoštuje?!
Potem pa še tisto z Leopoldom! Ali je bil tisti
človek zares on, Leopold Kramar, bivši trgovec z
galanterijsko robo v naši četrti, ki je kot vojni do-
bičkar emigriral iz domovine že pred dvajsetimi
leti — tega sicer še zdaj ne vem čisto natančno. Dej-
stvo pa je, da se mi je nenadoma zazdelo, da sem
zagledal v parku prav njega, med tolikimi tujimi
ljudmi slednjič tudi znanega človeka. Skočil sem s
klopi in pohitel za njim, ga dvakrat ali trikrat kar
zdaleč poklical po imenu, ga potem dohitel in mu
zavpil skoraj na ušesa, on pa — Leopold Kramar
— se ni niti ozri. Tedaj sem seveda obstal kot vko-
pan. V hipu mi je bilo čisto vseeno, ali je ta človek
Leopold Kramar ali ne: drago, veliko sramotnejše in
važnejše vprašanje se mi je zavrtalo v glavo. In še
zdaj se sprašujem, ali sem res tako slinav in nepo-
memben človeček, ali sem res še vedno nezrel in
zaletav petošolec, ki ga čustva izdajajo ob vsakem
koraku? Saj je meni vendar dovolj, da spregovorim
s človekom le besedo ali dve, pa ga že nikdar več
ne zgrešim, medtem ko moji dolgoletni znanci in pri-
jatelji hodijo mimo mene kot mimo zidu. Isto je z
imeni. Jaz si pri priči zapomnim prav vsako, medtem
ko se mojega ne spomnijo niti ljudje, ki sem jih vče-
raj izvlekel iz kake stiske ali jim kako dragače po-
magal. Stiskam jim roko, gledam jim naravnost v
oči, zlogujem, izgovarjam vsako črko posebej, na-
zadnje pa kljub temu ne vedo, ali sem Kazimir ali
Kajetan, Prek ali Brenk. Take reči pa človeka priza-
denejo, zlasti še tedaj, ko je najbolj potreben pozor-
nosti in človeške topline.
Knjiga mi je bila v tem položaju kaj slaba to-
lažba. Morebiti je bila to sploh moja najslabša po-
teza. S tisto pobožno zamaknjenostjo in tistim ra-
zumniškim, poduhovljenim videzom, ki sem si ga
nadel, se prav gotovo nisem prikupil nikomur. Mo-
rebiti sem res postal nekoliko bolj sam svoj in zbran,
ampak kakšen je v resnici človek, ki se sredi popol-
danskega zdraviliškega vrveža, spričo vseh teh lepih
žensk in iskrivega spogledovanja zabubi v knjigo in
se dela, kot da mu ničesar na svetu ni mar? Zagre-
njenec, če ne kar ljudomrznik! Dovolj je bilo, da
sem na to samo pomislil, ko sem se že razjezil. Seveda
ne na knjigo, ampak nase in na svojo obsedenost.
Le kaj mi je bilo vsega tega treba! Kolikor bolj sem
se namreč oziral na ljudi in kolikor več pozornosti
sem jim posvečal, toliko bolj sem bil odvisen od
njih, prav od raznih Leopoldov in njihovih muha-
vosti. Zdaj sem se hotel vsemu temu iztrgati, odvrgel
sem knjigo, a je bilo že prepozno. Posedel sem mo-
rebiti samo še minuto in že je bil krog mojega zdra-
viliškega življenja neusmiljeno sklenjen in zaprt:
zdaj se lahko gibljem samo še od jedilnice do klopi
v parku, zmerom v knjigi in zmerom skoraj po prstih,
ves miloben in tihoten. Vtisom, ki sem jih ustvaril
o sebi, moram biti zvest. Ne morem več stopiti v
točilnico, udariti točajko po zadnjici in si naročiti
pijače, se nasloniti na zid in zliti vase steklenico
Gosserjevega piva, suniti koga pod rebra in se z njim
razklepetati — ne morem, če nočem, da vse zdravi-
lišče ne brahne v smeh. Zdaj kratko malo sem, kar
sem, takle tihoten, splašen in neprilagodljiv človeček.
In to pri vsem tem, ko Bad Kirchen sploh ni več
Bad Kirchen! Tu je sicer še vedno veliko boljših
ljudi, tudi veliko dam, skrbno negovanih in navidez
zadržanih, a kakšni so pogledi, ki se bliskajo izpod
njihovih nalepljenih trepalnic...!? To so pogledi, ki
slačijo do golega! Vsi ti širokokrajni senčniki, ti nji-
hovi parazoli in kozmetični pripomočki ne rabijo več
lepoti in odličnosti, .ampak le prikrivanju nebrzdane
spolnosti. In gostje nasploh! To sploh niso več zdra-
dliški ljudje, potrebni nege i počitka, da bi se lah-
ko potem okrepljeni vrnili k svojim velikim načrtom,
ljudje, od katerih bi človek smel pričakovati rahlo-
čutnost, naravnanost vase in predanost velikim stva-
rem. Kaj še, tu vse živi iz rok v usta in se predaja
trenutku. Moški se pridno nalivajo z vinom iz okoli-
ških vinogradov, tako da so do večera skoraj vsi po
vrsti malce okajeni, dame pa — tako je vsaj videti —
čakajo samo na te večerne trenutke, da se lahko tudi
same malo spozabijo. Edini, ki so še ohranili nekaj
nekdanjega stila, so natakarji in natakarice, a še nji-
hova uglajenost je že na prvi pogled bolj poklicna.
Tako ni seveda nič čudnega. Zvečer, ko je pozvo-
nilo k večerji in se je sprehajališče v drevoredu iz-
praznilo, sem bil že tako globoko zapreden vase, da
si nisem upal stopiti izpod vejevja na svetlo in se po-
mešati med ljudi v jedilnici; zlasti še ne potem, ko
sem opazil, da tam sedajo moški k mizam v večernih
oblekah in z metuljčki pod vratom. Rajši sem segel
po cigareti, da bi se nekako pomiril. Ko zanalašč pa
23
nisem našel vžigalic, ne v suknjiču ne v hlačnih že-
pih, in sem kar okamenel, ves zmeden in nesrečen,
da zdaj vse do Martinega obiska ne bom mogel niti
prižgati. Da, med menoj in svetom okrog mene je zi-
jal že tolikšen prepad, da mi prvi hip ni prišla na
misel niti tako samoumevna stvar, da si vžigalice
navsezadnje lahko kupim. Ko pa sem se tega slednjič
domislil, me je obšlo tolikšno olajšanje, da sem se
celo pretirano ojunačil in jo kar samoumevno ubral
proti jedilnici. Posadil sem se za mizo pri vratih in si
živahno pomel roke, več kot zadovoljen, da nisem
zagrešil kake pretirane prijaznosti, ki bi me utegnila
spet odtujiti. Kako me je omizje sprejelo, sicer ne
vem, ker nisem nikogar pogledal v obraz in me tudi
ni kaj prida zanimalo. Omizje sem zdaj vsekakor
imel in tudi zbližanje z ljudmi je bilo zdaj samo še
vprašanje časa, tako da sem se zaupljivo prepustil
upanju in toploti, ki sta me obhajala. Zdajle sem jim
najbrž vsiljiv, sem si mislil, kakor je ljudem vsiljiv
vsak novinec, ampak kaj mi mar; resnične in globlje
človeške vezi se tako in tako spletajo šele s časom.
Počakat mi je pač treba, za čakanje pa imam časa
več kot dovolj.
Potem pa sostanovalec! Po večerji sem se — po-
mirjen, kakor sem bil — kar takoj odpravil k počit-
ku, v hotelu pa sem naletel na zaklenjena vrata: moj
sostanovalec je očitno že legel in me sploh ni priča-
koval, čeprav je moral videti moj kovček, moja pisma
na pisalni mizi. Ze to me je tako poparilo in priza-
delo, da si skoraj nisem upal potrkati. Skrtal in škr-
tal sem s ključem, ki ni in ni hotel v ključavnico, do-
kler ni nenadoma zaškrtalo še z one strani, tedaj pa
sem kar odskočil. Sele čez čas sem prijel kljuko in
odškrnil vrata, v sobi pa je bila tema. Temu človeku
se očitno ni zdelo vredno, da bi me pričakal pri luči
in na nogah, kaj šele, da bi se pozdravila in predsta-
vila. In kako naj bi si to razložil drugače, kot da me
ne želi niti videti! Postal sem v temi in se razgledo-
val, dokler se nisem privadil teme in razpoznal nje-
gove postelje, njega samega, ki je ležal z obrazom
proti zidu, in njegovih bergel, ki so slonele ob postelj-
ni končnici. Možakar je bil očitno invalid. In spreje-
ma, kakršnega sem bil deležen, sem bil deležen od
invalida! Njegova ljudomrznost mi je postala ta hip
nekako razumljivejša, če ne kar naravna, a kljub te-
mu me je popadla nepopisna tesnoba, vse hujša od
tiste, ki me je davila že ves dan, da, bilo mi je naj-
manj tako, kot da sem se s prekipevajočim srcem na-
selil sredi neobljudenega sveta.
Upravičeno se torej sprašujem, kaj je z mano.
Svetnik sem — to je edina prava beseda. Vendar
samo svetnik in čisto nič drugega. Vse drugo, kar se
mi hoče še podtakniti, nekakšni puntarski, prevratni-
ški naklepi in nekakšna zavrta razvratnost, je kaj ma-
lo res. Ta moja zadržanost, ki je morebiti res videti
kot odljudnost in zamerljivost, je pravzaprav le svet-
niško ohranjanje moje duše za drugačno in boljšo
usodo, nekakšno izsiljevanje in pričakovanje ljubezni.
Tistega najdragocenejšega, kar imam v sebi, pač ne
morem in ne smem razdati kar tjavdan, kar površ-
nim znancem. Odprl se bom, ko bo ljubezen med
ljudmi zares ljubezen, tedaj pa seveda na stežaj.
Le kaj naj bi navsezadnje prikrival, ko sem najne-
varnejše in najgrozovitejše že priznal; najbolj nevar-
no in najbolj grozljivo je namreč prav to, da sem
svetnik. To je tisto, kar bode v oči in kar gre ljudem
na živce. Ko bi le mogel, bi bil z veseljem kaj dru-
gega, tudi prevratnik in razuzdanec, saj se prav s
svetništvom izpostavljam najhujšemu sramotenju in
ponižanju. Svetnik na stara leta, jaz, ki sem se vse
življenje postavljal s svojimi svobodomiselnimi in
brezbožnimi idejami — danes, ko so že vsi svetniki
posvečeni in vsi mučeniki žrtvovani...!
Hvala Bogu, za zdaj še nisem opazil, da bi s svo-
jim svetništvom koga prav posebej žalil ali jezil. Res
pa je, da se za mojim hrbtom že veliko šušlja in na-
miguje, zlasti v krogu gospe Fussdorfer in gospodične
Veronike Mansfield, če pri tem svojega sostanovalca
sploh ne omenjam. 2e v soboto, ko bodo tu sem pri-
hrumeli obiskovalci in izletniki, pa bo to prav gotovo
že javna skrivnost, ki jo bodo raznesli do same Ljub-
ljane. Toda kaj morem?! Vsega tega prav gotovo ni
kriva samo sprememba okolja. Tu je sicer res zdra-
vilišče, tu je nekaj težko bolnih in nebogljenih ljudi,
ki se človeku smilijo in bi jih rad kako osrečil, tu je
tudi redno jutranje namakanje udov v žvepleni vodi,
ki spominja na izganjanje hudiča iz telesa, vendar
so vse to le postranske reči. Je pač tako, da sem ne-
nadoma dobil posebno mil izraz, mehkejše gibe in
žametnejši glas, ki ga kratko malo ne morem utajiti.
Niti malo si sicer ne domišljam, da bi se bil kar čez
noč pomladil, ne, morebiti sem se le do kraja posta-
ral, a vsekakor sem se zavihal navznoter, in ta spre-
memba je zdaj očitna že na prvi pogled. Miloben sem
in ljubezniv. In prav nič čudnega ni, da to milobo in
ljubeznivost tudi izžarevam, saj bi me sicer upravi-
čeno imeli za hinavca. Strahotnejše je pri tem to, da
mi ta sprememba po malem celo godi in da sem po-
stal kar malce samovšečen. Toda bodi kakor koli, to
je moja usoda, ki se je ne morem ubraniti in je ne
morem spremeniti, ampak jo lahko samo vdano
sprejmem. Svetnik sem in — konec!
Ko sem se davi zbudil — spal sem tako globoko
in tako dolgo, kot bi sploh ne želel več spregledati —
je bil moj sostanovalec že pokonci in pri britju. Z
milnico na obrazu je kolovratil od ogledala v pred-
sobi do nočne omarice in spet nazaj ter se pri tem
s svojimi šapastimi rokami lovil za podboje. Bil sem
skratka še krmežljav in do kraja neodporen, sostano-
valec pa se je že pozibaval pred mano in z njim še
zdravilišče, ves ta strašljivi dan v Bad Kirchnu, ki mi
ga je bilo preživeti. Nič čudnega torej, da sem se pri-
vzdignil kot mesečnik in ga hotel čim prej pozdraviti,
se mu nasmehniti in odtajati hlad, ki se je že strje-
val okrog mene. Zal sem potem čakal na njegov mi-
lostni pogled, čakal in še čakal, dokler me ni potr-
pežljivost minila in se ga kar ogovoril, najbrž preti-
rano glasno. Možakar pa kljub temu nič, ne dobro
jutro, ne kaj podobnega: še naprej je nategoval ko-
žo pod podbradkom in se spakoval v ogledalo, kot da
me sploh ni slišal. To sem razumel kot namig, da,
skorajda kot svarilo, naj ga vsaj med britjem pustim
pri miru. Umolknil sem. Hotel sem celo zatisniti oči
in se posiliti s spancem, tedaj pa se je nepričakovano
obrnil naravnost k meni :
»Poglejte, vidite tole vazo v mojih rokah, te ro-
žice?« je vprašal nekako sumljivo. In še preden sem
mu utegnil navdušeno prikimati, je že treščil vazo
24
in rožice ob tla s tolikšno ihto, da so črepinje po-
škropile zidove vse do stropa. »Kaj je to sploh na-
ravno!« je potem zavpil iz polnih pljuč. »Tale red
v sobi, kjer se človek kmalu ne bo smel več ganiti,
te knjige, s katerimi ste se zadelali, to napol zastrto
okno in to vaše tihotno lazenje po prstih ...!«
»Oprostite,« sem se dvignil proti njemu, bolj
zmeden kot ogorčen, »v sobi je vse tako, kot je bilo.
Niti ene reči še nisem prestavil.«
»Tak tako! Jaz sem torej tisti...!« Jeznoritno si
je napel naramnice čez ramena in me vnovič pre-
strelil od nog do glave: »Dajte no mir, saj grulite
kot golobček! Človeka je strah, da bi vas z glasno
in odkrito besedo razžalil.«
»Ne, ne,« sem pohitel pomirljivo, »vi kar bodite
odkriti in glasni.«
»Rajši mi povejte,« mi je segel v besedo, »ali ste
bili zmerom takle potuhnjenec, da si niste upali uda-
riti po mizi, kadar vas je zasrbelo, da si niste upali
zgrabiti ženske za rit, če se vam je že tako zaho-
telo ...?«
»No, nekakšne zadržke že imam.«
»Imate torej ! Vidite, prav to je tisto, kar me jezi.
Prekleto, življenje je svinjarija in človek je ali svinja
ali pa ga sploh ni.«
»Zdaj vas pa res ne razumem, kam merite?«
»Boste že razumeli! Tudi jaz sem si nekdaj pred-
stavljal vse drugače, samo da zdaj zaradi tega ne
počenjam takih neumnosti. Vse po vrvici, nikjer no-
benega praška, nikakršne navlake in niti najmanj-
šega ropota... ! Prekleto, vse to me kar malo preveč
spominja na zamero, na poraz. Povejte lepo narav-
nost, udarite, če vam kaj ni prav, in si nikar ne
mečite peska v oči. Rajši vidim, da me pri priči spe-
čete po gobcu, kot da zganjate to človekoljubno idili-
ko. Iz tega ni bilo še nikoli nič dobrega.«
»Jaz naj bi vas spekel... Zakaj?«
Spet sem se radovedno privzdignil. Toda prav
zdaj, ko sem pričakoval, da se bova končno pomenila
po pameti, je sunkovito pograbil suknjič, pograbil še
berglo in se zasukal proti vratom. Skočil sem za njim
in ga skušal zadržati, skočil kar v pižami in šlapah,
a me je že naslednji hip minilo. Le zakaj bi ga lovil,
ko je bil vendar tako jasen in nedvoumen, tako groz-
ljivo dosleden, da je bila vsaka nadaljnja beseda
čisto odveč. Prav gotovo se ni razbesnel samo zaradi
tega, ker je doslej živel v sobi sam in nemoteno —
ne, tako malenkosten ta človek ni. Tudi ne zato, ker
bi bil že po svoji naravi tako ljudomrzen in popad-
ljiv. Videl je pač, kar je imel videti, te moje knjige,
s katerimi sem se založil, ta moj presvetljeni obraz,
slišal ta moj popustljivi glasek, prebral celo moje
sinoćnje pisanje... Prav jaz osebno sem mu obležal
v želodcu. Spregledal me je skratka in mi dal vedeti,
kaj si misli o meni in podobnih ljudeh, in to kot iz-
kušen človek, invalid, ki je morebiti prišel ob nogo
prav zaradi take ali podobne zanesenosti! Torej ven,
čim prej ven! Ne samo iz te hotelske sobe s črepi-
njami in mlakužo, ampak zares ven, če je mogoče
celo iz lastne kože. Ta njegov bes je morebiti zadnje
opozorilo, tako rekoč prst božji.
Zunaj je bilo kot zanalašč sončno. Povrh tega me
je korak kar sam zanesel do odprtega kopališča, na
katerem je bil že navsezgodaj velik direndaj. Idealna
priložnost torej, da se slečem, skočim v vodo in se
malo posončim, da se sprostim, pomešam med ljudmi
in postanem končno le eden izmed njih, enak med
enakimi. Usoda se mi je tako rekoč nasmehnila in
me prijasno povabila v svoje naročje, a glej, jaz sem
kljub temu stal kot vkopan in se nisem in nisem
mogel odtrgati od ograje. Zadrževali so me vsi ti
nepredvideni opravki, ves ta zapleteni svet, skozi ka-
terega bi se moral pretakniti, preden bi prišel do
kabine in iz mokrih hodnikov nazaj na prosto, bla-
gajna, ključi, vrtilna vrata in sploh vse te kopališke
pasti... Do kraja pa me je prikoval pomislek, da
bi takole trebušast in bledikav kar na lepem stopil
pred ta zagorela in lepa telesa, da bi priklical nase
nič koliko parov posmehljivih oči. Ne, s svojim raz-
valjenim telesom se pa res nisem hotel izpostavljati.
Saj to trebušasto in bledikavo telo navsezadnje sploh
nisem bil jaz, vsaj ne jaz v celoti, ki sem namenil
ljudem nekaj veliko bolj izbranega, svojo tenkočut-
nost in ljubeznivost. Upravičeno sem okleval in se
zadrževal. Nazadnje pa sem se vrnil na restavracijski
vrt in sedel.
Vendar brez miru. Niti četrt ure ni minilo, ko me
je že prijelo, da bi stopil do glasbene omarice v to-
čilnici in si zavrtel kakšno poskočnico. In to nemu-
doma, čeprav si niti pri najboljši volji nisem razložil,
od kod ta nora misel in ta neodložljiva nuja. Tudi
nisem vedel, kaj me pravzaprav tako mika, ali gruča
mladeničev, ki se je vrtela okrog aparata ali glasba.
Prekoračiti sem moral nekakšen prag in — konec.
In pri tem me je mikalo in se mi upiralo, me veselilo
in strašilo, vse hkrati in mikalo me je prav tisto, kar
se mi je obenem tako neznansko upiralo, prav ta
gruča sproščenih in srečnih mladeničev, prav ta skriv-
nostni glasbeni aparat, s katerim še nikoli nisem imel
opravka. Nekaj časa sem mencal in zbiral pogum,
potem pa sem se zagledal po drevoredu, da, najmanj
tako, kot da sem docela neobvezen in kot da nad
mano še nikoli ni bilo nikakršne nuje. In ko sem
tako bolščal tja v senco med drevjem, ne da bi sploh
kaj videl, se mi je nenadoma povrnil spomin in me
je spreletelo od nog do glave. Križ božji, sem si rekel,
saj to ni več normalno ! Vendar je kar držalo : sovra-
žil sem te mladeniče, ki so se tako sproščeno vrteli
okrog glasbene skrinje in celo poplesavali, preziral
in sovražil sem jih z dna duše, kot lahko sovraži samo
zagrenjenec. In ne samo mladeniče, sovražil sem tudi
kopalce, ki so malo dalje od tod brezskrbno čofotali
po vodi. Vsi zdraviliški ljudje so bili zame samo še
neotesani telebani, ki niso imeli nič skupnega s pla-
himi, razumnimi, tenkočutnimi bitji, kakršen je pravi
človek.
Skočil sem kvišku. Moje razpoloženje je postalo
preveč zapeljivo in preveč nevarno, da bi lahko še
kar naprej posedal. Saj se v svoji izobčenosti nisem
počutil samo drugačnega, ampak tudi boljšega od
drugih, pomembnejšega in resničnejšega. In nič čud-
nega, da se mi je zazdelo, da je prav ta hip izza
enega bližnjih dreves stopil invalid in se s kritičnim
pogledom zapičil naravnost v moj hrbet. Pohitel sem.
Pohitel tako naglo, da je malo niže doli v drevoredu
le malo manjkalo, da nisem trčil ob klop, na kateri
sta kramljali gospa Fussdorfer in gospodična Vero-
nika Mansfield. Gospodična je že nabrala svoje šu-
meče poletensko krilo in se nekoliko presedla, na-
pravila prostor še zame, ko sem jo šele zagledal in
odskočil, zdirjal mimo in naprej po drevoredu. Žen-
ski pa sta se zahihitali.
25
»Menda niste mislili, da bo prisedel k nama?« sem
slišal gospo Fussdorfer. »Ne, ne draga moja, le malo
bolje ga poglejte. To je človek, ki se še nikoli v svo-
jem življenju ni spozabil.«
»Ni kaj reči, zadržan gospod. Rada bi samo ve-
dela, komu je pravzaprav tako zvest, sebi ali komu
drugemu.«
Najprej gospa Fussdorfer, potem gospodična Ve-
ronika, potem spet gospa, obe pa enako glasno in
porogljivo. Predvsem posmehljivo, čeprav nisem mo-
gel razumeti, čemu se pravzaprav posmehujeta, ali
moji zmedenosti in splašenosti ali moji brezhibni
obleki in nepogrešljivi knjigi v rokah... ! Najbrž sta
me imeli za smešno pravovernega in načelnega člo-
veka, morebiti pa tudi za staromodnega čudaka ali
celo za ljudomrzneža. Bodi kakor koli, vsekakor sem
jima bil smešen zaradi svoje pretirane tenkočutnosti
in obzirnosti, kar je bilo več kot preveč. Strogo sem
ju pogledal čez ramo in vprašal :
»In kaj naj bi storil?«
Spogledali sta se, potem pa obe v en glas :
»Kdo pa vam je kaj rekel?«
»Saj nisem ne gluh ne slep. Posmehovali sta se
mi za mojim hrbtom. Jaz pa vama povem, da sem
prav z veseljem smešen v vajinih očeh.« S tem je
bilo zame opravljeno, toda gospa Fussdorfer je bruh-
nila v tako žaljiv smeh, da kratko in malo nisem
mogel naprej. »Kaj vas ni sram?« sem se dvignil na
prste. »Ponižati me hočete. In zaradi česa? Ali ste
sploh pomislili, zaradi česa?«
»No, no,« je pomirljivo posegla vmes gospodična
Veronika, »saj nisva mislili nič hudega.«
»Križ božji,« je zategnila za njo še gospo Fuss-
dorfer, solzna od smeha, »le kdo vam je kaj opone-
sel. Užaljeni sva, ker se vam nisva zdeH vredni, da
bi prisedli k nama.«
»Slišal sem vendar, kaj ste rekli. In povem vam,
da se res ne spozabljam, nikoli in nikdar. Popivajo
in kurbajo naj se kar drugi.«
Zdaj je gospo Fussdorfer kar vrglo :
»Kako pa govorite! Cujte, kaj si pa sploh dovo-
lite!«
Jaz pa: »Popivajo in kurbajo naj se kar pravič-
niki, pravim, ki so polni lepih besed ...«
Izrekel sem morebiti še kako besedo več in še
kako bolj strupeno. Bil sem pač razburjen in užaljen.
Vendar po vsem tem še ni mogoče sklepati o kaki
ljudomrznosti in prevratniških nagonih ali celo o kaki
skušnjavski obsedenosti. Kaj še, saj se mi je srce
celo sredi najhujše togotljivosti kar trgalo od žalosti,
da si je gospodična Veronika izbrala za svojo družab-
nico prav to copmico, gospo Fuffdorfer, da more biti
tudi gospodična Veronika, to neznansko lepo bitje,
tako nesramna in neotesana. Razpoložen sem bil čisto
svetniško. V tej moji neobvladljivi ihti je spregovoril
kvečjemu božji namen, ki je prav tako neobvladljiv
in nepredvidljiv. V tej moji preobčutljivosti je bila
kvečjemu vera, da je nekaj božjega v slehernem člo-
veku, tudi v gospodični Veroniki, in da tega ne sme-
mo zapraviti. Ravnal sem kvečjemu kot otrok, ki še
veruje in ki še marsikaj pričakuje, skratka kot
svetnik.
Najlepši dokaz za to je navsezadnje moje omizje,
gospodje Fabelfest, Davidović in Susza. Ta elegantna
triperesna deteljica, ki je v zdravilišču veljala za ne-
razdružljivo in sem jo tudi jaz sam imel za tako.
se je namreč danes sprla. Ko so posedli h kosilu, med
njimi sicer še ni bilo glasnih in sovražnih besed, am-
pak ozračje je bilo že od vsega začetka nekako na-
elektreno. Med obedom se je gospod Davidović samo
še namrdnil nad hrano, nad štrenastim stročjim fi-
žolom, zahteval drugo in drugačno solato, zavpil nad
natakarjem čez vso jedilnico, že je gospod Susza
nervozno dvignil glavo. Da je to neokusno, nevredno
samega gospoda Davidoviča, še bolj pa druščine, v
kateri ima čast sedeti. Z drugega konca pa se je za-
pičil vanj še gospod Fabelfest:
»Kaj takega, dragi moj, lahko stori samo kak do-
mišljavec.«
Gospod Davidović pa je medtem že potisnil pre-
denj krožnik:
»Izvoli, kar izvoli in pojej, ko si že pripravljen
vse požreti.« In je šele potem dvignil glas: »Zato pa
je tako, ko so vsi ljudje tako prekleto ponižni in
sramežljivi.« Dodal pa je še nekaj tako pikrih in
žaljivih, da so vsi v jedilnici skoraj prestrašeno dvig-
nili glave, medtem ko je on sam že odrinil stol in
odvihral.
Fabelfest pa se je seveda šele zdaj prav razvnel:
»Vse lepo in prav, ampak postopač, kakršen je
Davidović, nekakšen trgovski potnik, ki ga je polna
vsa Evropa in ki živi bolj od žensk kot od dela, le
nima pravice metati blata kar vsevprek. Nekakšna
morala le mora biti. Kaj naj bi potem počeli mi, de-
lavci in uslužbenci, ki si le z najtršim delom prislu-
žimo najnujnejše in moramo gledati na vsak vinar.«
In jaz? Niti besede, ki bi razpihala ogenj. Na-
sprotno, njihova razprtija in medsebojno obrekova-
nje sta me tako prizadeli, da se od groze nisem upal
niti ganiti in da sem še dolgo po obedu sedel kot
poklapan. V meni ni bilo niti kanca veselja nad
sovraštvom in zlobo, ki se je razbohotila, nikakršne
hujskaške strasti, volje do ribarjenja v kalnem in
maščevalne zlohotnosti. Če bi bilo vsega tega v meni
vsaj majčkeno malo, tega trenutka vsekakor ne bi
zamudil, tako pa... Da, z gotovostjo lahko rečem,
da je meni z vsem tem prizaneseno. Priznati sicer
moram, da je v krvi mnogih nekakšno temno občut-
je, nekakšno pričakovanje hudobije in katastrofe, ne:,
kakšna divjost, da je nekaj hujskaškega in zamerlji-
vega v zraku in nekakšno uživanje v zlu, ker se pač
nikomur niso izpolnila vsa pričakovanja in ker je
vsak tako ali drugače potisnjen ob zid, izrinjen, po-
nižan, osramočen — seveda je, saj sem vsaj nekaj od
tega opazil skoraj na vseh obrazih, ki so se radoved-
no ozrli proti naši mizi, ampak jaz sem pri tem
nedolžen kot jagnje. Nič drugega si ne želim kot to,
da bi se ljudje razumeli in ljubili med seboj.
Tudi če se pri tem kdaj zgražam in hudujem, de-
lam to z dobrim namenom. In povsem upravičeno,
saj je marsikaj narobe. Zanemarjanje zdraviliškega
reda seveda ni vredno besede, ker ljudje s popiva-
njem in poležavanjem po okoliških vinogradih ško-
dujejo le sami sebi, ampak glavni natakar — to je
že nekaj povsem drugega! Danes je ena izmed stre-
žajk na restavracijskem vrtu, Hildegarda, spet jokala
kar pred vsemi. In tudi te solze, kolikor lahko pre-
sodim po tistem, kar sem ujel v jedilnici in v bazenu,
so šle na njegov račun, na račun gizdalinskega šefa
postrežbe, ki v svoji samopašnosti ne pozna meje.
Menda v vsem zdravilišču ni dekleta, ne natakarice
in ne točajke, s katerim še ne bi bil spal. Zvečer se za-
26
vleče v upravni del poslopja in po receptorju ukaže,
naj mu ena izmed dekle — danes seveda ta in jutri
druga — prinese večerjo kar v posteljo. Izkorišča
skratka moč svojega službenega položaja in neza-
poslenost, ki vlada v teh krajih. Obenem pa drži
dekleta v šahu tudi s spletkami, ki jih spleta v po-
stelji, tako da se sploh ne pritožujejo nad njim,
ampak se boje le ena druge.
Potem pa te Hildegardine solze! Ali more biti
sploh še kaj bolj neokusnega in žaljivega? Ce bi bila
res tako deviška, kot se je delala s svojim vzdiho-
vanjem, mu prav gotovo ne bi bila nesla večerje v
njegov brlog, saj je vendar znano, da ima prav krep-
posten človek v vsakem položaju dovolj moči, da se
postavi po robu sramoti in ponižanju. In če bi bila
to zanjo res taka sramota, bi se prav gotovo raz-
jokala kje na samem. Ona pa ne, hhpala je kar pred
vsemi, kot bi nam hotela dokazati, da se je slednjič
tudi ona pregrešila. Pri tem si je solze otirala v pred-
pasnik in z njim vred vlekla navzgor še krilo, da
pohujšanja ja ni bilo konec.
In navsezadnje Veronika Mansfield! Ali ni to nje-
no današnje vedenje žaljivo za tako lepotico, žaljivo
in obenem boleče?
Ne, ne, svetnik sem, zares svetnik! Bolj kot kaj
drugega me skrbi to, da se izteka že tretji dan zdra-
viliškega življenja, jaz pa še vedno nisem odložil
blata. To me ne le napenja, ampak me tudi vse bolj
in bolj vznemirja, tako da sem kljub svoji trdni veri
in zaupanju vase še vedno nekako negotov, nekje
na robu skušnjave. Prav zato si tako močno želim,
da bi se mi Bog razodel še osebno, in to nenadoma
in celo hrupno, da bi ga začutil v svoji bližini kot
otipljivo in nedvoumno spremembo. Želim si, da bi
me na vsem lepem potrepljal po ramenu, prav tu,
na stranišču, kjer pišem, me prijel za zapestje in mi
ga zanesljiveje popeljal po papirju, napravil iz te
moreče negotovosti gotovost.
Najtežje breme se mi je končno odvalilo od srca,
hvala bodi Bogu. Res da to ni tista zadnja gotovost,
da sem še vedno globoko v dvomih in skrbeh, ampak
zdaj vsaj vem, da je to del svetništva samega, ki
ne pozna in ne more poznati pokoja.
Posedanje v knjižnici je bilo prav gotovo samo
zapravljanje časa; zamudil sem dve zdravilni kopeli
in se nalezel prahu kot berač bolh, a v grmadi knjig,
ki sem jih prelistal, sem naletel komaj na dva ali
tri stavke, ki si jih velja zapomniti. Pomagal si se-
veda tudi s temi stavki nisem prav nič, saj ni v njih
nobenega jasnejšega namiga, nič razodetju podob-
nega. Prav nad njimi sem spet zdvomil in se začel
spraševati, kakšen svetnik sploh da sem, svetnik brez
trdnega nauka in brez prave predstave o jutrišnjem
svetu, brez odrešeniške ideje ali resnice, ki bi vžgala
vsa ta malodušna srca okrog mene. In takoj se mi
je posvetilo, da z golo pobožnostjo in ljubeznijo ni-
mam kaj dosti upanja, da bi se me ljudje kdaj okle-
nili, in da se moram čim prej oprijeti nečesa veliko
bolj praktičnega, koristnega in za vse sprejemljivega.
Nič več nisem brskal za dobrotljivim Bogom — ne,
ne, zdaj bi bil lahko Bog zaradi mene tudi grozljivo
maščevalen ali brezdušno spreten, samo da bi bil
slednjič tu, oprijemljiv in nedvoumen. Vendar česa
takega v knjigah nisem in nisem našel. In to prav
gotovo ne samo zato, ker je zdraviHška knjižnica
založena v glavnem s kriminalkami in zabavnim čti-
vom, temveč zato, ker so celo najresnejše knjige na-
trpane s prazno, samoljubno modrostjo. Ta mi je
sicer ves čas nekaj obljubljala, obljubljala .in me
zapeljevala,.a nazadnje, ko sem se poglobil v njene
tolmune in so mi od tuhtanja izstopile žile na senceh,
me je vedno znova izvrgla na površino. Marsikaj mi
je bilo sicer jasnejše, a slej ko prej je bilo gotovo
samo to, da mi vse odteka in polzi med prsti, da
je vse živo hkrati že mrtvo. Vsa ta knjižna pamet je
bila skratka toliko kot smrt. In ko sem slednjič dvig-
nil glavo, pogledal skozi okno in zagledal človeka, ki
se je sprehajal po parku, mi je vzelo sapo od začu-
denja, da sploh še kdo živi.
Z olajšanjem sem zadihal in se sprehodil še sam.
Ljudje pa kljub vsemu še vedno živijo, sem si rekel
skoraj na glas, da, živijo, čeprav jim njihova zdrava
pamet nenehoma govori samo o ničevosti in minlji-
vosti. In če se kljub temu držijo pokonci, jih prav
gotovo drži samo vera, slepa in trdoglava vera. Ta
sicer res ni tako zanosna, da bi jo lahko odkril kar
na vsakem obrazu, je pa nenehoma prisotna, tudi
tedaj, ko se navidez naveličano presedajo z ene klopi
na drugo, jedo, pijejo Gösserjevo pivo in Coca Colo.
Ljudje skratka verujejo in živijo. In če verujejo in
živijo in dokler verujejo in živijo, mora biti tudi Bog.
Toda v župnišču ga nisem našel. Kaplana in žup-
nika sploh ni bilo doma, ker popoldne mašujeta še
po okoliških vaseh, in tako sem zmenjal nekaj besed
samo z žensko, ki jima gospodinji. Žal je imela še
ta polne roke dela; z župnikom namreč oddajata sobe
v vrhnjem nadstropju zdraviliškim gostom, skromnej-
šim in siromašnejšim ljudem, ki si ne morejo privo-
ščiti luksusnih hotelov. Tako sem se nekaj časa obo-
tavljal in razgledoval, vlekel na nos prijeten vonj po
češpljevih cmokih, potem pa se hočeš nočeš odpravil
in stopil pogledat še cerkev, tisto čudežno podobo
Matere božje, ki ji — tako vsaj govorijo — polzijo po
licih solze in se ji kar sproti spreminjajo v sveto olje.
Vendar tudi v cerkvi nič. Tisto znamenito podobo,
ki visi nad stranskim oltarjem, sem seveda takoj
odkril, saj je zaradi številnih sveč skoraj ni mogoče
zgrešiti, pred stranskim oltarjem pa sem obstal in jo
gledal. Na prvi pogléd je Mati božja res ganljivo ža-
lostna, a podoba je naslikana na les s tako tenkim
slojem barve, da je prav na obrazu Brezmadežne
udarila skoznjo smola in ji zdaj curlja po prsih v
tenkem, lepljivem curku. Videl sem skratka, kar je
bilo videti, enega izmed obrtniško slabih izdelkov, in
pri tem je tudi ostalo. Ni me spodsekalo, nisem skru-
šeno padel na kolena kot božjepotnik in ponižno ver-
jel v čudež. Naj sem si v globini duše še tako želel
prav tega, milosti in vere, saj sem prav zaradi te
pohujšljive prisebnosti na tem svetem kraju bolj kot
kdaj prej čutil, da se mi lahko samo v ponižnosti
razkrije tisto, kar naj bi prešinilo in obvladalo svet,
vendar nič, nič! Dlje ko sem se zadrževal, bolj sem
bil neprizadet in zbran. In nazadnje me je pregnal
iz cerkve hlad, ki se mi je zalezel za srajco.
Zunaj pa spet invalid. Že nič kolikokrat doslej
sem na vsem lepem začutil na sebi pogled in se zdrz-
nil, pogledal okrog sebe in ga odkril, na klopici v
drevoredu ali na hotelskem oknu, in tako je bilo tudi
zdaj: stal je pred vhodom na pokopališče in gledal
27
naravnost vame. In kakor vselej doslej, se mi je tudi
tokrat prvi hip zazdelo, da kljub zlohotnemu videzu
željno čaka na pozdrav. Poklonil sem se mu torej, on
pa se je nekako odsotno premaknil in se odgugal
vzdolž pokopališkega zidu, ne da bi mi vrnil pozdrav.
Vendar ne, to v tem trenutku sploh ni bil več on,
tisti namrgođeni in odljudni invalid, ki me je bil za-
sledoval na vsakem koraku. Na vsem lepem se mi
je razkrilo, da imam pravzaprav opraviti s čisto dru-
gačnim in drugim človekom. Tisto prej je bil samo
videz in to zdaj je bila resnica, prava resnica o njem.
Seveda, saj mi je bilo dovolj, da sem si priklical v
spomin samo to, kar sem mogel videti doslej, in že
se mi je nova podoba o njem zaokrožila v živo ce-
loto. Kako si na primer ta človek čisti čevlje ! Oprav-
ka si daje pravzaprav samo z enim čevljem, s tistim,
ki ga obuva na zdravo nogo in je shojen; tega lošči,
gladi in obdeluje toliko časa, dokler ne zgladi zadnje
gubice in dokler ni docela enak onemu drugemu, ne-
shojenemu na protezi. In potem proteza! To skriva
kot mačka svoje mlade; pred spanjem jo navadno
prisloni ob zid in jo potem vsevprek navesi z obleko,
tako da izpod srajce in hlač gleda v sobo le par
skrbno pološčenih in zglajenih čevljev. Potem njego-
ve preglavice s slačenjem. Še nikoli se ni slekel pred
mano: zvečer se najrajši zamoti s časopisom in po-
čaka, da utrnem luč, ali pa pohiti in se spravi v po-
steljo že veliko pred mano. No, in človek, ki si daje
toliko opravka s tem, da bi ne zbujal nepotrebnega
sočutja in da bi ne žalil sočloveka v njegovem na-
mišljenem dostojanstvu — ali je ta človek res tako
robat in nevaren, kakor se dela in kakor je mogoče
sklepati na prvi pogled? Ne, prav gotovo ne! Dokaz
več za to trditev je njegovo vedenje v družbi. Dokler
z drugimi možmi vred postava na zdraviliškem vrtu,
je zakopan vase in se drži nekako ob strani, tiho in
neopazno, kakor hitro pa posedejo za mizo v re-
stavraciji, že zavpije nad natakarico, da se revica
kar prestraši. Tudi plača hrupno, ne da bi komurkoli
drugemu pustil v žep po denarnico. In to stori z ro-
bato, kmetavzarsko bahaško gesto, ki prav s svojo
prenapetostjo izdaja vso njegovo nebogljenost in
skromnost. Siromak komaj čaka, da dokaže možem
svojo enakovrednost in odžene usmiljenje, potem —
brž ko postane enak med enakmi — postane dobro-
hoten kot otrok. Skratka: tudi ta človek ima dušo.
In kakor vse duše, je tudi njegova pritajena, skriv-
nostna, sramežljiva, skratka duša občutljivega člo-
veka, ki se je potegnila vase, ker je preveč žejna
ljubezni in prehitro ranljiva. Robatost je le njena
obrambna poza. Torej mojemu podobno razočaranje,
navidezna nepristopnost in morda celo ljudomrznost,
za vsem tem pa razbolena, ranjena, tenkočutna in
hrepeneča duša, ki potrpežljivo išče sočloveka. Nje-
govo oko, ki me zalezuje na vsakem koraku in pred
katerim sem se doslej še vsakokrat zdrznil, je prav-
zaprav božje oko.
In jaz? Ta moj pogled? Ta moj pogled, ki je na
vsem lepem tako pronicljivo segel do najglobljih
skrivnosti in mi razkril tega človeka še od znotraj
— ali ni ta pogled milost, ki prešinja tako mene kot
njega in ves svet? Ali ni to skoraj otipljiva navzoč-
nost Boga?
Zdaj hodim z žametnimi stopinjami. In se sploh
več ne sprašujem, ali me je morebiti že kdo opazil
in pokleknil, saj čisto natančno vem, da me nene-
homa opazujejo. To sicer ni prijetno, ker me navaja
k nenehnemu pričevanju in razkazovanju, da, celo k
nepremišljenosti in nastopaštvu, pri čemer počenjam
najbolj nedoumljive reči: ženskam pobiram torbice,
natakaricam odpiram vrata, otrokom delim bonbo-
ne... Vendar se tega prav nič ne sramujem, ampak
me je ves čas le strah, da bi s čim ne zapravil te
milosti. Tako ves čas na tihem tudi molim, da bi ta
presvetljenost potrajala, da bi bil še naprej svetnik
ne po svoji, temveč po božji volji. Molim in molim,
saj vse predobro vem, v kaj se lahko sprevrže izvo-
ljenost, če jo človek prigrabi kot nekaj samoumevne-
ga in samo njegovega.
No, pogum mi pri tem daje to, da sem se nocoj
slednjič le odteščal, iztrebil, odložil tisti kamen, ki mi
je bil doslej ležal v črevesju. Kratko in jedrnato : po-
sral sem se! To pa je seveda najboljši dokaz, da sem
se končno sprostil, zaživel v prijateljstvu s svetom,
z Bogom in s samim seboj.
Davi sem se zlagoma spustil po stopnicah, pre-
svetljen in povrh vsega še okopan, a glej: hotelska
veža je bila založena s kovčki in vsemi mogočimi oseb-
nimi rečmi, damskimi dežniki in torbicami, postre-
ščki pa so divjali skozi nihajna vrata noter in ven.
Nekaj časa sem nejeverno gledal in vsevprek spra-
ševal, kaj naj bi to pomenilo, potem pa sem se le
moral sprijazniti s tem, kar sem bil videl in slišal:
mnogim hotelskim gostom je prav danes potekel zdra-
viliški rok in so odhajali, večina izmed njih kar z
osebnimi avtomobili, nekateri pa tudi z vlaki in avto-
busi. Pred mojimi očmi se je poslovil gospod Fabel-
fest, sta odšla Davidović in Susza, se je odpeljala
gospa Fussdorfer in nazadnje še natakarica Hilde-
garda, ki jo je naložil v limuzino eden izmed svetov-
ljanskih gostov, češ da ji bo na Dunaju našel boljšo
službo. Stal sem na zadnji stopnici kot vkopan in
nejeverno gledal, gledal in gledal, toda moja osup-
lost ni nikogar zadržala: hotelska veža se je izpraz-
nila. Prazen pa je bil tudi park pred hotelom, prazna
jedilnica tam čez, v kateri je vsako jutro ob tem
času vrvelo kot v panju.
Pognal sem se nazaj gor. Spotoma sem si prigo-
varjal, da se tako brezglavo ženem po stopnicah na-
vzgor pač zato, ker moram pogledati, če se ni morda
odpeljal tudi invalid, a potem, ko sem se končno
na lastne oči prepričal, da so njegove reči še zmerom
tu, se kljub temu nisem niti malo pomiril. Narobe:
v sobi me je popadla še hujša zmedenost. Invalid je
bil vsekakor tu, hotela še ni zapustil, saj sem se ves
čas spotikal ob njegove reči, ampak ob meni ga le
ni bilo. Praznota, ki je nenadoma zavladala v hotelu
in v zdravilišču, v vesolju, ni bila tu nič manj gro-
zovita. Da, na vsem lepem ni bilo nikjer več očesa,
ki bi me gledalo, ne strogo in ne prijazno, nikakršne
obveznosti in dolžnosti, ki sem jih bil spletel s svojim
dosedanjim zdraviliškim življenjem in ki so tako do
kraja odločale o vsakem mojem koraku; vse, prav
vse je odpadlo od mene. Na vsem lepem sem bil
prost kot pes, ki se strga z verige. Nikakršnega stano-
vitnega sveta ni bilo več; vse se je šele začenjalo,
in to kakor koli, vsekakor pa čisto na novo in docela
poljubno. Jaz kar naenkrat sploh nisem bil več jaz.
Zdaj — tako do kraja odvezan — sem lahko stopil
28
v točilnico v drevoredu, razoglav in razpet, si naročil
brinjevec s sodo in ga prav uživaško zvrnil vase, lah-
ko sem vrgel partijo taroka in se glasno pridušil,
spekel po zadnjici katero koli od teh spogledljivih
babnic, ki so me že ves čas izzivale in mučile. Ne
svetnik nisem bil več ne puntar, a vse sem lahko še
še postal. In spričo vsega neznanega in nepredvid-
ljivega, ki je zazijalo pred mano, se mi je zavrtelo
v glavi, otipal sem najbližji stol in se sesedel.
Invalid, da, invalid je bil zdaj moja edina rešitev.
Vendar v tem neobljudenem prostoru, v katerem je
celo nedolžno bobnanje s prsti odmevalo kot grmenje
sodnega dne, nisem mogel kar čakati in čakati. Ne-
kaj minut sem še nekako zdržal, potem pa sem prav
tako nervozno planil k omari, strgal z obešalnika
svojo temno praznično obleko, ki se je doslej še ni-
sem dotaknil, se nekako opravil in stekel. Ujeti sem
hotel enajsto mašo — ne hotel, moral sem jo ujeti!
V	cerkev sem pridirjal še pravočasno, še pred po-
vzdigovanjem. A tudi tu se nisem zadrževal in čakal
na obhajilo, ne, vrgel sem se na kolena pred glavni
oltar že veliko pred drugimi. In klečal sem tam vpri-
čo vseh vaščanov in okoličanov še dolgo potem, ko
so že vsi vstali in se pobožno umaknili v svoje klopi.
Vendar dlje ko sem klečal in tolkel z razgretim čelom
ob kamniti podstavek, hlipal in molil, bolj se je praz-
nina okrog mene širila in poglabljala, bolj se je
v meni razraščala groza, da Boga ni in da je prav
ta moja hinavska pobožnost najzgovornejši dokaz,
da hočem tako sebe kot ljudi okrog sebe le prepri-
čati vanj in ga tako rekoč izsiliti — ljudi, ki so se
spogledovali za mojim hrbtom in vse glasneje šuš-
Ijali in ki so bili kljub vsemu vse, s čimer mi je bilo
treba računati. Da, jaz in ljudje in čisto nič drugega,
in to malce kmetavzarski in robati ljudje, ki so sled-
njič vstali s svojih plačanih sedežev z medeninastimi
nabitki, pred cerkvijo še nekoliko postali, pokram-
Ijali o vremenu in podobnem, potem pa privzdignili
vsak svoj klobuk in se razšli.
Pred cerkvijo, ko sem nenadoma ostal sam, me
je zalila rdečica, mi je butnila v glavo kri s tolikšno
silo, da so mi zagoreli celo uhlji; malo od sramu
zaradi te moje nezaslišane naivnosti, malo pa tudi
zaradi nepopisne jeze. Izigran sem bil, užaljenega in
ponižanega sem se počutil kot še nikoli doslej. In
ubral sem jo naravnost k njej, h gospodični Veroniki
Mansfield, ki je bila najbrž s temi novimi življenjski-
mi resnicami že zdavnaj seznanjena in ki že zdrav-
naj ni bila več tako sanjaški in neodporen človek,
kakršen sem bil jaz — k njej, pred katero naj bi iz-
pral to ponižanje in sramoto. Spotoma sem si seveda
še marsikaj prikrival, se miril in si prigovarjal, zakaj
bi slednjič tudi jaz ne zaživel življenja, kakršnega ži-
vijo vsi drugi, razumnejši in bolj izkušeni od mene,
ko me že tako slepo žene k temu, zakaj bi tudi jaz
slednjič ne užil, kar sem bil zamudil, a v resnici sem
že slutil, kaj vse mi je pravzaprav dovoljeno in kaj
vse me še čaka. Vsekakor veliko več od tega, kar mi
je bilo mogoče zaobjeti z besedo. Drgetal sem od ne-
strpnega pričakovanja in strahu, a modrosti, ki bi
me še lahko zadržala, nisem več imel.
V	jedilnici, v katero sem butnil kot jesenski veter,
je bilo že vse pripravljeno zame: v zraku je viselo
nekaj skušnjavskega. Gostje so bili razkropljeni po
kotih, nekako razredčeni, tako da so preganjali osam-
ljenost z glasnim in nič kaj zadržanim razgovorom;
vsaka beseda, ki se je iztrgala iz ust, je odjeknila po
vsem prostoru in je bila namenjena prav vsakemu,
tudi meni. Kljub zaupnemu razpoloženju pa ni nihče
niti z besedico namignil na moje dosedanje vedenje,
da, kot da bi bilo vse samoumevno, kako je bilo
pravzaprav doslej s tem in kako je zdaj čisto dru-
gače. Vsakomur je bilo tudi samoumevno, da mora-
mo tisti, ki smo ostali v tem izpraznjenem kraju,
držati skupaj in se složno zarotiti zoper dolgočasje
in zoper novince, ki naj bi zdaj zdaj navalili s temač-
nimi, svetniškimi obrazi. Neprisiljeno smo se spre-
hajali med mizami in se pogovarjali kar vsevprek,
prisedali drug k drugemu in se hahljali, pripravljeni
kar takoj podreti vse ovire, ki so nas doslej razdva-
jale in mučile. Jaz sem bil še posebno prevzet in svo-
boden, saj so bili vsi neusmiljeni in strogi obrazi, ki
sem jih doslej videval le zdaleč, od blizu čisto dru-
gačni, veliko bolj brezoblični in manj obvezni.
»Kdo bi si mislil, da znate biti tako zabavni,« mi
je rekla gospodična Veronika. In bila je kar ljubo-
sumna na mojo nenadno prostodušnost, vznemirjena
spričo mojih prodimih in lakotnih oči, ki so se zdaj
pasle po njenem vratu in ramenih. In tudi nekoliko
zmedena. Ko sem ji svojo razgreto roko položil na
bok, je spodnesla zadnjico in mi pridušeno šepnila:
»Tu so vendar ljudje!«
To sem razumel kot duhovito šalo, zato sem se
zasmejal na ves glas. Seveda so bih, ljudje so bili
okrog naju, in prav v tem je bil dobršen del dražlji-
vosti. Tega se je dobro zavedala tudi ona sama, saj
je bila v obraz in po koži že čisto rožičasta, natančno
taka, kakršna mora biti ženska, ko zasluti bližajočo
se razvratnost ali škandal. Vzel sem si njeno ročico
in si jo položil na koleno, visoko, čim više, potem
pa vprašal :
»Kaj morebiti nisem dosti dober za vas?«
»Tisto ne,« je rekla in odmaknila oči. »Niti po-
mishti si nisem upala na kaj takega, še v sanjah
ne...«
Pred vrati v svojo sobo pa me je kljub temu od-
rinila.
Najprej mi je vzelo sapo, potem pa sem jo prijel
nekoliko trše:
»Kaj hočete reči, da tega sploh ne delate?!« Do-
volj mi je bilo že to, da me je speljala proč od ljudi,
v ta mračni hodnik, kjer daleč naokrog ni bilo več
žive priče.
»Ne bom tajila,« je rekla, »vendar ne z vami, go-
spod Mihael, ne z vami!«
»S šefom strežbe pa, s tem gizdalinom...!«
To je kratko in malo preslišala.
»Ne zahtevajte tega od mene, lepo vas prosim!
Ne bi prenesla, z vami pa res ne! Grozno,« je zami-
žala in stresla z glavo, »s tem bi bilo vsega konec.«
»Hudiča,« sem jo spet stisnil k vratom, »kaj pa
sem jaz slabši od njega?!« Zdaj mi je bilo njenega
sprenevedanja že več kot zadosti. Naj se je samo
pretvarjala, ali je bila zares tako omejena — to me
ta hip ni zanimalo in se tudi nisem spraševal po tem.
Pograbil sem jo z obema rokama, ji zvil ročice na
hrbet in se divje prisesal na njene ustne, se prisesal
nanje in se ji pustil vsesavati, dokler ni obema pošla
sapa.
Z odporom si je obrisala usta in obraz, pogledala
roko in vrisnila: »Kristus, saj krvavim!«
29
Jaz pa sem bil že spet v njej : »To je od mojih zob.«
Zadenjsko se mi je izmuznila v sobo, tam pa se
je vrgla na posteljo in bruhnila v jok: »Ne, lepo vas
prosim, ne delajte tega z mano! Kaj ni že vsega do-
volj ! Kako naj sploh še ostanem tu, če niti vi, ki sem
vas doslej spoštovala, edini, ki sem ga zares spošto-
in ki mi je še dajal nekaj vere... Ne, ne, saj ne mi-
slite resno, kajne da ne?!«
Jaz pa sem mislil prekleto zares. In prav to njeno
svetniško sprenevedanje, to njeno hinavsko solzenje
me je samo še bolj podžgalo. Zaloputnil sem vrata
in se začel brez besede slačiti, najprej kravato, potem
suknjič... In kolikor bolj je hlipala in prosila, naj
se je vendar usmilim, toliko preudarneje in odločneje
sem odlagal obleko čez stol, toliko bolj živalsko je
v meni valovala kri in mi napenjala mišice v med-
nožju, navzgor in v ostrino, ki je hotela prebosti še
zadnjo utvaro. Nisem bil še čisto nag, ko sem že
bojevito stopil k nji, tedaj pa se je zagnala vame
s svojimi kremplji, s tistimi dolgimi, posrebrenimi
nohti, in se me začela zagrizeno otepati. Kako močna
je bila ta krhka ženska, koliko trdovratnosti je bilo
v njenih moralističnih predsodkih ...! Tega se kratko
malo ne da povedati. Vendar je samo tega še manj-
kalo, da je postala ta pomembna zadeva popolna, ta
njena telesna in duhovna moč, ki se mi je postavila
po robu in ki sem jo moral streti. Zdaj je bil končno
svet zaokrožen, v celoti zgrajen iz slepe moči in volje.
In seveda, vsaj tisti del moči, ki je pripadal meni,
sem zdaj lahko uveljavil, in to temeljito. Dokler sva
bila še zvita v klopčič in sva se valjala po tleh, je
nikakor nisem mogel razpeti in ji priti do živega,
ker se je že kako izvila ali skrčila, že kako stisnila
bedresa, mi zasadila v rame zobe ali znašla kako
drugo zvijačo... Kakor hitro pa sva bila spet na
nogah in sem ji zdaleč primazal dve, tri klofute, je
pri priči otrpnila, povsem popustila. Tudi v očeh se
ji je malo zjasnilo, da o možganih sploh ne govorim.
Samo podrl sem jo še in jo zajahal.
Kdo je bil nazadnje zadovoljnejši, jaz ali ona, mi
je kaj malo mar. Mene je vsekakor kar razganjalo
od ponosa, čeprav ponos najbrž ni čisto prava beseda
— zapisati bi moral od zadoščenja, od zavesti, da
sem se slednjič le lotil sveta s pravega konca in da
ga zdaj držim v rokah tako čvrsto kot s kleščami.
Udomačen sem na njem, da ne rečem gospodar po-
ložaja. Zajahal sem slednjič tega podivjanega konja
brez predsodkov in ga imam zdaj krepko na uzdi,
v njegovem sedlu sem varen in močan, samo popu-
stiti več ne smem, niti za hipec.
Spet pišem na stranišču; vse tako kaže, da v jav-
nih ustanovah na tujem ne moreš najti varnega in
mirnega kotička nikjer drugje kot na stranišču. Glava
me seveda še zmerom boli, v rani na senceh mi
kljuje in pozvanja, nadlaket pa mi je bolniška sestra
povila tako tesno, da mi zdaj kri v njem zastaja in
da pišem s komaj čitljivimi črkami. Upam, da vsaj
mojih reči v hotelu še niso uničili, ko so že hoteli
tako zverinsko uničiti mene, in da bom lahko te
koščke toaletnega papirja, na katere čečkam, nekoč
priložil zvezku, ki sem ga bil že tako in tako popisal.
To bi bil potem celovit in nič kaj dvoumen dokument,
ki bo pričal o meni še poznim rodovom.
Kako se me je samo polotil! Menda mi ni treba
še posebej poudarjati, da sem sinoči legel k počitku
spokojno kot le malokdaj v svojem življenju; zmanj-
kalo me je kar takoj in spal sem tako globoko in
sladko, kot lahko spi samo človek, ki je previharil
vse viharje. Sredi noči ali morebiti še prej — prav
nič ne vem, kdaj je bilo — pa me je presekala ostra
bolečina. Ne, nisem sanjal, in to mi je bilo tudi v
postelji takoj jasno: čez obraz me je oplazila nekakš-
na palica. Planil sem kvišku in panično zakrilil z
rokami, zatulil kot zver, v tistem pa je priletelo po
meni že drugič, tokrat po desnici in po temenu. Zbilo
me je nazaj na posteljo, zalila me je kri. Kljub temu
sem hotel kvišku in proti vratom, tja nekam, kjer
se mi je dozdevalo, da morata biti stikalo in luč,
nekakšen izhod iz tega blodnjaka. Še preden pa sem
se pobral na komolce, me je podrl nov, še silovi-
tejši udarec. Treščil sem z glavo ob zid in obležal,
zdaj že skoraj brez zavesti. Kdaj pa kdaj me je pre-
blisnilo samo še to, da me nekdo neusmiljeno, na-
ravnost živinsko pretepa, da nekdo nad menoj prav
obsedeno daje duška svoji jezi, sam pa se nisem mo-
gel niti ganiti. Ležal sem, krvavel in nemočno čakal,
kdaj se bo divjak nad mano unesel, in pri tem me
je bilo najbolj groza tega, da so leteli udarci po meni
v tako dolgih presledkih; želel sem si samo tega, da
bi padlo po meni vse naenkrat in da bi bilo slednjič
vsega konec. Mrtev ali živ — to mi je bilo že skoraj
vseeno. Prav spričo teh redkih, zbranih in premišlje-
nih udarcev, ki jim je bilo potrebno ravnotežje vsega
telesa, pa me je nenadoma preblisnilo, da surovež
nad mano ne more biti nihče drug kot invalid. Tedaj
sem vnovič zatulil kot zver. Zagorela je luč in v sobo
so vdrli ljudje. In res: zagledal sem invalida, ki je
ves zmučen omahnil na zid, odvrgel berglo in me
tak, kakršen je bil — spehan, prepoten in togotno
stisnjenih ustnic — prestrelil z neutešljivo sovražnim
pogledom. Potem sem se onesvestil.
Zdaj se seveda sprašujem, zakaj vse to. Rešen
sem pred njim, na varnem, saj imam na oknu železen
križ in so vrata zaklenjena, samo kako naj izvem in
kdo naj mi pojasni, zakaj ta sveta jeza in surovost?
Ali res samo zato, ker sem se tako nepoklicano vselil
v njegovo sobo? Ali morebiti zaradi česa drugega?
Zakaj torej? Ali zaradi mojega licemerskega plazenja
po kolenih pred oltarjem ali zaradi posilstva gospo-
dične Veronike, zaradi mojega svetništva ali zaradi
moje razuzdanosti? Ali celo zaradi obojega, ker je
omejenec v svoji preproščini prepričan, da sta to le
dve nepotrebni skrajnosti, ki nista vredni normal-
nega, razumnega človeka?
No, bodi kakor koli, jaz sem, kar sem. Ze to novo
okolje, v katerem živim in v katerem bom moral
nemara še živeti, ta zavratna belina, ki me obdaja z
vseh strani in za katero niti pri najboljši volji ne
vem, ali je belina bolnišnice ali belina umobolnice,
me vse bolj in bolj opredeljuje. Komaj sem se ne-
koliko privadil zdravilišču in tamkajšnjemu življenju,
komaj sem navezal nekaj površnih stikov z ljudmi,
že so me pahnili v to tuje sovražno okolje. Niti po-
misliti ne smem, da me Marta, ki me bo jutri ali
pojutrišnjem prišla obiskat in ki jo tako močno po-
grešam, najbrš sploh ne bo našla. In nič čudnega,
da se po dveh srečnih dneh, ko sem povsem redno
hodil na stranišče, danes že nisem več iztrebil in da
se mi je črevesje zlepilo v kamen. Svetnik sem.
30
Kajetan Kovič
NIKOLAJ
(Odlomek iz romana Tekma)
Zdaj stoji tudi čmo na belem, natisnjeno in objav-
ljeno vsemu svetu. Vrstice, obrobljene z mastnim
okvirom, poskakujejo pred Nikolajem, kakor da ple-
šejo ringaraja: ... žirija, imenovana od mestnega
sveta ... pregledala projekte ... bili predloženi v
predpisanem roku ... po temeljitem pretresu ... na
seji ... soglasno ... prva nagrada v znesku ... se
dodeli načrtu pod šifro ... avtor ing. arh. Saša Brejc
... druga in tretja ... ne podelita ... ker predloženi
... niso primerni ... žirija predlaga ... odkup neka-
terih ... in tako dalje. Nikolaj gleda v razgrnjeni ča-
sopis. Besedilo je kratko in jasno in po pomembnosti
tudi grafično vidno razčlenjeno: cicero, garmond, pe-
tit. Desno od njega se vleče do roba strani podlistek
Zakaj naše šolstvo ne napreduje. Levo zgoraj je čla-
nek z velikim naslovom Grafični bienale — zgled
mednarodnega sodelovanja. Ob desnem robu je manj-
ši naslov Mladi imajo vse možnosti. Pod njim sta dve
koloni v kurzivi. Na strani je še nekaj kratkih vesti
in tri reprodukcije grafičnih listov.
Nikolaj bere. Enkrat. Dvakrat. Ker predloženi na-
črti niso primerni. Tako. Niso primerni. Stavek se mu
zapiči v možgane. Niso primerni. Niso primerni. Ker
predloženi načrti — z besom popade časopis, ga
zmečka, ga vrže v koš za smeti in brcne. Koš zleti
v loku proti oknu in zadene črno glinasto vazo, ki
stoji na polički. Vaza pade na tla in se razbije. Čre-
pinje se razletijo kot kavke. Prizor je smešen. Tudi
Nikolaj je smešen. Reži se in pači kot norec ter
bobna s pestmi po mizi. Ce bi kdo vstopil, bi mislil,
da se mu meša.
Pravzaprav ne bi smel biti tako iz sebe, kot je.
Izid natečaja zanj ni več novica. Po mestu šušljajo
o tem že štirinajst dni. Tudi sam je bil obveščen.
Prejšnjo soboto mu je član žirije povedal, da naj ni-
česar ne pričakuje. Sedela sta v baru in Nikolaj se
sploh ni razjezil. Bil je brezbrižen in neprizadet in
je gledal kot to-se-mene-ne-tiče. Tako je vsaj mislil.
Bolj gotovo pa je, da je brezbrižnost in neprizadetost
samo igral, ne le pred zgovornim sosedom, ampak
tudi pred sabo. Ce ne, bi se tudi zdaj zlahka po-
žvižgal. Navsezadnje je imel teden dni časa, da se
navadi in pripravi. Namesto tega se je obnašal kot
noj, ki tišči glavo v pesek. Prišepetaval si je, da se bo
zgodil čudež, če se bo trdovratno upiral resnici. Da
bo nagrajen za pridno in otročje zaupanje. Ampak
čas pridnih fantkov je mimo. 2e zdavnaj. To ve tudi
Nikolaj. Zato se jezi. Ne more se zadržati. Tepec,
reče na glas, prekleti, zmešani tepec.
Vendar je napad besnosti kratek. Konča se prav
tako sunkovito, kakor se je pričel. Nikolaju je laže,
ker je minil brez prič. Ne mara čustvenih javnih na-
stopov. Bilo bi ga sram te jeze brez haska. Ve, da
ne more ničesar storiti. Pri bogu ni dobro zapisan
in tudi hudiča nima, da bi ga spustil z verige. Počuti
se kakor bolha, ki ne more pičiti slona. Za njen pe-
nasti gobec se slon sploh ne zmeni, pa če skače do
stropa.
Pogleda na uro in se zdrzne. Deset minut manjka
do sedmih. Vsak čas bo kdo tu. Hitro stopi do okna
in pobere koš. Vanj zloži velike črepinje. Sreča, da
v vazi ni bilo vode, pomisU, pol ateljeja bi plavalo.
Črepinje so težke. Pokrije jih s časopisom in postavi
koš nazaj k mizi. Okruške razbrca. Ni važno, kaj bo
rekla snažilka. Za zdaj je vse v redu.
Prižge si cigareto. Vrne se k oknu in ga odpre.
Zunaj je zračno in lahkomiselno junijsko jutro. Hiše
čepijo pod gradom kot dobro prespane kokoši. Zdi
se, da bodo že zjutraj znesle za celo košaro jajc. Spo-
daj, po ulici, plahutajo ljudje. Tečejo po denar in
po hrano, po uspeh in življenje. Prava reklamna slika
za propagandno brošuro o srečni družbi. Nikolaj se
jim ne more pridružiti. Niti malo ni srečen. Njihovo
frfotanje se mu zdi puhlo. Tudi sončno vreme ga
draži. Raje bi gledal v sivo, deževno jutro. Motijo
ga ti prepodjetni moški in te preveč ženske ženske
v tesnih bluzah in kratkih krilih.
Obrne se od okna. Pred njim je atelje z risalnimi
mizami, maketami in svetilkami, z omarami in knji-
gami, z vrtljivimi stoli, z zvitki načrtov, z obtežilniki
in pepelniki, s koški za papir, s pečjo in obešalnikom.
Tudi ta pogled ga ne razvedri. Stoli so prazni in v
prostoru je tiho. Cez nekaj minut ga bodo kolegi na-
polnili s hrupom. Jutro za jutrom je podoba enaka:
vstopijo, iz skrivnih žepkov ali predalov vzamejo
majhne ključe in se z njimi navijejo kot japonske
igračke ter ubogljivo drdrajo, dokler se ob uri pero
ne izteče. Potem spet odidejo vsak v svoj čisto druga-
čen svet. Nikolaj gleda to igro že sedmo leto. Igra
se z notranjo opremo, z otroškimi vrtci, s privatnimi
hišami. Počuti se kot robot, kot računalnik z mnogo
programi, ki z lahkoto rešuje naloge, ne more pa jih
zastavljati. Njega pa mika prav to.
Na primer ta natečaj. Seveda — Predi. Preskušen
zapečkar. Priložnost za naš biro? Kje pa! Si prebral
naslov? Preureditev središča mesta. Razumeš? Sredi-
šča. To ni naš fevd. Mi smo ribice. On pa je kit. Vé-
liki ribji bog. Se nisi slišal molitvice? Oče Brejc, ki
sediš na prestolu, ki zmaguješ na natečajih, javnih
in anonimnih —. Ne. Nisem je slišal. In je ne bom
poslušal. Zapečkarska logika. Treba se je zbuditi. Po-
dreti jez. Spustiti deročo vodo. — Bedak. — Predi
je vedel, zakaj ne mara. Jaz pa — trmast ko mula:
bom pa sam. — Sam? Kaj si znorel? Glavo si boš
razbil. Nima smisla. Rajši se spomni: nikar me ne
vpelji v skušnjavo. — Ja. Predi je vedel. Ribice. Tudi
31
jaz — samo ribica. Majhna. Neznatna. Oče Brejc
— vsalco jutro trikrat na tešče. Zaradi napuha. K
hudiču.
Ura je sedem. Najprej bije na magistratu, potem
na stolnici. S stopnišča udari šum, potem se oglasijo
koraki. Nikolaj hitro stopi čez atelje in sede za mizo.
Izvleče staro mapo in se skuša napraviti zaposlenega.
Kolegi vstopajo in Nikolaj malomarno odzdravlja
zdravo in dobro jutro in si želi, da bi bili vsi čim
prej tu in pri delu za svojimi mizami, da bi bilo
tako kot vsak dan in da ne bi začenjali neprijetnih
pogovorov. Tako kakor on, tudi oni že nekaj dni
vedo za izid natečaja. Vendar je prepričan, da so da-
nes zjutraj ob kavi ali ob čaju, ali kar pač že pijejo
za zajtrk, prebrali objavo v časopisu in se spomnili,
da se tiče stvar tudi njega. Boji se, da bodo začeli
s sočutjem v kakršnikoli obliki, zato se skuša potuh-
niti in narediti čim bolj neopaznega. Vendar kolegi
niso vsiljivi, mogoče na vse skupaj mislijo manj, kot
je Nikolaj pričakoval, da bodo, in tako se po skoraj
polurnem potrpežljivem potiskanju glave v zapra-
šeno mapo, kljub vsemu malo razočaran nad njiho-
vim nezanimanjem, vpraša, če morda iz osebne muhe
ne dela splošnega slona.
Zastavi si nedvoumna vprašanja: Kaj če je moja
jeza le užaljena ambicioznost? Kaj če je moja rešitev
površna in nesprejemljiva? Kaj če se motim in pre-
cenjujem svoje sposobnosti? Vse to je mogoče. Le
da vprašanj s tem ni konec. So tudi vsi drugi načrti
površni in nesprejemljivi? So tudi vsi drugi avtorji
nesposobni ambiciozneži? Je Brejc edina svetla iz-
jema med njimi? A že se burno kopičijo nova vpra-
šanja: Ni natečaj le slabo zrežirana farsa? Ni bil
scenarij razpleta izdelan že na začetku? Ne sili skoz
kostume razprave goli, brezobzirni diktat? Nikolaj
se duši od naglice misli. Cemu dve varianti, če ena
očitno zadošča? Cemu tekma z Brejcem, če ima zma-
go podarjeno? Cemu leto dni dela, nad katerim je
že vnaprej zazisana ničla? Ampak če ne — kaj po-
tem? Peti dve pesmi? Eno za javnost, drugo za v ku-
hinjo? Ali lajati kakor pes na luno, da ti jezik izpade?
Demonstrirati? Jalovo demonstrirati kakor tokrat?
Kaj? Kaj storiti? To najbolj strašno vprašanje je brez
odgovora. Nikolaj ga ne vidi. Lani. Lani seveda: Za-
dostuje že to, če pokažemo, da znamo misliti s svojo
glavo. Pa zdaj? Ali res zadostuje? Nezadoščen je in
nezadovoljen. Lahko bi se tolkel s petami v rit. Re-
zultat bi bil isti. Ampak to ni odgovor.
Noče več misliti. Skuša se spet zakopati v mapo
in četrt ure se muči, da bi kaj razbral iz tega, kar
je tam načečkano. Vendar se ne more zbrati. Številke
so tuje in nerazumljive kot kitajska pisava. Kradoma
se ozre po kolegih. Vsi nekaj počnejo, ali se, tako
kakor on, vsaj delajo, kot da bi nekaj počeli. Od časa
do časa reče kdo kaj o ženskah, o jutrišnji tekmi ali
o tem, kam bo šel nocoj krokat. Nikolaja vse to ne
zanima. Prisili se in spet bulji v mapo. Ve, da je
nesmiselno, a se ne more spomniti nič bolj pamet-
nega.
Malo čez osmo pride Predi in takoj zgine v svojo
pisarno. Žalostni Predi. Uboga ribica. Kadar ga vidi,
si Nikolaj čisto jasno predstavlja, kaj ga lahko doleti.
Mogoče bodo tudi njemu kdaj rekli žalostni Nikolaj.
Mogoče bo tudi on postal šef in bo jutro za jutrom
z neprebavljenim Brejcem v želodcu hodil v zanikrno
in zatohlo pisarno. Postal bo odbornik strokovnega
društva in član uredništva strokovne revije, posedal
bo po sestankih, pisal puhle razprave in imel po-
ljudna predavanja na delavski univerzi. Skušal se bo
prepričati, da ga niso ugnali, da je ostal pokončen
in da beseda taktika ne pomeni isto kot kapitulacija.
Imel bo svoj stolček, prijel se ga bo kot klop in se
smejal prenapetežem, ki mu bodo predavali o deroči
vodi. Sploh ne bo vedel, da je žalostni Nikolaj. To
bodo vedeli drugi. Prekleto rožnata perspektiva, si
misli. Ampak kaj naj stori, da ne pride do tega?
Kakšno drugačno usodo naj si izbere? Naj ustreli
predsednika vlade aH kakšno drugo živino? Naj se
polije z bencinom in se zažge pred Brejčevim glavnim
stanom? Prizor bi bil veličasten. Ljudje bi drli na
kup kot obsedeni in časopisi bi imeli senzacijo. Arhi-
tekt protestira s samosežigom. Protestira? Cemu? Kdo
se sploh zmeni za takšne proteste?
Krog je začaran. Kakor na uri. Kazalci si izmiš-
ljajo najrazličnejše položaje, naporno in zagrizeno
napredujejo, po dvanajstih urah pa se znajdejo tam,
kjer so začeli. Danes se premikajo neverjetno počasi.
Se niti pol devetih ni. Edina sreča, da je sobota, po-
misli Nikolaj, da mi ne bo treba biti tukaj do dveh.
A zdi se mu, da tudi do dvanajstih ne bo zdržal.
Tako pusto mu je, da bi najraje skočil skozi okno.
Mora si nekaj izmisliti, da bo lahko šel ven. Karkoli,
samo da zgine, če ne ga bo zadušilo. Torej kaj? Po-
liklinika? Kronični išias. Smešno. Odpade. Zobozdrav-
nik? Bolečine v modrostnem zobu. Bedasto. Odpade.
Vojni odsek? Orožne vaje. Hvala lepa. Odpade. Pot-
ni list? Podaljšan pred dvema tednoma. Hkrati s
Fredijevim. Odpade. Teta na obisku? Smešno. Saj
se ne bo odpeljala s prvim vlakom. Potem se spomni.
Jasno. Termika. Včeraj popoldne je bil tam zaradi
notranje opreme. Frediju še ni povedal. Lahko reče,
da bo šel zdaj.
Zapre mapo in jo potihem vtakne v miznico. Pre-
vidno, da ne bi zbudil nepotrebne pozornosti, obrne
ključ, ga izvleče in spusti v žep. Potem počasi vstane
in z malomarnim korakom odide v Fredijevo pisarno.
Eredi sedi za mizo in bere časopis. Ko Nikolaj
vstopi, vzdigne glavo in ga začudeno pogleda. V beli
halji, z redkimi lasmi in z naočniki na koncu nosu
se zdi kot upokojen vojaški zdravnik. Nikolaj mu
reče, da bo šel v Termiko zaradi notranje opreme.
Eredi malo pomisli in prikima. Ko se Nikolaj obrne,
da bi šel, ga Eredi pokliče nazaj. Molče se spogle-
data. Potem Eredi počasi potrka s kazalcem po raz-
grnjenem časopisu in vpraša Nikolaja, če je prebral.
Nikolaj zamahne z roko. Eredi vstane in napravi
resen obraz. Reče, da so izkušnje, četudi so bridke,
poučnejše kot še tako dobri nasveti. Skuša se vesti
očetovsko. Ali Nikolaj ve za njegovo afero z bolniš-
nico? Kako bi ga skoro spodžagali? Kako se je za-
vozlal z okrajnim predsednikom, ki je namesto bol-
nišnice, za katero je delal načrte mestni biro, zgradil
stadion in kupil sedem nogometašev? Kako načrtov,
čeprav naročenih, ni maral plačati? Kako je rekel,
da okraj nima tega denarja in da jih je treba po-
praviti, ker so megalomanski? Kako je on. Eredi,
vzdignil halo, a so stvar zaradi predsednikovega
ugleda potlačili? Kako so mu očitali, da politično in-
trigira? Kako ga je Brejc vrgel skoz vrata, ko se je
prišel pritožit na regionalni plan? Ali Nikolaj ve za
vse to? Nikolaj odgovori, da mu ni do takih izkušenj
in da se iz njih ne misli učiti. Ni čisto prepričan o
32
tem, a iz navade Icljubuje. Predi ga prazno pogleda.
Potem odkima. Reče, da ne razume, zakaj se Nikolaj
tako žene. Da naj trezno presodi svoj položaj. Da
ima službo, ne najslabšo plačo, stanovanje, avto, da
ni poročen in da nima nobenih drugih obveznosti.
Nikolaju se ne ljubi razpravljati. Stari Predi. Mini-
malni program. Reče, da ga pač žene neki vrag. Da
ne more samo stanovati in zapravljati plače. Predi
še enkrat odkima. Reče, da bo Nikolaju težko najti
mojstra. Da bi si moral dobiti vsaj kakšno dekle, ki
bi ga krotilo. Da ne bi bil tako pasji. To naj bi zve-
nelo kot šala. Nikolaj odgovori v enakem tonu. Reče,
da se bo pazil, da ga katera zares ne dobi. Predi se
kislo nasmehne. Naroči pozdrave za direktorja Ter-
mike in potem Nikolaj gre.
Na hodniku za trenutek obstane in si prižge ciga-
reto. Cuti, barometer raste. Da se razpoloženje obra-
ča. Ta Predi je res težek tip, pomisli. Gotovo si pred-
stavlja, da sem fanatik najslabše vrste. Anarhist.
Sovražnik države. Razdiralec srečnih zakonov. Am-
pak Predi se moti. Spet enkrat. Uooga ribica. Nikolaj
je samo žilav maček, nič drugega. Ne pobriše pred
vsakim cuckom na streho. Naježi dlako, pokaže
kremplje in piha. Tudi na mucmucmucmuc ne sliši.
Klobasa je seveda klobasa. Ampak zaradi klobase se
še ne bo dal božati proti dlaki. Zdaj gre po stopnicah.
Počuti se čisto dobro. Skoraj tako kot dijak, ki šprica
računsko uro. Dobro, da Predi tega ne ve. Petdeset
let je star. Najbrž bi se mu spet zdelo čudno.
Ulica se Nikolaju ne zdi več tako nemogoča kot
zjutraj. Počasi stopa mimo starinam in frizerskih sa-
lonov, mimo mlekarne, mimo trafike, mimo kroja-
ških, krznarskih in zlatarskih delavnic, ki se stiskajo
ob ozkem pločniku. Nekatere so ozke in dolge kakor
vagoni in v njih nevidni ljudje vihtijo šivanke in
udarjajo s kladivi. Izložbe nagovarjajo mimoidoče.
Pobiramo zanke, piše v eni, v drugi oblačimo gumbe,
v tretji popravilo čevljev ekspres, iz že obledelih
modnih žurnalov v oknu krojaške delavnice gledajo
samozavestni moški v perfektno krojenih oblekah.
Sami uspešni Brejci, ki so pravkar zmagali na nate-
čaju. Nobenega poklapanega Predija ni nikjer, nobe-
nega jeznega Nikolaja. Takih tipov si krojač v iz-
ložbi ne more privoščiti.
Ulica se ne meni za Nikolajeve meditacije, ampak
živi in diha. Menjavajo se rumene, bele, zelene, rjave
in rdeče barve, zaganjajo se v oči in se spet zgubljajo
v tlak, zidove in strehe. Ljudje še zmeraj hitijo. Ulica
se začne počasi širiti in Je nenadoma natlačena z
avtomobili. Stojijo na gosto kot konji v velikem hle-
vu. Nikolaj hodi po senčni strani in prečka stopnice
pred rotovžem. Sele zdaj se spomni, da gre pravza-
prav proti domu. Pognal se je po običajni poti brez
misli kot vol. A ne domisli se nič bolj pametnega,
zato koraka naprej. Pred Sokolom stoji tovornjak in
delavci razkladajo pivo. Sodčki na ulici zbujajo do-
mačnost. Krčma kljub zgodnji uri šumi kot panj. Ni-
kolaj se izogne tovornjaku in gre naprej. Do doma
ima le še nekaj hiš. Pred trafiko se spomni, da nima
dovolj cigaret. Vstopi in kupi dve škatli Filter 57.
Še vžigalice. Pokima prodajalki in gre. Ura na stol-
nici udari devet. Za vogalom se prikaže trg. Danes
je velik vrvež. Nikolaj se ustavi. Počaka, da pelje
mimo avtobus, in potem prečka cesto.
Ne namerava ničesar kupiti, kar tako gre, rad
ima to, gleda, solata, koleraba, cvetača, redkev, če-
bula, krompir, motovileč, počasi se premika med vr-
stami, gneča je, ljudje se prerivajo okrog stojnic z
mrežami in košarami, starejša ženska vleče za seboj
nakupovalni voziček in neka gospa pelje na vrvici
psa z nagobčnikom. Nikolaj se izogne in za trenutek
obstane. Gospod, kaj za vas? sliši branjevko. Kole-
raba, solatka, radič — kaj za vas? Kaj zame? pomisli
Nikolaj. Ne, nič zame. Mogoče bi kupil kakšno Jajce
in ga vrgel ob tla. A ljudje bi se zgražali. Ta ima pa
preveč denarja, bi rekel kdo. Dajmo ga! Nikolaju ni
do tega, da bi ga dali, zdi se mu, da Je danes že
prejel svojo mero. Spet se malo zjezi, sune z nogo,
skoraj udari s peto ob tla, kot da bi hotel pobiti nad-
ležnega ščurka. Gospod, kaj za vas? zasliši že dragič.
Kolerabica, lepa —. Nikolaj mehanično odkima. Ko-
lerabica. Kolerabica. Obrne se in zagleda piramidast
kup modrikaste zelenjave.
To torej. Koleraba. Kalorična zelenjava. Tudi Jaz
bi lahko bil kaj takega. Koleraba namesto Nikolaj.
Vse stvari na svetu bi lahko bile koleraba. Ali pa
zelje. Ali krompir. Karkoli. Samo ne ljudje. Uboge
ribice. Ce bi bil koleraba, bi se zdaj bližal svojemu
življenjskemu cilju. Celo življenje bi se pripravljal na
to, da me čim prej in čim bolj dostojno pojejo.
Dara eno glavico, dve? vpraša branjevka. Nikolaj
se zdrzne. V zadregi se nasmehne, odkima in se obr-
ne. Zdi se mu smešno. Čuden dan danes. Se nikoli
ni tako buljil v zelenjavo. Sicer pa Je na kolerabi
nekaj nenavadnega, pomisli. Spominja ga na nekakš-
no glavo, lahko bi bila glava Marsovca, takšna s ti-
palkami, kot jih rišejo karikaturisti. Mogoče Jim služi
za model prav koleraba. Kdo ve? Pa Brejc? Ali po-
gosto jé kolerabo? Mogoče je sploh ne jé. Pravzaprav
bi bilo to zanimivo zvedeti. Ce jo jé, sklepa Nikolaj,
in če bi bil Jaz koleraba, bi me mogoče danes po-
jedel v omaki.
Skoraj bi se zasmejal. Cuti, da se je v nJem raz-
vezal še en vozel. Stoji sredi tržnega mravljišča in se
počuti kot mravlja na dopustu. Potem gre počasi v
pokrito tržnico. Tukaj je zrak gostejši, poln najraz-
ličnejših vonjev. Na stojnicah ležijo piščanci, petelini,
kopuni, gosi in purani z bledo rumeno kožo in mo-
drimi žilicami. Zrak se zdi skoraj masten od njihove
tolšče. V košarah in Jerbasih se grmadijo Jajca, zra-
ven stojijo vreče pšenične in ajdove moke, med v
prozornih kozarcih, orehi, sir, smetana, diši po krav-
jem vimenu in po mladih prašičkih. Ljudje se ne-
pretrgoma gnetejo noter in ven, ves prostor pleše
nekakšen počasen medvedji ples.
S težavo se Nikolaj prerine k izhodu na drugi
strani. Ploščad je natrpana z avtomobili. Prerivajo
se in brenčijo. Razdraženi čmrlji. Nikolaj se obrne
na levo, gre po stopnicah do stolnice in počasi ko-
raka med špalirjem rož ob cerkvenem zidu. Tudi tu-
kaj diši, a vonji so drugačni, ne segajo do želodca
kot v tržnici. Barve Jih prekrivajo, divje, neusmiljene
barve, ki žvižgajo in se dotikajo kože kot biči. Naj-
oolj vpije rdeča. Rožaricam kar gori izpod prstov.
Tudi rumena, narcisna barva Je glasna. Bela Je kot iz
emajla. Edina tiha med njimi Je bledo, skoraj uma-
zano modra barva orhidej. Nikolajeva pot se iz rožne
ulice spet izteka na trg. Počasi se pomika mimo di-
šavaric. Roke zarije v žepe in skuša razločiti timijan,
lovor, meto, majaron, janež, pehtran in rožmarin.
Diši kakor v začaranem vrtu. Malo naprej čepijo
začudeni petelini z zvezanimi nogami, glave molijo
33
iz cekarjev in kdaj pa kdaj šibko zajavkajo. Po klet-
kaii se podijo kanarčki in papagaji in se nerodno
premikajo angorsld zajci in zlati hrčki. V ogromni
prozorni steklenici plavajo zlate ribice in prodajalec
jih lovi z zajemalko. V njegovih gibih je nekaj cir-
kuškega. Nikolaju se zazdi, da je neka preprosta
cirkuška prisrčnost pomešana tudi v gibe in vzklike
drugih ljudi, da jih na ta zeleni pašnik ne žene
samo skrb za življenje, ampak tudi želja po igri.
Obide ga nelagodnost, misel, s katero vrta pod ne-
posrednost površja. Njega samega vrže iz igre. Stoji
sredi osutega sijaja in čuti, da nima tu pravzaprav
kaj početi. Počasi se obrne in gre, mimo njega defi-
lirajo stojnice s češnjami, mimogrede vzame eno, pre-
grizne jo in izpljune peško in pri spomeniku prečka
ulico.
Domisli se, da bi lahko šel na grad. A misel še
v istem hipu zavrže. Ne ljubi se mu vzpenjati v tej
vročini. Tudi domov ga-ravno ne mika. Pred mamo
se ne bi rad počutil kot šolar, ki je pobegnil iz šole
zaradi slabega reda. Tudi o Brejcu se ne bi rad po-
govarjal. Mama bi gotovo spet rekla, da ga je poznala
še kot študenta, ki se je preživljal tako, da je pomival
posodo v dijaških kuhinjah. Prava figa, če jo je. Kot
da je to kaj takega. Zdaj jo pomivajo drugi njemu.
Ampak mami to dopovedati.
Kljub zadregi, ki jo občuti, Nikolaj presodi, da
je še najbolje, če gre domov. Vrgel se bo na divan
in bral do kosila. Potem pa bo videl. Počasi gre po
lesenih stopnicah v prvo nadstropje. Odklene vrata,
prečka vežo in stopi v kuhinjo. Mama sedi pri oknu,
z velikimi naočniki na koncu nosu. Njeni prsti se
urno premikajo med vrbovim pro t j em, iz katerega
plete košarice. Ena je pravkar končana. Mama jo po-
stavi na okensko polico. Tam jih stoji že šest. Po-
dobne so si kot sestre. Mama za hip obsedi z rokami
v naročju in se ozre proti Nikolaju.
Ze doma?
Ze, odgovori Nikolaj. Sobota je.
To, da je sobota, izgovori tako, da lahko pomeni
mnogo, lahko pa tudi nič. Med njima je vsa dolžina
kuhinje, na levi švedska stena z vsemi gospodinjskimi
aparati, na desni stara vitrina s porcelanom, stara
kredenca in pri oknu kot z veliko mizo. Nikolaj gre
k vodovodu, vzame iz zidne omarice kozarec in ga
natoči. Ni žejen, vendar pije, ker se mu zdi, da mora
svojo navzočnost v kuhinji nekako utemeljiti. Odloži
kozarec na pomivalno korito in se obrne k mami.
Si ne kvariš oči? reče. Saj veš, kaj pravi zdravnik.
Nekaj moram početi, reče mama.
Kvariš si oči in še slabo ti plačajo.
Saj ni tako slabo. Pa veseli me.
Saj, saj, zamrmra Nikolaj, samo ne pretiravaj.
Potem se obrne proti vratom. Grem še gor do kosila,
reče.
Ko je že skoraj pri vratih, ga mama pokliče. Niko,
reče, ali zdaj že veš, kako je?
Nikolaj se obrne. Kaj pa? — No, z načrtom.
Ahja. Danes je v časopisu.
So dali Brejcu? — So.
Mama vzdihne. Ne smeš vzeti za hudo.
Saj ne, mama. — Bo pa drugič.
Seveda. Kaj dobrega skuhaj. Gor grem. Moram še
nekaj zračunati.
Nikolaj se obrne in gre. Tako. To je zdaj v redu.
To je zdaj mimo. Lahko bi bilo bolj mučno. Ampak
ta mama. Pri priči ugane, v katerem grmu tiči zajec.
Je pač mama. Najbrž je bilo tisto o zdravju preveč
prozorno. Pa sobota, pa žeja, pa vse skupaj. Ampak
zdaj je v redu. Samo da ni treba na dolgo in na ši-
roko razlagati. Kdaj pozneje bo laže.
V veži odpre Nikolaj vrata, ki vodijo na leseno
stopnišče. Počasi se vzpenja na podstrešje, kjer ima
še iz študentskih časov nekakšen napol atelje. Ko
pride na vrh, sname ključ, ki visi na podboju. V pro-
storu je precej zatohlo. Zapre vrata in prečka sobo.
Na poševnem stropu odpahne strešno lino in jo za-
gozdi. Nagne se ven. Ne vidi drugega kot strehe. Sa-
ma rdeča in počrnela opeka in nizki dimniki. In tele-
vizijske antene. Nikolaj ima rad ta pogled. Pomirja
ga. Je abstrakten kot vzorec in hkrati zelo otipljiv.
Dolgo stoji ob lini in gleda. V tej zračni podmornici,
ki plava nekje med gradom in mestom, se čuti var-
nega. Še periskop potrebuje, potem pa Brejca na
muho in lop s torpedom po njem. Zadeti, preluknjati,
potopiti.
Misel ga ne prevzame. Nasprotno. Cuti, kako se
vse v njem nenadoma spet suši od obupa in nemoči.
Spet čuti želo. Ta prekleta nemoč. Ta mora, ki ne
da dihati. Rad bi prijel za vajeti, pa se zmeraj kot
za nalašč izmaknejo. Rad bi, da bi ti pod rokami
nastajal svet, pa ti ne. In ti tudi ne bo. Samo tega
si zdaj še ne upaš priznati. Ne upaš si priznati, da
si samo delček, vijaček v velikem stroju. Delček, ki
funkcionira le v sklopu celote. Delček, ki je sicer
potreben in brez katerega velika mašina ne gre, a
obenem serijski delček, ki je nadomestljiv. Nič takega
ni na njem, da ga ne bi mogel zamenjati podoben
vijakec. Zgubil je svojo osebnost, svojo enkratnost.
Glavno je, da se priliči in prilagodi. In potem lahko
sijajno deluje. Tako rekoč funkcionira. Zmrazi ga
od možnosti, ki jih ni. Ki jih ne vidi. Ki so votle kot
zrak. Eno opeko. En vogelni kamen. Vsaj žlico malte.
NE. Ampak to je smrt. Smrt pravi NE. Prime se za
okvir in čuti, da ima potne dlani. Stiska letev do
bolečine. Hočem, si ponavlja, hočem, mu gre skoz
možgane, če sem, potem hočem. Polne prste sveta
imam, hočem. Drži se te besede kot železnega droga
v viharju. Hočem. Hočem. Hočem. Ugriz malodušja
je v njem kot strup. Ustnice ima suhe in v čelo se
poti. Se zmeraj stiska letev. Ugriz počasi popušča.
V	ude leze utrujenost, skoraj slabost. Hočem, si reče
še enkrat. Ampak zdaj je zadosti. Zdaj ne več o tem.
Danes ne. Knjiga. Kriminalka. Malo opija. Neškod-
ljivega. Malo predaha.
Odmaje se od okna in leže na divan. Globoko diha
in gleda v strop. Nad njim je poševna opažna stena.
V	njej so lesne vijuge, ki so podobne plastnicam na
zemljevidu še neodkrite pokrajine. Divan stoji v vdol-
bini. Stena ob vznožju je ravna in nanjo je privito
kovinsko ogrodje knjižne police. Polica je pokončna
in ozka, polna knjig in različnih spominkov. Na tretji
polički se v kotu tišči oguljen rjav medvedek. Nikolaj
ga čez nekaj časa opazi. Začudeno strmi vanj. Ne
spomni se, kdaj ga je zatlačil med knjige. Mora biti
že dolgo. Mogoče ga je celo Katarina. Privzdigne se
in ga sname s poličke. Prašen je in načet od moljev.
Nikolaj ga z dlanjo pokrtači, mu naravna uhlje in
ude in si ga posadi na kolena. Medvedek obsedi kot
preplašen jezdec.
Postaral si se, medo, reče Nikolaj. Prava stara
zverina si postal.
34
Medvedek se premakne, se s taco popraska za
ušesom in reče : Strašno se dolgočasim. Sploh me več
ne pogledaš.
Užaljen?
Žalosten. Razočaran. Vsaj kak prašek proti mo-
ljem bi mi lahko kupil.
Seveda. To je res. Dobiš ga. Žalosten pa ne smeš
bili. Ce hočeš, ti bom kupil tudi transistor.
Zakaj pa ne televizor?
Televizor je spodaj, pri mami.
Potem grem tudi jaz dol.
Ni tukaj lepše?
Ne več.
Ker te zanemarjam?
Ja. Zato. Pa še zato, ker ni več Katarine.
A, reče Nikolaj začudeno, se je spomniš?
Ce se je spomnim! Kako moreš kaj takega vpra-
šati ! Zakaj je ni več?
Medo, v zadrego me spravljaš. Ne vem, kaj naj
ti rečem. Si imel rad Katarino?
Pa ti? Si jo imel ti?
Ne vem, medo, ne vem. Preveč me sprašuješ. Ta-
kih stvari človek nikoli ne ve zagotovo. Največkrat
je tako : popiješ kavo in zapreš album.
Pa potem? Ti ni dolgčas? Ti ni pusto?
Pusto? Zakaj? Jaz nisem obseden od te vrste ču-
stev. Nekateri so. Zatelebajo se in hodijo okrog kot
mesečni petelini. Kar naprej kikirikajo o nekakšni
duši. Ampak jaz ne, medo, jaz ne.
Ima najlonka dušo?
Nikolaj se nasmehne. To pa ti povej, medo.
Jaz mislim, da jo ima. Katarina mi je zmeraj za-
vezala najlonko čez oči. In potem sem bil čisto blažen.
Ni marala, da bi jo videl golo. Potem bi bil še
bolj blažen.
Norčuješ se.
Ne norčujem se, medo.
Nikolaj zapre oči. Katarina. Prva v tej sobi. Lepo
ime. Lepa, vitka postava na dolgih nogah. Kot ple-
salka na vrvi prihaja iz spomina. Z zanesljivim ko-
rakom prihaja, iz vsake stvari: iz omare, iz ogledala,
iz okna, iz stene, izmed knjižnih platnic, iz miznice,
iz svetilke, iz radia, iz vžigalične škatlice, gre počasi
čez sobo do stola sezuje čevelj, položi nogo na stol,
pod krilom odpne nogavico in jo počasi sezuva in
potem bosa steče k medvedku in mu zaveže oči.
Ne. Ne norčujem se, medo. Četudi bi se lahko.
Ampak ne iz tebe. Tudi iz Katarine ne. Še najprej iz
sebe. Ahja. Dobro, da me nisi videl zjutraj. Veš, kaj
sem počel? Brcal sem koš po pisarni in mečkal ča-
sopis. Vprašaš, zakaj? Zato, ker sem celo leto garal,
noč za nočjo, kakor pek. Zdaj pa so me spodnesli
na gladkem ledu kakor začetnika. Morda tudi sem
začetnik. Ampak se bom pobral. In tudi umetnega
drsanja se bom naučil. Nekoč bom sezidal mesto.
Novo Brasilio. Boš videl, da bom. Mi ne verjameš?
Da sanjam, praviš? Da se zatekam v pravljice? Nikar
se ne trudi. Saj nisi prerok kot Predi. Zdaj ne bova
razpravljala. Zdaj bova malo zaspala. Šla bova v
druge pokrajine. Deklice bodo tam in nobenega Brej-
ca. Ce pa bo, bomo tudi njemu zavezah oči, vendar
ne z najlonko, ampak s čmo klotasto ruto in se bomo
šh slepe miši. Eci, peci, pec. Lovil nas bo in nas ne
bo mogel ujeti. Nikoli. Zmeraj bo segel mimo, razu-
meš? Naj tudi on enkrat čuti, kako je to, če segaš
kar naprej v prazno, v neulovljivi zrak. Potem se bo
vse spremenilo. Oženil se bom s Katarino in bom
imel otroke. In tebi ne bo več dolgčas. Z otroki boš
hodil v medvedjo šolo, imel boš medvedjo torbico in
majhen medvedji zvezek in v njem same odhčne
medvedje rede. Lahko se zaneseš, medo. In transistor
dobiš. In tudi prašek za molje. Vse. Ampak malo
moraš počakati. Zdaj se mi drema. Jutri. Pojutriš-
njem. Cuješ? Spodaj hodi mama. Kuha kosilo. Sta-
vim, da govejo juho in ohrovt. Ve, da imam to rad.
Da bom boljše volje, če bom to jedel. Brejc pa bo
jedel kolerabo. Veliko skledo samih Marsovcev. V
omaki. Z zajemalko. Kot zlate ribice.
Mish se trgajo in mešajo s podobami, Nikolaj jih
skuša z zadnjim naporom zavesti povezati v smiselni
tok, a pljuskanje spanca in sanjskih podob je moč-
nejše. Leži na produ sredi reke, na vehkem belem
jeziku, ki se zajeda v široko in plitvo strugo. Po-
polnoma sam je. Okrog je samo narava: kamenje,
voda, grmovje, drevje, nebo in oblaki. Prikaže se
Katarina in reče: Narava, človekov dom. Na rami
nosi medvedka z zavezanimi očmi. Medvedek s hi-
trim gibom potegne najlonko z desnega očesa in reče:
Kuku, ni res, samo dekoracija za nedeljski piknik.
Katarina reče falot in mu spet zakrije oko. Potem
stojijo vsi skupaj pred nebotičnikom. Po strelovodu
se z veliko naglico spušča Brejc. Reče dober dan, ste-
če skoz vrata in se z dvigalom spet odpelje na vrh.
To ponovi štirikrat. Nikolaju se zdi to početje ne-
sramno, in ko se spusti petič, ga z vso silo brcne
v zadnjico. Brejc se pobere v dvigalo in se več ne
prikaže. Potem je Nikolaj sam na vehkem vrtu, ki
se vzpenja v terasah. Povsod je bujno zelenje, grmov-
je in drevje, rože v gredah, vijoličaste in mmene
mačehe, vse je zelo skrbno gojeno in poti so tlako-
vane z velikimi ploščami. Krog in krog je ograja in
Nikolaj po dolgem iskanju najde vratca, ki vodijo
na naslednjo, više ležečo teraso. Tukaj je prav takšen
vrt kakor spodaj. Nikolaj gre naprej skoz naslednja
vrata in spet se znajde na povsem enaki terasi. Po-
stane nestrpen. Hiti s terase na teraso in podoba pr-
vega vrta se kar naprej ponavlja. Potem se mu zazdi,
da hodi nekdo za njim. Razločno sliši, kako železna
vratca na spodnji terasi z vso težo padajo v klju-
čavnico. Nikolaj stopi hitreje, a tudi zasledovalec
hiti. Upehan je, a si ne upa oddahniti. Zdi se, da
vrt nima konca. Potem vendar prispe na vrh. Na
drugi strani ograje je cesta. Splazi se do vrat, jih
odpre in močno zatresne. Hoče preslepiti zasledo-
valca. Ostane na terasi in steče v vrtno lopo. Skrije
se v najtemnejši kot. Dolgo ni čuti ničesar. Nikolaj
misli, da mu je ukana uspela, a ko hoče iti pogledat,
močno potrka na vrata. Potuhne se, a trkanje ne
preneha. Obide ga huda tesnoba in čez nekaj trenut-
kov se prebudi.
Spodaj trka mama z omelom ob strop. To je
njun hišni telefon. Nikolaj se prevali na bok in po-
buta s pestjo ob tla. Mama preneha trkati. Nikolaj
se pretegne in pogleda na uro. Neverjetno, skoraj bo
ena. Zdi se mu, da je spal samo nekaj minut. Pobere
medvedka, ki leži na njegovem trebuhu, in ga položi
na poličko. Ozne se skoz lino. Sonce stoji visoko,
skoraj navpično nad streho. Ne vidi ga, a čuti močno
svetlobo. Na stolnici udari ura. Skoči z divana in
stopi k oknu. Nekajkrat globoko zajame sapo. Zdaj
ni več tistih močnih barv kakor prej. Sonce jih je
stopilo. Pravo poletje je že, pomisH. Zgodaj letos.
35
Tomaž Šalamun
11 PESMI
YOU LOOK AS JUDAS DOES
Zapuščam ikonoklastične variante, jaz sem tiger
v srcu klica, v tebi kali duša, did she?
anima, rjavo sonce nezemskih plasti streh
pogreznjenih senc, v zavetju zaležane drobnice
v območju palm, drame
v dosegu vonja krdel, med ropotijo kramarjev
o, luč, razmakni razgretost
pojej sadje, olupi lesk blaga
livade so razmesarjene, gazele so hitrejše
morbidnost, tenki prsti lepote kave
ruševin, femme, trenutka gravitacije
glej brat, pivniki, umazane trhle brunarice,
šel je po pokrajini v letu veselja
prišel do vode in jo zajel do dna
ustregel prvencu, načrtovalcem ladij
ustregel lepim razgledom, rasizmu sanj
ožgal norost bičevja, imanentistične soldateske
vidim kairo z neba, vidim bruhanje trikotnikov
voditelja kač, rudolfinski dvor
si srečen pri jedi?
primerjaš stanovitnost celic z barvo jute?
z rukanjem jeienov, črncev, z oljčno vejico?
brokat, iluminirani rokopisi, vzpon in propad rodu
cigančki, romiños prisedejo
boš plačal?
dal bom, uzurpiramo jeruzalem,
jemo žgance z leseno žlico
strop in hlod, klečanje in betoniranje sten
izlivamo seme pred televizijsko kamero
boš vstal? se boš prebudil? boš zapel himno?
orali smo, pripravljali drva za poletje
ni treba miru, ni treba sonc, ni treba žalosti
stegna počivajo romiño,
stegna so trudna in trepetajo
prerezana je topla plava kri
še pred nočjo, še pred rohnenjem vračev
še preden te bo luč zarisala v prah
BLAKE
heaven and hell are bom together
drevo življenja, obličja divjih psov
ostanki, hribi upanja, žametni nagoni kesanja
z rok padam na gmajno, damn sneerers!
v nedotakljivost lenih ur, v norost drhtenja
jabolka! jabolka! hočem ceremonijo
govorica raztrganih, sovražim potapljače
sovražim mešalce betona, sovražim leta strasti
kaj zreš? v kaj zasajaš kopja?
po čem polivaš svoj vonj, preperela noč?
meč, lokvanji, mrzla šuštenja prepeljanih mest
rešenih! porušenih! čistih! tvojih hebron!
36
ti si ljubezen, tebe se dotika dan
sever, jug, vzhod, zahod
v katerih krogih krožijo lastovke?
v katerih občudovanjih?
nedojemljivost paranja umetnosti
krvavih lusk, ropotanja klavnice golobradcev
amen, posekanih zamujenih dreves
oče, premoga pokritega s steklom
luči, višin uprtih v pravokotne mreže
rimski zid, rimski zid, raztelesenje sevanja
PERGAMENT
s telepatijo bom ubil kunca
zlata kost, vino poribanih desk
premočrtnost, leksika, grom
vse to je na relaciji tu tam
rožni grm, obisk,
pokrajina poteptanih skustev
imenoval sem ga prstan, očiščen zla
krilato, smrt, nečimrnost, instinkt ruš
besedičenje, zločini v vertikalah
si videl tigra?
si privesek povezal z ravnino?
se nebo menja? patos zaplahuta?
opna familije, razhroščevanje duš
glas, šepetanje, virgo inter pares
ustoličeni čmi dim
rok, konspiracija,
sivo vezje, učinkovitost spon
trust, lokomotiva, kroglični prah
rob, mati, koriolan, prah
kopti so, ananas pada na travo
primariji, futur
my violets spring
reci vitezu drvar in aureoli nimb elektrike
na zavihane rokave
PO BREGU
kdo ste? učinek sitih krdel
stolpov branih, slišiš? roparji
kdo ste? prišel bo svinec iz neba dan
travna plesen, s skale slap
poročnik z masko, s krajci nota
pomni : vratarji, na hribu vrtiljak
z zamaškom vino, z očmi plin
kdo ste? pohodi, iz aluminija trak
javna dražba, s sinom barka
tiho: klej rase, rana z dobrim imenom montaigne
pomočnik
krožeč, senca, zgradba
el farat, nimbus, rubikon
kdo ste? roka iz oglatih polj
hrana, videč, cilj iz gibov mainarle
povedek iz rožmarina
iz krastače gospa švalba
kako si zraščen? zasadili smo murvovec
vstane sonce, iz grma oproda
dolga, dolga, na videz rahlo položena palica okrog rabe
salusitja klementa borbenega oproda komelija
pamika groenlanda
37
otrocè, otrocè, otrocè
stava, na dan se pelje kovina
por, Ijuha, proces, spet kornelija
vratar v hribu, prstna moč, krona vratu
kje so precizne formulacije ravnih mehkih gibov?
kar doseže zgrizem, prelepi se patina
morje, bomba, siva miš, enajstmetrovka
počeni groš, iz zemlje se polaga sneg
ruje papirje, vlom, spet komelija
otto, du otto? ja, ich munser
zlivajte se položno, rože naj imajo čimmanjšo površino
dim, breg, ruta, gram rudnega bogastva
optika, od smučanja valovi
besna riba? besna streha
vazal severa, iz tmjev terpentin
bi našel relacijo?
ne vem s čim bi našel relacijo
saje, purger, zarobljen in bos
notranje ravnotežje, silak
vrat je, roba je, horizontalno se je sprijel
gravitacija se prežge
gravitacija se je prežgala
KAJ PA CORTES?
tempere, emilio kriiger, obhodil sem vrt
izropal jaslice, čin hriba
in ti poletje, zaloputnjen ancestralni mik gora
morja, žabic, dišečega ljudstva, spite
obrnite se na drugo stran, pokrijte se
obrnite in pokrijte, spite
daj da vidim kako si zrasel
si bel? si zelen? si črn?
se z roko dotikaš zidu?
star sem, zelo star, videl sem pepel in odprta okna
grive, navdušeno generalsko obrt,
termite v imenu očeta in sina
podložen ognjem sufijev?
v rjavem tekstilu? kot plodnosni žrec?
v ločju gori princip, impregnirano kraljevanje
ovce prebodene, pri zavesti čakajo dan
odprla se je loputa in sem zajahal
vdrl se je prepleskan strop
me ljubiš? mrazi me
kadulja, brin, tone podkev
češnje so opeharjeni prameni las
lev je strog, obeski
cel življenjepis kako je montezuma risal grunt
MAJHNA CRNA KOCKA Z MEHKIM MODRIM METROM
neznosno je čuvati brez zvezd
dihati, s krpo tolči prah
rjovenje, v krogotoku so reči naprodaj
s poletjem, z oljem premazanih teles
s pozicijo vohljača, prekupčevalca rim
kje žge? kaj se otaja? kaj spominja klej?
v tropinah sok, risba klopotače
všeč so usta, dobro si narisal usta
vidim roko na tilniku, sprehajalca
drsenje pamika, zverižene ljudi
zeleno pahnjeno na breg, okrogle ovratnike
38
rastlino kako antropomorfizira vodovje gora
boš stal? bomo pokadili račun? me bodo živali slekle?
sedel bom, v krožnicah ni vina
poslušal razlago, napenjal past
in vodo, gledal menihe kako se talijo v bron
letališče v frankfurtu, se boš oziral?
se boš oziral, tvegal steklo?
plavutim se veča koridor
majhna črna kocka z mehkim modrim metrom
lepilni trak ki bo pripotoval do tal
okno, volna namočena v pošast
premikanje elektrike, mastne črne plasti
kraja shell, leseno šestilo za pouk matematike
dohno z ribami
VSEM NAM
zleknjeni svati ne vedo za čire čare
lizal bom šnops, spuščal trudne veke
obstal sem, vzel iz lepenke kredo
kraševci z bundami, darovi zbrani s posvetovanji
brez haska, brez miru, brez preganjanja
kaj braniš? kaj daš? kaj bo zraslo?
sveto pismo, ribiči, vzvod med dvema kamnoma
britvice razporejene na obeh straneh
fiksiran čas kot dokaz za sušenje vej
ropot dimnika, z vrvico zajeto pšenično polje
polžja steza kot prototip pretoka
mah med štirimi zrcali
visok telefonski drog za genezo
ptičje petje, goli brat
nebo nad čmučami, butare med lučmi
testo, ki sem ga prevalil, ko sem vozil les
stroški za dokumentacijo
mir na gori, denar in rdeča nit
verige in opeke, vstopanje in izstopanje davida
pogovarjal sem se s čuvajem in govoril da so freske
trdnjave na gori in na tleh
RICHARD LONG
apno v puščavi, pet centimetrov dvignjen zid
ljubljana, grad, vrtnica iz ogromnega rjavega lesa
delfini, premog, traktor na zemlji, to ni pipa
opilki pod steklom, rožni vrt
kdo ima izpuljeno perut?
kdo je zabil v zemljo štiri pravokotne podkve?
voda stoječa, dvaintrideset polj
lisasta karamela, bodeča žica v kotu
zvonovi, v moki sled pešakov
prerija me polni, ples, organiziranje mitingov
stali smo v vrsti, bil je naturaliziran grk
s sloni okrog sveta, s kovčki v notranjost dežele
krog in kvadrat na črti s kredo
prilaščanje, poseljevanje tujih skustev
si prijatelj ali sovražnik?
nad tiso most
hodil sem po dolgi, kockasti leseni kači
ropanje, to je kar ni
z vijoličastim klobukom v chryslerju
brizganje potokov vode iz ust, oprijemanje dreves
zrak in voda, moč in parket
slikali smo se, valjali
39
povzročali ponižanje in spoštovanje
potovali ob zori, se spuščali na ravna polja
dihali veter, se ljubih z vljudnimi natakarji
vonjali poper, meso, spremljali gospo z rešetasto kletko
gledali drsne ploskve aluminija azije
nil, temno brado in elegantno figuro kinga
se boste presedh? vam lahko zaupamo?
streljanje svetlobe, prestopanje
želva z braca, brez topografije nas čaka smrt
south hampton, oborožen sem bil z verigami
mož z nahrbtnikom in kolesom slučajno stoji tam
slučajno sem se potapljal pod gladino
melville bi razumel, ruski emigranti
da bi se razvezalo, da bi narasla temperatura
da bi svinčnik na belem olju vzdržal
da bi šlo platno v nebo
držim pesti da bi se lesketalo v soncu
PRAZNIK SV. HUBERTA
termometer in prva stena, termometer in druga stena
zemlja, arijske prvine, taksi
cvrčeči gibs, teža in nihanje
trikotnik, postiljanje na odru
voda v prozornih vrečkah, rdeč kruh
prvi ovoj Iowa, drugi ovoj Michigan
tretji ovoj Massachussets, četrti ovoj New Orleans
beganje ob dokih, pogajanje s šiptarji
razumno čelo, naročilnice, v očeh štrapac
na stropu se barva lošči, popotniki so mastni
meandri, lastnik dalmatinske prsti
požig sodov, gnili soft time
led pritiska materijo, platno čez Bohor
bodo odšli? naslikani so, ne morejo oditi
naslikani so tako, da imajo namen oditi
kateri? sprednji ali zadnji?
sprednji, za zadnjimi so gore
prvi žebelj, dragi žebelj, vmes potovanje ljudi
ima magično obrvi?
imajo konji skrtačene dlake?
brod je v ravnotežju, starši s stilom govora
šibe, jarki, mize operaterjev
ako je ta linija duga toliko koliko je
daleko selo gde taj momak jede i spava
onda je to umetnost, schauen Sie?
rdeče morje
krogla priklenjena z verigo
hrt, ogledala s tintnim svinčnikom
LUC
kakšen eros? kakšen dom?
vali se potrata, prst zemlje
gozdovi, svetla para noči
dim, površino morja imenujemo dim
kdo se valja v kleti?
kdo vzdržuje lakoto neba?
kam bomo dali uhane, mlade poročnike,
utrajene mornarje?
kot bi svetloba sama opisala kako odtrgamo jabolko
kako ga poduhamo, žival na preži
kako tintni svinčniki, led zrcal
40
z rok se spuščajo oblaki, kdo zapeljuje ogenj v noč?
kdo ve za glino, viharje, nalaganje peči?
čreda toplih lačnih kramarjev
pisave téta, zbite v skupne prostore rož
para ! para seh duše, tkanine,
prelamljanje skritih drsenj
opice so lačne, kurirji so lačni •
darovi ližejo jermene, princip drhti
leže bom grabil ribe, gore, suho barvo drobtin
mečevalce, baročne kaskaderose, kolibe ust
poglejte razrahljano vezje sveta, opite murne
torbice iz jelenov, strašne otroke
prerivanje v orbitah, propadanje nepreciznih leg
tu so vratolomni skoki, v višinah strelci orlov
sive rute, reke angelov, prebodene maline
na zemlji ne pilimo plamenov, ne slutimo božjih hramov
ne obračamo dlani
na zemlji trepetamo, rušimo vode, hranimo dim
v temi držimo roko nad lakoto sonca
TIHO PLAPOLAJO ANGELI
nesmrtnost, glagoH sonca
ustavite se, počijte, naslonite piščali
plovem, plovem v tiho seme živali
v krog vrtenja, v razdrto paličje moči
kamen, pan, gore stanovitnosti
marčeve ide, vrata v zarjo
tisoč morij, lava pepela, tisoč brazd miru
razdan sem, poteptan, v drobnih očeh mrčesa velik
nagnjen nazaj
o, vroča kopita Izraelcev, vozov divjadi
skladnih imenovalcev jasnih dni
kličem vodo, dajem žrtveno jagnje
lesk staj, zeleni kamen cvetja
padam v apno malosti
kdo trga marjetice, bele cvetove hrepenenja?
komu kapljá káplja
radost, veter, skrilo luči, morje bremena
vstanite hlapci, v božjem imenu se dela dan
naberite praproti
odpočijte si trudne roke, plaz se zgrinja
tebe izrael bom ubil,
v rože spuščeno telo gilgameša
uruk, vaba, Indijanci na splavih
tarče drevja, prsi in ropotija ljudi
drob, koli, poglavar širokih cest
tiho plapolajo angeh, tiho so v mrežah zvezd
ne bo me odtrgalo, ne bom klečal na sledovih vlakov
ne bodo me prebudili pastirji
dihal bom luč, izrekel cilje
moč telesa, razgrnil plaz
slišal bom piščali, zasadil drevo
naj bo jasno kaj so roke kralja
naj bo jasen hrib, jasno življenje
jasne poti rimskih cest, jasen dar
41
Veno Taufer
IZ PRIGOD
je kamen
kakor kamen
njegov brat zraven
primem v roko kamen
in toplo težo
s prsti objamem
iščem režo
kjer mora živeti
tako živ še kot jaz
v otrokovi jezi
zalučan čas
zaupljiva trdota
ki se razkolje
po sredi razpoke
le svoje volje
ko svoj plašč
sveti martin
odpre svojo plast
slanih sivin
sredi polovic
se brez sramu
počez ali navpik
pokaže luč
skriti prostor
med zvezdami
prst otrokov
med urami
neštevnost enaka
v obeh polovicah
hkrati vsaka
nova pravica
ležati v travi
stoletja vremena
biti v glavi
priča gneva
ko veter spet zbriše
podobo dobe
barve dež zmije
lahko menjata usode
eden pozabljen
sredi trohnobe
drugi prestavljen
slan razje vsote
42
spočetje spomina
ura brez časa
luč klica
tema obraza
ko te potežka roka
ji govoriš
da oživlja trdota
dlani ki jo kriviš
usoda prstov
posoda gibov
jezik nohtov
strd hipov
kamen se spominja
kamna da se ga spominja
kamen
kot v gledališču nekdo ki se pretvarja da se
pretvarja da se nekaj pretvarja in tako zares da je
simbol ki živi obred in je smrten
ga ni bilo in ne bo
ogrodje	okostje	rja
kolesa	cevi	šasije
tu in tam odmevajoča posoda in malo bolj
daleč preservativi pološčen papir steklenice
s tremi rdečimi srci živopisana konserva
med grmičevjem
v tla zapičeno drevo
navpik vesla v nebo
kjer si misli kadar kdo gre
mimo prigode odiseja
na križišču na planoti
po kateri poti ne naprej ne nazaj
ko je nazaj prav tako naprej in naprej ko nazaj
nerazločnih a razločno k prihajajočemu
obrnjenih postav ko pridem je hudo če ne spravim iz ust
pozdrava se ne morem spomniti od kod
prihajam ko sonce je šlo v zaton
vsa pota zagrinjajo sence
in je čudež sveta
da psu ki zalaja in kihne
s smrčkom v prahu
rečem na zdravje
roka ni prazna
za prste držim
pol brata kamna
43
Ingo Paš
PRESTOPEK
Prva stran v zvezku je bila do treh četrtin popi-
sana s temile stavki :
»Odločil sem se, da bom pisal. Mogoče se bom
tako rešil...«
»Moj položaj je neznosen. Zvezan sem, lebdim v
praznem...«
»Te praznine ne razumem. Vse me navdaja z gnu-
som ...«
»Mislim, da sem popolnoma nesposoben. Najraje
bi se ulegel in buljil v nič.«
»Vse tone, mineva... Kaj naj storim? Edino res-
nično stanje je molk.«
»Seksualno ugodje kot svojstven kontakt s samim
seboj... te izvrže v praznino. Napraviti ni mogoče
ničesar — ostane ždenje. V ždenju je seks, onanija.
Tega dviganja in prekopicevanja ne razumem.«
»Vse je raz -bito.«
Na naslednji — druga, leva je bila izpuščena —,
torej na tretji, desni strani je pisalo z velikimi črkami :
»VELIKA SPREMEMBA: NEZNANKA«
In pod tem :
»MisHm nanjo. Zdaj me prešinja neverjeten obču-
tek resničnosti. Zdaj je vse mogoče. Zdaj živim.«
Potem spet z velikimi črkami :
»KAKO PREBITI LED?« In zraven v oklepaju:
»(O. J. jo pozna. Dobi od nje naslov.)«
Premišljeno je iztrgal oba lista in ju zmečkal. Po-
tem je pričel na prvo, čisto stran hlastno pisati:
»Prava resnica — ne točnost — izziva, naj pre-
stopim ... prestop pa rodi resnico.«
»Reči ni kaj... če pa ne zgrabim, bo prav tako
odvratno.«
»Medij resnice je naključje ... naključja pa se, ker
so vedno vezana na nekaj, sčasoma spremenijo v
,znanstvo'. Tisto (resnica) izgine, vse postane nagnus-
no. (Nasilje je potem drugi medij resnice ...)«
Za hip je zastal. Potem je iztrgal še ta list in ga
zmečkal.
Dvignil se je.
»Številka 22,« je zamrmral.
Številka 22 je bila zanemarjena hiša v starinskem
delu mesta. Odlikoval jo je podolžen, pravokoten
balkonček; železne palice njegove ograde so se čmo
svetile. Zaradi te bleščeče čme ograiice in temno
rdečih rož z obilo zelenja, ki se je spuščalo nad ulico,
je bila videti ta starinska hišica na prvi pogled vesela
in mladostna. Ampak ta videz je ostal nespreme-
njen le toliko časa, dokler je ta balkonček s svojim
bujnim rastlinjem v celoti priklepal pogled nase. Ko
pa se je pririnilo v ospredje sivo, razpadajoče proče-
lje, se je mladostni videz hiše spačil v noro podobo
nasmejane starke.
Majhna, prsteno bleda starka s sivimi, poležanimi
lasmi, ki so bih speti skupaj v nekakšno zasilno do-
mačo frizuro, in z volnenimi copatami na nogah —
slišal jo je bil, kako je v njih pridrsala — je izza na
pol odškmjenih vrat oblastno vprašala:
»Prosim?«
»Ce se ne motim,« je rekel, »stanuje v tej hiši
gospodična Beti Rainer.«
Starka ga je sumničavo premerila. Potem mu je
nesramno zabrasila:
»Gospodična Rainerjeva ne more sprejemati obi-
skov.«
Vendar je še obstala. Njen sumničavi pogled je
tipal po njem.
»Kaj žehte? Ste njen sorodnik? Imate sporočilo
iz njene službe?«
Vse to je vprašala v eni sapi. Odgovoril ji ni ni-
česar. V roki, ki jo je nerodno pomohl proti njej,
je bil zmečkan moder bankovec. Starka ga je šele
čez hip opazila. Za trenutek je še oklevala. Bila je
mučna tišina.
»Dajte sem,« je nato rekla in mu skoraj iztrgala
bankovec. Zdaj je odprla vrata do konca. Ko je stopil
mimo nje, je s svojim starčevskim, oblastnim glasom
zaklicala:
»Druga vrata levo. In samo deset minut!«
Obstal je pri vratih. Soba je imela nenavadno ni-
zek strop; bila je kvadratne oblike in dovolj pro-
storna, da bi se v njej lahko nemoteno gibali trije
ali štirje ljudje. V njej so bila tri ležišča, ki so bila
komaj za ped dvignjena od tal in so bila eno ob
drugem obrnjena z vzglavji oziroma vznožji proti
vratom. Na obeh koncih teh treh postelj, ki so tako
skupaj postavljene ustvarjale podobo enega samega,
nenavadno razsežnega ležišča, je stala ob nasprotni
steni po ena nočna omarica. V sobi ni bilo nobene
omare. Tla je pokrivala cenena, enobarvna siva, ven-
dar snažna preproga. Na njej so bile razmeščene tri
stare, z rjavim žametom prevlečene blazine, ki so
očitno rabile za sedenje. Na desni strani vrat je v
kotu, tik katerega se je odpiralo ne ravno veliko
okno in od koder je zato vdirala v sobo mračna svet-
loba, stala nizka, čma mizica in ob njej dva prav
tako nizka, čma in trda lesena stolčka.
Na srednjem ležišču je z nogami proti vratom
ležalo dekle. Na sebi je imela samo čmo kombinežo.
Eno nogo je imela lenobno skrčeno in tako pri glež-
nju spodvito pod kolenom dmge, iztegnjene. Njenega
obraza ni bilo videti. Očitno je spala.
Nekaj trenutkov je neslišno stal. Potem je tiho
obkrožil posteljo in se ustavil pri njenem vzglavju.
Na nočni omarici je ležala razdrta ampula. Sklonil
se je nad dekle, kot bi se hotel prepričati, ali v res-
nici spi. Imela je obraz z nenavadno širokimi lični-
cami in pravilnimi, ostro izrezanimi potezami. Oči
je imela zaprte. Dihala je globoko.
»Nesmiselno je,« je zamrmral.
Neodločno je stal tako sklonjen, oprt z rokama
na posteljo. Tresel se je kot šiba na vodi.
44
(Poročilo v časopisu:) ZLOCIN IZ NIZKOTNIH
POBUD ALI IZ DUŠEVNE ZMEDENOSTI? Zraven
slika morilca: mlad, svež, nasmejan fant; v nasmehu
so ustnice komaj na pol razprte; poteze obraza pra-
vilne; za spoznanje vdrta lica; sklonjen naprej, kot
bi hotel prikriti obraz. Besedilo: »Danes je bila ob-
ravnava proti morilcu 29-letne strojepiske Beti Rai-
nerjeve. O umoru smo poročali že pred dvema me-
secema. Umorjenko so našli na postelji v njeni pod-
najemniški sobici, oblečeno le v nekaj kosov perila.
Očitno je bila zadušena s posteljno blazino. Na nje-
nem truplu ni bilo opaziti posebnih znakov nasilja.
Prav tako ni nič kazalo na posilstvo. Preiskava je
pokazala, da si morilec ni prisvojil niti denarja niti
drugih predmetov, ki so bili last pokojnice. Umor-
jenkina stanodajalka je tudi natančno opisala mo-
rilca, tako da ga ni bilo težko izslediti. Vendar so
bili varnostni organi, da bi ga sploh lahko prijeli,
prisiljeni vdreti v njegovo stanovanje. Našli so ga
v skrajno bednem stanju, povsem izčrpanega. Dane
okoliščine so kazale, da se je nad svojim dejanjem
sramotno izživljal. — Je storilec zagrešil umor iz
seksualnih nagibov? Po izpovedih prič na današnji
obravnavi je morilec poznal svojo žrtev le bežno;
verjetno le po vsakodnevnem srečavanju na cesti.
Med njima ni bilo nikoli nobenega intimnejšega od-
nosa. V družbi svojih znancev je morilec vselej
ustvarjal vtis mirnega, treznega, dasiravno tudi malce
zaprtega in zanemarjenega človeka. Po svojem zna-
čaju je bil odljuden. Krog njegovega življenja se je
sukal skoraj izključno samo med službo in garsonje-
ro, v kateri je stanoval. Svojo službo je opravljal
redno in vestno. Nikoh ni veljal za močno, kaj šele
za nasilno osebnost. — Je storilec zagrešil umor iz
potrebe po osebni sprostitvi? Kot so izpovedale priče,
je bil obtoženec v zadnjih mesecih dosti bolj veder
kot običajno, naravnost prerojen; postal je celo dru-
žaben. V zadnjih dneh pa se je spremenil; spet se je
pomračil, zaprl vase. Po obtoženčevih izjavah — te
so bile skrajno zmedene — naj bi se to zgodilo zato,
ker je »vse postalo neresnično«. Ta »vse« pomeni
očitno njegov odnos do umorjenke, za katerega je
trdil, da ga je »navdajal z jasnim občutjem resnično-
sti.« »Ob misli nanjo sem bil svoboden,« je rekel. Na
vprašanje, kaj je premišljal o njej, je odgovoril: »Nič
določnega.« Ko ga je sodnik vprašal, čemu umor-
jenke ni ogovoril, je rekel, da »tega ni mogel in da
tudi ni bilo ničesar, zaradi česar bi jo bil lahko ogo-
voril.« Pri tem je zanikal, da bi bil po svojem značaju
odljuden in izjavil, da se »čuti v to samoto nekako
prisiljenega.«
Kako, ni znal prav pojasniti. Rekel je, »da iz te
samote ne najde izhoda« in dodal: »Besede so izgu-
bile svoj pomen.« Ko je sodnik na to pripombo vpra-
šal, kakšen pomen pa naj ima umor, je prepričano
odvrnil: »To je resnica.« Vendar hip zatem ni mogel
odkriti za svoje dejanje nobenega smisla, niti smisla
osebne sprostitve. »Ze od vsega začetka je bilo ne-
smiselno,« je rekel. »A storiti ni bilo mogoče ničesar
drugega.« Navsezadnje je zdvomil o vsem, tudi o
resničnosti svojega dejanja; vsiljivo je ponavljal vpra-
šanje: »Zakaj je treba prestopiti?« Sodišče je sprejelo
predlog, naj obtoženca pregledajo psihiatri. Obenem
je odločilo, da bo potekala jutrišnja obravnava v taj-
nosti.«
(Na tajni obravnavi preberejo umorjenkin dnev-
nik. Zadnje strani tega dnevnika:
»P. V. davi prijet na meji. Predla bo trda.«
»Ne vem, kaj naj storim. Zelo nervozna sem, po-
čutim se obupno. Upam, da P. V. ne bo govoril. Kje
naj zdaj dobim morfij? Poleg tega sem brez denarja.
Stanarina! (večkrat podčrtano)«
»Cisto raztrgana sem. Nujno bi morala kaj ukre-
niti, pa sem tako nevedna in brez moči... Vse mi
visi nad glavo. Ko bi se vsaj enkrat prebudila in
nehala zapravljati življenje ... Nočem umreti. (In
pripis: Stara spet pijana.)«
»Se mi zdi, ali pa je bilo v resnici nekaj v nje-
govem pogledu? Ko le P. V. ne bi govoril! (Pripis:
V službi menda lahko vzamem posojilo. Govori s
tajnico!)«
»Starkine grožnje me ne ganejo, prav tako tudi
ne njena prilizovanja. Občutim kanček resničnosti.
Kako čudovito je biti svoboden. Se marsikaj moram
urediti. Edinole P. V. me malce skrbi.
(Pripisi: Včeraj se mi je najbrž v resnici samo
zdelo. Pa saj je vseeno. — Pojutrišnjem dvigni de-
nar!)«
»Ne, ni se mi zdelo! Danes se mi je nasmehnil.
Misliti nočem o ničemer.«
»Vse je tako čudno. Nič ne vem, kdaj ga bom
spet srečala. Se mi morebiti vendarle samo dozdeva?
Morebiti je samo prazno igračkanje ... Cisto v zraku
lebdim. Ne razumem, kaj je mislila stara s tistim zad-
njič. Seveda mi je jasno, da moški obiski niso dovo-
ljeni. Kaj je treba to ponavljati! Ampak kateri so
tisti »dostojni gospodje«, ki bi »seveda proti primerni
nagradi« lahko prihajali? Jaz ne maram moških. (Pri-
pisa: O P. V. nobenega glasu. Vse je zavito v molk.)«
»Skrajno bedno občutje. Danes sem ga videla, naj-
brž je dobil zelo slab vtis. Posledice morfija. Bog,
ko bi se lahko odvadila! Vendar se ne morem ni-
komur zaupati. Strašno je to, kako sem sama. Niti
pomisliti ne smem na to, da je lahko špicelj ! Ampak
zakaj se mi ne približa? Tudi tiste starkine besede
zadnjič se mi še vedno motajo po glavi. Kaj veš, kaj
tiči za njimi! Mogoče je tudi ona z njimi v zvezi.
Mogoče mi pripravljajo past. Je P. V. govoril? Ob-
haja me groza.«
»Ne, ni špicelj! Dánes sem srečala O. J., ki jo
poznam še iz tečaja. Dela v njegovi službi in mi je
vse povedala o njem. (Seveda ji nisem ničesar ome-
nila o najinih srečanjih. O njem mi je pričela sama
pripovedovati — zaljubljena je vanj, on pa je niti
ne opazi —, jaz pa sem po nekaj zvitih vprašanjih
hitro ugotovila, da gre prav zanj!) Kar kamen se mi
je odvalil od srca. No, jaz sem dosti lepša od nje.
Malce me moti, da je tako natančen pri delu. Ampak
gotovo je to zaradi tega, ker še ni odkril »ta prave«.
Saj do mene sploh ni zadržan. Se pozna me ne, pa
me tako rekoč že pozdravlja! (Pripisa: P. V. je od-
ličen dečko. Iz njega ne bodo izvlekli ničesar.)«
»Danes sem ga spet srečala. Namenila sem mu
dolg pogled in smehljaj, ki se mu je moral zdeti spod-
buden. Zdi se mi, da je tudi njegov pogled mnogo
obetal. Oh, odprite se že, grada trdna vrata...«
»Prebrala v časopisu, da bodo P. V. postavili pred
sodišče. Preiskava je torej končana. P. V. me je rešil;
tega mu ne pozabim. Vse se tako obrača na bolje,
da sem kar zmedena. Mnogo mislim nanj. Edina moja
skrb je, da bi se dokončno rešila svoje razvade. Tu
45
in tam me še zgrabi. Ampalc on mi vliva moč. Mi-
slim, da se še nisem tako navadila, da bi se ne mogla
odvaditi. Zlasti zdaj, ko se je vse tako ugodno kon-
čalo. Razmišljam o tem, da bi stopila k L. S. On
sicer ni specialist za te zadeve, vendar bi mogoče
lahko po ovinkih kaj poizvedel... Samo zbrati mo-
ram pogum...«
»Spet sem ga videla. Srce mi je tako poskakovalo
v prsih, kot bi se mi hotelo iztrgati in poleteti k
njemu. V resnici je lep; visok, tako zaprt vase. Zdelo
se mi je, da me je tokrat samo bežno ošinil. To me
moti, navdaja z dvomi. Oh, kako sem negotova!«
»Čakam. Ne vem, ali naj grem jaz k njemu. Danes
sem se celo uro potikala po mestu, pa ga nisem nikjer
videla. Vsa trepečem. Ne vem, kaj naj storim. To je
najhuje, da sem tako nevedna. Ali bom smela tudi
jaz kdaj živeti? Strah me je. Strahopetna sem. Ne
zaslužim, da bi živela. Morebiti stoji prav zdaj na
svojem balkonu in čaka enako kot jaz. Ne vzdržim
več tu. Grem.«
»Nisem šla. Oziroma šla sem in pogledala na nje-
gov balkon. Ni ga bilo tam, gor si nisem upala. Vrnila
sem se domov in legla spat, čeprav je bila ura šele
pet popoldne. Danes pa sva se spet srečala. Komaj
da sva se spogledala. Vse je čisto nesmiselno. (Pripis :
Oh, zakaj, zakaj, zakaj ne pride?)«
»Dobila sem listek. Ampule so na običajnem me-
stu. (Pripis: Ni poti nazaj. In nato naslednji verzi:
»Ljubila bi,
neskončno bi ljubila ;
a kje si Ti,
da bi Ti podarila
brezmejnost vseh naslad?
Ljubila bi,
neskončno bi ljubila,
pa nimam prav nobenih nad.«)
46
Jordan Tomšič
NAPOLEON IN
SREČNI MORILEC
Kriminalna igra brez pretenzij v štirih dejanjih
OSEBE
Napoleon
George Sand
Zapisničarka
Obtoženec
Hamlet
Srečni morilec
Branilec
Predsednik porote
Člani porote
Publika
Cistilka
Razni tipi po potrebi
Dogaja se kjerkoli in kadarkoli
Vsaka podobnost kogarkoli s komerkoli je zgolj slu-
čajna
PRVO DEJANJE
Tipična pisarniška soba. Ob stenah odprte omare s
fascikli, uradnimi listi itd.
Stoli. Tri mize.
Najvišja miza je Napoleonova.
Za drugo mizo, polno zvezkov, listov, knjig, sedi Geor-
ge Sand in piše.
Tretja miza je najmanjša in najmanj opazna, nekje
v kotu. Za njo naj skoraj nepremično zgrbljeno sedi za-
pisničarka, ki je pravzaprav le del inventarja.
Obe ženski sta v mini krilih. Na steni Napoleonova
slika.
Dogajanje ne poteka preveč hitro. Atmosfera oblač-
nega dneva.
Zavesa je že nekaj časa dvignjena, ko stopi očitno
postarani in utrujeni Napoleon na oder. Ni zares jezen,
le naveličan in resigniran.
NAPOLEON: Pri Zevsu! Pol ure... (Vrže banane
na mizo George Sand).
ZAPISNIČARKA: Jutro, šef.
NAPOLEON: Jutro, Ofelija. Pomisli! Pol ure sem
moral stati v vrsti za te plesnive banane! Jaz!
Ves čas so se vrivali ! Da bi jih zlodej !
GEORGE S.: To so banane? Nisi rekel, naj ti dajo
lepe?
NAPOLEON: Nisem, naj gredo!...
(Nekaj zamrmra in nakaže z roko).
GEORGE S.: Pa sem ti rekla! Vedno ti pravim...
NAPOLEON: Ce ti niso všeč, pa pusti!
GEORGE S.: Saj nisem...
NAPOLEON : Sploh pa še nisi moja žena in se nimaš
kaj... Hvala bogu !
GEORGE S.: Samo dobro ti hočem.
NAPOLEON: Dobro ti hočem, dobro ti hočem! Po-
ročila bi se rada z menoj! To je tisti tvoj »samo
dobro ti hočem«! Zanko za vrat! Da bi te hranil,
da bi bila socialno zavarovana! Da bi vlekla po-
kojnino za mano! Lepa ljubezen!
GEORGE S.: Toda sire, jaz sama zaslužim! Saj ven-
dar pišem ! Poglej...
NAPOLEON: Ona sama zasluži! Zakaj se pa hočeš
poročiti? Da bi se sončila v moji slavi? Da bi
imela še vse moje gardiste na razpolago? Kaj pa
jaz? Kaj imam pa jaz od takega zakona?
GEORGE S.: Vi, sire? Oh, poskrbela bi za to, da bi
bili vedno čisti, zlikani, odišavljeni, da bi imeli
nogavice vedno sveže in lepo zakrpane. Da ne bi
hodili okrog brez svojega cesarskega klobuka. Po-
leg tega imam dober nos pri izbiri gospodinjskih
pomočnic...
NAPOLEON: 2e vem, že vem, kmalu bi imel vso
hišo polno starih strašil, da bi me takoj vse mi-
nilo. Zakaj sploh potrebujem ženo? Pomočnico si
znam že sam poiskati! Samski, dobro ohranjen
išče mlado pomočnico. Takoj bi jih imel cel trop.
Poleg tega, madame, sploh niste moj tip.
GEORGE S.: Kako pa veste, sire? Saj me še niste
niti preskusih! Poleg tega pa je treba imeti ženo.
Vsi imajo žene. Sicer bi si utegniH mishti, da...
NAPOLEON: Kaj?
GEORGE S.: Ne vem...
NAPOLEON: Kako: ne vem?
GEORGE S. : Da ste ... impotentni, sire .. Ali pa da
ste ... homo. Saj veste, kaj mislim.
NAPOLEON: Impotenten! Jaz!
GEORGE S.: Ah pa ... homo.
NAPOLEON: Homo! Jaz! Zmagovalec! Marengo,
Austerlitz, Jena, Wagram !
GEORGE S. : Takoj se vam opazi, sire, da ste še sam-
ski in zanemarjeni.
NAPOLEON: Samski! Zanemarjen!... Po čem?
GEORGE S.: Ste hiteli, kaj? Kar priznajte.
NAPOLEON: Res sem. In kaj je v tem slabega? Hi-
tel sem za neko minikrilko, pa ravno ko sem jo
že hotel...
GEORGE S.: Hoteli kaj?
NAPOLEON: Nagovoriti...
GEORGE S. : Ja? Poslušam, sire.
NAPOLEON: Se je priplazil od nekod huligan z dol-
gimi lasmi in kitaro in moja gazelica je urno sko-
47
čila na vespo in že sta mi izginila spred oči. Mala
trapa !
GEORGE S.: Pozna se vam, da ste dali vse od sebe,
sire.
NAPOLEON: Kako?
GEORGE S. : Na tri metre daleč zaudarjate po znoju,
sire. Nate, sire, vzemite ta renomirani spray in se
posprayajte, boste videli, da...
NAPOLEON : Hvala ... hvala ... res lepše diši...
Bom premislil, madame ... Imate radi kaviar, ja-
stoge, pudinge, madame?
GEORGE S.: Zelo! Zelo!
NAPOLEON: Pozabite jih. Na moji skromni vojaški
mizi jih ne boste nikoli našli. Imam prenizko po-
kojnino za tako potrato.
GEORGE S.: Nič hudega, sire! Tudi ob krompirju se
da prepevati.
NAPOLEON: Torej boste vehko prepevali, madame.
GEORGE S.: Ne bo vam žal, sire, boste videli! Sta-
novanjce bo vedno čisto in svetlo, kosilo, večerja
vedno točno ob določeni uri !
NAPOLEON: Točnost, red, disciplina! Kot v kasarni.
Trkanje na vrata, prikaže se glava.
GLAVA: Sire, obtoženec je pred vrati. Naj?
NAPOLEON: Naj!... To jedrnato izražanje mi je ze-
lo všeč. Naj. Naj.
Prikaže se obtoženec.
OBTOŽENEC: Dober dan želim, gospod višji sodnik.
NAPOLEON : Dober dan, dober dan, gospod obtože-
nec. Gospod morilec, če se ne motim? Sedite, pro-
sim.
OBTOŽENEC: Hvala, gospod višji sodnik. Morilec.
To je ... domnevni morilec.
NAPOLEON: Hm ... Za kaj že gre?
OBTOŽENEC: Za umor. Umor svoje slabše polovice,
gospod višji sodnik.
NAPOLEON: Čudno, kakšne dolgočasne, duhamome
primere mi vedno vrivajo. Umore žensk in otrok.
In prostitutk. In starčkov. In gospodinjskih po-
močnic. In tuberkuloznikov. In sifihtikov. Ravno
včeraj sem se ubadal z umorom prostitutke, ki ji
je seksualni eksperimentator prerezal goltanec s
staro zarjavelo žiletko, tako da se ji je povrhu še
prisadilo in nisi vedel, ali je umrla od prereza ali
pa od zastrupitve. Jasno, da ni vseeno. Tako na
smrt sem se dolgočasil, da sem že mislil podati
ostavko. Demisionirati.
(Vstane, se sprehodi).
Torej zanikate? Zanikate svoje gnusno dejanje?
OBTOŽENEC: Nimam kaj zanikati, gospod Napole-
on ...
NAPOLEON: Kako?! Ste me prepoznah?!
OBTOŽENEC: Takoj, ekscelenca?
NAPOLEON: Torej moja slava še ni čisto ugasnila?
Zbledela? Ovenela?
OBTOŽENEC: Ne še. Takoj sem vas spoznal. Po klo-
buku in po tem, da držite prste na prsih v telov-
niku. Tako ste narisani v vseh karikaturah, pa tu-
di v vicih, kjer nastopajo norci.
NAPOLEON: Karikature?! Vid?! Norci?!
OBTOŽENEC: Seveda. V norišnicah je vse polno Ju-
lijev Cezarjev, Jamesov Bondov, Napoleonov in
slednji vsi držijo prste v telovniku.
NAPOLEON: To je cena slave. Pravzaprav laskavo.
Julij Cezar, James Bond in jaz. Napoleon Veliki,
bivši poglavar Ilirskih provinc.
OBTOŽENEC: Zelo laskavo, sire.
NAPOLEON: Hm ... Torej zanikate? Zanikate gnus-
ni zločin?
OBTOŽENEC: Nimam kaj zanikati, sire.
NAPOLEON: Torej priznavate? Nisem pričakoval ta-
ko hitro.
OBTOŽENEC: Ne priznavam, sire!
NAPOLEON: Logično, logično, kdo bi pa priznal?
Priznavajo samo še tisti, ki so takole... saj ra-
zumete?. .. Ali pa ker se hočejo delati važne, ker
hočejo vedno biti nekaj posebnega. Pred kakega
pol leta... je bilo to pred pol leta, chérie?
GEORGE S.: Kaj pa, sire? Kateri primer?
NAPOLEON:
(Nestrpno)
Tisti umor v katedrali !
GEORGE S. : V baru, sire. Umor v baru.
NAPOLEON: V baru, jasno, v baru! Kaj sem pa re-
kel?
OBTOŽENEC: Sire, rekli ste: Umor v katedrali.
NAPOLEON: To da sem rekel? V katedrali?
OBTOŽENEC: Da, tako ste rekli, sire. V katedrali.
NAPOLEON: Nonsens! V katedrali! (Vstane).
Torej zanikate ...
OBTOŽENEC: Nekaj ste začeli pripovedovati, sire,
pa...
NAPOLEON: Jaz? Kaj pa?
GEORGE S. : Res je, sire. Nekaj v zvezi z umorom v
katedrali.
NAPOLEON: V baru! V baru! To je bilo v baru! Kdo
neprestano brblja nekaj o katedrali? V baru! V
baru, chérie, v baru Pri treh nedolžnih prašičkah!
Tam imajo najboljšo šunko.
OBTOŽENEC: In kaj se je zgodilo v tistem baru?
NAPOLEON: Kaj? UbiH so nekega tipa, nekega agen-
ta ali kaj, preiskavo pa kot običajno naprtili meni.
Takoj, na licu mesta ...
ZAPISNICARKA: Na kraju samem, sire.
NAPOLEON: Na kraju samem. Na kraju samem?
ZAPISNICARKA: Berem, sire: ...preiskavo pa kot
običajno naprtili meni. Takoj, na kraju samem...
Nadaljujte, sire. Hvala za pozornost. Stop.
NAPOLEON: Pri Hefajstu! Tako lep izraz, pa ga ne
smeš ... Hvala, Ofelija ... Alors, gospod obtože-
nec, še vedno zakrknjeno, kljub obilnemu dokaz-
nemu gradivu, vztrajate pri svojem ... eee ...
OBTOŽENEC: Sire, pripovedovali ste o umoru v ka-
tedrali, popravljam, v baru.
NAPOLEON: Že vem, že vem! Takoj po umoru, to
je bil gnusen zločin brez primere v sodni praksi,
takoj po umoru, pravim, mi je vsaj deset ljudi
priznalo umor. Kaj sem hotel? Obsodil sem na
vislice kar prvega, to je bil zoprn intelektualec,
ostale pa sem nagnal proč. Potem so se še ves me-
sec pritoževali v pismih bralcev, sodrga častila-
komna! Ljudje, ki so vse svoje dolgočasno življe-
nje prečepeli v temi in ki bi radi čez noč postali
slavni! Sami se pa ne upajo zaviti vratu niti piški!
Gnoj! Pofl! Neinteligentna golazen! Slabiči!
GEORGE S. : Pomirite se, sire. Niso vredni, da se ...
NAPOLEON : Je že v redu, je že v redu.
(Si obriše čelo).
In pomnite, gospod obtoženec: za umor se prigla-
šajo celo taki bedaki, ki ne vedo niti, kdo je bil
umorjen niti kako je bil umorjen! Tako je neka
paralitična starka klobasala, kako je držala žrtev
48
eno uro pod vodo, vse dokler ji le-ta ni zdrknila
mrtva k nogam kot kakšna zabuhla, pomodrela
lutka. Dal sem jo vreči iz dvorane, takoj! Parali-
tično teslo! Zunaj so jo pobrali in odnesli na no-
silih. Kriminal!
OBTOŽENEC: Nekateri ljudje so res pošastni! No-
bene mere ne poznajo. Da bi vsaj prišli: Oprosti-
te, gospod, kaj pa je? Za kaj gre? Umorjen? Ka-
ko? Kdaj? Motiv? Na koga leti sum? Bi jih to res
toliko stalo?
NAPOLEON: Natančno tako. Chérie, kaj ko bi nama
skuhala kavici? Sicer me bo zmoglo.
(Zazeha).
Torej zanikate. Ne morem nič misliti brez kave.
Pa vi, obtoženi?
GEORGE S. : Sire, samo še ta stavek. Eadette... Fa-
dette ... Grem !
(Odide).
OBTOŽENEC: Tudi jaz ne morem nič misliti, sire.
Ne priznati ne tajiti brez kavice. Še bolj bi se mi
pa prilegla steklenička viskija, ampak potem ne bi
bil več za nobeno rabo, ker bi priznal vse in bi še
dodal, tako da bi bilo težko izluščiti zrno. Zapis-
nik bi bil kot blodnja surrealista.
NAPOLEON: To drži.
(Zazeha).
Torej zanikate? Ah, pustimo to za ta čas. Ce bo
prešibka, ji jo vržem nazaj v glavo. Nič ni slab-
šega od vodene kave.
OBTOŽENEC: Pa je, sire!
NAPOLEON: Kaj?
OBTOŽENEC: Vodena ženska.
NAPOLEON: To je res. Nekatere so kot vreče. Hro-
ma vreča. Ce je ženska vreča, hroma vreča, potem
to sploh ni več nobena ženska.
OBTOŽENEC: To sploh ni več človek.
NAPOLEON: To je poleno.
(Zazeha).
Poleno, kubirano poleno. Mar je bila vaša take
sorte?
(Zazeha).
OBTOŽENEC: Bila, sire. Čudaška. Dokler sva se lju-
bila, je bila kot poleno,- potem pa, ko sem se že
začel ohlajati, se je nenadoma razživela. Zal zu
spät für die Gnädige. Prepozno. Ni mogla doha-
jati, sire. Tako čudne ženske še niste videli, sire,
prav nič ne pretiravam.
NAPOLEON: Svet je poln protislovij. Panta rei.
OBTOŽENEC: Dolgo je že ni, Ofelije, s to kavo. Mo-
goče jo praži?
NAPOLEON: Ne, ne, verjetno je v kuhinji naletela
na Marka
OBTOŽENEC: Marka? Kdo je pa spet to?
NAPOLEON: (zehaje).
Ah, to je neki siromašen študent, filozof ali kaj,
ki jo večkrat pričaka v kuhinji in se je usmili.
OBTOŽENEC: Pa to dopuščate, sire?
NAPOLEON: Zakaj pa ne? Potem je vsaj boljše vo-
lje in pisanje ji gre dosti laže od rok. Končno, go-
spod obtoženec, tudi vaša žena ni mogla biti iz
drugačnega testa.
OBTOŽENEC: Vse so enake, sire.
NAPOLEON: Pa je niste zaradi tega...?
(Napraoi znak ob vratu).
OBTOŽENEC: Bog ne daj, sire! Zaradi tega! Samo
pomislite, kako bi se osmešil pred spoštovanim
sodiščem!
NAPOLEON: Upoštevajte to, da bi vas lahko v tem
primeru reših s pomočjo psihiatrične znanosti, go-
spod obtoženec!
OBTOŽENEC: Hvala lepa za tako rešitev, sire! Im-
potentni, alkohohčni paranoik umoril ženo zaradi
ljubosumnosti ! Raje crknem, oprostite izrazu, sire !
NAPOLEON: To bi bilo res pošastno!
(Zazeha in razmišlja).
Premišljam, gospod obtoženi, in bolj kot premiš-
ljam, bolj sem si glede nečesa na jasnem.
OBTOŽENEC: Povejte, prosim, sire.
NAPOLEON: Torej, premišljam in tuhtam: če ste de-
jansko vi spravili s sveta svojo bivšo ženo, potem
ste prav gotovo imeli presneto tehten razlog za to
svoje gnusno, vendar razumljivo dejanje, za ta ko-
rak. Vas je morda zanemarjala? Vam je stregla po
življenju? Je bila morda preveč... zahtevna?
George Sand prihiti s kavo.
GEORGE S.: Oprostita, gospoda! Izvolite, sire... Iz-
volite, obtoženi...
NAPOLEON: Hvala, madame.
OBTOŽENEC: Tisočera hvala, milady.
GEORGE S. : Sta dolgo čakala?
NAPOLEON: Kdo je pa bil, madame?
GEORGE S.:
(Si hitro uredi lase in obleko):
Mlekar je bil.
NAPOLEON: A! To je tisti visoki plavolasec, ravno
pravšnji za mojo gardo. Kava... kava ni sladka,
madame.
OBTOŽENI: Kava res ni pretirano sladka, če dovoli-
te gledati podarjenemu konju zobe, sladka milady.
GEORGE S.: Oh, kako mi je žal! Tisočkrat pardon!
Takoj, takoj ! Kako sem ...
(Odhiti).
NAPOLEON: Torej... kje sva ostala?
OBTOŽENEC: Da sem imel prav gotovo več kot
tehtne razloge za svoje gnusno dejanje, za svoj
krvavi zločin, sire.
NAPOLEON: Mislil sem, da je bila zastrupljena, go-
spod.
OBTOŽENEC: Kaj niste prebrali zapisnika, sire?
NAPOLEON: Ne, gospod. Načelno jih ne berem, ker
so tako kriminalno napisani. Nobenega čuta za
našo lepo slovenščino. Kot bi ga bil pisal kak
funkcionar. Torej le.zastrupljena? S čim?
OBTOŽENEC: Verjetno z arzenikom, sire.
NAPOLEON: Kako to, mar ne veste, s čim ste ji za-
vdah?
OBTOŽENEC: Sire, govorite, kot da bi jo bil jaz za-
strupil!
NAPOLEON: Oprostite, gospod.
(Zazeha).
Torej še dalje zakrknjeno tajite. Tako je prav.
Kaže, da je šla na Kubo, k Fidelu, po sladkor.
OBTOŽENEC: Mogoče pa je električar.
NAPOLEON: Električar? Ne bi rekel. Ta je že bil.
Včeraj.
(Prihiti George Sand).
GEORGE S. : Oprostita. Nujna zadeva je bila.
OBTOŽENEC: Kje je sladkor?
GEORGE S.: Kakšen sladkor?
NAPOLEON: Kdo pa je bil?
GEORGE S.: Kdo? Soseda.
(Si urejuje lase in obleko).
Tista ljubka drsalka, Ofelijica.
(Sede k mizi in se zatopi v delo).
49
NAPOLEON: Zakaj pa ne? Saj ne misli roditi!
GEORGE S.: Kdo ne misli roditi?
OBTOŽENEC: Sosedova pàpiga. Ali papiga, da zveni
bolj idiotsko.
GEORGE S. : Spet en abstrakten vic. Za močnejše živ-
ce.
NAPOLEON: Torej... kje smo že ostali? Zapisničar-
ka, prosim, preberite.
ZAPISNICARKA: Spet en abstrakten vic. Za močnej-
še živce. Stop.
NAPOLEON: No, saj ni važno. Sem vam že pravil,
kako sem jih prelisičil pri Jeni?
OBTOŽENEC: Že, sire.
NAPOLEON
začudeno in razočarano molči.
GEORGE S.: Kako zveni lepše: preučiti aH proučiti?
ZAPISNICARKA: Dovolite. V rabi je oboje. Stop.
GEORGE S.: Hvala. Stop.
ZAPISNICARKA: Ni za kaj. Stop.
NAPOLEON: Utrujen sem. Stop.
GEORGE S.: Sire! Vzemite ta osvežilni spray. Stop.
Po obrazu, po obrazu. Stop.
(Napoleon se prši).
NAPOLEON: Krasno, kot prerojen sem. Stop.
GEORGE S.: Me zelo veseli, sire. Stop. Obtoženi, po-
skusite tudi vi! Gotovo vam je zelo hudo brez
žene. Nihče ne skrbi za vas. Smilite se mi. Stop.
OBTOŽENEC
(Se prši):
Ponižna hvala, madame. Tako ljubko pozorni zna-
te biti na vse. Oh, da bi bila taka moja rajnka ...
Stop.
GEORGE S.: Oh, hočete, da vas jaz malce? Ubožček
moj...
(Ga poprši).
OBTOŽENEC: Oh, madame, če je v nebesih pol tako
lepo...
GEORGE S.: Oh, kako ste ljubeznivi, laskavček moj.
NAPOLEON: Že vidim, da ... Utrujen sem.
(Zazeha).
Koliko časa naj počivam v sosedni sobi?
GEORGE S.: Kakšno uro. Party, sladki moj Party,
Polionkec...
OBTOŽENEC: Pol ure, sire! Ce ste tako velikodušni!
NAPOLEON: Gospod obtoženec, prepričan sem, da
bi vi storili isto zame. Poznam ljudi in vem, da
se ne motim.
OBTOŽENEC: Prav nič se ne motite v meni, sire!
ZAPISNICARKA: Želim vam, sire, mimo, sladko spa-
nje ...
GEORGE S. : Na vzmetnici...
OBTOŽENEC: Jogi jogi jogi...
NAPOLEON: Zelo ste ljubeznivi. Ne vem, kako naj
se vam oddolžim. Pazite, gospod, da bo vzela ta-
bleto.
GEORGE S.: Sem jo že, sire! Vsakih nekaj ur vza-
mem tableto. Noč, Party.
(Se pozdravijo. Zapisničarka ostane).
OBTOŽENEC: Ljuba moja! Chérie! Golobica ...
GEORGE S.: Dragee! Ljubi! Mucek!
(Se žareče objameta. Napoleon se še poslednjič pri-
kloni in odide.)
ZAVESA
DRUGO DEJANJE
NAPOLEON: Cigareta bi se prilegla.
ZAPISNICARKA: Sire!
NAPOLEON: Vem, vem, golobička. To sem rekel kar
tako.
GEORGE S. : Potem pa žvečilni gumi?
OBTOŽENEC: Izvohta žvečilni gumi kaugumi, jaz,
če dovolite ...
(Si prižge cigareto.)
NAPOLEON : Hvala, hvala.
GEORGE S.: Hvala tisočkrat! Zelo ste ...
OBTOŽENEC: Malenkost, madame.
NAPOLEON: Dobro. Torej... Zapisničarka! Prebe-
rite zapisnik ! Da vidimo ...
ZAPISNICARKA: Berem: Hvala, hvala. Hvala tisoč-
krat! Zelo ste ... Malenkost, madame. Stop.
NAPOLEON: Hvala, Ofelijica. Torej vi, gospod ob-
toženec, še vedno zanikate, da ste umorili svojo
ženo, gospo Frigildo?
OBTOŽENEC: Ne vem, kaj naj rečem, sire ...
NAPOLEON: Gotovo ste imeli najtehtnejše razloge
za ta gnusni umor.
OBTOŽENEC: Natančno tako, sire. Več kot tehtne.
NAPOLEON: Ce rečete: Natančno tako, sire, potem
s tem tudi eo ipso de facto priznavate umor. V
tem primeru je moja dolžnost, da vas opozorim
na to, da vas ni nihče k temu dejanju prisilil. Mar
ni tako, chérie?
GEORGE S. : Natančno tako, sire.
OBTOŽENEC: Nisem priznal, sire! Samo rekel sem,
da sem imel tehtne razloge. Kot jih pač ima vsak-
do.
NAPOLEON: Dobro. Prav, razumemo. Pripovedujte,
gospod.
OBTOŽENEC: Samo en primer, sire. S sosedi smo se
domenili za party, v kateri bi se zakonski pari
pomešali, zamenjali, tako da bi jaz na primer do-
bil v posteljo sosedovo ženo, brhko, živahno bom-
bo, sosed pa mojo Klotildico ...
GEORGE S.: Kot je v modi v Ameriki?! To mora biti
exciting !
NAPOLEON: Nadaljujte, prosim.
OBTOŽENEC: In moja gos, sire?
NAPOLEON: Kaj? Kakšna gos?
OBTOŽENEC: Moja žena! Ni hotela! Trma! Vsem
nam je pokvarila party!
GEORGE S.: Pošastno!
NAPOLEON: Nadaljujte, gospod.
OBTOŽENEC: Da ni njen tip, da je predebel, da ona
ni taka izprijenka !
GEORGE S.: Nesramnica!
NAPOLEON: Nadaljujte, nadaljujte.
OBTOŽENEC: Da se ji gabijo take svinjarije!
GEORGE S.: Frigidna pokveka! Frigidka!
NAPOLEON: Frigilda.
OBTOŽENEC: Klotilda ji je bilo ime, sire.
GEORGE S.: Pokvarjena, histerična, introvertirana
intelektualka! Bolno, nevrotično, nesproščeno bit-
je! Zaradi zanemarjene, hladne mladosti. Zakaj
je niste zaprli v norišnico?
OBTOŽENEC: Vse sva poskusila. Bila sva pri vseh
najboljših psihiatrih. Vsi so trdih eno in istO: za-
voženo, prepozno, konservativna vzgoja, srednje-
veško mračnjaštvo v spolnih zadevah. Da ne bo
nikdar več drugačna. Nikdar več normalna. Mo-
50
goce bi jo pozdravili, z leti, a dotlej bi bila že sta-
ra babica in bi bil ves porabljen denar brez haska.
GEORGE S.: Grozno, kaj vse ste morali prestati ob
njej! Jaz bi znorela!
NAPOLEON: Torej vam ni preostalo nič drugega ra-
zen strupa. Arzenika, gospod.
OBTOŽENEC: Kaj bi pa vi storili, sire?
GEORGE S.: Ste jo res zastrupiU? Prav ji je, goski!
OBTOŽENEC: Kdo pravi, da sem jo jaz zastrupil?
Jaz samo ugotavljam dejstva.
(V sobo vdere nekdo.)
NEKDO: Žvečilni gumi! Žvečilni gumi!
NAPOLEON: Kdo ste vi?
NEKDO: Kaj me ne poznate, sire? Jaz sem Hamlet,
kraljevič danski. Koliko vam ga smem dati? To je
žvečilni gumi z blagodejnim akcesornim delova-
njem, sire. Zadnji krik mode! Ne bo vam žal!
GEORGE S.: S kakšnim učinkom? Akcesornim?
HAMLET : Kupite ! Kupite ! Ima priznan kontracepcij-
ski učinek! To je gumi pilula! Dviguje potenco,
hkrati pa preprečuje začeće, to je preprečuje oplo-
ditev! Kupiti kontracepcijski žvečilni gumi ali ne
kupiti ga, to ni več vprašanje! Celo cerkev je za-
mižala na eno oko, sire, tako je slasten! Izvolite,
pokusite ga ! Lahko ga jeste in žvečite v neomeje-
nih količinah!
(Jim ga ponudi, vsi trije si ga vtaknejo v usta in ga
zamaknjeno žvečijo.)
GEORGE S.: Perfekten! Dajte mi še enega! Ne, kar
celo škatlo!
NAPOLEON: Res ni slab.
OBTOŽENEC: Dajte ga tudi meni škatlo. Tako...
hvala.
HAMLET: Ne bo vam žal, zagotavljam vam. Vojne
sploh ne bodo več potrebne, sire. Glavne bitke se
bodo poslej vodile v postelji.
NAPOLEON: Zmagal pa bo tisti, ki bo požrl več te-
ga vašega gumija.
OBTOŽENEC: Kar je lov v naravi, to je danes kon-
tracepcija pri človeku. Treba je paziti, da se kaka
živalska pasma ne razpase preveč.
ZAPISNIČARKA: Sire, smem tudi jaz?
NAPOLEON: Izvoli, Ofelijica, tudi ti si človek.
ZAPISNIČARKA: Hvala, sire.
(Kupi tudi sama.)
HAMLET: Ponižna hvala, sire. Vaš služabnik.
Odide.
NAPOLEON: Kje smo ostali? Zanikate torej, kajne?
GEORGE S.: Kaj pa, če jo je zastrupil užaljeni sosed?
NAPOLEON: Koga?
OBTOŽENEC: Mojo bivšo ženo, sire. Ne, madame,
sosed je ni mogel zastrupiti, ker se je zaradi take
blamaže odselil.
NAPOLEON: Kaj pa, če gre za samomor? To je zelo
v modi dandanes.
OBTOŽENEC: Dvomim, sire.
GEORGE S.: Jaz pa trdim, gospoda, da si je sama
vzela življenje, ko je uvidela, kakšna pokvečena,
frigidna maklatura je!
OBTOŽENEC: Ne, ne, izključeno, ker nismo našli no-
benega poslovilnega pisma.
NAPOLEON: To je res. Vsak normalen samomori-
lec pismeno pojasni, zakaj se je odločil za ta uso-
depolni korak brez vrnitve.
GEORGE S.: Mogoče je pozabila! Nevrotiki imajo
običajno blazno slab spomin.
NAPOLEON: Res ne vem, kaj naj storim. Ne vidim,
kdo bi jo bil lahko umoril, če je vi niste; sosed je
ni, sama se ni. Koliko pa vam je navrgla dediščina
po njej, gospod obtoženec?
OBTOŽENEC : Ja, pa bo kakih sto milijončkov.
GEORGE S.: Sto milijončkov! To se pa že splača!
NAPOLEON: Sto milijonov! Presneto zapeljivo! Če-
stitam, čestitam, gospod. Kaj pa boste z njimi?
Boste odprii lokal? Obrt?
OBTOŽENEC: Se še nisem definitivno odločil. Ta
proces mi jemlje precej dragocenega časa.
NAPOLEON: Ne smete nam zameriti, ne gre druga-
če. Pa tudi sami ste krivi, ko ste zagnali tak hrup,
da je prišlo vse v časopise. Zdaj bodo vse ženske
norele za vami, gospod.
OBTOŽENEC: Upam, upam, sire. Skrbi pa me moj
advokat. Ko sem mu rekel, da sem nedolžen kot
jagnje, mu je udarila vsa kri v glavo in sploh ni
hotel več spregovoriti z menoj. Čuden tip. Kar
oditi je hotel. Pa pojdite, sem mu rekel. Moral
sem mu zvišati honorar. Na vsak način zahteva
od mene, naj priznam ta gnusni zločin. Takega
čudaka še nisem videl, sire.
NAPOLEON: Ta človek vas utegne še spraviti na
električni stolček. Pazite se!
OBTOŽENEC: Ta češpovec si je že pripravil ganljiv
govor, s kateril bi omečil srca porotnikov.
NAPOLEON: Tako, da bi vas obsodih samo na pet-
deset let prisilnega dela namesto na devetindevet-
deset!
GEORGE S.: Gotovo eden od tistih advokatov mo-
dernistov! Bom že jaz govorila z njim in naj me
Alah, če ga ne spravim k pameti !
NAPOLEON: Tako bo najbolje, gospod obtoženec.
OBTOŽENEC: Razumem, sire. Dostikrat je ženska
ritka zgovornejša od pametne besede.
NAPOLEON: Khm ... Imate kakšne sovražnike? Mo-
goče pa je hotel kdo namerno vreči sum na vas,
da bi se vam maščeval? Za zapeljano ženo ali kaj
takega? Ah pa kakšna deklica, ki se je niste usmi-
ИИ?
OBTOŽENEC: Nobenih sovražnikov nimam. Nobe-
nih žena nisem zapeljeval. UsmiHm se pa vsake,
da le ni čez sedemdeset, sire.
NAPOLEON
(Vstane, se sprehodi):
Zelo žal mi je, gospod, toda slabo kaže. Prst, ka-
zalec jasno kaže na vas. Ne vem, kaj storiti.
GEORGE S.: Sire! Kaj pravite?! Vsakomur je jasno,
da je obtoženi nedolžen kot pravkar rojena ovči-
ca! Poleg tega je prestar za ječo in premlad za na
električni stol ! Sire !
NAPOLEON: Vem, vem, madame. A kaj poreče po-
rota?
GEORGE S.: Porota! Razženite jo!
NAPOLEON: Zaradi njega?
OBTOŽENEC: Nonsens! Porota naj kar bo.
NAPOLEON: Ne vidim, gospod, kako bi lahko ječa
delovala vzgojno na vas. Starega konja ne naučiš
cirkuških umetnij.
OBTOŽENEC: Tega nisem pričakoval, sire. Da mi
boste rekli star konj.
GEORGE S.: Res je, sire!
NAPOLEON: Za konja bi bili vi že več kot starček.
Koliko pa živi povprečen konj?
51
OBTOŽENEC: Kakih dvajset let?
NAPOLEON: Torej zahvalite boga, da niste konj.
OBTOŽENEC: Vem, vem. Puščica kaže name in to
je že dovolj, da se norčujete iz mene.
GEORGE S.: Res je, sire! Ampak to tudi zaslužite,
gospod! Se s prstom ne trenete, da bi odstranili
sum s sebe!
OBTOŽENEC: Ko si enkrat v močvirju, madame,
manj ko brcaš, dalj časa se obdržiš na površju.
NAPOLEON: To je čista resnica. Globoka in modra
metafora. Skoda bi vas bilo, ko ste tako nadar-
jeni.
GEORGE S. : In bogati in simpatični in ljubki in ...
ci d ci...
OBTOŽENEC: Preveč sta dobra z menoj.
GEORGE S.: Kaj pa, če je vaša žena vzela arzenik
po pomoti, misleč, da gre za renomirano odvajal-
no sredstvo?
NAPOLEON: Da, da! Kaj pa, če ...
OBTOŽENEC: Izključeno, gospoda. V njeni omarici
ni bilo nobenega arzenika. Poleg tega pa je zdra-
vila poznala odlično, kot pač vse histerične žen-
ske, ki venomer bolehajo in ni uda, v katerem jih
ne bi prav pošastno trgalo.
NAPOLEON: Vas lahko reši samo še Perry Mason.
OBTOŽENEC: Ni ugriznil. Preveč smrdi, je rekel.
NAPOLEON
(Vstane, se sprehodi):
Smrdi, smrdi. In še kako!
GEORGE S.: A da bi mu uničili kariero zaradi ene
ženske, sire! To bi bilo ... nečloveško. Nehumano.
Ko lahko še tohko da človeštvu! Tak um, tak
šarm, taka izobrazba !
NAPOLEON: Res je, res je... če pomislim, koliko
jih pade v eni sami bitki... In nikogar ne kaznu-
jejo ... Toliko mladih, zdravih, življenja polnih,
veselih, prekipevajočih mož, junakov!
(Sede in si obupano objame glavo.)
S pesmijo na ustih! Za vero, dom, cesarja! Na
tisoče, na desettisoče ...
GEORGE S.: Sire ... Sire ... pomirite se!
NAPOLEON: Saj ni nič, saj ni nič ... .
GEORGE S.: In mi izgubljamo čas zaradi bolne, ču-
daške, histerične babnice!
NAPOLEON: Sem vam že pripovedoval, kako je bilo
pri Austerlitzu?
OBTOŽENEC: Že, sire. Bili ste sijajni! Največji voj-
skovodja vseh časov!
NAPOLEON: Mislite resno?
GEORGE S.: Resno, sire! BiH ste kot meteor! Nihče
si ni še nikoli tako hitro ustvaril tako vehkega
cesarstva!
NAPOLEON: Uspehi so me uničih.
OBTOŽENEC: Rusija, sire, zima, neskončnost, ruska
zaostalost.
NAPOLEON: Ruska zaostalost?
OBTOŽENEC: Namesto da bi mužiki tlačani poma-
gah vam kot rešitelju, so pomagali svojim krvni-
kom, krvosesom.
NAPOLEON: Na to nisem niti pomislil. Mogoče bi
potem sploh ne bilo oktobrske revolucije.
OBTOŽENEC: Nič ni hujšega, kot če hočeš koga
dvigniti na noge.
GEORGE S.: Cista resnica.
(Trkanje.)
Naprej !
(Vstopi Hamlet, bled, izpit, utrujen. Brez pozdraoa. Se-
de na stol na sredi odra. Razmišlja, strmeč v tla. Od-
pre usta in čez čas reče):
HAMLET: Biti ali ne biti, to je zdaj vprašanje.
fSe malo razmišlja, vstane, se prikloni in odide).
OBTOŽENEC: Čudaško, sire, če ne zamerite.
NAPOLEON: To je naš Hamlet, sire. Pa ni prav nič
nevaren. Večkrat takole pride, izreče svojo glo-
boko dilemo in mirno odide.
GEORGE S. : Simpatičen in lep mladenič, žal pa prav
pošastno impotenten. In v postelji je ravno tak,
kot sta ga pravkar videla, gospoda. Pride, se sleče,
zleze pod odejo, razmišlja, izreče: občevati ali ne
občevati, spet premisli, vstane, se obleče in izgine.
Baje je že neka Ofelija napravila samomor po ta-
kem travmatičnem doživljaju.
OBTOŽENEC: Težek tip. Sit sem ga že do gria in
čez ušesa. Neprestano se ti mota pod nogami. V
šoli smo ga morali znati skoraj na pamet. V dra-
mi sem ga videl že stokrat. In na platnu petdeset-
krat. Na ekranu samo desetkrat, hvala bogu. Ne
vem, kaj vidijo na tem cepcu.
NAPOLEON : Jaz sem se že privadil nanj. Končno ni
sam kriv, če pomislimo. Takega so ga pač rodili.
OBTOŽENEC: Kritiki dobivajo ob njem orgazem!
Rad bi vedel, zakaj !
GEORGE S.: Takrat še niso poznali psihoanalize in
klorpromazina...
NAPOLEON: In benifena. Da ne omenjamo ostrig,
mlečnega riža, kuhane repe in podobnih snovi, ki
v postelji delajo čudeže.
OBTOŽENEC, ki se prav zares razburi:
Tils tipi iz boljših familij mi gredo blazno na je-
tra! ki se, hudič! nimajo kam dati in se utapljajo
v alkoholu in filozofiji! Biti ali ne biti! Piti ali ne
piti ! Ste že kdaj videli, sire, da bi kmetič, delavec,
perica mlatili prazno slamo kot takile tiči?! Se-
veda ne! nimajo časa! ne utegnejo! Imajo dovolj
drugega, pametnejšega dela! Capin! Gobec mu
razbijem!
NAPOLEON: Pomirite se, prosim, gospod ...
OBTOŽENEC: Ce samo pomislim, da se takile tipi
klatijo po svetu, medtem ko druge, normalne, uni-
čujemo s kontracepcijo!
NAPOLEON: Pomirite se, obljubljam vam ... Zapis-
ničarka, zaklenite vrata, prosim.
(Zapisničarka gre hitro k vratom in jih zaklene.)
OBTOŽENEC: Tako me je razdražil, da moram
prav ... Bi lahko dobil kozarec vode?
GEORGE S. : Takoj.
(Mu brž prinese. Obtoženec vzame iz žepa pomirjeval-
no tableto in jo s tresočimi se rokami da v usta.)
OBTOŽENEC: Hvala ... Presneti capin!... Nikar ne
mislite, da lahko počnete z menoj, kar se vam
zljubi. Tudi jaz imam zveze! Stric moje žene je
veleposlanik pri nekem eskimskem plemenu!
NAPOLEON: Prav, prav, gospod obtoženec. Opravi-
čujem se vam v imenu visokega sodišča. Prav
imate, k vragu z njegovo histerično plemenito bo-
lečino! Tudi jaz nisem nikoli trpel takih mečka-
čev.
OBTOŽENEC: Nadaljujmo s procesom, sire.
NAPOLEON: Prav. Gospod obtoženec, prometni
znak kaže na vas. Vi ste edini, ki je imel korist
od gnusnega zločina. Ne bo vam lahko dokazati.
52
da ste nedolžni kot pravkar povrženo zagnje. Me-
ni je zelo žal, gospod.
OBTOŽENEC: Nikar, sire. Vi opravljate samo svojo
sveto dolžnost. Kdo drugi bi me že zdavnaj zašil.
Nekaterim je edina skrb čimprej zašiti obtoženca,
pa če je kriv ali ne.
NAPOLEON: So pač plačani po učinku. Toliko in
toliko obsodb je pač norma. Kdor je ne doseže,
se mu pač utrga pri plači. Tudi to je neke vrste
kontracepcija. Razumeti morate, gospod, saj bo
kmalu na zemlji ljudi kot žuželk! Kot kobilic. Kot
listja in trave.
OBTOŽENEC: Razumem, razumem, sire.
NAPOLEON: Najbolje je razkriti celo zaroto proti
državi, celo mrežo, in plan je takoj izpolnjen in
presežen.
OBTOŽENEC: To je res idealno, sire.
NAPOLEON: Vas se mi zdi škoda, gospod. Da bi
na tako neumen način, zgolj zato, ker slučajno ni-
mate alibija... Poleg tega bi vaša bivša žena slej
ko prej sama umrla, od bolezni ali starosti. Poleg
tega pa je bila bolehna in abnormalna. Ne vem,
kaj naj storim.
GEORGE S.: Se malo pretuhtajte, gospod, mogoče
pa boste kaj našli!
NAPOLEON: Seveda, potrudite se malce! Vam kot
da je vseeno!.. .Dragica, chérie, prinesi no ka-
vice, morda bomo potem našli kakšno bilko.
GEORGE S. : Dobra ideja. Takoj grem, sire.
(Odide).
OBTOŽENEC: Sire, zdaj, ko sva sama, vam lahko
privatno priznam: jaz sem jo umoril, sire, jaz sem
izvršil to podlo dejanje.
NAPOLEON: Ma foi! Vi! Ampak zakaj? Zakaj, go-
spod obtoženec?
OBTOŽENEC: Ker so se že vsi norčevaH iz mene,
sire! Ko sem šel po cesti, so se vsi suvali s ko-
molci: poglej, to je on, tisti, ki ima frigidno ženo!
Nikamor naju niso več povabili! Na nobene orgi-
je, na nobene party, nikamor! Onemogočila me
je, osmešila! Vsa vrata so mi bila zaprta, zaloput-
njena pred nosom! Postal sem plen zlobnih go-
voric in namigovanj! V službi so se mi rogali,
vsako napredovanje so mi onemogočili! Celo pla-
čo so mi znižali!
NAPOLEON: Pošastno! Kaj vse ste morali požreti!
In ona?
OBTOŽENEC: Ona nič! Vzvišena, sire!
NAPOLEON: Čudno.
OBTOŽENEC: Kaj mi je preostalo drugega kot...
(Znak okrog vratu).
NAPOLEON : Siromak. Ampak ... niste mogli kako
drugače... se pogovoriti z njo po človeško, ji
ponovno raziskati erogene cone; zahtevati ločitev?
OBTOŽENEC: Nič, nič, sire! Nič ni pomagalo! Vse
bob ob steno! Kolikokrat sem klečal pred njo, jo-
kal, prosil, se plazil, rotil !
NAPOLEON: In ona?
OBTOŽENEC: Ona nič! Taka sem in amen!
NAPOLEON: Pošastno! Vendar ... kako lahko doka-
žete, da ste jo res vi umorih? Da niste ravno tak
slabič, ki hlepi iz anonimnosti kot drugi?! Ki se
hoče okititi s tujim perjem?! Človek, ki si ne
upa zaviti vratu niti skromnemu piščančku?!
OBTOŽENEC: Kako naj dokažem? Sire, kako?
NAPOLEON: Eh... gospod obtoženec... ne vem,
če naj...
OBTOŽENEC: Naj, sire! Naj, prosim!
NAPOLEON: Povem vam majhno zgodbico, brez
kakršnekoli zveze. Za rekreacijo. Nekoč je živel
človek, ki je umoril svojo ženo in jo razrezal na
sto koscev: Ker pa je bil zvit in eo ipso tudi
bogat, je dal svojemu prijatelju Omarju ben Alefu
ben Arefu ben Sulejmanu abdel Sarifu ben Tufiku
ben Allahu ben Mohamedu ben Abdulahu ibn Fa-
tahu Mohiedinu y Coloni de Rostredu i Guajalpi
deset cekinov, da je ta pričal pred kadijem, da
sta bila ves čas skupaj in da potemtakem ome-
njeni nikakor ni mogel storiti gnusnega dejanja.
To je vse. To je seveda kaznivo.
OBTOŽENEC: Lahko podkupim poroto, sire.
NAPOLEON: Nesramnost, to je kaznivo. Imate de-
vize?
OBTOŽENEC: Imam devize, sire.
NAPOLEON: Marke?
OBTOŽENEC: Marke, sire.
NAPOLEON: To je proti predpisom, gospod, opozar-
jam vas.
OBTOŽENEC: Oprijemanje za rešilno bilko ne more
biti proti predpisom, ker je popolnoma naravno
in samo po sebi razumljivo. Logično. Kar pa je
naravno, eo ipso ne more biti contra mores, id
est, sire, ne more biti nemoralno.
NAPOLEON: Škoda, da vas še nisem poznal, ko sem
sestavljal svoj zakonik, brez dvoma bi bil potem
še kvalitetnejši in jasnejši. Gospod, poleg tega
pa vam svetujem, da si ne jemljete branilca, ker
ste tako nadarjeni za logično sklepanje. Porota
bi bila vsa paf, gospod, in bi bila do poslednjega
na vaši strani.
OBTOŽENEC: Ne najdem besed, sire, da bi se vam
zahvahl. To je moj najlepši dan, ki ga ne bom
nikoh več pozabil, sire. Prav nič se ne čudim va-
šim gardistom, da padajo za vas s pesmijo na
ustih, goreč od navdušenja.
NAPOLEON: Hvala, hvala, gospod, cenjeni gospod
obtoženec, čedalje bolj ste mi všeč, častna beseda.
Prava tragedija, da se je sum tako krepko pri-
lepil prav na vas, gospod. Meni je zares žal.
OBTOŽENEC: Kaj bi tisto, sire ...
(Pribiti George Sandova in jima brž ponudi kavo.)
GEORGE S.: Sta dolgo čakala? Ubožčka! Uboga go-
lobčka, mucka, metuljčka ...
NAPOLEON: So bili spet tisti...
GEODGE S.: Prav oni!
(Si poravna obleko in lase. Vsa žari.)
Vseh deset! Sami mladi kebrčki! Tako sladki...
(Se zastrmi.)
Pravi gardisti ! Moji mali sladki gardistki...
OBTOŽENEC: Kava ni sladka.
NAPOLEON: Kava je mrzla.
GEORGE S.: Oh, quel malheur! Kako mi je žal! Naj?
NAPOLEON: Ni treba, chérie. Imamo pomembnejše
... probleme ... Gos! Ne segaj si z rokami v lase!
Veš, kako me to draži in vznemirja!
GEORGE S.: Oh, moj papagajček! Prav to sem ho-
tela! Imam tudi roza hlačke, mc, mc.
OBTOŽENEC: Taka mladina! Gardisti!
NAPOLEON: Khm ... torej...
OBTOŽENEC (zazeha) : Uaaaaa ... zaspan sem, sire,
če dovolite. Naj?
53
NAPOLEON: Izvolite v sobo, gospod, in srečen po-
čitek.
GEORGE S.: Moj papagajček, moj Ponček Poleon-
ček, moj Party, mucek ...
NAPOLEON: Chérie! Geogeo!
CSe strastno objameta.) (Obtoženec zehaje odide.)
ZAVESA
TRETJE DEJANJE
HAMLET: Psihomat, psihomat!
(Ponuja neki spray).
OBTOŽENEC: Pet bistvenih prednosti!
NAPOLEON: V njem je nekaj več!
GEORGE S.: Pravi možje uporabljajo psihomat!
ZAPISNIČARKA: Sire, naj to vnesem v zapisnik?
NAPOLEON: Logično, Ofelijica.
HAMLET: Psihomat, psihomat!
OBTOŽENEC: Cemu služi to, ti prikazen?
HAMLET: Psihomat, psihomat!
NAPOLEON: Za kaj se to rabi, gospod?
HAMLET: Psihomat, psihomat!
NAPOLEON: Pospremite gospoda ven, lepo prosim.
HAMLET: Psihomat! Psihomat! Psihomat!
OBTOŽENEC: Psihomat аИ Nepsihomat!
(Vrže Hamleta iz sobe).
NAPOLEON: To je zdaj vprašanje.
GEORGE S.: Zakaj, sire? Tako ljubek je bil.
NAPOLEON
(zazeha):
Delo nas kliče, madame. Hmja... kje smo že ...
Ofelijica?
ZAPISNIČARKA: Zakaj, sire? Tako ljubek je bil.
Stop.
NAPOLEON : Hvala.
OBTOŽENEC: Stop.
GEORGE S. : Stop, tri bistvene prednosti za vaše delo.
NAPOLEON: Torej...
OBTOŽENEC: Vse puščice so usmerjene vame. Samo
čudež me še lahko reši.
GEORGE S.: Upam, da še niste opustili vsakega
upa?
OBTOŽENEC: Nikakor ne, madame. Narobe, v večji
kaši sem, lažjega se počutim.
NAPOLEON: Razumem, razumem, gospod obtože-
nec. To je običajna reakcija. Dovolite, da vam
zastavim vprašanje iz strategije in taktike.
OBTOŽENEC: Prosim, sire.
NAPOLEON: Imate na primer deset tisoč mož, so-
vražnik prav tako deset...
(Trkanje).
Naprej !
HAMLET: Sire ...
NAPOLEON: Vi?
OBTOŽENEC : Sire ali nesire.
HAMLET: Sire ...
NAPOLEON: To je zdaj vprašanje.
HAMLET: Sire ali nesire, dovohte, da vam sporočim,
da je zunaj zbrana nepregledna množica ali ne-
množica, to je zdaj vprašanje.
NAPOLEON: In kaj hoče ali noče ta nepregledna
množica, gospod Hamlet ali Nehamlet?
GEORGE S.: Oh, nehajte, sire! Gotovo je kaj teht-
nega! Usodnega!
NAPOLEON: Torej nadaljujte, mladi bog.
HAMLET: Zunaj vse mrgoli, sire! Vse vre! Kot kakš-
na revolucija, sire!
NAPOLEON: In kaj hočejo? Kaj jih tare?
HAMLET: Sire! Nepregledna množica žolčno zatrju-
je, da je ona izvršila gnusni zločin!
NAPOLEON: Ze spet! Kaj sem vam pravil?
OBTOŽENEC: To je navadna lumparija, sire!
HAMLET: Sire! Policijski inšpektor Jagoda ...
OBTOŽENEC: Borovnica.
GEORGE S.: Marelica.
NAPOLEON: Sipek! Nadaljujte! Kaj je s tem go-
spodom?
HAMLET: Gospod inšpektor Brusnica ...
OBTOŽENEC: Kamihca.
NAPOLEON: Mir! Tu gre za biti ah ne biti! Nada-
ljujte!
HAMLET: Pohcijski inšpektor... jih slišite, kako tu-
lijo in razbijajo, sire? Podivjali so! Sušljajo, sire,
da je vse korumpirano in da se vse uredi po
zvezah!
(Se sliši vpitje in trušč).
Slišite? Shšite?
NAPOLEON: Shšimo, slišimo. In kaj hoče inšpektor
Kopriva?
HAMLET: Inšpektor Trnuljčica zahteva, ponižno, da
vaša ekscelenca nujno, pod urgenco ena a, ukrene
nekaj konkretnega in podvzame ustrezne korake
v zvezi s pomiritvijo razjarjene drhali, ki bi rada
izbruhnila ven iz črne anonimnosti !
NAPOLEON: Hvala, gospod Hamlet.
OBTOŽENEC: V lepi kaši smo, sire.
NAPOLEON: Ne vidim izhoda, gospoda. Umorjena
je bila ena sama oseba, a zunaj je tisoč razjarje-
nih ljudi, ki bi dah roko v ogenj, da so prav oni
sami lastnoročno storiU gnusno dejanje. Ce jim
ne ugodimo, gospoda, nam zna ta sodrga zunaj
razbiti avtomobile in zažgati visoko sodišče. Go-
spoda, iz te kaše ne vidim rešitve.
(Napoleon sede in si z rokami objame glavo).
GEORGE S.: Razženimo jih s pohcijo na konjih! Z
gasilci! Z bombami! Skandal!
OBTOŽENEC: Ženske! Samo še bolj bi jih razdra-
žih, madame! Ko si nekdo vtepe v glavo, da je
morilec, potem je konec, ne dopoveš mu, da se
moti, pa če se postaviš na glavo ali pa na prst!
Lumparija!
NAPOLEON: Ne vidim izhoda. In tega ste vi krivi,
obtoženi !
OBTOŽENEC: Sire! Kdo je pa vedel, da ...
NAPOLEON: Ze v redu, že v redu. A to, da ste vi
pravi morilec, to si kar lepo izbijte iz glave, go-
spod.
GEORGE S. : Žrtvovati se morate, gospod obtoženec.
Odpovedati se morate umoru.
HAMLET: Odpovedati se ali se ne odpovedati.
NAPOLEON: V splošno blaginjo, gospod.
HAMLET: In še vedno bomo v škripcih, sire. Tisoč
morilcev na eno nebogljeno žensko, ta je le malce
prehuda.
NAPOLEON: To je pravi Waterioo, gospoda!
OBTOŽENEC: Odpovedujem se umoru, sire. S tež-
kim srcem, v splošno dobro.
NAPOLEON
(vstane, stopi k obtožencu in mu ginjeno stisne roko):
54
Hvala, gospod obtoženec, tisočkrat hvala. Vedel
sem, da nas ne boste razočarah ...
(Kričanje, pokanje petard, razbijanje je čedalje hujše).
OBTOŽENEC: Treba bo nemudoma kaj...
NAPOLEON: Končno je bil to prav slabo izveden
umor, brez vsake duhovitosti.
OBTOŽENEC: Priznam, zato se mi ni težko odpo-
vedati.
(Nekdo priteče d sobo, ves razburjen).
NEKDO: Sire! Konjušnico so zažgah! Zdaj gredo
sem, nad sodno palačo!!
NAPOLEON: To je organizirano, gospoda! To je ne-
kakšna zarota. Za tem so mračne sile, ki bi rade
potisnile kolo zgodovine za sto let nazaj !
HAMLET: Sire! Brž kaj ukrenite, sicer je po nas!
Življenja nam bingljajo na nitki, sire!
NAPOLEON: In kaj naj storim, gospoda? Naj grem
ven in jim rečem: Masa, razidi se? Hahaha!...
Ne vidim izhoda, tovariši.
GEORGE S.: Kakšno rešitev! Takoj kakšno rešitev!
NAPOLEON: Rešitev! Rešitev! Maršalsko palico za
rešitev!
OBTOŽENEC: Mislim, da jo imam!
VSI: Kaj? Ven z njo!!
OBTOŽENEC: Žrebanje, sire!
VSI : Kakšno žrebanje? Se vam meša?
OBTOŽENEC: Nagradno žrebanje! Nagradno žreba-
nje, sire ! Nagradno žrebanje !
ZAPISNICARKA: Naj, sire?
NAPOLEON: Naj!
OBTOŽENEC: Nagradno žrebanje!
VSI: Pojasnite že, cepec osojski! Zaradi vas smo v tej
godlji !
OBTOŽENEC: Loterija! Srečni dobitnik bo proglašen
za morilca ! !
VSI: Izžrebati srečnega morilca?!
NAPOLEON: Gospod obtoženec, čestitam! Rešili ste
Ilirijo! Gospod Hamlet, sporočite nepreglednim
masam, da bom govoril! Imel bom govor, go-
spoda!
VSI: Krasno! Naj živi ekscelenca! Napoleon Veliki!
(Vzklikanje, aplavzi).
HAMLET: Le natresite jim obljub, sire! Nikar ne
štedite z njimi!
OBTOŽENEC: Obljube! Obljube! Kolovodje bomo
že potem polovih!
HAMLET: Z balkona, sire?
NAPOLEON: Z balkona, z balkona! Okrasite ga!
HAMLET: Takoj, sire!
(Izgine).
NAPOLEON: Krasna ideja, to žrebanje!
GEORGE S.: Vrzite krivdo na funkcionarje, sire! Na
občinske veljake!
NAPOLEON: Vem, vem, madame.
OBTOŽENEC: In na intelektualce!
NAPOLEON: In na tuje agente!
(Priteče Hamlet, ves zadihan).
HAMLET: Sire ...
(Diha). .
Sire, sporočil sem jim... Jih shšite, kako vzkli-
kajo?
NAPOLEON: Slišim, slišim. To dobro ljudstvo me
je vedno oboževalo.
GEORGE S.: Lahko stojim ob tebi, muci darling, ko
boš govoril? Obožujem tvoje govore!
HAMLET: Sire! Pohitite!
NAPOLEON: Že grem, že grem! Saj ne gori voda.
VSI: Ne pozabite tujih agentov in mračnih sil!
NAPOLEON: Brez skrbi, saj znam že na pamet!
Pojdiva, madame, chérie ...
ZAVESA
ČETRTO DEJANJE
Isti, ista soba, porota, publika, branilec, srečni mo-
rilec itd.
NAPOLEON (utrujen): Gospod Hamlet, kohko smo
zaslužih z loterijo?
HAMLET: Kakih sto milijonov, sire; precej tudi v
devizah, ker je bilo vmes tudi veliko tujih agen-
tov, ki pa smo jih potem polovili, sire.
NAPOLEON: Polovih? Nesmisel, gospod! Takoj jih
izpustite! To so naši najboljši turisti! Prav oni
največ porabijo pri nas! Brez njih lahko kar za-
premo bordele! In polovico gostinskih obratov!
HAMLET: Razumem, sire.
(Izgine).
NAPOLEON: No, gospod bivši obtoženec? Kaj pra-
vite k temu? Smo jih, kaj?
OBTOŽENEC: Čestitam, sire, a ideja je bila, skrom-
no povedano, moja.
NAPOLEON: Tega nihče ne zanika. Ideja vaša, iz-
vedba naša. Mi smo vam globoko hvaležni. Brez
te ideje ne bi nikdar zbrali dovolj sredstev, da
bi izplačali zaostale zaslužke prosvetnim kadrom
in upokojenim gardistom. V znak priznanja vas
imenujem za svojega ministra v resorju igre na
srečo.
OBTOŽENEC: Ne vem, če sem vreden, sire ...
(Trkanje. Vstopi Hamlet).
HAMLET: Sire! Srečni izžrebanec! Naj?
NAPOLEON: Naj!
(Na nosilih prinesejo umirajočega starčka).
GEORGE S.: Srečni morilec!
NAPOLEON
(hitro vstane, stopi k nosilnici in pograbi starčkovo
desnico):
Čestitam vam, srečni državljan, v svojem imenu,
kakor tudi v imenu višjega sodišča in vseh tukaj
zbranih, v tem svečanem, nepozabnem trenutku,
ko nam vsem utripajo srca hitreje, prazničneje ...
(Tiše).
Roko ima mrzlo kot led.
SREČNI MORILEC: Haaa...
NAPOLEON: Prosim?
BRANILEC: KHent se vam od srca zahvaljuje, sire.
NAPOLEON: Ni za kaj, ni za kaj. Krasno, sijajno.
To je res svečan trenutek ... khm ... zdaj pa na
delo ... Besedo ima branilec srečnega izžrebanca.
BRANILEC: Zahvaljeni, sire. Torej, spoštovano višje
sodišče... sporočam vam, da moj spoštovani
klient brez pridržkov priznava gnusno dejanje.
Spoštovano višje sodišče, cenjeni člani porote, of
the jury, moj khent, ki ga lahko vidite na nosilih,
vsega skrušenega v svojem brezmejnem kesanju,
moj pretreseni klient, spoštovano višje sodišče,
priznava svoj hladnokrvno izvršeni umor, svoj
naklepni gnusni zločin. Spoštovani udje cenjene
porote, moj khent zahteva za svoj gnusni in za-
hrbtni umor najstrožjo kazen. To je vse, sire.
55
OBTOŽENEC: Sire, zanima me, l^ako je moglo to
truplo umoriti mojo ženo.
GEORGE S. : Tudi mene zanima, darling.
NAPOLEON: Prav, okay. Gospod cenjeni branilec ...
(Zazeha)
Oprostite, preobremenjen sem s primeri ... Kaj
sem že ...
OBTOŽENEC: Kako umoril.
NAPOLEON: Gospod branilec, višje sodišče zanima,
kako je vaš cenjeni klient izvršil svojo gnusno
dejanje. To je, saj razumete, formalnost, ki je ne
moremo spregledati. Kakor veste, priznanje še ne
zadostuje. Mi si želimo dokazov, da ne bi prišlo
do kakšnih juridičnih pomot in tragedij. Izvolite.
BRANILEC: Popolnoma razumem višje sodišče in si
štejem v nemajhno čast, da smem pojasniti višje-
mu sodišču, kako je bil perfektuiran gnusni na-
klepni hladnokrvni pošastni umor.
(Odmor).
Moj klient, ki ga vidite na nosihh, ubitega od
neskončne tuge, poznani zakrknjeni patološki sa-
distični morilec, ki je že star znanec Sing Singa .. .
se je dal predmetne noči prenesti v hišo žrtve.
Pri tem je seveda moral vdreti v hišo, kar je po-
membna obremenilna okolnost, ki je porota
(Priklon)
ne sme izgubiti izpred oči. Ko je bil brezsrčni
morilec v osrčju stanovanja, se je sadistično pri-
plazil do žrtve, jo zverinsko zlorabil, da, zlorabil,
spoštovani člani porote, spolno zlorabil...
OBTOŽENEC: Ta je pa že prehuda, sire!
NAPOLEON: Pssssst! Pravico ima, saj si je prižre-
bal prvo premijo! Nadaljujte, gospod branilec!
BRANILEC: Po gnusnem, nečloveškem dejanju ...
VSI: Ja? Kaj?
BRANILEC: Je ta pošast v človeški podobi vzela se-
kiro v roke in žrtvi razčesnila ljubko glavico, nje-
no ljubko osramočeno glavico, razčesnil, gospoda,
na sto koscev!
(Starček na nosilih zastoka).
Slišite njegov brezmejni kes?
GEORGE S.: In potem?
BRANILEC: Na sto koscev, na sto krvavih koscev,
spoštovani člani porote, da je možganina, siva
krvava možganina in razni krvavi drobci...
OBTOŽENEC: To je pošastno!
BRANILEC: In kri iz arterij je visoko švignila in
pordečila bele stene ...
(Starček spet zastoka).
Klient se zaveda, gospoda, da ni dovolj velike
kazni za njegovo gnusno dejanje ... Kje sem že ...
Aha ... Gospoda! Vsa soba je bila okrvavljena in
poškropljena in prekrita z delčki možganov ...
OBTOŽENEC: Ce ne neha, padem v nezavest!
BRANILEC: In kaj je storil potem naš patološki, sa-
distični poživinjenec?
(Starček zastoka).
Kaj je storil za tem, gospoda? Se je pokesal? Je
morda poklical pohcijo?... Ne, gospoda! Pošast,
pošast, gospoda, ki jo vidite na nosilih, je po last-
nih izpovedih še uživala v nečloveškem prizoru!
Se patološko naslajala!
OBTOŽENEC: Sire!
NAPOLEON: Tišina! Nadaljujte!
BRANILEC: Ko se je pošast, gospoda, člani porote,
naužila krvavega prizora do popolne telesne in
duševne izčrpanosti, se je dala prenesti nazaj na
svoj dom, kjer je takoj zaspala kot nedolžno jag-
nje, kot da sploh ne bi bila storila ničesar ogab-
nega in nečloveškega! Tak odnos je najboljši in
najbolj kričeč dokaz za popolno zakrknjenost zlo-
činca! Najboljši dokaz, gospoda, za njegovo brez-
upno nečlovečnost. Najboljši dokaz, da imamo
pred seboj zakrknjenega, hladnega, sadističnega
zločinca s popolnoma izmaličenim karakterjem!
To bi bilo vse. Hvala za pozornost.
(Sede).
OBTOŽENEC: Kako pa vemo, sire, da si je starček
zaželel prav tak umor? Kaj pa, če si je branilec
kar svojevoljno izmišljal po svojem okusu?
NAPOLEON: Tega mu ne moremo preprečiti, gospod
minister.
GEORGE S. : Intelektualci s tisto vašo resnico, s tisto
vašo abstraktno resnico, s tisto vašo abstraktno
pravico, s tistim vašim abstraktnim humanizmom!
Koga pa še zanima resnica? Poleg tega pa smo
že preveč časa zapravili zaradi čisto nepomembne
ženske! Državniške zadeve pa stojijo na mestu,
ker nam take zadeve poberejo ves čas! Devizni
režim na primer rešujemo že leta in leta in nam
vedno zmanjka časa! ... Gospod branilec, iskrene
čestitke višjega sodišča! Branih ste sijajno! Go-
tovo ste napravili nepopravljiv vtis na člane po-
rote!
BRANILEC: Hvala, sire! Preveč ste darežljivi s pri-
znanji !
PREDSEDNIK POROTE: Tako lepega izvajanja še
nisem slišal. Čestitamo. Vendar si pridržujemo
pravico, da odločimo po svoji vesti. Rekel sem.
Dixi.
NAPOLEON: Seveda, seveda, popolnoma razumljivo
stahšče. Naj morilec podpiše zapisnik.
ZAPISNIČARKA: Takoj, sire.
(Stopi k nosilnici).
Izvolite podpisati, gospod ... Gospod !
(Ga stresa).
Sire!!
(z grozo v glasu).
Sire!! Morilec je mrtev!!! Hladen kot led!
VSI: Nemogoče!
(Pohitijo k nosilnici).
Res je! Izdihnil je! Izpustil je svojo umazano
dušo!
BRANILEC: Prav zares mi je nerodno, sire ...
NAPOLEON: Res je nerodno, gospod... Na svoja
mesta! Miiiir!
BRANILEC: Najponižneje se opravičujem spoštova-
nemu višjemu sodišču kakor tudi cenjeni poroti.
(Zasliši se hlipanje).
NAPOLEON: Škoda, zares škoda. Priznam, da sem
razočaran.
ZAPISNIČARKA: Sire, naj vnesem v zapisnik, da je
gnusni zločinec umrl na sodišču?
NAPOLEON: Bog ne daj! Bog ne daj, Ofelija! Opo-
zicija bi brž izkoristila to slučajno smrt in nam
očitala, da smo ga mučili do smrti, da smo iz
njega izsilili lažno priznanje. Pravno je zame še
živ, dokler opolnomočeni dežurni zdravnik ne
ugotovi khnične smrti!
OBTOŽENEC: Tako je prav, sire!
GEORGE S.: Sicer bo rabelj ob normo, sire!
OBTOŽENEC: In pravijo, da ima številno družino!
56
NAPOLEON: Za nas je še živ in bo jutri zjutraj
elcsel^u ... in bo jutri ob sončnem vzhodu izvršena
nad njim eksekucija potom električnega stola.
ZAPISNICARKA: Sire, oprostite ...
NAPOLEON: Okay! Formuliraj po svoje, Ofelija!
(Tiše).
Gos!
GEORGE S. : Torej dobi rabelj svoj običajni honorar,
sire?
NAPOLEON: Logično, logično. Naj mu bo, da ne bo
postal socialni problem.
GEORGE S.: Hvala, sire! Kako ste velikodušni! (Ga
poljubi).
BRANILEC: Sire! V imenu svojega nesrečnega klien-
ta, se vam najponižneje zahvaljujem.
VSI: Bravo, bravo! Živel Napoleon!
(Vpitje in ploskanje).
NAPOLEON : Hvala, hvala ... Zdaj pa miiiir... Po-
rota ... Besedo ima predsednik porote, of the jury.
PREDSEDNIK POROTE: Hvala, sire. Gospoda, po-
rota je enoglasno sklenila, da je patološki sadi-
stični morilec kriv. Guilty!
VSI: Krasno! Bravo! Smrt zločincu!
(Ploskanje).
NAPOLEON: Gospoda, svečano izjavljam, da je zbo-
rovanje končano. Hvala in hodite zbogom. Se pri-
poročamo. Halo! бе nekaj! Spoštovano višje so-
dišče naproša spoštovano publiko, naj si ne daje
duška, naj ne daje duška svojemu veselju z raz-
bijanjem izložb in zažiganjem avtomobilov, če-
prav je to razumljivo. Hvala. Zbogom še enkrat.
VSI: Zbogom, sire!
(Ploskanje).
Živel Napoleon! Naj živi!
(Počasi odhajajo).
OBTOŽENEC: Sire, zbogom in hvala.
NAPOLEON: Hvala tudi vam. In ne pozabite, da
ste minister za igre na srečo. Ciao.
GEORGE S. : Odličen si bil, darUng, ciao, mucek.
(Ga objame).
Papa...
NAPOLEON : Greš z njim? Chérie?
GEORGE S.: Zakaj bi obremenjevala tvoje finance?
Moja vrata so ti tako vedno na stežaj odprta.
Obišči naju kaj! In sporoči mi prej, da uredim
tako, da bom prosta.
NAPOLEON: Torej tudi ti, Ofelija. No, pa na svi-
denje. Za denar, ki ga bom prihranil s teboj, bom
dal zgraditi namakalni sistem. Ciao. Bom prišel
kdaj na obisk, hvala za povabilo.
(Ostanejo še Napoleon, Hamlet in zapisničarka).
HAMLET: Iti ali ne iti, to je zdaj ključno vprašanje.
NAPOLEON: Piti ali ne piti, to je zdaj osrednja di-
lema.
(Si nalije in pije).
Nič ni bolj tragičnega kot umreti z zdravimi jetri.
HAMLET: Z Ofelijo ah brez Ofelije, to je zdaj vpra-
šanje.
ZAPISNiCARiCA: S Hamletom ali z Napoleonom, to
je zdaj tegoba.
HAMLET (vzame dinar in ga vrže): Uf! Z Of eh jo!
Greva, Ofelija! Zbogom, sire.
NAPOLEON: Zbogom ali nezbogom, Hamlet aU Ne-
hamlet.
ZAPISNICARKA: Zbogom, sire. To je močnejše od
mene. V meni so mračne sile. Ciao.
NAPOLEON: Tudi ti, Ofelija!
ZAPISNICARKA: To še ne pomeni, sire, da vam za-
piram vrata. Ciao.
(Ga na hitrico poljubi in odhiti iz dvorane).
NAPOLEON: Ti presneta!... Kako se razvija!... In
kakšne sladke nožice ... Ciao, ciao ... Quant' è
bellaaaa, quanf è caraaaa ...
(Poje polglasno) ... (Razmišlja in brska po dokumen-
tih) ...
Marengo ... Marengo ...
(Si nalije in pije)...
Marengo... Marengo... Marengo ...
(Zamišljeno).
CISTILKA: Oh!... Oprostite, sire!... Kako sem se
ustrašila! Sem mishla, da ni več nikogar...
NAPOLEON: Nič, nič, Ofelija, malce se je zavle-
klo... Ze grem, že grem ... Marengo ... Maren-
go ...
(Si oblači plašč)...
CISTILKA: Lahko noč vam želim, sire.
NAPOLEON: Lahko noč, lahko noč, Ofelija. Danes
smo imeli naporen dan... Kako pa kaj vi živite,
Ofelija, če smem vprašati?
CISTILKA: Oh, sire!... kako bi rekla... živi se ...
NAPOLEON : Nekako se živi, kajne ... Lahko noč
želim...
CISTILKA: Lahko noč, sire.
NAPOLEON: Marengo... Marengo ...
(Izgine).
KONEC
Izšla je knjiga proze
Dimitrija Rupla
BELE
SOBE
Založba Obzorja, Maribor
v ZBIRKI
ZNAMENJA PRI ZALOŽBI OBZORJA
JE IZŠLO:
Primož Kozak:
LEGENDA O SVETEM CHE
Vladimir Arzenšek:
FENOMENOLOGIJA
IN MARKSIZEM
Marjan Rožanc:
DEMON IVA DANEUA