tolažil s tem, da je bistvo očem nevidno in da moramo gledati s srcem in kar je podobnega čvekanja, nad katerim se solzijo tisti, ki imajo v glavi zdrave oči.«
Desa Muck je posebno pozornost namenila tudi slogu pisanja: prevladujoči humor se povezuje z grozljivimi opisi (npr. opis Krvoseškega gradu), tako da mestoma Kremplin postane že groteska. Zgodba je polna nepričakovanih preo-
bratov, pisateljica nenehno preseneča z novimi domislicami in nepričakovanimi navezavami na sodobnost (npr. prvine slenga). Raznovrstnost podob, nenavadna tematika ter slog govorijo o tem, da je Kremplin eno od najboljših proznih besedil (ne le) sodobne in (ne le) mladinske književnosti na Slovenskem.
Igor Saksida
ISKANJE IZGUBLJENEGA SRCA
Lela B. Njatin: Velikanovo srce. Ljubljana, Aleph 1996. Ilustr. Alenka Stottler.
Lela B. Njatin se je rodila 5. januarja leta 1963 v Ljubljani. Njeno dekliško ime je Lela Mujkič, poročena je Bajda. Srednjo šolo je zaključila v Kočevju, kjer je z materjo tudi živela. Sama je v intervjuju, objavljenem v knjigi Začasno bivališče, povedala, da na kraj in okolico ni bila nikoli preveč navezana. Gozdnata pobočja z divjimi zvermi so jo utesnjevala in omejevala. Raziskovanje sveta, kot dodaja, se je zanjo začelo v Ljubljani na Filozofski fakulteti, kjer je študirala primerjalno književnost in filozofijo. S pisanjem je začela že v Kočevju. V osnovni šoli pesmi, v Ljubljani pa je bila njena razpoznavna oblika kratka proza. »S pesmimi sem tipala za lastnimi obrisi, s prozo začrtujem sebe v svetu.« Kratka proza je bila dominantna forma slovenske proze osemdesetih let oziroma mlade književne generacije. Frančič, Mozetič, Morovič, Debeljak, Mazzini, Babačič... in Lela B. Njatin zaznamujejo tedanjo alternativno, subkulturno sceno, ki se je gibala okoli ŠKUC-a, disca FV in založbe Aleph, ki so jo ustanovili prav oni. Avtorica je sodelovala kot kostu-mografka pri video in glasbenih projek-
tih ter gledališki igri Brigade lepote, uprizorjeni leta 1990 v Cankarjevem domu v izvedbi gledališča Helios. V ŠKUC-u je 1983. leta, kot ena izmed štirih kreatork v skupini Linije sile, pripravila artistično modno revijo. Je scenaristka prvega punk stripa in soscenaristka vi-deofilma Nestrpnost. Njen edini roman je Nestrpnost, zanj je bila leta 1989 nagrajena z Zlato ptico. Je soavtorica almanaha Rošlin in Verjanko in knjige intervjujev Začasno bivališče. Objavljala je v reviji Literatura, prevaja besedila iz nemščine in srbohrvaščine, nekaj časa je bila urednica za kulturo pri dnevniku Republika, samostojna kulturna delavka, sedaj je zaposlena na SAZU-ju.
Velikanovo srce je pravljica o podarjenem, izgubljenem in spet najdenem srcu. Zgodba je sestavljena iz osmih delov, ki se logično povezujejo v celoto. Ti so: Velika, Srnica, Veter, Zvezdica, Gospodinja, Srce, Ščit in sulica, Srna. Vsak od naslovnih junakov prinaša določene spremembe in po svoje zaznamuje zgodbo. Veter pripiha Srnico k Velikanu, ob utripu Srca se prižge zvezdica, ščit in sulica se zlomita, Srnica pa postane Srna. Notranja zgradba pravljice je dramatična. Pravljica sicer pripoveduje o Velikanovi preobrazbi, a nič manj o Srničini. Velikan živi na velikem posestvu, kjer je
113
vse in vsega veliko: velikih dreves, sadežev večnega življenja, rajskih ptic..., a vendar vsemu manjka srčne veličine. Tisto pa, ki ima veličino, je majhno in v to veliko naplavljeno kot tujek. To je trmasta, svojeglava Srnica, ki bi strašno rada postala srna, a se znajde pred neprehodnim zidom. Prijatelj Veter jo ponese čezenj, kajti zid je lahko ali ograja ali pa stopnice. Zid je ločnica, mejnik med živim in neživim svetom, srčnim in nesrčnim. Onkraj zidu se začne iskanje izgubljenega zaklada, pripoznavanje lepote, ljubezni, strahu in bolečine. Velikanov brezdušen, osamljen, samozadosten in resigniran svet trči v svoje diametralno nasprotje. Razum se sreča s čustvom. Velikan nima srca, a nekoč ga je imel, da je lahko ljubil. Tako veliko ljubezni je imel, da je svoje srce podaril ljubljeni deklici. Ta ga je zavrgla in bila za to kaznovana. Padla je v prepad, z njo pa tudi velikanovo srce. Iz razočaranja so se v Velikanu rodile smrt, večnost in brezbrižnost. Nadomestila njegovi neizživeti ljubezni. Navidezno urejenost, ki vlada v Velikanovem življenju, zmoti Srnica, pravljična dobra vila, ki vzdrami Velikanovo srce in čustva.
Podoben motiv najdemo v Zvezdici zaspanki. Ceferinu začne biti srce, ko sname razbojniško masko in spregovori besedo mama. Enako se zgodi z Velikanom, ko se pod težo srca ščit in sulica sesujeta v prah. Podobnost ne velja le
med Ceferinom in Velikanom, pač pa tudi med Zvezdico Zaspanko in Srnico. Za svojo izpolnitev, vrnitev med zvezde in razvoj v srno, potrebujeta zunanji element, nekoga drugega. Srce obeh je preveliko, da bi bilo le za njiju. Srnica potrebuje Velikana v enaki meri kot on njo. Poenostavljeno rečeno, gre za princip daj-dam oziroma podarim-dobim. Velikan dobi srničino srčno veličino, podari pa velikost. Boris A. Novak vidi etično sporočilo v problemu JAZA v odnosu do DRUGEGA: »Biti odprt drugemu, vselej pomeni biti ranljiv. Tako zastavljeno razmerje med domišljijo in ranljivim srcem razkriva svet, ki je bogat in v isti sapi boleč. Bolečino lepote in lepoto bolečine pa zmore izraziti le pesniški jezik. To je tudi razlog, da je jezik pravljice Velikanovo srce tako poetičen.« Jezik je izčiščen, suveren, brez bujnih domišljijskih opisov, a zgodba zato ni nič manj privlačna in pušča dovolj prostora lastni interpretaciji. Abstraktne pojme ljubezen, strah, razočaranje, veselje prevzamejo nosilci zgodbe, s katerimi se bralec (otrok) z lahkoto poistoveti. Osrednja ideja romana Nestrpnost, zavračanje totalitarizma in sprejemanje srčnih vrednot, je opazna tudi v pravljici Velikanovo srce. Idejo avtorica ohranja, tisto kar spreminja, je forma.
Sabina Kogovšek
IGRA, ZVOČNOST, GIBANJE
Alenka Glazer: Gugalice (Ljubljana, DZS, 1997; Vrtavka, 19)
Pesnica in literarna zgodovinarka Alenka Glazer je v mladinski književnosti kot posebnem področju ustvarjalnosti
in raziskovanja znano ime. Kot literarna zgodovinarka je za revijo Otrok in knjiga, katere sourednica je bila več let, prispevala več tehtnih študij. Množico njenih prispevkov osvetljuje npr. že število »številk« v bibliografskem kazalu (Otrok in
114