—.¦< ]07 >¦— 0 kresi /aj ne, otroci dragi. rla vže težko pričakujete kresnega večera. Tzvestno. ¦ISaj toliko lepega in veselega vam prinaša pae inalokateri poletnih večerov kot ravno omenjeni. Bes, da imate morda vse popoludne poprej mnogo opvaviti z nabiranjem širopere, lepozelene praproti, s katero treba uastlati tedaj prostore iu shrambe pri hiši. ali z nabiraujem cvetic, katere ua ta vecer kaj lepo in ukusno razstavljate po oknili — a kaj pae mali ta tnid proti radosti, ki vas čaka o mraku! Preprižan sem, da ga lehko pozabite loveč na veeer po vrtu svitle kresnice ter zroč in občudavajoe s stariši bratci in sestrieami z dorna-čega vaškega holmea mogočne kresove, ki vzplamtevajo bajno-Iepo drug za drugim po zelenih gričih okolice dornače. Da. ti kresovi! Verojemite mi, otroci moji, da gojim z vami tudi jaz v duši neko tiho, raehko koprnenje po čarobnem veeeru, ko se žare ti kresovi v jasnfj, ognjenej luči dvignjoe se rnej slovesnim pokanjem raožuarjev ter navdušenim petjem navzočib. tako oblastno, tako veličastno proti nebu. Zakaj, otroei dragi, tega vi ne znate. ne morete znati!? A jaz pa eutira živo, kako veselo se vse preraja v meni, kadar ini vsako leto v kresnej noči uhaja spomin nazaj, aazaj . . . Bili smo vže dokaj dorasli — pastirji. Kako brezskrbno in kako lepo je pastirsko življenje, otroci moji, tega ne ve, ne umeje vsak. Nikdar iu nikjer nam ni manjkalo zabave, veselja in s tem zadovoljstva. življenja zlate sreče. A nad vse smo se veselili — kresnega Feeera. Tedaj srao imeli pravi praznik pastir-ski. Le čujte, kako je bilo! Gori na Malem Pešivniku, pol ure od naše vasice, imeli smo ralaj postavljeu. 0 Telovem smo ga bili vzdignili, lepo okrašenega. z mogočno vihrajočo zastavo na vrhu hojice. Poleg mlaja pa smo navlekli in nakopieili malemu griču po-dobno, visoko leseno gromado. In to smo hteli zažgati po starih svojih pastirskib šegah in navadah na — kresni večer. V sredi vasi pod kremarjevo lipo smo se zbirali vsako leto. Kaj glasno je bilo ondu in živo. Od vseh hiš so prihajali tovariši-pastirji. Zaostati ni hotel no-beden; a Korenov Peter, Jeraenikov Pavle, Yeljakov Jauez, jaz, in Povljačev Tone, glava vseb. tedanjih pastirjev. bili smo ?segdar prvi na mpstn. — Kadar so došli še drugi, kar jih je obljnbilo, da pridejo, jeli snio se pripravljati na odhod. ,,Imate li prižigalnik? In brešno in drugo, je li vse v redu?" Tako je še običaval po-prašati vedno Povljaeev Tone. In pritrdivši ran, odrinili srao proti Pešivuiku. — Dospeli smo do znamenja, kder se cepi pot v jedno, ki drži k glavnej cesti, in v drugo, vodečo črez Belo in Blatni dol memo lazov in ograj na Mali Pešivnik. Nikjer še ni vzplamtel nobeden ogenj. Ura je odbila osem. Pospešili smo korake ter jo mahali urno dalje. Za dobre pol ure pa si eul na Pešivniku nekako glasno klepanje. Pastirji smo dospeli na kraj, kjer je stal mlaj in gromada, ter jeli nabijati — topiče. Bilo je skoraj končano to delo. Zdajei smo prijeli vsak po jeden topič ter je razstavili po skalicah ob gromadi. — Poslej je navstala tišina za nekaj easa. A kraalu smo se jeli zopet gibati. — Zdajci čuj! glas zvona: ura bije devet. ,,Halo, tovariši, plamenice v i-oke!" zapovedoval je Povljač. Ti Mihec Sa-roveev, Peter Korenov, Jeračnik in pa ti Slngov, podtaknite gromado vsak od jedne strani! Jaz podkurim topiče. Urno, halo!" In zgodilo se je. Stekli smo štirje in zagrabili plamenice, Povljač pa prižigalnik. Mogočen blisek in — pok, pok, pok . . . gromelo je v dolino in odmevalo zopet in zopet sem Srez od Ljubljan-skega vrha. Groznemu pokanju pa je sledil gromoviti ,,hura!", ki smo ga zagnali presvečni pastirji, videe, kako se je oklenil plamen visoko gromade ter pviril celo vže do vrha. — Za tem smo natolkli in spustili topiče še jedenkrat, eeš, da morarao pokazati. da nisrao, kar si bodi. In rajanja in skakauja okolo ognja in vriskanja, ki se je radostno razlegalo v tihi dol, brez tega, zna se, ni bilo. Gro-mada je gorela čvrsto. Ura je odbila deset. Ogenj je jel pojeraati. A nas je čakalo že jedno delo: visoki mlaj smo imeli še podreti. Jeračnikov Pa\ie splezal je navadno vže poprej nanj — limel je stvar najbolje — ter odvezal veliko zastavo, da se ni poškodovala ali raztrgala pri padci. Potem smo zvršili tudi to drugo delo — izpodkopali smo mogočni nilaj, da je padel kakor je bil dolg in širok — — Ugasnil je kres, ki je plapolal dobro uro. porušen je bil pouosni mlaj. Iu sedaj? Ondii pi*i jelševem grmu napravili srao si raal ogenj, posedli okolo ter se zabavali po svoje še nekaj časa. Povljač-starešina zvlekel je iz košare steklenico hruškovca iu hlebec soršižnega kruha, razlorail ter razdelil nied nas. Povživajoč oboje uganili smo marsikatero pametno in požteno. Pripovedovali smo si povesti, peli sino in bili prav dobre, židane volje. — Bilo je vže pozno v noč, ko smo se razšli s Pešivnika, a še pozneje. ko smo prišli doraov. Sicer nismo ostajali nikdar črez ,,Ave JVIarijo" z doma, dobro vedoč, da ,,no6 ima svojo moS." A tist večer, kdo bi naiu zameril? Saj je bil samo jedenkrat v letu prazaik pastirski, samo tist večer — o kresi. M. Podrojiški