v spomin
JANKO GLAZER
(1893 — 1975)
Slab teden pied letošnjim Prešernovim praznikom je v dvainosemdesetem letu umrl Prešernov nagrajenec za pesništvo, esejistiko in literarnozgodovinsko delo Janko Glazer. Življenje je sklenil tam, kjer mu je steklo — v vasi Ruše pod Pohorjem, katerega pesnik je bil — tako slove oznaka, ki ji je lagodna raba po nemarnem vzela nekaj leska.
Besede, ki jih bom zapisal o Janku Glazerju, so vezane na še preživ spomin nanj, ko je bival, delal in modroval med nami, in so vezane na dolžno spoštovanje ob slovesu. A treba je že zdaj povedati, da bo slovenska literarna zgodovina morala o Janku Glazerju, o njegovem pesništvu, o njegovem literarno-zgodovinskem in esejističnem delu spregovoriti še obširneje in še bolj poglobljeno, da bodo preiskane in očitno razložene vse vrednote, ki so v njih spravljene.
Ko je Janko Glazer leta 1929 izdal svojo drugo pesniško zbirko Cas-kovač, sta dva ugledna kritika o njej našla skorajda same odklonilne besede, tudi take, ki jih je pesnik čutil kot zadetek v človeka. Oton Župančič je po Veroniki Dese-niški kot dramatik utihnil, Janko Glazer je po Casu-kovaču skorajda umolknil. Kritiku pa je odgovoril, trezno, brezstrastno, čeprav je pod besedami mogoče slutiti morje bolečine. Ob koncu odgovora je zapisal, da bo čas-kovač tisti, ki bo prav razsodil o njegovih pesmih. In čas je dal prav Glazerju.
Jaro Dolar je knjigi Pesmi in napisi, v kateri je objavil izbor Glazerjevih pesmi ob njegovi šestdesetletnici (1953), napisal tudi pogovor in v njem prepričljivo obrazložil, zakaj je Glazerjevo pesništvo toliko časa živelo v senci drugih. Prva zbirka Pohorske poti (1919) je izšla v času Župančičevega pesniškega prvenstva, druga Oas-kovač (1929) v razburkanem obdobju slogovnih premen, tretja. Ob jesenskem ekvinokciju (1946), med spodbudnim pesništvom časa neposredno po minuli vojski. Glazer-pesnik je bil vsakič prikrajšan za neposredno in odkrito priznanje. Njegovi mirni, navznoter obrnjeni poeziji je začela rasti cena šele ob velikem zaokretu k intimističnemu pesništvu v naših petdesetih letih. Navsezadnje so neke globlje povezave v tem, da so v letu izida Glazerjevih Pesmi in napisov izšle tudi Pesmi štirih. Tako je bil sklenjen lok iz začetkov stoletja v njegovo sredino, sklenjeni pa tudi členi generacij. Tedaj je začela literarna zgodovina drugače vrednotiti Janka Glazerja. Opustila je oznake kakor »skromni, a prizadevni pevec domače štajerske zemlje« in se s skrbnimi analizami prikopala do prevrednotenja Glazerjeve poezije. Marja Boršnikova v Študijah in fragmentih, 1962, Boris Paternu v Slovenski književnosti 1945—J965, 1967, in Franc Zadravec v Zgodovini slovenskega slovstva V. in VII. v izdaji Obzorij 1970 in 1972 so iz raznorodnih plasti, ki so se nalegle v slovensko slovstvo, odkrili nemalo vrednost Glazerjeve poezije, ki bodo nenehno in živo prisotne v slovenski književnosti. Povzdignili so pesem Ciproš v »estetske vrhove slovenske lirike« (Franc Zadravec); izpovedana da je »z umerjeno, jasno, do kraja pre-
214
čiščeno in zanesljivo pesniško besedo« (Boris Paternu), Marja Boršnikova pa jo imenuje »bolestno pesem, kakršni ni primere v naši poeziji«.
Ob svoji petinsedemdesetletnici je Janko Glazer sam uredil izbor svojih pesmi in mu dal pomenljiv naslov Pohorje. Skrbno je odbiral, da je pod temeljni pojem zajel vse, kar je imel v življenju izpovedati najlepšega in najtehtnejšega. Pohorje je zanj dom, narava in njene najgloblje skrivnosti, je velika metafora življenja. Skrivnosti narave so Glazerja venomer pritezale; želel jih je razkriti in si jih spraviti v razviden red. Čudno, bibliotekar in bibliofil, književnik in ravnatelj, pa tolikšna navezanost na zemljo in njena čuda. Pa presenečeni preberemo v Glazerjevem pismu sinu Matiji (18. novembra W36), ki je študiral na zagrebški univerzi: »... botanika je ravno eden najlepših in najzanimivejših predmetov. Jaz od ničesar na univerzi nimam tako lepih spominov, kakor iz botaničnega instituta, kjer sem skoraj dva semestra mikroskopiral«
Pa se nam vsaj nekam zjasni: bukve, jelovje, borovje, frate in planje, ciproš, arnika in šota, vse to je Glazer hkrati občutil, razumel in ljubil. Zato so frate, vsekane v gozdove, mogle v njem zbuditi podobo rane, ciproš je mogel zakrva-veti. Posekan gozd ga je kot podoba rane spremljal vse življenje: prvič ga je do mozga zdramil ob bolečini, prizadeti očetu (Doma v planini^; šele ta mu je razodela, kaj pravzaprav pesem sploh je; posekan gozd-frata, zarasla s ciprošem, je trpka bolečina ob mrtvem sinu (Ciprošj. Ti bolečini pa sta tudi vez med rodovi, ki se vrstijo čez svet — od deda na očeta, od očeta na sina. Toda Glazer je moder poznavalec narave: ne prisoja ji zgolj bolečine; iz razdejanega mravljišča na planji, kamor žge sonce, vre novo življenje. Čudež narave in človeka v njem je Glazerju izvir pesnjenja. Sreča mu je dala, da se je z naravo ujel v spokojno soglasje, katerega čista lirična podoba je sklepna pesem v zbirki Ubranost. Takšen pogled na Glazerjevo Pohorje pač »izključuje kakršnokoli naivno možnost domačijske idilike« (Boris Paternu). Glazerjeva pokrajina stoji odslej v zavesti slovenskega človeka v dveh svojih vrednostih.
Glazerjeva zagledanost v red sveta, v urejenost živega, v medsebojne zveze, je posredno vplivala tudi na njegove nazore o pesništvu. Zatorej se je pač mogel otresti blagozvočnosti igrivosti, in igračkanja, kombinatorike in nabuhlosti, raz-trganosti in bučnosti sodobnih modernističnih literarnih smeri. Zato je o naši moderni mirno zapisal, da je »njena umetnost mnogo premalo neposredna in predmetna, premalo z realnim življenjem povezana«; zato je bil vesel, da se je »naše pripovedništvo preusmerilo k stvarnosti... k domači grudi, k domači pokrajini, z vsemi njenimi posebnostmi in podrobnostmi« (O naši ljudski povesti, 1939).
Čeprav se ugotovitvi nanašata na pripovedništvo, ni mogoče zanikati, da je Glazer občutil zadovoljstvo, ker so se novi umetnostni nazori približali njegovim. Zbližanje umetnosti z življenjem se mora izraziti v umetnini, pesmi sami. O njej pa je Glazer sodil takole:
»V umetnini ima enako kakor v življenju vse do zadnje potankosti svoj smisel in svoj pomen in kakor življenje v prirodi ne pozna nadomestkov, tako jih tudi ne pozna umetnost. Brezpogojna pristnost je za umetnikovo delo prav tako neizbežna, kakor je neizbežno, da služi resnici. V tem je njegovo poslanstvo.«
Temu poslanstvu je bil pesnik Janko Glazer do kraja zvest.
215
Janko Glazer je bil tudi slovenist, literarni zgodovinar in estet. Se kot dijak na mariborski gimnaziji je pazljivo in načrtno prebiral starejšo in skrbno spremljal sodobno slovensko književnost. S sijajnim spominom jo je imel pregledno in v potankostih pred očmi do svoje smrti. S širokimi razgledi je leta 1913 stopil v graški slavistični seminar dr. Matije Murka in že kar v prvem letniku razčlenil Prešernovo pesem Pevcu. Profesor je bil presenečen; po seminarski uri se ni mogel umirit: »Danes je pesnik razlagal pesnika.«
Glazerjevo slovenistično delo je dostikrat raslo iz tega, da je bil pesnik, pesnik s svojo poetiko. Zato imajo njegove literarnoestetske in literarnozgodovinske objave, ki zadevajo pesništvo, zmeraj značilne poteze Glazerjevih pogledov nanj; ob njih pa ni pozabljal poudarjati, da so njegovi pogledi subjektivni in zato neobvezni.
S posebnim žarom in spoštljivostjo se je loteval Zupančičeve poezije (njej jc posvetil že kar prvo objavo Pismo o ribici v LZ 1914). V Klasju 1948 in Kondorju 1963 je izdal Župančičeve Izbrane pesmi s skrbnim uvodom ter analizami in interpretacijami pesmi. Z več objavami je tehtal Župančičevo drugo literarno dejavnost (prevod Schillerjeve Marije Stuart, Vidmarjev izbor Zupančičeve proze, zbirko Sto ugankj, odkrival njeno pesniško in pomensko skladnost. V oceni v Novih obzorjih 1953 Lirike v času moderne, ki sta jo izbrala Lino Legiša in Lili Novy, je menil, da bi bilo treba raziskati Župančičev vpliv, »kako je naša lirika temu vplivu podlegla, pa tudi, kako se je proti temu vplivu borila in se skušala hromečemu narkotiku njegovega čara odtegniti«. Misli, ki značilno karakterizira j o pesnika, razglašenega Župančičevega slednika.
Tenko je prisluhnil tudi Prešernovi, Aškerčevi, Kajuhovi, Maistrovi ali pa, denimo, Volkmerjevi pesmi, ki jo je, v nasprotju z ocenjevalcem, povzdignil glede na vlogo, ki jo je na Štajerskem odigrala v svoji dobi. Volkmerjev primer pa je že tudi primer Glazerjevega slovenističnega in kulturnozgodovinskega ga-raštva: ukvarjati se mu je zdelo potrebno z mnogimi manj pomembnimi pisci, javnimi in kulturnimi delavci s Štajerskega, bodisi da jih je natanko popisoval v Slovenskem biografskem leksikonu bodisi da je opis njihovega dela strnjeval v večje enote. Največkrat je bilo to dolgotrajno, drobnjakarsko delo, zbiranje drobnih, raztrganih podatkov. A delo je bilo potrebno, da so se iz drobcev pokazali večji pregledi, ki so z literarnozgodovinskega področja segali še na kulturno in tudi političnozgodovinsko območje. Z njimi je jasnil znanje o slovenski literarni preteklosti na Štajerskem in v Mariboru. Takšne razprave so Doneski k zgodovini knjigotrštva v Mariboru fCZAf 1926), Zgodovina mariborskih tiskarn (Slovenski tisk 1930), Prvi mariborski časopisi (Mariborski koledar 1931), Pregled mariborskega časopisja po prevratu (Mariborski koledar 1935). Z njimi si je Glazer dobil trdna izhodišča za delo, ki ga je najdlje in vzdržema opravljal —¦ da je kot knjižničar in ravnatelj mariborske študijske knjižnice ustvaril ugledno in potrebno splošnoznanstveno in domoznansko ustanovo. Tako je, po besedah Branka Rudolfa, tudi znanstveno delo Janka Glazarja »dišalo po zemlji«.
Ob vsem tem težaškem delu je Janko Glazer zmogel urediti še nekaj antologij (Slovenska narodna lirika. Jaz in ti. Pesmi za otrokej, Prešernove nemške poezije s prevodi Otona Župančiča, dobro desetletje je sourejal Časopis za zgodovino in narodopisje, po vojski pa revijo Nova obzorja. In če ga že omenjamo kot ured-
216
nika, moramo zapisati, da je bil zanesljiv mentor mladim piscem, kakor je bil izvrsten profesor na mariborski klasični gimnaziji. Po prvi vojski je poti v literaturo odkrival »utrinčarju« Bratku Kreftu, po drugi pa, med drugimi, Zdravku Slamniku, se pravi Pavletu Zidarju, in Branku Hofmanu.
Življenje Janka Glazerja je trdno temeljilo na besedi. Ni bil njen čarovnik, saj jo je preveč spoštoval. Spoštoval jo je v njeni nezlaganosti in jasnini. Taki je tudi služil in je služila njemu.
Bruno  Hartman
Visokošolska in študijska knjižnicrt v Mariboru
217