Matej Bogataj
Gabriela Babnik: Koža iz bombaža.
Ljubljana: Mladinska knjiga (Zbirka Prvenci), 2007.
Roman Koža iz bombaža je dobil nagrado za prvenec na letošnjem knjižnem sejmu. Gre za zgodbo o njem in njej, ki jo bolj ali manj pripovedujeta dva prvoosebna pripovedovalca, on je iz Burkine Faso in mu sledimo od otroštva do srečanja s punco iz Ljubljane, potem pa njuni zvezi, ki se dogaja malo tam in malo tu, z nekaj ovinki, o teh pozneje, vse do usodne odločitve, ko par odpotuje - oziroma se vsaj nameni - k njemu in njegovim in ima potem roman dva konca. Prvi je za zvezo ugoden, čeprav njej ukradejo potni list, se v Parizu odločita, da bosta ostala skupaj v dobrem in slabem, preizkušnjo, ki se kaže kot omen, torej zveza preživi, ljubezen premaga vse ovire, je povzetek zgodbe; drugi konec je nasproten, bolj individualističen, ljubezen dvoedina se v ključnem trenutku konča in gresta vsak po svoje, vsaksebi domov, brez upa na nadaljevanje, pripetljaj na letališču je bil kaplja čez rob, priložnost, ki jo oba zagrabita in si premislita, zmanjka jima poguma in zagretosti, še preden bi se avantura skupnega bivanja čisto zares začela.
Že sam začetek, tudi tematika medrasne ljubezni, razpete med dva svetova in več kultur, je obetaven, z drevesom sredi ničesar, okoli katerega potem zrastejo "sobe" in nam ni čisto jasno, za kakšna bivališča gre, Babnikova zelo rada premešča in to dela to prozo malo skrivnostno in včasih tudi hermetično, včasih tudi po nepotrebnem; vsekakor je drevo pravi mitološki ali družbeno konstitutiven element, ne moremo si kaj, da ne bi pomislili na os in središče sveta, na prehajanje med tostran in onstran, in res je potem v romanu kar nekaj špekulacij o duhovih prednikov, pa o ponovitvah in istih večnih situacijah, precej je torej navezave na regionalne mitološke artikulacije, arhetipe in duhovne prakse, in potem res spremljamo usodo njegovih starih staršev in staršev in njihovo družbeno stvarnost, bolj kot ne potopljeno v tradicionalen vaški svet. Ta preteklost, v kateri slutimo na eni strani tradicionalni fevdalizem in kastni sistem, dosledno družbeno rangiranje, je v širšem in globalnem
pogledu vpeta v kolonializem, potem pa v poskuse narodove neodvisnosti in emancipacije. V romanu tako lahko veliko preberemo predvsem o liku in delu Thomasa Shankare, predsednika, ki je nekdanji Zgornji Volti, francoski koloniji, predsedoval v ~asu osamosvojitve in dekolonizacije, opisane so spletke, ki so zru{ile njegovo vladavino, kot dokument, ne vemo, ali pristen ali apokrifen, je priložen govor ob sprejemu predsednika Mitteranda in podobno. Pravzaprav je obsedenost s Shankaro njegova izrazita zna~ajska poteza, ki se razbohoti tako dale~, da imamo zdaj primerjave s Titom, spet drugi~ vzporedni zgodbi sledimo do prakti~nih posledic, ki jih pustijo ~as njegovega predsedovanja in tedanji politi~ni dogodki na njenem o~etu. Na{ mo{ki pripovedovalec je upornik in socialist z ljubeznijo do motorjev, ki ima radijsko postajo z ducatom zaposlenih samo zato, da bi nasprotoval Shankarovim naslednikom in oponentom, in katerega življenje je ogroženo - in po tem je ta afri{ki vsakdan zelo podoben glavni liniji zgodb iz zadnje antologije afri{ke kratke proze Jutri je predaleč, ki se zelo pogosto ukvarjajo z raznimi medeti~nimi in (proti)revolucionarnimi spopadi in nasiljem in migracijami kot posledicami na splo{no. Roman torej od arhetipske in za~etne scene nastajanja skupnosti okoli drevesa preide k afri{kemu vsakdanu, zapletenemu, medetni~nemu, in v tem je za neizku{enega in z zgodovinskimi delitvami in zlitji na zahodnem delu kontinenta nepou~enega doma~ega bralca dovolj pou~en, ~eprav je res, da se bolj ukvarja z mejami in zgodovino kot z vsakdanom; njene popotni{ke izku{nje, pa tudi morebitna specifika Ouage, ostajajo z razli~nimi jezikovnimi preme-{~anji zakriti; podobno se godi z ljubljanskim vsakdanom, ve~ je Pre{erna in Čopa in Šalamuna kot etnologije sodobnosti.
Kljub zanimanju za afri{ko zgodovino in razmeroma zadržanemu zanimanju za burkinafaski vsakdan obstajajo v romanu nekateri elementi, ki ga izmikajo preverljivemu in racionalnemu ter ga približujejo tistim iztrganjem in nedoumljivostim, ki jih po navadi pripisujemo magi~nemu realizmu; na primer prizor, v katerem zmanjka elektrike in potem uspe pobu med metulji, ki se jih ~udo nagnete v sobi, ~udežno prižgati lu~; vendar se potem taksni prizori vse bolj red~ijo in ostajajo reducirani na zgodbe, ki jih pripovedujejo starejši in ki bistveno zaznamujejo njegovo odraš~anje; tudi sam jih z veseljem pripoveduje naprej, so pa pogosto manj poantirane, nimajo dinamike ljudskega pripovedovanja in napetosti - ta je ves ~as rušena z njegovimi vrinki in komentarji, improvizirana, vendar tudi nadrobljena, kot ne celi okruški nekih daljnih zglednih in vsem znanih zgodb, kot ostalina in relikt.
Njen nekonformizem je milejši in manj uporen, manj angažiran, kaže se recimo v tem, da si, slede~ sanjam, izbere ~rnca in z njim živi v
Ljubljani, in potem imamo nekaj situacij, v katerih okolica, predvsem njena mati, reagirajo rasisti~no, vendar ta dimenzija ni poudarjena ali vsaj ni povsem v ospredju, omejena je na nekaj posameznikov. Njena mati in celotna družinska situacija sta prav tipizirani, celo stereotipni, tako da ni ~udno, da ima punca od vsega, kar jo drži doma, torej v Sloveniji, samo psa in potem se babico, s katero se po dvajsetih letih prepovedi in sprtosti med starejšima generacijama spet dobiva. Pritisk na njuno zvezo sicer lahko vidimo tudi iz opisa obiska uglajenega šminkerskega para, vendar sta tudi ta predstavnika domorodcev precej klišejska in zoprna že sama po sebi, to pa seveda precej zmeh~a njuno rasno zadržanost in predsodke; nobenega prepoznavanja slehernika ni v teh sre~anjih, rasizem se ne kaže kot nekaj Slovencu imanentnega in iracionalnega; ker so vsi zoprneži že popisani kot blago retardirani in ozkosr~ni, ~ustveno zacuknjeni in podobno, jim rasizem karakterno leže in preneha biti mote~, je pa~ še ena izmed lastnosti, ki pripovedovalca - in z njim nas - motijo.
Koža iz bombaža ima namen literarno preu~iti trk dveh kultur in prikazati ljubezen, ki vztraja vsemu navkljub, preveriti ho~e njene meje in kulturno združljivost in privla~nost, izpisati ho~e dilemo med domom in svetom. Ni~ ~udnega torej ni, da je eden izmed sobotnih ritualov punce prebiranje predvsem poro~il in pisem v sobotni prilogi ~asopisa, ki jih piše slovenska dopisovalka, ki živi v Parizu, tudi sicer marsikaj spominja na Brino Svit (Švigelj Merat), ki je ve~ino svoje literature posvetila ravno medkulturnim sre~evanjem, tema doma in sveta, ve~dom-nost in brezdomnost v ~asu globalizacije in migracij in razpoložljivosti planeta je pravzaprav v ospredju njenega opusa. Ne samo to, nanjo Babnikova spominja tudi s svojo osredoto~enostjo na svet predmetov; podobno kot v zadnjem romanu Svitove zavzemajo pomembno mesto statusni objekti in vsakovrsten gospodinjski inventar in drobni obredi, je tudi Koža iz bombaža nabita z nakupovanji, recimo s tistim pred odhodom na letališ~e, za katero je jasno, da je samo sebi namen, hranjenjem, obla~enjem, apologijami kolesarjenja, popisovanjem spodnjega perila in obla~il, z nakitom in obuvali, z vsem tistim, kar bi seveda lahko kazalo na morebitne razli~ne strategije na podro~ju imidža in trka kultur, tudi obla~ilnih, pa se žal pogosto raztegne v ekstenzivne dele, ki kot da stojijo sami zase, in namesto zaostrene družbene kulise, na kateri se izrisuje zgodba obeh zaljubljencev, spomni na vzorce iz trivialne literature.
Del romana se dogaja pri dami v Parizu, predvsem ta del je zastranitev, težko uvidimo vpetost te epizode v celotno štorijo. Tudi tam se, kot da bi šlo za nekakšen tampon med obema skrajnostma, srednjeevropsko in afriško, razraš~ajo epizode, ki so manj zaklju~ene in poantirane, in
morda se ravno v tem dodanem proznem žepku pokaže potreba po večji selektivnosti pri vključevanju gradiva v celoto. Podobno kot moteče ali vsaj neosmisljeno - tudi zato, ker se pojavljajo občasno in v premajhnem obsegu, da bi jim lahko določili namen ter bi imeli pomembnejše mesto in morda nosili kakšen vzporeden zgodbeni lok - delujejo citati iz njenih dnevnikov ali rekonstrukcije (prevodi) Shankarovih govorov. Ti deli sicer res ponujajo širitev celote, vendar je njihovo vključevanje mehanično in kompozicijsko naključno, tako da se ne sprimejo z že tako ali tako nadrobljeno osrednjo zgodbo.
Poglavja imajo uvodne citate iz afriške in slovenske literature in popularne glasbe, tudi sicer je precej medliterarnosti in navezave na slovenske klasike, tudi na slikarje (punca dela v Narodni galeriji in vodi obiskovalce med slovenskimi impresionisti), vendar tisto, kar bi bilo za bralca najzanimivejše - ob pomoči branja ugledati ta trenutek Slovenstva in njegove kondicije nasproti svetovnim metropolam in afriškim mestom - ostaja bolj kot ne neartikulirano. Ljubljana tako ni tipično ali celo (de)privi-legirano mesto Srednjeevropejcev in njihovih, z distanco gledano, čudnih navad, te prodrejo samo občasno, kot že od tujke v hiši domačinov opisano in osmešena pretiravanja; temu se zdaj pridružijo še gojenje rož in čudni gromozanski copati in poskus prodati govejo juho kot lokalno specialiteto, pa grafiti s Šalamunovimi verzi in nelagodje ob drugačnosti, pigmentaciji, na Čopovi kot zadnjem ostanku promenade.
Slog je včasih malo pretenciozen, na vsak način hoče poimenovati stvari drugače, neobičajno, zmakniti hoče jezik iz običajne lege, pri tem pa se dogajajo spremembe pomenskega polja; na primer razprostriranje televizorja že na prvih straneh, ker so se prej razprostirali zajemalke in lonci, recimo, da hoče reči, da gre za postavljanje, za teritorializacijo, za naselitev, vendar je teve nekaj, česar ni mogoče razprostreti. Ne gre niti recimo za širitev v prostor, na katerem so prej bivali miti in zgodbe, ne, o tem ni govora, tako da lahko rečemo, da je metafora televizor je kot preproga, je kot nastiljanje z nečim, pravzaprav zgrešena; podobno je na primer z debelimi mangovimi trupli, ki se povešajo nad njihovimi glavami, in še s čim. Včasih se zdi takšno za vsako ceno zabrisano pripovedovanje poskus literarizacije, ki pa jemlje natančnost in jasnost sloga, podobno, kot deluje pogosto izpuščanje osebka v stavku, ki nas potem zapelje, da dogajanje in dejanje pač pripišemo zadnji omenjeni osebi. Da gre za slog in ne površnosti, se kaže recimo pri začetnih fragmentih poglavij; kar izmika in odteguje smisel, zahteva revizijo prebranega, s to pa pisanje ne pridobi ničesar, morda bi mu večja preglednost in natančnost na račun pavšalnosti in hermetizacije bolj koristili. Podobno je z vloženimi
zgodbami; resda se s tem ta proza približuje tisti cikličnosti, ki je značilna za vse literature, ki rastejo (i)z ustnega slovstva, iz pripovedne tradicije; po večini so fragmentarne, čeprav pripovedovalec, afri{ki otrok, govori o tem, da je njihova širina namenjena temu, da bi bil pozoren, da bi se prepustil in predal, jih ves čas prekinja z vrinki, tudi takšnimi, ki jih otroku ne bi pripisali. Tista zgodba, ki jo pripoveduje oziroma jo je pripovedovala mati, pa je napisana sklenjeno, je kot povzeta in izključena iz trenutka pripovedovanja, opisana z distanco, vendar se v njej pojavljajo sintagme kot pantagruelovski trebuh, torej je že opisana skozi oči nekoga, ki pozna literarno tradicijo, in to evropsko; to je seveda spet nekoliko pretenciozno, kot da sintagme o takšnem trebuhu ne bi hotela žrtvovati, čeprav se pojavlja tam, kjer ni njeno mesto; povedati, da je trebuh pantagruelovski, seveda pomeni priklicati Rabelaisa v zgodbo na način, ki združuje dva časa, s tem pa tudi že potujuje, vendar samo v tem detajlu. Manjša usmerjenost in odsotnost strategije je opazna tudi na ravni replik; dialogi so malo ohlapni, nezaostreni, vsakdan para pa s stilizacijo sicer pridobiva univerzalnost in brezčasnost, vendar ostaja abstrakten; takšen pristop pa kot da brusi morebitno medkulturno zaostrenost.