št. 37
Nedelja 12. seotembra
1937.
Sideči vihar
Povest iz prve indijanske vojne za Ohio — Po stariH virih pripoveduje Fric Steuben
Tekumseh je počasi drsel nazaj, vedno misleč le na to, da ne bi povzročil niti najmanjšega šuma in da bi bil krit od vseh strani. To mu ni bilo težko v tako gostem grmičju pragozdovja. Toda skoro nemogoče je bilo oddaljevati se brez šuma. Računati je moral tudi s tem, da bo takoj prižvižgala krogla, čim se zganejo veje nad njim. Poleg bivolske sledi je moral precejšnjo pot preplaziti, ker sicer ni bilo nobene možnosti, da bi prišel na desno. Ce bi pa nadaljeval po poti ali če bi šel čez njo, bi ga to pač izdalo. Kratka pot ga je veljala pol ure opreznosti in potrpljenja. Zadensko je moral plezati in se kriti od spredaj. Naposled pa je bilo mogoče, da kateri izmed prej potolčenih vendar še živi, morda se je samo onesvestil. Tekumseh se je zavedal svoje pesti, toda previdnost je poglavitna reč. Skoro tik od onih, ki so obležali, je moral nazaj. Zdajci se mu je odprla globel v pragozdu. Izginil je v njej.
Drugič se je nagrbančilo njegovo čelo: zakaj ni takoj po prvem strelu naskočil Lajtona, ki bi bil moral zaradi izpraznjene puške seči po nožu in sekiri — v tem načinu boja pa se je mladi Savan lahko boril z vsakim belcem! Spoznaval je, da je pač res še mlad in neizkušen. Tak bojevnik, kakršen je Kornstalk, veliki glavar njegovega rodu, pač ne bi zagrešil take napake. In spet je pomislil: »To si mora Leteča pšica dobro zapomniti!«,
TekumseK je ves žarel: naj mu nemara morilec »Malega solnčeca« zdaj še pobegne? Tenskvatavah je bil vendar rekel, da je veliki čmolasi lovec ustrelil »Malo solnčece«, svetlolasega, sedemletnega Loganovega sinčka. Ko se je Tekumseh zdaj plazil zadensko, je njegov duh bil daleč stran od napora. Zdajoi c« ie naenkrat spet nav-
dala Tekumseha grozna krvoločnost, neusmiljen srd nasproti belemu morilcu, ki je tako hladnokrvno pokončal sinčka bele žene, pripadnika njegovega lastnega rodu. In ko je zdajci po-* mislil na veliko ljubezen svojega spoštovanega dobrega učitelja Logana do otroka, Logana, ki je bil najmiroljubnejši človek med vsemi prebivalci ob meji, — so mu znova zaplamtele oči.
Tiho je bilo v gozdu. Topla, vlažna pomlad je to leto obložila vse veje gostega, zapletenega drevja s svetlozele-nim lističjem. Mah je bil prikupno zelen in vlažen, razprostrt kakor velike blazine. Cvetice so se bohotile v prvem mraku, žarele so in širile vonj. Celi otočki visokega šibja in ločja, gosto porasli in prepleteni z vitkimi ople« tavkami, so stali nemo in togo, noben vetrček se ni zapletel vanje. Tu in tam pod orjaškimi debli, ki bi jih dva, trije možje komaj objeli, je vabila nežna travica. Tam zunaj izven gozda je žarela suha pomladna vročina tega dne, toda tu v mračni senci predve-čerja je bilo vlažno in hladno. Mlake, podobne majhnim močvirjem, so še stale po poslednjem dežju, črne in motne. Mogočne krošnje drevja, oplete-nega s srobotjem, so komaj prepuščale kakšen žarek do zelenih tal.
Samo tam, kjer je ležal na tleh starinski orjak, zadet od strele ali zrušen od starosti ter je ob padcu potegnil s seboj na tla druga manjša drevesa in jih pokopal pod seboj, tam je je silila luč sinjega dneva skozi odprtino v gozd. In tam je plodovita, deviška, še od nobene človeške roke zlorabljena zemlja pognala nova, mlada, čila debelca proti nebu, vitka kakor zelene sulice. Trajalo je vedno le nekaj kratkih let in že je bila takšna odprtina »nova iznoDolniena.
Tudi tu je bila v bližini zemeljske vdolbine takšna odprtina v gozdu in tja se je namenil mladi Savan. Že se je toliko odmaknil od bivolje sledi, da je lahko brezskrbneje prodiral. Previdno je obšel jaso, kjer je ležalo
Erirodno jezerce, v katero se je izte-al neznaten potoček. Po strugi tega potočka, ki mu je dajal dovolj zavetja, je zdaj hitel Indijanec neoviran od grmičja proti toku. Spet je imel oba noža za pasom, lok ob tulcu in nabasano puško v desnici. Brezobzirno je tekel — ne, beli mu ne sme ubegniti. Tekumseh je škripal z zobmi. Zapustil je strugo in je spet polagoma zavil na bivol jo sled. Plazil se je tik ob majhni zemeljski vzboklini, porasli z mahom, plazil se je naglo in neslišno. V bližini steze je potem ležal precej časa povsem mirno. Ničesar se ni ga* nilo, čeprav je Tekumseh napenjal ušesa in prisluškoval s pridržanim dihom. Kakšnih deset korakov daleč se je potem še spretno pomaknil dalje. Da, našel je zelo ugodno mesto, tu se je steza usločila. Indijanec je prežal ravno v kotu, na ovinku, da je imel pregled na obe strani. Za Bobom Lajto-nom pa nobenega sledu!...
Z zadoščenjem je Tekumseh čutil: ne, črni Bob Lajton mu ne uide, pri vseh indijanskih bogovih, prav gotovo mu pade v roke! Saj mora tod mimo, če hoče proti naselbini. Indijanec je prežal po obeh smereh steze. Nenadno se je zdrznil. Ali ni bil--? Pogledal je natančneje. Bistre oči so se zazrle čez travo ob poti. Tedaj je Tekumseh z divjim krikom skočil pokonci in se nagnil čez sledove človeške noge: tod je človek nedavno v velikih skokih hitel po stezi.
Tekumseh se je vzravnal, njegova desnica se je oklenila puškine cevi. Še enkrat se je sklonil: da, črnolasec mu je ubegnil! Medtem ko se je Tekumseh naporno rinil skozi grmičje, je Bob Lajton enostavno stekel po bi-volji sledi Zdaj mora biti pač že bli-tu naselbine.
Mar naj mu sledi ali naj se vrne k Loganu? Dolgo je stal negiben nad temi sledovi, potem se je vrnil tja na bojišče.
»Našel bom morilca »Malega solnče-ca«, pa če se tudi skrije v trebuh zemlje. Prišel bo dan, ko mi bo plačal svoj »ločini*
Indijanci ne poznajo prisege. Toda te besede, ki jih je govoril Tekumseh, so se glasile kakor najsvečanejša prisega in so bile za maščevalca tudi obvezne kakor prisega.
Kmalu je Tekumseh prispel k mrličem. Odvzel jim je rožičke s smodni* kom, mošnjičke s kroglami in vse orožje in je ves plen povezal z usnjenim pasom v znaten sveženj. Njegovo srce je trepetalo v divjem zmagoslavju, ko je potem odrezal premagancem skalpe. Se je bil preveč prevzet od krvavih predstav obmejnih vojn, da ne bi bil smatral za svojo popolnoma naravno pravico v tem, da je mrtvega sovražnika skalpiral. Preden je zapustil bojišče, je še odrezal opletav-ko in je obesil eno izmed okrvavljenih pšic nad pokojnike, češ: »Beli možje naj vedo, kdo je pokončal njihove brate!«
Ko je Tekumseh kmalu nato prispel k Mirkovi hiši, je enostavno naročil svojemu bratu Tenskvatahu, naj takoj napravi nosilnico. Nanjo sta potem položila še vedno nezavestnega Loga-na. Potem sta se hotela mračno in brez pozdrava posloviti od Mirka in njegovega brata Hinka. Tedaj je Mirko razburjen vprašal, mar tudi njemu prisojata krivdo na nesreči, ki je zadela Logana. Tekumseh je ravnodušno odvrnil:
»Kornstalk bo povedal, ali naj katerega belega moža od danes dalje še lahko imenujemo prijatelja rdečih ljudi!«
Tekumseh in Tenskvatah sta dvignila nosilnico z Loganom in se odpravila. Več ur sta ootovala, vmes sta le redko počivala. Prišla sta naposled k reki. Tekumseh ni dolgo iskal čolnica, ki ga je imel tam skritega in ki je njega in Logana že tolikokrat ponesel čez Ohajo. Položila sta svojega glavarja v čolnič. Ravno je legla noč, ko sta premerila reko.
Nekaj dni je minilo. Logan si je malo opomogel. Mračno in ravnoduš* no je javil vrhovnemu poglavarju Ša-vanov, da je angleški upravnik odbil vse zahteve Indijancev. Potem je Logan zravnan šel v svojo kočo. Tam se je drugič nezavesten zgrudil. Zdaj ga je popadla silno močna vročica. Več kakor tri tedne je ležal skoro v stalni nezavesti. Še nekaj tednov je trajalo, preden so se mu vrnile močL (Dalje)
Pod vročim soncem
Spisal Žun živem, dijak v Ljubljani
»Dši, to sem
pozabil, ime mi je Jakob Ilič, a to je moj sin Ivan.« »Ilič!« »Ali niste imeli vi morda kakega brata, strica ali kakega sorodnika tukaj v Ameriki?«
»Da, nekako pred tridesetimi leti se je izselil moj stric v Ameriko. Pozneje nismo dobili več od njega nikakega glasu in smo vsi mislili, da je mrtev ali pa se je kje izgubil.« »Ali se ni morda zval Peter?« »Cisto natančno, kako pa vi to veste?« — se je začudil Jakob. »Potem, imam tudi jaz vam povedati veselo novico, kajti vaš stric je bil moj pokojni gospodar v Buenos-Airesu. In kakor vem, ni imel potomstva in potem vse imetje pripade vam in mislim, da
vpiti na ves glas, toda delo jim je bilo brezuspešno, ker se iz ladje ni nihče javil. Zato so se spomnili, da bi bilo bolje, če bi naložili velik ogenj, ki bi ga ladja utegnila videti. Naredili so to in plamen se je dvignil visoko kakor drevje. Njihove oči so nepremično gledale proti brodu. In niso se prevarili v svoji sumnji, kajti na brodu je kmalu počil topovski strel, znamenje, da so jih zapazili in da jim gredo na pomoč. Od ladje se je odtisnil čoln z dvema mornarjema in kmalu prispel k njim na otok. Povedali so jim, da jih je usoda vrgla na ta neobljudeni otok in mornarja sta jih sprejela v svoj čoln in od-veslala nazaj proti brodu, ki se je za ta
je še čas, da ga dohite, kot edini njegov dedič.«
»Čudna so božja pota«, reče Jakob, »ki nam je dodelil tako milost. Hej, Ivan, sedaj nam ne bo več treba z težkim ribiškim poslom služiti svoj kruh in zato se moram v prvi vrsti zahvaliti Vam, dragi Torenelo.«
»Sedaj smo pa vsi srečni«, reče Pedro »samo kako naj se rešimo s tega otoka.« »Kakor smo se iz vseh zadreg, tako se bomo tudi iz te izvlekli,« odvrne Janez, ki se je že tudi ojunačil.
VII. POGLAVJE.
Tretji dan Jakobovega in Ivanovega bivanja na otoku so zagledali naši samotarji na morski gladini neko ladjo, ki se jim je počasi približevala. Vzve-selili so se najprej, toda vedeli so, da ne smejo izgubljati časa, ako hočejo potegniti pozornost ladje nase. Kako pa naj to naredijo? Najprej so začeli
čas usidral. Na brodu jih je kapetan Španec ljubeznivo sprejel in ker je ladja ravno jadrala v Buenos-Aires obljubil, Qd jih bo istotam izkrcal. Veter je bil ugoden in so po petdnevni vožnji prispeli srečno na svoj cilj Pedro se je javil oblastem, ki so ga proglasila za nedolžnega. Ivan in njegov oče Jakob Ilič pa sta odšla na mestno poglavarstvo, kjer so ju uverovili kot edina pravilna dediča umrlega trgovca Petra Ili-ča. Jakob je prevzel stričevo trgovino in na njej namestil Pedra za glavnega pomočnika. Ivana je dal poučevati in odslej so živeli vsi v sreči in zadovoljstvu. Ob zimskih večerih so čestokrat obujali spomine iz minule preteklosti, ki so ju preživeli na ribiškem otoku, pri Indijancih in samotnem Pedrovem otoku ter kako se je njihovo trpljenje spremenilo v srečo.
K	O N	E Q
Tone Trdim:
Jure in Katra
Svojega starega deda — Bog mu daj dobro! — nosil je osem križev in še štiri leta povrhu na tej puklasti zemlji — se dobro in z velikim veseljem spominjam. Ob tihih, skrivnosti polnih večerih mi je
v senci košate hruške na vrtu pripovedoval lepe zgodbice in povesti.
Pričujoče pripovedke se še dobro spominjam. O njej sva razpravljala, ko mi je bilo kakih deset let. Bilo pa je nekako tako-le:
»Jure in Katra sta bila mož in žena. Oba revna in dobra sta srečno in v miru živela s sosedi in nista se brigala za nikogar. Imela pa sta veliko napako, kakor jo ima dandanes sto in sto ljudi: če se komu dobro godi, si želi še več in še boljše. Iz tega pa nastane mnogo prav neumnih želj, ki jih ni manjkalo tudi našemu Juretu in Katri.
Nekega dne sta si zaželela Španovo njivo, drugi* spet denar krčmarja Medveda, pa zopet čez nekaj dni Matevževo hišo, polje in lepo, trpežno živino... in končno polno vrečo samih zlatih cekinov...
Nekoč, bilo je toplega pomladnega večera, sta luščila orehe in jih trla na ka-menitem ognjišču. Naenkrat se odpro vrata in v vežo stopi bela, komaj pet pedi visoka deklica. Bila je nepopisno lepa. Navadna leščerba, ki je motno rasvetlje-vala nizko, zakajeno vežo, je ugasnila. Svetel žar, podoben jutranji zarji, ko začne sonce vzhajati na nebu, je obsvetil lesene stene. Oba sta se hudo prestrašila
in strmela v prikazen, toda kmalu ju je minil strah. Mlada, lepa gospa — bila je gozdna Vila — je spregovorila s čudno sladkim, kot bron čistim glasom:
»Vajina prijateljica sem in prebivam v steklenem gradu sredi gore ter zapovedujem devet sto duhovom. Želita si vsega, kar si hočeta, tri želje vama bom izpolnila.«
Jure se dvigne, prisede h Katri in jo sune s komolcem, kakor bi hotel reči: »Ni slabo, kaj?« Medtem Katra že odpira svoja lakomna usta in reče, naj bi ji Vila dala nekaj tucatov svilenih rut ter jopic iz dobrega blaga ali kaj podobnega. Vila pa dvigne prst in ju posvari:
»Osem dni imata časa, da dobro premislita in se ne prenaglita.«
»Ni slabo, kaj ?« pravi Jure ter da ženi roko na usta:
»Stara, kar tiho bodi!«
Vila izgine..,
Luč začne spet brleti kot poprej in gost dim se vije od leščerbe v svalkih proti
sajastemu stropu ... V tesni hišici je vse kot je bilo poprej.
Nikdar se uboga zemljana nista tega nadejala, še v mislih se jima sanjalo ni, kaj si lahko vse zaželita in tudi dobita. Drugega nista videla kakor kup cekinov. Vendar jima je bilo nekoliko težko pri srcu, ker nista vedela, kaj bi si zaželela. Pa tudi upala si nista niti resno misliti in govoriti še manj, ker sta bila vedno
v strahu, da se bo prej izpolnila kakSna
želja, predno bosta dobro premislila.
»Osem dni torej, do petka imam čas,« reče Katra in se vse srečna namuzne možu.
Drugi večer pečeta krompir In sedita
vesela pri onju. V očeh se jima vidi, kako sta zadovoljna... Iz žerjavice zdaj pa zdaj švigajo plamenčki in zopet ugašajo. Zatopljena sta v prihodnjo srečo, da se jima niti govoriti ne ljubi.
Ko je krompir pečen, ga vzame Katra iz žerjavice in ga razlomi po ognjišču. Vonj pečenega krompirja ji prija. Nič hudega sluteč reče:
»Ko bi imela zraven krompirja vsaj še eno pečeno klobasico!«
Jojmene! Prva želja je izpolnjena. NI se niti zavedla, tako urno je obležala najlepša klobasica na krompirju. Kar je želela, se je zgodilo. Kdo bi se ne jezil ob taki uresničeni želji! Kateri mož ne bi godrnjal nad ženo zaradi take neprevidnosti!
»Uh!« Da bi se ta klobasica prijela tvojega nosu!« pravi Jure v prvi jezi, nič hudega misleč. Zeljeno — storjeno. Komaj je izrekel zadnjo besedo, že se je prijela klobasica Katrinega nosu ter vi-
sela na obeh straneh kakor brki starega Vodnjakovega strica. Druga želja je bila izpolnjena.
Zdaj je bila nesreča Jureta in Katre na višku. Želela sta že dvakrat in obe želji sta bili izpolnjeni, a vseeno nista obogatela niti za ajdovo zrno, ampak samo za klobaso na nosu. Ostala je samo še ena želja. Toda, kaj pomaga vse bogastvo in vsa sreča, ki bi jo lahko imela, ko pa je imel Jure nekdaj tako brhko ženico s
klobasico na nosu! Rada — morda tudi ne — morala sta prositi gorsko Vilo, naj Katro reši prešmentane klobase. Želela sta in izpolnjena je bila tudi njuna tretja želja.
Uboga Katra In Jure! Vstaneta, ogledujeta se in vidita, da sta prav tista Katra in prav tisti Jure, oba revna in dobra kot poprej. Gorske Vile pa od tedaj nista videla nikoli več.«
Dedek se je zamislil, spravil svoj beli vivček in mi rekel: »Ce bo prišla kdaj k tebi gorska Vila, ne bodi nikdar lako-men!«
GrfSa Koritnflčr
Milka
Strah me »premija brez nehanja, strah mi gleda iz oči: Kdor me sreča, me preganja, metlo nad menoj vihti.
Najsi bnskam med smetiščem, najsi v temni luknji spim, najsi v polju hrane iščem, vedno od strahu bedim.
Kaj sem hudega storfla, da me vse mrzi, podi? Komu naj bi potožila svoje križe in skrbi?
Komu lačen mar trebušček, glas pravice, glas krvi? Vsakdo gladi svoj kožušček, kaj mu miška mar in —. ti.
Kdo bi rad Imel
ves letnik 193* »Mladega Jutra"
v obliki knjige za majhen denar? Pišite na upravo »Jutra«, Knafl jeva ni. 5.
Stric Matic deli ssagrade
Danes smo zaključili svoj natečaj. Mnogih dopisov nismo mogli objaviti, ker nam je primanjkovalo prostora. Tisti Jutrovčki, ki niso zagledali svojih spisov v tisku, naj nam ne zamerijo in naj hitro preberejo razpis novega natečaja.
Za nagrado so bili izžrebani: Prah Draga, dijakinja v Ljubljani, Vegova ul. 2-II. Cvim Franc in Micika, učenca narodne šole, Btanca ob Savi,
Jager Rezi, uč, II. razr, ženske real. gimn, v Ljubljani. Derganc Franc, uč. II. razr. mešč. šole v Semiču. Miklavčič Tatjana, uč. II. razr. v Kobaridu, Italija. Podlesnik Ivana, uč. II. razr. mešč. šole v Krškem. Klemenčič Zvonimir, uč. III. razr, mešč, šole v Gornji Radgoni,
Marolt Tka, uč, osnovne šole Poljane 2 nad škof jo Loko. Vidic Miloš, uč. II. razr. v Kranjski gori. Čmer Milica, uč. IV. razr., škofjavas S pri Celju,
Vsak nagrajenec je prejel lepo, z mnogimi slikami okrašeno knjigo iz „Mladinske knjižnice „Jutra".
Stric Matic prosi nagrajence, naj pokažejo darila prijateljem in znancem, posebno pa součenkam in so-učencem, da se tudi ti z veseljem poprimejo našega novega natečaja.
Maš
novi natečaj
V ponedeljek smo slovesno praznovali štirinajsti rojstni dan svojega ljubljenega mladega kralja Petra IL V Ljubljani so Sokoli zvečer pred kraljevim rojstnim dnem priredili lepo, veličastno manifestacijo — po nekaterih kraj h so zvečer veselo za-plapolali kresovi, vse vasi so bile okrašene z državnimi zastavami. — Opišite nam,
kako ste praznovali rojstni dan mladega kralja.
Spisi naj bodo kratki. Pišite s črnilom in samo na eno stran papirja. Poleg imena navedite tudi razred in šolo, ki jo obiskujete, in točen naslov stanovanja, dole, ki se žele udeležiti tega natečaja, lahko pošljejo svoje dopise v skupni kuverti, Deset najboljših spisov bomo nagradili z lepimi knjigami. Vse dobre spise bomo objavili. — Natečaj zaključimo v prvi oktoberski številki
Kako si lahko sami napravimo plavalni pas
Navadne plutovinaste zamaške s kakršnimi mašimo steklenice in ki naj bodo vsi enake velikosti prevrtamo po dolgem in jih po pet skupaj naberemo na vrvico. Vrvico na obeh straneh dobro zavozljamo, da nam zamaški ne mo-
pa, če vzamemo dva kosa platna primerno velika in ja že prej na šivalnem stroju prešijemo v toliko predelov kolikor vrst zamaškov potrebujemo za pas. Zamaški morajo smukniti v žepke z lahkoto toda ne preohlapno. Ko smo se plavanja že nekoliko naučili, odstranimo iz pasu eno vrsto zamaškov, tako da nam ostanejo v vsaki vrsti po štirje. Čez nekaj časa, ko znamo še boljše plavati odstranimo zopet po eno vrsto zamaškov in tako naprej dokler ne plavamo brez pasu.
V	-
Pripraven šotor
Če stoji šotor dalj časa na enem mestu, bomo kaj kmalu opazili, da je platno postalo ohlapno in da ga je treba napeti. Posebno še, če se je veter s to premakljivo palačo kaj dosti poigraval. Pri lažjih šotorih se lahko poslužimo sledečega navodila: Iz stare avtomobilske cevi si urežemo nekaj takih krogov ka-
koi skfeae iu allkt £U> ki«««
ovijemo okrog šotorovih količkov, platno dobro nategnemo in ga privežemo
no šotora vedno enakomerno napeto.
Satovna križanka I.
1. gorstvo balkanskega polotoka; 2. poflž; 3. goiraki prehod; 4. drevo.
Rešitev križanke »Polh«
Vodoravno: 1. kres; 4. rep; 5. nt Navpično: 1. Ikruh; 2. reki 3. ep.
Rešitev „S pridnostjo in štednjo do darila"
Oče j« namenil sinku 40 dinarjev«
Rešitev »Prebrisani Škot"
Rešitev: 123.—.	1X2X3
>■*& OgtsoMk """Ai