Mazepa Jovan, Hetman ukrajnski dobe Petra Velikega. Pravliea zgodbe resnične po Byronovi istega imena slobodno pel in pomnožil Jovan Koseski. Doklada Novic". V LJUBLJANI. Natisnil in založil Jožef Blaznik. 1808. Prejeto od urada za upravljanje imovine upornikov Wolle Gott, dass wir Verkiinder Seien einer jiingern Sekaar, Deren Bau und Wucks gesiinder, Hoker sei, als unsrer war! Dies ist, was wir — nicht geloben, Nein! — vom Himmel nur erflehu; Und ilir selbst seid ja Verniinftige, Die im Jetzt erscbaun das Kiinftige, Die an junger Saat erproben, Wie die Friichte werden stekn. UVOD. Si parva licet componere magnis. *) Virg. Mar. Georg. lib. IV. ©loveči v Grecji starodavne dobe Pred Kristusom pet sto in nekaj let Je živel, prost napake muk in zlobe, Pobožen mož za blagor ljudstva vnet; Epimenid so ga imenovali, Med tiste je osobe slavne štet, Kirn so priimk sedmero modrih dali. Je v Kreti na otoku rojen bil, Po vsem so Greškem dobro ga poznali, Timveč ker tud ko pesnik je slovil. Za svet so ga po redu vsi prosili, Ko jim napad nezgode je grozil. Tak so enkrat Atenci v strahu bili, Ter .so ga koj poklicali v Aten; On jim pove, v čim so se pregrešili, Katerih krivd in uzrokov so plen, *) Ge malo strinjati sme se z velikim. In kakošna za greh je tak pokora;, Da se pokrajša šibanja namen, In boljega nastopi časa zora. Storili so, kar reče slavni mož, In čuti koj se njih bogov podpora; Protivnika pobegne vražna množ, Pojenjajo bolezni, strah in kuga, Zapazi cvet se kmalo upnih rož. Premeni se v veselje občna tuga, Ko sreče blesk se vrne vidno tak, Naj bo gospod, al kmet, al prost, al sluga, Raduje se premembe sladke vsak, Ter sklenejo darilo dati zlato Dobrotniku v zahvale tehtni znak. On reče jim: To meni je le blato, Z enakim jaz telesa ne težim, Darujte mi, in plačan sem bogato, V spomin na vas edino to želim, Iz olike Minervi posvečene, Spoštljivo ko sedaj pod njo stojim, Le drobni brsteč vej’ce mlade ene! Mu dajo ga; on gre vesel domu In varje brst ko znak visoke cene. Prigodba ta ni bila glavna tu, Sem jo povedal, da mož^ poznamo; Zdaj več ne bom pravlici vil sledu. Nekdaj ta mož poda se v neko jamo Idajske gore severne plati, Skrivnosti višje premišljuje tamo, V zamaknenje se bolj in bolj topi, Pozabi svet, na svoje vse pozabi, Poslednoma zadremlje in zaspi. — Življenja čut čedalje bolj oslabi, Naslonjen tam, ko da bi mrtev bil, Roke, noge in glave več ne rabi, Krvi se tok po žilah ni cedil. Tak prvi, drugi, tretji dan mu steče, Je tedna konc, je mesec se vršil; Končano leto, drugo stati neče, On spi in spi, ne čuti bega let, Ne vtrudi ram, mu ne otrpne pleče, Tak zmir naprej do godin štirdeset. — Med tem je šlo vse drugo po navadi, Po malem se premeni grški svet, Domačijo na njem se tujci radi, Tedaj je bil obilniši prihod; To napeljd posebno zarod mladi, Da rad objame najdeno drugod, in tako v tej štirdesetletni dobi Premenjeno je bilo vse povsod. Epimenid sedaj se v svojem grobi Predrami ter — obrne se domu; Pa kaj je to? — on stari zvest milobi Navadne kraje iše — ni jih tu! Popraša kaj, zdi prašanim se smešno, Nekdajnih vad in mnenja ni sledu, Je vse drugač, pozabljeno poprešno, Sedanje pak je njemu nova stvar; Kar vidi, zdi se abotno al grešno, Ne vgane več, kaj je soseski mar, Ob kratkem: Sin preteklega je časa, Tekoči za-nj nerazumljiv je kar. — Tak je z menoj — pa ne v pregledu krasa V obziru le na spanja dolgi tek, V obziru na premembe vad in glasa, Ki nakopiči jih ta pusti vek, Ne meni le, občinsko vse okrogo, Kdo rajnih bi spoznal Slovenjo nek? — če kdo tedaj — ne bo jih, djal bi, mnogo Te stike bral, al brati slišal bo, Naj grč nazaj, prijazno v srcu slogo, Teh dvajset let; tam je koren za to. Takrat smo vsi enako še pisali, J e manj besed ko misli mar bilo, Smo terna v perst, ne črke v trn se bali, če kaki grm ni vs po volji bil, Smo vlke v njem, ne tičic preganjali. Tak nam je čas kaj malega rodil, Ne da bi za-se tu ali tam slovelo, Al da od nas bi kdo se kaj učil, Veljavo le pepela da b’ imelo, Ki včasih njivi ploda mnogo da. In tak izid želi sledeče delo, Bog daj, Bog daj, da bi doseglo ga! — I. Je bilo dneva po pultavski bitvi, Kjer Svenje kralja sreča zapusti, Razdjana vsa po ojstri bojni britvi Na vseh plateh vojaštva množ leži; Krepost in up v okrutni krvolitvi Nezvesta kot ostale vse moči, Topovje, konj’ki, peštvo, druge sile, K zmagavnemu so čaru prestopile. Tak Moskovi sloboda je oteta Prihodnosti do dne strašnejšega, Do dobe zmot, do hujšega še leta, Ki smelši silnega protivnika V sramoto grji trešniti obeta, V pokvaro večji, v globočino zla' Prekuc glavarju z visokosti čela, Vsem drugim tresk — al čudonosna strela. 10 — Tak vrgla zdaj je kobre pest osode, Bežati kralj je moral noč in dan, Po pustem, lužnem, čez dereče vode, S krvjo oblit iz lastnih, tujih ran, Jih pade trna branivših beg nezgode, Očitanje pohlepa dik nastran Pustijo vsi v tej noči tužni, ljuti, Das’ reče vsak, kar misli, sodi, čuti. Ubit je konj, Gijeta da mu svoga, Objemši sam na ruski zemlji smrt, Ta dirja z njim veliko milj okroga, Pa pade tud od žeje, truda strt, V gošavi zdaj prvotnega še loga, O blesku ogenj daljnih ruskih črt, Ki ožji zmir pretijo ga obdati, Počitka kralj je moral si iskati. Je to korist, je to naroda slava, Za kteri ljud veselo vse vam da? Drži ga komaj kviško še narava, Pod hrast visok tovarštvo ga pel j a, Skele ga rane, trudno kima glava, Umira moč, on mraza trepeti, Pregreta kri v posredji tem le kratkem Ne da mini mu najti v spanji sladkem. — 11 Tak žalostno je bilo za-nj te dobe, Poguma to mu v srcu ne podri;, V napadu tem težav, nesreč in zlobe Pokorne so nadloge volji vse, Trpljenje, trud, grozivne vse gonobe, Kar scer na zemlji pusto, grenko je, Vse vkloni se ti duši tako zmožni, Ko pred ob sreči polki mu podložni. Pesica vodjev, mala, tužna, trudna — In sam ta dan stori, da je na tim — Pa zvesta tak in smela, trezno budna, Preslavne da z imenom jo častim , Na tleh leži, posamši vsak, pa čudna Do kralja je ljubezen lastna vsim, Pripravljenim pogube ga oteti, Vojaško al ob enem smrt objeti. Mazepa si nareja počivalo Pod streho gosto hrasta starega, Robat on sam ko hrast in mlajši malo, Ukrajnski Hetman studnega srci, Otepe konju grivo, ogrinjalo, Odpne opas, kar scer ovire d&, In ker ga trud po dolgem dirku davi, Ležiše rahlo z listja mu napravi. — 12 Ga veseli', da jed mu vrlo teče, On bal se je dozdaj nevarnosti, Da ji tekon ugnani ne odreče, Ker burje gnjev divja na vse plati, Pa krepka sta ko jeklo drob in pleče, Le malo jed, ležiše ga skrbi, Gotov premoči vso nasprotno silo, Stori na klic kar je potrebno bilo. Tataru je pokornost prirojena, Na rahli mig, na prvi klic prispe, Če tisoč jih je skupaj, samo ena Beseda le, že znano mu je vse, In kadar noč ni zvezdno razsvitljena, Po tmini dalje dirjati mu je, Gospodu sledi zmir po stari vadi, Marljivo kot košuti jelen mladi. Kjer dobovih je vej gostejši sreda, Mazepa plašč razgrne svoj širok, Orožje al po redu je pregleda, Ker beg je bil težaven, šlo je v skok, Al jeklo kje jermenov ne objeda Al ni oguljen samokresni tok, Al še kremen drži se petelina, Al drugo vse je prava gotovina. 13 — Sedaj vojak častiti ne zamudi Jedila vzet’ iz torbe, čutare, Najpred postrežno kralju ga ponudi, Večerjica če ravno majhna je, Potem po vrsti vsem sledečim tudi, Na lastni glad on kar ne misli še, In manj skrbi' za dan, ki ima priti, Ko kak jedun o gostbah skopoviti. Te borne kralj večerje, slabe, male, Nekoliko užije suma prost, Prijaznost ta je vredna vse polivale, Ga dvigne čez trpljenje in britkost, Potem on reče: Naše trume zale, Ki bila je sovražni strup in ost, Nobeden ni ne v bitvi ne v posveti Znal kakor ti, Mazepa, zmir zadeti. Na zemlji vsi prestrani, širni jako, Od Aleksandra do današnih dni, Ne najdem dveh ubranih krasno tako, Kot sta vi dva, Bucefal tvoj in ti, Vseh konj’kov čast premeni se v opako, Kjer dirjanje se tebi treba zdi! Na to Mazepa: Delja ni velika Do tje, kjer mi izrasla je ta dika. — 14 In kralj potem: Razloži to bolj jasno, Ti jahanja učil si se lepo. Mazepa reče: Bo za tu prekasno, Imamo še koračiti trdo, Scer paziti v okrogu pravočasno, Sovražnika veliko je strašno, Prej ko rešivna nas objame senca Derečega na levi Borostenca. In spanja vam potreba je velika, Jaz mislim straža biti vam ta čas In trumi vsi. — Al mene hudo mika, Pristavi kralj , da slišim bazne glas, Dosežem tak, da saj dremote slika Počitka mi pokaže v delji kras, Sedaj zbujen sem tako še, da spanje Za mene je le prazna želja, sanje! Torej se zgodi! — V to namembo glavno Je misliti let šestdeset nazaj, Dosegel bil sem dvajset godov ravno, Jan Kazimir vladar je bil tedaj , Dvorančič jaz, mu služil sem pripravno, Krepak in zvest, pogumen, živ strežaj , Ugodnih vad, prijaznega pogleda, Iz ust ko med mi tekla je beseda. 15 On mož učen, modrosti cvet gotovo , Drugačen ves ko Vaša Visokost, Si ni svojil držav, da bi na novo Zgubaval jih, želja enacih prost, Vladanje mirno teklo je njegovo, Le zbor je bil kadkada trda kost, Seer marno delal, tenko tehtal sledno, Za vid in prid naroda skrben vedno. Doma napak pa bilo je ne malo, On ljubil je poduk in lepši spol, In to mu je nemira mnogo dalo, Zbudilo mu skrbi in brig dovolj, Ko ga je pa razsrdje prenehalo, Je bil krot&k, dobrota, srce zgolj , Ter knjigo vzel je v roke, presne daljši, Al ljubico izvolil drugo — zalši. Potem so pa pojed’ne nastopile, Poklical skup je celo Varšavo, Vse družbe zdaj so blesku se čudile, S katerim pir sijal je daleko, Nebrojne pesmi kralja so častile Trdivši, da je poljski Salomo; En sam je bil satirika se skazal, Bahajc da pohvalne on ni mazal. — 16 — Tak zbornica je bil ta dvor slavitnih Igravcev, igrokazov, tak naprej, Skladavcev umnih , pevcev imenitnih , Kar bilo scer slovečega tedej , V število djal je vsak se poglavitnih, Ni gledal zlo, da ne preskoči mej , Tud jaz sem pel, to — da Bogu se vsmili! Podpisal pak sem: Tirside po sili. V tem času bil je velikaš na dvori, Iz hiše slavne, starega rodu, Bogat nezmerno kakor ruda v gori, Prevzeten, poln napuha in hlapu; Blešil je krog ko sonca svit ob zori, Imel zlata je, vsakega daru, Da v trumi vsi teh zborov sreč in dike Mu kraj prestola bilo ni prilike. Zateleban pa bil je v zlato tako, In rodovine svoje pergamen, Da zapeljan po zmoti, v kteri jako Se abote in praznih vidi tenj , Je ceno teh za svojo vzel opako, Za vrednosti osebne slavni plen, Pri ženi pak koristi to mu malo, Kar se nam bo očitniši skazalo. — 17 — Ker ona je drugač o tem sodila, Od njega mlajši godov trideset, Je dan na dan dolžnost ji bolj grenila, In žal je bil zakonski ji obet, Je upala, po snagi sc solzila, Zlo bala se sramote, družili štet, Scer sukala ob uri šal in plesa Marljivo po mladenčili krog očesa. Je čakala, kot vidi se navadno, Prigodbe le, ki staja sčasoma Najstudniši osrčja zimo hladno, Da z gizdo preskrbi zaročnika, Ki je v ta raj potem kazalo sladno Mnogoteremu preplašnega srca, S katero pak se tisti malo hvali, Ki so mu jo po vsi pravici dali. Mladika bil sem vrla jaz te dobe, Ni bilo ga, da bil bi me dospel, Ne žlahtnika, in druge ne blišobe Gotovo stop sem prvi vsem prevzel, Krepak in čvrst, omikane podobe, Obraza mlad in lep, izvit, vesel, Ne kakor zdaj , nakrišpan, temnogleden, Prijaznosti lepot le malo vreden. Mazepa Jovan. 2 — 18 — Ob kratkem: bil takrat sem ves drugači, Ker skrb in boj, posebno časa tek, Mi zgreni dušo in mi čelo spači; Vseh, ki so me poznali tisti vek, Prej ko me vreme starosti potlači, Kdo bi spoznal današni dan me nek ? Trdite jim: To strela je nekdanja! Porečejo: Kaj še? Se mu le sanja! Scer se je to premenulo že davno, Prej ko mi čas oglodal je kosti, Pa leta mi, saj veste, niso ravno Potrle ne poguma, ne moči, Drugač bi zdaj ne pravil tu zabavno Prigodbe stare v senci dobovi, Kjer mojega ležiša strehe zračne Brez luči zvezd nebesa so oblačne. Terezije obraz, život, postava — Da med menoj in drevom, zdi mi se, Taistim tam po zraku svitla plava, Tak močna je spomina sila še, Pa dana ni besede mi veljava, Dopisati, kak lepa bila je, Popolnoma krasota vsa iztočna, Kot zdela jih poljaška kri mogočna. — 19 — Čerkaško bistre je oči imela, Ko zdaj nebo nad nami črne tak, Velike, jasne, v njih nje duša cela, Kreposti sveste si, gotovih zmag, Iz punčice pa blagost je blišela, Kot lune svit skoz nočno črn oblak, Milota vse, pol upanje želječe, Tirjava pol prirode hrepeneče. Kot mučenik, izdihajoč na koli, Obrača na nebesa še oko, Ko da bi smrt mu bila ta po volji, Predsladje dik nadzemeljskih celo, Tak’ nje pogled sočutje prosi, moli, Ce rahlo ne, ga šiloma dobo; Obličje, vrat, kar scer je še očito, V miloto zgolj je bilo vse zavito. Kaj treba več? Sem ljubil jo, in mamo, Presrčno še jo ljubim dans ta dan, In kakor sem, tak’ ljubim zlo in žarno. Brez mere vse, oviri vsaki v bran, Cio v srdu čutim še ljubezen parno, Od nje do zdaj, do starosti peljan, V spominu bivših, upu pridših časov, Dospel sem tak’ do dobe zdajnih glasov. 2 * 20 — Zdihaval sem, sem gledal strmo-milo. Gospa molči, nje gled pove mi vse, — Dovolj je glasov, znamenj je obilo, Sploh slišanih, razjasnjenih še ne, Netil osrčja, ki z veliko silo Prše iz žara žile srčnice, Eodivši duš razumenje tak’ novo, Kot iskreno , dostojno, in gotovo. Trpeče to vezila da in skrite, Ki vižajo, ne vedši kdaj, ne kam, Na skrivnem, kot električne so kite, Palivni tje po lastnih potih plam. Sem žaloval, oči imel zalite, Pa vendar bil je vedno za petam’, Dokler ji nisem zbudil misli za-me, Občutke vse po vrsti speljal na-me. Sva shajala potem se bolj pogosto; Ugodne so prilike, kraj in čas, Enkrat že mislim razodet’ se prosto, Šeptaje pak mi vmrje plahi glas; Potem so igre, znane vsem zadosto, Enacih ker so društev splošni pas, Zabave le, vse prazno in neslano, V potrato ur in pameti skovano. — 21 Ob igri tej — imč se mi ne zbudi — Sem zraven nje, le po naklombi kar, Ki ravno tak sem jo pozabil tudi; Ni bilo mi ne zgub ne prida mar, Vesel, da me o njej primerljej mudi, Ki včs ji je posvetjen srca žar; Marljivi straži pazil sem enako, Da pazile, Bog daj, bi naše tako. Je bila vsa — zares, ne le se zdela — Zamišljena in brez deležnosti, Ne žalostna, ne skrbna, ne vesela, Naj zmaga, al naj v igri kaj zgubi, Metati le je listeke hitela, Očitno, da jo druga reč mori, In ne igravcu ponavadne želje, Da bi petič ji kupček dal veselje. Nenadoma, ko nagli blisk, zasveti Mi v glavi zdaj prepričba radostna, V obnašanju da takem razodeti Je nekaj , kar obupati ne da; Ob enem se v besedah čuti vneti Razvijejo, ne ravno stikoma, Zgovornost' ni v žlabranju se spoznala, Veljalo je — da me je poslušala. 22 Ki prvikrat posluša, se ne brani Poslušati enako drugikrat, Saj niso led, al hlodi otesani, Kak rahel bran še ne bodeč osat, Občutki njih ne z jeklom zakovani, Da bilo bi se trde borbe bat’; Vse jih zbudi, kar mahoma zablisne, In kar zadene, se globoko vtisne. Sem ljubil in sem ljubljen bil protivno; Vam, pravijo, da znana ni ljubav, Če je to res, kar reče se le skrivno, Govor pokrajšam zvitih let oprav, Bo zdelo Vam se abotno in divno, Pa včas ni moč zatreti vseh nastav , Al tak po Vaše, želje vse vkrotiti, In zraven še vlad&r narodom biti. Vladar sem bil čez vrste trum stoterne, Ki vrele skup na rahli moj so klic, Ko da bi čule trombe glas veečrne, Al da velja poljub le mladih lic, Vršele v smrt in tuge neizmerne, Ne zmenši se za plesk in lesk petič, čez mene pak in srce zamotano Mi ni moči najmanjši bilo dano. — 23 — Sem ljubil jo in ljubljen bil sem tudi; Ta reč je lepa, sladka, rajska vsa, Le škoda, da v najslajšem konc jo zgrudi Skrivaj sva se v nje senčnici sešlk; In sreče slast, ki tam se mi prebudi, Bil upanja je cvet najvišjega, Vsi dnevi skup, poprej, poslej opazni, V primeri tej so nič, so hlap le prazni. Ta ura sama, gola in edina, Je vredna več ko vse preteklih let, Od prvih dob veselega spomina, Do zdaj ko jih je skor devetdeset. Ukrajno celo, kar ji je lastnina, Vse dal bi rad, doseči srečo spet, Na zemlji tej ničesar ne imeti, To uro pak le enkrat še živeti! Dvorančič biti, ki mu sreča dala Ni druzega ko srca up in žar, Ki ni imel ne zlata ne korala, Ne dragotin najmanjši sence stvar, Naklomba mu le meč je prispoznala, Za silo dni prihodnih čutni dar, Prebrisan um, krepost, in sklepa silo Mu čvrsto je prirodje naklonilo. — 24 Skrivaj sva prišla skup. — Mnogteri meni Da dvojna slast je to, ko druži tak', Moj čut, moj um ljubezni tak ne ceni, Jaz dal bi bil življenja dihljej vsak Za pravo, vsem, ki bili so rojeni Razkazati očitno sreče znak, Mi bila je skeleča tuga vedno, Uživati ko tat veselje sledno. V zaljubljene so vsi pogledi vprti; Tak nama šlo je. — Djal bi, v zgodbah teh Bi morali nam pripomoči črti, Ne staviti ovir na vseh straneh. Pa kaj ? Ti cvetki bili so zatrti Po kaki babi zvedeni v rečeh, Ta brž ko ne je knezu razodela, .In tak’ 'motanje štrene te začela. Na kratko! V noči sladki in veseli Naj pazijo in primejo oba ; Knez bil je ljut ko gojzda ropar smeli, Brez meča jaz, brez varstva vsakega, In ko bi bil v opravi z jekla celi, Kaj bila bi takrat koristila? Pri gradu je njegovem se godilo, Od mesta proč, prijateljev ni bilo. 25 Začelo se je ravno kar daniti; Sem mislil, moj da bo posledni dan, Da mi je jela ura zadna biti, Nebeško majko klical sem si v bran, Svetnike, ki sem vajen jih častiti, Potem skrbi in misli djal na stran, Dobim zdaj pah zdaj mali še za novino, In skokoma so vlekli me v grašino. Naklombe Eezne so mi clo neznane, Nikdar se več ni vidila nikir; Sem prašal, pisal, slišal razposlane, Meglen ostal je v prsih srca mir, Novice vse o zgodbi tej nabrane So puhle le, izvedbe suh je vir, Je zginula ko zraka dihljej prazeu Al sladkih sanj razpihnena prikažem. Kak bil o tem je zdeten knez razkačen, Sodite iz enacih zgodovin, Je čutil, da do živega je stlačen, Najbolj ga žgal ostudni je spomin, Nevaren zlo, da tak primerljej spačen Čistoti je prihodnih rodovin, Ker nekokrat se ženi tak' prilizne, Nasledbe da navadni tek — pregrizne. i 26 — Naj višji bil je svoga pokolenja, Ohol je štel za prvega se sam, Sodivši vsak, da ga enako cenja, Cio jaz, ki bil sem cvet mu votlih klam; Da! kaki kralj, al car, visoka tenja, To vzel bi bil za slave svitli pram, Pa sluga le, dvorančič, revna slapa — Je glavi tej — preredka bila kapa. Zaijove knez: Alo, divjak naj pride! Pripeljeta ga ročno hlapca dva, Postava res — še zdaj me strah obide — Sirov Tatar, z Ukrajne prav doma, Da konjska vsa lepota v njem se snide, Bi sodil vsak, ki zdaj bi gledal ga, Kraj Pegaza bi nič ga ne strašilo, O tem bi clo se več ne govorilo. Ko da bi misli zračne repetavke Prirašene na bedrih bi imel, Ni čutil še nikake priganjavke, Ostrog in spon in ujzde ni poznal, Nedavno vjet v izprežene nastavke Je v knežki grad iz delje gnan prišel, Ko jelen plah, močan, srdit, razkačen, Da bil je tak nenadoma zasačen. — 27 Puhaje žar, ko šet sta rep in griva, Plati nosnic razširjene v obroč, Openjen včs, na zadnih skor le biva, Pred mano ljut se spenja ceptajoo; Z vezili me nebrojnim družba kriva Na hrbet mu priveže na vso moč. Ter z bičem — švrk! — in šla sva kakor strela Vihaija piš bi bila prehitela. * * * 28 II. In dalej vršiva nenehoma v dir, Ni bilo zagledati kamo je tir, Daniti je ravno pričenjalo se, Konj hujši, in hujši, in hujši vre! človeškega grla posledni glas, Potem ko zadrgnen je zadni opas, Je divje poruge hrohot le bil, Ki pust je po zraku za mano donil, In skoz ropotanja omotično zmes Prinese mi veter do mojih ušes. Togote se vijem in britkih muk, Ter grizem vezala o sklepih ruk, Ki hrbet ožuljen preojstro mi Na konja razježeno grivo tišf. Nekoliko nagnjen na levi kraj Jim tulim preklimbe in rotbe nazaj. Kopita ropot pa je glas prevzel, Da slišali niso, kar besno sem klel. Je bilo mi žal, ker me mikalo je, Gospodu in hlapcu povrniti vse. 29 Poznejši sicer sem pobotal to, Kar nam se ob času že skazalo bo. Sedaj le naprej moj konj in jez, Naprej na perutah viharja ples! Pohištva človeške, vse zvezdice nad, Vsi travniki, njive ostanejo zad; Vršiva ko v noči se severni svit Svigaje na nebu zagleda očit, Ni mesta v okrogu, ne sel, ne vasi, Le pusta planjava o nama leži, Omejena z gojzdom temotnim spred, Po brdih pa gradov razpadenih sled, Sezidanih dobe nekdajnih zmot, Ko so ropotali Tatari ondot. Živečih ni bilo ne tenje sledu, Pred letom so Turki razsajali tu, Razpahali travnike, njive, ograd, Razdjali pridelke, potrli zasad. Neb6 je oblačno, obzor je siv, Kak pihljej žaluje le malo živ, Zdihaje bi bil odgovarjal zdej , Pa šla sva ko strela naprej, naprej, Ni bilo za zdih, ne molitev moči, Na grivo razježeno s curki cedi Z obličja in čela mi mrzli se pot, Poln srda in gnjeva in divjih plahot Vrši moj nosivec le dalej ko blisk, Ne čuti vezil, se ne meni otisk. 30 — Je zdelo se včasih ovirku da vprek Bi moral pomanjšati jaderni tek, Pa ljuti kreposti ni bila ovir, Da visim na njemu neznatni pezdir; Timveč mu je bila podbuja, nagon, In sleherna skusba znebiti se spon, Al zlajšati tisk povezila pretrd, Mu množi le grozo, plahoto in srd; Le rahli še glasek izvije mi se, Ko da bi ga švignul, naprej se spne, Zapazi, bi rekel, šumenje las, In skoči, ko da bi gromelo na glas. Že moči vezila tekoča mi kri, Ojstrost ko njihova iz žil mi stiši, Tud žeja me hoče zadušiti kar, Ki peče po grlu ko živi me žar. Se bližava gozdu, že v njemu sva Širjave je, da se prezreti ne da, Z drevesi tak močnimi kinčen je bil, Da silni vihar jim ni vrha zavil, Ki tuli Severje iz golih pustin In hraste stoletne razcepi ko klin; Pa redki so bili, gostejši je zid Grmovja med njimi, trniša, robid, Pomladni v lepoti še živih peres, Dokler ne zadene jesenski jih ples, Morivno ki brstje rastlik potepta, Neživo rumenkasto barvo mu da. 31 Da kakor na mrtvih sosedena kri Po boju bezupno na njemu leži. In dolga ledena pozimska noč Zmagljivo prostira ostudno moč, Tak silno da orla utrjen zobak Omaga kljuvaje pokrovček enak. Pustota je bila grmovja, trniš, Drevesa le si;m ter tje z vejami vskriž , Smereke temotne, al hojke, al hrast, Pa k sreči vse redko nastavljeno v past, Prihodnosti moje izid bi se bil Scer mnogo drugači, grenejši zavil. Med vejami bilo prostora dovolj, Da niso me trle, mudile nikolj , In tak mi ostane potrebna krepost, Premagati tuge in straha britkost. Od mraza so rane mi skrčile se Vezila pa pada ohranile me. — Ko veter po listju vršiva naprej , Volkovi za nama ostanejo zdej; Ponoči sem slišal jih blizo — da! tik, Sem vidil različne negudnih oblik, S počasnim kolopom, ki lovci in psi Zmagljivi mu niso, za nama so šli, In kamor obrneva, tam so že zad, Ne jenjajo, dan ko napoči se mlad; Jih vidim ne dalej ko seženja dva Nenehoma paziti kraja ob5,, — 32 Ponoči nedvomno iz mraka in tinin Tatinsko šumenje sem slišal stopin. Kak želel tedaj sem si kopje al meč, Poginuti, ako ni spasenja več, Saj žrtva umreti junaških osod, Razdjaje v pobitvi ta vražni zarod. — Ko dirjati bil brzonog je začel, Sem upal namen, da bo zadnič dospel, Umirilo tako mi strašno se zlo, Otetba polagoma prišla da bo; Pa zgodbe dozdajne, priinerleji skup So bile le groza, le strah in obup; Vse nade, tolažbe, vse bile so preč, Na spasenje misli mi prišlo ni več. Moj konj je ko jelen, planine strel, Po rodu že bil je utrjen ocčl. Hitrejši ne zgine snežinka raz hiš, Ob času metenja, ko prime jo piš, Ker puha in praha omamljen selan Pobegne v obstenja domačega bran, Kot on čez ovinke s hitrino perut Divjal je srdito in hujši ko ljut; Razjezen ko včasih nebrzdan fantin, Ker ravno ne steče kar sili zlobin ■— Al — ta če je plitva — ko jezik hrupeč Razkačene babe, ko pije preveč. Za nama je gojzd, popoldan, in zrak, Čeravno o kresu, pozimskim enak; 33 — Morda mi je tekla studeno le kri, Ker muka velika pregorko shladi'; Bil nisem takrat, kar je viditi zdaj, Sem silnega slapa bil burni šumaj, Oslabil pa bil sem občutje to Poprej ko je tanjši spoznanje prišlo. Zdaj trle so jeza me, misli bolest, Da dregne naklomba me vražniku v pest, Sramota, ter lakota, tuge obraz, Kar scer mi navleče ta strašni čas. Sem roda mladika, ki vreli mu sok Razpenjen po žilah pretaka se tok, Skrbljivi čuvaj prirojenih oblik, Ko kača rožljavka pripravljen za vpik. Ni čuda, da vejo oguljeno tak Razdjati grozil je primerlej enak. Pod mano se ziblje, nad mano vrti, Sem bal se, da zdaj zdaj mi s hrbtazdrči, Odrtega pak me verige držč. Možgane so težke, mi peša sreč, Le malo še bije, potem pa ne več. Obok je oblačen z nevihto grozeč, Drevesa se zibajo sčm ter tj e V napotje ko da bi pijane bilč. Zdaj naglo prešine očesni zatisk Nenadoma mnogo zakrivljen mi blisk. Ki v smrti dovrši življenja tečaj, On hujši ne vmrje, ko jaz sem tedaj. Mazepa Jovan. 3 34 Nekoliko vendar se kmalo potem Okrutnega stanja na novo zavem, Da čutim ko pride al mine mi noč, Bedeti se trudim, pa bilo ni moč, Občutki so zdeli se štrene mi zmot, Jaz v igri valovja privezan na hlod, Ki zdaj me viharno v globino drvi, Potem obmivši se kviško vrši, In vrže, divjaje iz dna globočin, Na brege odljudne me pustih ledin. Dvomljivo življenje mi zdelo se je, Kot kadar dremota očesa zapre, Vročina razpali kipečo nam kri, Ter slika za sliko prispe in beži. Pa kmalo prešlo je, strašilo ni zlo, Nasledno bledenje je hujši bilo. Premislik bi bil mi neskončno težak, Da tresi še enkrat primerljej me tak, In vendar bojim se, da bodemo žrt Še hujšega prej ko objamemo smrt. Se zgodi tedaj! — saj gledal sem ji Velikrat, posebno pa danes v oči. — Spoznanje se vrne. — Kje bil sem? — Le mraz, Otrpnjenje, zmota! — Pa žile tičas Polagoma biti začnejo mi spet, Otaja nečutja okorni se led, Bolest so le ena ožuljenja mrež, Pretaka se kri, pa počasi ko srež. — 35 Kak’ zmedeni glas mi zadene posluh, Še srce se giblje, vir misli je suh, Oko je le gledalo, vidilo ne, Kot ker se z debelimi stekli zapri. Zdaj slišim šumenje valovja okrog, Nad nama pa vidim razjasnjen oblok Blišečega zvezdja. Prevara to ni! Divjak po divjejšemu toku šumi. Ponosne te reke razpenjena moč Bobni na široko v ohlajeno noč, Midva pa v sredini plavaje ji vprek K okrožju tje tujem ne vadnih oblek. Iz votlih me sanj to kopanje zbudi, Okrepi nekoljko života moči, Ki tako po stiskih otrpnjen je bil, Da zadnič je gibljej mu vsaki grenil. Plavun siloviti premaga širok Ta prostor valovja, kipeči ves tok, Poganja naprej se ko krepki veslar, Ne zmenši se truda in druzik ne tar. Pristana pa malo radujem se plah, Za mano je temno, pred mano je strah, Obupanje, groza, zapletki, trepet, Nedvomno v čeljustje pogina zalet. Kak dolgo, al koliko dni in noči Me v stiskah enacih nadloga mori, Ne vem vam povedati; komaj mi je V spominu, sem dihal te dobe al ne. 3 36 Z razkuštrano dlako, iz grive cedeč, Omamljenih beder , soparjenih pleč, Divjak na obrežje strmeče se spne, S krepostjo posledno, ki v žilah mu je, In gori sva! — Proste planjave okraj V temoti ponočni pred nama je zdaj, Širok neizmerno, ko včasih prepad Se v sanjah zagleda, ki nima ograd, Ne konca ne kraja, kar smotri oko Oroženo, ko bi z gledalom bilo. Bledeče le rnaroge sčm ter tj e, Zelenje otožno je vidilo se, Kak dob, al Orešje, kak brdič obrit, Ko lune pokaže na desni se svit. Ničesar kar bilo je viditi tu, Najmanjšega ni razodelo sledu človeškega bitja, ne sela, ne hiš, Celo ne iz delje svetilnice bliš, Nikakega znamnja zagledati ni, Da v temu okrožju narava živi, Vsak vešni prikazek oddaljen je bil, Ki bil bi se nagega konj’ka šalil. V tej vihri bi bila prevara mi ta, če ravno spoznana, ugodna biki, Ker bil bi po taki opomnil se saj Življenja navadnega selskih ograj. Tak, tavava dalje — upehan, ugnan Moj konj je, divjosti pož;ir je končan, — 37 — Ovenjen’mu listu enako sedej Razpenjen počasno se maja naprej , Triletna deklina peljala bi ga Zdaj bila, kjerkoli bi bila ho tla. Pa to mi ničesa koristilo ni, Tolažbe v obupu mi to ne deli, Ker zvezan sem bil; pa tudi ves prost Zedinil ne bil bi potrebnih krepost. Z upiranjem medlim se trudim sicer Vezila olajšati trdih over, Pa prazno je bilo poskušanje, Le hujši so ude mi stiskale, Odjenjam priprostemu delu tedaj, Trpljenja da sam ne naganjam si saj. Tak dir vrtoglavi dovršen se zdi, čeravno namemba dosežena ni. V iztoku naznani se sonca žar, Počasno vrti se mu lep kolobar — Sem upal hitrejši megleno siv, Da zrak se premenul mi v svit bo živ, Pa težko, okorno se suče naprej, Naposled premaga razločno sedej Svitloba in zvezdice tak otemni, Da dalje nijedne zapaziti ni, Ter oživljajoči edini ta svit Vsakter’mu je bitju na zemlji očit. Na nebu je sonce! — Iz pustih samot, Ki bile svedočbe so mojih strahot, — 38 Je javno veseli, prijetniši dan Razvil zagrinjala ovirek neslan. Pa kaj mi pomaga, da gledam okrog? Tu ni razodeti ne znamenja nog človeških al druzih živečih stvari, Besede — da! zvuka zaslišati ni; Ni tičice bilo, ne žužka ondot, Cio zrak mi le rahloma veje nasprot. Tak’ se omahuje veliko še vrst, Ko tenki v močviiji al travniku trst, Stokaje moj veli nosivec sedej Po goli samoti naprej in naprej. Naenkrat, ko tako me tare obup, Se zdi mi restanja da sliši se hrup Smerečja iz bližnega temnih gošav. Je veter, ki piha iz daljnih dobrav? O ne! Tam iz hoste pridirja v kolop Vrtivši se čudno razmršen trop, Naprej se poganja, ni daleko proč, Zavpiti poskušam, ni bilo mi moč. In hujši in hujši in bližji vrši, — Kdo nek te divjake za ujzde drži? čez tisoč konj in ne konj’ka na njih, Z repino igraje poveteija pih, Nosnice široke ne vajene del, Ne stiska čeljustja jim brzdni ocel, Železo ni tikalo prostih kopit, — Tak sleherni jim je ovirek še skrit. — 39 — Čez tisoč konj slobodnih navad, Kot morsko valovje ne pazi ograd, Se bližajo gromno diijaje sedaj , Ko da bi pozdraviti mislili naj’. To videnje vkrepi divjaku moči, Strmi, se ozira, nasprot se spusti. Pojenja — pospeši — medlo zaresta — Se dvakrat omahne — in tresi na tla. — Tu gaga zdihaje, oči so ko sklen, Sklepovje čadivno, trohljivosti plen. — In tako posledni sprehod je strašan Bil krepkega moga Tatara končan. K6nj trop se približa, ga vidi na tleh, Na hrbtu pa mene že smrti v zobčh, Se vstavi. — Strmijo vsi, puhajo v zrak, Vršijo na desno, na levo natrag, Se bližajo ter zavrtijo ko dih, Al juga na spomlad ojačeni pih. Voditelj pa bil jim je črn velikan, Vladar se je zdelo da bo za ta dan, Ni bilo zagledati belih mu dlak Na poltu ne dveh, ki je grmu enak. Kestajo, se penijo, skakajo zlo, Potem se obrnejo — v hosto je šlo, Splašeno po mojem pogledu nazaj. — Zdihaje ostanem obupno sedaj Privezan na mrtvega konja tam, Ki ude razteza pod mano — — sam! 40 Vezila olajšati trudim se še, Razvitje bil6 nemogoče mi je, In tako leživa v zelenju trat, Na mrtvemu drugi, ki smrti je svat Podoba ni bila, da moje oko Večerno še zarjo zagledalo bo. #• * * 41 III. Od jutra tak večernega do mira Trpim britkost in muke žarnih ran, Le toljko živ, da se pogled ozira, Kak pojde mi v zaton posledni dan, Občutkov svest si tužnega prepira, Ki zadnič da nemaranje mi v bran Za vse, kar tu, kar tam grozi očito, Za vse, kar je v prihodnem času skrito. Nemaranje za smrt in kar ji sledi, Tem bolji, čem poprej objet’ se da, Pa vendar tak človeškemu pogledi Ko skrita past izdaje zoperna, Želena včasi homatije v sredi, Iskana clo z rokama lastnima, Pa zmirej pusta, britka, temna, čudna, V največji tud nesreči vsem ostudna. 42 — Osup le to je: sin veselja, slasti, Ki vžival je brez mere vso sladkost, Lepot objem, nasitje vsake strasti, Zlata dovolj, in druzega zadost, Pokojno vmrje v prirojeni vlasti; Pokojniši ko revež kak priprost, Ki pridobi po svojih le nadloge, Trpljenje, skrb, in seer zapredke mnoge. Ker bogatin, ki skusi vse brez mere, Kar zemlja da, kar lepo, sladko je, Ne upa več, se ne boji overe, Nič ne želi, že znano mu je vse, In tam — — je mračno, brez zastave ktere, Bo res, da, da! — toda gotovo ne, Šest tisoč let jih tje osoda kliče, Ni bilo še nazaj nedvomne priče. Nesrečni pak — on upa kone nadloge, Se v sanjah zdi mu prenapetih smrt, Ki reši ga očitno reve mnoge, Da mu zaprč le raja plodni vrt, Ker ravno jutro stopil bi na noge, Dobil kar dans mu brani sreče črt, Pa jutro že bi nič ga ne žalilo, Se ve, da jutro — vse drugač bi bilo. — 43 — O mila zarja jutemega dneva, Ti bila bi začela prvi dan, V katerem ga nesreča ne zadeva, Ki vidno bi v tolažbo bil poslan, Da zadni čas dobrotno ga ogreva Za prejšni mraz in bol skelečih ran, In srečo to, ta sladki časek zlati Gre grda smrt nemilo mu razdjati! V zaton gre sonce, žgale so me rane, Privezan še na konja tam ležim, Enako res obema nakovane Osode so, obupno govorim, Očesa z mračno mreno so obdane, Ki dvigati jih kviško zdaj želim, Med sabo pak in soncem, ki se niža, Zapazim, da se roj gavranov bliža. Da zdiševa, ti čakajo nevoljno, Jih gnal je glad al žretja le pohot, Gledaje naj se sučejo okoljno, In zmiraj bolj se bližajo povsot, N ek ter mi skor tel6 utisne bolno, Zbudivši me nekoljko iz omot, Bi bil prijel ga za perute kmalo, Ko bi moči mi bilo kaj ostalo. 44 - Pa rahli mah z tnedlevo roko trudno, Pod mano peska komaj znatni škrip, Al suhega iz grla glasje čudno, Podobno glasu kakor stisku tip, Ga prepodi' iz vida v deljo studno Široke te planjave mi na hip, In strah njegov preplaši vse gavrane, O meni, da nijeden ne ostane. Zdaj omedlim. — Posledne sanje bile Od zvezdice so nekaj daljne preč, Ki bolj al manj se bliža iz gomile Svečav enacih, ne razločnih več, Ter ko da bi spoznanja se vrnile, Pa grenke, britke, ostre kakor meč, Občutki vsi prisrčnih žil so taki, Žrjavci plavža silnega enaki. Potem se zdi, da smrtna ura bije, Izdih posledni sili da iz prs, Grgranje votlo grlu se izvije, Se tresem kot ob vetru šibki trs, Ledeni krč po žilah se razlije, Prešine mi možgane bliska brs — Na to pojem — izdih težak in malej — Strupen ubod — potem uičesar dalej! — 45 Dovršeno omamljenje, ki sledi, Ne pripusti mi mere časa zdaj , Posluha ni, zaprti so pogledi, Po kaplicah se vrne čut nazaj, Zatorej dob število Bog le vedi, V katerih me mori ta strašni kraj, So bile ure, al so bili dnevi, Kdo to presodi v tak obupni revi? Se prebudim. — Kaj to ? — Me strah preneha ? — Da gledam, zdi se, lice mlado tam? In to nad mano — je to bajte streha? To izbija, pokoja mirni hram ? Za toliko trpinčenja uteha? Obupa konc, pomirja sladki znam? In tista tam prijazna dva očesa Se svetita iz živega telesa? Sedaj zatisnem svoji jaz na novo, Dvomivši ples da strašni je končan, Da spasenje v resnici je gotovo, In upa mi napoči slajši dan, Dekle prijazno, lepo, tenko ovo Mi blizo tam sedi na levo stran, Ko črne so me nje oči zadele, Vse čute koj so srca mi prevzele. 46 Obrnjene poglede vedno v mene, Tak’ mirne, krotke, polne usmiljenja, Je zdelo se, da misli je le ene, V korist in prid le meni vdana vsa; Jo zrem in zrem, da bitje take cene Ne bilo bi prikazni le megla. — O ne, sem živ! gavranom ne jedilo, In ribam ne, volkovom ne kosilo. Kozakinja na sedežu se dvigne, Odprte vidši da oči imam, Se veseli. Mi želja v srce švigne Nagovoriti jo, le kak, ne znam; Se bliža bolj ter s prstom rahlo migne, Da naj molčim, odgovora ne dam, Dokler krepost se ne povrne cela, Ki upanje obstanka bo imela. Na mojo dene roko svojo gladko, Blazino mi popravi pod glavč, Odplavaje po prstih le za kratko, Zatišje hišno roke nje odpro, In reče nekaj. — Nikdar še tak sladko Ušesom mojim glasje ni bilo, Osupnjena posluša duša moja, Harmonika je bila clo nje hoja. 47 Pa klicam še niso prebujeni, In šla je von, al preden je odšla, Še enkrat gled obrne proti meni, Ki bolji ko govor spoznati da, Da vsi, ki so pod streho to združeni, Želijo mi le mnogo dobrega, Zakličem naj, ak se bo treba zdelo, Vse bo na klic, postreči mi, prispelo. Je z materjo, z očetom se vrnila, Kaj treba več? Bil sem kozaku gost, Vsa žlahta se je z mano veselila, Mi stiskala je roke — krepko dost, Na gostovanja, svatbe me vabila, Med njimi brat sem bil, ne sluga prost, Kjerkoli je slovela družba lepa, Voditelj bil gotovo je Mazepa. O meni se je govorilo mnogo, Kak so me našli mrtvega že kar, Kak me prenesli v hišico ubogo, Kak prišel spet mi je spoznanja dar, Samojlovič takrat je vladal strogo, Pa smrti se je bližal, bil je star, Pripravnega iskal je pomočnika, Zadene mene sreča ta velika. — 48 - Tak bil sem tajnik svitle sive glave, In prišla mi je v roke vsaka moč, Iz mojih n st so tekle vse postave, Za mir in boj veljavne dan in noč, Domi je bilo marsikaj poprave, Polajšati, dodati, vzeti proč, Gotovim nam za boje vedno biti, In slednemu v okom viharju priti. Smo bili se s Tatari na vse kraje, Z Baškiri, Barabinci tu in tam, Podjarmili Kirgize in Nogaje, Premenuli jim slavo v kvar in sram, Obiskali Krimejne vinske raje, Je vidil Kavkaz naših sukenj pram, Čerkasija, Kabarda nas poznale, Se bliže naše bolj ko treska bale. Samojlovič potem oči zatisne. Slovesno bil je v zemljo zakopan, In slavna sreča meni zdaj zablisne, Na njega mesto bil sem splohno zvan, Občinske želje, ustnoklicne, pisne, Obrnjene so vse na mojo stran. To vidši car — kaj bilo je storiti? Ead al nerad je moral dovoliti. — 49 Tak je bedak, ki mislil je izredno V poginu mom speljati srd in črt, Me vreči smet v obupanje posledno j V sramoto, muko, taro, vidno smrt, Pokazal pot mi na prestol nevedno, Iz resja djal me na cveteči vrt. Nikdar tedaj obupati na sveti, Vsi znajo se spolniti nam obeti! Opravki šli so gladko, vse po volji, Je vladala ljubezen, ne ukaz, Vsak cenil se občinstva toljko bolji, Kar urniše dopolnil je oglas, Jaz trudil se, in zmiraj prej ko moli, Razjasniti potrebnemu obraz, Ukrajni res tedaj se je godilo, O vladi kot Saturnovi je bilo. Nastopi kres; Jovana svetek znani, V Ukrajni pa posebno praznovan, Moj god je to, tedaj pri meni zbrani So bili vsi činovniki ta dan, Voditelji, glavaiji, kapitani, Veljakov kar le ima jih ta stran, Veseli smo, pogumno vneti bili, Bokalov več ko vada je spraznili. Mazepa Jovan. 4 — 50 Na vse plati se suče govorenje, O dirku bil je mojemu spomin, Izusti vsak po svojem vidu zdenje, Pristavši, da še ni dovršen čin, Nazadne pak je bilo občno mnenje, Da ravno vdarla ura je vrnin, Le rečem naj, Ukrajne vsi sinovi, Tak peš ko jež, so v sledbo mi gotovi. Jim rečem jaz: Prijatli, vsem je znano, Da prišel sem nerad in kako k vam, Prospešno scer je bilo vse speljano; Pa velik dolg poplačati imam, Do dobe te mi bilo ni še dano, Pobotati s tiranom strah in sram. Sedaj je čas vrniti vse prejeto, Da pomni rod kozakovo osveto. Tak bo od nas potomstvo govorilo, Se veselil nad nami vnuka vnuk, Ker zmaganje nam ni najvišji bilo; Pravica vsem! nam bil je gesla zvuk; Po celemu bo svetu se glasilo, Iz naših ust da prišel je ta uk, Ki neki dan donil iz Petrograda, Od Kjahte bo do juga in zapada. 51 Pridružite izvrstne si junake, Ki srca jim dviguje živ pogum, Ki so doma nevolje prosti vsake, Da v trudu ne omaga moč in urn, Nam manjkalo ne bo skrbi in tlake, Ker te reči ne spelje prazni šum; Pet tisoč dvakrat bodi nam opora, Danstedni dan zediniti nas mora. Dovršim tak. Molče se vse razide, Pozna se pa, da v žilah jim kipi, In komaj jutro drugo, tretje pride, Ukrajna že se tabor bojni zdi. Junaštva več in zmiraj več se snide, „P ra vi c a vsem ! 11 — na vseh strančh doni. Si zberem, ki so se potrebni zdeli, In skokoma na Poljsko smo hrumeli. Moči so mi napete dvojno bile, Boril bi bil z Evropo se tačas, Iz jekla zdele kite se in žile, Pogum osrčja diamantni pas, Očesa blisk, naročje slika sile, Pomnožen tak navadni grla glas, Da hujši je gromela mi beseda, Ko divji tul uralskega medveda. 4 — 52 — Na Poljski smo. — Svobode majka sladka, Poljubim, glej! o tvoji nogi prah, IstoPja scer ni tekla ti pregladka, Ostal ti ui neznan izdajstva strah, Pa svetu si velika bila pratka, Od tebe je učil se Dunaj plah, Sobjeski dal izgledbe mu je take, Razpihnul da je vse potem divjake. Na Poljski smo; še ne pri gnezdu vraga, Pa gledalo bo kmalo ga oko, Na desni tam sta Varšava in Praga, Dereče Visle čujem tu vodo, Polagoma se širi cvetna draga, Že pred menoj blešobe grada so, Pa živega se nič ni oglasilo, Ko kaprovec je zginulo vse bilo. Mi krog in krog obdamo gnezdo zmaja, Pristave, hlevi s plamenom gore, Podrta kmalo prva je ograja, Zasuto je zunajno rovje že, Šum bolj in bolj, in hujši hrup ustaja, Na vseh straneh žigala v grad lete , Na slemenu zagledam petelina, In hipoma — ogniše je grašina! 53 Prevzetni grad! iz tebe so letele Na vse plati po Poljski iskre tar, Zavida srd, sovraštva britke strele, Napake gnus, pregrehe strah in kvar, Ni čuda, da naposled so unele Netila se v današni tvoj sopar, Da steče uk nekdajnega pisarja: Ki seje pih, bo grozo žel vihaija! Od plamena so stavbe vse objete, Na vseh straneh razpada barvan zid, Svigavne bakle kviško so razpete, Visoko kar doseže bistri vid. Ko dež cedi se v sliki žarne drete Raztopljen svinc iz krova zidnih rid: Te solze so zatrtim revam stekle, Veruj trinog! te čutno bodo pekle! Ko so mi smrt sramotno prisodili, Nadjavši se, da gladko teklo bo, V gotov pogin divjaku me zročili, Mladenče šibko, zvezano, golo; Se vč takrat jim niso v mislih bili Izidi tak okrutni, tako zlo, Ker konja bo in krepke povezala Ukrajne moč jim pično plačevala. 54 Tak’ poravna na svetu vse človeško Naklombe tek in premagljivi čas, Zaup tedaj na vladanje nebeško, Ostani ti pogum osrčja pas; Scer čakanje ne bodi ti pretežko, Ne bodi gluli za prave ure glas, Ko ta ti bo osvete ura bila, Nikaka moč ne bo se te vbranila. Speljano je, dovršeno je delo, Zasuti so okopi krog in krog, Stolpovje, ki za večno je slovelo, Razrušeno na tleh od glav do nog, Uglajeno zidovje krasno celo, Razdjal je vse do jedra plamen strog. Današni dan ne sanja živa glava, Da nekdaj tam gromela je trdnjava. Tak lahko noč, tovarši milo dragi! In jutro, upam, poj demo naprej. — Se Hetman prostre v postelji tej blagi, Čeravno le iz listja, sladki zdej, Ker teh reči ne ceni on po vagi, Mu pride drem objame ga torej, Naj bodo le za streho mu nebesa, Se vleže in — zaprte so očesa. 55 In kralj molči? Ne razodene mnenja? Za taki speh mu ni pohvale dal? Razjasniti si jedro njega zdenja Je prašanje in trud zastonj bi djal, Ker celo uro, ves čas govorenja Je slavni mož na tihem sladko spal. Bog daj! da bi Čitavcu se ne bila Pravlice te enaka prigodila. COBISS 5i04Ž5£00 NARODNO IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA i »m mi lili lili lil lil im mi || 0000042S730