546
A. Gradnik: Tam daleč luči gorijo . . .
letih in torej podvrženi namesto izvirnih pisem iz leta 1845.
Kakšni sta bili izvirni pismi (če jih ni bilo več!)? Jaz domnevam, da sta bili pisani — po nemško. Za svojo domnevo imam samo dva, oziroma en dokaz: dvoje imen v pismih. V prvem pismu se imenuje pesnik, ki je zložil nemški prigodnici, Karinger — ime z nemško končnico. V »Novicah« ga imenuje Bleivveis Karingarja. V drugem pismu piše deklamatorja in poznejšega pesnika Tomana — »Thomann«, v slovenskem opisu v »Novicah« pa ga piše slovensko: Toman. Ker je torej Bleiweis istodobno v »Novicah« pisal te dve imeni slovensko, sklepam, da je pisal teh dvoje pisem Prešernu, v katerih rabi nemške oblike, — nemško.
K temu še dostavljam, da je napisal »oče slovenskega naroda« na čelo objavljene Prešernove korespondence (Letop. 1875, str. 157.) naslednje besede: »Med dopisi, ki so najzanimiviši del zapuščine, pa vsi, razen mojih dveh, v nemškem jeziku pisani (dokaz, da še oni Čas niti Prešeren, niti prijatelji njegovi niso dopisovali slovenski), nahajamo i. t. d.«!!
Zdaj pa ostane samo še dvom, ali je Bleiweis svoja dopisa iz 1- 1845. v letu 1875. doslovno preložil v slovenščino, ali je morebiti iz njiju tudi kaj izpustil .  . .
Te zadeve sem se dotaknil zato, ker značilno osvetljuje Blei-weisov značaj. Nameraval pa sem obenem ž njo opomniti še žive prijatelje Blehveisove dobe, da nam nepristransko orišejo duševno fiziognomijo tega moža. Pri naših starejših pisateljih občutno pogrešamo intimne memoarne literature sodobnikov, ki je pravi ključ k razumevanju njih javnega delovanja. Ako naši starine poneso v grob svoje spomine, bo nam mlajšim celo mož, ki je na razvoj naše prosvete takega eminentnega pomena kakor Bleiweis, uganka, ki jo bomo morali šele ugibati . . .
Tam daleč luči gorijo . . .
Xam daleč luči gorijo,                      In daleč tja dušica moja
tam daleč so lepe noči                  skoz teme je šla nekedaj,
in zvezde tak svetlp žarijo            iskat tam miru in pokoja,
ko tvoje globoke oči.                     in ni se vrnila nazaj.
A. Gradnik.