Listek. Zapiski zblažnelega. Bnski spisal N. V. Gogol; prevedel J. Starogorski. Novembra 11. Danes sem sedel v kabinetu našega direktorja, prirezal zanj 23 peres in za njo aj! aj... za njeno ekselenco četiri peresa. Njemu je zelo ljubo, če je na razpolago dosti peres. Joj, pa on mora biti učena glava! Molči vedno, ali v glavi, mislim premišljuje vedno. Želel bi pač zvedeti, o čem največ misli, kaj se tako-le kuha v tej glavi. Rad bi opazoval živlienje te gospode, vseh teh glavačev in dvornih Sem, kako oni, kaj oni v svojem krogu vse počenjajo — to je, kar bi rad zvedel! Nekolikokrat sem mislil z njega ekscelenco pričeti razgovor, ali, vrag vzemi, jezik me ni hotel slušati; tedaj sem rekel samo »hladno ali toplo je zunaj« a več gotovo ne spravim iz sebe. Rad bi si pogledal salon, kamor vidis samo včasih skoz odprte dveri; za tem Se v jedno sobo. Joj kaka bogata uprava! Kaka zrcala in porcelanasta posoda! Rad bi pogledal tje v topolovino, kjer \e njega ekscelenca; glej tu sem ravno bi si želel! v njega buduar, kak tam stoje okoli te škatljice in stekleničice, taki cvetovi, da še jih podahnuti ne upaš; kak leži tam križem razmetana njega obleka, bolj podobna zlatu, ko obleki. Hotel bi pogledati v njega spalnico . ! . tam pač, jaz mislim, so čudesa, tam pač, jaz mislim, je raj! Ogledal bi si tukaj stolček na katerega postavlja svojo nožico, ko vstane iz postelje; videl bi rad kak si on natezuje na to nožico snežno-belo nogavico . . . joj, joj, joj! nič, nič . . . molčanje. Danes vendar mi je postalo vse jasno; spomnil sem se onega razgovora obeh psičkov, katerega sem slišal na Nevskem prospektu. »Dobro«, pomislil sem sam pri sebi, »sedaj zvem vse. Moram samo dobiti v roke pisma, katera sta si pisali med seboj ti grdi ščeneti. Tam zvem gotovo marsikaj«. Priznam, da sem enkrat že celo poklical Medžjijo k sebi in ji rekel: »Poslušaj me Medžji! Midva sva sedaj sama; če hočeS zaprem tudi dveri, tako da naju nebo videl nikdo; razkrij mi vse, kaj znaš o gospodičini; kaj in kako je ona? Jaz ti prisežem, da tega nikomur ne izdam«. No, premeteno Sčene potegnilo \e rep med noge, naredilo se v dve gibi in Slo tiho skoz dveri kakor bi ne sliSalo ničesar. Že davno sem sumil, da je pes mnogo pametneiši od človeka; bil sem celo uverjen, da more govoriti, ali da tega noče zaradi nekake trmo- glavosti. On }e nenavaden politik: vse, vsaki korak človeka opazuje. Ne, naj stane karkoli hoče, zjutraj zarano odpravim se v hram Svjerkova, izpraSam Fideljko in, če se mi posreči, pograbim vsa pisma, ki jih je pisala njej Medžji. Novembra 12. Ob dveh popoldne odpravil sem se iz tega vzroka, da bi naSel Fideljko in Jo izprašal. Jaz ne morem trpeti zelja, katerega duh se razprostira iz vseh malih kramarij v MeSčanskoj ulici; k temu pa še iz vhoda vsakega hrama smrdi tako, da sem si zamašil nos in bežal naprej z vsoj siloj. Tudi ti nesramni rokodelci izpuščajo iz svo|ih delavnic toliko saj in dima, da je odločno nemogoče tukaj se sprehajati. Ko sem s trudom prišel v šesto nadstropje in pozvonil, prišla ie ven ne ravno grda deklica z malimi pegami. Spoznal sem jo. Bila je ravno tista, ki je šla s staro žensko. Malo je zarudela in razumel sem takoj — ti, golobičica moja, si želiš ženina. »Kaj želite?« je rekla. >Jaz moram z vašim psičkom govoriti«. Deklica je bila bedasta! spoznal sem takoj, da je bila bedasta! Med tem je že pribežal psiček lajaie; hotel sem ga prijeti, ali mrzka stvar, toliko da ni mene zgrabila z zobmi za nos. Vendar sem že zagledal v kotu njegovo ležišče. Aj, to ravno potrebujem! Šel sem k njemu, zrašil slamo v lesenej žkatlji in po nepričakovanem veselju izvlekel iz nje snopič maihnih papirov. Gnjusna psička, ko je to videla, ujedla me je najprej v litko in ko }e zavohala, da sem vzel papire, začela je cviliti in dobrikati se, ali jaz sem rekel samo: »Ne, golobička moja, oprosti!« in se spustil v pobeg. Jaz mislim, da me je deklica imela za zblaznelega, ker se je prestrašila nenavadno. Ko pridem domov, hotel sem se takoi poprijeti dela in pregledati ta pisma, ker pri luči malo slabo vidim, ali Maori je padlo v glavo, da je vmivala pod. Te neumne Cuhonke se brigaio vedno o nepravem času za čistost. Zato sem odšel, da zabijem čas in premišljujem o tem dogodku. Sedaj bom zvedel enkrat vsa dela, vsa počenjania, vse nagibe, bom razumel vse. Ta pisma mi odkrijejo vse. Psi so umen narod; oni poznajo vse politične odnoSaje in zato gotovo tam vse najdem. Podobo in vsa dela tega moža. Tam bode gotovo tudi nekaj o njej, katera . . . nič> molčanje! Proti večeru priSel sem domov. Ležal sem večinoma na postelji. Novembra 13. No poglejmo, kaj je s tem! Pismo je Se dovolj razločno pisano; način pisanja pa je vendar nekako pesji. Citajmo! >Ljuba Fideljka! Ne morem se §e vedao privaditi Tvojemu meščanskemu imenu. Kakor da bi Ti ne mogli dati lepsega? Fideljka, Roza — kako vsakdanje! Vendar, pustimo to; jaz se zelo radujem, da se nama je rodila misel, pisati si druga drugej«. Pismo je pisano popolnoma pravilno. Ločila in pravopis — vse dobro. Tako priprosto ne napiše celo naš sekcijski šef, dasiravno beseduje, da je obiskoval nekje univerzo. Glejmo dalje! »Meni se zdi, da je odkrivanje misli, čuvstev in vtisov med prijatelji jedna največjih dobrot na svetu«. Hm . . . Misel je iz nekega iz nemščine prevedenega dela. Imena se ne spominjam. >Govorim to iz skušnje, četudi se nisem klatila po svetu dalje od našega doma. Ne preteče li moje življenje v vsej zadovoljnosti? Moja barojšnja, kalero papa kliče Zofi, me Ijubi brez pameti«. Aj, aj! . . . nič, nič. Molčanje! »Papa se mi tudi včasih zelo laska. Čaj in kavo piiem s smetano. Ah, moja ljuba, moram ti tudi reči, da zame ni nikake zabave na velikih obglodanih kosteh, katere žre v kuhinji naS Polkan. Kosti so dobre le od divjačine in te tudi le takrat, če Se nikdo ni izsesal iz njih mozga. Zelo dobro je zmešati nekaj primak, a brez kapersov in brez zelenjave; za me pa ni nič slabšega, kakor davati psom krogljiee skotane iz kruhove meče. Kak-si-bodi gospod pri mizi, ki je v svojih rokah imel različno nesnago, prične s temi rokami kotati kruhove krogljice; pokliče Te in Ti porine krogljico v usta. Odreči se, bi bilo neolikano; in Ti ješ, z gnjusom sicer, a ješ . . .« Vrag vedi, kaj to pomeni! Taka neumnost! Kakor bi ne bilo zanimivejšega predmeta, o katerem bi se dalo pisati! Poglejmo na drugej strani, ni li kaj pametnejšega. ». . . Pripravljena sem z veseljem Te obvestiti o vseh dogodkih pri nas. Nekaj sem ti povedala že o glavnoj osebi, katero naš papa kliče Zofi. On je strašno čuden človek . . .« Vendar enkrat! Saj sem znal: Psi so premeteni v vseh stvareh. No, kaj je s papajem! ». . . čuden človek. On večjidel molči. Govori prav redko; ali pred jednim tednom govoril je neprestano sam s seboj: »Dobim ali ne dobim?« Potem vzame v jedno roko kos papirja, drugo pa stisne prazno v peščico in pravi: »Dobim ali ne dobim?« Enkrat se je obrnil k meni z vprašanjem: »Kako misliš ti, Medžji, dobim ali ne dobim?« (Dalje.)