[(ATOmKIMl^^O^ vSwni Dollfussova mati. Mati umorjenega avstrijskega kanclerja Dollfussa je preprosta nižje-avstrijska kmetica. Sama polna vere in poguma, je te la&tnosti vcepila svojemu sinu, (ki ga je vzgojila v strogo krščanskem duhu. Ko se je udeležila veličastnega pogreba svojega sina, je tudi sama bila deležna časti, ki &e }e skazovala sinu. Pri tej priliki je Lmel dunajs'ki dopisnik pariškega lista »L'Intrasingeant« z njo razgovor, čigar glavne točke je sporočil svojemu listu. Iz razgovora je razvidno, da je hud udarec, ki ga ji je prizadela nasilna smrt eiLna, ni zadel nepripravljene. Novinarju je rekla to-le: »Ko je atentator Dertil v mesecu novembru preteklega leta izvršil napad na mojega sina, sem se za njega bala dan in noč. Nikdar nisem ibila ponosna mati, marveč mati, ki se je bala in trepetala. Ni mi bilo do tega, da sem imela sina, iki je v Avstriji se povzpel do najvišjih mest. Hotela sem samo imeti srcčnega sina. On pa ni rdikdar poznal strahu. Bil je pogumen in poln zaupanja \ Boga. Če je ikaj podvzel, je reikel: »Pod pogojem, da se yse zgodi, kakor Bog hoče.« O razmerju do sina je rekla mati: »Verujte mi, moj sln jc bil dober človek. Ce jo imel kaj prostega časa, vedno je prišel k meni, da me obišče. Zadnjikrat sem z njim govorila na materinski dan. Potem sem ga samo še videla, ko je ležal na mrtvaškem odru v mestni hiši.« Hiudenburg kot kristjau. Maršal Hindenburg, državni predsednik Nemčije, lci je bil nedavno pokopan v veličastnem spomeniku nemške zmage nad Rusi v Tannenbergu, je bil globoko veren mož, ki se je držal svoje protestantov&ke vere. Pri pogrebni slovesnosti je imel protestantovsld vojaški škof govor, v katerem je rekel o Hindenburgu: »Njegovo geslo je bilo: moli in delaj! Tega gesla se je vedno zvesto držal. O sebiin svojem življenju je pri neki priliki izjavil: Ničesar drugega nisem storil, ikot da sein porabil talente in darove, iki mi jih je dal Bog, da ga častim in slavim njegovo božjo milost. Glede na svoj pogreb je odredil, da se moramo spominjati tistih, (ki so padli za domovino. Kar se njega tiče, pa je rekel: Ne želim nobenlli hvalo- in slavospevov. Izročite in priporo.ite mojo dušo milosti božji.« Hindenburg je torej bil po mišljenju in življenju kristjan. Zato je prav čudno slišati in čitati, ako je njegov naslednik Adolf Hitler svoj pogrebni govor o Hindenburgu končal s temi besedami: »Mrtvi vojskovodja, pojdi v valhalo!« Valhala je bila pri starih poganskih. Germanih (Nemcih) pogansko nebo, kjer so se na poganski način radovali in zabavali. Hindenburg izraža krščansko željo: »Izročam svojo dušo Bogu in njegovi milosti.« Ilitler pa ga po smrti pošilja v pogansko nebo! Zdravniki kot spreobrnjenci. D-osti jo danes na svetu materialistov = Ijudi, ki verujejo samo materijo (tvar), ne verujejo pa v Boga ter zanikajo dušo. Tudi v zdravniškem stanu je število takih ljudi obilno. Niso pa vsi takšnega mišljenja. Med zdravniki je lepo število Ijudi, ki verujejo v Boga ter priznavajo dušo. Precejšnje je tudi število takih,15 ki so se borili za spoznanje resnice tei* potem, ko so spoznali resničnost katolicizma, se pridružili katoliški cerkvi.1 Povedano volja zlasti za ameriške Zedinjene države. Da navedemo samo nekaj zgledov, omenimo Tomaža Dwighta, ki je sprejel katoliško vero. Spadal je med najslovitejše ameriške anatome. Kot vseučiliški profesor je med drugimi tudi spisal knjigo »Misli katoliskega anatoma«. Sloveče je tudi ime ameriškega anatoma V. Hornerja, po čigar imenu je poimenovana neka mišica v očesnem s-estavu. Ko je iz protestantizma prestopil v katolicizem, so protestantje začeli proti njemu vcliko gonjo, ki pa ni.mogla omajati njegovegj. katoliškega prepričanja. Znano j& imc ameriškega zdravnika Horacija Storcreja, iki slovi kot iznajditelj rokavic iz kavčuka, katere rabijo zdravnilii pri operacijah in pri seciranju mrličev. Storer je bil židovske vere. Padel je v težko bolezen, ki je ni mogel ozdravitL V mučnem svojem trpljenju je začel re-. snejše premišljevati o življenju in njegovem namenu. Spoznal je resnico, se dal krstiti ter postal katoličan. Vse dni svojega žrvljenja je bil Bogu hvaležen, ker mu je dal resnioo spoznati in je živel kot praJktičen katoličan.