Hitra odločitev mi je rešila življenje
Ivan Skodlar, nosilec partizanske spo-menice je član krajevne organizacije ZZB NOV Vrhovci. Njegov prispevek k NOB je bil velik. O njegovih akdjah in težkih trenutkih bi se lahko razpisali na stotih straneh, podobno kakor o marsikaterem sotovarišu.         v        ¦.¦,.-„ ¦ ¦':    ,      ¦¦*.;
Pogovarjala sva se pred dvetni leti. Takrat mi je veliko pripovedoval, toda najbolj pretresljiva je bila izjava o areta-ciji, katero so opravili dobrovški črno-rokci. Spominja se:
»Marca 1944 sem se vračal domov iz italijanskega zaporništva. Transport je organiziral Rdeči križ. Takoj ob prihodu v Ljubljano sem se oglasil pri Kocjanovih v Kozarjah, od njih sem se napotil do Erbežnikovih, saj sem želel vzpostaviti zvezo za odhod v partizane. Kmalu sem jo dobil preko aktivistke Ančke Podviz. Že isto noč pa so me presenetili dobrovš-ki črnorokci. Ko so trkali na okna je Podvizova takoj vedela kateri so, toda morali smo odpreti, saj bi lahko prišlo do česa hujšega. Izdajali so se partizane. Govorili so, da so izvedeli za mojo vrni-tev, zato so nemudoma pohiteli pome, sicer bi me utegnili odpeljati »beli«, saj baje že poizvedujejo za menoj.
Oblekel sem se in počasi smo odšli proti Stranski vasi. Tu sta dva žavila v gospodarsko poslopje bližnje kmetije. Nadaljevali smo pot in kmalu zavili na travnik. Ko smo nadaljevali pot, sem se kmalu zoperstavil in jim povedaJ, da vem, da so črnorokci in kakšen je njihov namen. Tu so me nekajkrat udarili s puškinim kopitom. Nadaljevali smo pot.
Vsakokrat, ko smo šli mimo grmovja sem zaslišal, kako so veje oplazile nekaj jeklenega. Jasno je bilo, da je bil njihov namen, da me likvidirajo in zakopljejo. Prispeli smo do podnožja Toškega čela. Dva sta stala spredaj dva zadaj. Nepre-stano sta me zadnja dva opozarjala:
»Tovariš Ivan ne zaostajaj, tovariš Ivan bolj hitro,« naenkrat pa »na mestu stoj!«
Hitro sem se odločil. Skočil sem pod cesto, pelerina, katero sem nosil in si je že preje pripravil mi je padla z ramen in ostala v roki črnorokcu. Padel sem v blato.
Hitel sem. Sprevidel sem, da mi je uspelo, toda še vedno me lahko dohitijo. Vračal sem se čez Utik. Klical sem pri neki hiši, toda odgovora nisem dobil. Moral sem nazaj čez Gradaščicb, dalje čez Horjulko, pa spet nazaj. Pri hiši Za-laznik Janeza sem ponovno klical, tu so mi odprli. Razložil sem jim kakšna je situacija in poprosil, naj takoj naslednje-ga dne sporoče Vrhovčevim v Kozarjah, da sem živ in zdrav. Dva dni sem preživel v kozolcu. Gospodinja me je neprestano obveščala o vsem, kar je bilo novega in iskala zveze za partizane. Kmalu sem jo dobil in javiti sem se moral v Šmartnem pri Suhadolcu. Kasneje sem bil določen za partijski tečaj v Babnem polju«.
Hudi spomini, pa vendarle lepi, ko človek sprevidi, da je uspel preživeti in se še vnaprej boriti do prihoda svobode.
Po izjavi Ivana Skodlarja pripravila Mojca Čeme