Cena Izvodu 1-— Din
Izhaja vsak četrtek Naročnina letno Din 40'— polletno Din 20'—
Uredništvo in uprava: Kolodvorska ulica št. 8 v Ljubljani
Pošt. ček. račun št. KMSS
Prehodna doba
Padec Jevtićevega režima in imenovanje vlade 'dr. Stojadinoviča je važen dogodek v jugoslovanskem državnem življenju, pomemben posebno po tem, ker so v novi vladi zastopani voditelji nekaterih starih strank, ki so bili vfeč let izločeni iz javnega političnega delovanja in po tem, da se napoveduje ustanovitev nove politične formacije dz teh strank. Težišče nove vlade je na vsak način v sodelovanju dr. Korošca in dr. Spaha, ki zastopata bivšo SLS in večinsko stranko bosanskih muslimanov. Prisotnost zastopnikov glavnega odbora bivših srbskih radikalov ni toliko dalekosežna, ker imajo radikali več garnitur in so bili zastopani doslej še v vseh vladah razen menda v eni. Pa to je bilo že pred davnimi leti. Važnejša je izjava Ace Stanojeviča, da bodo njegovi radikali ustanovili tudi skupno politično formacijo s prijatelji dr. Korošca lin dr. Spaha. Morda vstopi v to novo stranko še kaka druga manjša skupina. Da je vlada dr. Stojadinoviča voljna sodelovati s petomajsko skupščino, mislimo, da ni baš odločilnega pomena. Važnejše je, da je opozicija, ki se je udeležila skupščinskih volitev pod vodstvom dr. Mačka, ostala izven vlade in da se govori o tem, da bi se iz njenih vrst formirala druga velika politična grupacija. Posebno dalekosežne so tudi izjave, ki jih je dal dr. Maček v Beogradu, v katerih je ugotovil pozitivno državno stališče svojega bloka in da je hrvaško vprašanje čisto notranja zadeva Jugoslavije, katere prospeh kot skupne domovine je tlrvatom prav tako pri srcu kakor Srbom in Slovencem. Naj omenimo še čudovito naglico, s katero je izginila komaj začeta Jevtičeva stavba »nove dobe in novih ljudi«, pa smo menda izčrpali značilne momente sedanjega političnega položaja.
Dve poti, še bolje, dva načina sta bila dana zadnja leta, po katerih naj bi se rešile jugoslovanske politične, gospodarske ®n socijalne težave. Ena pot je bila, da se glavna teža prizadevanj položi na ozdravitev gospodarstva, ker je ljudstvo v prvi vrsti lačno, šele potem ima svoje politične bolečine kot Hrvat, kot Slovenec in kot Srb. Če bi se ozdravilo državno in splošno gospodarstvo, bi se avtomatično olajšala tudi druga vprašanja, zlasti notra-Oje-politično, nastopilo bi drugo ozračje in rešitev teh vprašanj hi bila lažja. Ljudstvo pa bi med tem bilo sito. Ta prvi način ni bil nikaka skrivnost nikomur. Tudi so vse dosedanje vlade o njem govorile, napravile pa niso ničesar. Je bila pač izbira tistih, ki naj bi se lotili dela, slaba. Povrh tega pa so vse preveč rinili v ospredje politična gesla, ki lahko masiti-'samo tiste, ki so že siti. Stvar bi morali vzeti v roke res novi ljudje, pošteni, objektivni, sposobni. To se ni zgodilo.
Druga, daljša pot je pa tista, da se najprej rešijo notranja politična vprašanja, ki ovirajo složno isožitje Srbov, Hr-vatov in Slovencev, pa se potem v boljši atmosferi pristopi k načrtnemu ozdravljenju, obnovi in povzdigi državnega in splošnega gospodarstva. Vsak objektiven Oomoljub more samo pozdraviti, če se funčno že odločijo za en ali drug način 111 da se neha politika cincanja in operi-ranja s krilaticami, ob kateri sta shirala narod in država. Ker novi ljudje še niso prišli do moči, ker so srednji — po letih n sposobnostih — ljudje docela odpove-ab> je logično, da so prišli zopet na po-vršje stari. Na njih leži ogromna zgodo-, ruska odgovornost in v interesu države Ie želeti, da ne bodo nedorastli svoji na-k°t so bili nedorastli srednji in ^ rejšnji. Kdor bo rešil notranja politična dbrašanja — pa naj bo kdorkoli — tako,
t|a bodo res zadovoljni, mislimo politič-^-«Wolpn — Hrvati, Srbi in Slovenci taV krki in ves narod države kot celota, oo zaslužen za domovino. Pod nobenim
Dva državljana
Zadnja leta smo bili priča mnogim političnim dogodkom, ki so — da se omejimo na našo ožjo domovino — globoko odjeknili med vsemi plastmi našega ljudstva. Ker pa je le-to na splošno konservativno in le nerado ter počasi spreminja stare nazore in prepričanja ter jib nadomešča z novimi, je treba reči, da je v glavnem spremljalo razvoj politike s prirojeno mu čuvstveno navezanostjo na stare ideale. Vendar pa je bilo tu in tam opaziti zelene poganjke meke nove miselnosti. V glavnem bi to miselnost lahko označili s tem, da so mnogi naši ljudje — in reči mioramo, da ne štejejo med najslabše — začeli utemeljeno dvomiti o tem, ali je ureditev države! po trenotno postojećem načinu umestna in pravična. Iz tega dvoma se je v njih kmalu porodila najprej slutnja, potem pa želja po drugačni bolj smotrni ureditvi političnega življenja, dokler slednjič v njih ni dozorelo prepričanje, da tako ne more iti naprej, marveč, da so potrebne temeljite reforme. Do tega zaključka so prišli ti misleci iz ljudske srede na, temelju opazovanja in zgoščenega doživljanja sodobnih dogodkov. Kmalu so tudi odkrili, v čem tiči glavna krivda za tisti neprijetni politični komat, ki je marsikoga žulil do krvavih ran. Tičala je namreč v pomanjkanju pravičnosti. Pravičnost —o njej so stari Latinci trdili, da je temelj držav —■ je namreč neko skladno razmerje med posamezniki in med skupinami v državi, pa tudi neko skladno razmerje v razdelitvi dobrin med državljani. To se pravi: ne gre, da bi eden imel bogzna koliko pravic, drugi pa malo ali nič, tudi ne gre, da bi bilo enemu vse položeno takorekoč v zibelko ali pod blazino, dočim drugi nič ne dobi, marveč mu samo jemljejo ali mu celo dero kožo s telesa. Tako smo ma primer vsi čutili, da ni bilo skladnega razmerja med narodi Jugoslavije in iz tega je nastalo boleče hrvatsko vprašanje. Tudi ni bilo skladnega razmerja med delavcem in podjetnikom, med meščanom in kmetom. Odtod prav tako boleče socialno vprašanje. Primer take nepravičnosti so bile kljub dejansko postoječemu vo-livnemu zakonu -— ki je bil pa očividno krivičen — zadnje volitve, ki radi tega tudi niso mogle dati bivši vladi prave zaslombe in trdnosti.
Pomanjkanje pravičnosti v odnosu po-edinica do poedinca in na drugi strani do države in prav tako poman jkan je pravičnosti v odnosu raznih skupin (narodov, stanov) do drugih skupin in do države, vse to je vzbujalo' v dobrih, poštenih in bistrih ljudeh tako pri nas kot širom Jugoslavije zaskrbljenost in tajno muko ter vedno naraščajoče hotenje po smotrni spremembi. — Toda čemu vsa ta skrb, je zabavljal marsikdo, čemu tem ljudem ves ravs in kavs med politiki ne da pokoja? Jaz, le poglejte me, orjem svojo zemljo ali prodajam svoj porhant, pa se mi zdi, da se svet kljub temu vrti venomer naprej. —
Ni težko razumeti, da je država, v kateri živimo — v prispodobi govorjeno — kakor velika hiša, veliko gospodarstvo, kjer naj bi vsakdo imel sebi primeren kotiček. Kdor živi v tej veliki hiši, in sicer za dolgo dobo let, najbrže za vse življenje, za tega ni brezrazlično, kako je
ta hiša urejena, ali ljudje žive v kleteh kot živina, dočim na prvem nadstropju žare lestenci in pokajo šampanjski zamaški, ali ljudje od zore do mraka vise nad nerodovitnim kršem, me da bi pridelali, kolikor je potrebno za v usta, in morajo kljub temu pošteno odmerjati davek, dočim prešerni tujci vzhodnjaške krvi trgujejo na drobno in debelo, ne da bi jih mogle zgrabiti davčne ščipalke. Ni torej brezrazlično, kako bo naša hiša urejena. Zato pravi državljan vedno razmišlja o vsej državi, o smotrni ureditvi njene uprave, o pravični razdelitvi bremen, pa tudi o pravični razdelitvi dobrin, nagrad in, če hočete, časti. To zadnje po načelu: čast komur čast.
Ker pa pravemu državljanu vedno živi v srcu skrb za vse boljšo in boljšo ureditev države, ne more načelno nikdar odkloniti nobenega političnega dejanja, ki gre pošteno in odkrito za tem, da popravi krivice, da ustvari ozračje medsebojnega zaupanja, da zbliža narode med seboj, da izvleče gospodarski voz iz blata ali izpod brega. Ko je stopil na čelo vlade dotedanji zunanji minister Jevtič, je povsod zavladala zadovoljnost, kajti ljudstvo je zaživelo v prepričanjin, da bo rešil predvsem hrvatsko vprašanje in okrepil gospodarstvo. Toda njegova okolica očividno ni bila dorasla prvi nalogi, dočim se je radi podjetnosti dr. Stojadinoviča, tedanjega finančnega ministra m sedanjega predsednika vlade, takoj začutil hladilen vetrič v puščavi našega gospodarstva. —- Prav tako se je ob nastopu sedanje vlade vsak pošteno misleči državljan z zaupanjem ozrl k možem, ki jim je bila poverjena vlada. Čuti se blagodejni vpliv medsebojne sprave in dogovora, čuti se tudi, rahlo sicer šele, toda od dne do dne močneje naraščanje prepričanja, da so sedanji vodniki naše politike zatrdno sklenili, rešiti vsa vprašanja, ki nas duše, rešiti zlasti hrvatsko vprašanje, tako da bo naša velika hiša končno pomirjena in da se bo v tem ži-vilnem ozračju medsebojnega pomirjenja lahko pristopilo k ozdravljenju našega gospodarstva, kar je bilo doslej kratko-malo nemogoče.
Tako bi bilo po našem mnenju nazi-ranja iskrenega državljana spričo zadnjih dogodkov, čeravno si je bil on morda zamislil ureditev države na nekoliko drugačen način, ki pa bi končno pripeljal k istemu cilju, čeravno po drugih poteh. — Vendar pa se ne glede na zgoraj navedena razveseljiva dejstva pojavljajo v naši politični vsakdanjosti ne sicer zanimivi vendar značilni slučaji neke zaverovanosti vase in neozdravljive slepote. Tem ljudem, ki jih lahko imenujemo sektami i po vzorcu nekdanjih verskih sekt ali ločin, ki so se besno pobij ale med seboj — velja za glavno načelo misel, da je država možna le pod pogojem, ako imajo v njej oni in samo oni glavno besedo. In kadar oni le-te nimajo, tedaj je država zgubljena, na robu propada in podobno. In kadar oni niso pri krmilu države, so takoj pripravljeni — nekdanji prekipevajoči državotvorci! — da nadrobe slučajno vladajoči skupini vse mogoče tež-koče, pa tudi take, ki bi morda odvalile vogel našemu skupnemu domu, vesoljni
Nadaljevanje na drugi strani spodaj.
pogojem pa ne sme ostati pri poskusu, pri besedah. Treba je iti do konca in hiteti je treba. Sicer bo sledilo razočaranje in nesreča bo še večja.
Tepeno, jokajoče gospodarstvo pa še čaka svojih rešiteljev. Po načelih liberalne demokracije ne bo prišla rešitev, kakor tudi ne z diktatoričnimi poskusi nesposobnih samozvancev, ki nimajo podpore ljudskih množic. Samo v ljudstvu, in sicer pri vseh treh vejah jugoslovan-
skega državnega naroda zasidrana popolna oblast mladih, sposobnih, poštenih in pogumnih bo kos ogromni nalogi, da spravi jugoslovansko gospodarstvo po znanstveno izdelanem in z vso energijo izvajanem načrtu iz prepada, v katerega so ga pahnile anarhija liberalno-kapitalistič-mega sistema in naše balkanske posebnosti, v nov proovit resnično nove dobe, v jugoslovanski gospodarski, socijalni in politični preporod.
§p©r@d il. Evharističnega kongresa za Jugoslavijo
v Ljubljani
Dne 28. junija 1935 (Vidovdan): Dopoldne seja stalnega odbora za Evharistične kongrese v Jugoslaviji ter verski sestanek časnikarjev.
Popoldne sprejem čudodelne slike Marije Pomagaj z Brezja — ter papeževega legata kardinala Avgusta Hlonda.
Ob 18. uri v stolnici slovesna otvoritev kongresa, katere spored se
ob 20. uri ponovi v vseh ljubljanskih cerkvah.
Ob pol 22. uri uprizori Narodno gledališče na Kongresnem trgu pasijonsko dramo »V času obiskanja«. Ob 21. uri izvaja glasbeno društvo »Ljubljana« v »Unionu« Händlov oratorij »Mesija«.
Dne 29. junija (praznik sv. Petra in Pavla): Ob 7. uri sprevod mladine s sliko Marije Pomagaj z Brezja iz ljubljanske istolnice na Stadion.
Ob 8. uri na Stadionu maša za mladino.
Ob 8. uri po vseh ljubljanskih cerkvah slovesne škofovske maše,
Ob 10. uri v 20 ljubljanskih dvoranah evharistična zborovanja po stanovib.
Ob 15. uri na Stadionu I. manifestacij-sko zborovanje.
Ob 17. uri svečani prenos Najsvetejšega iz cerkve sv. Cirila in Metoda na Stadion, tam slovesne pete litanije z ljudskim petjem in blagoslov.
Ob 18. uri v frančiškanski cerkvi cerkvi koncert Cirilo-Metodovega zbora iz Zagreba.
Ob 18. uri v opernem gledališča »Par-»ifal«.
Ob 19. uri ponovi ljubljanska drama v dramskem gledališču dramo »V. času obiskanja«.
Ob 20. uri koncert Pevske zveze, na katerem nastopi okrog 3000 pevcev in pevk pred Križansko cerkvijo.
Ob 21. uri v vseh ljubljanskih cerkvah pričetek nočnega češčenja.
Ob 22. uri pričetek nočnega sprevoda mož in fantov z gorečimi bakljami v rokah. Sprevod gre skozi ljubljanske ulice na Stadion.
Ob 24. uri na Stadionu polnočnica za može in fante ter skupno* sv. obhajilo. Istočasno bodo slovesne polnočnice po vseh ljubljanskih cerkvah s skupnim svetim obhajilom ženstva.
Dne 30. junija (nedelja): Ob 2. uri
zjutraj na Kongresnem trgu drama »Slehernik«.
Ob 9. uri na Stadionu slovesna ponti-fikalna maša, ki jo daruje papežev legat kardinal Avgust Hlond.
Po maši II. manifestacij.sko zborovanje.
Ob 15. uri glavni kongresni sprevod z Najsvetejšim po ljubljanskih ulicah na Stadion. Nato na Stadionu zaključek kongresa.
Zvečer ob pol 22. uri na Kongresnem trgu drama »V času obiskanja«, v »Unionu« oratorij »Mesija«.
V noči od 30. junija na 1. julij slovesni povratek čudodelne slike Marije Pomagaj na Brezje.
Dne 1. julija (ponedeljek): Zahvalno romanje na Brezje, izleti po Gorenjskem in na morje.
*
Našim cenjenim naročnikom, somišljenikom in tovarišem z dežele sporočamo, da bo za časa kongresa uredništvo »Preloma« odprto vsak dan med 11. in 13. uro ter bo ob tem času vedno na razpolago eden naših tovarišev za razne informacije in pojasnila. — Uredništvo »Preloma«, Ljubljana, Kolodvorska ulica 8.
Nova vlada
Po ostavki celokupne vlade s- Bogoljuba Jevtiča je bila v ponedeljek 24. t. m. imenovana nova kraljevska vlada
Nova vlada, ki jo je sestavil dr. Milan Stojadinović, je že v ponedeljek položila prisego.
Nova kraljevska vlada je takole sestavljena:
predsednik ministrskega sveta in zunanji minister dr. Milan Stojadinović, senator in bivši minister;
notranji minister dr. Anton Korošec, bivši predsednik vlade;
minister za vojsko in mornarico armijski general Peter Živkovic, minister za vojsko in mornarico na razpoloženju;
minister za promet dr. Melimed Spako, bivši minister;
minister za socialno politiko in narodno zdravje Nikola Preka, bivši minister in poslanec;
kmetijski minister dr. Svetozar Stankovič, bivši minister in poslanec;
pravosodni minister dr. Ljudevit Auier, minister na razpoloženju;
gradbeni minister ing. Miloš Bobič, bivši belgrajski župan;
minister za trgovino in industrijo dr. Milan Vrbanič, minister na razpoloženju;
finančni minister dr. Dušan Letica, pomočnik finančnega ministra;
prosvetni minister Dobrivoje Stoše-vić, poslanec;
minister za gozdove in rudnike Ignjat Stefanovič, poslanec;
minister za telesno vzgojo naroda Mirko Komnenovič, poslanec;
ministra brez portfelja dr. Šefkija Bekmen, bivši minister in D juro Jankovič, bivši poslanec.
Gospodarstvo po načrtu
(Nadaljevanje.)
II.
Povedali smo že, da mora gospodarstvo po načrtu voditi država in njena oblast. Tu pa nastane prva težkoča.
Ako hoče katerakoli država postaviti in izvesti državni gospodarski načrt, je potrebno, da državni aparat, odgovorni vrhovi administracije, zakonodajno telo, da torej vse tisto, kar razumemo pod državno oblastjo, stoji svobodno in popolnoma izven kakršnegakoli vpliva od katerekoli strani. Pri sestavi in izvedbi gospodarskega načrta se sme misliti samo na koristi in interese vsega ljudstva, ne sme se odstopiti niti za las na levo ali na desno pod kakršnemkoli pritiskom.
Oblast vsake države, ki koče izvesti gospodarski načrt in voditi v svojih mejah načrtno gospodarstvo, mora biti popolnoma neodvisna od ulice, kapitala, od simpatij ali antipatij. Nikdar se ne sme ozirati po demagoških, podpihovalnih in neresnih sredstvih. V trenotku, ko bi krenil gospodarski načrt samo malo v stran iz kakega negospodarskega razloga, bi bil diskvalificiran in onemogočen, gospodarstvo pa bi se povrnilo v še hujši, še strašnejši nered.
Take države, ki se kot liberalno-de-mokratične udajajo vplivom ulice, hujskanja, kupovanja duš, napihnjenim z lažjo o nedotakljivi narodni »suverenosti«, ki pa počiva v resnici na nizkotnem varanju ljudstva, take države ne morejo sestaviti in izvesti gospodarskega načrta. Kajti liberalna demokracija je tvorba liberalnega kapitalizma in je z njim zvezana v življenju in v smrti. Že kmalu po francoski revoluciji je bilo ljudstvo ogoljufano za v krvi priborjeno svobodo po porajajoči se strahovladi kapitala, podpiranega od liberalne laži-demokracije. Ta prevara se nadaljuje še danes, pomaga ji lokavi sistem politične računice, po kateri prihajajo do važnih vodilnih in odgovornih družabnih mest tisti, ki so bolje plačevali svoje agitatorje. Ta sistem je ves in ob vsakem času odvisen od kapitala, od trenotnih struj in kapric, od tistih nezadovoljnežev, kateri pri državnih jaslih nimajo ravno prvih, temveč manjvrednih mest.
Državna oblast katerekoli države, ki postavlja vso svojo moč na kako partijo
ali stranko in ki je vezana na to, da se svojim strankinim pristašem pri vsaki priliki revanžira, ker bi je sicer nadalje ne podpirali in ponovno izbrali — v resnici ne more izvesti načrtnega gospodarstva. Katerakoli vlada, v kateri bi sedeli ljudje zato, ker predstavljajo eno ali drugo skupino volilcev, eno ali drugo pokrajino, zraven pa bi bili nepismeni analfabeti, strokovno nesposobni za svoj resor, taka vlada nikakor ne more izdelati, še manj pa oživotvoriti kak gospodarski načrt s tisto ostrino, brez katere bi bil tak načrt prazen kos papirja, pa naj se revica še tako trudi. Take vlade čistih politikov-nestrokovnjakov je prinašala strmečemu človeštvu liberalna demokracija v izobilju. To je bila torej tista nedotakljiva »narodna suverenost«, katere moč pa je ležala samo v strankarskih fondih in nenasitnih žrelih njenih agitatorjev.
Načrtno gospodarstvo more voditi samo državna oblast, za katero stoji ves narod. Samo v taki državi, kjer stojijo za močno oblastjo vsi ljudski sloji, v kateri vsi narodni stanovi delovno im tvorno sodelujejo prežeti s skupnim delovnim programom, samo v taki državi je mogoče voditi gospodarstvo po načrtu.
Samo taka državna oblast, ki se ne boji za mandate ali kaj podobnega, ki je osvobojena vsake potrebe zvijanja pred kakimi kompromisi in sporazumi, da se obdrži na površju — samo taka oblast je zmožna najti gospodarstvu pot za izhod iz krize in ga po tej poti voditi. Ako je katerakoli država zgrajena mesto na čisto političnem tudi na stanovskem principu, po katerem prihajajo na vodilna mesta ljudje po svoji sposobnosti, ne pa po kakršnikoli politični računici ali s pomočjo svojih omamljenih volilcev — ji ni treba računati z vplivi z ene ali druge strani. Prosta vseh strankarsko-političnih ozirov bo tedaj lahko vodila v svoji zemlji načrtno gospodarstvo, ker jo bo vodila samo skrb za splošno blaginjo vsega naroda, vseh stanov. Pri tem ne bo potrebovala ne demagoštva, ne hujskanja, ne agitacije. Ne bo ji treba krpati površno tu ali tam zaradi izzivanja tega ali onega razpoloženja pri množicah volilcev. Pod njeno močno avtoriteto, pod njenim ugle-
DVA DRŽAVLJANA.
Nadaljevanje s prve strani.
državni zgradbi. To pa delajo, ker so zaslepljeni, ker poslušajo le svoje strasti. Ta njihova bolezen bi se dala označiti s plesom sv. Vida na političnem poprišču. Ako pa gremo bistvu do dna, bomo spodaj vedno našli neko usedlino, ki jo smelo lahko krstimo za čisto navadno sebičnost, za pohlep po dobrinah, katere jim zagotavlja gospodstvo na političnem polju. Skupne usode vsega ljudstva jim je malo ali nič mar, v ospredju vidijo povsod le sebe ali svojo skupino. Višek vsega njihovega žalostnega klativiteštva pa je v tem, da iskreno smatrajo sebe za »sol države« za »steber države«, za »poroke državnega obstoja«, za »gonilno silo« državljanskega življenja, za »srce državnega telesa« in tako dalje in temu podobno. Toda vse to je zgolj bolestna domišljija
in slabo prikrita sebičnost. V resnici pa niso nič drugega kot politični krivoverci, ki včasih zavedno, včasih pa nezavedno širijo svoj krivi nauk. Taki sektanti se najdejo povsod, v vseh političnih strankah in skupinah. Včeraj so še hvalili položaj v državi, zato ker je bilo krmilo vlade v njihovih rokah, danes pa — le noč je vmes — ga slikajo v črnih barvah in pretresljivih besedah. Včeraj je bila država železno betonska zgradba, danes je pa že iz blata in slame skupaj zmetana.
Sektanti so kakor garje na zdravem telesu. Pravi državljan pa gleda navzgor, razloči dobro od slabega, hrepeni po boljšem, dela za celoto, odklanja, kar je gnilega, hvali, kar je zdravega in životvor-nega. On živi in umrje za skupni dom vsega ljudstva — za veliko in močno, dobro urejeno, vsem pravično državo.
dom bo mogoče doseči ideal socijalne pravice in sodelovanja vseh stanov, ki je predpogoj boljše bodočnosti. Vsi ukrepi in pol-ukrepi, vsi sramežljivi poskusi raznih navidezno liberalno-demokratskih režimov, da bi v mejah liberalno-kapita-lističnega sistema z naročenimi zvonovi priklicali v gospodarstvo neka navidezno načrtna stremljenja, zaslužijo pozornost samo v toliko, v kolikor so s svojo brezglavo zamotanostjo in brezplodnostjo nova blamaža, nov neuspeh umirajočega sistema.
Načrtno gospodarstvo izključuje vsak liberalni kapitalizem. Liberalni kapitalizem pa je ozadje liberalne demokracije.
Zato je načrtno gospodarstvo v libe-ralno-demokratičnih državah, ali v državah, ki bi to hotele biti — popoln absurd in nemogoča stvar. Če pa katera od teh držav kljub temu poskuša operirati z nekakimi načrtnimi ukrepi v gospodarstvu, tedaj je jasno, da je to laž, menda zadnja laž, s katero se hoče preživeli sistem obdržati na oblasti za vsako ceno.
Naša kri v tujini
Ugledni veliki slovenski tednik »Novi list« v Buenos Aires-u (Južna Amerika) prinaša sledeči značilni članek o naših slovenskih izseljencih).
Po cenitvah, objavljenih v domovin->skih listih, živi raztresenih po vsem svetu
334.000	slovenskih izseljencev. Največ jih je v Združenih državah Severne Amerike, namreč okrog četrt milijona.
334.000	naših rojakov je usoda raztepla po svetu! To je vsekakor ogromno število, če pomislimo, da je Slovencev na domačih tleh približno 1,600.000, od katerih jih živi pod Italijo preko 300.000. Preprosto primerjanje teh številk nam pove, da je približno od vsakih 6 Slovencev moral eden v svet!!
Izseljenstvo je velika rana v našem narodnem telesu. Velika in huda rana, ki skeli tem bolj, ker se izseljujejo po večini najboljše narodove sile:
.... možje,
kot da se niso rodili iz matere,
kot da goram se iz bokov izvili so... kakor jih je slikal naš veliki pesnik. Možje v najboljših letih, ki jih je narod vzredil in vzgojih v ustvarjajoče sile, a jih prepušča tujini, da jih izmozgava ter se »diči z deli njihovih rok«.
Tem hujša je ta nesreča našega naroda v današnjih dneh, ko se njegovi sinovi, ki so pred leti odšli v svet čvrsti in zdravi, polni volje in zlatih nad, vračajo strti in betežni, bosi in goli iz tujine, ki jih je) pahnila od sebe, ko SO' jo začeli zvijati krči gospodarske krize.
Naša javnost se je doslej vse premalo zavedala 'Važnosti in resnosti izseljenskega problema za naš narod. Domovinski tisk doslej skoro ni posvečal nobene pažnje oni šestini slovenskega naroda, ki je šla v svet, kakor da se je narod temu svojemu mesu in tej svoji krvi popolnoma odpovedal. Iz lastne izkušnje bi lahko marsikaj napisali o naravnost neverjetno kratkovidnem nezanimanju v tem pogledu.
Če so izseljenci vkljub vsemu vzdržali vsaj rahle vezi z domovino in če se narodu, iz katerega izhajajo, niso popolnoma odtujili, gre v prvi vrsti zasluga izseljenskemu tisku, ki se je boril, kakor je mogel in znal, da je izseljencem ohranil jezik teir budil v njih narodno zavest. Tisk mnogo vpliva na starejše izseljence, ki so svoj jezik prinesli od doma, ne pa tako na otroke teh izseljencev. Povsod opažamo, da se nam izseljenski naraščaj odtu juje, ker nimamo šol, ki bi edine mogle preprečiti sicer neizogibni proces asimilacije. Če je domovini kaj na tem ležeče, da naš izseljeni narod ne izumre, bi morala tu nujno poseči vmes.
Vprašanje šol za izseljenski naraščaj je gotovo naše najbolj pereče vprašanje. Če se to vprašanje me reši, je naš narod v tujini neizogibno zapisan smrti. Neprecenljiva bi bila zguba za naš slovenski rod, če bi se skrčil za eno šestino!
Za 1. julija je Družba sv. Rafaela sklicala v Ljubljano prvi vseslovenski izseljenski kongres. Upajmo, da bo ta kongres ustvaril v naši domovinski javnosti zanimanje za izseljensko vprašali j e ter dal pobudo, da se utrde rahljajoče se vezi med onimi, ki so doma, in med nami, ki smo šli po svetu.
«f--»• «k-'», "»t, -»■ -Si-
Moška oblačila po meri in izgotovljena, v veliki meri — najcenejše pri Jos. Rojina, Ljubljana.
IZ BEOGRAJSKIH LISTOV.
Iz računstva:	»Ako si kupil
oral zemlje za dva — ali tri tisoč dinarjev, za koliko si ga mogel čez par mesecev prodati državi?«
»Če si bil spreten, tudi za stotisoč dinarjev!«
»V kakšnem razmerju sta števili
1,700.00	: 1,100.000?«
»Razmerje 303 : 65!«
NOV JUGOSLOVANSKI REKORD.
(Iz beograjske »Politike«.)
Bivši minister Jankovič bivšemu predsedniku vlade: »Rusi so dovršili svojo petletkoi v štirih letih, mi pa našo sedem-letko v šestih mesecih.«
POŠTEVANKA
Poslanec Kljun v knjigami: »Gospodična, dajte mi računico!«
Prodajalka: »Za kateri razred?«
Kljun: »Tako, kjer je notri poštevanka.«
Prodajalka: »Torej za prvi razred. AH je to za Vašega sinčka?«
Kljun: »Moj sin hodi že v realko in rabi logaritme. Poštevanka bo pa zame.«
PLAŠČ PO VETRU.
»Ustavi se no, Picek! Kam pa dirjaš? In kaj ti bo plašč v taki vročini?«
»Mudi se mi ven na kakšen vetroven prostor. Plašč pa rabim, da ga bom obračal po vetru.«
PREVIDNOST.
Behacelj: Brtoncelj, zakaj pa tako hitiš piti vino?
Brtoncelj: Veš, Behacelj, moram hiteti, dokler ga je še kaj v dežeH, kjer se bosta posihmal cedila samo še med in mleko!«
KAŽIPOT.
Motto:
Kam drži na desno cesta, kam drži na levo pot? ...
»Kam pa kam, Kolbezen?«
»V kavarno!«
»Potem pa ne greš prav. Saj ti hodiš v »Zvezdo«. Moraš zaviti na levo!«
»Danes grem v Union«, ljubi Pravhar* »Me že pet let ni bilo tam.«
»Hm, tudi jaz sem ise namenil tja. V »Emoni« je prevroče. Pa tudi naveHčal sem se že gledati iste obraze pet let.«
Po poti ju sreča Prašnikar: »AH gresta v »Union«? Ne bo nič. Tudi jaz sen» hotel noter, pa je nabito polno. Ne puste nikogar več noter. Pravijo, da bodo začeli deliti numerirane vstopnice. Taka gneča je.«
K skupini pristopi dr. Veter: »Kaj imate tako kisle obraze? Saj ni tako hudo. Vidi se, da niste dobro informirani* Jaz sem pravo zavohal že pozimi. Ker pa ste mi prijatelji, tudi vam čisto zaupna povem: za naš namen je pravi kraj prJ Pepetu Lončarju v Kolodvorski ulici* Tam se je treba sedaj pokazati, tam so »ta pravi«. — Povrhu ima pa tudi dobro kapljico.«
ČASI SE SPREMINJAJO.
»Ali si slišal, da so pokHcali dr. M®' čka v Beograd, kjer se je razgovarjal ž najodličnejšimi osebnostmi.«
»SHšal, sHšal. In se čudim. Saj so £a pred volitvami na ogromnih, drago pla' čanih plakatih slikali kot črnega hudega zmaja, ki je imel na trebuhu napisan0 »Janka pusta« ...
*
Popravek.
V štev 26. »Preloma« nam je tiskarsk* škrat neusmiljeno zmešal »Leksikon« na ' strani. Tako bi se moralo pravilno glaSJ prvo vprašanje in odgovor sledeče: S čim kapital ogoljufal francoske revolucije? . liberalno demokracijo! V tretjem vprašanj v četrti vrsti je pravilno staviti besedo lare« in ne, kakor si je škrat izmislil »Par mentare«. Gre pač tudi škratu in ne sa »kratkoročnim« poslancem vse preveč Par ment po glavi.
Mladina zahteva ideološkega opravičila
za svoje hotenje!
V	uvodniku »Prager Tagblatta« z dne 16. 1. m. se vprašuje pisec, zakaj se mladina ne navdušuje za demokratične ideje. Pa odgovarja takole:
»Sedanji privrženci demokracije jo zastopajo na zelo medel in hrom način, ker je njihova dejanska vera samozadovoljni fatalizem. Demokraciji manjkajo dejanske revolucije — radikalni prelomi s preteklostjo. Ona vleče v neskončno miselnost, ki je živela nekoč. Pomilovalno se smehlja diktaturi, češ, napredek človeštva je vezan na proces po naravnih zakonih, pa bo že »sama po sebi« prišla demokracija. Pozablja pa pri tem, da se zgodovina človeštva ne upravlja po naravnih zakonih, temveč po človeških dejanjih. Nič ne pride »samo po sebi«! Mladina zahteva ideološkega opravičila za svoje hotenje!«
Te besede praškega dnevnika podpišemo mirne duše tudi mi. Predvsem namreč mladina vidi, da je demokracija njenim zastopnikom navadno samo sredstvo za dosego čisto sebičnih namenov, ni pa njihov cilj čista demokracija.
Poleg tega pa vidi mladina, da čiste demokracije sploh biti ne more, dokler obstoja gospodarska in duševna odvisnost človeka in da ji sedanja demokracija kot ustanova-par-lament, ne daje garancij za rešitev socijalnih vprašanj današnje dobe, nasprotno ona vidi, da je sodobni parlamentarizem mogoče najvažnejši od vseh elementov, ki preprečujejo idejo vsakoršnjc svobode in s tem tudi demokracije. Tudi če ne bi bilo prav nobene gospodarske in duševne odvisnosti, pa če hočete celo nobenih organov javne varnosti, bi nam vendar dal parlamentarizem v več letih vsega en sam dan demokracije, to je dan volitev, mi pa njemu večletno neomejeno samovlado.
V	št. 10 »Preloma« z dne 7. III_ t. I. smo pod naslovom »Beseda frontnega bojevnika« že govorili o gospodarski odvisnosti pri izražanju svobodne ljudske volje. Danes bomo govorili še o duševni odvisnosti, ki ne igra nič manjše vloge pri izražanju te volje in ki je večinoma zopet le posledica gospodarske odvisnosti, čeprav se često tega niti ne zavedamo.
Že v omenjenem članku smo govorili ne Samo o samoodločbi narodov, temveč tudi o Samoodločbi človeka posameznika. Sposobnost samoodločbe po lastnem razumu, izkušnji in prevdarku pa je šele človekova duševna svo-noda. V kolikor človek po svojem razumu najde v sebi razloge, da se odloči, v toliko je njegova volja svobodna. Um in prosta volja, smo se učili, nas ločita od živali. Torej misliti z lastno glavo in po tem delati. Ali pa delajo vsi, ki se ponašajo z imenom človek, res tako?
Koliko jih je, ki morajo še koga vprašati ali pa prej kje kaj prebrati, predno se odločijo. Čeprav bi po svoji pameti brez tega vedeli, kaj jim je storiti, bodo potem, ko so vprašali ali prebrali, napravili ravno nasprotno od tistega, pa celo niti ne bodo radovedni, zakaj so morali postopati zoper svojo pamet. Da, so celo ljudje, ki so prepričani, da delajo po lastni glavi, kadar mislijo z glavo drugih.
Druga vrsta so zopet ljudje, pri katerih je razuma prav malo, volje je pa še preveč. Vendar to potem tudi ni svobodna volja, ker ji ne upravlja razum, temveč nagoni ali he-donska čuvstva (žeja, glad, žep), Ti so sprejemljivi za vsako demagogijo, če je še tako strupena, samo da predstavlja kako nagonsko ugodje na tem ali onem svetu. Te lahko nasitiš ali z nacijonalističnim fraziranjem, nli z metafizičnimi formulami ali pa z jedjo. Pijačo in denarjem.
Pri tem seveda igra svojo vlogo tudi izobrazba, čeprav ni vedno odločilna. Koliko je izobražencev, ki so po končanih študijah za-Prli svoje možgane in prisegajo na svoj Uajbžurnal«, drugega pa sploh ne berejo. Poslušajo samo eno plat, o drugi pa nočejo niti slišati.
Če je stvar često taka že pri izobražencih, kako pa naj zahtevamo, da bo priprost člo-Vek pravilno presodil, kdo izmed izobražen-Cev, ki so mu na izbiro, ga bo najboljše zastopal? Ali ne stavljamo s tem pretirane zahteve, da mora biti tisti, ki presoja, vsaj na enaki stopnji izobrazbe kot vsi tisti, ki jih Ha j on presoja?
Skratka, ljudje ne mislijo samostojno, temveč drve za voditelji. Voditelji vodijo, če Pa se tudi sami dajo voditi, potem zopet niso °n' voditelji, temveč tisti, ki jih vodijo To Pa niso nikdar množice, ampak vedno zopet Posamezniki, ki so baš dejanski voditelji, če-Prav po načelih demokracije v njej sploh ne 1 smelo biti mesta za voditelje, pač pa za
vodeče množice. Tako uvaja vprav demokracija malikovanje osebnosti, ki so često le zlatousti demagogi in katerim so demokratične ideje španske vasi, ker iščejo le sami sebe.
Če se vprašamo, odkod vse to, potem moramo najprej vedeti, kje so tisti činitelji, ki bi človeku morali dati duševno svobodo. To so vzgoja, šola, cerkev, književnost, časopisje, radio, kino itd.
In v čegavih rokah je vse to, če ne neposredno, pa vsaj posredno? Rekli smo že v prejšnjem članku, da so brezobzirno pridobljeni kapitali dobili vpliv na vse panoge javnega življenja in da so stvarno odrinili delovne sloje od soodločevanja v vseh življenjskih vprašanjih, torej tudi v vseh gornjih. Tako pridemo do zaključka, da je v liberalni demokraciji gospodarski liberalizem pogoltnil duševnega. Gospodarska odvisnost je imela za posledico tudi duševno odvisnost.
Pri tem stanju stvari ne pomagajo niti tajne volitve, kajti tudi te bi bile le tajne, ne pa tudi svobodne. Pri duševni odvisnosti vo-lileev volitve ne morejo biti izraz svobodne ljudske volje, temveč le volje posameznikov, kar je proti vsem načelom demokracije. Tu je edini lek duhovni preporod širokih narodnih plasti v dosego socijalne pravičnosti in spoštovanja etičnih in človečanskih načel.
Za tak preporod pa treba predvsem imeti v rokah zgoraj omenjene činitelje, ki so danes še v rokah gospodarskega liberalizma.
ki je, kakor že omenjeno, pogoltnil duševnega. Potem pa je treba časa, mogo časa, da se tak preporod izvrši.
Po hudi bolezni je zdravljenje dolgo...
Paralelno z duhovnim zdravljenjem bo šlo po natančnem načrtu tudi gospodarsko, tako, da bo časovno šele po ozdravljenju slednjega napočil čas duhovnega zdravja. Torej šele po novem gospodarskem redu nov družabni red čiste nepotvorjene demokracije. Če torej hočemo dati mladini ideološkega opravičila za njeno pravo demokratično hotenje, potem moramo povedati mladini, da so v naših temeljnih načelih in smernicah v končnem rezultatu zapopadene sledeče ideje:
Duhovni preporod širokih narodnih plasti.
Odprava gospodarske in duševne odvisnosti.
Reforma parlamentarizma, kakor n. pr vsak voli tistega, katerega po svoji lastni izobrazbi lahko pravilno oceni, izvoljeni pa je odgovoren pred zakonom svojim volilcem, ki ga lahko odpokličejo, ako po svojih strokovnih in stanovskih sposobnostih ni kos svoji nalogi. Zastarela imuniteta se odpravi. Delokrog popolnoma neodvisnih ustavnih in upravnih sodišč se razširi tako, da predstavlja popolno zaščito manjšine v državnem zastopstvu pred ustavo in zakonom, itd.
Šele duhovno prerojeni in gospodarsko osvobojeni volilci ter njih zastopniki v reformiranem državnem zastopstvu bodo dovoljno ideološko opravičilo mladini za njeno demokratično hotenje. Ker pa je treba za idejo človeških dejanj, zato mladina v »Zbor«, ki edini zastopa te ideje.	F.
Zakon glavosekov
Nič ne pomaga: moramo poseči nazaj pred 5. maj in se ozreti na zadnje volitve in na objavljene volilne rezultate. Ne bomo pisali o vseb neštevilnih zlorabah, ki so se vršile v predvolilni in volilni borbi, ne bomo naštevali metod agitacije in pritiska, naj jih je naročil ali plačal kdorkoli — vse to je ljudstvu dobro znano. — Tudi ne bomo govorili o tistem, kar so našli v volilnih aktih; tudi to je že za nami. Povedati pa moramo nekaj o rezultatih volitev, ki so se vršile v duhu in po predpisih »zakona glavosekov«, ker ta zakon je po svojih odredbah (o čemur smo že dovolj pisali) ne samo nazadnjaški, temveč tudi skrajno krivičen in nemoralen.
Rezultati volitev so vse to potrdili in dokazali, da je treba »zakonu glavosekov« čimpreje odsekati lastno glavo. To ni samo v interesu opozicije, to je tudi v interesu onih, ki trdijo, da so imeli tudi dejansko večino, kajti tudi oni ne bodo imeli vedno takih pogojev. Naj se nihče ne vara: ta glavosečni zakon seka glave tudi tistim, ki se ga poslužujejo.
Lista g. Jevtiča je — kakor pravi uradna objava — dobila 1,746.982 glasov, zato 303 poslanske mandate. To pomeni, da je na tej listi bilo potrebno 5765 glasov za vsak posamezen mandat. •— Lista g. Mačka je dobila 1,076.345, glasov, pa samo 67 mandatov. Za vsak njen mandat je torej morala zbrati 16.064 glasov — to je skoraj trikrat več, kot lista g. Jevtiča. Četudi bi morali biti vsi državljani pred zakonom enaki, jih deli zakon glavosekov na dve valuti ...
Še strašnejša je slika, ako pogledamo, s koliko glasovi je ena ali druga lista plačala mandat v posameznih volilnih okrožjih. Tu vidimo vso krivico, vso pravno in moralno nemožnost zakona, ki se naslanja na dvojno dodeljevanje mandatov številčno najmočnejši listi (najprej tri petine brez ozira na število glasov, nato pa še udeležba pri delitvi ostalih treh petin). Tako je moglo priti do tega, da je lista g. Jevtiča rabila za en mandat trikrat manjše število glasov kakor lista opozicije. Najdražja cena mandata je bila za opozicijo v Drinski banovini, kjer je morala plačati posamezni mandat z 41.535 glasovi, lista g. Jevtiča pa samo z 7.212, to je skoraj šestkrat manj glasovi. Yrhu tega pa je še opoziciji propadlo v vseh volilnih okrožij 94.775 glasov!
Torej dočim je najjačja državna lista plačala samo eno tretjino za mandat in je bila pri delitvi istih glasov udeležena dvakrat — je drugi številčno močni listi poleg dražje plačanega mandata in sla-bejše udeležbe pri razdelitvi ostanka propadlo še okrog 100.060 glasov! Tako se je zgodilo, da je n. pr. v srezu Donja Stubica zmagal kandidat liste g. Jevtiča, čeprav je dobil samo 132 glasov, ni pa zmagal njegov protikandidat na opozicijski listi, dasi je dobil 10.022 glasov!
Lahko bi našteli okrog 50 srezov, kjer je bilo podobno razmerje.
Ta volilni zakon ne gleda na vrednost ljudi — njemu je dovolj, da izbije večino, pa čeprav bi se poslužil v življenju parlamentarizma doslej neznanih gorostasnih in naravnost neverjetnih sredstev. Vse kar smo povedali, dokazuje vso krivico in nemoralnost tega zakona, kar naj služi v svarilo tudi tistim, ki so z njegovo pomočjo pri zadnjih volitvah dobili večje število mandatov, kot jim po pravici pripada, da se nobene volitve v naši državi ne smejo več vršiti po tem škodljivem in krivičnem zakonu! Kajti njegova volilna računica ni razumljiva niti najboljšemu računarju, a narod — to pošteno kmečko ljudstvo, ki ve, da je 10 več kot 5 — nikakor ne more razumeti, kako more 132 biti več kot 10.000! Onemogočiti se mora, da bi po takem zakonu bili izvoljeni za poslance ljudje s številom glasov, ki bi normalno ne zadostovalo za izvolitev v eni občini, a kje neki v celem srezu. Volja 132 ljudi naj bo torej močnejša od volje 10.000 volilcev. Ni torej čudno, da so trdili celo v inozemstvu, da je pri volitvah dobila opozicija glasove, lista g. Jevtiča pa mandate ...
Če vse to vemo, nam je še posebno milo, da nismo sodelovali pri volitvah tako, kot so nas želeli vpreči v voz tisti, ki hočejo vedno in povsod pod vsakimi pogoji in magari z najnepoštenejšimi sredstvi zmagati, veseli nas, da smo bili v težkem, a častnem položaju opozicije.
Značajen državnik
Novi predsednik angleške vlade lord Bald-
win ni samo poznana osebnost na Angleškem, ampak tudi po drugih državah. Nikdar se ni silil naprej. Ko je prvikrat postal ministrski predsednik, je izjavil na nekem sestanku stranke, kateri je pripadal, svojim prijateljem, da ne smatra svojega mesta kot poklic, ter je tudi s svojim delom in svojimi žrtvami dokazal, da je smatral delo za državo vedno za dolžnost. Ko se je svoječasno Angleška upogibala pod vojnimi dolgovi, je izdal poziv na državljane, da prispevajo prostovoljen davek. On osebno je, ne da bi javnost znala, poklonil državi 35 milijonov dinarjev, da na ta način olajša državi breme. Nikdar se ni kesal svojega koraka, tudi ne v dobi krize, ki mu je uničila njegovo premoženje. Ko je svoječasno Baldwin odstopil kot predsednik angleške vlade, je imel samo še dvajseti del tistega premoženja kot takrat, ko je vstopil v vlado. Tako je postal sorazmerno siromašen človek. To je lastnost, katera mora izzvati spoštovanje tudi pri nasprotnikih. Res se približujejo na Angleškem volitve in bodo najbrže porasli glasovi delavske stranke, ali lahko se reče že danes, da on gotovo ne bo izpadel iz politične arene. Baldwin je oseba, s katero se na Angleškem računa.
Volilni odmevi
Pri prvem zasedanju Narodne s'kupščine se je razvil zanimiv razgovor o nasiljih opozicije nad pristaši bivše vlade in malodane celo nad predstavniki oblasti in nad orožniki. Težko je dokazovati nasprotno, ker nismo v istem položaju, kakor tudi v volilni borbi nismo bili enakopravni. — Njim je dovoljeno govoriti vse, mi pa jim ne moremo javno dati odgovora, čeravno so njih trditve brez podlage. In že sama ta neenakost v možnosti javnega razpravljanja je bila zadosten razlog, da so se tako zgovorne a nedokazane trditve izprevrgle v nepravilnosti.
Vse to ne vstvarja miru, temveč seje nemir. Pri tem ne pomagajo grožnje, ne lepe besede o svobodi tiska in o neki novi »demokraciji«, ko pa v dejanjih ne vidimo ničesar podobnega.
Med pritožbami, predloženimi Narodni skupščini, jih je bilo največ ,s strani pristašev večinske državne stranke. Nekateri izvoljeni večinski poslanci so se pritožili celo proti lastnim tovarišem iz liste! Verifikacijski odbor pa je vse pritožbe odbil — ker niso dokazane. Ta enostavna rešitev tega odbora je uprav »salomonska« in zelo čudna.
V omenjenih pritožbah so navedeni razni prestopki, tako n. pr. o tistem izvoljenem poslancu iz Dunavske banovine, o katerem so predložili (priča časopisje) potrdila občinskih sodišč, da je kupoval glasove. Pa niti to ni bil zadosten dokaz ...
Mi ne vemo, kakšne pravne pojme ima ta odbor o dokazih. Mislimo pa, da je bil dolžan, da pokrene postopek za dosego dokazov po navedenih trditvah in pričah, da preišče zadeve, kot delajo to redna sodišča. Šele na podlagi dobljenega materijala bi moral napraviti sklep in se odločiti za krivdo ali nekrivdo. Mesto tega pa so bile pritožbe zavrnjene v celoti — ker ni bilo dokazov! Dokazovanje pa ni politična računska naloga — temveč obstoja v nepristranski preiskavi iz-nešenih podatkov. Tega niso storili, zato tudi obrazložitev ne drži.
Neki narodni poslanec se je v verifikacijski debati v Narodni skupščini razkoračil in se izbrbljal o svobodi tiska, o gospodarski demokraciji in mnogih lepih stvareh, s katerimi je hotel napolniti ušesa onim, ki skozi okna poslušajo, kaj vse se bo naredilo za ljudstvo.
Ta mož pri tej priliki ni pozabil omeniti, da je prešteval po volilnih zapisnikih državne uradnike, ki niso glasovali za večinsko listo — ki pa je po naše ravno toliko državna, kot ostale tri — nakar je pričel celo groziti.
Pravica glasovanja ni nikomur omejena s kakim zakonskim predpisom, pa niti državnim uradnikom. Vsakomur je prosto, glasovati po vesti in prepričanju. Niti uradniški, niti drugi zakoni ne predvidevajo, da bi se moglo koga kaznovati, ako bi glasoval za katerokoli s strani državnega najvišjega sodišča odobreno listo. Pa vendar je smel nekdo v zakonodajni skupščini, kjer bi morala vladati največja zakonitost, javno izreči, da je treba preganjati uradnike, ki niso glasovali tako, kot je gospod poslanec želel. Ni bilo dovolj, da so morali ob volitvah razni šefi uradov pritiskati na uradništvo, mu dajati v podpis izjave in voditi kontrolo — sedaj pa še to!
Vse to smo zabeležili iz dolžnosti, ker je zelo značilno za čas, v katerem živimo in za naše politično pravicoljubje.
Oblast, ki se boji sence, ni močna. Oblast pa se ne sme bati sence in mora biti močna. Ali misli tisti poslanec, da so uradniki, ki so glasovali za njegovo listo, to storili iz prepričanja? Ali je komu treba še lažnjivega prikazovanja in obračanja dejstev? Ali ni to najnevarnejše — moj Bog, saj vsi vemo, kako je bilo!
Uradniki so državni, niso pa nobena glasovalna vojska za nikogar. Ceniti jih je treba po njih delu v službi, ne pa na volišču. Ta poslanec pa jih ne ceni po tem, kar delajo za državo in ljudstvo, po njihovi vestnosti, temveč po tem, kako so volili petega maja. Tako postopanje je vredno obsodbe, ker ruši temelje pravne države. Takega gospoda bi bilo treba poklicati na odgovornost.
Kako gledamo na vse to? Prav gotovo ne z veseljem in navdušenjem. A nas vseeno ne plašijo grožnje, tudi ne damo nič na besede, da so nam gledali skozi prste, ko smo neprijavljeni delali kot skupina »Zbor«. Mi pač vemo, da je bilo v resnici drugače, da so nas ovirali, kolikor je bilo mogoče. Bojimo se samo, da bi nas vse skupaj taka nesrečna politika ne zvalila nizdol po nevarnem klancu, na katerega so nas spravili nesposobni in nepravi ljudje — in to bi želeli preprečiti!
(Iz »Otadžbine«.)
AH si poravnal naročnino?
Naša kmečka zbornica
Pregledniki.
Poleg glavnega odbora izvoli zbornično zastopstvo istočasno tudi tri preglednike, in sicer s posebnim glasovanjem, ki se vrši pismeno. Izvoljeni so za preglednike oni zastopniki, ki dobe pri tem glasovanju največ glasov. Pregledniki imajo pravico, kadarkoli pregledati vse poslovne knjige in spise ter sploh vse poslovanje glavnega in izvršilnega odbora ter zborničnega osobja, skupno ali posamično. O svojih izsledkih poročajo na prvi seji vsakokratnega zasedanja zborničnega zastopstva. Imajo tudi pravico, nenapovedano in nepovabljeno prisostvovati skupno ali posamič sejam glavnega in izvršilnega odbora, vendar nimajo na teh pravice posveta. Zlasti pa imajo pregledniki dolžnost, proučiti zaključne letne račune ter proračune in predlagati zborničnemu zastopstvu, da li naj jih sprejme in odobri ali ne.
V slučaju, da pregledniki ugotovijo, da glavni oz. izvršilni odbor ne izpolnjuje svojih dolžnosti, imajo pravico, da skupno skličejo izredno zasedanje zborničnega zastopstva, na katerem poročajo o nepravilnostih in dajo zborničnemu zastopstvu na ta način možnost, da nedostatke odpravi, krivce pa pokliče na odgovor.
Na mesto pred potekom poslovne dobe iz-stopivših preglednikov se izvolijo novi na prvem sledečem zasedanju zastopstva.
Z današnjo številko zaključujemo v št. 16. t. 1. započeto razpravo osnutka »Kmečke zbornice«, kakor je bil sprejet na širši seji odbora ZAKŠ dne 9. marca t. 1. — Pripombe in kritike osnutka prinaša 6. številka »Brazde« z dne 1. junija t. L, na kar naše čitatelje opozarjamo.
(Konec.)
NAŠ DELAVEC
Ivan Mar jek:
Delavstvo in družabni red
(Nadaljevanje.)
Kdo more trditi, da ni po vsem tem izročeno delavstvo na milost in nemilost kapitalu, ako ima ta proste roke. Da pa ni velekapital milostljiv, pa kažejo v bengalični luči bedne razmere proletarijata. Kapital, dobro se zavedajoč kdo in kaj je od njega odvisno, izrablja to moč na vse mogoče načine Najnovejša metoda mu je, da lansira potom od njega odvisnega časopisja v svet od časa do časa vesti o slabi konjunkturi, o nevzdržnih režijskih stroških, o potrebi redukcij vsled pomanjkanja naročil, zahteva zaščitno carino, carine prost uvoz njemu potrebnih surovin itd., da s tem upliva na javnost in oblasti za razne ugodnosti. Od vrtoglavo visokih plač »generalnih« in »brigadnih« ravnateljev, upravnih svetnikov in nesvetnikov pa lepo molči in izkazuje le nizke dividende. Kako dobra bi bila tu uvedba načela javnosti, določitev maksimalnega zaslužka in progresivni davčni sistem, v korist sedaj krvavečim davkoplačevalcem. Tuji kapital zaposluje na
Vinko Gaberški:
1914-1918
(Nadaljevanje.)
Deset dni po tistem, ko so drveli tam prek polj pod murvami in med trsjem poraženi in za njimi zmagovalci, sem prišel jaz tja k tebi, ti neznani junak. Odkod si, kdo in kaj si bil, preden si se pojunačil? Si li Nemec ali Madjar, ki si si po svoji dolžnosti zaslužil tiho slavo? Ali pa morda Čeh ali Slovak, ki si na svojo škodo prisiljeno umrl, ali morda Poljak, ki sploh nisi vprašal, zakaj tako? Nemara si celo kak udan Ukrajinec? Mogoče je tudi, da se ti je Romunu na tem koncu ustavil korak, ali pa da Italijan nisi mogel dočakati, da bi te tvoji prišli domov reševat, ter si ‘obupal in šel na široko polje v veliko domovino umret? Usoda je včasih kruta, pa si ti znal biti Furlan, ki si nikoli nisi želel še bolj v Italijo, a vendar greš ravno tu poldrug meter pod zemljo.
Ali pa, o groza! Kaj ko bi bil ti naš človek, moj rojak? Fant z juga? Tam kje iz bedne Like, golega Primorja, ali od temne koroške strani? Ako ne celo iz naših lastnih zelenih krajev, ki vsi z onimi obupanimi upa-upajo.
Tako ponižno sklonjen ležiš tu v potoku; hotel si dvigniti oko in zastrmeti daleč domov, pa si se takoj zavedel, da se ne spodobi zate, da bi imel visoke misli in daljne cilje. Povesil si pogled, da se ti je hlapčev-
sveh važnih mestih pod pretvezo strokovno nenadomestljivih le svoje ljudi kljub temu, da je naš človek če že ne bolji, pa vsaj enakovreden in zmožen delavec. Lahko slutimo, zakaj se to dogaja, najbrže zato, da se ne izve koliko našega znoja in truda gre v obliki profita iz države v inozemstvo. Čim več tujega kapitala imamo v državi, tem večje je obubožanje in trpljenje naroda in tembolj smo od tujca odvisni. Kako ogromnega pomena je za državo tudi, ako imamo svojo lastno industrijo, na katero se v slučaju vojne v vsakem pogledu lahko zanesemo, ni treba poudarjati. Torej predpogoj je, da se gospodarsko osamosvojimo, da kupujemo domače proizvode in podpiramo domače gospodarstvo. Kapital kot tak ni tista zver, ki vse požre, izkorišča ali ustvarja bedo; ako je zdrav in v pravih rokah, je družbi nujno potreben. Za občo korist stremeč, je impuls družbe in ravno delavstvo je najbolj interesira-no na tem, da stoji na trdnih temeljih, da je v svetovni trgovini konkurence zmožen in stojita v borbi za obstanek in razvoj z delavstvom v eni vrsti. Za preje imenovane industrijske kraje lahko stori kapital mnogo dobrega na gospodarskem, kulturnem in tudi zdravstvenem polju, ako je na pravem mestu in ne pohlepen. Torej gospodarska osamosvojitev daje možnost, da postanemo na zu- | naj in na znotraj močni, strah sovražnikom in radost prijateljem. Država bi imela točne davkoplačevalce, zadovoljno delavstvo, vzorno služabništvo, trdne kmetske domove in svojo grudo ljubeč in zdrav narod. Tuji kapital se pa na vse to ne ozira in se ga tudi prisiliti ne more, njemu je profit Bog, pohlep morala, a izžemanje delavnih moči pravica. Imamo pa še druge vrste kapital, to je takozvano tiho družabništvo, tiha udeležba, i Kje ima ta polip glavo, se sploh dostikrat ne j da dognati. Pije kri in črpa delovne moči enako podjetniku upniku kakor delavcu in tudi davčni vijak ga ne doseže. Te vrste kapital se pa mora brezobzirno zatreti. Ako ima kdo pošteno prihranjen denar, naj; ga vloži v denarne zavode, da se renta obdavči, in (fa pride v roke pomoči in posojila potrebnim po zakonito določenih obrestih. Vse to pa bo mogoče kotrolirati le na podlagi načela javne kontrole. Kdor ima čist račun, se mu te »novosti« ni treba bati. Kaj pa je faktično načelo javne kontrole?
NIRA V AMERIKI IN TA-TA V BEOGRADU.
Toliko hvaljena »demokracija« je nujno potrebna temeljitega popravila. Roosevelt je v Ameriki začel ogromno delo za obnovo gospodarstva. Na milijone brezposelnih delavcev je zopet zaposlil. To njegovo orjaško delo je znano pod imenom »Nira«. Pa so se nekateri kapitalisti pritožili pri vrhovnem zveznem sodišču in je to vse Rooseveltove odrešilne ukrepe razglasilo za protiustavne in neveljavne. Zdaj bo moral Roosevelt gledati, kako bo spravil zopet pokonci razbito stavbo, ki je bila up Amerike. Par sodnikov, starodavna ustava in par
sko zasrkal v ilovico, ki je bila rjava in težka, tvoj delež že doma. LTbožec, iz ila v il; čisto kakor je zapisano, in kakor se za takega trpina spodobi.
In kaj bi bil čital, ko bi ti bil segel v žepek po žolto pločevinasto krabko, v dobrih treh letih zglodano in zarjavelo? Tvoje ime in drugo. Morda bi stalo pisano: »Infanterist Bartholomäus Pototschnig aus Preschen-dorf«. Seveda, še nam so jemali imena, ne samo našim krajem. Ubogi Jernej Potočniki
Kako je neki bilo, ko je prišel k tvoji materi, sključeni in zgarani kočarici tam v Prežni vasi ob potočku do ušes glas o "tvoji smrti? Prikradel se je majhen oblastnik s plahim korakom, kakor bi slutil, da je na slabem potu, pa je sporočil stari Potočnici: »Bartolomevs Potočnik je mrtev.«
— Kaj, kako? Potočnik? Tako že; Botr-mevc pa nikoli in nikdar! Moj je Jernej.
— Pa pišejo, da Bartolomevs; potem bo že prav, če tu tako stoji.
— Botrmevc sem, Botrmevc tja, Jerneja pa ne bojo; tistega onega pa le drugje iščite. Saj Nejče je še onikrat poslal zelenkasto karto, pa je na njej1 stalo tiskano: »Zdrav sem in dobro mi gre.« Tiskano, tiskano, pravim, ne pisano; potem bo vendar držalo.
Mali oblastnik je odšel z velikim korakom.
Čisto na koncu že je prišel konec vojne. Marsikateri je prihajal, Jerneja pa ni bilo. Mati je čakala in plakala, pa še tarna in čaka. Oči so že izjokane, solz ni več, a čaka še, ker ne verjame, da bi bil tuji Botrmevc njen Jernej. Včasi zatava stara Potočnica tja
kapitalistov je bilo važnejše nego koristi mili jonov ameriških delavcev, kmetov in malih ljudi sploh.
Pri nas so se domači trgovci z vso silo borili proti vpeljavi velikih trgovskih hiš, v katerih bi se na enem kraju dobilo vse. Zlasti je veljala borba družbi »Ta-ta« v Beogradu z večinoma tujim kapitalom. Trgovci se pač zavedajo, da bo taka orjaška trgovina zadušila stotine domačih malih pa tudi srednjih trgovcev. Kar so čevljarji in usnjarji doživeli z »Bat’o«, to bodo oni z »Ta-to«. Vlada je svoj čas prepovedala koncesijo »Ta-ti«, državni svet pa je to prepoved razveljavil kot protiustavno.
Deomokratične ustanove so potrebne popravila. Mrtva črka ne sme biti važnejša kot pa tisoči in tisoči živih ljudi.
JUGOSLOVANSKA TRGOVSKA MORNARICA.
Naša trgovska mornarica šteje 77 parobro-dov v skupni tonaži 177.509 neto in 309.668 bruto reg. ton. V to število niso všteti mali obrežni parniki in naš največji luksuzni parnik »Kraljica Marija«. Med temi je 62 parnikov, ki jih štejemo med dolge (prekooceanske) in 15 v velike obrežne parnike. Tonaža vseh teh parnikov znaša 478.000 ton blaga — in pripadajo 21. večjim in manjšim parobrodarskim podjetjem. Med drugimi manjšimi imamo tudi tri velike delniške družbe, ki izvršujejo redno plovidbo na Jadranskem morju in Skaderskem jezeru. Med največja podjetja spadajo: Jadranska plovidba d. d. Sušak; Dubrovačka parobrodarska plovidba d_ d. Dubrovnik in Zetska plovidba d. d.
Država je leta 1929 sklenila s temi tremi družbami pogodbo o organizaciji rednega poštnega in osebnega prometa po morju. Poleg drugih obveznosti so se podpisnice glasom pogodbe obvezale, da izboljšajo odnosno obnove vsaka svoj plovni park. Država kot taka se je pa pogodbeno obvezala, da priskoči podpisnicam te pogodbe na pomoč z državno subvencijo. Kljub temu, da vsa parobrodarska društva popolnoma v redu izvršujejo poštni kakor tudi osebni promet, država še do danes ni izpolnila svoje obveznosti s to subvencijo. Pripominjamo, da vsa parobrodarska društva velikih in malih plo-vidb z največjo požrtvovalnostjo vrše potniški promet širom naše obsežne obale in je ravno njihova največja zasluga za doprinos povoljnega razvoja našega tujskega prometa.
k potoku, ter leže kak vroč popoldan pod jelšo v senco in zasanja na pološčeni blazini. Takrat se ji prikaže Infanterist Bartholomäus Pototschnig aus Preschendorf, kako sedi, leži, čisto v dve gubi, v potoku na svojem oprtniku, med koreninami jelš zabuhel, kosmat in ubit. Stara se vzbudi: O, Bogu bodi hvala, da le ni moj. Jernej je bil mlajši in lepši.
Da, Jernej, neznani junak. Od ilovnatega potoka je prišel Potočnik in v glini v potoku je končal svojo pot. Kakor je za Potočnika prav.
Zakaj nisi tam okoli hodil z menoj umetnik, da bi ga videl in dvignil? Visoko vzdignil, drugim za zgled in — svarilo.
XXXI
UBEŽNIKI IN IZDAJICE
V vseh vojskah sveta, ki so kedarkoli vo-jevale, so bili vedno tudi vojščaki, ki so se radi dali ujeti ali so pa sami prebegnili ter tam na oni strani morda celo izdali tajnosti, ki so mogle škodovati svojim in jih pogubiti. Ujeti se dati gotovo ni junaško delo; pač pa je previdno in zdravo za tistega, ki vidi, da ne more nič več pomagati in misli, da je pametno, da se reši. Preiti, to je še hujše in pomeni za človeka, da mu ni dosti za čast Izdajati svoje, to je pa globina sramote. Ampak, kaki so vzroki in nagibi za dejanja, ki sem jih naštel? Kaka je volja, ki je človeka privedla k zastavi, pod katero se naj bori? In kaka je sila, ki ga je primorala obrniti se se in nameriti orožje tja, kjer misli in želi
Dočim je naš osebni pomorski promet na dostojni aktivni bazi, se mora naš tovorni promet boriti z velikimi pasivnimi težkočami. Naši tovorni parniki predstavljajo “A celokupne jugoslovanske trgovske mornarice. Vse redne tovorne proge med jugoslovanskimi pristanišči in Grčijo z ene, zapadnega dela Sredozemskega morja. Kanarskih otokov in Buenos Airesa z druge strani, so bile v rokah jugoslovanskih parobrodarskih družb. Vse ostale proge, kakor za Levante, Veliko Britanijo, Severno Ameriko in Afriko so v tujih rokah, kljub temu, da gre ves ta izvoz direktno iz naših pristanišč. Največji delež teh prog si prisvajajo zelo dobro subvencionirane italijanske paroplovne družbe.
Iz vseh teh kratkih podatkov se jasno vidi, kako potrebna je pri nas močna tovorna trgovska mornarica, da prevzame ves tovorni promet naših luk iz rok inozemskih pa-roplovnih družb. Od leta 1930 pa do 1932 nismo zgradili ne kupili niti ene tovorne ladje. Edino društvo »Oceanija« je kupila na Angleškem dva stara tovorna parobroda, ki bo-i sta vozila na proge Jadran Španija.
ZANIMIVA KNJIGA O VOJNI.
Naš tovariš Vinko V. Gaberc-Gaber-; ski, čigar način pisanja že poznajo naši čitatelji, izda knjigo vojnih spominov »Brez slave«, ki izide te dni v Ljubljani. Knjige bo 250 strani, a cena jej je samo 25 Din. Naročuje se pri piscu v Celju. Skupina, ki bi naročila 10 izvodov, dobi knjige za Din 200.—.
Odprodajamo več tisoč parov čevljev,
cene od 30 do 30% znižane, dokler zaloga traja
Matej Orehek
Export in zaloga »Oro« čevljev, domačega ročnega izdelka;
Ljubljana, Kolodvorska 26
Tehnična pisarna
inž. Borštnar Ognjeslav
poobl. civ. strojni inženjer,
Ljubljana, Pražakova ulica 8/1
vrši vse strojno-inženjerske posle ter dobavlja vse vrste strojev, predvsem
vodne turbine
in čuti, da bi primerno učinkovalo? V vsakem slučaju pač ne smemo misliti na grškega Eli-jalta, ki je resnično svoje izdal. Za Slovane v avstroogrski armadi moramo imeti posebno merilo. Ker je bilo uradno razglašeno, da je svetovna vojna boj med nemštvom in slovanstvom in tega niso nikoli preklicali, so imeli razumni in zavedni Slovani samo eno pot. Na žalost je bilo premalo priložnosti.
Tam ob Pijavi v odseku San Dona, kjer so bili hudi boji za prehod prek reke tja proti Trevisu, se je godilo vse to:
Dne 6. junija na tešče smo dobili od brigade k diviziji poročilo, da je ponoči prešel k Italijanom že priletni črnovojnik-poročnik Rudolf Stiny. Bil je Čeh. Doma je bil menda iz Šlezije. Služil je pri 3. polku pehote. S svojo četo je čepel v zakopih tem nekje, kjer so italijanske postojanke pod San Dona segale prek Pijave na našo stran, tako da je bilo med Avstrijci in Italijani kopno, dočim jih je drugod ločila reka. Zemljišče je bil° tam precej zaraslo in močvirno.
Avstrijci so imeli dobro izdelane zakop6 in vse križem rove povprek za prehod naprej in nazaj. Tam nekje je ždel noč in dan Sti-ny in je ugibal o usodi, ki nas vse čaka-In ko je bil nekoč šel čisto tja naprej pre' gledovat in opazovat, ga je vzela noč. Drug0 poročilo, ki nam je javljalo o njegovem begu, je trdilo, da se je ubežnik že nekaj dm sporazumeval z Italijani, ki so bili zakopa0* nedaleč od avstrijskih straž. Pravili so, da se je res razgovarjal z nasprotniki po češki, ni čtakega, da bi se bilo dalo sklepati na za ! snovano izdajo.
F. H RE H PRIČ
Manufakturna veletrgovina
Ljubljana, Tyr ševa cesta štev. 28
Telefon 24-04
Za konzorcij »Preloma« izdaja in urejuje Andrej Šifrar. — Tiska tiskarna »Slovenija«, predstavnik A. Kolman. Vsi v Ljubljani.