147
Mala antologija lirike mladih
SIGNALI    Mislim na živega, ki se loči od mrtvih, da se sreča z neznanim, ki mu ga nekaj, čemur sem vedel izvor, na zakrivljenih nohtih, ponuja.
So vidni elementi, zamrzovalci asociacij, z zabetoniranimi razmerji spojeni. Razbitje, razklenjenje te povezave je nož, rijoč med mrliči.
»Sedanjost dokažem, če odvzamem nezdajnim časom odštevek, ki preprečuje, da izpolnim lupine sveta z gibljivim.«
Pesmi
Jurij Detela
148
Jurij Detela
STOŽEC    V prepadu zamaknjen, od skal počrnel; zunaj sijoče oči črnega stožca pod zemljo, s konico poševno navzgor, ko utrip srca zagrmi; oče vetrov.
SOČASJE    Les — srce kot smreke, smreke, pravim: skrušeno nebo — v gosti snovi Izgovorjeno se zapira kot oko: ti si fluid, jaz razpad, ti si plamen, jaz sem tat.
POTUJOČI    struktura prihoda, mesto v zalivu zabremzana misel pod skalo ion: morda mi je zemlja mati ksutos: zemlja ne rodi otrok
je res že čas, da se nad nočnim mestom zasveti predstava v železu? nekje morajo biti natančne meje črke so drugje
ion, umiraj in pojdi
pojdi do kraja, z belo krvjo
pod poznavajočimi okni
gol
vsanjan
viden
slep
op.: 3. in 4. verz sta iz Evripidove drame Ion, kateri )e pričujoča pesem odgovor.
MOLITEV VOJAKOV   Iskra in plamen, oglje ju druži. OB SEŽIGANJU    Les in apno, skupaj živita. IVANE ORLEANSKE    Srečno romanje skozi smrt, z mahom pokrita hčerka!
149
Mala antologija lirike mladih
Skloni se in prste razpri, senca sliši senco. Nepozabni tram je sam, sama je kovina.
Ne čakaj, da se ti vrne telo, sama ne odhajaj. Žerjavica je zmeraj ena, glas v temi je samo en glas, drugo je tvoj rojeni čas, hujši od pekla.
Skloni se in prste razpri, senca sliši senco. Nepozabni tram je sam, sama je kovina.
PESEM II    Pridi ogenj, da živa grla prevpijem, potok šumi skozi smrt, v krvi nekoč se glas utelesi. Zogleneli vzvodi — nenehna predstava,
da se pod nogo zemlja premakne. V zraku spoznano mineva s piskom brez konca; ko so čuti daleč, je omamen strup v zelenju.
Če svetlo sporočilo obljublja zemljo, je odmaknjeno poznanstvo njenih prikazov, četudi vzajemno; mislim na tujost: karkoli vznika, ne more biti smrt.
Pridi ogenj. Ti si rdeč. S tabo se ne premaknem, pribit od skale in zelenja, ko zemlja v strupu izginja.