40                                        Vojeslav Mole: Zdravica.
Vojcslav Mole:
Zdravica.
Oneg zamel je vso daljino, vihra vriska v temno noč, — kakor kri se peni vino, čašo dvignil sem tresoč.
To na zdravje našim letom, naj cvetejo ko doslej, naj rasto pred celim svetom kakor hrast šumečih vej.
To bodočnosti ognjeni, rojeni iz smelih sanj; kjer je mož — zlato jekleni, božja iskra padi vanj.
Čašo to pa vam, spomini, vino v njej je srčna kri. Kakor vzklili ste v davnini, takšne nosim vas vse dni.
Gaj razpevani, šumeči, kako daleč sva nocoj, a še vedno sen o sreči med teboj je in menoj.
Vse besede njene solnčne v duši vedno še zvene'' in v daljave so neskončne vedno, vedno z mano šle\
Sneg zamel je vse daljine, vihra vriska v temno noč. Sred samote in tujine sem pri tebi, gaj pojoč . . .