Boris Urbančič
BESEDE Z VEČ POMENI IN ZAHTEVA PO JASNEM IZRAŽANJU
Ce listamo po slovarju slovenskega ali kateregakoli drugega jezika, opazimo množico izrazov, ki nimajo samo enega pomena, ampak dva in tudi več. Ta lastnost besed je pravzaprav nekakšna defektnost v jeziku, ker utegne biti vzrok za nesporazume in torej zmanjšuje njegovo komunikacijsko sposobnost. Idealno bi seveda bilo, ko bi bila vsaka beseda zasedena le z enim pomenom. Kljub temu tako imenovani polisemantemi le redkokdaj povzročajo motnje v procesu sporazumevanja, kajti iz vsakokratnega konteksta je navadno jasno razvidno, kaj pomenijo. Nekoliko več te nevarnosti je pri nekaterih izrazih z različnimi pomeni v nepregibnih besednih vrstah. Ker se v našem tisku oziroma pri nekaterih avtorjih često ponavljajo, si jih tu vsaj nekaj oglejmo.
Posebnost predloga Tazen je, da se rabi v dveh ravno nasprotnih pomenih: kadar izključujemo in kadar vključujemo. Npr.: 1. Zasedanja so se udeležili vsi poslanci razen petih; 2. razen poslancev se je udeležilo zasedanja tudi nekaj gospodarstvenikov. Prvi primer govori, da se je udeležilo zasedanja pet poslancev manj, kakor znaša njihovo polno število, v drugem primeru pa je bilo na zasedanju nekaj ljudi več. V prvem primeru bi lahko predlog razen nadomestili z z izjemo (vsi poslanci z izjemo petih), v drugem primeru pa navadno rabimo poleg (poleg poslancev tudi nekaj gospodarstvenikov).
Zanimivo je, da poznajo predlog razen v obeh pomenih tudi drugi slovanski jeziki. Maretič navaja za srbohrvaščino v svojem Hječniku hrvatskoga ili srpskoga jezika mnogo primerov, npr. 1. Svi episkopi... odstupiše osim peterice; 2. To imi otac tvoj darova osim sela i gradova. Tolkovyj slovar' russkogo ja-zyka (Ušakov) ima m. dr.: 1. Krome romanov ničego ne čital; 2. Krome oklada polučil pod^emnye. Slownik jqzyka polskiego (Karlowicz, Krynski, Niedzwiedz-ki); 1. Wszyscy opröcz mnie; 2. Wyznaczono mu z dworu placQ pieni^znq i opröcz tego ordynacj^. Češki Priručni slovnik: 1. Padli všichni krome tfinäcti; 2. Otec krome učitelovani byl take pisafem obecnim.
SP 1962 navaja pod geslom razen oba pomena. Prvega dovoljuje, drugega prepoveduje. Kot primer prepovedane rabe ima stavek ßazen mene so bili tudi drugi. Namesto razen priporoča v tej zvezi zraven, poleg, z menoj vred, ob
47
meni. Prepoved je označena z majhno ničlo. Kaj pomeni ta ničla, pa je pojasnjeno v navodilih za uporabo na začetku-knjige: »Se večje besedne in slogovne spake in najhujše nebodijihtreba so zaznamovane z ničlo.«
Prepovedana raba predloga razen je med drugim zgovoren primer nezanesljivosti kriterijev, ki vodijo naš SP. Takoj na začetku istih navodil beremo namreč v 5. vrstici stavek: »Vanj je razen sodobnega slovenskega besedišča zajetih še precej tujk . . .« Beseda, ki je ikot »spaka« in »najhujša nebodijetreba« označena z najvišjo stopnjo prepovedi, je torej ušla celo pravopisni komisiji, ki je to prepoved izrekla. V svoji vnemi za \prepovedovanje je ustvarila stanje, ki mu niti sama ni več kos. Kako naj se potem nauči »pravopisne slovenščine« pisatelj, novinar, prevajalec ali dijak, če niti pravopisna komisija ne ve, kaj je prepovedala?
Raba, ki jo SP prepoveduje, res ni najbolj posrečena,-ker navadno šele iz nadaljnje pripovedi razberemo, za kateri pomen gre. Naloga jezika pa je, da točno in jasno posreduje misli, in ima za to tudi primerna sredstva. V stavku, ki se je izmuznil pravopisni komisiji, nas pa tisti razen niti preveč ne moti, ker kmalu za predlogom stoji še, ki pojasni, da gre za vključevanje. Slabše je v stavku: »Na ladji so bili razen delavcev in predstavnikov ladjedelnice in njenih kooperantov tudi nekateri gostje ...« (Delo, 19. 10. 1963.) Tu smo po nepotrebnem nekaj časa v dvomu, ali so delavci in predstavniki bili na ladji ali ne. Se slabše je v stavku: »K temu predlogu je sovjetski delegat Zorin stavil veto. Zanj so razen ZDA, Velike Britanije, Francije in Turčije glasovali še Ekvador, Cile in predstavnik Tajske, proti pa razen Sovjetske zveze Liberija, Cejlon in ZAR.« (Delo, 20. 12. 1961.) Ce bi pisec obakrat rabil poJeg, nam ne bi bilo treba šele ugibati, kaj je hotel povedati. Vendar smo po zaslugi še in tudi v takšnih primerih končno le rešeni dvoma, kako razumeti misel. Drugače pa je, kadar ni niti teh dveh besedic, da bi nam pomagali iz zadrege. Takšen je drugi razen v zadnjem primeru. V časopisju je tega veliko. Npr. pod neko fotografijo v Delu beremo', da je bil prirejen »slavnostni sprejem v čast dneva republike, ki so se ga razen članov IS udeležili številni predstavniki javnega in kulturnega življenja.« (29. 11. 1961.) »Razen pilota sta bili žrtvi dve dekletci, ki sta stanovali v eni izmed hiš . . .« (Delo, 23. 12. 1961.) »Med bivanjem v Jugoslaviji bo kozmo-navt Titov razen Beograda . . . obiskal Dubrovnik, Ljubljano, Zagreb . . .« (Komunist, 14. 9. 1962.) »Ogleda so se razen vodilnih uslužbencev Iskre udeležili predsednik republiške skupščine Vida Tomšič, predsednik izvršnega sveta... in drugi.« (Delo, 21. 1. 1963.) »Današnje velike proslave ob 150-letnici rojstva... dr. Frana Miklošiča v Ljutomeru so se razen množice domačinov udeležili številni ugledni kulturni in javni delavci iz Slovenije, Hrvatske in Srbije.« (Delo, 21. 10. 1963.) Manj pogosta je taka raba v knjigi: »Razen Borščeva sta bila dva celo izmed bajtarjev . ..« (Solohov, Zorana ledina, I, 99.) Itd. Takšno pisanje priča o premajhni skrbi, da bi bralec brez napora razumel tekst tako, kakor je želel izraziti svojo misel pisec.
Vsiljuje se vprašanje, kako je mogoče, da se je razširila raba predloga lazen tudi za izražanje njegovega nasprotja, kar je gotovo nekaj edinstvenega. Vzemimo zadnji primer. Ce hočemo reči, da je bil tam poleg Borščeva še kak bajtar, povzroči raba predloga razen, kot smo videli, nesporazum. Zdaj pa vzemimo zanikan stavek: Razen Borščeva ni bilo tam nobenega bajtarja. Misel je povedana jasno in nedvoumno: tam je bil edino bajtar Borščev. Lahko pa bi rekli tudi: Poleg Borščeva ni bilo tam nobenega bajtarja. Tu torej pomenita
48 -
razen in poleg isto. Z dvojno izključitvijo (razen — ni bilo) smo dosegli vključitev, ki bi jo prav tako lahko izrazili s poleg (podobno kakor dvojna negacija pomeni pritrditev: ne bom zanikal). Iz takih zvez se razen potem površno prenaša tudi v druge, kjer običajno rabimo poleg, vendar, kot rečeno, večinoma na škodo jasnosti izražanja.
Podobno kakor razen se uporablja tu in itam za vključevanje in izključevanje predlog mimo. SP 1962 ga navaja v zvezi iti mimo hiše, ki je najobičajnejša, in v pomenu »razen« in »kakor«, »od«. Za pomen »razen« ima primera: vsi mimo tebe, vse mimo tega. Ne upošteva pa primerov za »poleg«, ki so pogostejši, npr.: »Mimo teh in nekaterih organizacijskih vprašanj ... bo Svet jutri dopoldne razpravljal o pomoči... skopskim ustanovam.« (Delo, 17. 9. 1963.) »Mimo predavanj so predvideni tudi pogovori o posameznih zadevah na področju prosvete in kulture ...« (Delo, 5. 11. 1963.) Itd. Manj se rabi mimo v pomenu »kakor«, »od«. Npr.: ». .. vsa piramida pa je za 40 čevljev nižja mimo velike« (Herodot, Zgodbe. Kondor, 1961, 84), ». .. to je za nas kaj neugodno, ker imamo težje ladje mimo nasprotnika« (istotam, 175). Posledica takšne nenavadne rabe in tudi takšnih priporočil je, da nekateri pišejo mimo v še bolj nesmiselnih zvezah, npr.: ». .. da so ga zaznali samo tisti, ki slišijo Evgenija Onjegina mimo avtomobilskega hrušča, mimo filmskih izraznih pravil...« In nekaj vrstic niže: »A mimo tujih mnenj: Raf Vallone, Jean Sorel in . . . so . .. uspeli dvigniti . .. dramo« (Delo, 26. 10. 1963). Medtem ko je treba raibiti razen v pomenu »poleg« previdno, da ne nastane nesporazum, je raba predloga mimo z izjemo zvez, kakor je iti mimo hiše, včasih dvoumna, vselej pa prisiljena in papirnata.
Med besedami z različnimi pomeni jih je še nekaj, ki zaslužijo našo pozornost, tako veznik ali v pomenu »toda«, veznik zakaj v pomenu »kajti«, adver-bialno rabljeni kratki Infinitiv moč za »mogoče« in morda še katera.
Veznik ali za »toda« pišejo danes le še redki pisci, pač zato, ker je včasih bralec šele po piki ali vprašaju na koncu stavka rešen dvoma, kaj ta ali pomeni. Npr.: »Ali besede niso izražale tistega, kar je hotel povedati.« (Tolstoj, Kozaki, DZS, 1955, 8.) »Ali v pametno in srečno urejenem življenju ,Berghofa' tega ni bilo.« (Th. Mann, Čarobna gora, I. DZS, 1959, 159.) Naravnost naporno pa je branje takšnih stavkov: »Ali iz svoje sklonjene drže, počez nagnjena k tlom, držeč prtiček za ogal in z zmračenim obrazom, očitno jezna zavoljo nespametnega malega preplaha, ki se mu je predala in za katerega, kot se zdi, pripisuje krivdo njemu — se še enkrat ozre proti njemu, opazi njegovo pripravljenost za skok, njegove privzdignjene obrvi, in se z nasmehom odvrne.« (Istotam, 162.) 2e tako zapleteno misel je napravil prevajalec še bolj nepregledno s svojim ali. Tak stavek je treba vsaj dvakrat brati, preden ga razumemo.
Podobno je pri vezniku zakaj, ki danes enako kakor ali uvaja vprašanje, sicer pa ga je skoro povsem izpodrinil kajti oz. ker. Tudi tu nam včasih šele pika na koncu pove, da smo stavek zmotno brali kot vprašanje. Npr.: »Zakaj tudi Memfis stoji na ozkem pasu Egipta.« (Herodot, Zgodbe, 76.) »Zakaj pri nobenem meni znanem narodu nimajo hrabrih mož tako v časti kakor ravno pri Perzijcih.« (Istotam, 172.) In po nepotrebnem se mučimo pri branju takegale stavka: »Zakaj ne mislimo tajiti, da se je v njegovi duši zbujal odpor: takšen, ki je bil v njej od prej, od vsega začetka in zmerom, pa tudi takšen, ki je posebej izhajal iz
49
sedanjega položaja stvari, iz njegovih doživljajev pri Teh tukaj gori, ki jih je bilo deloma mogoče povedati, deloma pa jih je bilo treba zamolčati.« (Čarobna gora I, 182.)
SP 1962 je besedico kajti celo obsodil, s tem da je ob nji v kurzivi pripisal zakaj, ker. Na 7. strani SP namreč beremo: »Marsikdaj je napotilo za rabo tudi že v tem, če ima kakšna beseda ob sebi v kurzivi po enega ali več izrazov z istim pomenom.« Da naj bi se po mnenju SP veznika kajti res ogibali, potrjujeta tudi gesli zakaj in ker, ki pa nimata ničesar v ležečem tisku. Prav tako pri vezniku ali ni nobene razlage, pod geslom toda pa je v kurzivi dodano pa, vendar, ali. Ce bi se hoteli držati SP 1962, bi torej tudi toda ne smeli zapisati.
O moč za »mogoče« gl. JiS VII, 203 si.
V jezikovni vzgoji se često zapostavlja zahteva, ki bi morala biti brezpogojno prvo načelo jezikovne kulture: na tistega, ki mu pripovedujemo, se moramo obračati v njemu jasni in nedvoumni govorici. Množica gori omenjenih primerov, kakršnih pa je v naši jezikovni praksi, zlasti v časopisih, vse preveč, priča, da na to radi pozabljamo. Kot smo videli, se tega, žal, včasih premalo zaveda tudi naš SP. Pri njem je treba to tembolj obžalovati, ker ne zanemarja tega načela le v omenjenih primerih, temveč iz raznih prepovedi in priporočil sklepamo, da ga nasploh premalo upošteva. Vzemimo na primer njegov odnos do tujk. Po neznanih vidikih ene prepoveduje (artikel, forsirati, kolportirati, perfiden, prosperirati, vis-ä-vis itd.), druge dovoljuje (altruizem, amorfen, percipirati, permanenten, specialen, surogat itd.). Odkar pomnimo, so ozkosrčni slovni-čarji izganjali tujke iz jezika, in vemo tudi, s kakšnim uspehom. To, da je SP artikel prepovedal, altruizem pa dovolil, priča samo o njegovem nerealističnem odnosu do jezika, dosegel pa ni s tem ničesar. Od pišočih Slovencev vendar ni mogoče zahtevati, da se bodo za vsako izmed desettisoč tujk na pamet naučili ali pa hodili gledat v Pravopis, katero so njegovi avtorji čisto prepovedali, katero manj prepovedali in katero dovolili. Edino realno bi bilo načelo, uveljavljeno v drugih razvitih jezikih, da je treba iz (knjižnega besednega fonda izbirati samo take izraze — domačinke in tujke — ki so razumljivi krogu ljudi, kateremu je sporočilo namenjeno; ves način pripovedi mora biti prilagojen tako občinstvu kakor obravnavani tematiki. — Drug tak primer je nadomeščanje nekaterih izrazov, ki so po mnenju SP slabi, z izrazi, ki naj bi bili boljši. Perfektna kuharica, ki jo SP prepoveduje, naj bi postala popolna kuharica, kar pa seveda ni isto. Tudi ni novogradnja novo poslopje, novotvorba nova tvorba, predsoba prednja soba itd. Menda ni treba še dokazovati, da uspelo mu je ni povsem isto kot posrečilo se mu je, in da sta nam torej oba izraza potrebna. Napotki, s katerimi skuša včasih SP zaradi nekih okostenelih pravil ali predsodkov nadomeščati v knjižnem jeziku pomensko točno opredeljene in splošno rabljene besede z drugimi, ki niti ne pomenijo istega, otežujejo sporazumevanje in jih zato ni mogoče odobravati.
Iz vsega povedanega bi torej lahko napravili takle zaključek: Poliseman-tizem utegne včasih povzročati neprijetnosti v jezikovni praksi, če pozabljamo na komunikacijsko vlogo jezika. To vlogo pa mora imeti tudi jezikovni teoretik vedno pred očmi, sicer se kaj hitro odmakne od jezikovne stvarnosti.
50