353 Kratkočasilo berilo. v Žalostna prenieniba. (Povestnica.) Ko se gre iz malega mesta J*, se pride, preden se v lepi terg J* dojde, na neki hrib , kjer se vidi velika in krasna planjava krog- in krog. Tudi jez sem se čudil lepoti tega kraja, ko sem pervikrat tu sem došel; tudi jez sem radosten zaklical: Zares lepa si nam naša domovina, vredna, da te ljubimo ! Ker na tem hribu stoji čedno selo s prijazno kerčmo pri cesti, nisem nikoli memo šel, da bi se ne bil tukaj en-malo odpočil in nekoliko okrepčal; v kerčmo sem pa že tudi zavoljo tega rad stopil, ker Jelica, zala hčerka gostin- čarjeva , je bila tako beštra , tako priljudna in tako pridna, da je človeku serce veselja plesalo viditi to punčiko. Oblečena je bila po domače, in kar je imela na sebi, bila si je večidel sama naredila. Nekega dne me opravila spet v ta kraj pripeljajo. Stopim v izbo , pa zagledam Jelico prijazno se pogovarjati z nekim fantom, ki je za mizo sedel. Ko se jez na drugo stran mize vsedem , izpije oni mladeneč svojo kupico vina, vstane izza mize, me pozdravi, pa gre; Jelica ga spremi ¦ do dvorišča. V tem pride v izbo kuharca, ženska že priletna, in jo pobaram , kaj da tako prijazno Jelično govorjenje z unim fantom nek pomeni ? „Mladost je radost", mi odgovori; pa Matice (tako je bilo mladenču ime) je tudi tako priden in pošten , da ga nima para. Ko je nekoliko let v šolo hodil in se naučil, kar je kmetu potrebno, so ga starši, Bog jim daj večno luč! iz šole na dom vzeli, ker niso bili v stanu, ga v višje šole pošiljati. Ko je fant odrastel, ni le pri vsem pomagal starišem, temuč začne tudi kupčevati s tem in unim, in ker si je pri tem marsikak goldinar ulovil, je pomagal popla-čevati dolgove starišev, in ker je v vsem varčno ravnal, si je toliko prihranil, daje zamogel hišo lepo popraviti. Akoravno so mu stariši pomerli, se vendar prav srečno vede in če Bog da, da se bo z Jelico oženil, jima bo šlo dobro tudi za naprej, ker naš oče *} imajo edino to hčerko, bo tedaj enkrat vse premoženje Jelično". Zdaj pride v izbo Jelica, in ko jo tudi nekaj popra-šam, ji zalije rudečiča obraz, se oberne h kuharci, ji po-žuga in reče se posmehovaje: „kaj ne, da si spet svoje serce enmalo olajšala ? Čakaj, čakaj ! ... moram pogledati, kaj se godi v kuhinji, ... in smuk! odšla je ko ptiček. Komaj je prešlo leto,' pridem spet na hrib, — al izba ni bila več tako lepa ko pred to leto; tudi nebo je bilo ta dan oblačno, in sam ne vem, kaj je bilo; spekio me je v serce, ko stopim v izbo in ne vidim Jelice. Iz zravne sobice pride kerčmar z bledim prepadenim obruzom, da se ga vstrašim. Na vprašanje : kje da je Jelica, me komaj pogleda, stisne rame pa gre\ Zdaj se mi približa kerčmarica; nagovorim jo in jo vprašam, je li Jelica morebiti umerla? „ Umerla! — mi odgovori — „ah, bolje bi bilo za-njo, ako bi bila umerla, al — —" in odide. Na to stopi v izbo kuharca, ktera mi je preteklo leto ljubezen Jelice razodela. Vpraša me , kaj da želim, jesti ali piti ? Radoveden zvediti, kaj* se je v ti hiši zgodilo , jo poprašam le po Jelici. Migne mi pa me pelje v bližnjo sobico, in — o Bog mogočni! na postelji sedi mlada deklina, bleda, z izpuljenimi lasmi v rokah ; serpi pogled je razodeval , da reva je ob pamet. Prestrašil sem se, da sem se tresel kakor šiba , viditi takošno spremembo v enem letu. Ko me ona zagleda, se mi namuza, pa zavpije tako strašno, da me spreleti po vseh kosteh, potem mi z milim glasom reče: „Da, da, gospod fajmošter, danes bo prišel, mi bo venček prinesel za svatbo, da bova šla stanovat v mesto — veliko mesto; imela bova lepo, veliko poslopje; lepe velike sobe, pa lep vertič in lepe, prav lepe cvetice bodo v njem rastle, in — —" in na to se jokati začne, da mi je hotlo serce skoperneti. Za nekoliko časa pristavi: ,,0 gospoda, brezdušna gospoda! o prekl—!" Akoravno mi serce ni premehko, se vendar nisem mogel solz vzderžati. Ko iz sobe te spet v veliko izbo stopim, mi kuharca pravi: ,,Glejte, gospod, taka se godi na svetu. Jelica, akoravno pridna in pametna, ni bila brez nekoliko napuha, napuh pa je in ostane vselej pregreha. Nekaj dni potem, ko ste vi lani odšli, je prišel iz mesta neki škric in je začel se prilizovati Jelici; ona ga izperva ne posluša; ko pa ta nesrečni človek le večkrat sem zahaja in se ji zmiraj bolj prilizuje in ji zlate gore obela, jo pre- *) Pri Slovencih je še lepa navada, da služabniki pravijo svojim gospodarjem oce in mati, Pis. moti, da je od dne do dneva merzlejša do Matica. Matice jo svari, ji razklada goljufije sveta, — al vse zastonj; enkrat mu celo reče: „ker tako lepo pridigovati znaš, zakaj nisi pridigar ampak le kmet; in ker ti tako živo razkladaš hu-odbije sveta, mi to naznanja, da si s hudobijami dobro znan". — Matiček jo žalosten pogleda in pravi: „IVe boj se ne, ti ne bom več pridigoval, ali serce mi hoče počiti, ko te slišim tako govoriti. Z Bogom tedaj! Ogrenila si mi moje življenje; bodi srečnejša ko jezu. Ona pa se mu le smeja. Matice je še večkrat sem prišel, al njegovi dohodi so bili toliko redkeji, koliko bolj pogostoma so bili prihodi zvitega gospodalina. Za nekoliko tednov je bilo lice Jelično že obledelo , in večkral sem jo vidila skrivaj jokati, ker tudi preterganega škrica iz mesta ni bilo vec viditi. Za neko-ličo mescov — oj nesreča! — mertvo dete leži koj za vra-tami pokopališča, in Jelica je pamet zgubila. Oj, da bi jo gospod Bog skoraj vzel!" Tako je razodela kuharca žalostno prigodbo. Lahko si bravec sam misli, zakaj in kako je vse to prišlo. Slišal sem pozneje , da Jelice ni več in da tudi nje oče je umeri; samo nje mati še živi in prosi Boga, da bi jo rešil britkost tega življenja. Jez pa se od tega časa ogibujem tistega hriba, kjer je eno leto prineslo toliko nadlog čez poprej pošteno hišo. J. Kuk. 354 Odgovorni vrednik : Dr. Jane* 3ieiweis. — Natiskar in založnik : Jožef Blaznik.