POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
MLADI BORCI
STANOVSKI TEDNIK ZA SLOVENSKO DIJAŠTVO. — IZHAJA VSAK PETEK. — LETNA NAROČNINA: DIJAŠKA 16 DIN, NEDIJAŠKA 30 DIN, PODPORNA VEČ KOT 30 DIN. POSAMEZNA ŠTEVILKA 75 PAR — UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI V STRELIŠKI ULICI 12/11. — ČEKOVNI RAČ. ŠT. 16.078.
LETO IV.	LJUBLJANA,	PETEK,	7.	JUNIJA	1940.	ŠTEV.	39.
JASNA BESEDA O EDINOSTI
ČAROBNA USPAVANKA LIBERALIZMA
»Vera nima s pravim življenjem nič opraviti, vera je zadeva posameznika. Katoličani naj svojo pobožnost doma opravijo, pa jih nihče ne bo preziral. Duhovniki naj se v cerkve umaknejo, pa jim nihče ne bo nič žalega storil.. .« Takšna je vsebina čarobne uspavanke, ki jo je liberalizem zapel nekako pred sto leti.
Mnogi katoličani so prisluhnili in ji verjeli. Saj je pravično tako, so govorih; vsakemu svoje mesto! Duhovnik naj se drži svojega, katoličan svojega, gospodarstvo in politika pa tudi svojega.
Ta uspavanka jih je zazibala v stoletno spanje. »A ko so ljudje spah, je prišel sovražnik, prisejal ljuljke med pšenico in odšel.« Katoličani so spah, hudič pa je hodil okoli kakor rjoveč lev in požiral cele množice, ki so danes Cerkvi odtujene.
Papež pa je stal na straži. Klical je in klical, pa je končno le predramil katoličane.
Ozrli so se po svetu in se začudih velikanskim spremembam. Hudič je dobro razoral in posejal obhčje zemlje. V deželah, ki je v njih še včeraj cvetelo krščanstvo, se danes bohoti brezboštvo in moderno poganstvo. Ljuljka, ki jo je sovražnik zasejal, gre v klasje.
»ROGOVILEŽI, PRENAPETEŽI, GOREČNIKI!«
Tisti, ki so slišah klic sv. očeta, so zagnali hrup po katoliških deželah in začeli buditi iz spanja tudi druge. Nekateri so se hitro zavedli nevarnosti, mnogi se pa še danes jezijo nad tistimi rogovileži in prenapeteži in gorečniki, ki jim ne dajo, da bi v miru počivali. Kakor leni hlapec nad gospodarjem, ki ga zjutraj budi iz prijetnega sna in ga priganja k delu, tako se tudi zaspani katoličani zadirajo nad tistimi, ki jim ne privoščijo sladkega spanja.
Le zakaj je tega treba, se sprašujejo, čemu ta novotarija? Kaj te zgage vendar počenjajo? Ali ni bilo doslej dobro? Kako je bilo lepo, ko
smo še vsi složno živeli, ko še ni bilo teh razprtij in te razcepljenosti!
»KOMPROMIS — KONEC PREPIROV«
Zelo se jim toži po časih, ko so lahko v miru počivali, ko jih nihče ni motil, ko s temi načeli in s to borbenostjo nihče ni šaril, ko si kompromis napravil, pa je bilo prepirov konec. Ti si nekaj popustil, nasprotnik nekaj, pa je bila edinost napravljena in mir obnovljen.
KRISTUS JE HOTEL POPOLNO EDINOST
Zares, na ta način bi tudi danes prav kmalu prišli do miru in edinosti. Vprašanje pa je, koliko bi taka edinost držala. Gotovo ne bi bil to Kristusov mir, ne bi bila to edinost, za katero je Kristus molil. Kristus je hotel, da bi bili popolnoma eno. S kompromisom pa do popolne edinosti ni mogoče priti.
Z UDINJAJOČE POČELO JE CERKVENA AVTORITETA
Razlik v mišljenju ni mogoče odstraniti s kompromisom, marveč samo s trdnim pristankom na resnico. Na njej mora temeljiti edinost, če naj bo prava. Vso resnico ima v posesti sveta Cerkev. Cerkvena avtoriteta je torej pravo zedinjajoče počelo. Kjer se ta priznava in spoštuje, tam je prava edinost. Le takšne edinosti je dober katoličan vesel, le zanjo se bo na vso moč prizadeval.
Zelo napačno ravnajo oni, ki hočejo edinost ustvariti za vsako ceno. Ni jim dosti mar, ali je ta edinost slaba ah dobra; samo da je. Ne zavedajo se pa, da je treba edinost, če naj bo prava, postaviti na pravo podlago. Temeljiti mora na resničnem čutenju s Cerkvijo.
IZVAJANJE NEODVISNOSTI VČASIH NUJNO
Če z doslednim katoliškim ravnanjem ne-edinost izzovemo, nas to ne sme begati. Razcepljenost, ki nastane, je samo znamenje, da kato-
ličani doslej niso hodili po pravi poti, zato celo dobro delo napravimo, če s takšno edinostjo pometemo.
KDO UČI PRAVO EDINOST?
Ne ruši prave edinosti tisti, ki se trudi, da bi katoličani živeli po naukih Cerkve, marveč tisti, ki se temu prizadevanju upira. Kdor krene na pot, ki jo Cerkev obsoja, tisti razdira katoliško skupnost, nikakor pa ne tisti, ki ustvarja pravo podlago zanjo, ki utrjuje resnično čutenje s Cerkvijo.
NE KOMPROMIS, TEMVEČ VDANOST CERKVI
Katoliška edinost se ne ustvarja s kompromisi, marveč s trdnim pristankom na resnico, z globoko vdanostjo cerkveni avtoriteti, ki resnico hrani, in z resničnim priznavanjem katoliških načel, ki resnico izražajo. Ce kdo gradi katoliško edinost na drugačni osnovi, naj ve, da bo takšna edinost Cerkvi samo v nesrečo. Bolje je, da se takšna edinost danes sesede, kakor da preneha šele jutri.
iakai voskal
Zakaj so vojske tako pogostne ?
Morda bo kdo dejal: Zato, ker se država čuti v nevarnosti, ker se križajo meddržavne koristi, ker trpi državno prvenstvo, ker nam je treba življenjskega prostora, ker se je omajalo ravnotežje v svetu itd.
GREHI NARODOV
Eden izmed glavnih vzrokov vojske pa je še vedno ta, da se je svet odtujil Bogu. Greh je zastrupil prvo družino v raju in z grehom je zastrupljeno vse njeno potomstvo od Kajna do današnjih dni. Kajn je ubil brata Abela in zaradi njegovega uboja je Bog ponovno preklel zemljo. Greh se je širil kakor kuga v Adamovem potomstvu in Bog je moral ljudi kaznovati. Vesoljni potop, pogin Sodome in Gomore, vse zlo in nesreče, vse vojske in z njimi z zvezi propad tolikih narodov in držav v teku zgodovine, vse to je v veliki meri le nujna kazen in nasledek greha in ničesar drugega. Zgodovina izvoljenega izraelskega naroda nam priča, kako Bog kaznuje ne le greh posameznikov, ampak tudi grehe narodov.
BLAGOSLOV IN KAZEN IZRAELU
Dokler so bili Izraelci Bogu zvesti, jih je spremljal mir in blagoslov. Palestina je bila znana kot dežela, »po kateri se cedi med in mleko«. Kadarkoli pa so se pregrešili in Boga zapustili, jim je Bog pošiljal vojske in jih pogosto dal sovražnikom v roke. Poslal jim je Asirce ali pa Babilonce, ki so jim razdejali jeruzalemski tempelj in jih odpeljali v 70 letno sužnost.
BLAGOSLOV IN KAZEN
Podobna usoda kakor Jude spremlja vse narode, tako tudi evropske. Bog je Evropo blagoslovil kakor najbrž noben drug del sveta. Zgodaj je prejela zveličavni Kristusov nauk in postala nositeljica vere in kulture tudi drugim zemskim celinam. In vse dotlej, dokler je bila Bogu in krščanstvu zvesta, lahko rečemo, da je v prepolni meri uživala blagoslov in srečo, blagostanje in zadovoljnost.
Humanizem in renesanca pa sta začela širiti poganske nazore o življenju in svetu in krščanstvo je začelo giniti iz človeških duš. Začelo se je odtujevanje Bogu najprej v srcih, potem v življenju in družbi. Večji del Evrope je odpadel od pravega krščanstva. Evropa je izgubila duhovno edinost, srečo in mir.
HUDOBIJA NAŠEGA VEKA
Devetnajsto stoletje in začetek dvajsetega sta dosegla vrhunec nevere in hudobije. Ljudje so padli tako globoko, da celo stvarjenja človekovega niso priznali in rekli, da se je človek razvil iz opice. Tajili so nesmrtno 'dušo in Stvarnika ter mesto Boga začeli oboževati človeški razum. Začeli so tajiti enotnost človeškega rodu in učiti malovrednost nekaterih narodov, samozvani oblastniki pa so razglasili sebe ali svojo državo za najvišje božanstvo. Ves svet je prepojen z nenravnostjo in brezboštvom ter celo s sovraštvom do Boga.
BOG SE NE PUSTI SRAMOTITI
A Bog vztrajno čuva svojo čast. Hoče, da ga njegovo stvarstvo slavi in časti, ne pa sovraži. Z
raznimi sredstvi, nezgodami in nesrečami skuša ljudi spametovati in jih znova privesti na pot resnice in življenja. Če vsa druga^ sredstva nič ne pomagajo, poseže Bog po najmočnejšem, to je po vojski. Vojska naj bi prisilila ljudi in narode, da bi spoznali svojo nemoč in spet prostovoljno priznali Boga in njegove vladarske pravice.
Papini o narodu in domovini
Nedavno je izdhl znani italijanski pisatelj Papini svoje najnovejše delo z naslovom »Moja Italija«. Eden največjih literarnih mojstrov, kar jih ima današnja Italija, poje iz vse duše slavo svoji domovini. V tem delu je želei Papini zajeti vse življenje in vso dušo svojega naroda; je poizkusil, kot pravi, v jeti v besede vso veličino in genij svojega rodu.
Slovstveno je Papini gotovo uspel. Kar pa tiče zgodovinske resnice, mu (kritiki očitajo, idla je zagrešil več napak. Tudi načelno pravijo, da je šel v svojem nacionalizmu predaleč. Domovinska čustva so ponavadi zelo viharna in polna navdušenja. Vprav to navdušenje pa pisca cesto zanese, da postane drugim narodom krivičen. Ta pretirani nacionalizem je v sv. pismu obsojen. Med Grki, med Rimljani in barbari, pravi božja knjiga, ni več neprehodne stene, ker so si v Kristusu vsi postali bratje. Tudi današnji narodli bi morali med seboj gojiti krščanska, bratovska čustva. Saj prav v teh časih vidimo, koliko gorja in nesreče je nakopal človeštvu pretirani nacionalizem, da bi ga lahko v isti vrsti s komunizmom imenovali eno naj-okrutnejših krivih ver našega časa.
Ljubezen do domovine
Drago plačana
neumnost
ČUDNI UMETNIKI
V	ŠOLSKI KI-OPI
Gotovo poznaš dijake, morda celo sošolce, ki so veliki umetniki v neki posebni stroki. Z ne-prekosljivo spretnostjo so zlezli skozi viseh osem šol v gimnaziji, ne da bi se bogve kaj naučili. Vse predmete malo povohajo, o vsakem nekaj malega vedo, pošteno pa nobenega ne znajo. Podobni so tistim debelim žepnim nožem, ki imajo navadno rezilo, škarje, pilico za nohte, žlico za obuvanje čevljev, priprave za odpiranje steklenic, konzerv in še marsikaj, ali vse to orodje je malo vredno.
POLPAZLJIVI
In kako znajo imenitno zapraviti najlepši čas za učenje! V šolo hodijo, ker morajo pač hoditi. Delajo vse zanikrno in polovičarsko. Za šolo imajo le polovico srca in glave, z drugo polovico so pa na popoldanski nogometni tekmi, na igrišču, pri znamkah, v kinu ali kje drugod.
So tudi na eno oko slepi in na eno uho gluhi. Paziti znajo v šoli kar moč najmanj. Včasih poškilijo za profesorjem, če jih morebiti gleda, a hip zatem že bero pod klopjo Karla Maya, kak detektivski roman. Če se profesor premakne in jih pogleda, tedaj, da, tedaj ga začno gledati tako »inteligentno«, zbrano in napeto, ko da bi bili pravkar iznašli raketo za polet v stratosfero.
POMILOVANJA VREDNI
Taki dijaki so zares pomilovanja vredni. Pomilovanja vredni zato, ker narede vsako delo samo na pol, ker pohajkujejo sem in tja, a se nobenega dela pošteno ne lotijo. Sicer pravijo, da znajo delati dve stvari hkrati: poslušati, paziti in pod klopjo brati. Psihologija pa pove in izkušnja uči, 'da tisti nobenega zajca ne ujame, 'ki hoče kar dva obenem. Čas mine taJkemu »umetniku« prav tako naglo kakor drugim, ki pazljivo sodelujejo v šoli. Razlika je pa v tem, da se ti polovico nauče že pri pouku, dočim on doma jezno zabriše knjige v kot, ker ničesar ne razume. To je večna smola takih dvoživk.
ŽERJAV BREZ REPA
Nekega oblačnega jesenskega dne je letela nad vasjo jata žerjavov. Gotovo že veš, da letajo žerjavi v jarti in v podobi klina, da ;io laže rožr-jo skozi zrak. Cela jata je ponovno plavala pod oblaki, le en sam je zaostal daleč za njo in obupno mahal s perutmi. Siromaku so najbrž v kakem boju izpulili perje iz repa, ki mu služi za krmilo pri letanju. Čeprav je tolkel s perutmi dvakrat hitreje ko drugi žerjavi, je zaostal daleč za njimi.
Prej omenjeni dijak je precej podoben temu žerjavu. Zdaj lista to, zdaj ono, šari tu, šari tam, se trudi in muči, uspeha pa nobenega.
IBSENOV »PEER GINT«
Znameniti norveški pisatelj Ibsen opisuje v svojem delu »Peer Gint« zadnje trenutke takega človeka, ki je zapravil leta svojega življenja. Okrog njega rojijo dragoceni trenutki, ki jih ni uporabil, in talenti, ki jih je zakopal, ter mu kličejo:
»Misli smo, ki bi jih bil moral misliti, pesmi, ki bi jih bil moral peti; solze smo, ki bi jih bil moral pretočiti; dela smo, ki bi jih bil moral ti izvršiti.«
MISLI NA KONEC!
Da tvoj končni obračun ne bo takšen, ne pozabi na tele resnice:
Delati je ena poglavitnih malog našega življenja.
Čas je zlato. Varčuj tudi z minutami !
Kar moreš narediti danes, ne odlašaj na jutri.
Tudi malenkosti so važne in pomembne.
Ohrani red in red bo ohranil tebe.
Kdor hoče medu, se ne sme bati čebel.
Napiši si te in podobne izreke, ki so kdaj nate naredili vtis, na lep papir, daj ga v okvir, obesi ga na vidnem mestu in večkrat ga prebiraj.
In stavim, da se ti bo pri tvojih uspehih poznalo!
KRISTUS JE LJUBIL SVOJO DOMOVINO
V	evangeliju je poglavje, ki nam priča, kako je naš Gospod srčno ljubil svojo domovino. Bližal se je Jeruzalemu, velikemu in svetemu mestu vseh Izraelov. Bele hiše so se bleščale in kopale v sončnih žarkih. Na tempelskem griču pa se je dvigalo proti nebu veličastno svetišče, jeruzalemski tempelj. Gospod je gledal, užival prekrasni razgled, potem se je pa zjokal nad svojim mestom in svojim narodom, rekoč:
»Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnaš tiste, 'ki so k tebi poslani! Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod pe-roti, pa niste hoteli... Ko bi bilo spoznalo ta dan, kaj ti je v mir! Prišli bodo sovražniki in te od vseh strani obdali z nasipom. Poteptali bodo tebe in tvoje otroke
v	tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja.«
Gospod je ljubil svojo domovino in svoj narod. Jokal je, ko je gledal v bodočnost in videl, kako bodo prišli Rimljani, razdejali mesto, Jude pa, ki so Njega zavrgli in ga križali, odpeljali v sužnost.
KRISTUS — NAŠ ZGLED
Tudi mi imamo svojo domovino, ki je samo ena na svetu. Naša domovina, ožja in širša, Slovenija in Jugoslavija, je kakor velika družina. Na njeni zemlji raste naš vsakdanji kruh, čuva nam materni jezik, skrbi za našo vzgojo. In koliko drugega še dolgujemo svojemu narodu, svoji državi! Za vse skrbi, da moremo v miru delati in pošteno živeti.
DOMOVINA JE NAŠA DRUGA MATI
Mati je samo ena. Kako mačehovsko delajo s Slovenci v tujini! Ali si morda želiš, da bi bil deležen njihove ali celo hujše usode? Gotovo ne. Zato ljubimo svojo domovino in pripravljeni bodimo zanjo žrtvovati vse, žrtvovati tudi svoje življenje. Tako bi naredil dober otrok, če bi mogel svoji materi rešiti življenje; tako naredi dober državljan, če je domovina v stiski in nevarnosti. Dober katoličan pa mora vedno biti tudi najboljši državljan!
Ob III. zvezku Ušeničnikovih Izbranih spisov
Tretji zvezek Ušeničnikovih j Izbranih spisov je skoz in skoz j filozofske vsebine. Ne gre za i prazne marnje, marveč za obde- j lavo stvari, 'ki so v družbi izobraženih na dnevnem redu.
VEKOVITA FILOZOFIJA
Tako se imenuje naša, krščanska filozofija, ki jo pri nas zastopa Ušeničnik. Po svojih početkih sega tja do Platona. Seveda pa takrat še ni bila tako izdelana in izčiščena (glej prvi dve razpra-
vi	), kot jo najdemo pri sv. Avguštinu ali zlasti pri sv. Tomažu Akvinskem, kjer je dosegla svoj višek.V 19. in 20. stoletju je bila ta vekovita ali sholastična filozofija malo cenjena. Zdaj, ko so jo na novo spoznali, ji tudi ve-dbo bolj priznavajo njeno veličino in njen pomen.
NAČELNO STALIŠČE DO MAHNIČA
Med prve slovenske sholastike moramo šteti tudi dr. Antona Mahniča. To je bil zares filozofski duh, ki je skušal v vseh pojavih življenja seči do zadnjih počel in vzrokov. Toda kakor nihče, tudi Mahnič ni bil brez napak in pomot. Ušeničnik podaja ostro kritiko njegovih nazorov.
To moramo danes posebej poudariti. Zopet in zopet namreč beremo in slišimo očitke, češ da so pri nas nekateri (s tem mislijo zlasti naš list) sprejeli prav vse Mahničeve nazore brez vsake kritike.
To ni resnica! Nihče ni pri nas Mahniča bolj zagovarjal, kot ga je Aleš Ušeničnik, a tudi ga ni nihče z večjo resnobo kritično presodil, kot ga je vprav Ušeničnik. In kar je Ušeničnik grajal na Mahniču, tudi mi radi podpišemo.
Kljub vsem napakam pa velja, kot je napisal Ušeničnik: »Mahnič je bil prevelik, da bi mu omenjanje takih nepopolnosti moglo zmanjšati veličino. Mahnič je kulturi slovenskega naroda začrtal cilje in pota, naša naloga je, da te načrte v malem izvršujemo.« (Str. 134.)
FILOZOFSKI PROBLEMI
Svojo filozofijo je pisal Ušeničnik iz resnične življenjske po-
trebe. Zato vedno obravnava le taka vprašanja, ki so za človeka važna in pomembna, n. pr. o spoznanju, o razvoju in bistvu življenja, o raznih poglavjih iz antropologije (glej II. del). Zato tudi piše tako preprosto, naravno in prozorno. Pri Ušeničniku ne najdeš nikoli praznih duhovičenj, ampak le mirno preudarnost, ki skuša naravno človeško modrost poglobiti do zadnjih možnih spoznanj.
Včasih so mu radi tega že očitali, da ni pravi filozof, ker si ni izmislil nobenih novih teorij.
Novotarije naj si izmišlja fantazija! Filozofija ima vse drugačno nalogo: namreč, da nas
uči resnice in poudarja resnico, pa naj bo stara ali nova!
ORIGINALNOST LAHKO ŠKODUJE RESNICI
Nekaj novih in svojevrstnih svetozorov se je tudi pri nas pojavilo. Ušeničnik jih po vrsti ocenjuje, a pri vsakem mora ugotoviti, da je njegova svojevrstnost in originalnost zelo na škodo čisti resnici.
Ušeničnikova filozofija ni no-votarska. Pač pa je trdna in resnična in zato boljša ko zgrešeno novotarstvo. Zato tudi dobiš pri Ušeničniku iz ene razprave več življenjske modrosti ko drugod iz cele knjige negotovih teorij.
Izpopolnitev milanske katoliške univerze
VELIK RAZVOJ
Na tiho nedeljo so priredili v vseh italijanskih škofijah »vseu-čiliški dan« s predavanji, slovesnostmi in zbirkami v vseh katoliških cerkvah in društvih. Milanski list »L’ Italia« ob tej priliki omenja načrte za nadaljnjo izpopolnitev: predvsem se namerava ustanoviti medicinska fakulteta s sedežem v Rimu.
»VSEUClLIŠKI DAN«
Univerza ima danes v Milanu za glavno poslopje nekdanji samostan, ki ga je kupila in primerno prezidala za 10 milijonov lir. L. 1923. so na novo sezidali poslopje za urade, nekako palačo v novodobnem slogu; nekaj let pozneje so prišli na vrsto »kolegiji«, Augustinianum in Ludovi-cianum za dijake in Marianum za dijakinje. Temu se je 1.1938. pridružil Ambrosianum z dvema velikima dvoranama in mnogimi, moderno opremljenimi predavalnicami. V Castelnuovo Fogliani ima univerza dalje učilišče za se-stre-učiteljice, »Apostolski zavod presvetega Srca«. Vseučiliški profesorji pripravljajo tu sestre različnih redov na njih bodoče učiteljsko delo v dekliških srednjih šolah. Medicinsko fakulteto hočejo ustanoviti v Rimu. Pokojni papež Pij XI. je v ta namen dal univerzi na razpolago na Monte
Nevednost sama na sebi je, če nisi učljiv.
še ni nič hudega. Hudo pa
Benjamin Franklin
Mario vilo Sacro Cuore, veliko, gradu podobno poslopje. Kakor hitro bodo zbrali zadostna sredstva, potrebna za opremo te fakultete, se bo začelo s poučevanjem. Z ustanovitvijo medicinske fakultete bo popolna univerza — komaj 20 let po ustanovitvi! — v glavnem dovršena.
ODKOD DENAR?
Denarna sredstva se stekajo večjidel iz prostovoljnih darov in zbirk vseučiliške nedelje. Iz nedavno objavljenega poročila je razvidno, da se je do 15. januarja 1940. iz darov vseučiliške nedelje za leto 1939. nabralo 3517.338 lir; to je skoro enaka vsota kakor leta 1938, ko je bilo zbranih 3 milijone 214.425 lir. Najvišji zneski so bili v Lombardiji, povprečno na osebo 13.39 lir, najnižji v Abruzzih 2.26.
VELIKODUŠNI AMERIKANCI
Katoliška univerza v Washingto-nu je obhajala letos petdesetletnico svojega obstoja. Ob tej priliki je vodstvo univerze razposlalo vsem katoličanom Združenih držav prošnjo. da zberejo poldrug milijon dolarjev za nadaljno izpopolnitev univerze. Po nekaj tednih so štiri škofije od 115 že zbrale 402.000 dolarjev! Ameriški katoličani so nam najlepši zgled, kaj se pravi čutiti s katoliškimi ustanovami in kako jih je treba podpirati.
Odg, urednik: Ciril Kovač (Ljubljana). Izdaja konzorcij (J. Prešeren, Ljubljana). Tiska Misijonska tiskarna. Groblje - Domžale (A. Trontelj! •