83 Glasnik SED 63|2 2023 Knjižne ocene in poročila Andrej Šumer * Ingrid Slavec Gradišnik, dr. etnologije, znanstvena svetnica, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; ingrid.slavec-gradisnik@zrc-sazu.si. izkušnje dijakov, ravnatelja in podje- tniškega mentorja ter primeri iz litera- ture. V šolstvu je podjetništvo prisotno kot del izobraževanja, je pa potreben kritični premislek o tem, v kakšnem obsegu uvajati podjetniške veščine v srednješolske programe. Na tem me- stu si ponovno drznem podati svoje, sicer subjektivno mnenje – najbolje bi bilo, da podjetništvo v srednji šoli v večji meri ostane kot obšolska dejav- nost (krožek ipd.). Zakaj? Ker se bodo tako na podjetniške vsebine vpisali sa- mo dijaki, ki jih podjetništvo zanima, s čimer bodo te dosegle svoj namen, njihova izvedba pa bo kakovostnejša. Vanessa Benak Cvijanović in Rene Dopler se v svojem prispevku osredo- točita na naracijo mentorjev in dijakov srednje šole na Dolenjskem. Skupina dijakov je leta 2019 zmagala na na- cionalnem podjetniškem tekmovanju mladih – POPRI. Raziskava je pote- kala med 25. in 29. novembrom 2019, osredotočala pa se je na zmagovalce tekmovanja POPRI 2019. Podana je analiza podpornih institucij, ki spodbu- jajo podjetništvo med mladimi v Slo- veniji; opazna je tudi sprememba men- talitete med mladimi pri pojmovanju, dojemanju in izvajanju podjetniških aktivnosti. V srednješolskih klopeh podjetniška dejavnost ni usmerjena zgolj v razvoj podjetja, ampak tudi v spodbujanje podjetnosti kot načina ži- vljenja in razmišljanja mladih. Zmago- valna ekipa je predstavila svoje izku- šnje in razloge za uspeh na tekmovanju POPRI 2019. Zanimivo bo spremljati nadaljnji razvoj podjetniške ekipe in njihove uspehe, pa tudi neuspehe na podjetniški poti. Gregor Cerinšek, Dan Podjed in Sara Arko se v svojem prispevku osredo- točijo na spodbujanje inovativnosti in podjetništva v interdisciplinarnih štu- dentskih projektih. Obravnavajo raz- lične projekte, ki so bili sofinancirani v sklopu različnih programov – med bolj znanimi so bili razpisi iz progra- ma Po kreativni poti do znanja (PKP). Izvedena raziskava je pokazala, da je večina študentov kot ključne motiva- cijske dejavnike navedla pridobitev praktičnih veščin in znanj ter pridobi- tev referenc za gradnjo kariere. Pri pri- dobljenih kompetencah in veščinah so izpostavili pridobitev dodatnih znanj in prenos teorije v prakso. V nadalje- vanju sta bila predstavljena projekta PEOPLE in Active8-Planet, kjer so bili študentje usmerjeni k povezovanju med industrijskimi partnerji in k upo- rabi svojega znanja v praksi (projekt PEOPLE), kakor tudi k medgeneracij- skemu povezovanju, razvoju po meri ljudi, sodelovanju med univerzami in podjetji ter okoljskim ambicijam in akcijam (projekt Active8-Planet). Na kratko so avtorji predstavili tudi pro- jekt UCAMP. Študentje so bili s sode- lovanjem zadovoljni, seveda pa so se soočili tudi z mnogimi izzivi, kar pa je glede na dejstvo, da se je večina šele dobro srečala z gospodarstvom in pod- jetništvom, logično in pričakovano. Virginia Squizani Rodriguez se v svo- jem prispevku osredotoči na osebno iz- kušnjo s Silicijevo dolino in izkušnjami z zagonskimi podjetji v Braziliji. Opisu- je izkušnjo z ekipnim delom na ideji na podjetniškem zagonskem koncu tedna (Startup Weekend), kjer se je pri 22 letih prvič soočila s podjetništvom. Opisuje izkušnje iz Silicijeve doline ter začetke, izzive, uspehe in neuspehe na svoji pod- jetniški poti. Avtorica pri tem kombinira lastno podjetniško pot in raziskovanje podjetniških poti v podjetniških pospe- ševalnikih. Navaja, da je podjetniška pot zanimiv kontrast, ki na eni strani iz- kazuje luksuz in uspehe, na drugi strani pa pomeni veliko odrekanja in stresnih situacij, kar je sicer v javnosti pogosto zamolčano. Zbornik je zaradi aktualnosti tematike zanimiv tako za antropološko kakor tudi drugo stroko in širšo javnost (la- stniki podjetij, mladi podjetniki, javni sektor, politika, podjetniški inkuba- torji, razvojne agencije ipd.). Menim tudi, da je v prihodnje treba prijaviti več projektov za raziskovanje antropo- logov v podjetništvu kakor tudi antro- pologov na vodilnih delovnih mestih v zasebnem sektorju v Sloveniji. Knjižne ocene in poročila Ingrid Slavec Gradišnik* BOJANA ROGELJ ŠKAFAR (ur.): Slovenski etnografski muzej: Prvih sto (1923–2023) / Slovene Ethnographic Museum: The First Hundred (1923–2023). Slovenski etnografski muzej, Ljubljana 2022, 187 str. Pomemben del življenja institucij so njihove obletnice – merijo čas njihove- ga delovanja, tako kakor leta, desetletja posameznikovega življenja, in so pri- ložnost za praznovanje. Letos je pra- znično leto Slovenskega etnografskega muzeja (SEM), ki je bil ustanovljen pred stoletjem kot Kraljevi etnografski muzej in je naslednik dve leti prej na- stalega Etnografskega inštituta. S tem dejanjem je njegov prvi in dolgoletni ravnatelj Niko Zupanič zakoličil teme- lje zbiralskega, raziskovalnega in pred- stavitvenega dela osrednje in najstarejše nacionalne etnološke ustanove. 84 Glasnik SED 63|2 2023 Knjižne ocene in poročila Ingrid Slavec Gradišnik SEM praznuje vse leto, z množico pri- reditev. Osrednja, 22. junija, je bila po- spremljena z odprtjem dela nove stalne razstave Človek in čas: Prvih 100 (pr- vi del razstave so etnološke pripovedi stotih predmetov, odprtje drugega de- la, Od ponedeljka do večnosti, je napo- vedano za letošnji oktober), s panojsko razstavo Nesnovna kulturna dediščina: Ob 20-letnici Unescove konvencije ter z živahnim celodnevnim dogajanjem na muzejski ploščadi. Že leto prej je stoletnico napovedala praznično obli- kovana knjiga Slovenski etnografski muzej: Prvih sto (1923–2023), ki je ne gre primerjati z objavami SEM ob prejšnjih jubilejih. Ti so bili neposre- dno apostrofirani v muzejskem glasilu Etnolog / Slovenski etnograf / Etnolog in so nadvse zanimivi z vidika zgodo- vine etnološke vede in muzeologije v slovenskih muzejih, posebej pa zgo- dovine SEM. Kažejo na utripe, ki so pripeljali do današnje podobe muzeja. Predvojni Etnolog jubilejem ni sle- dil, naslednje desetletnice pa so bile z različno pozornostjo omenjene v Slovenskem etnografu in v novi vrsti Etnologa. Tretje desetletje delovanja je pospremil zapis takratnega ravna- telja muzeja Borisa Orla (Slovenski etnograf 6–7, 1953–1954). Besedilo ni poudarjalo dosežkov muzeja, temveč je bilo v celoti namenjeno opisu nje- govega nezavidljivega položaja, saj je bila rdeča nit opozorilo »na zelo čudno in neverjetno dejstvo, da je Etnograf- ski muzej v Ljubljani, naša osrednja etnografsko-muzejska ustanova, po tridesetih letih svojega obstoja še ve- dno brez svojih lastnih prostorov, brez svoje lastne muzejske zgradbe«, kar je »glavna ovira njegovemu razvoju«. Orel je vnovič postavil »načelno vpra- šanje o obstoju Etnografskega muze- ja. Ali smo za Slovenski etnografski muzej ali nismo?« Na 40. obletnico je spomnil ravnatelj Boris Kuhar v kraj- šem uvodniku Slovenskega etnogra- fa (16–17, 1963–1964), v katerem je ugotovil, da je kljub prostorski stiski in drugim težavam muzej »opravil pravo pionirsko delo na področju razisko- vanja ljudske kulture na Slovenskem. Danes predstavlja po zaslugi pok. ravnatelja Borisa Orla, ki je prevzel vodstvo muzeja po osvoboditvi, sredi- šče etnološkega znanstvenega dela in osrednjo etnografsko muzejsko usta- novo v Sloveniji.« Jubilejno leto so počastili s štirimi občasnimi razstava- mi (Slovenske ljudske maske, Ljudsko slikarstvo na Slovenskem, Vraževerje na Slovenskem in Južno Pohorje). Zdi se, kakor da se je 50. obletnica izmu- znila spominu, zato pa je bila z objavo Slovenskega etnografa 60 let SEM (31, 1980–1982, 1983) v večjem formatu vsebinsko izčrpneje zaznamovana 60. obletnica. Uvodnik je prispeval rav- natelj Boris Kuhar s kratko zgodovin- sko skico, s katero je opozoril na čas pred ustanovitvijo in čas po njej, ko si je muzej postavil nalogo »[z]bira- ti, ohranjati, proučevati in razstavljati etnografske predmete, tvorne spome- nike slovenske ljudske kulture z vsega slovenskega ozemlja«. Kustosinje in kustosi so pregledno predstavili tema- tiko in delo v kustodiatih, ki so jih vo- dili. Za zgodovino muzeja sta poučna še prispevek »Pomembnejši dogodki v zgodovini Etnografskega muzeja« in spisek »Osebje Etnografskega mu- zeja (1921–1983)«. Sedem desetletij je omenjenih s stavkom v uvodniku Etnologa 3 (1993) in na Etnomuzej- skih straneh, pospremljen s prispevki o problematiki muzejev z regionalnega vidika. Desetletje pozneje (Etnolog 13, 2003), ob 80-letnici, se je direktorica Inja Smerdel vprašala: »Smo stari ali mladi?«, s čimer je jedrnato opisa- la premislek v času, ko se je muzej s svojimi strokovnjaki in zbirkami že udomačil v novi razstavni in upravni zgradbi ter v depojskih prostorih na današnji muzejski ploščadi ob Me- telkovi ulici. V desetletju, ko je SEM naposled pridobil dolgo želeni prostor za svoje delovanje, so bili vsi napori sodelavk in sodelavcev namenjeni pri- pravi in začetku uresničevanja koncep- ta življenja novega muzejskega prizo- rišča – v tem duhu je bil SEM hkrati »mlada družina« in kolektiv »poskoč- nih osemdesetletnikov«. 90. obletni- ca je že tematizirala uresničevanje nove muzejske vizije, zasnovane leta 1996, sad teh prizadevanj pa sta bili stalni razstavi Med naravo in kulturo (2006) in Jaz, mi in drugi: Podobe mo- jega sveta (2009). Leta 2013 je devet desetletij simbolno označila razstava Vrata – prostorski in simbolni prehodi življenja, pa tudi letnik Etnologa (23, 2013), posvečen obravnavi praznikov in praznovanj kot družbeno konstitui- ranih in spremenljivih izrazov različ- nih identitet posameznikov in skupno- sti. V tem zvezku so navedene tudi vse spremljevalne prireditve in dogodki, obširneje pa se je ob preteklih desetle- tjih SEM ustavila direktorica Bojana Rogelj Škafar v prispevku 90 let Slo- venskega etnografskega muzeja: Me- tamorfoze v času in prostoru. V njem je zgoščeno povzela, kako je bil muzej od prvega desetletja naprej vpet v spre- minjajoče se družbeno-politične konte- kste na eni strani in v strokovni razvoj etnologije in muzeologije na drugi. Sklenila je: »Dolga pot je za nami od časov s kraljevim predznakom, tistih, prepojenih s starojugoslovanskim duhom, prek obdobja socialističnega samoupravljanja do sodobnih neoliberalnih turbulenc, ki nam ne dajo dihati in spati. Pa vendarle, biti v središču družbenega vrvenja, se nanj odzivati, odpirati vprašanja in iska- ti odgovore v dialogu z ljudmi, iskati smisle in vrednote, jih utemeljevati z 85 Glasnik SED 63|2 2023 Knjižne ocene in poročila Ingrid Slavec Gradišnik žlahtno dediščino, ki je in bo preživela, to so izzivi za muzealce v Slovenskem etnografskem muzeju in naloge za pri- hodnje rodove.« Odblesk te popotnice kaže tudi leto- šnje praznovanje, ki se posebej vtisku- je v izdano knjigo Slovenski etnograf- ski muzej: Prvih sto. Ta že z zunanjo podobo želi nagovoriti najširši bralski krog, in ne zgolj strokovnjakov, ki sle- dijo muzejski periodiki in drugim mu- zejskim publikacijam – tudi s tem, da je dvojezična, z vzporedno postavlje- nima slovenskim in angleškim besedi- lom, in da so bili sodelavci naprošeni, naj besedila ne bodo pisana ozko stro- kovno, temveč z osebno noto. Knjiga ob dveh uvodnih besedilih vse- buje tri večje razdelke: najobsežnejši je SEM smo ljudje, sledita še Kolegi o nas in Zgodovina SEM v slikah. Uvodni besedili sta prispevali sedanja direktorica Natalija Polenec (od leta 2020) in Inja Smerdel, direktorica v prelomnem desetletju 1995–2005. Pr- va se v besedilu Stoletje rasti muzeja in premen muzejske etnološke misli spre- hodi skoz zgoščen institucionalni histo- riat z omembo ravnateljev in direktor- jev muzeja (Niko Zupanič, 1923–1940; Rajko Ložar, 1941–1945; Boris Orel, 1945–1962; Boris Kuhar, 1962–1987; Ivan Sedej, 1986–1995; Inja Smerdel, 1995–2005; Bojana Rogelj Škafar, 2005–2015; Tanja Roženbergar, 2015– 2020) ter njihovih najpomembnejših prispevkov k razvoju SEM v ustanovo, kakršna je danes: vpeta v slovenski in mednarodni prostor, odprta in vključu- joča za poglede od tu in drugod, pozor- na na dediščino in sodobnost. Muzej je skoraj do konca prejšnjega stoletja spremljalo vprašanje, na kate- ro odgovarja Inja Smerdel v prispev- ku Biti ali ne biti ni več vprašanje … SEM. V osebnem zapisu je desetletje, ko je vodila muzej, označila za »most med starim in novim«. V tistem dese- tletju se je podpisala pod niz strokovno in širše kulturno argumentiranih be- sedil o »novem« – »mednarodno pri- merljivem slovenskem – evropskem in zunajevropskem muzeju« na novem ljubljanskem »kulturnem travniku«, v katerih se je zavzela za »dovolj pro- storno muzejsko hišo za vse njegove delovne (raziskovalne, dokumenta- cijske, restavratorske, izobraževalne, založniške) in ustvarjalne razstavne potrebe«. Danes prve vtise o njeni za- poslitvi v SEM (od leta 1979) beremo, kakor bi gledali nekje odložen črno- -bel film. Čez približno desetletje se je začela vrteti barvitejša podoba, ne neodvisna od let osamosvajanja v sa- mostojno slovensko državo. Po propa- dlem prizadevanju za pridobitev pro- storov v Mladiki na Prešernovi cesti je Vlada Republike Slovenije leta 1994 za SEM in druge kulturne dejavnosti namenila izpraznjen vojaški kompleks stavb na Metelkovi. Koncept za uredi- tev notranjosti lupine in njene vsebine – za muzej kulturnih identitet – je bil objavljen leta 1996 (I. Smerdel, Pro- jekt, imenovan Slovenski etnografski muzej, Etnolog 6), z motom »muzej o ljudeh, za ljudi«. Prvi korak je bilo od- prtje upravne zgradbe sredi leta 1997, v razstavno hišo pa so bili obiskovalci povabljeni konec leta 2004. S kakšnimi vsebinami in dejavnostmi se je polnil in se polni muzej, je s pri- mernimi odmerki zgodovine zbirk oz. kustodiatov, z inovacijami v zadnjih desetletjih, s poudarkom na tematskih in metodoloških vidikih ter z osebnimi komentarji njihovih skrbnic in skrbni- kov nanizano v drugem in najobsežnej- šem delu knjige. Vsem je za besedilo, slikovno gradivo in spisek izbrane lite- rature za radovednejše bralce odmer- jen enak obseg. Barbara Sosič piše o Kustodiatu za kmečko gospodarstvo in promet, Tanja Roženbergar o Kustodi- atu za obrt in trgovino, Polona Sketelj o Kustodiatu za stavbarstvo, notranjo opremo in bivalno kulturo, Janja Ža- gar o Kustodiatu za oblačilno kulturo in tekstil, Nena Židov o Kustodiatu za družbeno kulturo, Adela Pukl o Ku- stodiatu za duhovno kulturo in Bojana Rogelj Škafar o Kustodiatu za ljudsko likovno umetnost in slikovne vire. Ku- stodiata zunajevropskih zbirk – iz Afri- ke in Amerike ter iz Azije, Avstralije in Oceanije – predstavljata Marko Frelih in Ralf Čeplak Mencin. Med »tematski- mi« kustodiati je žal že leta zamrznjeno delo Kustodiata za slovenske izseljen- ce, zamejce in pripadnike drugih etnij. SEM si vztrajno prizadeva, da bi ga oživili z zaposlitvijo nove kustosinje ali kustosa, vendar Ministrstvo za kulturo RS ne prisluhne potrebi po sistematič- nem zbiranju, raziskovanju in predsta- vljanju te tematike; zanjo mora muzej pač iskati druge poti in jih popularizirati na drugačne načine (z občasnimi raz- stavami in dogodki ter vključevanjem vsebin v »klasične« zbirke). Sodobno muzejsko infrastrukturo se- stavlja niz dejavnosti, ki so v SEM raz- porejene v Kustodiatu za etnografski film, o katerem piše Nadja Valentinčič Furlan. Ana Motnikar predstavlja Od- delek za konserviranje in restavriranje, Miha Špiček Oddelek za dokumentaci- jo, Mojca Račič Knjižnico SEM, Sonja Kogej Rus Oddelek za muzejsko peda- gogiko in andragogiko, Maja Kostric Grubišič pa Službo za komuniciranje in javne programe. Po tem, ko je leta 2008 Slovenija ratificirala Unescovo Konvencijo o varstvu nesnovne dedi- ščine (2003), je SEM od Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU leta 2011 prevzel javno funkcijo Ko- ordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine, ki skrbi za ohranjanje t. i. žive dediščine na podlagi sodelovanja z njenimi nosilci na terenu oz. njihovih pobud. O tem delu piše Anja Jerin. Za druge razdelke so bili k sodelo- vanju povabljeni sopotniki SEM s kratkimi utrinki o sodelovanju in do- življanju muzeja in, seveda, z odlič- nimi željami za naprej. Na vabilo so odgovorili zaslužni profesor Univerze v Ljubljani Janez Bogataj, predstojni- ca Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU Ingrid Slavec Gradišnik, predsednica Slovenskega etnološkega društva Alenka Černelič Krošelj, izre- dna profesorica Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Mateja Habinc, arheologinja in muzealka Verena Vidrih Perko ter iz tujine direktorica Etnografskega muze- ja v Zagrebu Goranka Horjan, general- ni direktor Nacionalnega etnološkega muzeja v Leidnu in direktor Muzeja 86 Glasnik SED 63|2 2023 Knjižne ocene in poročila Ingrid Slavec Gradišnik * Milan Vogel, univ. dipl. etnolog in profesor slovenščine, upokojeni komentator v kulturni redakciji Dela; mavcmilan@gmail.com. sveta Dunaj Steven Engelsman, pred- sednik Kulturnega društva Ribiški mu- zej tržaškega primorja iz Križa pri Trstu Franko Košuta, ustanovitelj in pred- sednik muzeja in zveze clevelandskih Slovencev Joseph Valencic ter egipto- log, zgodovinar, muzealec in zaslužni profesor Günther Hölbl z Dunaja. Njihovi vtisi in v prvem delu omenje- ni pregledi dejavnosti SEM kažejo, da brezpredmetno ni več le vprašanje »biti ali ne biti«, ki je spremljalo ko- lektive (Kraljevega) Etnografskega in Slovenskega etnografskega muzeja, temveč tudi vprašanja, ki so od 60. let preteklega stoletja vznemirjala etno- loge nasploh in še posebej muzealce. Ta so izvirala zadrege, da etnologijo zanimajo vse kulturne sestavine, feno- meni oz. manifestacije (in ne le preo- stanki ljudske kulture) ter da ti tvorijo večsmerno stkano mrežo kulture, ki se izraža v snovi in mnogoterih praksah vsakdanjega življenja ali načina ži- vljenja. Raziskovalci so morali poslej iskati poti, kako ubesediti oz. predsta- viti to kompleksnost, kako povezati časovne, prostorske, družbene in sim- bolne razsežnosti. Izziv za kolegice in kolege v muzejih je bil, kako govorico predmetov predstaviti tako, da bodo obiskovalcem posredovali in približali obzorja, ki jih raziskujejo etnologinje in etnologi. Treba je bilo upoštevati in ure- sničevati vodila muzeološke metodolo- gije. Ta je poleg etnološkega razisko- valnega dela prispevala k aktualizaciji predmetov, od najstarejših zbirk Kranj- skega deželnega muzeja do predmetov, ki so jih zbrali ali odkupili kustosinje in kustosi ali so bili muzeju podarjeni. V tem pogledu hrani muzej v depojih še obsežno in dragoceno gradivo za priho- dnje raziskave in razstave. Knjiga posebej v poglavjih o kustodia- tih lepo pokaže, kako sta se v eno blago tkali etnološka in muzeološka misel, tu- di s pogostimi opozorili, kako povezano je delo kustodiatov in njihovih sodelav- cev. Nekaj tega je mogoče razbrati tudi v razdelku, kjer so v slikah predstavlje- ne razstave – od prevladujočih vitrin pred drugo svetovno vojno do najnovej- ših multimedijskih razstav. Knjiga se sklene s slikami predhodnikov današnje skupine zaposlenih in zbirnim sezna- mom vseh zaposlenih v SEM. »Prvih sto« se v knjigi kaže kot dolgo in kratko stoletje: dolgo v smislu naporov in rasti, a ne v merilu človeške starosti, in kratko, ko pomislimo, kaj vse se je v muzeju zgodilo v zadnjih manj ko treh desetletjih. Vsebinsko in oblikovno premišljena knjiga (za nje- no grafično podobo je poskrbela Janja Ošlaj), velikega formata, elegantno črna, z barvitimi posnetki predmetov, objetih v zlate kroge, in zlato stotico, bralke in bralce strokovno in hkrati do- volj poljudno popelje skozi stoletje na- porov in dosežkov, da pokaže, kako je SEM naposled postal »muzej za ljudi«. Razumljivo je, da je stoletno dogajanje predstavljeno v duhu biografije ali av- tobiografije, ki v privajanjem obletnič- nem pisanju in branju povzema smisel- no zgodbo, usmerjeno k ciljem. Čeprav je zgodba za povrh praznična, daje na nekaj mestih slutiti, da pot vendarle ni bila premočrtna, marveč pogosto vi- jugava in polna ovir. Zgodba SEM je imela v zreli dobi srečen konec in do- življa nov, nadvse obetaven začetek za naslednje stoletje. Čestitke urednici in vsem, ki so se trudili za to knjigo. OTO LUTHAR, MARTA VERGINELLA, URŠKA STRLE: Užaljeno maščevanje. Spomini na italijanska fašistična taborišča. Založba ZRC, Ljubljana 2022, 387 str. Obsežno delo se začenja s citatom va- škega kaplana Pietra Bignolija: »Si- noči je osel [...] s tremi našitki izjavil, da je treba prebivalce pokrajine, nižjo raso, v korist človeštva uničiti« (str. 9). Seveda je mišljeno prebivalstvo okupirane Ljubljanske pokrajine in so- sednjih s Slovenci in drugimi Slovani (predvsem Hrvati) naseljenimi obmo- čji. Naslov knjige, Užaljeno maščeva- nje, je morda na prvi pogled nekoliko nenavaden, a ga avtorji že na prvih straneh jasno razložijo: fašisti so raču- nali, da bodo te kraje čim prej vključili v svoj fašistični sistem na blag način in jih zlili s kulturo »višje omike«, kot so trdili, a jih je upor čez leto dni »pri- silil«, da so naredili obrat od »čezmer- ne prijaznosti in miline« do »pravega klanja« civilnega prebivalstva, kar ne bi bilo mogoče brez elementov rasi- stične politike, ki se je pokazala že ob osvajanju severne Afrike v času itali- jansko-turške vojne (1911–1912) (str. Knjižne ocene in poročila Milan Vogel*