Poštnina platana v gotovini. LETO VI. LJUBLJANA, 18. AVGUSTA 1928. STEV. 30. VfAPOČNlNA-ZAJVtOSLA-VIIO-ČETRTLETNO DIN'I* CELOLETNO- DIN • OO/Z A INOZEMSTVO-IE-DODATI POŠTNINO/OOLAJI-PO CENIKV/ POSAMEZNA ŠTEVILKA PO DIN « RAČUN POŠT. HRANILNICE I3.I88 A /A\ VREDNiJtVOIN-VPRAVA V-VClTBL)lKI-TlSKAftNI/ -ROKOPlJI JE NE VR A-XA)0/AN0NIMNI-D0-. PlSl-JHNEPRIOBČV-k 1E1O/P0JTNINA-PLA-XAN A-V-GOTOVINI TELEFON ŠTEV. 2906 Nettunske konvencije. Sredi noči, sredi teme, kakor da jih je sram belega dneva, so dremali poslanci v beograjski skupščini in zdehaje ratificirali netunske konvencije. Edina dva dalmatinska človek sta iz strahu pobegnila in se skrila, pobegnil je tudi odgovorni minister in si- je bogve kje kakor Pilatuš umival roke — zdehaje je prodajala nezainteresirana državniška avtoriteta našo obalo, naše morje in ga tudi prodala! Noč je molčala in v jutru je molčal tudi narod, ko je zvedel za sklepe' ponočnjaške seje; molčal je in ni prav vedel, ali bi se smejal nad državniško komedijo, ki se je bila uprizorila sredi noči, ali pa bi udaril in razgnal ponočnjake, ki so se pa bili medtem že sami razleteli po širni domovini. Ves svet se je začudil in brije zdaj norce iz velezgodovinske ponočnjaške skupščinske seje in nikomur ne pade v glavo, da bi smatral to sejo za resno in obvezno. Saj je manjkalo na tej seji polovico poslancev, manjkal je cel narod, ki je edino zainteresiran na nettunskih konvencijah in gre samo za njegov prestiž in njegove gospodarske interese, poleg vsega tega pa ni bilo navzočega odgovornega in merodajnega faktorja. Vsa seja je bila v polnem pomenu samo komedija, kjer se je persifliralo naše državniško življenje in počenjanje, bila je otroško maščevanje nad Odsotno opozicijo in kljubovanje napram »preča-nom«, ki so bili zbrani prav tisti dan v Zagrebu na svežem grobu svojega voditelja Radiča. Z vso skepso je sprejelo ino-stranstvo vest o ratifikaciji nettunskih konvencij; noče je niti komentirati in se čudi otroškemu postopanju beograjskega parlamenta, ki je mogel na tak način sprejeti konvencije, ki rušijo državni ugled in usodno posegajo ne samo v eksistenco posameznega dela naroda, ampak odvzamejo celokupni državi za vselej pravico do morja, do sveta in do blagostanja. Italija sama se je začudila in ne more verjeti — evo, pred dobrim mesecem je tekla po ulicah dragocena kri samo zaradi teh konvencij, vsa država je bila v ognju in ogorčenju in ves narod je enodušno protestiral — a glejte, zdaj pa so se vsedli poslanci sredi noči v svoje klopi in dremaje in zdehaje potrdili tisto, proti čemur se je bojeval ves narod leta in leta z vso silo in ogorčenjem. Naše morje je prodano in.z njim ves cvet in ponos našega naroda! Da je Italija poštena in ji je kaj do svoje hvalisane časti, bi ogorčena odklonila te dogovore, ki jih ni potrdila država in ne narod, am- pak samo partija, ki nima najmanj pojma o vsebini, še manj pa o pomenu konvencij, ker je desinteresi-rana in daleč Od vsega pozorišča. Da Italija dvomi o veljavnosti ratifikacije, še ni zadosti; če je res tako iskrena, kot govore njeni oficijelni listi, bo zavrnila konvencije in zahtevala ratifikacijo od foruma, ki je za to poklican in edino upravičen, da sklepa pravomočno o dogovorih, ki so življenskega interesa za obe prizadeti stranki. No, o italijanski poštenosti in iskrenosti imamo že svoje precizirane nazore in vemo dobro, kaj nam prinese bližnja pri-hodnjost, če se sami ne postavimo na branik svojega prestiža in užaljene časti zdaj, ko nas kliče usodna ura. Molk v narodu po ratifikaciji nettunskih konvencij je iznenadil naše samovoljno usiljene vlastodržce bolj kakor pa krvave demonstracije in ostri protesti. Ta molk je več vreden kakor pa barikade na ulicah, vreden je več kakor najljutejši odpor razjarjenih mas. V tem molku je obsežen ves prezir naroda proti eni sami kliki mogotcev, ki hočejo, da predstavljajo državo; obseženo je vse zaničevanje naroda proti onim svojim zastopnikom, ki tako briskirajo, banalizirajo in skrunijo tempelj države — narod molči in ignorira predstavništvo, ki se je samo od sebe urinilo na najvišje mesto državne institucije, da jo osmeši pred vsem kulturnim svetom. In narod bo molčal! Nettunske konvecije so sicer podpisane in sig-nirane, kakor zahteva poslovni svet. A narod bo molčal še dalje, ker je prepričan, da pozna ves svet njegovo mnenje in njegovo definitivno stališče napram nettunskim konvencijam — narod ne bo nikoli priznaval dogovorov s svojim sovražnikom, dogovorov, ki so jih za njegovim hrbtom skovali in signirali ljudje, ki nimajo nikake avtoritete in moči, da delajo v njegovem imenu. Narod ignorira vse te državniške akte in se ne bo ravnal nikoli po njih, ampak bo delal tako, kot zahtevajo njegovi in državni interesi, in ne bo dopustil nikoli, da se napram njemu kdo posluži pravic, ki so zajamčene v onih podtaknjenih konvencijah, pa bila sama sveta rimska država! Narod bo molčal in hodil svoja določno začrtana pota, šel bo preko vsega in še najbolj preko Nettuna! Kri smo prelivali proti rojstvu nettunskih konvencij, na ulicah smo protestirali proti njim, da smo svetu povedali svoje mnenje; a zdaj, ko so se klavrno porodile, pokopljimo jih molče in jih pozabimo, kakor da niso nikoli zagledale sveta! JANEZ: Po pogrebu. .Poslednja pot vodje hrvatskcga seljaštva bila je veličanstvena, mogočnejša od vsakega opisa in je obenem bila nekaka tiha manifestacija KDK. ki je ob tej priliki pokazala svojo moč v narodu. Posmrtnice so kovale pokojnega Stjepana Radiča v skoro legendarne višine, in naj ob tej priliki izrečemo še mi o svojem velikem načelnem protivniku par besedi, ker o mrtvih je govoriti lažje, vsaj do neke mere sine ira, kot o živih. Zgodovina ga bo brez dvoma uvrstila med največje duhove jugo-silovenskega naroda, kar jih je ta imel in to po vsej pravici, ker Stje-pan Radič bil je brez dvoma duševni velikan in človek, ki je hrvatske-ga kmeta iz sužnja dvignil v svobodnega človeka, mu priboril pravice, ga vodil h gospodarskemu in kulturnemu napredku. Bil je organizator, kakor jih je malo — in s svo- jo skromnostjo, neprisiljenostjo priboril si je v večini hrvatskih mas diktatorski položaj — samo s to razliko, da se narodu ni s silo postavil proti njegovi volji za vodjo, temveč ga je narod sam iz svoje srede dvignil na zavidno višino, katere zlepa pri nas ne bo več kdo deležen. Toda poleg vseh odličnih lastnosti, poleg ogromnega znanja, fenomenalnih originalnih domislekov in idej — imel je tudi hibe, in te so pri človeku na tako izrednem položaju, kakršnega je zavzemal veliki pokojnik — vse bolj vidne, a često tudi usodne, ker mu je narod poslušno sledil. Predvsem je Radič bil baš radi svoje bujne fantazije in temperamentnosti — nestalen — često menjal svoje stališče in izjave — bil je v izvestnih momentih premalo razsoden — ter je žal le prerad streljal preko cilja. Najusodnejše za nas Jugoslovene je bilo njegovo dolgoletno ekskluzivno hrvatsko, državo negirajoče zadržanje, ki je morda strankarsko njemu koristilo, a na drugi strani samo dajalo velesrbskemu šovinizmu vedno novega netiva in vso oblast, in kakor je že v prošli številki omenila Orjuna je bila njega izpreobr-nitev žal prepozna — in šele nova generacija bo skozi desetletja morala popravljati usodne napake politikov starega kova in ozkosrčnega, lokalnopatriotičnega stališča. Mnogi listi so v posmrtnicah opevali Radiča kot 'velikega Slovana in iz tega izvajali, da je bil tudi velik Jugosloven, kar je pač logičen lažisklep. Vse njegovo delo in izjave do 1. 1925. so kazale, da je vedno smatral Hrvate, Slovence in Srbe — za tri povsem različne, samostojne, a sorodne južnoslovanske narode; v letu, ko je bil minister prosvete — je celo skušal cepiti jugoslovensko Sokolstvo s ponesrečenim poskusom ustanoviti poleg že obstoječega hr-vatskega Sokolstva še neko posebno srbsko Sokolstvo. Morda je to svoje stališče glede jugoslovenstva izpremenil — toda pot, po kateri je on hotel naš narod dovesti do jugoslovenstva, šla je po ovinkih, serpentinah — z vmesnimi postajami, do-čim stopamo mi po krajši premočrtni poti, smatrajoč, da danes, ko nacio- nalni momenti stopajo v ozadje pred socialnimi, ni več časa za dolgoletno počasno razvijanje jugoslovenske zavesti. Tudi to, da je vedno povdar-jal potrebo po združitvi z Bolgari, kaže. da je bil sicer pristaš .Panslavizma, zato pa — nikakor »e Jugosloven, kajti baš on in njegovi so bili ljuti protivniki idej Orjune. Priznavamo, mogli so nasprotovati našemu stališču napram parlamentarizmu, ki ga v sedanji obliki negiramo, toda, če so bili res Jugoslo-veni — nam niso mogli nasprotovati v sami ideji, ki že sama nosi zahtevo po bratstvu in enakopravnosti. Tudi je često masam na lijubo zavzemal čudno stališče — tako zlasti napram uradništvu, ki ga je le vse preveč omalovaževal, smatrajoč, da so sami gospodski lenuhi, ki še žive na račun kmetovih žulilev. Zdaj počiva — ta v jugosloven-skem konstruktivnem smislu destruktivna narava svoj večni sen — in mi le želimo, da njegovi nasledniki slede njemu v tem, kar je ustvarjal dobrega, a da ne slede na polžka pota separatizma. Kot človeku, ki se je vse svoje življenje boril za dobrobit malega človeka, ki je zanj žrtvoval celo svoje življenje in umrl na indirektnih posledicah rane, prizadejane mu od pobesnelega zločinca, pa se tudi mi klanjamo njegovemu spominu — kličoč mu; Slava! III - [i in - sik V starih časih je vladal slovanski kralj Samo. Njegova zgodovina je zelo temna. Pravijo, da sploh ni bil slovanskega rodu, ampak neki frankovski kupec (kar bi bilo z ozirom na naše razmere precej verjetno). Združil je pod1 svojo oblastjo sudetske in alpske dežele, ki so jih bili takrat (v 7. stol.) zasedli Čehi in Slovenci ter ustvaril veliko državo od Krkonošev do Adrije. Toda ta njegova država je le malo časa obstojala in je takoj, po. njegovi smrti — propadla. Morebiti zato, ker se je imenoval Samo. Mislimo', da je umrl naravne smrti, jter takrat še ni bilo — samokresov. Danes je stvar drugačna. Imamo: Samo-srbe, Samo-, hrvate in Samo-slovence —• a tudi Samo-krese. Kakor se vidi, druži vse tri samo’ beseda »Samo« — in to se nam zdi usodno, kajti zato imajo pri njih besedo tudi — Samo-kresi. Vendar — ker je zgodovina učiteljica življenja — imamo upanje, da tudi njih vlada ne bo dolgo trajala in da se 'boi prav tako končala kakor Samova. In še ta pomen vidimo v besedi, da bodo propadli tudi Samo-srbi, Samo-hrvati in Samo-slovenci skupno s Samo-kresi, oziroma da bodo, kakor je s Samovo smrtjo •razpadla njegova država, istotako s smrtjo teh Samo itd. propadle njih države in. da bo i'z njih vzrasdu skupna, velika jugoslovenska država. S tem bo tudi konec Samo-kre-sov in še to upamo, da bodo vsi ti naši Samo' itd. propadli z njimi in brez njih. To je popolnoma ravno, kajti kar je »samo«, ne more biti obenem »skupno«, in kdor je »sam, ne more biti trojen. Lahko pa so trije »sami«, a ker je vsak sam zase, je neizogibno, da se spro in razidejo. Če pa pomislimo, da je vsak »samo« obenem tudi »vele« (Vele-sr!b, Vele-hrvat, jVele-sloveneč), je naravno, da za vse te »vele« drug pri drugem ni prostora. — Zato Velesrbi in Ve-lehrvati in Veleslovenci ne morejo ustvariti enotne skupne države. Rekli smo, da je to izvzeto iz zgodovine, ki je učiteljica življenja in bi se bili iz nje lahko že kaj naučili. A mi smo kakor neposlušni otroci in vkljub temu, da nas svari pred vse-ni »samo« in »vele«, zopet — posegamo po teh nevarnih pridevkih in z njimi napihujemo svoje ime, ki na ta način postane napoti — drugemu. Takrat poseže navadno vmes četrti zaveznik: Samo-kres in, kar je na- peto — poči. Zato dobri Jugosloveni upamo, da bo tudi sedaj, kakor že mnogokrat, nas rešila učiteljica — zgodovina. s’e Med tem se pri nas veselo strelja naprej. Za samokresom dne 20 junija, je počil samokres dne 4. avgusta. In zdi se, da naših »samo« in »vele« postaja strah. Danes meni. jutri tebi. Kaj bo, če bodd samokresi pokali še naprej in uničevali Samo-srbe, Samohrvate, Samoslovence. Mi nacionalisti ohranimo pri tem mirno kri, kajti vemo, da brat ne strelja na brata. Ob času naših trdih borb, ko smo hoteli z velikim vsenarodnim gibanjem rešiti idejo edin-stva in svobode za vse tri dele našega naroda, za vse stanove in za vse sloje — na podlagi enakosti, bratstva in socialne pravičnosti — so hujskali proti nanr vsi ti »samo« in »vele«, ki so s svo’jim avtonom,-stičnim bojem uničevali dragocene pridobitve našega osvobojenja in ujedinjenja. Ustanovili sd proti nam svoi »Srnao« in »Hanao« — in rešili z oboroženim 'bojem svoj avtonomistični program. Takrat, kS je Orjuna po vsem narodu dvigala vero v skupno državo, zbirala mase pod skupno zastavo — državno trobojnico in kazala vsem skupaj pot dela, bratstva in napredka, so voditelji sedanjega režima nahujskali proti nji svoje separatistične priganjače — in vlastodržci "so se satansko smejali mladim idealistom, ko so videli njih žrtve. Ljudje, ki so bogateli od tatvin in državnih blagajn in niso nikoli imeli socialnega čuta, so nahujskali proti nacionalni ideji delavstvo, dasi je Orjuna ravno delavsko ljudstvo hotela rešiti od tujih (in domačih) izkoriščevalcev. Sad tega hujskanja so bile trboveljske žrtve, ki se je nad njimi katoliški »Slovenec« mastil s hijensko požrešnostjo ... Takrat ni našel dovolj gnusnih besedi in laži proti »or-junaškemu nasilju«, sedaj pcidpira »samosrbsko nasilje«, ki preti uničiti državo in ga ne motijo pri tem streli in žrtve, ker upa s tem rešiti svojo avtonomistično-klerikalno politiko. Zato gledamo tudi mi hladno in mirno zločine, ki izhajajo iz plemenskega šovinizma, katerega so gojile zadnja leta vse danes v boju stoječe stranke. Tu imajo sad svojega dela. Res je, da sedaj vzdihujejo, obdolžujejo, obžalujejo, toda L. Mikuš Mestni trg štev. 15. TVORNICA DEŽNIKOV. Zaloga sprehajalnih palic. vse to je plačilo za njih grehe. Žal, da padajo pri tem tudi nedolžne žrtve, :n še bolj žal, da bo te žrtve plačala država z novimi žrtvami in da naš narod ravno vsled teh razmer zadnja !eta sploh ni bil deležen tistega plodnega dela parlamentarizma, ki so ga bili deležni druigi narodi. Ako kje drugod, bi bilo ravno pri nas treba 10 let vztrajnega, trdega in vsestranskega dela, ker smo dobili po vojni uničeno in razbito državo, ki je morala v marsičem dohitevati druge in bi ne bili smeli izgubljati časa. Izgubili smo deset dragocenih let, kar nam najboljše kaže naše jubilejno leto. Jugoslovenski nacionalisti najbolj občutimo to izgubo, ker vemo, kake sanje o' bodočnosti so navdajale one, ki so se za to državo borili, trpeli in umirali. Namesto srečne skupne Domovine imamo danes karikaturo države, ki se ji smeje svet, in besedo v nji so dobili — samokresi. Zato razumemo strah, ki je objel Obe strani, kajti vsi se zavedajo, da so privedli državo tako daleč in marsikateri ko-rupcionist trepeta danes za svoje milijone in — življenje. Zato pozivajo vsi, »naj izgine samokres iz političnega življenja«. Toda »duhov, ki sem jih zval, ne morem, ugnati več!«... l>n ti duhovi se bodo še dolgo plazili po zemlji, dokler ne pride odrešenik, ki bo pognal negodne vsiljivce z javnega poprišča in vrnil narodu državo, domovino, mir, red in svobodo. Naš narod čaka odrešitve, preveč je že krvi in prepira — potrebujemo kruha in miru. * Znano je, da je v prvotni enotni krščanski cerkvi nastalo največ sporov in razdorov zaradi nauka o sv. Trojici. Dasi je to božja skrivnost, o kateri moremo ljudje najmanj vedeti, so vendar učeni teologi in knjigobrski ravno to skrivnost hoteli kar najnatančnejše razložiti, dokler ni prišlo do verskega razkola in celo do prelivanja krvi — med kristjani. Nekaj enakega se je zgodilo z Jugosloveni. Ali smo eni narod ali trije, ali sta dve kulturi ali tri, ali smo end pleme in trije narodi, ali em jezik ali dva, ali smo ena država ali ne — o vsem tem se dajo pisati cele knjige in govoriti dolgi govori brez konca in kraja — pa tudi brez uspeha, ker to lahko vsak po svoje veruje in s stališča državnega edinstva je bolje, da se ne premlevajo ta vprašanja dan na dan, ker vodijo naravno do nepotrebnih sporov. Zato je narod zahteval ime »Jugoslavija«, da bi bild konec prepirov — toda politiki so dobro vedeli, da je težje reševati gospodarska, socialna, prosvetna, državna in •diruga vprašanja, nego govoriti govore v parlamentu in tako smo na koncu desetega leta tam, kjer smo bili v začetku: rešujemo še vedno svoje imensko vprašanje. Oče* Sin, Duh — Čin, Beseda, Misel — Srb, Hrvat, Slovenec; in vmes še kak »filioque« (t. j. po pravoslavnem nauku izhaja sv. Duh samo iz Boga Očeta ne tudi iz Boga Sina od vekomaj). In tako ne vemo, ali so Srbi -in Hrvati en narod, ali so eni več in drugi manj, ali izhajamo Slovenci iz obeh ali samo iz enega — ali smo tri osebe v enem, ali vsak zase — in naši politiki so kakor tisti teologi, ki so s svojo učenostjo povzročili verski razkol — in zagrešili tudi prelivanje krvi. Če bi bil Srb — oče* Hrvat — sin, Slovenec — duh (Bog nas varuj!), bi se dalo to še spraviti v kak sklad, toda v tej naši trojici je večen prepir za prvenstvo in ne pridemo' iz ideologij, če ne sprejmemo jugoslovenske ideologije, ki druži vse troje v eno. Slaba žurnalistika je nesreča za narod. Ako bi se gospodje poslanci prepirali med seboj in bi naši uradi vestno vršili svojo nalogo v ikorist naroda in države, bi ta preipir, ki ga državljani vzdržujejo s tem, da pla-čujeio poslance, še ne bil največja nesreča. Toda od tega prepira živi tudi žurnalistika. Naše časopisje skoraj nima časa ne prostora za važne zadeve, natiskati mora vsak dan vse izjave poslancev, vsako še tako nepremišljeno besedo in dolge klobasanje, ki izzvene končno samo o očitkih na nasprotnika itd. Še hujše pa je, da ima ravno naše prestolno mesto cel kup revolver-žurnalistov (že zolpet revolver), ki žive od senzacij. laži in zahrbtnih intrig, ki napihujejo 'posamezne ijzjave, hočejo imeti več besede nego sam minister in s kratka — delajo in obvladajo naše javno mnenje. Pogosto so za svoje delo dobro plačani, in če ne, skušajo priti na svoj račun ravno z najbolj predrznim hujskanjem, raznimi »odkritji«, podtikanjem in zavijanjem, kar jim seveda nese, ker prinašajo »senzacionalne vesti«, list gre v denar — in kaj mar njih lastnikom, če njih seme obrodi slab sad. Obe prestolici BecJgrad in Zagreb imata celo vrsto listov in lističev, ki vzbujajo instinkte mase in žive samo od javnega hujskanja, pri čemer se seveda poveličujejo vsi »samo« in »velesrbski« oziroma »samci« in »velehrvatski« načrti, zasluge, možje, programi, dogodki, kultura, zgodovina itd. in to časopisje ustvarja ozračje, iz katerega pokajd — samokresi. Slučaj je hotel, da je urednik enega takega lista 'padel isam kot žrtev tega ozračja. Tiskovna svoboda je, kakor vsaka druga svoboda: ako se izrablja, je narodu v nesrečo. Žal, da imajo ravno med nerazsodno maso revolver-žurnali vedno več čitateljev nego trezno časopisje. Zadnji dogodki so bili za to vrsto žurnalistike dober »kšeft« in ni dvoma, da bodo hoteli sedanje razburjenje izrabiti v svoje namene. Zato je še daleč do ipomirjenja. V tem pa se vidi vsa odgovornost poslancev, ki dajejo s svojimi nastopi povod, da pride ta žurnalistika do besede, da razburja javnost, od katere živi in žene stvar do skrajnosti, ker ima pri tem svoj dobiček. Ko miur je na srcu blagor skupnosti — in to morajo biti predvsem poslanci — temu,' ne more biti vseeno, kako te vrste časopisje ■zastruplja studence narodnega edinstva, resnice in sprave. Zato je dolžnost vlade, da pazi na te izrodke javnega življenja, dolžnost poštenega časopisja pa je, da pripravlja po težkih dneh razdora pot ipomirjenja in skupnega dela. Mislimo namreč, da poslej ine bomo živeli od samih žalnih sej in slavnostnih izjav, da »obžalujemo te in te dogodke« — kakor da bi bilo ‘treba to stokrat povedati in se na drugi strani še vedno ne veruje — ker bomo sicer doživeli, da 'bosta oba parlamenta v Beogradu in Zagrebu zborovala samo v žalnih sejah in »obžalovala« in izražala sožalje itd. In če bodo še govorili samokres! namesto ljubezni in sprave, bodo imeli za to še dovolj prilike. Končno bo le treba sprejeti obžalovanje in zadoščenje na znanje in preiti k delu. Narod se bo naveličal te igre, k: mu že sedaj preseda, je pa tudi že skrajni čas, kajti — Domovina kliče. ♦ »ANSCHLUSS« v luči pruskega desničarja. Vznemirjenje radi dunajskih pri-ključitvenih manifestacij se je sedaj že močno poleglo in je res ta ogromni hrum že skoro pozabljen. Kvečjemu objavljajo še posamezni listi statistične podatke o konsumu hranil in pijač ob priliki slavnostnih dni. Saj so številke tudi res prav po prusko rečeno »kolosalne« in »knocke« 18 tisoč hi piva, 10.000 hi vina, ?50.000 kg mesa, 200 km klobasic, 2,500.000 skodelic kave za 8 milijonov dinarjev popušenih tobačnih izdelkov in dnevni zaslužek avtotaksijev okrog 6 milijonov dinarjev. Poleg te ga-stronomične bilance pa je dobra napraviti še politično, saj je bila v jedru vsa prireditev vse bolj političnega, kakor pevskega značaja. Ob tej priliki se ne mislim baviti z resonanco teh izborno zrežisiranih velemanifestacij za »Anschluss«, izven meja Nemčije, nego z razpolože- Dveh parlamentov ne moremo imeti, po ustavi ima naša država le ©n parlament — in to je 'narodna skupščina v Beogradu. Ne moremo zahtevati od naroda spoštovanja do zakona in ustave, ako 'ga nimajo zakonodajalci, politiki in poslanci, torej ljudje, ki morajo predvsem vedeti, kaj je to zakon in ustava. Njih dolžnost je braniti državljanske pravice po teh zakonih in ustavi — ne morejo jih torej braniti proti zakonu in: proti ustavi. Ako trenutni dogodki zahtevajo izjemnih korakov — ne smejo dovoliti, da izjema postane pravilo, ker sicer postanejo rušilci države. Gotovo je bila neod-pustna napaka, da ni bil po strelih v skupščini parlament razpuščen in druga še večja napaka ie bila, da je slovenski klerikalizem izrabil bratsko kri za svoje ponižanje. T(3 bo stalen madež na njegovi itak krvavi zgodovini. Vendar z dvema parlamentoma ne bomo doligo vladali. Dovolj sramote in žalosti. Čas je, da se strašna igra konča. Vprašanje je, ali bodo imeli ljudje, ki so vse to zakrivili, toliko časti in poštenja, da se bodo zavedli svojega zločina — in odšli. Pogledajo naj na svoje delo, presodijo naj, do kam so pripeljali ubogo državo, in naj zginejo, da bo padel zastor nad strašno tragedijo, ki so jo uprizorili v prvem desetletju našega skupnega življenja. Mislimo, da je bil strel v skupščini prvi znak, da je dovolj te komedije in zastor bi bil moral takoj pasti. Nova skupščina pa tudi skupščina popolnoma novih ljudi — bi se morala zbrati na novih tleh in na novi podlagi. Do takrat bi bilo treba krepkih rok, pametnih glav in poštenih src, da bi se popravilo zlo zadnjih let. In vsi bi morali delati na to, ako nam ]e mar bodočnost in rešitev države. Vse stranke in vsi strankarji. Upamo, da so se dovoflj nabrali zakladov iz državnih kas, da bi sedaj lahko državi izkazali to uslugo, da se malo opomore. Potem pridejo lahko zopet do besede. Predvsem pa je to dolžnost vseh dobrih in poštenih Jugo-sldvenov. Ali res ni mogoče, da bi nas ena velika ideja združila na skupno delo. Naj pomislijo tudi vsi oni Samo« in »Vele«-srbi-hrvati- in Slovenci — da bodo ostali sami in nezmožni, ako uničijo vezi skupnosti. S tega stališča je treba presojati in obsojati amputacijo prav tako, kakor dualizem, personalno unijo, trializem, ali kakor se imenujejo še ti avstrijski ostanki žalostnega spomina. Treba je, da zmaga razsodnost preko strasti, ljubezen preko krvi in država preko strank. Korist države je korist državljanov — škoda države — škoda državljanov — v imenu te koristi morajo dobri državljani dvigniti svoj glas, in — danes žal ne vemo kdo, a nekdo bi moral biti poklican, da dvigne narod iz te hipnoze, ki poistaja nevarna. Ves svet 'gleda na nas in čaka. Ako smo pred 10. leti našli skupno pot preko potokov krvi. ki je tekla — le priznajmo tudi po naši krivdi in je pri tem Srbija žrtvovala 1 milijon naroda za naše osvobojenje — potem Ibi bil samo znak nezrelosti in propadanja, ako ob desetletnici ne bo ne moža ne mož, ki bi bili zmožni prepeljati državo v drugo desetletie na pot nc5vega srečnejšega življenja. I. B. njem, ki vlada v Nemčiji v vprašanju priključitvi Avstrije k Nemčiji. Kdor živi v Nemčiji dalje časa, ta se zarnore prepričati, da vprašanje »Anschlussa«- še ni pognalo tako globokih korenin, kakor bi marsikdo sodil, kdor čita samo nemške liste in živi pod dojmom dunajskim sličnih manifestacij. Široki krogi v Nemčiji zro na to vprašanje zelo skeptično in forsirajo nič kaj posebno vprašanje priključitve. To velja posebno za severne Nemce in osobito še za Pruse, ki gledajo danes na Avstrijce še vedno z viška doli in se v mnogo-čem skladajo z nazori železnega kanclerja v letu 1866, ko je govoril o »Herbstzeitlosen« Avstrijcih. Med Prusi so iskreni zagovorniki »Anschlussa« socialisti, demokrati in centrum, dočim so vse ostale desničarske grupe zelo, zelo hladne! Vzrok temu je strah pred avstrijskimi klerikalci in rdečim gradom dunajskim. Že sedaj je po padcu Hohenzollercev protestantizem po- tisnjen povsem v obrambo in le š težavo brani defenzivne pozicije v okrilju nemških nacionalističnih desničarskih strank. S priključitvijo bi narastlo število katoličanov v Nemčiji za toliko, da bi izgubil danes še brezhibno funkcionirajoči ogromni pruski protestantski topilni lonec vso asimilacijsko in ujedinjevalno moč ter bil povsem potisnjen v kot, ako ne naravnost nadomeščen po novem z ognjišči na Dunaju in v Monakovem. Predominantna vloga nemškega katoliškega centruma gre že sedaj močno na živce marsikateremu nemškemu desničarskemu politiku, če pa pomisli na njegove silno pojačene pozicije po eventualnem »Anschlussu« pa se mu kar stemni pred očmi. Drugi faktor, ki bi s priključitvijo največ pridobil so socialdemokrati, ki so v bistvu tudi najbolj goreči propagatorji združitvene ideje. Njih pozicije bi se v tem slučaju zajedno z onimi centruma, tako odcepile, da bi bil za dolgo dobo osiguran v Nemčiji levičarski kurz. To dejstvo beležijo nemški desničarji med najtežje pasivne postavke posledic izvedbe priključitve skladne z onimi, ki jih bo doprinesel socialistični Dunaj v bodoči Veliki Nemčiji. Saj gledajo danes nemško desničarski buržuji na socialistično gospodarstvo dunajskih rdečih občinskih očetov s povsem enako sovražnimi pogledi, kakor na gospodarjenje Parcev Gilberta v Nemčiji. In morda ni pri njih poznani dunajski finančni referent nič bolj osovražen, kakor »izsesovalec in iz-mozgovalec nemškega naroda«, m. Poincarais. Tretji činitelj, ki bi pri priključitvi znatno pridobil na razmahu, je južnonemški separatistični federalizem. Na zunaj je Nemčija edinstvena, na znotraj pa se mora še vedno boriti s partikularistično separatističnimi tendencami, katerih prvo-boriteljica je Bavarska. Nemčija izdeluje in izjednačuje zakone in železniške uredbe z Avstrijo, v Bavarski pa veljajo še vedno posebni, spe-cielni bavarski predpisi, ki stoje mnogokrat v naravnost diamentral-nem nasprotstvu z nemškimi, odnosno pruskimi. Tako je prav prijetno gledati pri prehodu vlakov v ozemlje Bavarske, kako se preme-nja vse osobje in lokomotiva, ker je zakonito prepovedano, da bi kak Prus ali pruska lokomotiva vozila po bavarskih tračnicah. Še prijetnej- NEMČIJA BREZ OBRAZA. Pohajam po berlinskih ulicah. Ure in ure sem prebil po potsdamskih parkih med nasadi parkov Fridricha Velikega. Obiskal sem mnogokatero veletovarno, kjer gre število delavcev v tisoče in posedal ob marsikateremu razoru ter ogledoval nemškega kmeta pri delu. Iskal sem nemški novi obraz in ga do danes še nisem našel. Našel pa sem le prečesto oni stari obraz, ki nam je vsem še tako v spominu s slik vvilhelmske Nemčije. Jekleno hladna pruska maska, dostojna Fridrichovih korporalskih šo-tnaštrov, ki so s palico v roki vte-pall Prusom, tem napol Slovanom —v glavo, da je ni sile na svetu poleg potsdamske in da je nad njo samo še nebeška. Maska, ki govori za debele knjige o Nemčiji paradnih maršev, militarističnih reglementov in boju enega proti vsem. Še so ponosno proti očem, zavihane brke in v očeh gori še vedno plamen, ki kriči, mi smo bili oni, pred katerimi je trepetal svet, da je vseh pet kontinentov vstalo proti nam. In ko mislim, posadim tej maski na glavo jekleno čelado in zategnem jurišni jermen z bombami, stoji pred menoj Nemčija od včeraj, izza leta 1870., osvobodilnih bojev 1813 in Fridrichovih dolgih fantov. Ako pa se povprašam, da li odgovarja ta obraz Nemčiji po Com-piegu, kjer je pokojni Matija Erzber-ger s solzami v očeh položil mejnik nove nemške epohe, moram reči da ne. Ta obraz ni obraz današnje Nemčije in se močno vara, kdor danes istoveti z njim Nemčijo, zbog tega, ker ga še vedno v desetem letu republike tako pogosto sreča. Rusija ima danes svoj obraz — rdečezelen, ki prehaja vedno bolj v zelenilo brezmejnih step in njiv svete ruske zemlje. Azija žari v svetlo rumeni barvi azijskega nacionalizma. Anglija kaže lice korektno zagri- še je poslušati Bavarce, kadar zabavljajo nad »Vsepožrl« Berlinom in njega pruskim prebivalstvom. V takih razgovorih je skoro najmilejši epiteton ornans za Pruse »Sau-preu-sen«. Danes drže severni Nemci te pojave separatistično partikularistično navdahnjenih južnonemških duš, še nekoliko v šahu. Navzlic vsemu zabavljanju in bogmanju v monakov-ski meščanski pivnici, drži Berlin vajeti trdno v rokah in bavarski lev se mora z lepa, ali z grda pokoriti sili pruskega duseja. Po priključitvi Avstrije pa bi se znašli v bratskem zagrljaju monakovski oboževalci »Lo\venbrau« z dunajskimi romarji in gotovo fundirali prej ali slej temelje za južnonemško državno formacijo, kot pendant severonemški Pruski. S tem bi odbila v Nemčiji poslednja lira pruskemu hegemonizmu, ki sicer ni po izglasovanju \veimar-ske ustave daleč več tako očiten, kakor v wilhelminski Nemčiji, a vendar še vedno krepak in v bistvu odločilen faktor pri vodenju državnega krmila. Vsega tega se Prusi zavedajo in zato se jim tudi nič ne mudi s priključitvijo ter vidijo v njej skoro bolj orožje, s katerim lahko od časa do časa poparadirajo v jezo in iz-nemirjenje Pariza, kakor življenjsko važen, neobhodno potreben interes nemške nacije. Izraz tega razpoloženja je izjava, ki mi jo je dal eden zagrizenih nemških nacionalističnih kolegov pri obravnavanju vprašanja priključitve. »Anschluss?« Da lepo in potrebno, ali to bo stalo mnogo, mnogo denarja, kex kdo naj plača dolgove za-pufane Avstrije po priključitvi, ako ne Nemčija. Mi pa nimamo denarja še za najpotrebnejše zadeve, kamoli za poravnavo enormnih dolgov kon-kurzne mase Avstrijskega operetnega teatra«. Z Anschlussom je še čas in če se navdušujejo zanj naši pevci pri vrčku piva in dunajski klobasici, čemu se bi ne. saj morajo imeti tudi svoje veselje. Realistično, prusko suho povedano! Morda le preprusko in preprote-stantovsko, ker eno je navzlic temu gotovo, da bo ideja popolnega Anschlussa prej ali slej provedena v dejstvo navzlic 1 tihemu, pasivnemu odporu protestantskih desničarjev, ki jo okvir Bismarkove po kraljev-gradske Male Nemčije čisto zadovoljuje. zenega konservativca. Obraz Francije je še vedno poln esprija in človek se mora vedno in vedno vdajati iluziji, da je bila francoska revolucija šele včeraj. Ura je trgovsko resna in puritansko okrutno pre-računjena. Le Nemčija je še vedno •brez obraza, najsi se bori zanj danes bolj, kakor še kdaj doslej. Na zunaj je danes Nemčija urejena in zopet teče njeno življenje v formah stare disciplinirane Nemčije, kjer se sklada vse na minuto in sekundo; na znotraj pa se bije boj za njeno lice. Den^okratizem, fašizem, parlamentarizem, komunizem, socializem, konservativizem to so danes parole, ki se bore in trgajo v duši nemškega človeka, kot najmanjši sestavni celici bodočega nemškega novega obraza. Težak in resen je ta boj, ker nemški človek jemlje politiko vse resnejše in globlje, kakor naš jugoslovenski. Duša nemškega človeka še vedno ni našla po strašnem razočaranju leta 1918. mirne točke, na katero se bi upala in z njo započela novo pot — Nove Nemčije. Vzhod in zapad se bijeta v njej. Na eni strani boljševizem, na drugi za-padno kapitalistično naziranje z vsemi njegovimi izrastki. In tako nihajo milijoni Nemcev med ekstremnima točkama skrajnega komunizma in reakcionarskega šovinizma. Odtod tudi milijonske izpremembe v številu volilcev levice in desnice, ki lahko prinesejo pri bodočih volitvah zopet pomoč danes močno ob zid potisnjeni desnici. Pri tem pa se mora priznati nemškemu človeku, da s tem skakanjem iz ekstrema v ekstrem ni zadovoljen in da išče z bolestno nervoznostjo zvezde stalnice, po kateri bi uravnal svoj in nacije korak ter odmeril nova pota v bodočnost. Katera bo ta.z,vezda stalnica je danes še težko apodiktično ugotoviti, ker je še vse preveč mešanja in vrenja v nemškem kotlu, akoravno izgleda njegova površina dokaj mirno. Ako pa je na mestu prorokovanje, potem je moči reči, da bo ta bodoča zvezda — in naš nemški obraz ljudska demokracija spopolnjena in odgovarjajoča vsem zahtevam življenja mas v XX. stoletju na način, odgovarjajoč tradiciji naroda mislecev in pesnikov. V tem slučaju bo Nemčija za-dobila svoj obraz, ne samo na zno- ’ traj, nego tudi na zunaj in zamogla pričeti z nadaljevanjem po roman-tikih započetega razširjenja svojih idej med široke sloje drugorodnih narodov; katerim se je po uvedbi . pruskega feldvebelskega duha pred , enim stoletjem sama odpovedala. 1 Obenem bo edino na ta način v stanu reparirati vso škodo, ki jo je povzročil ta feldvebelski duh s svoji- j mi metodami med nemškimi sosed- I nimi nacijami in pridobiti njih resnično globoko zaupanje v njeno dobro voljo in hotenje započeti z novim življem v znamenju novega obraza. Drejče Verbič. Naša prosveta. 5,000.000 knjig. Leta 1920. je češkoslovaška republika sprejela zakon, da mora vsaka občina imeti j svojo občinsko knjižnico. Naravno je, da je država občine pri tem podpirala in s tem dosegla, da je danes v češkoslovaški republiki 11.600 občinskih knjižnic. Te knjižnice so dosegle v letošnjem jubilejnem letu — 5 milijonov knjig. t. j. 5,000.000 knjig potuje iz teh 11.600 knjižnic celo leto v roke čitateljev in zopet nazaj. Ako računamo, da ima republika 13 milijonov prebivalcev in da ves narod t čita, ker nima analfabetov — knjige in časopise — in da razpolaga v javnih občinskih knjižnicah s tako množino knjig, potem res moremo govoriti o prosvetnem delu. Ker pazi država na to, da gredo med narod predvsem dobre knjige, ki ga vzgajajo državljansko in mu kažejo njegovo domovino, zgodovino in svet — potem je to res narodna vzgoja, za kakršno naši vlastodržc'. še nikoli smisla niso imeli. Zaito češkoslovaška republika ob 10-letnici s ponosom prireja razstavo sodobne kulture, kjer se vidijo uspeh! desetletnega dela in napredka. Pri nas se menda še nobena vlada ni utegnila zanimati za to, ali je kje kaka javna knjižnica ali je ni — tudi. ni genila s prstom, da bi se kje kaka ustanovila. Kako bi neki izgledala naša razstava sodobne kulture? Par samokresov, kačakov ... Res, težko je misliti na teh zapravljenih deset let, ki so prešla brez vsakega sistematičnega dela in zato brez uspehov. Pri nas vlada javno prosveto, bolj ovira nego podpira, kakor da so ji ljubše nepoučene mase, nego prosvitljen narod. Predvsem zaradi volitev, ker se na ta način da mnogo ddseči — pa tudi. sicer je boljše, da narod ne čita, ne misli, ne ve ... Tak narod je vedno lažje obvladati... Toda nam to ne more biti vseeno — in napredek, ki ga vidimo pri drugih, posebno sosednih In bratskih narodih, bi nas moral bosti v oči in vzbuditi vest. Ni dobro, ako živi narod samo cti dnevnega, po večini slabega časopisja. Res je, da se tudi tam o marsičem pouči, 'toda knjiga mora biti temelj narodne izobrazbe. To je kultura srca in duha. Brez te kulture ni kulturnega naroda. Res je, da naš vzhodni del. pred vsem srlbski svet še živi od svoje narodne pesmi, ki mu nadomešča knjigo. To je še sreča — toda narodna pesem živi samo pd nekaterih krajih in tudi tam že umira. Nadomestiti jo bo morala — posebno pri mlajši generaciji in po mestih — knjiga, in sicer dobra knjiga. Pogled na književni trg pri nas ni razveseljiv — posebno v srbohrvat-skem svetu prevladuje šund, ki se širi tudi v naše kraje. Dobre narodne umetne literature manjka. Kino je dvomljiv nadomestek za te vrste knjigo. Zato bi bila tem večja dolžnost, da skrbimo za dobro narfldno 'Im ljudsko literaturo in za javne knjižnice. Žalibog, da se moramo še v 10. letu boriti z analfalbetstvom — zagrebški oblastni Odlbor je odkril naravnost grozne razmere na šolskem polju. Analfalbetstvo je nevarnost posebno ob času urno rastoče civilizacije, ker lAnogočuje, da se v narodu ukoreninijo le senčne strani tujih darov. Zato je pri nas vprašanje narodne prosvete zelo pereče — in menda ravno vsled tega se vlada z nji,m ne ukvarja. Nasproti 8,000.000 v čeških občinskih knjižnicah ne more naša vlada postaviti Nemško pismo. IH. IV. niti številke 5, ker po naši vednosti še ni storila 'na tem polju .ničesar. Pri nas pač 'deluje ZKD — kolikor more — brez državne podpore — in »Prosvetna zveza« (klerikalna), ki je morda dobila skrivaj kako podporo iz dispozicjskih fondov — a to je vse odvisno od naših kulturnih klelavcev — drugod je še slabše, istotakd je v šolstvu. Kar je tam 'dobrega, je ustvarilo naše učiteljstvo. Šele te dni dobimo šolski za- kon. Ko bi čakali na državo oziroma na prosvetno ministrstvo, bi bile razmere obupne. Naša prosveta je živa slika našega narodnega in državnega življenja. Mnogo, mnogo prosvetnega dela še čaka — mnogo se je zamudilo. Bilanca ob ,10-letnic!. je žalostna. Naša nacionalna misel o prosveti, ki jo je vodila država, 3 Vrsta: 4155-10225. Ženski v čevlji iz najboljšega lanen, platna, sivi, beli in drap D Vrsta: 6145-10635. Ženski čevlji iz lanenega platna z nižjo peto, sivi, beli ali beš Vrsta: 3135-60702. Ženski čevlji z nizko peto za sta- Za dobo poletne vročine ie najprikladnejša obutev iz lanenega platna. Ona je lahka in prozorna, cena pa tako nizka, da je nakup vsakemu omogočen. Prinašamo naše poletne modele in menimo, da smo s temi cenami omogočili udobnost vsem. D Vrsta: 4155-12202. Čevlji iz lanenega platna brez okraska v sivi barvi D Vrsta: 5155-10435. Elegant-I ni čevlji iz lanen, platna v t sivi, beli, barvi d D 8 Vrsta: 6145-60702. Praktič. čevlji iz lan. platna z nižjo peto brez okraska, črni in sivi 111 tS a Vrsta: 4138-10076. Tenis čevlji z vulkaniziranimi podplati iz sive gume za gospode Din 99*» za dame . Din 89- V Vrsta: 9143-10708. Elegantni platneni čevlji za dečke in deklice številka 26-30 .................................Din 59*- številka 30-35 .................................Din 69*- številka 36—39 .................................Din 79*- Vrsta 4138-20079. Čevlji za vsakogar, udobni za šport, izlete in dnevno uporabo. Vse velik, beli, sivi in črni. Moški, ženski . Din 69 -otroški . . . Din 4#*- D □□DODDDDDDDD D D D D D OPOPPOPPPPDD Za konzorcij lista »Orjune« odgovarja Rado Prosenc. Tisk Učiteljske tiskarne: zanjo odgovarja P r a n c e štrukelj. Ureja in odgovarja Miroslav Matelič,