Noč na Placu 
Ko pride noč, sodruga poezije — 
ah daj no, dragi, to so fantazije! 
Na Placu se tedaj že spi, 
objema povštre, prede in smrči. 
Ali ko pride ura strahov, 
ko odbije dvanajst zvonov. 
Plač se zgane, 
z loža plane 
staro, mlado, 
golo, z brado, 
suho, polno, 
zdravo, bolno, 
revno, bogato, 
hlevno, bahato, 
smešno, otožno, 
grešno, pobožno, 
tiho, glasno, 
mrko, jasno, 
hitro, počasno, 
grdo, lepo, 
gluho in slepo 
urno se v kolo zavrti, 
burno se okrog Štirne podi, 
ringaraja, 
vijavaja, 
si nagaja, 
se zavaja, 
se razvnema, 
se prižema, 
se objema, 
skače, se stiska, 
gode. piska, 
vriska, joče, 
smeje se, stoče, 
zvija se v kače, 
še drugače — 
sveta Šentomprga, saj bo kmalu 
to-le podobno, fej, bakanalu! 
Takrat pa Jakob s prstom požuga: 
Konec, otroci, če ne, bo druga —! 
Plač ostrmi. 
Plač domov zbeži, 
v nastil se skrije, 
roka iVIarije 
rahlo ga v sen povije. 
Luna na nebu (če je jasno, seveda) 
čudom se čudi, pisano gleda, 
po farizejsko solze toči, 
zjutraj, joj joj, od smeha poči. 
Zdaj pa reci: je to poezija? 
Kaj še, dragi — vizija, vizija! 
292