JUGOSL AVJANSKI
STENOGRAF.
IZDAVATELJ I UREDNIK:
ANT. J. BEZENŠEK.
Izdaje se veaki шсвес 20. dne. Uredništvo i uprava:
> Petrinjskej ulici br. УОб.
Stoji na celo leto 2 for. 60 n., na pol leta 1 for. 30 u.
116 k opis i se no vračajo.
Povest običnega pisma i stenografije.
Vse znanosti i umetnosti storili' so ođ svoje iznajdbe do danes bolje ali manje znaten korak na potu svojega napredovanja. Nekoje so se tečajem časov tako promenile, da se jim prvotna oblika niti več ne pozna, ali je vsaj težko spoznati. Med temi so n. pr. fizika, matematika, slikarstvo, glasba, medicina itd.
K umetnostim, ki so nastale vže v starem veka sine se prištevati tudi pismo ali umetnost pisanja (din Schrift). A priznati se mora, da je ta umetnost v svojoj dandanes obično rabljenej obliki na jako nizkej stopinji svršenosti svoje, i da je, ako so primerja njena velika važnost v človeškem življenju z važnostjo drugih umetnosti, še mnogo premalo razvita, ter ne zadovoljuje vsem zahtevom. kojim bi morala. Da mi no izprevidimo nje nepopolnosti, je večinoma to krivo, ker ne pomislimo, kakošna je prav za prav zadaća pismu.
Vzamimo v poštev, da pismo nij samo za to, da bilježimo kolikor toliko popolno tuje izreke i vlastne misli ter jih otmemo pozabljivosti — kakor se obično misli, — nego da je isto tako glavna zadača pismu, da zabilježi govorjeno i mišljeno točno i natančno, torej v istem trenotku, ko se izgovarja i domišljajo, a ne stoprv bolje ali manje kasno, kder mora spomin na pomoč priteči, ter je od njegove dobre ali slabe konstitucije odvisna točnost ali netočnost zapisanega. Vpraša se pa sedaj: jeli nas spomin ne vara često? Kolikokrat se smemo na njegovo točno pamtenje zanesti? — Mogoče je scer, da si smisel zapamtimo, a od besede do besede pamtiti, nij lahko mogoče; i vendar se to često želi, zahteva i celo potrebuje — Ako se na rečeno ozremo, moramo priznati, da naše obično pismo takovej zadači le slabo odgovarja.
Dandanes se tudi visoko čisla geslo: „čas je denar!" t. j. čas je najdraže blago. Temu geslu odgovarjajo mnoge jako važne nove iznajdbe: brzojav, železnica, parobrod, različni stroji itd., ktere so nastopile na mesto prejšnih nespretnih naprav. Da naše obično pismo temu geslu ne odgovarja, bodo vsakdo priznal, i s tem mu bode zajedno jasna nja pomanjkljivost tudi od te strani.
Sprevidivši te slabosti i pomanjkljivosti običnoga pisma, ktero slabost pak imado pisma raznih narodov v raznoj meri, trudili so se misleči možje slnrejih i novejih časov, da izumijo pismo, koje bi odgovarjalo spretno i zvesto vsakej zadači dobrega pisma. I posrečilo se jim je; postavili so različne sestavo (sisteme), izmed kojih se razni na razne načine svršenosti pisma približevati skušajo.
Mi imenujemo te umovalce „stenografe", a njih sostave „stenografije".
V nekojih naslednjih poglavjih četno si ogledati te stenografe z njih sostavi vred, kako so nastajali i se razvijali v različnih dobah i pri raznih narodih, dokler ne dospemo do Slavja,nov v obče i J u go sl a v j a n o v posebej, pri kojih se še le ta umetnost razvijati počemlje. A prej nego se ozremo na pismo, ktero se vže nahaja na višej stopinji popolnosti, na stenografijo, ne bode odveč, ako znamo počet,ek pismov sploh i našega posebej ter njihov daljni ra,zvitek.
Človeški rod je vže rano čutil potrebo, bilježiti razne važneje dogodke, koji so spremljali njegovo žitje i bitje, da se ne potope v potoku pozabljivosti, nego da se hrane od roda do roda. Toda težko je bilo izumiti pripraven način, kteri bi tej potrebi vsaj za silo ustrezal. Iz prva je bila seveda najbolji pripomoček podoba, kojo je nespretna roka v glavnih potezah slabo narisala. Л s podobo bilo je mogoče samo stvari predočevati, za misli, predstave i sploh abstraktne pojmove se podoba v pravem svojem pomenu nij dala u potrebiti. V tem slučaju so se v podobi konkretnih stvari na simbolički način abstraktni pojmovi predstavljati morali. S tem je bil v načinu pisanja en korak napredovanja storjen.
Na tem stepenu stoji pismo še dandanes pri Kitajcih i deloma se nam je ohranilo v egipskih hieroglifih; imenujemo ga idejno pismo (Ideenschrift).
Kakor je človeku prirojen nagon posnemanja, kteri se pokazuje v narejanji različnih podob, tako je tudi lastnost človeške narave, da lahko i rada simbolizira. To vidimo najlepše pri otrocih: oni si privežejo na vrvico koruzine stroke i pravijo, da so to njih voh. ali vzamejo v naročje kos lesa i ga smatrajo otrokom. Od posnemanja do simboliziranja torej nij velika daljina, ker se izvor.obeh v samej človeškej naravi nahaja. Л daljša i fežavnija bila je pot razvijanja od idejnega do glasovnega pisma.
Tečajem brzega razvijanja govora zaostalo je pomanjkljivo pismo tako daleč vzadej, da seje vedno bolj živo pokazovala potreba, pismo z jezikom ožje spojiti, znak od pojma ločiti i ga z glasom zjediniti. Kakor torej jezikom izraženo misel zvunanjost zasliši, tako jo mora glasovno pismo vidnimi znaki bilježiti. — Ta druga stopinja pisma ne. da se prej doseči, nego da je človek zmožen v besedi posamezne glase dobro razlikovati; tako strogo opaževanje jezikovnih razmer moglo se je samo polagano vršiti. Mi sami znamo iz vlastne
izkušnje, kako težko smo se učili čitati, kako dolgo je trebalo,, prej ko smo znali pravilno spajati pismenko s pismenko, da je postala v izgovoru cela beseda; ložej smo si zapamtili besedo po njenem pomenu, nego smo jo sestavljali analitičkim načinom.
Najlepši primer za celi opisani raz vitek pisma so egipski hieroglifi.*) Podobe za besedo, n. pr. sključen mož s palico v roki — starec; mož z lokom i strelicami = vojak; podoba z rokami ploskajoča = pohvaliti = moliti; podoba z rokama na nasprotno stran stegnjenima == oporekati, zanikati; dve nogi = iti; dve i dve nogi na nasprotno stran obrnjene — vstopiti i oditi.
K simboliki dala je največ povoda egipska religija, predstavljajoča božje lastnosti v podobah. Za boginjo Izis bila je simbol krava, za boginjo IVlut jastreb. za K nota ovca z rogam i na glavi (koštrun) itd. Riba je bila Egipčanom simbol sovražtva, ker jim je bila nečista jed; nilski konj simbol nesramnosti. - Konkretni pojmovi za abstraktne, n. pr. starec za starost, solnčni žarki za duh, mumija za podobo.
Egipski jezik imel je, kakor mnogi drugi jezici, za različne pojmove isti izraz. N. pr. iri = oko = storiti (učiniti); torej je veljal znak očesa za glagol storiti. Oko je bilo tudi simbol boga Osi ra. Ba = nočni krokar = duša; torej se je s krokarjevo podobo naznačovala duša. Lahko je bilo potem priti na misel, isto podobo tudi za slovko ha ali za pismo h upotrebiti. — Tako je slika orla naznačevula pismenko a, ker se je orel zval achene.
Rnzven hieroglifov imeli so Egipčani hieratičko pismo ali duhovniško pismo, koje je bilo samo pokračeno hieroglifsko pismo v precej jednostavnoj obliki, i demotičko ali ljudsko pismo, ktero ima še veče kratice i manje število znakov.**)	(Dalje.)
Jugoslavenska stenografija.
(Više Ant. Bezenšek.)
(Daljo.)
<i I a go 1.
§. 33. Glagoli pišu se u obče po istih pravilih kao ine rieči, nu pomoćni glagoli imadu stalne svoje pokrate (= sigle), jerho ih poradi svojo čestoće u govoru trebaju. - Pleksijalui dočetci mogu se svuda izostaviti, ako su osoba, broj, vriemo itd. predidućimi riečmi već dovoljno označena.
(Primjere vidi u pril. §. 33, a).
(" 111 gol.)-
§. 33. Glagolji pišo se v obče po istih pravilih kakor druge besede, a p o m očni g 1 ag o 1 j i imađo svoje stalne pokrate (= sigle), ker jih zarad svoje čestoće potrebuje. — Pleksijalui nastavci morejo se povsod izpustiti, ako so osoba, broj, čas itd. s pređstoječimi besedami vže dovoljno označena. [Dual —- plur.j (Primere vidi v pril. §. 33, a).
*) Prim. Kosoga rte n: Do prisoa Aegyptonim litteratnra. Rein iseli: Egiptiseho Renkmiiler.
**) Vid. Faulmann: Knrzgefassfe (tesokiohte der Buchstabenschrift.

P r e v o d pri m j e r a.
Sedim, sediš, sedi, sedimo, sedite, sede. .la vidim, ti vidiš, on vidi, mi vidimo, vi vidite, oni vide. Učenik čita knjigu. Kuža cvate. Ruže cvatu Voda teče. Vodotoku. Ptica leti. I’ticc lete. Želim, da za svoje skrbiš. Лко se rata kanimo, uživamo mir. Nekoje životinje cielu zimu prespavaju. Kakvo je knjigo kupio V Naš svietli ear putovao je u Dalmaciju. Ptice selice vraćaju se u proletju opet.
Konjugacija glagola „bitiu, ,,ho-fjetiu, ,,moći“ i „morati“ navedena je u prilogu pod §. 33, b.
Prevod primjera.
Bolje je umjeti nego imati. Stari mora, a mlad može umrieti. Tko može potrpiti, sve mu hoće dobro izpasti. Vrana vrani neće oči izkopati. U lazi su kratko noge. Oni, koji bi najviše dobra učiniti mogli, neće učiniti. Kako jo bilo dosada, tako bude u buduće. Kako si si prostro, tako budeš spavao.
Dodatak.
Ako je interesu brzotočnosti, mogu se u stenografiji dvie ili više rieči neposredno tnedju sobom spojiti (monogramatizacija); najčešće može se to sbiti, kad se sastanu pravi i pomoćni glagol, ili glagol i čestica „ 1 i“, ili glagol s predstojećim ,,ne“ i sa sljedećim povratnim zaimenom ,,se“. Pobližih pravila za to noirna, nu da se uvidi kada i kako možemo se okoristiti tom monogramatizacijom, to ćemo u buduće svakom prigodom, gdje god se bude dalo, i na koliko neće biti jasnosti na štetu, na ovakov način rieči medju sobom spajati.
P r e v o d primero v.
Sedim, sediš, sedi, sedimo, sedite, sede. Jaz vidim, ti vidiš, on vidi, mi vidimo, vi vidite, oni vido. Učenik čita knjigo. Roža cvete. Rože cveto. Voda teče. Vode teko. Ptica leti. Ptice lote. Želim, da za svoje skrbiš. Ako se rata kanimo, uživamo mir. Neke životinje celo zimo prospavaju. Kakve je knjige kupil? Naš svetli car potoval je v Dalmacijo. Ptice selice vračajo se v proletju opet.
Konjugadftf* glagoljeo „biti“, „hoteti", „moči" i „morati“ navedena je v prilogu pod §. 33, b.
Prevod p r i m e r o v.
Bolje je umeti, nego imeti. Stari mora, a mlad more umreti. Kdor more potrpeti, vse mn hoče dobro izpasti. Vrana vrani neče oči izkopati. V laži so kratke noge. Oni, ki bi največ dobrega učiniti mogli, neče učiniti. Kakor jo bilo dosedaj, tako bode v bodoče. Kakor si si prostri, tako bodeš spaval.
Dodatek.
Ako je v interesu brzotočuosti, morejo se v stenografiji dve ali več besed neposredno med sebo spojiti (monogramatizacija); največkrat more se to zgoditi, kedar se sestane pravi i pomočni glagolj, ali glagolj i partikula „li“, ali glagolj s predstojećim „ne“ i s sledečim povračavnim zaimenom „se“. Pobližjih pravil za to nij, no da se vidi, kedaj i kako se moremo okoristiti s to monogramatizacijo, to bodemo v bodočo pri vsakej priliki, kder koli se bode dalo, i na koliko ne bode jasnosti na škodo, na lakov način besede med sebo spajali.
Kada ćemo početi uživati korist od učenja stenografije?
(14še Boleslav llukovskij
Sigurno se je već mnogi upitao: A kada ću imati korist od svoga truda, koji ulažem u učenje stenografije? Je-li treba za to puno vremena? I koliko vremena treba? — Na takova pitanja težko je dati pozitivan odgovor, jer su kod različitih individua prvo spo-
sobnosti različite, a drugo zavisi naučenje kojega predmeta i od inih okolnosti n. pr. od učitelja, od naučnih sredstva itd.
Ako počine tko francezki ili englezki učiti — a takovi nisu baš riedki, — odgovori nam se nakon prvoga polugodišta na pitanje, kako daleko je već došao, da je „tekar započeo", nakon 9—10 mjeseci, da nije „dugo, od kada je započeo", a nakon pune jedne godine veli se, da je „tekar samu jednu godinu učio". I nikomu ne padne na um, da bi morao tko, ako uz svoje zvanje ili u školi uz ine predmete koji jezik uči, nakon jedne ili dvie godine dotični tudji jezik govoriti.
Ima dakako razlike medju učenjem n. pr. francezkoga jezika i učenjem stenografije. Al neka se samo nezahtjeva, da bi morao onaj, koji se uz svoje zvanje ili u školi uz ine predmete sa steno-grafijom pol godine, na tjedan 2—3 sata bavi, već narnah ,,z velikom žlicom" uživati sve one koristi i blagodati, koje se toj znanosti punim pravom pripisuju. Nemojmo misliti, da moraju naši djaci, koji taj neobligatan predmet svaki tjedan kakva 2 sata uče, na koncu školske godine već 80— 100 rieči u minuti zabilježiti znati, ili da im je stenografija — kako se kaže — prošla već u krv i meso. Tako brzo kod nas proces assimilacije ipak neuspjeva. A tko točno i savjestno predavanja polazi i u njih duševno djeluje, tko si znakove, pravila i pokrate temeljito prisvoji, te tko uz to i kod kuće nešto radi, taj mora — ako je u obće normalno nadaren — nakon pol godine, po 3, ili nakon jedne godine, po dva sata na tjedan učeć, stenografsko pismo prilično gladko čitati znati i u minuti oko 50 rieči napisati moći. Mladi stenograf mora samo nastojati oko toga, da kod svake prilike, gdje god je moguće, tu novu umjetnost upo-trebljuje. Dobro, dapače nuždno je takodjer, da polazi nastavni tečaj, ili gdje postoji stenografsko družtvo, da mu pristupi kao član. Na taj način postati će od tjedna do tjedna u toj umjetnosti okretniji, i od dana do dana će mu ona više i više omiliti; ako se je pri je silio kod njezine uporabe, to će se sada srditi, ako ju nebude smio upotrebiti.
Irnade ljudi, koji su brzo za koju stvar oduševljeni. A čim je prva vatra ugasnula i čim opaze, da i ovdje valja Horaeijeva izrpka: „Nil sine maglio Vita lahore dedit mortalibus",
to je odmah sve pri kraju. Nekoji su sasvim uzhićeni, ako čuju o neizmjernih blagođatih stenografije. Late se studija; ali o jao! tu treba pojmiti i učiti! — Hm! ja sam si drugčije predstavljao. 1 tako klonu duhom.
Takovi junaci su kod odgovora na pitanje, stojeće na čelu ovoga spisa, sigurno krivo računali i više imali pred očima nekakve cifre, odnoseće se na množinu dana, tjedana i mjeseci, koje tobože treba za naučenje stenografije, nego-ii istinitost narodne poslovice: „0 muki grozdovi vise".
- 9 —
Dopisi.
I'L Ljubljane, meseca februarja.
„Stenograf11 je torej srečno preživel jedno leto, i vže nastopa pot svojega II. tečaja. Kakor smo se lani veselili, ko je zagledal svet ta pri nas čisto nov, a jako koristen i potreben list, tako mu želimo sedaj še srečnejo bodočnost i vsi smo za to, da počme vsak mesec izhajati. Daj mu Bog mnogo naročnikov!
V našem mestu se naobražen svet za to umetnost jako zanima; posebno mladež na gimnaziji i realki, ktera je vže prej pod vodstvom vrlega strokovnjaka prof. Heinricha mnogobrojno i marljivo ta predmet gojila, postala je sedaj še mnogo bolje navdušena za stenografijo, odkar vidi, da se ž njo ne more okoristiti samo pri nemščini — kakor se je obično dosedaj mislilo, — nego isto tako lepo tudi pri slovenščini. I to poslednje je za nas Slovence mnogo važneje i potrebneje; kajti kdor zna stenografovati samo nemški jezik, ima scer od stenografije korist v naših šolah, kder se žalibog še nemški predaje, i na vseučilišču mu to znanje neizmerno dobro služi; a kedar izstopi iz šole v život, iz teorije v prakso, tedaj je s to koristjo pri kraju. Predstavimo si n. pr. pravnika. Ako odpre svojo pisarno kot odvetnik, občuje s strankami v našej zemlji jedino slovenski; ako stopi v drž. službo, ima kot uradnik posla s Slovenci itd. čul sem pred par leti nekega slovenskega pravnika, pevovodjo pri nekej sodniji, da je rekel: „Kako bi mi slovenska stenografija posel olakšala, ako bi jo znal; nemško znam, a v sedanjih mojih okolnostih mi malo ali nič ne koristi. Da bi se našel človek, koji bi imel potrebno temeljito znanje i slov. jezika i stenografskega sistema, pa bi nam podal ključ i navod za to, kako se dade tudi slovenski stenografovati, jaz — a valjda i mnogi drugi — bil bi mu za to neizmerno hvaležen!“ Kakor pravniku, tako se godi tudi učitelju, lečniku, a posebno duhovniku. Vsakemu torej, kakov koli stan si izbere, treba te umetnosti. Naj bi po tem naša mladina slušala naše časnike „Slov. Narod0, „Slovenec1*, „Soča0 itd., koji nam tako lepo preporočajo „Jug. Stenografa", ter se še bolje živo zanimala za ta list. Kar se tiče ljubljanskih gimnazijalcev, znam, da so dali znaten kontingent naročnikov*); tudi tukajšni gg. bogoslovci so mnogobrojno naročeni, - a kakor čujem, iz drugih učilišč po Slovenskem nij tako veselih novic. (Exempla trahuut. Nadjamo se, da bode isto tako tudi drugod. Sicer pak da se v obče vidi, kdo so i kde so oni domoljubi i prijatelji znanosti, ki naš list podpirajo,
*) Istina, na ljubljansko gimnazijo se je pošiljalo celili 60 i/,tisov našega lista, kar je sigurno jako lep broj, i služi zavodu i slov. dijakom na čast. Slava 1 — Pri tej priliki izrekamo tudi hvalo gg. nabirat eljem tamošnjih naročnikov V. Erženu, j. Volčiču i Z. Bcžeku za njihov trud. Nadjamo se, da se broj naročnikov v prihodnje ne bode skrčil; saj znamo, da je sedanji novi g. povjerenik'F. Rihar jako vnet za našo umetnost i kot rodoljuben dijak bodo sigurno delal za njeno razširjenje med svojimi sošolci.	Ured.
i da se imena teh prvih pristašev stenografije častno zabilježe, priobčevali bodemo imenik naših p. n. abonentov. Ured.)
Naprej! torej Slovenci, stopimo mnogobrojno v kolo pristašev stenografije, i pokažimo tako svetu, da smo tudi mi prijatelji znanosti i umetnosti, i da je naš narod sposoben za napredek; a narod, koji goji znanosti i ljubi umjetnosti, spoštovan je od drugih narodov, i osigurana mu je boljša bodočnost!
Spiritus Asper.
Iz Devina na Goričkem, meseca januarja.
Gospod urednik! V nadi, da tudi dopise sprejemate v predale Vašega cenjenega lista, drznem se Vam nekoliko vrstic pisati. Morda Vas bo zanimalo, kako si je neki slovenski rojak prizadeval, da bi se naučil stenografije slovenske, ktera pa nij bila ta čas svetu objavljena, niti morda ustrojena. I vendar je on hrepenel po stenografiji slovenskej. Omenjeni mož nij sicer človek velikih zmožnosti, ali vendar vnet za uzvišene in blage ideje, občutljiv za koristno, resnično in lepo; tudi to je hvalevredno.
Njegov duševni razvitek bil je bolj počasen. Še le na zgornji gimnaziji začela mu je iskrica zavednosti razum razsvitljevati in srce ogrevati; začela zavednost roditi plemenita čuvstva, iz kterih izvirajo plemeniti čini, koji so se pa pri njem toliko objavili, kakor lepota cvetice, ki jo grmovje duši, ali kakor žar iskre pod pepelom. Vnemat se je začel ta dijak tudi za neobligatne predmete. Naročil se je s prijateljem na „Novice", pa „poste restante11, da bi se preveč ne zvedelo. Nekteri součenci so se učili še ali francoščine, ali risanja, ali telovadbe, ali petja ali celo stenografije. Sam pa nij imel priložnosti, ne časa. ne vzbujenosti dosta za take stvari: njega nij mikala umetnost, koja uči nagle lastne misli in krilate besede govornikove urno na papir pritiskati in navezati.
A zavednost in čut do izobraženosti oglasi se pri njem, ko po dovršenej gimnaziji stopi v bogoslovsko semenišče. Pozornost obrne tudi na stenografijo. Pade mu na um lepa misel, da bi bilo dobro i koristno, ako bi iz te vstrojil za se slovensko, ktera še nij bila ta čas od drugih dobro ustrojena. „Ut desint vires, tamen est lau-danda voluntas", volja njegova bila je hvaje vredna. Ker je hrepenel po brzopisju, poslušal je rad o mladem Štempiharju, ki je ste-nografoval slovenski in hrvatski, a ga je žalibog smrt prerano pokosila; iskal je rad v „Novicah" kake novosti o deželnem zboru kranjskem, v kterem je bil ta predmet tudi prišel na dnevni red; čital je celo da so iz Ljubljane poslali v Prago stenografskemu družtvu Hafnerjev rokopis v pregled itd. Ali vse to nij imelo onega vspeha, kakor se ga je nadjal.
Hotel je vedeti, kako si drugi za svoja narečja Gabelsbergerjev sostav predelujo. Kupi si: I)r. Plasellerjev „Oompendium stenografiae latinae; nadalje „Mannale di Stenografia italiana", spisal Enrico Noe,
— Ali te nijso za slavjanska narečja. No ko dobi Magdičevo hrvatsko stenografijo, ta ga oveseli, pa tudi — iznenadi. Italijanska stenografija je blizu originala, ta pa zdela se mu je prereakcijonarna, ker ima na originalu preveč sprememb, in je tudi v teoretičnem nauku prekratka — vsaj za samouka.
Ko je zvedel da biva list „Jugoslav. Stenograf", odmah si ga naroči. Gotovo je ta list kar vstvarjen za to, po čemur je on hrepenel! Nij bil pa nikakor še s tem popolnoma zadovoljen; zdelo se mu je, kakor bi se bil g. Bezenšek z g. Magdičem dogovoril! Tako se mu je zdelo; „confiteor" — gospod urednik!
Ali iz tega lista posname, da tako prevstrojen sestav je prikladen za jugoslavjanska narečja in Jugoslavjane druži; da — ker posnet po češkem in poljskem — je vseslavjanski in podpira slavjansko vzajemnost; da so spremembe na originalu prikladne in dozvoljene, kajti vpeljal jih je nekoliko vže češki stenograf Heger, učenec Gabelsbergerjev, — a ta mojster vender nij okregal za to svojega „apostola v Avstriji" —; da je urednik tega lista k Cehom v šolo hodil, kder so v tem obziru avtoritete. Zato se tisti rodoljub udaja Vam na milost in nemilost, on, poprej klativitez kakor Don Kišot, tudi on se je naročil na ta list. Škoda samo, da tako redkokrat izhaja!
Štefan.
Iz Krakova, mjeseca januara.
Najljepšu sliku o stanju stenografije u Poljskoj možete si stvoriti, ako se upoznate sa djelovanjem stenografskih družtva u Krakovu i u Lavovu, jerbo u tih se koncentruje sve, što se na tom polju kod nas radi. Sbog toga će Vas možda zanimati, ako Vas obavjestim u ovom dopisu o našem stenogr. družtvu, nadajući se, da ćete i od kojega člana lavovskoga družtva po koju viest o djelovanju toga družtva primiti; pa tako će si moći štov. čitatelji „Jugosl Stenografa" o naših stenogr. razmjerih pravi pojam stvoriti. — Predsjednik našega družtva je marljivi radnik na polju stenografije Vlad. Sabowski, a u odboru su inedju inimi Dr. Meissner i J. Antoniević, poznati strukovnjaci. No glava i našega i lavovskoga družtva, te u obče vodja svih poduzeća na polju stenografije u Poljskoj jest g. Jos. Pol inski, koji je poznat u stenografskom svietu kao prevodilac Gabelsbergerove stenografije na poljski jezik. On je sada predsjednik centr. stenografskoga družtva u Lavovu i član c. kr. izpitne komisije za kandidate učiteljstva stenografije. Kada ima naše družtvo kakov važan sastanak, osobito kad obdržava glavne skupštine, običaje i on k nam dolaziti, te uviek drži kako zanimivo strukovno predavanje.
„Gazeta stenograficzna", koju je naše družtvo prije pod ured-ničtvom đra. Meissnera izdavalo, morala je radi preslabe materijalne podpore prestati. A u posljednoj glavnoj skupštini našega družtva dne 10. dec. pr. god. bilo je opet potaknuto pitanje o njezinu
životu. Nadamo se, da će skoro opet početi izlaziti. — Zanimivo je takodjer, što je u istoj skupštini predložio g. Zabowski, da se ustroji steuografički burcau, koji bi bio na razpolaganje javnim korporacijam i privatnim osobam. Jerbo imade zbilja u nas — kao što i obično u svih većih gradovih — mnogo slučajeva, gdje se stenografsko bilježenje želi i gdje jo nuždno, to je bio ovaj predlog bez debate jednoglasno prihvaćen i sada je već sretno realiziran.
Glavni cilj našega družtva, širenje stenografije putem poučavanja i vježbanja svojih članova u tom predmetu, postizava družtvo navlastito time, što broji rnedju svojimi članovi osim odličnih osoba činovničkih i liep broj akademičke mladeži, koja marljivo posjećuje predavanja i vježbe. I gimnazijalci, akoprem nisu pravi članovi, mogu ipak dolaziti kao učenici k predavanjem i vježbam, te naša liepa stenogr. biblioteka stoji im uvjek na razpolaganje.	K. K.
Prijateljstvo.
(Pripovjest iz vojne Krajine.)
Prevod stenograma
Prijateljstvu u slavu pjevali su već pjesnici najstarije dobe krasne po-pjevke, iz česa se razvidi, da je ta čut našega srca bila pri svib narodih u velikoj časti, i da su o njoj govorili samo sa najvećim štovanjem. I zbilja što je ljepšega na svietu, nego prijateljska ljubav? Svaki izmeđju nas sigurno je već kušao sladkost te ljubavi, i sretan onaj , koji se nije prevario , nego je našao značaj, koji je jednak njegovu značaju, srce, koje je oduševljeno za sve ono, za što je oduševljen sam. I naša narodna poslovica kaže: „Tko je našao dobra prijatelja, taj je našao veliko blago (zaklad).“
0 jako iskrenom prijateljstvu svjedoči nam sliedeća pripovjest.
Sve na okolo bilo je tiho i mirno. Na jasnom nebu svietile su zviezde, a rnedju njimi gledala je blieda luna iz neizmjerne visine na trudnu zemlju, koja je spavala sladko spanje. Tvrdjava Stara Gradiška gledala je na tamo preko Save ležeću sestru tursku, na Bribir, koja se je kao tamna sjeua iz noćne tmine podizala.
na str. 5. „priloga".
Prijateljstvu v slavo pevali so vže pesnici najstareje dobe krasne popevko , iz česar se razvidi, da je ta čut našega srca bila pri vseh narodih v velikej časti, i da so o njej govorili samo z največim štovanjem. In zbilja, što (kaj) je lepšega na svetu, nego prijateljska ljubav? Vsaki izmed nas sigurno je vže kušal sladkost te ljubavi, i srečen on, ki se nij prevaril, nego je našel značaj , koji je jednak njegovemu značaju, srce, koje je oduševljeno za vse ono, za što (kar) je oduševljen sam. Tudi naša narodna poslovica veli: „Kdor je našel dobrega prijatelja, ta jo našel veliko blago (zaklad). “
0 jako iskrenem prijateljstvu sve-doči nam sledeča pripovest.
Vse na okolo bilo je tiho i mirno. Na jasnem nebu svetile so zvezde, a med njimi gledala je bleda luna iz neizmerne visine na trudno zemljo, ktera je spavala sladko spanje. Tvrdnjava Stara Gradiška gledala je na tamo prek Save ležečo sestro tursko, na Bribir, koja se je kakor temna sena iz nočne tmine podigovala,
— 10 -
Malo pospan sloni stražar ob svojoj čardaki, koja mu stoji skoro tik brega lahno šumeče Save, ter misli valjda na svoje srodnike, koji bivaju u dalnjoj domovini, ili su mu pako pred očima bližajuči se svetei (praznici), kad dobije dopust za nekoliko dana, da malo pogleda na svoj dom. Baš je u naj-sladjem razmatranju, pa začuje na nasuprotnom bregu Save, u dvoru I b r a-h i m a , bogatoga trgovca, glas puško i glas čovjeka, koji je zaviknuo kano da je smrtno ranjen. Vojnik se toga prestraši.
Još mu čovječji glas po ušijuh zvoni, kad zapazi na drugoj strani brega neku tamnu stvar, koja se po vodi giblje , začuje i štropot vode — znak, da netko brzo na ovu stranu vode u ladjici prispjeti želi.
(lim dodje do brega, i to baš blizu stražarove čardake, skoči dotični čovjek iz ladjice, zaleti se još nekoliko koraka na bregu naprieđ, a onda sruši se kao mrtav.
Vojnici iz bližnje stražarnice pritekli na pomoć. Na zemlji leži liep, mlad čovjek, kakovih 25 1. star. Crni vlasi nm pokrivaju glavu, obraz mu je tin, pod nosom male brčice, koje mu ori straha drhćuća usta obitavaju. Tielo mu se trese, i težak uzđihaj digne mu od časa do časa jaka, široka prsa. Sigurno se je što strašna dogodilo, komu ? — mladomu Jovanoviču. Kropljenje s vođom nije pomoglo ništa, i vojnici nisu znali, što bi učinili, — lako da im čovjek na tom mjestu umre.
Po sreći približe se sirno po cesti nekoji stanovnici Stare Gradiške, koji su bili na nekom pohodu pri susjedih. (lim stupe bliže, spoznadu Jovanoviča, nose ga u njegovu kuću, koja nije bila daleko, te pozovu zdravnika (lieenika), da brzu pomoć pruži bolestniku.
Izvana povrati se opet prijašnji jnir , jasno i prijazno gledaju zviozđc
Malo pospan sloni stražar ob svo-jej čardaki, koja mu stoji skoro tik brega lahno šumeče Save, ter misli valjda na svoje srodnike, ki bivajo v dalnjej domovini, ali so mu pak pred očmi bližajoči se svetei (prazniki), kedar dobi dopust za nekoliko dnij, da malo pogleda na svoj dom. Baš je v naj-slajšem razmatranju, pa začuje na nasprotnem bregu Save, v dvoru I brali ima, bogatega trgovca, glas puške i glas človeka, ki je zaviknil kakor da je smrtno ranjen. Vojnik se tega prestraši.
&e mu človeški glas po ušesih zvoni, ko zapazi na drugej strani brega neko temno stvar, ki se po vodi giblje, začuje tudi štropot vode — znak, da nekdo brzo na ovo stran vode v ladjici prispeti želi.
Cim dojde do brega, i to baš blizo stražarjeve čardake, skoči dotični človek iz ladjice, zaleti se še nekoliko korakov na bregu napređ, a ondaj sruši se kakor mrtev.
Vojnici iz bližnje stražarnice pri-teko na pomoč. Na zemlji leži lep, mlad človek, kakih 25 let star. Crni vlasje mu pokrivajo glavo, obraz mu je fin, pod nosom male brčice, koje nm od straha drhčeča usta obdavajo. Telo mu se trese, i težek uzđihljej digne mu od časa do časa jaka, široka prsa. Sigurno se je kaj (što) strašnega dogodilo, komu? — mlademu Jovanoviču. Kropljenje z vodo nij pomagalo nič, i vojniki niso znali, kaj bi učinili — lahko da jim človek na tem mestu umre.
Po sreči približajo se sim po cesti nekoji stanovnici Stare Gradiške, ki so bili na nekem pohodu pri sosedih. Cim stope bliže, spoznado Jovanoviča, nose ga v njegovo kočo, koja nij bila daleko, ter pozovejo zdravnika, da brzo pomoč proži bolestniku.
Izvunaj povrati se opet prejšnji mir, jasno i prijazno gledajo zvezde z
— li-
sa nebesko visine, tiho teže Sava mirno i votli sobom ladjicu proti iztoku, gdje sunce izlazi, i stražar sloni opet na svom mjestu, a njegovi kameradi povratili su se u stražarnica natrag.
nebeške visine, tiho teče Sava mimo i vodi seboj ladjico proti iztoku, kdor sobice izlazi. I stražar sloni opet na svojem mestu, a njegovi kameradi povratili so se v stražarnico natrag (nazaj).
Mladi Jovanovič trpio je mnogo časa zaradi jako žitnice (mrzlice), koja se ga je bila primila. Zdravnik sam skoro već nije znao, kako se bude to končalo. Svaki put, kad je od bolest-nika išao, rekao je njegovoj ženi: „molite za supruga!“
I Ana, vjerna i nada sve svojega muža ljubeča žena, stupila je sa svojim sinčičem k postelji uboga bo-lestnika, ter molila za zdravlje svojega dragoga Jovan o v i ča.
Mnogo mnogo časa trebalo je, dok je bolest na bolje preokrenula. Kriza je dakle, hvala Bogu, prošla, i nadati se je bilo, da bude za njeko-liko dana opet sve u redu.
(Dalje sličili.)
Mladi Jovanovič trpel je mnogo časa zarad jake mrzlice, koja se ga bila primila. Zdravnik sam skoro vže nij znal, kako se bode to končalo. Vsaki pot, kadar je od bolestnika Sel, rekel je njegovoj ženi: „molite za soproga!11
1 An a, verna i nad vse svojega moža ljubeča žena, stopila je s svojim sinčičem k postelji ubogega bolestnika, ter molila za zdravje svojega dragega Jovanoviča.
Mnogo mnogo časa trebalo je, dok je bolest na bolje preokrenola. Kriza je bila dakle, hvala Bogu, prešla, i nadjati se je bilo, da bode za nekoliko dni opet vse v redu.
(Dalje sledi.)
Stenografska literatura.
Tesnopisnć Listi/“ l>i\ II. pr. god. sadržavaju slindeće članke: M a i c u s T uli i u s T i r o, »pisao Dr. P. Micke. — Z e s p o 1 k n (iz druži va). Ru z n <$ z p r <1 v у (različite viesti).
Br. 12.: Tčnopis na Morave. (Stenografija u Moravskoj.) — Odlomak stenogr. protokola i/, sjednice zastupstva kr. glavnoga grada Praga. — Feuilleton. — Ze spolku. — Rftzuč zpr4vy. — Komise pro stčtni zkoušky. (Komisija za državni izpit iz stenografije).
Glasnik.
Na vseučilišču v Beču imenovan jo docentom stenografske literature i prakse prof. Karl Kani man n.
Stenografska literaturu 1. 1X70. 0 povesti stenografije i/.išlo je 21 knjig i spisov. Naučnih knjig stenografskih tiskalo so je 32. Stenografskih novin bilo je 43, med njimi 3 slavja liske.
„Stenografski venčki" (t. jvmsla stenogr. diu/.tva) osnovani so na mnogih avstr, gimnazijah, osobito v Oeskej (n. pr. v Komotovi, v Pilznu. v .finimi itd.), ter imndo svrlio, učečo sc mladež spodbujati k učenju te umetnosti i izvež-bati jo v praktičnem obziru. KarnaleJj jim odstopi jedno sobo, kdor morejo svoje zbore i biblioteko imeti. Tudi na zabavo svojih članov takovi „venčki*1 ne pozabo po geslu: „utile dulci". — Ali ne bi bilo mogoče kaj takega tudi na slovenskih gimnazijah (n. pr. v Ljubljani, v C e 1 j n, v Mariboru, v Novem
/
— 12 -
mestu, itd.) osnovati? Mi smo tega mnenja, dajo mogoče. Saj dozvoljono mora biti tako dobro na Slovenskem, kakor na češkem; a da je dosta podvzet-nega duha i energičnosti pri naših dijakih, o tem tudi ne dvomimo. Na navedenih šolali morala bi naša mladež, koja se uči stenografije v nemškem jeziku, pri svojih „Venčkih11 to pred očmi imeti, da goji stenografijo v slovenskem jeziku po našem sostavu.
Na delo torej vrli sokoli! Nadjamo se, da bodemo vže v 2. br. v stanju o ugodnem uspehu našega spodbujanja poročati. Л iz teh „venčkov11 morda se bode s časom splel veči „stenografski venec* t. j. centralno društvo jugoslav. stenografov. Kako pravi Koseski: „Zakon natoie je tak, da iz malega rase veliko.11
„Jugoslav. Stenograf'*
bode se na občo željo naših gg. abonentov počel vsaki mesec izdavati. Usled tega mu je od sedaj sledeča cena:
na celo leto 2 for. 50 nov. na pol leta 1 for. 30 nov.
Oni gg. abonenti, koji so vže poslali 1 for. 40 nove. naj nam dakle pošljejo še 1 for. 10 IlOvfi. A onim, hoji so i za knjigo „Jug i sev«r“ poslali 60 nove., bodo se ti novci pri listu uračunali, tako, da imado poslati samo še 50 novi*., kajti ta knjiga za sedaj ne bode izišla, ker smo s posli preobloženi.
Prosimo lepo , da nam se. novci Č i m p r e j pošljejo, ker mi bi imeli radi rže s početka na čistem račun i s tiskaro i s p. n. abonenti.
Ta broj pošljemo vsem dosedanjim gg. naročnikom ter se nadjamo, da ga bodo obdržali v znamenje, da so voljni i nadalje naše težavno podvzetje podpirati. Kdor pak nij voljen list nadalje držati, naj ga izvoli poslati „retour“.
Gg. dolžnike za prošlo leto prosimo vljudno, da izvole dolg poravnati. Za nje. je to neznatna svotica, a za nas iznosi „summa sum-marumu 117 for., kar je pri takem podvzetju dosta mnogo — da premnogo!
Novi naročniki morejo še celi lanski tečaj „Jug. Stenografa“ vezan dobiti po 2 for.
Uredništvo i upravu.
Imenik naših p. n. abonentov.
(Po redu kakor no se prijavili i plačali.)
Jan Ot. Pražak, profesor v Pragu. — M. Vedenik, provizor v Št. Jakobu p. Hočah. — Pučka učiteljska knjižnica u Vinkovcih. — P. Sedej, bogoslov v Gorici. — Ružiča Sumanovio, učiteljica u Drenovcih. — Jl’Dr. P. Ružička v Pragu. — Marakovič, knjižar v Zagrebu. — C. Tribnik, kaplan v Konjicah. — A Mežan. telegrafski uradnik v Mariboru, — B. Kukovič, dijak u Mariboru. — M. Kralj, kapetan v Sostrem. — Janko Leban, učit. pripravnik v Kopru. — Л. Segedi, djak u Zagrebu. — P. Albin Bregar, frančiškan na Kostanjevici. (Dalje.)
Ov«j broj ima 4 strane posebnoga priloga, kaošto će i nekoji budući brojevi imati, da nadoknadimo broj za januar.
Tiska C. Albrecht u Zagrebu.
Prilog listu.
(Sp. Ljudevit VarjaSič.)
j
đ—'	—
/ /
^ - гг/*>
0	**С,
č^c ——
л
i^o-r L+- <о
S/°Ž/,
^ Z'’jć—
%TS r^/j
1^2. гл &сљ
~ć г/2'
e z. 2г-
/-01 r-l'
<rv_ 6^ 2/ c /—
- _//
2
Glagol.

J
^	jć 2&С'
^t/rrv /f~U(0 *s/. d-is/ri $č/A^i«( ^Ш^т- /~t£z- j -4-0 £t/*x- +/*£,
Л- /*)
s.
'■/. C&/SI
ft c'tć-	SOVI Cćsri itd.
-tf-ć’. г&/с' cev??' it.
/7 s?-. t'O П S)
гА_ /L /Z z^P /7 £
/2$'i Pt* Pe- /7ec	PetPe
4~i.
c/9 / 9 t/9s c/9 c9-
4


'TTz&tst&i?	Trtc^e/Jćitt.
\£Л	V^7 к?	i*/
s
Prijateljstvo.
(Pripovest h vojne Krajine.)
9п
6%/' s~n ĆT
ta - v s
e/ \
----o£~\	&	£ -Л^ C { <
6'
7
Šala i zabava.
i/
* V	(гШ.J ^jkj.
/~WJ J ' s
vf' ''~Orč е^з&^ / k^v,-
&
Џ C. V /Л г? '	S в '>£ ' i?	c*/1 гц _^o / д- г.	.-_ / -V /	.	L. c. j	у	/>а>у / >0y Л ^ ^	^ ^ (4?	^ \/1 +'C^'S'? <£<? ?**.; ^ V гу	^ *^/ t*'.-, ^ **S*cVf «<v4 ^1^0 / * /*?.* „ / Cn // /^ <?9> ,/1 -у^-4 ,/?* г C9 °г ^м/^оу!: o.	^ ^ ф <ys \o _ /O/ , ^ /O £> 22 /V-*: '2~* "‘/-v/^V -'V	2-^-	6**^/ ^ г/4 4г	^	г < e-///: *	л ■??CJO,rt °>.</>4 f/■„ ^У* ^е ~/'v\ ,v^»	'■<**- #	«, X, 4*	v^/	г?^ '* 4 V> у4^ /e SI ~c/JUel	"	Čudan rod. g^~,. г_^4 лзс2 ^ ''o/ // г^ _..V4 4 n , č_- ^ Vc -k, ^	^	*"* /£x/>, . / ^	—~'- Ž0^2 ’ 05 2^ -У?	b уЛу(/°,/^Ј- у^-. г_^ '~^г/> *> ^4—'	— /	О i 'S^*	s е*/У ž^	^7 "г, г/^г/^/Ј, / ^ ž^ C*f	2U ^ "» 'Vg^ 2^ , 2?#! ^■ -v? islfs'r гоУ°/г/г/ -» у/ еУ, <r^? ^у^-/ /4 & г^, ^еУu; , / ^££ &j £/^ -^s/p (id- у Z-^/O 22^ </*”_ о2 -у z, 2/^. г<? <^у , . 'У(Г/^>	'Sflf? &*Јгг ^''t'Z-T/S'- n^, &- ч^ с^ n^, 0	^ V" г-"	^ gr? đ-tfs z~/~ У^^гу^г ^ г- <r у$°z^y°; ./^£. £€
.*	■—	-■*	—	f_ Л/? _