305
Poučni in zabavni del.
Potopisne crte.
Iz Ljubljane v Ljubljano.
Spisuje Jos. Levičnik. (Dalje.)
Postaja Matulje-Opatija naredila mi je bila nekake skušnjave. K levi od nje precej globoko doli v zatišji ob morskem obrežji kazal se mi je oddelek svetoznanega trata, sloveče Opatije, kjer si iščejo, bi rekli, prvi bogataši in velikaši Evrope zdravja pri prsnih in pljučnih boleznih. Mene, hvala Bogu! ni gnala nikaka bolezen tje dol, a rad bi bil vidil od blizu kraj, ki morda res nudi bolnikom ali zdravje, ali vsaj polajšanje njihovega trpljenja ; po drugi strani pa bi bil spoznal rad tudi oni srečen kotiček zemlje, na katerega stanovnike in posestnike ¦se je dober Bog tako milo ozrl s tem, da svoje do malega puste in skalovite prostore prodajajo za neslišano visoke cene bogatašem, da si ondi zidajo potem oni nova krasna poslopja (vile). (Poznam na pr. slučajno v Opatiji moža, ki je bil priprosti ribič in čolnar [gondolier], & sreča njegova bila je, da je posedal precej sveta. Danes premore mož morebiti premoženja do petdest tisoč gld., in si je vrh tega še sam sebi zidal lepo stanovališče; tako ugodno je namreč svoje prostore bogatašem prodal. Ker bi bil našel tudi v Opatiji znane ljudi, poleg tega pa vidil baje prekrasne vile, hotele, sprehajališča i. t. d., me je res na moč mikalo, podati se tja dol do vsaj prvega zjutranjega vlaka; a, preveč sem bil vendar oddaljen še od doma, kamor sem pa moral dospeti na vsaki način do nedelje, in ker pregovor pravi, da „godci gredo v petek domov", odložil sem pohod sloveče Opatije na drugi čas, če bo sploh kedaj nastopil za me. Željo vsaj imam najboljšo za to.
Vožnja od Matulje-Opatije naprej je bolj enotna, nazaj ozirajočim se kaže vendar še precej dolgo Kvarnerski zaliv. Železnica vodi večkrat skozi globoke skalnate zareze, pod Rukavcem pa, katera farna cerkev kipi vrh okroglastega hriba, objela nas je tema precej dolgega tunela. Ko smo se privozili zopet na svitlo, peljal nas je hlapon po večjem po pustem Krasu. Priznati se mora, da se je letod za njegovo pogojzdevanje veliko delalo in doseglo, ker je svet na obe strani proge gosto zaraščen z mladim gozdom. — Naslednja postaja Jurdani stoji na samem. Vas enacega imena je nekoliko oddaljena na desno ob reško-kranjski državni cesti. (Omenim naj tu, da je bila ta cesta mala leta pred građenjem reške železnice na mnogih krajih preložena, in se je s tem ognila mnogih silnih klancev. Na daljni vožnji viditi je v daljavi k levi okolica, ki je znana pod imenom „Ćićarija", katere stanovniki so še pred nedavnim časom vodili in tudi na tovorih nosili po Kranjskem na prodaj največ kis in bruse. Novejši časi, o katerih se že skoraj ^Y vsaki vasi  dobi vse  potrebno  za  dom na  prodaj,  so
tudi  tem bornim  ljudem do malega  odjedli kruh,  katerega jim njihovi siromašni dom odrekuje.
Blizu naslednje postaje Sapiane prestriže železnični tir cesta, ki pelje skozi Istro preko Novegagrada proti Trstu. Tu se nam je odprl svet proti desni, kazala se nam je okolica ob državni cesti stoječe vasi Lipa, višje v kotu gori pa je viditi dekanijska farna]vas Jelšane, ki je tudi v bližini državne ceste. Kakor po Kranjsko-Dolenj-skem in Notranjskem, so se tudi v okolici Lipe in Jelšan leta 1813. vršili zadnji krvavi prizori avstrijsko - francoske vojske.*)
Od postaje Sapiane kmalu naprej zavozili smo v tunel, ki je dolg 800 m in je narejen v ravni črti tako, da se skoraj vidi z enega konca v drugega. Ko sem se prvič peljal po reški železnici, vozili smo skozi ta tunel tako silno počasi, da je bilo prav nekako dolgočasno, in to tem bolj, ker je na pr. ravno ob sredi padal močni vodeni curek, brž ko ne kaki studenec na vagonove strehe. To sem najdel to pot zboljšano, in smo se vozili skozi tunel tako, kakor se vozi navadno tudi drugod skozi nje. Ko smo dospeli zopet na svitlo, nahajali smo se v ožini, ki se menda zove Dolenjski potok, kmalu za tem prevozili smo primorsko-kranjsko mejo, in zdajci se nam je svet prijazno odprl.
Na levo bila je videti vas Mala Bukovica s prijazno cerkvijo sv. Roka; kmalu naprej vas Velika Bukovica, nad njo pa na hribu Harije (kapelanija trnovske dekan, fare); spodaj sta Zarečica in Dobro polje. Še bolj prijazna in odprta se mi je vidila okolica na desno, kjer so razvrstene vasi: Jablanica, Vrbica, Dolenji Zemon, Vrbovo in Jasen. Vidi se, da je letod že od nekdaj prebival pobožni slovenski rod, ker malo da ne iz vseh vasi kipijo cerkveni stolpi kvišku proti nebu. Ravninsko okolico pa obdajajo visoki stranski hribi. Nad Jablanico vidi se hrib Kozlek (998 m), nad Vrbovem hrib Vel. Devin (1104 m), in nad Jasenom hrib sv. Ahac (804 m) s podrtijo cerkve sv. Ahacija. Na vrhu imenovane gore izvira studenec, o katerem pravi ljudski glas, da ga veliki grešniki ne vidijo! (O tem studenci na gori sv. Ahacija, kjer je stal nekdaj tabor, piše že Valvazor v svoji VIII. knjigi str. 738 na pr. nastopno: „Ob tej cerkvi je mala votlina, v katerej izvira hladna voda, o katerej se marsikaj govori, med drugim tudi to, da nikdar ne vsahne. Pri-prostemu ljudstvu je ta voda sveta, toraj ono celo od daleč prihaja in jo tako le pozdravlja: „„Dobro jutro, sveta voda, ki raznovrstne bolezni ozdravljaš!"" Po opravljenem pozdravu zajamejo si vode, nesejo jo na svoj dom in dajejo bolnikom piti, kar je baje že mnoge ozdravilo. Pravijo pa tudi, da še je kedo doprinesel kako hudelstvo, te vode ne vidi kakor drugi navzoči. [K temu dostavlja Erazem Francisci, znani vreditelj Valvazorjevih spisov nekako šaljivo, da za to vsak trdi, da voda nikdar ne vsahne in jo vsak vidi, da bi ne veljal za hudodelnika.])
*) Glej o tem moje spise: »Spominki na Dolenjsko, Novice 1859., str. 5, 6, 38, 62,;« dalje: »Spomini na Notranje-Kranjsko. Koledar družbe sv. Mohora za 1. 1874. str. 198. in 199.;» nekaj tudi: »Koledar družbe sv. Mohora za 1. 1875. str. 202. in 205.<
306
Nad Trnovom viditi so bili hribi: Gradišče, Stražnica (721m), Tešijak (806 m) in bolj v daljavi proti Snežniku Milonja (1098 m), Malin Devin (1032 m). K levi pa so se razprostirali Brkinski hribi, nekaki osredek vseh teh ravno navedenih krajev in gora pa je starodavna deka-nijsko-farna vas in železnična postaja Trnovo, kamor smo, pustivši neposredno pred njo k desni 111 hiš broječo vas Bistrico na stran, bi rekel: prehitro dospeli.
(Dalje sledi.)