SLOVANSKA KNJIŽNICA LJUBLJANA « * t ; rii ; i * WW«»« i'. SI.OVKXHKI^ za leto 1856. | "\gyCCX@/' ç./?w U o ^ ■ * za prestopno leto Na svetlo dal Dr. Janez Bleiweis. -----<Öcg*9=3==----- ¥ Ljubljani. Natisnil Jožef Blaznik. 3 ■' Prestopno leto i» ima 366 dni ali 52 tednov in 2 dneva, začne se s torkom in konča se s sredo. ----08060--- Godovinsko številstvo za leto 1856. Zlata številka.....................14 Epakta......................XXIII Solnčni krog.......................17 Rimska številka . . . XIV Nedeljska čerka ... FE Pepelnica ... 6. februarija Velika noč . . . 23. marca. Binkošti .... 11. maja. Kvatri: 13. februarija, 14. maja, 17. septembra in 17. decembra. 1. adventna nedelja 30. novemb. Opomba. Postni dnevi, razun tistih od pepélnice do velike sabote, so zaznamovani s -f. Med božičem in pepelnico je 6 tednov ali 42 dni; tedaj bo letos naj krajši predpust in naj zgodnejša velika noč še v tem stoletji. Mraknjenja v letu 1856 To leto bode dvakrat solnce in dvakrat luna mraknila; pri nas se bo le en lunin mrak vidil, namreč 13. dan oktobra, od 10. ure 12 min. zvečer, do 1 ure 18 min. po polnoči; med tem časom bo luna popolnoma mraknila. ^ Cvetele letne dôbe po zvezdoznanstvenem računu Spomlad se začne 20. marca. || Jesen se začne 22. septembra. Leto se začne 21. junija. || Zima se začne 21. decembra. * * ■»<# Januari. §>^ 1 2 3 4 5 Torek Sreda Četertek Petek Sabota Novo leto. Makari, pušavnik. Genovefa, devica. Tit, škof. Telesfor, papež. Premembe na nébesu. Kadar je bil Herodež umeri. Mat. 2, 19-23. © Mlaj v torek 8. dan ob 0 uri 7 min. zjutraj. 3 Pervi krajec v ponedeljk 14. dan ob 4. uri 33min. zvečer. 6 7 8 9 10 11 12 Nedelja F Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota 8, 3 Kralji, Ničet, škof. Severin, opit. © Julian, mučenec. Nikanor, diakon. Higin, papež. Ernest, opat. i ( »d ženitnine v Kani galilejski. Jan. 2, 1-11. 13 14 15 16 17 18 19 Nedelja F1 Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Hilari, škof Feliks, mučenec. 3 Paul, pervi pušavnik. Marcel, papež. Anton , pušavnik. Priska, devica. Kanut, kralj. © Šip v torek 22. dan ob 4. uri 19 min. zjutraj. C Zadnji krajec v sredo 30. dan ob 9. uri 25 min. zjutraj. Od delavcov v vinogradu. Mat. 20, 1-16. 20 21 22 23 24 25 26 Nedelja F Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Septuagesima Ime Je/,ns. Neža, devica mučenica. Vincenci, mučenec. Device Marie poroka. Timotej, škof. S. Paula spreobernjenje. Polikarp, škof mučenec. Solnce stopi v znamnje vodnarja 20. dan tega mesca ob 8. uri 48 min. Od sejavca in semena. Guk. 8, 4-15. zvečer. 27 28 29 30 31 Nedelja b Ponedeljk Torek Sreda Četertek Sexagesima Janez Krizostom. Paulin, patrijarh. Franc Salezi, škof. Martina, devica mučenica. (T; Peter Nolask, spoznovavec. Dan raste v tem mescu od 8 ur 32 min. do 9 ur 28 min. ■*»<§ Februari. §>» 1 2 Petek Sabota Ignaci, škof mučenec. Svečnica. Prcmenibc na nébesu. © Mlaj v sredo 6. dan ob 11. uri 26 min. zjutraj. 3 Pervi kra- Od slepega poleg pota. Luk. 18, 31-43. 3 4 5 6 7 8 9 Nedelja F Ponedeljk Torek Sreda Cetertek Petek Sabota Quinquagesima. Blaž, škof muč. Andrej Korzin, škof. Pust. Agata, devica mučenica. Pepelnica Rotija, devica muč. © Romuald, opat. Janez iz Mate. Apolonija, devica mučenica. jec v sredo 13. Jezus se je postil 40 dni. Mat. 4, 1-11. dan ob 3. uri 2 10 Nedelja K Invocabit Skolastika, devica. min. zjutraj. 11 Ponedeljk Dezideri, škof. i Sip v sredo 12 Torek Eulalia, devica. 20. dan ob 10. 13 Sreda K vati ■ Katarina Rici, dev. 3 uri 31 min. zve- 14 Cetertek Valentin, mašnik mučenec. 15 Petek -j- Faustin in Jovita, mučenca. IG Sabota f Juliana, devica. C Zadnji kra- jec v petek 29. Jezus se je spremenil na gon. Mat. 17, 1-11. dan ob 2. uri 32 min. zjutraj. 17 Nedelja F Reminiscere. Silvin, škof. 18 Ponedeljk Prepedigna, mučenica. 19 Torek Konrad , pušavnik. 20 Sreda Euheri, škof. @ 21 Cetertek Eleonora, kraljica. Solnce stopi 22 Petek Sv. Petra stol. v znamnje rib 23 Sabota Marjeta iz Kortone. 19. dan t. m. ob Jezus hudiča izganja. Luk. 11, 14-28. zvečer. 24 Nedelja E Oculi. Prestopni dan. Dan raste v 25 Ponedeljk Matija, apostelj. tem mescu od 9 2 G Torek Viktoria, mučenica. ur 34 min. do 10 27 Sreda Sredposf Aleksander, škof. ur 56 min. 28 Cetertek Leander, škof. 29 Petek Roman, opat. 6 •m« Torek Sreda Cetertek Petek Sabota Valerik, opat. Franc iz Paule. Rihard škof. Izidor, škof. Vincenci Fereri, spoznovavee. © Od dobrega pastirja. Jan. 10, 11-16. 6 Nedelja 7 Ponedeljk 8 Torek 9 Sreda 10 Cetertek 11 Petek 12 Sabota Misericord. Sikst, papež. Hegesip, spoznovavee. Dionizi, škof. Maria Kleofa. Apoloni, mučenec. Leon, papež. Juli, papež. Še malo, in me ne bote vidili. Jan. 16, 16-23. 13 Nedelja 14 Ponedeljk 15 Torek 16 Sreda 17 Cetertek 18 Petek 19 Sabota Jubilate. Justin , mučenec. Lidvina, mučenica. Anastazia. Kalist, menih. Anicet, papež mučenec. Kolocer, škof. Hermogen, mučenec. Grem k njemu, kjeri me je poslal. Jan. 16, 5-14. Nedelja E Ponedeljk Torek Sreda Cetertek Petek Sabota Cantate, Sulpici, mučenec. Anzelm, škof. Soter in Kaji, pap. mučenca. Adalbert, škof. Juri. mučenec. Marka, evangelist. Klet, papež. Kar bote v mojem imenu prosili. Jan. 16, 23-30. Nedelja E Ponedeljk Torek Sreda Rogate. Peregrin, spoznovavee. Sc) Vital, mučenec. :3 -S > Peter , mučenec. ^ ■“ ; Katarina Senenska. Premembe na nébesu. © Mlaj v saboto 5. dan ob 6. uri 43 min. zjutraj. 3 Pervi krajec v saboto 12. dan ob 5. uri 43 min. zjutraj. ® Šip v nedeljo 20. dan ob 10. uri 4 min. zjutraj. ' Zadnji krajec v ponedeljk 28. dan ob 0 uri 17 min. zjutraj. Solnce stopi vznamnjejunca 20. dan t. m. ob 8 uri 23 min. zjutraj. Dan raste v temmescu odl2 ur 38 min. do 14 ur 8 min. 8 ■*»<§ 1 2 3 Cetertek Petek Sabota Filip in Jakob. Atanazi, škof. Najdenje sv. križa. Premeinbe na nćbesu. © Mlaj v nedeljo 4. dan ob 3. uri 33 min. zvečer. © Pervi krajec vnedeljo 11. dan ob 9. uri 36 min. zvečer. ® Sip v torek 20. dan ob 0 uri 47 min. zjutraj. C Zadnji krajec v torek 27. dan ob 6. uri 24 min. zjutraj. Solnce stopi v znamnj e dvojčkov 21. dan t. m. ub 11. uri 40 min. zvečer. Dan raste v tem mescu od 14 ur 10 min. do 15 ur 18 min. Kadar pride učenik. Jan. 15, 26-27. 16, 1-4. 4 5 6 7 8 9 10 Nedelja E Ponedeljk Torek Sreda Cetertek Petek Sabota Exaudi. Florian, mučenec. © Pij, papež. Janez pred latinskimi vratami. Stanislav, škof. Prikazen sv. Mihela. Gregor Nac., škof. a. Izidor, kmet. Ako kdo mene ljubi. Jan. 14, 23-31. 11 12 13 14 15 10 17 Nedelja E Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Binkoštna nedelja. Fal”- 3 Binkoštni ponedeljk. Pankraci. Servaci, škof. f Kvatri. Bonifaci, mučenec. Sofia, udova. Janez Nepomučan. r Jošt, spoznovavec. Bodite usmiljeni. Luk. 6, 36-42. 18 19 20 21 22 23 24 Nedelja E 1 Ponedeljk Torek Sreda Cetertek Petek Sabota Sv. Trojica, Feliks Kantalicia. Peter Celestin. Bernardin, mašnik. Sinezi, mučenec. S. Telo. Venust, mučenec. Desideri, škof. Joana Kuca. Od velike večerje Luk. 14, 16-24. 25 26 27 28 29 30 31 Nedelja E 2 Ponedeljk Torek Sreda Cetertek Petek Sabota Urban, papež mučenec Filip Neri, mašnik. Magdalena od Paci. Vilhelm. Maksim, škof. Serce Jezusovo! Ferdinand. Kancian, mučenec. iDstamHHB. Od zgubljene ovce. Luk. 15, 1-10. Premembe na nčbesu. © Mlaj v torek 3. dan ob 0 uri 30 min. zjutraj. 3 Pervi krajec v torek 10. dan ob 2. uri 40 min. zvečer. & Sip v sredo 18. dan ob 0 uri 42 min. zvečer. (£ Zadnji krajec v sredo 25. dan ob 11. uri 8 min. zjutraj. Solnce stopi v znamnje raka 21. dan t. m. ob 6. uri 44 min. zvečer. Poletje se začne. Dan raste v tem mescu od 15 ur 18 min. do 15 ur 34 min. 1 2 3 4 5 6 7 Nedelja E 3 Poncdeljk Torek Sreda Cetertek Petek Sabota Gracinian, mučenec. Erazem, škof. Klotilda, kraljica. © Kvirin, škof. Bonifaci, mučenec. Norbert, škof. Robert, opat. Od velikega ribjega vlaka. Luk. 5, 1, 11. 8 9 10 11 12 13 U Nedelja E 4 Ponedeljk Torek Sreda Cetertek Petek Sabota Medard, škof. Primož in Felician, mučenca. Marjeta, kraljica. O Barnabas, apostelj. Janez Fakundo, spoznovavec. Anton Paduan, spoznovavec. Basili, škof. Od farizejske pravičnosti. Mat. 5, 20-24. 15 16 17 18 19 20 21 Nedelja E 5 Ponedeljk Torek Sreda Cetertek Petek Sabota Vid in tovarši, mučenci. Beno, škof. Rajner, spoznovavec. Marka in Marcelin, mučenca. ^ Gervazi in Protazi, mučenca. Silveri, papež. Alojzi, zpoznovavec. Jezus nasiti 4000 mož. Mark. 8, 1-9. 22 23 24 25 26 27 28 Nedelja E ti Ponedeljk Torek Sreda Cetertek Petek Sabota Ahaci, mučenec. Ediltruda, kraljica. Janeza kerstnika rojstvo. Prošper, škof, Janez in Paul, mučenca. Ladislav, kralj. -J* Leon, papež. Od lažnjivih prerokov. Mat. 7, 15-24. 29 30 Nedelja E 7 Ponedeljk Peter in Paul, aposteljna. Sv. Paula spomin. 10 •*»<§ Jnll.gXK’ 1 2 3 4 5 Torek Breda Cetertek Petek Sabota Aron, veliki duhoven. Marie device obiskanje. © Heliodor, škof. Ulrih, škof. Filomena, devica. Premembe na nebesa. © Mlaj v sredo 2. dan ob 10. uri 20min. zjutraj. 3 Pervi krajec v cetertek 10. dan ob 8. uri 13 min. zjutraj. S? Šip v če- Od krivičnega hišnika. Luk. 16, 1-9. 6 7 8 9 10 11 12 Nedelja E 8 Ponedeljk Torek Sreda Cetertek Petek Sabota Godoleva, zakonska žena. Vilibald, škof. Elizabeta, kraljica. Anatolia, mučenica. Amalia, devica. 3 Feliks in Fortunat, mučenca. Mohor in Fortunat. mučenca. Jezus joka nad Jeruzalemom. Luk. 19, 41-47. tertek 17. dan ob 10. uri 21 13 U 15 16 17 18 19 Nedelja E 9 Ponedeljk Torek Sreda Cetertek Petek Sabota Anaklet, papež. Bonaventura, škof. Henrik, cesar. Maria devica iz Karmela. Aleš, spoznovavec. Friderik, škof. Vincenci Paulanski. min. zvečer. C Zadn ji krajec v cetertek 24. dan ob 3. uri 52 min. zvečer. © Mlaj v če- Od farizeja in čolnarja. Luk. 18, 9-14. ob 9. uri 58 min. zvečer. Solnce stopi v znamje leva 22. dan t. m. ob 5. uri 52m. zjutraj. Začetek pasjih dni. 20 21 22 23 24 25 26 Nedelja E10 Ponedeljk Torek Sreda Cetertek Petek Sabota Jeronim Emilian , spoznovavec. Prakseda, devica. Maria Majdalena. Apolinar, škof. Kristina, devica mučenica. <£ Jakob veliki, apostelj. Ana, mati Marie device. Od gluhega in mutastega. Mark. 7, 31-37. 27 28 29 30 31 Nedelja Eli Ponedeljk Torek Sreda Cetertek Pantaleon, mučenec. Inocenci, papež. Marta, devica. Abdon in Senen, mučenca. Ignaci Lojolan, spoznovavec. © Dan se krajša v tem mescu od 15 ur 28 min. do 14 ur 16 min. ^sHrosisas' ©wa'yam« August. §>«* 11 1 Petek S. Petra ketine. 2 Sabota Porciunk. 7 bratov makabejskih. Premembe Od usmiljenega Samaritana. Luk. 10, 23-37. na 3 Nedelja E 12 Znajdenje trupla sv. Štefana. nébesu. 4 Ponedeljk Dominik, spoznovavec. 5 Torek Maria snežnica. □ Pervi kra- 6 Sreda Spremenenje Jezusovo. jec v saboto 9. 7 Cetertek Donat, škof mučenec. dan ob 1. uri 13 8 Petek Ciriak, mučenec. min. zjutraj. 9 Sabota Afra, mučenica. O Od deseterih gobovih. Luk. 17, 11-19. boto 16. dan ob 10 Nedelja E13 Lovrenc, mučenec. 6. uri 45 min. 11 Ponedeljk Suzana, mučenica. zjutraj. 12 Torek Klara, devica. <£; Zadnji kra- 13 Sreda Hipolit, mučenec. jec v petek 22. 14 Cetertek , Euzebi, spoznovavec. dan ob 9. uri 56 15 Petek Maric Device nebovzetje. min. zvečer. 16 Sabota Rok, spoznovavec. © Mlaj v sa- Nihče nemore dvemagospodomaslužiti. Mat.6,24-33. boto 30. dan ob 17 Nedelja E14 Liberat, opat. 0 uri 4 min. zve- 18 Ponedeljk Helena, cesarica. čer. 19 Torek Ljudevik, škof. 20 Sreda Bernard, opat. 21 Cetertek Joana Frančiška Fremiot. 22 Petek Filibert, mučenec. Solnce stopi 23 Sabota Filip Benici, spoznovavec. Od mertvega mladenča v Najmu. Luk. 7, 11-16. m. ob 4. uri 22 24 Nedelja E15 Jernej, apostelj. min. zjutraj. 25 Ponedeljk Ljudevik, kralj. Konec pasjih 26 Torek Cefirin, papež. dni. 27 Sreda Jožef Kalasanec, spoznovavec. 28 Četertek Augustin, škof. Dan se krajša 29 Petek Janeza obglavljenje. v tem mescu od 30 Sabota Roza Limanska, devica. © 14 ur 38 min. Od vodeničnega. Luk. 14, 1-11. do 13 ur 14 min. 31 [Nedelja Els| AngeM varh. pr. Raimund. 12 ■*»<§ September. 1 2 3 4 5 6 Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Tilen, opit. Štefan , kralj. Eufemia, devica. Rozalia, devica. Lovrenc Justinian, škof. Donacian, škof. Premcmbe na nebesu. Od nar večje zapovedi. Mat. 22, 34-46. © Pervi krajec v nedeljo 7. dan ob 4. uri 47 min. zvečer. @ Sip v nedeljo 14. dan ob 2. uri 57 min. zvečer. C Zadnji krajec v nedeljo 21. dan ob 6. uri 38 min. zjutraj. © Mlaj v ponedeljk 29. dan ob 4. uri 38 min. zjutraj. 7 8 9 10 11 12 13 Nedelja E 17 Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Regina, devica. © Marie Device rojstvo. Korbinian, škof. Miklavž Tolentin. Prot in Hiacint, mučenca. Gvidon, mežnar. Notburga, devica. Od mertudnega. Mat. 9, 1-8. 14 15 10 17 18 19 20 Nedelja E 18 Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Ime Maric Povik. sv. križa 0 Nikomcd, mučenec. Ljudmila, vojvodnja. ■j K vat n Hildegarda, devica. Jožef Kupertin. f Januari, škof. i Eustahi, mučenec. Od kraljeve ženitnine. Mat. 22, 1-14. Solnce stopi v znamnje tehtnice 22. dan t. m. ob 11. uri 5 min. zvečer. Jesen sc začenja. 21 22 23 24 25 20 27 Nedelja E19 Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Matevž, apostelj. Maurici, mučenec. Tekla, devica mučenica. Gerhard , škof. Rupert, škof. Ciprian in Justina, mučenca. Kozina in Damian , mučenca. Od kraljičevega sina. Jan. 4, 46-58. I)an se krajša v tern mescu od 28 29 30 Nedelja K20| Venceslav, kralj. Ponedeljk Mihael, verhangelj. © Torek | Jeronim, cerkveni učenik. 13 ur 12 min. do 11 ur 58 min. -»<1 OktolKM-.g^ 13 1 2 3 4 Sreda Cetertek Petek Sabota Remigi, škof. Leodegar, škof. Kandid, mučenec. Frančišk Serafinski. Premembe na nébesu. 3 Pervi krajec v torek 7. dan ob 6. uri 28 min. zjutraj. © Sip v ponedeljk 13. dan ob 11. uri 49 m. zvečer. © Zadnji krajec v ponedeljk 20. dan ob 6. uri 56. m. zvečer. © Mlaj v torek 28. dan ob 10. uri 45 m. zvečer. Solnce stopi vznamnje škor-piona 23. dan t. m. ob 2. uri 37 min. zvečer. Dan se krajša v tem mescu od 11 ur 56 min. do 10 ur 0 min. Cuna bo mrak-»lila 13, dan ob 10, uri 12 ra zvečer popolnoma. Od deset tisuč talentov. Mat. 18, 23-35. 5 6 7 8 9 10 11 Nedelja E 21 Ponedeljk Torek Sreda Cetertek Petek Sabota Rožcnkrnnska nedelja. Bruno, spoznovavec. August, mašnik. 3 Brigita, udova. Dionizi, mučenec. Frančišk Borgia, mašnik. Nikazi, škof. Ali se smé cesarju dacija dajati? Mat. 22, 15-21. 12 13 U 15 10 17 18 Nedelja E 22 Ponedeljk Torek Sreda Cetertek Petek Sabota. Maksimilian, škof. Koloman, mučenec. Kalist, papež. Terezia, devica. Gol, opat. Iledviga, udova. Luka, evangeljist. Jezus obudi mertvo deklico. Mat. 9, 18-26*. 19 20 21 22 23 24 25 Nedelja E23 Ponedeljk Torek Sreda Cetertek Petek Sabota Blagoslovijenje cerkveno. Felieian, škof. Uršula, devica mučenica. Kordula, devica, mučenica. Janez Kapistran, menih. Rafael, verhangelj. Krizant in Daria, mučenca. Od gobovega in stotnika. Mat. 8, 1-13. 20 27 28 29 30 31 Nedelja E 24 Ponedeljk Torek Sreda Cetertek Petek Evarist, papež. Frumenci, škof. Simon in Judež, aposteljna. © Narcis, škof. Klaudi, mučenec. Volbenk, škof. 14 *x§ November. §>» i Sabota Vsi svetniki. Premembe na nebcsii. 3 Pervi krajec v sredo 5. dan ob 6‘. uri 13 min. zvečer. ® Sip v sredo 12. dan ob 9. uri 46 min. zjutraj. C Zadnji krajec v sredo 19. dan ob 11. uri 24 min. zvečer. © Mlaj v cetertek 27. dan ob 4. uri 51 min. zvečer. Solnce stopi vznamnje strelca 21. dan t. m. ob 5. uri 22 min. zvečer. Dan se krajša v tem mescu od 9 ur 57 min. do 8 ur 46 min. Od viharja na morji. Mat. 8, 23-27. 3 3 4 5 G 7 8 Nedelja E25 Ponedeljk Torek Sreda Cetertek Petek Sabota Zahyalna nedelja, Just, muč. Spomin vernih duš. Hubert, škof. Karl Boromej, škof. Caharija, višji duhoven. 3 Lenart, škof. Engelbert, škof mučenec. Bogomir, škof. Od dobrega semena in ljulike. Mat. 13, 24-30. 9 10 11 13 13 14 15 Nedelja E 36 Ponedeljk Torek Sreda Cetertek Petek Sabota Teodor , mučenec. Andrej Aveljinski, spoznovavec. Martin, škof. Martin, papež. Brikci, škof. Homobon, tergovec. Leopold, vojvoda. Od gorčičnega zerna. Nat. 13, 31-35. 16 17 18 19 30 31 33 Nedelja E 37 Ponedeljk Torek Sreda Cetertek Petek Sabota Otmar, opat. Gregor, čudodelnik in škof. Roman in Barul, mučenca. Elizabeta, kraljičina. Feliks Valojski, spoznovavec. Marie Device darovanje. Cecilia, devica mučenica. Od gnjusobe razdjanja. Mat. 34, 15-35. 33 34 35 36 37 38 39 Nedelja E 38 Ponedeljk Torek Sreda Cetertek Petek Sabota Klemen, papež. Krizogon, škof. Katarina, devica mučenica. Viktorin, škof. Virgili, škof. © Papinian, škof. Saturnin, mučenec. Od sodnega dne. Luk. 31, 35-33. 301 Nedelja E|l. Idvent Andrej, apostel.j. ^STOHSIB' aütëNOTSfôSS' December. 15 1 2 3 4 5 6 Ponedeljk Torek Sreda Cetertek Petek Sabota Eloj, škof. Hromae, škof. Frančišek Saverian. Barbara, devica mučenica. Peter Krizolog. 3 Miklavž, škof. Preinembe na nébesu. 3 Pervi krajec v petek 5. dan ob 4. uri 17 min. zjutraj. @ Šip v cetertek 11. dan ob 9. uri3 min. zvečer. C Sadnji krajec v petek 19. dan ob 7. uri 34 min. zjutraj. © Mlaj v saboto 27. dan Qb 9. uri 35 min. zjutraj. Janez Kerstnik v ječi. Mat. 11, 2-10. 7 8 9 10 11 12 13 Nedelj« E Ponedeljk Torek Sreda Cetertek Petek Sabota 2 Advent Ambrož, škof. Čislo spočetje Maric Dev. Leokadia, devica, f Melhiad, papež. Damaz, papež. @ Maksenci, mučenec. j Lucia, devica mučenica. Pričevanje Janeza Kerstnika. Jan. 1, 19-28. 14 15 16 17 18 19 20 Nedelja E Ponedeljk Torek Sreda Cetertek Petek Sabota 3 Advent Spiridion, škof. Irenej, škof. Euzebi, škof. f Kvatri Lacar, škof. Auksenci, škof. -j- Paulil, mučenec. -j- Amon, mučenec. V 15. letu cesarenja Tiberija. Luk. 3, 1-6. Solnce stopi v znamnje divjega kozla 21. dan t. m. ob 3. uri 22 min. zjutraj. Zima sc začenja, Dan se krajša v tem mescu od 8 ur 44 min. do 8 ur 32 min. 21 22 23 24 25 26 27 Nedelja K Ponedeljk Torek Sreda Cetertek Petek Sabota 4. Advent Tomaž, apostelj. Demetri, mučenec. Servul, berač. Adam in Eva. Bozec al* rojstvo Jezusovo. Stefan pervi mučenec. Janez. evangelist. © Simon in Ana v tempeljnu. Luk. 2 , 33 - 40. 28 29 30 31 Nedelja E Ponedeljk Torek Sreda Nedolžni otroci. David, kralj. Nicclor, mučenec. Silvester, papež. Nekaj od naj daljšega dneva v raznih krajih naše zemlje Čitateljem „Koledarčka“ je znano, da dolgost dneva je raz-i lična v raznih krajih naše zemlje; vendar se bode marsikteremu smešno zdelo slišati, da v nekterih krajih naj daljši dan 6 mescov, nasproti pa tudi tam naj d al j ša noč 3 mesce terpi. Ako ravno se to na las spri-čatineda, ker od 67. stopnje (grada) proti tečaj ama naprej, se nič go-| tovega ne ve, se vendar to po natanjčnem računu dokazati zamore. Ako pogledamo na zemljovid ali zemljokroglo, bomo vidili, da so1 učeni našo zemljo od severnega do južnega tečaja v 180 stopin razdelili ini od ravnika (ekvatorja), to je, srede krogle, do vsacega tečaja 90 stopinj (stopnja ali grad po 15 geografiških milj ali 60 minut) štejejo, in ti so zaznamovani s krogi, soravniki (Paralellkreise), ki okoli zemlje gredo ; bli—! žji ko so tečajama, manjši so krogi. Krog, ki je proti severnem tečaju 23 gradov od ravnika oddaljen, se imenuje povratnik raka, in drugi proti južnem tečaju ravno toliko od ravnika oddaljen, povratnik divjega kozla. Ker se pa naša zemlja med vsakdanjim vertenjem okoli svoje osi tudi še v nekem podolgastem kolobaru (ekliptiki) vedno naprej in okoli solnca premikuje, tedaj mislimo , da se solnce tudi za 46 gradov! tje in sem premikuje, kar pa za gotovo še dognano ni. — Zato pravijo učeni, kadar solnce 21. marca v ravniku stoji, stasinoč in dan enako dolga, in pri nas se spomlad začne. Kader 21. junija njižje do povratnika raka pride, se leto pri nas začne inje naj daljši dan; zdaj se pa solnce zopet proti ravniku poverne in ko do njega pride, sta zopet dan in noč enaka, to je 21. septembra, in pri nas se j e s e n začne ; zdaj se pa solnce proti jugu oberne, in ko višje do povratnika divjega kozla pride (21. decembra), je pri nas začetek zime, in na j kraj š i dan. Potem se solnce zopet k ravniku poverne, in tako se godi leto za letom. Kraji blizo ravnika imajo malo razločka med dolgostjo dneva in noči, komaj eno uro. Al bolj ko so kraji proti tečajoma, daljši so poleti dnevi, nasprot pa tudi pozimi daljše noči. Sledeča tablica to bolj razjasnuje, ki naj daljši dan pod raznimi soravniki kaže. Od ravnika Dan Od ravnika Dan Od ravnika , Dan Od ravnika Nai daljši oddaljen ur. m. oddaljen ur. m. oddaljen ur. ra. oddaljen dan 0 gr. — m. 12 — 49 gr. 2 m. 16 — 6.3 gr. 23 ra. 20 — 66 gr. 32 m. 24 ur 12 30 52 „ - „ 16 30 64 „ 11 „ 20 30 67 „ 23 „ 1 mesec 16„ 44 „ 13 — 54 „ 31 „ 171 — 64 „ 50 „ 21 — 69 „ 51 „ 2 mesca 24„ 12 „ 13 30 56 „ 38 „ 17 30 65 „ 22 „ 21 30 73 „ 40 „ 3 mesce 30 „ 48 „ 14 58 „ 27 „ 18 — 65 „ 48 „ 22 — 78 „ 11 „ i « 36 „ 31 „ 14:30 60 „ - „ 18 30 66 „ 8 „22 30 84 „ 5 „ 5 „ 41 n 24,, 15 — 61 „ 19 „ 19:- 66 „ 21 „ 23 — 90 „ - „ « n 45 „ 31 „ 15 30 62 „ 26 „ 19 30 66 „ 29 „ 23 30 Valentin Stanig. *) pervi versti domorodcev naših se odlikuje ime Valentina S tani ga. Spodobi se tedaj, da „Koledarček“ zahvalen spomin prinese rajnemu v podobi, ki jo je izrisal slavni monakovški slikar Gail leta 1846 v Gorici, in pa v kratkem popisu blagega življenja njegovega. Posneli smo po večem čertiee tega popisa iz mičnega življenj opisa, ki so ga zložili svilii knez in škof lavantinski Slomšek v „Drobtinicah“ leta 1848, in dostavili le kako malenkost tam pa tam, pridjali pa tudi Poslednjo pesmico Stanigovo, še nikjer natisnjeno. Valentin Stanig seje rodil 12. svečana 1774 v Bodreži na Goriškem. Ubozega kmetiča sin je v Gorici začel perve šole, vajen od mladega terdo živeti, pa tudi lahko poterpeti vse težave siro-maškega šolarčka. Bil je fantič željen naukov, kakor jelen hladnega ^studenca. Se nemške besede bolj prijeti naš Stanig v Celovec gré trčijo nemško šolo opravit; in ravno v tej šoli sta si rajni Allacci in Stanig tovarša bila. Prigodilo se je, da so se šolci zunaj Celovca Kopali. Naš Valentin ni plavati znal; pregloboko si upa; voda ga izpod-nese in revež potone. Hitro skoči berzen tovarš, Blaže Potočnik, za njim J'1 ga srečno iz globočine smorti reši; — še v svoji visoki starosti čez več kot 46 let je rajni Stanig hvaležno pomnil svojega dobrotnika, ki *3 Po nekdaj navadni pisavi se je Stanič pisal Stanig. Ker ne pre-minjamo radi pisave lastnih imen, pišemo tedaj Stanig mesto Stanič. mu je bil življenje ohranil ter si več let prizadeval, ali njega ali pa kterega njegovih naslednikov krog Celovca pozvediti; pa ni bilo najti pravega sledu. Kar je unemu v zahvalen dar odločil, je potem ubogim dal in dopolnil hvaležnosti svoje sveto dolžnost. Višje šole je naš Stanigv Solnem Gradcu (Salcburgu) dogotovil, in verlo mesto med veličastnimi gorami mu je bilo vse žive dni v lepem spominu. Zdrava sapa in bistra voda ste pol kruha, in taka se le v gorah vživa. Rad je toraj mladi Stanig po hribih hodil in plezal na nar višje goličave, na kterih se Bog v svojem stvarjenji toliko veličastno razodeva. Na meji tiroljski, koroški in saleburški nar višji snežnik v nebo moli, Veliki Zvonik (Grossglockner) po imenu. Večni led in srež ga pokrivata, in redek je, ki bi mu na glavo stopil. Eden pervih je bil Stanig, ki je prilezel na tega velikana vsih hribov. In ko najde suho smreko verh hriba zasajeno, je verh njeni doplezal, da je reči za-mogel: „Jez sem bil naj višje med predniki na Snežniku“. Kakor v mladih letih je tudi ostarljiv mož vse nar višje hribe pó Belci, Bevci, Furlani!, po Koroškem in Krajnskem prehodil. Obiskal je starega Triglava sivo glavo, ki se po vseh krajnskih gorah ponosno ozira; ni mu bil predeleč, ne previsok Klepsafon, ki v Ivarnii med Tolmeco in Piavo vnebo sterni; obiskal je v večnem snegu belega Pre-strelnika, ki ima pod verhorn veliko luknjo, kakor bi ga bil kdo prestrelil, da jo podnevi od deleč lahko vidiš. Na veličastnem hribu, ki sc mu Babji zob (Mangart) pravi in blizo sv. Višarjev na Koroškem stoji, je večkrat počival. Ni je krog in krog imenitne gore, ktere višavo bi ne bil Stanig s svojim zrakomerom premeril. Po pravici so ga imeli za pervaka vseh tadanjih gorjanskih pešcev. Leta 1802 na sv. treh kraljev dan je bil Stanig mašnik posvečen in postavljen v vinograd Gospodov. Služil je pervie v Bajnžici šest let in pol, prebivajo pod slamnato streho; pa v ponižnosti svojega ubožtva je bil blagi gospod bogat dobrih del. Prestavili so ga v Ročinje farnega namestnika, kjer je celih 10 let in pol 2000 duš v svoji skerbi imel, in bil svoji cedi ne toliko gospod kakor oče. Ljuba mladina je lila jedro njegovega serca; jo podučiti potreb-nih stvari — jo varovati zapeljivosti, bila je mu naj večja skerb. Ker v Ročinji šole ni bilo, se je sam loti in otroke brati uči. In ker so bili tistikrat slovenske bukve še celò redke , in po dve in po tri fare ne katekizma ne evangelja ne molitevskih bukev poznale niso, in tudi razun Ljubljane v druzih mestih slovenskih knjig za gotov dnar ni bilo kupiti, piše Stanig rajnemu gospodu J ož c fu B alantu, ki je tistikrat učitelj bogoslovja v Ljubljani bil, naj mu, kolikor premore, bukvic za šolarje pošlje, kar je Balant tudi rad storil. In tako sta se blaga moža soznanila in sprijaznila ter prijatla toliko dobrega storila. Čedne bukve so mladih ljudi nar zvestejše znanke, lepe pesmi pa nar veselejše dobrovoljke, za ktere naj vsak dober pastir svojim mladim ovčicam skerbi, kakor je Stanig svojim skerbel. Poslovenil je veliko čednih pesem za cerkev, šolo in dom, ter jih na svetlo dal pod naslovom „Pesmi za kmete in mlade ljudi.“ V Gorici 1822. Leta 1826 je prišel „P ris t avik n e k t e rili cerkvenih in drugih p c s e m“, leta 1838 pa „Drugi pristavik starih in novih cer-kvenihin druzih pesem“ na svetlo. Čeravno se te pesmi ne odlikujejo ne po visokem pevškem duhu ne po zlikani besedi, vendar povsod mila blagoserčnost diha iz njih. Hude vojske so bile veliko let, in tudi ročinsko faro so zloterle; naš Stanig je bil svojim faranom dober svetovavec, pomočnik in vodnik, ne le v duhovskih, temuč tudi v posvetnih potrebah. Huda bolezen koz ali osepnic je veliko otrok pomorila, jih veliko oslepila, kraljevih naredila in jim obličje raztergala- Ravno se je tiste leta razvedilo, kako se otrokom koze stavijo in oni hude bolezni obdarujejo. Hitro je rajni Stanig te dobrote se poprijel inje sam pervi otrokom v svojem kraji koze staviti jel in sicer s ternom, ker druzega Pripravnega nožička imel ni. Vsako žlahno sadunosno drevo je domač zaklad, in kdor drevje sadi, za svojo hišo dnarje na obresti polaga. To je rajni Stanig do-ho spoznal, in svoje farane drevje saditi in žlahniti učil, pa tudi sam je rad segel za matiko, vinjck in žago , ako je le utegnil. — Lepo in dobro je res, ljudi koristnega dela učiti, paše boljše seje dela z lastnimi rokami lotiti in v djanji pokazati, kar se z besedo pove. Besede le mičejo, izgledi pa vlečejo z vso močjo. Učitelji v besedi in v djanji so nar veči dobrotniki svoje dežele, kakor naš pokojni »Stanig, ki se je vsake stvari sam prijel, naj je še tako težka bila. O franeoz-ki vojski so most čez veliko Sočo poderi!, in ljudje so se s težavo in nevarnostjo prek velike vode vozili. Ni ga bilo, ki bi se bil lotil most zopet postaviti. Seréni kaplan Stanig se tega dela loti, sosede k temu pripravi, ter jim svetuje in pomaga most postaviti. Veliko let je vojska terpela, ter jezero in jezero ljudi pobrala. Minula je vojska pa nastopila je lakota od leta 1814 do 1817. Žitno polje je moča jemala, vinske gorice pa zima in mraz (slana) , da niso rodile. Strašno so ljudje gladovali in gladil umirali. Tudi Stanig je živo očutil, kako boli glad, ki je po njegovi fari gospodaril. V ti sili se do rajnega svitlega cesarja Franca I. oberne, popiše lakote neizrečeno silo in svojo ponižno prošnjo do njih Veličastva pošlje. V pismu je bilo po nemško pisano : „Uns drückt Noth, Sonst o Gott! — Frane! gib Brot: Schneller Tod“, ali po slovensko : „Huda nas sila tre, Sicer o večni Bog! Kruha nam daj, France! Umcrjemo v ti nadlog’“. Franc so dali kruha in preskerbeli življenja ljudem; pa tudi skerbnega pastirja niso pozabili, in ga dve leti potem v višjo službo povzdignili. Ko so prečastiti škof Jožef Balant goriško škofijo nastopili, so tudi svojega starega znanca, pridnega Valentina Staniga, iz Ročinja v Gorico poklicali in cesar v letu 1819 ga korarja stolne cerkve postavili. Moder mož tudi na višjem stolu ves ponižen ostane; čast in imenitnost stand ga ne poliujšate, temuč le zmodrite, da se padca toliko bolj varuje, za kolikor višje stoji. Tudi našega Staniga zlata vervica in pa zlati križ na persili nista napihnila; ostal je mož po domače, priden in prijazen vsem, pripravljen vsakemu sloga biti, kar je le mogel. Gorica ni ne bukvišča ne pravega bukvoproda imela ; duhovnikom ni bilo ne potrebnih bukev ne bogoslovnih letnikov kupovati nikjer. Naš Sta-nig se tega posla loti, in večidel duhovnikom potrebnih knjig oskerbu-jc, kolikor je kdo želel. Ni bilo bukvoproda v bližnjih in daljnih mestih, da bi mu ne bil vsako leto tudi po 100 goldinarjev skupiti dal. Leta 1828 so St a n i ga povzdignili ljudskih goričkih šol višjega ogleda, in od te dobe je bil pravi duhovni oče šol in oskerbnik šolarjev. Dal je natisniti šolarjem pesmi, katekizem, molitvice; in karkoli je kdo šolarjev potreboval, dobil je pri Stanigli, ki je iz ljubeznive skerbi šolskih bukvic prodajo prevzel, sam pisal pa tudi sam vezal šolske knjige. Pa tudi svojih starih ovčic na kmetih ni blagi domoljub pozabil in mladini lepih bukvic pošiljal, ki so ji dopadle. Tako je dekletom pošiljal bukvice keršanskega devištva jim pisaje: „Le berite jih, in ko jih bote z branjem pomazale in raztergale, hočem vam drugih poslati“. Imel je Stanig rad po več šolcov prisvoji mizi. Priganjal jih je celo leto naj se pridno učijo in pošteno se vedejo, ter jim obetal ob šolskih praznikih narediti dobre volje na cente. Kar je obljubil, je tudi zvesto spolnoval, in taka obljuba pri mladenčih pomaga. Spisal je lepo pesem za šolce, vesele na vakancah, zapregel ličen voz s plahto pokrit in se s svojimi mladimi tovarši po Laškem in po drugih krajih za kratek čas z njimi popcvaje peljal. Stanig, dobrega usmiljenega serca, je z ubogimi m uta s timi gluhci veliko usmiljenje imel. Rad bi jim bil potrebnega nauka poskerbel, ker je vidil, da je veliko tacili gluhih mutcov prebrisane glave, pa ni vedil kako? Bere, da so se v imenitnih mestih in tudi v Gradcu šole za mutce začele, in sklene, naj velja kar rado, tudi v G or ici začeti tako šolo. Prijatli so mu lepo pomagali in premili goriški višji škof in knez Franc K sa v er Lušinso Stanigli k dobremu delu dobrot- Ijivo roko podali in steber šole za gluhe mutce postali, ki se je leta 1842 začela. Primorci goriški, mestjani in deželam, so dobro napravo z milodari podpirali in vsako leto se je po 12 in še več ubogih otrok učilo brati in pisati po samih znamnjih , ki se jim kažejo. Svitli cesar so dovolili, naj se ta naprava za terdno ustanovi, in ji vpripomoč 2150 fl. srebra na leto dali. Tako izraste iz male peškice veliko žlahno drevo! Blagor možu, ki je rodovito peškico vsadil in skerbno zalival, kakor naš Stanig šolo za mutce ! „Pravičnemu se usmili tudi življenje njegove živine — serce hudobnega pa je neusmiljeno“. Tudi rajnemu Stanigu se je uboga živina smilila, ker je vidil, kako hudobno se mnogokrat ž njo ravna. In ko se je ravno lepa družba miloserčnosti do žival po Nemškem začela, se je hitro tudi Stanigu sveta želja unela, ubogi živini pomagati in tudi v naših krajih enako družtvo osnovati. Priporočal se je vsem stranskim škofijam, prosil gospode daljne in bližnje, in prošnja njegova ni bila zastonj. Tudi v naših krajih je našel prijatlov, ki so mu v dnar-jih pomagali, da so se otrokom čedne bukvice dajale, v kterih se bere. kako se živinodercom prej ali slej huda godi. Naprosil je gosposke, da naj po cesarskih postavah strahujejo neusmileže, ki živino brez potrebe terpinčijo; postavil je varile, ki naj gerdune sami v strah jemljejo, in če to ne pomaga, naj jih gosposki zatožijo. Karkoli je bilo lepega in hasnovitcga za božjo čast ali za pod-učenje ljudstva — za vse si je Stanig z vnetim sercom prizadeval. Podpiral je bratovšino sv. Leopolda, ki je na pomoč misijonom v Ameriki; iskreno je priporočal „Novice“ rojakom svojim, ter pridno za nje pisal, kolikor je mogel. Ni bilo vrednih bukvic na svetlo, da bi jih ne bil verli rodoljub po sto in sto med svoje rojake razširil. Tudi „Drobtinicam“ je bil dober prijatel. Je prišel kak naravoslovec v Gorico, radovoljcn prijatel in umen tovarš mu je bil naš Stanig, ki je vedil vsak hrib po imenu in posebni lastnosti razločiti, ter povsod povedati, kar je bilo zanimivega. Vajen hoje pozimi kakor poleti , je šel skorej vsako leto na Va- lentinovo čez Sočo na stermo kamnito goro h poderti cerkvi sv. Valentina svoj god obhajat in z višave po svetu pogledat, premišljevat lepo stvarjenje, pa tudi minljivost vseh posvetnih reči. Po višavah je čisteja sapa in svetejše so misli človeka; zdi se nam, da smo bližej nebes! V letu 1844 je svoje ljubljence mutaste šolarje na sveto Goro dve dobre uri nad Gorico peljal na božjo pot. „Željno sem gledal z goriške sv. Gore proti severju po visokih snežnikih — tako piše ljubeznjivi starček sam — na kterih sem pred več leti bil ; nisem se mogel nagledati veličastnega Jelovnika in Hladnika. Tudi na prijaznem Kalu sem večkrat bil. Posebno meje pa oveselil hribov siv očak, naš Triglav, kterega sem na svetega Matevža dan leta 1808 ohhodil in pervi z zrakomerom premeril“. — Ta ogled je bil pa tudi za slovo od vsili bližnjih in daljnih hribov, ki jih je S tani g svoje dni obiskaval. Teža let ga je hotla uklanjati, pa še težje so mu hodile opravila, ki jih je imel pridni starček, kteri je pogostoma od jutra do večcca pisaril ali pa šole in druge naprave obiskoval. Rajni Stanig je imel od mladih dni kervave oči — očitno znam-nje preserčne ljubezni do svojega bližnjega. Gorela je namreč njega dni kmečka hiša, in ker se ni nikdar nobene nevarnosti ustrašil, kadar je bilo komu pomagati, je pri tem ognji revo dobil, ktero je vse svoje žive dni voljno nosil. Ljudje so ga potem nar lože imenovali rekoč: „Kanonik z rudečimi očmi“. — Ravno je mislil blagi gospod višjo službo ljudskih šol oddati, ker mu jev73. letu starosti že pretežka hodila, in si je namenil svoje posljednje dni med svojimi nar ljubšimi šolarji — mutastimi gluhaki — preživeti terza njih pravo podučenje skerbeti, — kar je previdnost božja drugače sklenila. Prevzdignil se je starček pri nekem delu in jel je kerv pljuvati. Le malo dni je bolan ležal, pri zdravi pameti do posljednega diha. Na zadnjo uro je še vstal in šel sam molitvinih bukvic iskat, iz kterih je si dal molitve za umerjoče brati. Molil je, in med molitvijo se za žilo na roki prime, šteje vdarke ter čuti, da ura življenja doteka. „Ravno zdaj umerem“! — je djal, globoko izdihnil — in po njem je bilo. Umerl je 29. aprila 1847. Na sv. Filipa so ga pokopali. Vajen ubožno živeti, in bolj za druge, kakor sam za se skerbeti, tudi po sinerti ubogih ni pozabil. Osnoval je za vedne čase štipendijo za uboge dijake, ki vsako leto 50 O. znaša. Tudi šoli za mutce je lepo sporočilo podaril iz svojega premoženja. — Domovina naša je zapisala S tani g a v vcrsto tistih mož, kterih spomin bode živel od veka do veka! Dostavljamo h koncu tega popisa še pesmico, ki nam jo je rajnki 27. julija 1843 za „Novice“ poslal, ko je pervi sostavek Vertovcov v Novicah „Hvalo vinske terte“ bral. Ko nam je starček pesmico poslal to , ktera je bila njegova poslednja, je živo veselje nad tem razodel, da so „Novice“ takrat pesmi njegove v misel vzele, rekoč: „Vaš preprijazni spomin meje mojstra-skaza v pesništvu tako nadušil, da sem se še enkrat spravil na Pegaza; sprejmite to drobtinico blagovoljno, pa ne sodite jo prcojstro, zakaj pojem le, kakor mi serce veli; ušesa so mi edino merilo, in slovnica mi ni zmiraj v glavi, kakor bi mi mogla biti“. Naj sprejmejo tedaj častiti bravci to pesmico v blagomil spominek domoljubnega starčka; ona je tudi iz slovstveno-zgodovinskega obzira zato zanimiva, ker je poslednja njegova bila, rojena iz pervega spisa, ki je v natisu od nepozabljivega Vcrtovca prišel na beli dan. Hvala vinske terte. Slišal sim, tertica, undan hvaliti Tvojo dobrotljivo žlahno lastnost; Pesem tud jest ti želim pokloniti, Močno pa vstavlja me siva starost. Dvajsetkrat tri ino zraven deset Štejem življenja preteklega let. Stvarnik je tebi šibkost scer odmenil, Dal ti pak čednost, ki vredna večje, Jest tud šibak—sim pa vender le sklenil, Kakor premorem povzdigniti te. Bom scer le vstarane strune glasil, Morde pa močniga pevca zbudil. Nimaš ko Evino drevo lepote, Ktero že pervi je človek častil ! Pojem pa tvojiga grojzdja dobrote, Sladko je Noe že vinčice pil. In že Melhizedeh zidal oltar, Kruha in vina prinesel je v dar. Kakor nar žlaliniši sad so kazali Mozesu daleč poslani možje: „Grozdje, lej! tako je tam, somu djali, Kjer nam dežela obljubljena je!“ Tak se clo zemlja v pušavi časti, Ki te, precenjena terta! rodi. Vino — prav’ pismo — serce st’ri veselo, Šibki in trudni se z vinam krepča, Kak bi brez vina veselo se pelo? Tudi bolniku se kapljica da. Pavel že zdavnaj je Tita učil, Sladko brez skerbi naj vinee bi pil. Tebe lepo so že nekdaj hvalili, Revno če tudi le dreviee si, Vino so sveti možaki že pili, Vino vsakteriga serce zbudi. Nimaš lepote , ponižno živiš , S sadam pa svojim dost dobriga st’riš. Pozno začenjaš bersti poganjati, S perjem pokrivaš svoj ljubljeni sad5 Nočeš se v cvetni lepoti kazati, Nočeš ko drugi v nji hvale iskati ! Ti si, kot v pismu besede reko: „Vsakdo po sadji spoznaval se bo“. S perstenci zvesto se germa oklanjaš, Ki v podporo je tebi bil zbran, Težka se grozdja na njega oslanjaš, Dok ne približa se terganja dan. Tačas se grozdje na sonci zori, In kar je le živiga, se veseli. Terta s sladkostjo si svet veselila, Vdaj se pokoju, ker jesen je tle, Šibkim in starim in trudnim si bila Moč in tolažba in pa veselje. Kdor je tek spolnil dobrotljiv ko ti, Zime pokoja naj se veseli! Mirno počivaj, dobrotljiva mati, V zimi, ki stvarnik u pokoj je dal, De boš zamogla tud h letu nam dati Dobriga vinca obilni bokal. Ako jest starček v tem času zaspim , Tebe še v smerti hvaležen častim. Juri Japei. *) jjj^Ja Krajnskem je pod visocimi gorami majlino pa prijazno mesto Kamnik, okolj pet ur hoda od Ljubljane, slavna zibel mnogo imenitnih mož, med ktcrimi se je tudi Juri Japei 11. aprila leta 1714 rodil. V Kamniku je samostan Frančiškanov, kteri so se od nekdaj pridno s šolami pečali in ubogim mladenčkom poverh nauka še živež zastonj dajali. Verjetno je, da tudi rajni Japei je početni nauk v svojem rojstnem mestu dobil. V višje šole se je pa nadepolni Japei v Ljubljana podal , kjer so tisti čas očetje Jezuiti učili. V šolah njih se je Japei učil modroslovja in bogoslovja, izučil se je mnogoterih jezikov starodavnih in sedanjih europejskih narodov; znal je jezik nemški, laški in francozki, pa tudi slovenskega svojega maternega jezika zaboravil ni. Izuril se je pod vodstvom Jezuitov v njih semenišču za duhovski stan, in dosegel je čast dohtarja sv. pisma. Kakor mila vijolica, ki na skrivnem cvete, je Japei od svojih mladih dni duhovsko službo zvesto opravljal, in bil žlahtnemu kamnu podoben, ki se na skrivnem sveti. Služil je iz perva v Terstu 12 let zas kaplana; izvolili so ga potem ljubljanski škof zavolj učenosti in žlahnu— sti serca dvornega kaplana in svojega tajnika. Združena moč veliko premore, in majhne stvari v braterni slogi velike izrastcjo. Tako je tudi v Ljubljani sloviti pisatelj našega slovstva, *) Svetli knez in škof lavantinski Slomšek so nam prijazno podarili podobo Japelnovo. Naj tudi iz življenjopisa, ki so ga spisali, dovolijo posneti čertice v „Koledarček“. oče Marka Pohlin, malo družtvo učenih mož osnoval, da bi zapuščeno slovenščino obdelovala. Mnogo bistrih glav se je bilo združilo v to lepo delo, in vesela spomlad je po njih slovenščini zasijala. Poslovenili so mnogotere koristne bukve, ktere še sedaj, če ravno po redkem, se po Slovenskem nahajamo: na priliko „Opravk človeka“ v Ljubljani 1781. Janeza Nep. Ćupika „Pridige“ na Dunaju 1785 ; „Kmetam za potrebo in pomoč,“ na Dunaji in več drugih. Tudi pesme slovenske so takrat kovati skušali, in med njimi jo je rajni Baiami Vodnik vpervič po slovensko zagodil. Teh delavnih družbanov mlade slovenščine bil je naj prid-nejih soudov jeden naš rajni Juri Japel. Bilo je pa v tistih časih Slovencom sv. pisma poslovenjenega močno potreba, posebno duhovnim pastirjem, kteri so še celò slabo slovenili in kruh besede božje vernim sploh slabo lomili. Imeli so tam pa tam sveto pismo znanega Jurja Dalmatina; al v njem je bila med pšenico luljka luterske vere vsejana, in tako skrivno čitanje božje besede preprostim Slovencom za toliko nevarneje, za kolikor vikše so bile želje sveto pismo brati. Japelna bistra glava to potrebo jasno vidi, in njega serce sklene se berhkega, pa tudi težavnega dela lotiti: posloveniti namreč sveto pismo stare in nove zaveze, da bi Slovencom ne bilo potreba po prepovedanem sadu segati. Da bi pa ne opešal v težavnem delu, si je modri Japel dobrega tovarša poiskal — slavnega Blaža Kumardaja, tudi iskrenega Slovenca iz Bleda na Gorenskem doma. Ta dva moža sta si v roke segla in sklenila sveto pismo Slovencom v domačem jeziku podati. Kar sta sklenila, sta tudi srečno dopolnila. Naj bi se pa beseda božja prav poslovenila, po razumu svete ka-iolške vere vbrana, in vsake pomote ovarovala, je bilo šest presodi-telov odbranih in naprošenih, kteri so se po štiripot v tednu snidovali v presojo poslovenjenega svetega pisma. Po velikem trudu teh mož je prišel leta 1784 v Ljubljani I. del sv. pisma novega zakona na svetlo. V ravno tistem letu je bil IL del nove zaveze natisnjen. Japel ni bil le priden pisatelj, temuč tudi učenik in skerben dušni pastiV. Pri sv. Petru v ljubljanskem predmestji je bil duhovske zaloge Silingove oskerbnik in vodja duhovstva. V tem času so ga škof med svoje svetovavce vverstili. Od leta 1793 do jeseni 1795 je bil fajmošter in teliant pri sv. Kancijanu na Ješči blizo černuškega mosta. Iz Ješče se je preselil za telianta v Naklo, eno uro nad Ivrajnom. Povsodi je skerbno pastirii ter bil dober dušni oče svojim duhovskim otrokom. Njegove pridige so bile prav po domače zložene. Ako ravno je bil Japel visoko učen mož. se je vender znal v svojih podukih tako ponižati, da ga je vsako dete lahko razumelo. Vekša pa ko je pravičnega moža vrednost, vekša je tudi njegova ponižuost, ako je mož po volji božji. Tak je bil rajni Japel. Koristne njegove bukve, osebne zasluge in izverslne dušne lastnosti so bile tudi svitlemu cesarju znane, in zlata svetinja mu je bila poslana. Poklican v Ljubljano častito znamenje prejet, se je pešec podal na pot — kakor sem slišal pripovedati. Po cesti se za njim pripelja gospod, kteri se je ravno na to slovcnost v mesto nameril. Vgledaje ponižnega Japclna pešca ga prijazno povabi, naj se ž njim pelja na častito obliajo, ktera je njemu veljala. Blažen mož, kteri več velja pred Bogom in pri pravičnih ljudih, kakor se sam obrajta! Le on lahko zadovoljno in veselo živi, kajti več prejme kakor po svojih mislih zasluži in želi. Kakor skerbno je Japel v cerkvi učil, tako neprenehoma si je doma glavo lomil, in obljubim, da mnogo noč je prebudil, daje toliko učenih, obširnih bukev spisal. V tem času je sveto pismo starega zakona dogotovil, in v Ljubljani od leta 1791 do 1802 na svetlo dal. Pri poslovenovanji stare zaveze je imel nekoliko pomočnikov, zakaj toliko delo moč enega moža preseže. Njegovi sodelavci in naše hvale vredni možje so bili verh Kumerdaja Blaža iz Bleda, vodja ljubljanskih šol in potlejnega c. kr. ogleda ljudskih šol v celskem krogu na Stajarskem, tudi Jožef Rihar, fajmošter pri sv. Petru v Komendi, Jožef Sbrinar Ljubljančan, fajmošter pri materi božji pred mostom v Ljubljani, Modest iSraj, fajmošter pri sv. Jakobu na Savi, Anton Travn iz Doba, dohtar sv. pisma in fajmošter na Ješči, in Matevž Wolf na Boliinski Beli. Pa vsem ovini marljivim sodelavcom je bil Japel oko in pero, kteri se je naj več trudil, in verh svetega pisma še več potrebnih in koristnih bukev Slovencom podal, kterih naj imenitneje so: „Veliki katekizem v pra-šanjih in odgovorih“. V Ljubljani natisnjen 1779 , v drugič 1787, v tretjič 1793, v četertič 1809. Kako močno je ljudem s tem katekizmom vstregel, pričajo njega mnogi natisi. Na dalej je spisal : „Zbrane molitve“, v Ljubljani natisnjene 1786, ki se blezo redko med ljudmi nahajajo. „Listi in evangelji“, v Ljubljani 1787; v drugič 1893; v tretjič 1806 natisnjeni. „Cerkvene pesmi, litanije in molitve“, natisnjene v Ljubljani 1788. „Pridige za vse nedelje“ I. in II. del v Ljubljani 1794. Vse te pridige je iz tujih jezikov prestavil, posebno iz laškega, ki ga je popolnoma umel. — poslednje njegovo znano delo bilo je iz latinskega (Piscatores hominum]) poslovenjena pesem: „Ribiči ljudi“, ktero je v duhovšnici zgoto-vil in pri Janezu Leonu 1803 v Celovcu natisniti dal. Nahaja se v knjigah rajnega Japelna in njegovih tovaršev marsikaj v besedi, kar bi lahko boljše bilo. Saj se med čistim zernjem vselej kaka smet najde, in pisatela ni, kteri bi svojih posebnost ne imel. *) *]) Razun Japelnovih spisov, ki so v natisu beli dan zagledali, jih je še nekoliko v rokopisu ostalo. Tukajšna licealna knižnica shranuj e : obširno nemško slovensko slovnico v celih 388 polah pod naslovom: „Slavische Sprachlehre, das ist, vollständiger Grammatikalunterricht von der kraincrischen und kindischen Sprache, nie sie in Krain, in dem österreichischen Litorale, in der Grafschaft Görz, in Steiermark und Kärnthen gesprochen wird, oder vielmehr gesprochen werden sollte, dann wie sie von den Kroaten, Dalmatiern, Slavoniern, Böhmen, Pohlen und Russen leicht verstanden werden kann. Verfasst von Georg Japel, Dominherrn und Schuloberaufseher des Gurker Bisstums. Klagenfurt den 3. Jänner 1807 ;“ — potem „Ar e t i c ae Ilorulae Adami Bohorizh A. 1584 Vitebergae vulgatae nunc Redivivae seu Tractatus comprehendens Elementa linguarum principalium slavicae originis, videlicet Carniolicae seu Vindicae, Croaticac, Slavonicae, Dalmaticae, Bohemicae, Polonicae et Moseoviticae“; — in „Odgovor na vprašanje, kterega slovanskega narečja je treba otroke narpred učiti za ložji razumevo Rusovskiga, Pol- človek si na svetu mnogokrat želi, kar bi mu škodovalo, ako bi se mu po volji zgodilo. Tudi rajni Japel je iz Ješč za imenitno faro leskovško zunaj Kerškega na spodnjem Krajnskem prosil, pa je ni dobil j al iz Naklega je bil v višo službo v Celovec na Koroško poklican, in v jeseni leta 1799 za korarja stolne cerkve povzdignjen, zakaj zasluge njegove so tudi po stranskih deželah slovele. Tudi v Celovcu je bil visoko spoštovan in ljubljen na strani svojega rojaka, prijatla in podpornika slavnega žigata Hohenwarta, potlejnega škofa v Linču na gor-nem Austrijanskem. Izvolili so ga vodja mladim duhovnom v celovškem seminišču, kterimje že gori imenovano latinsko pesem „Piscatores hominum“ poslovenil. Poznej je bil Japel viši ogleda ljudskih šol kerške škofije» skiga, Pemskiga, Dalmatinskiga, Ilrovaškiga in vsih družili slovanskih narečij ?“ Tukajšni muzej hranuje tudi nekoliko J ape In o vi h rokopisov, kteri spričujejo, da resni gospod je zraven pobožnih pesmic včasih tudi kakošno šaljivo iu okroglo zapel ; prestavil je namreč pevsko igro ali opero, „Artaxerxes“ od P. A. Metastasia iz talijanskega, in nektere pesmi M o s. Mendelsohn a, Gel le rt a, Kleis ta in Hagedorna; zložil je pesmico „kako se na Krajnskem proso mane“, „otročjo posteljo na kmetih“ i.t. d. Da je Japel znal tudi humorističen biti, se vidi v poslednjič imenovani pesmici, v kteri nadloge očetovske šaljivo takole popisuje : Pervie morem jest kupiti Kurjih jajc pehare tri, Drugič morem tud dobiti Polhen kurnjek kokoši. Tretjič morem speč’ pustiti Nar manj pet ali šest pogač, Tolkajn vina tud kupiti, De bom kmalo res berač. Kcj so cule in plenice, Kej je zibel in povoj? Kej so kape in tančice, Kej je mir in pokoj moj ? Zdaj se tii, prijatel, zgledaj, Kako ubog’mu možu gre! itd Kar bo meni še ostalu, Bo v botrinji gori šlu, Kaj se bo kaplanu dalu, Kaj še tudi mežnarju? Nekaj bodo botre spile, Kadar k ženi pridejo, Nekaj bodo dekle zlile, Kadar piskre vbijejo. Kej je to, kar bo potreba Noter v kopel babci dat? Kej še to, kar ni potreba, Pa se vendar more dat! Bilo je svoje dni korarstvo kerške stolne cerkve toliko imenitno, da sole mašnike žlahnega rodu korarji bili. Pervi prostancc, ki je med žlalme rojake kerških korarjev stopil, bil je rajni Jakob Pavlic, poznej knezo-škof kerški, imeniten in slaven mož, kterega je mati vboga na poti pod nekim poljskim križem porodila; drugi prostancov je bil rajni Juri Japel, kteremu ni število plemenitih dedov, marveč plemenitost učenosti in čednosti, in pa število zaslug stezo na više verstilo. Da so ga mnogi v zavida pisano gledali in za tujca imeli, ni nič novega; saj vsak kosee kruha svoje zavidovce ima; celo deželsko poglavarstvo se je tedanjemu knezo-škofu pošvaralo, zakaj da niso domačina v korarja izvolili. Pa tedanji knezo-škof Frančišek S al m niso poslušali protivnikov. ampak so se ozirali, kakor poterdivni list 9. oktobra 1799 pravi, le na zasluge, ter so ga v korarja povzdignili in poterdili, zaupaje, da bode Japel lepo dopolnil, česar so si viši pastir od njega nadjali. In to je zvest služavnik božji tudi storil, kterega ni viša čast napihnila, ne ime-nitncja služba v lenobo zazibala; ostal je priden in ponižen delavec v Gospodovem vinogradu. Bila je pa ponižnemu Japelnu še imenitnejša služba namenjena, v Terstu škofov sedež posesti in pastirsko palico zapuščene cerkve sv. Justa prejeti. Al previdnost božja je drugač sklenila. Veseli glas, da je Japel za teržaškegn škofa izvoljen , mu na mertvaškem odrudoide. Umeri je 11. oktobra 1807, in pri sv. Rupertu za Celovcom počiva od svojih blažili del; hvala pa mu v lepem spominu Sloveneov živi. Ako pomislimo čas , v kterem je Japel živel, in preštejemo njegove spise in obširne in težavne dela, se lahko prepričamo dobrega duha, kteri gaje za njegovo ljudstvo oživljal, in po vsej pravici moramo spoznati, da rajni Japel je bil igla naj iskreniših rodoljubov naših, kar jih je kdaj slovenska zemlja nosila. —-----eoeoc Sorica in pa Soriôanje. Sorica. Na severo-zahodu kranjske vojvodine, konec selške doline, kakih pet ur hodi od školje Loke na Gorenskem, se pride ob rečici Sori pod hrib Počivalo ali Ro št. Vprek tega hriba se vije cesta z mnogimi krivinami semtertje, tako, da čez pol ure se dospe verh Počivala. Še nekoliko korakov tje na desno po verhu — in pred teboj se razprostira eden naj lepših planinskih krajev na Kranjskem. Dolinice in doline, hribčiki in gore, planine in gojzdi, senožeti in njive — samo ravnega nič — vse se lepo med seboj versti. Zadej vidiš visoko planino, z lesovjem pokrito Jelovico, ktera se raztegva od Krope proti zahodu celo do nemškega Rovta na Tominskem, in ti, nevošljivka, zakriva romantični Bohinj in velikanski Triglav. Na desno kipi proti nebu goli Rakitovec , na levo rastlinarjem znana Cerna Perstin pa visoki do verha s travo poraščeni Pó r e z e n , s kterega se ti dalječ po Talijanskem razgled odpira. Ravno pred teboj pa so soriške vasi: Zgornja in Spodnja Vas (Ober-und Nieder-Dörfle) , s cerkvijo in farovžem, Zgornje in Spodnje Danje (Ober-und Nieder - Hueben), Zaberdo (Hinter’m fick) Ravne (fibelein)*), in pa Torka, ktere po hribih nastavljene med gojzdi, njivami, pašniki in senožeti so ti uzor pravega planinskega kraja. Tukaj prebivajo po 81 hišah ISoričaiije. Vseh skupaj jih je okoli 900 duš. Močni in čversti korenjaki, Bolj velikanom podobni pričajo s svojo terdno rastjo, kako zdrav je ta *) Samo po imenn, ne pa v resnici. kraj. Oni so nemškega rodu, tiroljski naselniki , kakor pravijo, iz ininške okolice. Kdaj, kako in pa zakaj da so prišli v te kraje, ne vem prav za gotovo, ker nimam izvirnih spričeval pred seboj, in ker tudi Valvazor od njih menda nič ne piše. Toliko je gola resnica, da so S ori čan j e z Nemšk o-Ro vt ar j i na Tominskem enega rodu in pa iz enacega kraja domi, kar priča enakost jezika in pa enakost priimkov, ki se nahajajo v Sorici in pav nemškem Rovtu. Nemško-Rovtarji pa so bili že v 13. stoletji tam, kjer so dan današnji. To nam terdi izvirno pismo oglejskega patrijarha sv. Bertranda, ki je vladal oglejsko cerkev v Vidmu od leta 1334 do 1350. To pismo hranuje neki kmet v vasi Grand. Podpisano je bilo 1. aprila 134fi. V tem pismu je bil imenovani patrij arh prebivavcom Koritnice, T e r t n i k a, Steržišča, G r a n d a i n družili Rovt poterdil vse tiste pravice, ktere jim je bil dodelil že njegov prednik, patrijarh Bertold, ki je oglejsko cerkev od leta 1218 do 1251 vladal, (čigar pismo jim je pa bilo pogorelo v nekem požaru), proti temu, da so mu mogli ob vojski varovati tominski grad. Sicer niso plačevali nobenega druzega davka^ zato so se tudi menda njih slovenski sosedje Bavca rji inPoreznanje (ker so davek ali pa po rez plačevali) imenovali in se še zmeraj tako imenujejo, dasiravno dan današnji vsi enaki davek (porez) plačujejo. Vse to nam terdi tudi Soričanov ustno izročilo. Sami pravijo, da so že čez šest sto 1 et v teh krajih, ter pripovedujejo, da so se njih prededje v neki vojski junaški bili za rimsko-nemškega cesarja, ki jim je po tem, poplačati njih hrabrost, te kraje v last dal. Dan današnji so vsi Soričanje podložni loški gosposki. Kar duhovske stvari zadeva, bili so šteti nekdaj v selško faro in od tam oskerbljevani. Pa tudi tam so bile farne bukve večkrat pogorele, zato je zastonj vse sledenje. Odleta 1655 pa so sami svoji, neodvisni od Selc, in zdaj imajo dva duhovna: fajtno-štra in pa kaplana. IV j ih jezik. Njih jezik je nemški tiroljskega narečja, ki se pa, ker so jim Slovenci od vseh strani sosedje, čedalje bolj habi in zgublja, tako, da se je že od nekdaj zavoij Bavčarjev, ki so terdi Slovenci in šteti nekoliko v soriško faro, v cerkvi slovenščini popolnoma umaknil. Seboj govore, zlasti odraščeni, še zmiraj nemščino, kije pa zelo zel namešana in kerpana s slovenskimi besedami. Zanimivo je to, da starši z otroci, dokler niso bili pri p er vem sv. obhajilu, le slovenski govore, zato da otroci ložej pri nauku izhajajo. Kadar so pa pri sv. obhajilu bili, vprežejo nemščino, in jo še zmeraj tako terdijo, da se tudi pričo duhovnov ali ptujcov seboj le nemški pogovarjajo, in po vsej fari ga ni odraščenega Soričana, ki bi jezika svojih očakov ne znal govoriti. (Tako naj se popravijo tudi tiste besede lanskega „Koledarčka“ na strani 50., ki pravijo, „daje malo Soričanov, ki bi jezik očakov svojih še razumeli“.) Kolikor sem jez priložnost imel soznaniti se ž njih nemščino , sem spoznal, da je mnogo bolj podobna pravi nemščini, kot pa kočevščina. Samostalne imena in glagole sklanjajo in vpregajo precej pravilno; imajo pa tudi mnogo čistih besed še, ktere so pravi Nemci iz književnega jezika že zdavno izbrisali, na priliko, namest „Comunion“ pravijo prav po starinski: „Brotbruch“ itd. Glasnike spreminjajo nekoliko, pa vendar ne vselej, na priliko: a v Oti, n v ii, ti v i, c v a; soglasnike tudi, na priliko: l> v p, s v š, Z v ž, C v v, v v f, w v 1». Naj bolje pa bodo častiti bravci spoznali jezik soriški in njegove spreminjanja iz „Očenaša“, ki sem ga spisal, kakor mi je bil narekovan. Glasi se pa takole : „Fouter iinier, pist me kimel, liajlig iaj dajn noume, litin c’ Uri dajn kiningrajh, dajn bile geših, bi me himel. avion auf der beril. Gib lini hujt iinier oltougige prot, fergib Uni liniere in Ide n, aiov bir ferloušen iiniern šelmanen, firiininetin di feriuheng, ion-dern läie uni foni ourgen. Oumenu. Kakor pa ni Soričana, ki bi nemški govoriti ne znal, tako govori tudi vsakdo po slovenski, vendar pa nekteri silno okorno in neokretno. Oni v slovenskem nimajo dvobroja, ne gl a g o 1 o v t e rp e ž n i h ali p o n a v 1 j a v n i h ; Soričanje nc nosijo, ne vozijo, temuč zmiraj le peljejo, nesejo itd. Včasi povedó tudi ktero prav narobe in smešno, kakor tisti Soričan, kije slišal, da pravimo piru po slovenski vói (ol) in je prišel v kerčmo, ter vsedši sc za mizo ukaže prinesti polič — bika. Njih tlela in pa opravila. Žive se Soričanje od kmetijstva, še bolj pa od živinoreje. Njih zemljišča niso ravno velike in prostorne, in ker je samo enkratna setev, tudi ne pridelajo toliko, da bi celo leto s tem pridelkom izhajali. Kolikor jim pa pri kmetijstvu premalo hodi, si pa pridobivajo s skerbno živinorejo. Ker imajo lepe senožeti doma in po planinah v Jelovici, in pa neprecenljive pašnike domi in po Póreznu, zato lahko gleštajo veliko živine, s ktero zares lepo ravnajo, rekel bi, lepše, kakor marsikje drugod z ljudmi. Konje, kar je skoraj čudo v teh goratih krajih, imajo težke, rejene in pa lepega velicega plemena. Vozijo ž njimi po tako gerdih in stermih potili, da, viditi to, človeka groza obhaja, in vendar tako varno in lahko, da se nikoli ne sliši od kake nesreče. Govejo živino imajo srednjega plemena, in posebno voli so tako rejeni, da so okrogli kot sodčiki. Imajo jih pa le do tretjega ali četertega leta, potem pa jih prodajo, ker so si v tem spet mlade pridredili. Da se kupca' za lepo živino ne manjka, in da sc tudi dobro plačuje, to se tako vé. Le škoda, da vole še zmeraj le za roge vpregajo. Vse prigovarjanje, naj bi to opustili in se jarmov posluževali, je bob v steno! Iz kravjega in nekoliko tudi iz kozjega mleka delajo maslo za dom in pa za kupčijo, kterega vsako leto na cente in cente v Gorico in Terst spe— čajo; iz skute pa si napravljajo še nekaki sir, kterega tudi vsako leto veliko prodajo. Ovce si špogajo samo zavolj volne, iz ktere delajo sukno za domačo vsakdanjo obleko. Pražna obleka možkih in žensk kaj pa da mora biti iz kupljenega blaga inostranih dežel. To pa je tudi krivo, da veliko dnarja vsako leto iz Sorice gre, in da njih blagostanje od dne do dne bolj hira in peša. Vendar pa je zmiraj še vkljub» potratnih oblačil in slabih letin več prav terdnih kmetov med njimi. IVektere posebnosti. Posebnih navad in šeg nimajo, in če so jih kdaj imeli, opustili so jih večidel in osvojili si slovenske, na priliko: koledo, kres, šege o svatbah, botrinjah, p ogre bš čin ah, tudi obleko itd. Može in ženijo se naj raje med seboj, ker sosedne Slovence blezo od nekdaj, ne vem, zakaj? po strani gledajo, in češe tudi kdo med njimi nastani, niso ž njim tako vljudni in pa prijazni, kakor s svojci. Častni so posebno, in kar hitro se jim zameriš, ako jih, če tudi po pravici, grajaš , očitovaje jim kakošno napako. Njih lepe lastnesti so še posebno zvestoba tudi v malih rečeh, udanost in pokorščina gosposki, natanjčnostv odrajtvilih inpazaslužčnost in varčnost, kolikor je potrata z obleko ne podkupuje. Pijanca in posebnega zapravljivca med njimi ni. Lepo je tudi to od njih, da imajo čedne in snažne hiše zunaj in znotraj; ravno to velja tudi od cerkve. Mladina je od nekdaj pošteno in sramoiljivo živela, karterdijo še stari ljudje in pričajo farne bukve. Al novejšo dobo so posebno mladenči pri dervarjenji v Jelovici nalezli in donni zasejali mnogotere napake, ktere jim madežvajo njih pervotno poštenost in nravnost. Sklepaje ta popis, moram, akoravno iskreno spoštujem svoj materni jezik, vendar le svoje mnenje izreči: naj bi se tù v šoli po previdnosti zraven slovenskega jezika nekoliko prostora tudi nemščini privoščilo, ker so učenci že tako otroci nemških staršev, in ker jim ona povsod, pri vojaščini in drugod, mnogo koristi, zakaj gotova resnica je in bo: kolikor jezikov znaš, toliko ljudi veljaš. V Sorici v jeseni leta 1855. Andrej Likar. -------eoooo----- Kerst ob smerti. Pred nekimi dvajset leti sta živela v Rimu mož in žena sive starosti. Bila sta uboga, pa serena ljubezen jima je olajševala zakonski stan in sladila življenje. Ves Rim skor ju je poznal. Vsako jutro sta obiskovala skupaj cerkev sv. Petra, ter sta molila pobožno. Napravljena sta bila sicer po navadni šegi, al po začernelem licu je bilo laliko soditi, da nista Europejca. V hiši nedavno umerlega gostoljubnega konzula Kästner-a pride neki zimski večer, ko se je bila ravno zopet obilna množica sosia» med drugim tudi pogovor na omenjena začernela zakonca, in ker gosti zapazijo iz konzulovih besed, da mu je znana vsa nju osoda, ker j» je sam iz nju lastnih ust slišal, mu ne dajo pred miru, dokler jim ne pove kar ve. Konzul začne potem takole pripovedovati : Konec preteklega stoletja pride v Paraguaj v južni Ameriki neki prileten misijonar; dobro naučivši se jezik ondotnih prebivavcov jih mnogo pripelje v krilo katoliške cerkve. Glavarji ondotnega naroda, kteri še niso bili pozabili, kako silno so jih mnogo let Španijolci terbi in derli,pa so se bali, da bi po rasprostiranji ptuje vere svoje svobode in lastnine zopetne zgubili;—sklenejo tedaj, duhovnika umoriti. V to ker-vavo delo odberejo med saboj nekega Indijanca, po imenu Melutic-a, kije bil pogumen mladeneč in poln živega sovraštva do kristjanov. Večkrat, seje priplazil k bajtici duhovnika in razbil mu britko martro, ktera ga je opominjala nesreče in razpada njegovega poprej srečnega naroda. Melutic je že zdavnej ljubil mlado Veli do, hčer nekega mogočnega poglavarja. Ker pa je bil mladeneč reven, mu oče hčere svoje ni hotel dati; al zdaj mu obljubi ljubico, ako mu prinese glavo duhovnika. Ko se je bil Melutic po šegah svojega naroda na to kervavo delo pripravil, se napoti k bajtici duhovnika, ktera je stala na prijaznem homcu, poleg nekega gojzda. Večerni mrak je že pokrival s svojimi tamnimi perutami trudno zemljo. Mcdpotoma pa se Indijanec oberne in se poda po nasprotni stezi. Gnalo ga je namreč seréno hrepenenje, da obišče poprej še svojo drago Velido, ktero je necoj s svojim ker-vavim delom zaslužiti upal. Vesela ga sprejme, —al kmali ga vsa preplašena vpraša: „Čemu li je zdaj o pozni noči orožje? Kaj namerjaš11? Melutic posmehljaje se odgovori, da si želi necoj ljubico zaslužiti. Al plaha Velida ga zaverne: „Nesrečnež, hočeš li biti ubijavec“? Prime ga za roko in začne z milim glasom: „Verzi proč orožje, ako me ljubiš j verni se nazaj na svoj tlom in ostani ondi, dokler v jutro zlato solnce ne izide. Gotovo ti juter groza ne bo pripustila speljati, kar necoj misliš ; vedi, da vsakemu napčnemu delu sledi kesanje, in nikdar se ne da kri oprati z roke, ktera jo je prelivala. Melutic odmaje z glavo ter reče: „Poglavarji naši to tirjajo od mene; oni so stari in modri, in ne velevajo nič napčnega; saj ne bom ubil nobenega svojih, ampak belega, sina onih prekletih, ki naš narod tarejo“. Velida obledi. — „Nikar ne ubijaj belega“, ga prosi z jokajočim glasom. „Bog ga je poslal; iz njegovih ust se izteka modrost, in jaz ga resnično spoštujem“. In oklene mladenča z svojima rokama, kakor da bi ga liotla s tem od kervavega dela zaderžati, — al Melutie seji izvije iz rok in gre. Urno stopa zdaj proti bajtici duhovnika, — al vedno glasnejši je bil jek. ki se je odmeval od prošnje Velide v njegovem sereu. Nekako iz-nemirjen in negotov v svojem sklepu dospe do bajtice duhovnika. Ko o mesečnem svitu zapazi klečečega opravljati v globoki pobožnosti večerno molitev, — ko zagleda sive lase pobožnega starčka, kako se mu častitljivo čez rame razlivajo, kakor da bi hotii varovati zastarelo truplo njegovo,—-ko vidi čelo, nakterem je neka tužnost s spokornostjo kraljevala, — ko na vsahnjenem licu zapazi sled britkih težav, zapusti Indijanca serčnost, da bi duhovnika umoril. Verze meč od sebe, stopi k molečemu duhovniku in reče: „Starec! naši poglavarji so razsodili, da pogineš. Smert te čaka. Beži in zapusti našo zemljo. Ne dalječ od tod , na bližnji reki je čoln; v njem se odpeljaj k svojim ljudem. Ako tii ostaneš, ti je smert gotova“! „Sin! — odgovori starček—naj jim Bog odpusti; ako so mi smert odločili, se je ne bojim“. „Beži beži! — reče Indijanec — lepo te prosim. Tisti, ki te ima umoriti, že je odbran. On ljubi hčer enega naših poglavarjev, in Velida, zala kot juterna zarja, mu bo v plačilo, ako doverši nalogo svojo; če ne, zapade sam grozoviti smerti. In vedi! tisti odbranec sem jez. Zatoraj beži, beži, da ne pogineš ti in jez!“ „Seréno temilujem, dragi moj, in ti tudi odpuščam hudodelstvo“ — odgovori mirno duhovnik. „Starček — zaveka Indijanec ! — čudim se nad tvojo serčnostjo; smili se mi tvoja starost in strašijo me tvoji beli lasje. Usmili se mene in zapusti urno našo zemljo ; vedi, Velida je narlcpšažena našega naroda, in jez jo ljubim bolj, kakor ti ljubiš svojega Boga“! — Melutic te besede izustivši se začne kot šiba tresti, ker sliši človeško šeptanjc v daljavi. Ves bled skoči na prag bajtice, in še bolj tanko posluša. „Starec!—reče zdaj duhovnika, dvigajoč svoj meč, ki ga jc bil pred na tla spustil — moji tovarši se bližajo . . . slišim njih hojo . . . zadnji čas je . . . beži“! — Strašno se je mladi divjak sam seboj bojeval. Kolikor ga je dražilo domoljubje, da merzi na duhovnika, toliko mu je starčkova hlade-nokervnost oslabovala serčnost. Dvigne meč nad klečečega duhovnika, pa ga zopet spusti, in nagovarja misijonarja k begu. Starček pa je v tem mirno molil. Vedno bliže in bliže se pomikujejo divjaki. Melutic ima zgubiti ljubico in življenje, ako ga zapazijo plašljivca, toraj se ohrabri, popade serdito molečega starčka in z odbernjenim obličjem — mu porine meč v persi. Starček se zgrudi in zavali ubijavcu k nogam; mladeneč pa stoji preplašen, samo žnablja se mu gibljejo in mertvaški pot mu čelo zaliva.— „Bog naj ti odpusti, kakor ti jez odpuščam — pravi z umerjo-čim glasom duhovnik — in naj ti razsvetli s svojo sveto resnico dušo tvojo !“ „Starec ! —reče začudenja presunjen mladeneč — tvoj Bog mora biti velik in mogočen, ker ti podeluje toliko krepost, da odpuščaš svojemu ubijavcu. Čuj ! da če odslej tvoj Bog tudi moj Bog biti“. Zdaj duhovnik napne svojo zadnjo moč in se dvigne na kolena. „Poklekni“ ! — pravis slabim glasom, pomoči roko v blagoslovljeno vodo, dvigne jo nad glavo skesanega Indijanca in ga kersti. Potem sc zgrudi in izdihne dušo. Indijanci, ki so prišli gledat, je li Melutic doveršil svojo nalogo, zagledajo o mesečnem svitu starčka ležečega v svoji kervi, toraj zaženejo veseli vriš in se vernejo urno nazaj. Melutica niso zapazili v tami s pripognjeno glavo klečečega poleg žertve njegove. — Čez dolgo še le se tiho vzdigne, skoplje jamo poleg bajtice, in pokoplje ubitega duhovnika. Zora se je bila že zarudila na obzorji, ko Melutic pojišče svojo Velido. „Ti si ga umoril — zajoče groze plaha deviea — beži ubijàvec, «la se me ne dotakneš z svojimi kervavimi rokami...............vedi, da tudi jez sem — kristijana“. „Ne preklinjaj me, Velida! — odgovori mirno Melutic — starček mi je odpustil in blagoslovil me. Bog njegov je velik, in je zdaj tudi moji Bog, ker umirajoč že me je starček kerst.il“. — Kakor blisk obsijejo z veseljem te besede objokane lica Velide, in potem, ko ji je Melutic celo dogodbo pretekle noči razložil, mu reče: „Med svojim narodom ne moreva ostati, ker bi sicer poglavarji tudi naji pokončali. Beživa toraj na zemljo belih, kjer očitno smeva častiti Boga, kterega si spoznal tudi ti posled kervavega dela!“ — Prikrivata toraj svojo vero, dokler se ne ogneta serdu svojega naroda, in preteklo je še mnogo časa, preden se jima prilika ponudi, zapustiti domovino svojo. Talijanski misijonarji, vernivši se v Europo, vzamejo jusaboj, in tako pridetavRim, kjer sta bila po obredih katoliške cerkve zedinjena v zakonski stan. — Melutic in Valida statisti začerneli mož in žena, ktera sta se •Vsako jutro nahajala v cerkvi sv. Petra. Dvajset let sta živela zadovoljna od zaslužka svojih rok v Rimu. Po ilirskem J. Levičnik. Pravlice iz življenja smešnega kraljevega svetovavca Jana Klenovskega navadno „Palček“ imenovanega. V spominu češkega naroda še živi vitez Jan Klenovški, veseli svetovovec kralja Jurija. Zavolj majhne postave bil je pod priimkom „Pale-ček“ (Palček) povsod znan. Ljudstvo ga je ljubilo in kralj mu je zaupal tudi naj večje skrivnosti. Ilodil je s kraljem v zbore njegovih svetovavcov in pridno je zapisoval, kar je ta ali uni govoril; po zboru pa je kralju odkritoserčno razodeval svoje misli, kar je pametnega ali neumnega slišal. Sale Palčkove je berž ko ne nekdo že konec 15. stoletja zapisal, ker v 16. veku bile so že v množili prepisih med ljudstvom. Eden teh prepisov se liranuje v arkivu pražkega stolnega kon-sistorija. Jan Jičinski je pervi dal eno Palčkovih burk v češkem titu— larnem koledarji za leto 15G7 na svetlo, Sikst Palma pa, marljivi izdajalci čeških knjig, je dal leta 1610 v češkem jeziku celo zbirko „Palčkovih“ na dan, iz ktere je zbral F. B. Mikovec kopico šaljivih pravlic, iz kterih tudi mi svojim bravcem podamo nektere v zabavo. 1. Brate Palček ni nikoli bil brez dnarja. Kralj mu je vsako saboto dal 14- svitlih grošičev , ktere je Palček daroval siromakom, ki niso imeli beliča, pa kùp otrok. Neko saboto gré pozno od kralja domò in pride v gostivnico. Vesela družba ga zaderžuje, da ostane v gostivnici čez noč. A si gosti pred polnočjo zapusté kerčmo, le en človek ostane s Palčkom, ki je imel po navadi svoje grošiče v opasku shranjene. Palčku je bil ta človek dobro znan, da rad steguje svoje perste po ptu-jem blagu. Ker pa za zbirati ni imel kerčmar postelj, gresta oba v eno sobo spat. Polnoči je že dolgo odbilo, pa še nobeden iz med nju ni oči zatisnil; prežala sta namreč eden na druzega. Sedaj vstane Palček, po-ruka tovarša, ki se je bil potajii, in mu pravi; „Hajdi brate! vstani in prižgi luč, da ti dam za bokal piva (ola)“. Tat naredi luč, Palček pa razsuje po mizi ves svoj dnar in ga razdeli na dva kupčka, vsak kup- ček po 7 grošev, in potem pravi: „Prijatel ! vem , da ne moreš spati, ker ti moja mošnjica po glavi Modi; jez pa tudi nisem še oči zatisnil, ker sem se bal okraden biti; lej! tako se martrava eden druzega. Vzemi teh 7 grošev, in pojva potem oba mirno spat. Rečem ti pa: opusti to gcrdo navado, ker ne boš vsakikrat naletel na tacega norca, da bi polovičii s teboj svoje premoženje“. 2. Brate Pal č e k je imel navado poleti po kmetih hoditi in je ubogim ljudem pomagal strehe kriti, pode popravljati in marsikaj druzega. Na kosilo se je pa vselej vabil v kakošen grad, ali h kakemu druzemu bogatinu. Ti pa so ga večkrat očitovali : „Kako to, Palček, da hodiš k nam. jest, ker nisi delal pri nas? „Palček pa je na tako oponašanje vselej odgovarjal: „Veš, dragi brate, kadar ti tako ubožaš kakor uni, bom pa tudi tebi prišel pomagat; in kadar uni tako obogati kakor ti, se bom pa k nj emu vabil na kosilo“. In tako je vsakdo rad imel Palčka. 3. Palček je ravno bil pri nekem ubogem kmetu in mu pomagal streho kriti, kar pride kraljica mémo, potovaje na božjo pot k sv. Prokopu. Eden kraljičinih strežnikov zapazi Palčka na strehi in reče kraljici : „Tamle je pa Palček!“ Kraljica vesela Palčka tù riditi, veleva strežaju, naj grd in ga pripelje k nji. Palček priteče berž h kraljici. „Ljubi brate Palček — ga nagovori kraljica—povej mi: ali si bom pač nebesa s tem zaslužila, da grem peš na božjo pot, voz se pa z mano pelje“? Palček z glavo po-maja in odgovori. „Ljuba sestrica, če bi ti doma v cerkev šla, tističas pa, ki ga sedaj tratiš s potovanjem , bi pridno predla in iz preje platno delala ubogim, bi te gospod obdaroval na tem in unera svetu“. Kraljica si k sercu vzame te besede ter se verne donni v Prago. Palček pa je tekel spet na streho k delu. 4. Na veliki petek je bil brate Palček vesel, in je popeval kakor oh Veliki noči; na pustni dan pa se je jokal, je več molil ko druge dni in obžaloval nezmernost in razujdanost ljudi. 5. Neki petek je kosil brate Palček pri kralju; vsedel se pa k mizi pri vratih, kjer so jedli mladi plemiči, ki jih je imel kralj za strežbo pri slovesnih opravilih. Ivo pridejo celò majhne ribice na njih mizo, vzame Palček eno pečenko s krožnika, pa jo nese k ušesam, in jo izprašuje: „ribica! mi ne veš nič povedati od bratca mojega“? Tako jo izprašuje drugič pa tretjič. Čez to se začno plemiči smejali tako na glas, da kralj vpraša, kaj imajo? Kraljev maršal mu pove, da Palček sedi doli pri mizi plemičev iu se z ribo pogovarja. Na to se oglasi kralj in pravi : „Brale Palček, kakošne burke pa spet uganjaš doli, in zakaj se nisi vsedel sem gori“? Palček pa odgovori kralju: „Ne zameri, brate kralj! Jez sem imel svoje dni bratca, ki je bil ribeč pa je utonil. Zato izprašujem zdaj ribice, če pač kaj vejo od njega“. In kralj ga na to vpraša: „No, in kaj so ti nek povedale?“ Palček mu odgovori: „Pravijo mi, da so še premlade in da zalega voljo ničesa ne vejo od njega; naj bi raje vprašal une velike velike ribe, kijih imaš ti na svoji mizi“. Kralj razume, kar Palček s tem reči hoče, in ukaže, nektere naj večjih rib iz svoje sklede doli na uno mizo dati. In tako je Palček z žlahnimi ribami gostil svojo družbico pri spodnji mizi. 6. Brate Palček je vsako leto potreboval več sukinj, zakaj kolikor-krat je srečal ubozega človeka, ki je bil brez suknje, je slekel svojo in jo podaril revežu. Potem je šel berž k kralji pa mu je rekel: „Brate kralj! daj mi novo suknjo; mojo staro sem dal gospod Bogu“. (Je gaje kralj na to vprašal: „Kje pa si srečal gospod Boga, da si mu oblekel svojo suknjo?“ je Palček odgovoril: „Kaj ne znaš sv. pisma, ktero pravi: Kar daruješ naj nižjemu izmed mojih, daruješ meni“. — Brate Palček je bil dobrotljiv brez konca in kraja. Do zadnjega je živel pri kralju, ki se je britko jokal ob smerli njegovi, pa tudi kmali 3?a njim umeri Ç22. marea 14*1). -----oceoo -— Mlada Breda.*) Narodna balada iz idrijskih hribov. 3S)i-eda vstane, ko se dan zazori, Se sprehaja semtertje po dvori; Si odpirat grede gornje line, Gledat grede dòli na ravnine. P er vi k ra t pride ta krasna pesmica, ena naj lepših narodskih slovenskih, til bolj doveršena na dan kakor je dosihmal tiskana bila. Slavnoznani Rodoljub Ledinski nam jo je izročil, kakor jo je iz ust svoje rajnce matere slišal. Ivar tekst zadeva — nam piše marljivi nabiravec naših narodnih pesem — ni ne dodjal ne izpustil kar nič. čeravno se očitno vidi, da tam pa tam še marsikaj manjka: tako, na priliko, v povedbi, ko ženin svojemu mlademu hlapcu glavo odseka, besede „Ti in mali“ silijo človeka več pričakovati, kakor v pesmi bere. Pa misli on, da to, kar manjka, je zgubljeno za vselej; stari pevci in pevke poštenih ndrodnih pesem so pomerii; mladi svet pa, bodi Bogu milo! rad kvante poje. „Kar pa se tiče jezika“ — nam dalje sporočuje Rodoljub Ledinski — „sem ga enmalo spilil in til in tam kakošno besedo dodal, da sem stroke (/verze) izpolnil. Ako bravci to pesem dalje z že natisnjeno primerjajo, bojo zapazili, da tù in tam stoji sedaj namesto „s katere“, “s kateriga“ — „ki ž-nje“, „k ž-njim“ itd. Tako so mati skozi in skozi peli; ali jaz duha našega p rii m ena takrat še ne dobro spoznaje sem jo po nemško mislil olepotičiti, ter sem zabredel v neslovenski duh; sedaj sem opustil vse tiste napačne prestróje. Besed, menim, mi ni treba pojasnovati ; vse so domače in slednjemu lahko razumljive, razun morebiti tch-le: šene, po dolensko ščene — mlad pšiček ; — „jaro on zavpije“, pomeni serdito, zlobno, wild, tobend, kakor v ilirskem, ruskem in staročeskem; na Slovenskem te besede razun v tej pesmi še nikdar nisem slišal; naj sc tedaj ohrani; — šlarasto, morebiti iz nemškega „Schleier“, akoravno pri nas pomeni šlar neko versto bolj žlahnega platna; — „molči, molči“ podvojeno ne pomeni „tiho bodi“, schweige, ampak „čakaj“ warte — na priliko : „molči,, jo boš že skupil“, warte, du kriegst es schon“. Izd, Ko po ravnim polji se ozira, Vidi. kak se tam meglica zbira. Urno k svoji materi mi teče , Jo pokliče berhko, in ji reče: „Skerbna mati, urno mi vstanite, Oj vstanite, in mi razložite : Al meglica ta je od vodice? Al meglica ta je od gorice? Al oblak je toče hudourne Izpod neba zgnan od sile burne ?“ Skerbna mati urno s postlje vstala, In je mladi Bredi razlagvala: „Oj poslušaj mila hčerka moja, Kaj ti pravim skerbna mati tvoja: Ta meglica ni ne od vodice, Ta meglica ni ne od gorice, Tud oblak ni toče hudourne Izpod neba zgnan od sile burne ; To je sapa turških konj meglena. Ki jih polna je steza zelena. Turki po-te jezdijo, oj Breda! Ne prihajaj mi tak silno bleda“. Od stralli! je Breda obledela, Od britkosti skoraj omedlela. „Kaj vas prosim, moja mila mati, Oj, nikarte mene Turku dati! Kaj počela bom v deželi ptuji? Turk je hud, njegova mat’ še linji. Kar po zemlji leze ino grede, Od hudobe nje kaj pravit’ vede j Osem žen jo sinu že umorila, Tudi mene bi umorit’ vtegnila: Strupa mi bo v vinu napivala, Ga v pogači mi bo ponujala.“ „Dobro me poslušaj hčerka moja, Kaj ti pravim, skerbna mati tvoja : Ce ti huda taša bo napila, Boš pa vince ti na trato «lila; Al ga zlila boš na skalo sivo, Ki ž nje kuha apnar apno živo; Ce pogače ti bo ponujala, Jo ščnetu mladimu boš dala.“ Mlada Breda se zajoka huje , Materi še to-!e beseduje: „Kdar mi boste balo nakladala, Nakladala, v skrinjo jo spravljala, Peco šlarasto mi dobro zvite, Jo veri» vsiga blaga položite; Nar popred bom peče potrebvala, Ž njo si seréne rane zavezvala“. Mlada Breda dalje govorila : „Kaj še pravim vam, vi mati mila ! Oj, kdar bojo Turki perdirjali, In raz konje na tla poskakali; Jih za mizo gori posadite, Jih gostite, dobro napojite. Kdar si bodo jeli napivati, In po mladi Bredi poprašvati, Takrat po me mati, vi pošljite, Takrat hudim Turkam me peljite“. Ko je mati balo nakladala, Nakladala, v skrinjo jo spravljala; Ji je pečo šlarasto povila, Jo verh vsiga blaga položila. Zdaj so Turki-svatje perdirjali, In raz konje na tla poskakali. Mati jih za mizo posadila, Jih gostila, dobro napojila; Jeli so si svatje napivati, Jeli se po Bredi vpraševati. Skerbna mati po njo je poslala, Hudim Turkam jo je perpeljala. Gor’ za mizo so jo posadili; Z njo rebulo, sladko vince, pili. Mladi ženin izzad mize skoči, Se perkloni Bredi, ob dlan poči: „Kaj ti pravi turška mati moja, Mati moja, skerbna taša tvoja; Peš ne bo ne Breda mi hodila, Bi po daljnim potu se vtrudila. Jaz ji pošljem belca, mlađ’ga konja, Ki je urn, ko verh gora postonja; S žametovim sedlam osedlala, Z zlato berzdo sim ga oberzdala; Dajte zobati pšenice zrele , Dajte piti mu rebule bele ; Na nj mi mlado Bredo posadite, V diru mi jo v grad moj perpcljite“. Hlap’c perpelje belca, mlad’ga konja. Ki je uni, ko verh gora postonja. Dajo zobati pšenice zrele, Dajo piti mu rebule bele ; S žametovim sedlam osedljajo Z zlato berzdo ga mi oberzdajo; Spenja se, ob tla z nogami bije, Spod podkvi inu jasna iskra sije. Na-nj mi mlado Bredo posadijo, Ž njo po ravnim polji v dir derčijo, De se dela gosta mi meglica, Oj meglica, turških konj sapica! V diru se pa Bredi konj spodtakne, Se spodtakne, se mu sedlo zmaknej V sedlu je bodalce skrito bilo, Se je Bredi v persi zasadilo. Konja vstavi, svojim svatam pravi: „To mi huda mati je storila, Osem žen mi je že pomorila, Se deveto mi umoriti hoče, Ki živet’ brez nje mi ni mogoče“. Turek-ženin dalje beseduje Hlapcu mal'mu on tak ukazuje: „Kaj ti pravim, urni hlapec mali, Oj popravi sedlo Bredi zali“. Jame hlapec se izgovarjati, Ženinu se jame ustavljati : „Kdor kuševal bo Bredo drev’ in davi, Naj ji pa še sedlice popravi“. Mladi ženin pa za stegno segne, Britko sabljo iz nožnic potegne. „Ti, in mati!“ jaro on zavpije, In rekoč mu glavo proč odbije. Mlada Breda kliče Turka k sebi: „Turek-ženin, kaj jaz pravim tebi: Ko je mati balo nakladala, Nakladala, v skrinjo jo spravljala , Mije pečo šlarasto povila, Jo verh vsiga blaga položila ; Reci skrinjo pisano odpreti, Reci pečo šlarasto ž nje vzeti j Ž njo bom sereno rano zavezala“. Beseduje dalje Breda zala: „Povej meni, ženin serca moj’ga, Je li dalječ še do grada tvoj’ga?“ Ženin Bredi rano zavezuje Jo tolaži, tak ji beseduje : „Molči, molči, moja mlada Breda, Sej že nama turn nasproti gleda“. Se po ravnim polji v dir derčijo , Kakor v zraku tičice letijo, De se dela gosta mi meglica, Oj meglica, turških konj sapica. V diru praša Breda žen’na svoj’ga: „Je li dalječ še do grada tvoj’ga?“ „Molči, molči, moja Breda mlada, Že se vidi zlata streha z grada“. Še po ravnim polji v dir derčijo, Kakor v zraku tičice letijo, Đe se dela gosta mi megliea, Oj meglica, turških konj sapica. V diru praša Breda žen’na svoj’ga: „Je li dalječ še do grada tvoj’ga?“ „Molči, molči Breda, roža rajska, Svetijo se tam že okna grajska.“ Se po ravnim polji v dir dcrčijo, Kakor v zraku tičiee letijo, De se dela gosta mi meglica, Oj meglica, turških konj sapica. V diru praša Breda žen’na svoj’ga: „Je li dalječ še do grada tvoj’ga?“ „Molči, molči moja Breda zlata, Vidijo se že sreberne vrata“. Ko so v beli grad mi perdirjali, In raz konje na tla poskakali; Jih je v dvoru taša perčakvala. Mlado Bredo tak ogovorjala: „Kar po svetu leze ino grdde, Od lepote tvoje pravit’ vede; Vendar nisi tak cveteč’ga lica. Kakor gre od tebe govorica!“ Taša jela Bredi napivati , Ji pogače jela ponujati: „Če boš pila vinčice rudeče, Boš imela lice bolj cveteče; Če pogačo bodeš pokušvala, Boš pa polti bele bolj postala“. Mlada Breda vinčica ni pila, Na zeleno trato ga je zlila, Zlila ga je še na skalo sivo, Ki ž nje kuha apnar apno živo: Trata se je hipoma vsušila, Hipoma se skala razvalila, In pogačo da šenetu jesti, Pa razpoči šene se na mesti. Mlada Breda taši govorila: „Kaj vam pravim, taša vi nemila, Kar po zemlji leze ino grede , Od hudobe vaše pravit’ vede; Vendar toliko še ne, oj taša, Kolikoršna je hudoba vaša. Osem žen ste sinu že umorila, Tudi meni strupa ste napila, Ste v pogači mi ga ponujala“. Se je Breda svoj’mu možu djala: „Kaj ti pravim zdaj, moj ženin mladi. Kje je moja hramba v tvojim gradi? Kje je meni spavnica odbrana? Kje je meni postelja postlana?“ Huda taša pravi ino reče : „To pa meni v glavo iti neče, De imeli per nas bi navado, Kdar nevesto perpeljajo mlado, De po hrambi bi popraševala, De bi postijo ona ogledvala; Ampak taka je navada naša, De nevesta po ognjišu praša“. V spavnico jo mladi ženin pelje, Reče, de se posflja ji postelje. V posteljo se mlada Breda vleže, Urno serene rane si odveže, Še tako spregovori in pravi : „Teci, teci serca vir kervavi! Materi te mili kom poslala, Skerbni materi v spomin te dala, Vidila me več ne ko na sveti. Heb’ saj slišala od mene peti!“ To je Breda še izgovorila, .Zgovorila, dušico spustila. — Mladi ženin-Turek se zajoka, Se zajoka milo in zastoka: „Kaj vam pravim, huda mati moja, Bog vam daj življenje brez pokoja. Žen devet ste že izbrala meni , Ali spal še nisem per nobeni ; Tu per Bredi hočem pa zaspati, Nikdar več od Brede nočem vstati“. Huda taša gòr’ in dòli hodi, Od hudobe se ji v glavi blodi: „Kaj vam pravim, vi sosedje, bratje, In vam drugim, ki ste moji svatje, Ženitvanja so mi perčakvali — Juter ju pa bomo pokopali“. ■663C9 Ima Iršiea, Narodna slovenska iz Stoji, stoji tam pod goro Lep kloštarček Velesovo, V njem lepih nunic je deset, Per njih še lepših je devet, Med njimi ena Uršiča, Nar lepši nun’ca kloštarska. Pod kloštram pobič je oral, Je drobno deteljo sejal; Per oknu stala Uršiča, Nar lepši nuna kloštarska, Na ravno polje gledajoč, Zlat perstan z persta snemajoč. Jo pobič ogleda, ostermi; Tako ji pravi, govori: „Oj dòli, dòli, Uršiča, Naj lepši nun’ca kloštarska, Oj, dòli le za urico, De si vzameva slovo“. Lepo mi prosi Uršiča, Nar lepši nun’ca kloštarska: „Oj, kaj vas prosim nune vd, Ki v kloštru gospodinjete, Naj doli s kloštra pohitim, De se od ljub’ga poslovim ; Naj grem saj eno urico * idrijskih hribov. Na ravno polje zeleno. Na tratico med rožice, De spletem si tri venčike. Dva venčika za ljubiga, In za-se tudi eniga“. Nar višji nuna govori, Ji govori, jo zaroti: „Nikar, nikar oj Uršiea, Nar lepši nuna kloštarska, Ne hod’ na polje zeleno, Med rožice na tratico; Čemu slovo jemat bi šla? Čemu bi vence spletala? Lej v kloštru venca lepiga, Iz zalih rož spleteniga : Te rože so devičice, Device, čiste nunice“. Se lepši prosi Uršiča, Nar lepši nun’ca kloštarska: „Oj kaj vas prosim, nune vé, Ki v kloštru gospodinjite! Naj grem, naj grem saj ure pol. Saj majhen časek — ure pol! Moj ljubi bo slovo jemal, Zlat perstan mi v slovo dajal. *3 Opomba. V tej pesmi ni nie popravljenega, razun tù pa tara rima, kjer je bila zgubljena. Pušena je celo „nuna“ in „nun’ca“ kakor in kjer je stara mati popevala nuna ali nun’ca, čeravno bi bilo dosledniši peno ali drugo skozi in skozi pisati. R. L. Nar višji nuna govori. Ji govori, jo zaroti: „Nikar, nikar oj Uršiča, Nar lepši nuna kloštarska, Ne hod’ slovesa mi jemat, In v nemar deni perstan zlat. Tvoj ženin je zdaj Kristus svet, Kervavih ranic ima pet; Iz njih je svojo kri prelil, De h’ te nebesam perdobil; Oj, v nemar pusti ljubiga, Mar ljubi svoj’ga Jezusa!“ Se lepše prosi Uršiča, Nar lepši nun’ca kloštarska: „Oj, kaj vas prosim nune vé, Ki v kloštru gospodinjite: Naj grem, naj grem jaz dol od vas, Saj firkelc ure — majhen čas! Naj grem, naj grem dol na polje, De se ne vterga mi serce; De ljubimu podam slovo , Sej nič več vidil me ne bó“. Nar višji nuna govori, Ji govori, jo zaroti: „Nikar, nikar oj Uršiča, Nar lepši nuna kloštarska, Kaj boš hodila na polje? Bogu zročila si sercč; Slovo pregrešnim željam daj, In misli le na sveti raj; Tam čaka na-te ženin svet, Kervavih ranic ima pet, Iž njih je svojo kri prelil, De b’ te nebesam perdobil. Oj v nemar pusti ljubiga, Mar ljubi z nami Jezusa!“ Kaj mi stori zdaj Uršiča, Nar lepši nun’ca kloštarska ? Ne prosi in ne toži več, Popade srebern nož bodeč, Zarine si ga v persice, Oj, v persice in vserčice. Še tako pravi, govori: „Oj teci, teci gorka kri ! Sej me iz kloštra ne spuste , Slovesa vzeti ne dado. Vsim staršem to v nauk naj bo, Ki hčere v kloštre silijo. Le bi bli dali v kloštar me, Ko sim še majhno bla dekle, Ko sim bla stara dvanajst let, Ko nisim ved’Ia nič za svet. Al dali mene v kloštar so, Oj v kloštar lep, v Velesovo, Ko sim bla stara petnajst let, Ko sim bla že sposnala svet; — Oj teci, teci gorka kri, S kervjó pa zbeži duša ti!“ ■eeeee K&tri&aea. Po narodni povesti. Na ravnem, na planem, na sredi vasi Pa lipa širokokošata stoji, Pod lipo je senca in v senci je kraj, Pripravljen za ples je, pripravljen za raj. Pisčalce pojejo in gosli in bas, Da sliši in zlega se daleč čez vas, Odglaša, kar žvenk doleti na okrog. Odmeva dolina, plan, gora in log. Pod lipo se sučejo urne verste, Vse s parom fantini in dečle mlade , Vsem radost, veselje vsem gleda ’z oči, Da žalosten bil bi skor enega ni. Naj zališa punca je slava plesu, Katrinčica zala, sloveć’ga glasu, Ni vidilo solnce, ne luna, ne dan Se takega krasa, ko tej je odbran. Ki vidi jo, koj se mu vname oko, Ne more drugače, da gleda le v njo, Al se ne nagleda nikoli nikdar, Užiga le veci si z gledanjem žar. Mladenči se skušajo, kdo bo več dal, Da bi mu odbor za plesavko jo 'zbral, Kupujejo raje, prekupljajo se, Kar eden zastavi, berž drugi podre. Naj gorši mladeneè od daleč stoji, Ker reven je, blizo se priti boji, Tud ona b’ ga rada, ker zal je junak, Al možka ga noče, ker on je s’romak. Tud družili se brani, noben jej ni všeč, Domači in bližnji vsakdanja so reč; Žival’ od neznanega pazno beže, Slovenke pa moje po tujem hlepé. Prišel je neznanec ne lep in ne gerd , Jo vpraša za ples, nje odgovor je — sterd; Tri zlate na mizo za raj potoči, V njegovih rokah se' Katrinca verti. In plešeta, sučeta se na okrog, Da „vižga !“ in „vižjo !“ glas čuje se mnog, Obljdm, da tak čudnega rajavca ni; Katrinčica! ali te nič ne skerbi? Odplešejo raj in počivajo ’n čas, Katrinčica praša: zakaj t’ je tak mraz? Zakaj rokovice o kresu imaš? Povej mi moj rajavec, plesni pajdaš! Al ples ponovi se, in liola! v okrog, Da „lejga!“ in „lejo !“ glas čuje se mnog; Obljdm, da ga čudniši rajavca ni; Katrinčica! ali te nič ne skerbi? Raj drugi končajo in koren razdro, Katrinčica praša: kako je pa to, Da taka vročina od tebe zdaj gre , Da pari in peče me v moje serce? In znova zasučejo se, zaverté, Da „lejga!“ in „vižjo!“ glasovi leté, Obljdm, da bolj čudnega rajavca ni; Katrinčica ! ali te nič ne skcrbi? Objame jo, stisne jo k sebi terdó, „Saj s’ čakala mene, pa pojdi z meno, Le pojd z menò, te popeljem na dom, Kjer mraz in vročino razjasnil ti bom;“ „Pozimi bo vroče, poleti pa mraz. In druščine dosti, ne bo ti dolg čas, Na zbiranje tujcov, neznancov dovelj, Vsi rajati s tabo so polheni želj“. In rajala sta spred plesavcov oči In raja ponovil nobeden več ni; — S’romak pa obrača za njima oko, In misli in pravi: Pač škoda za njo! M. Valjavec. --------66000------- lmko> elg&a. Balada. Kar godcov bilo je na mej’ hrovaški, Vse Janko sin ciganski je prekosil. Je sicer godca stan le stan beraški, Al on je dnar kot knez po kerčmah trosil. Kjerkolj je godil, je veseFga šuma Priderla fantov in dekličev truma, Cigan pa si je Černe berke vihal In slast neznano v svoje strune dihal. Pa dzmal je in kràl, da slavo mojstra Je gerdi madež ciò tatù ognjusil; Zadela toraj ga je kazen ojstra, Da mnogokrat je leske mast okusil. Zastonj! Tatvina Ma mu prirojena, Ga spokorila kazen ni nobena, In ker ga zopet je zmotila kača, Mu sodba steče: da naj s smertjo plača. Pa preden rabelj njega bode davil, So dnevi mu trije še na voljo dani, Da bi ga mašnik lepo z Bogom spravil In prizanesel duši zdaj skesani. Al njega tudi to u vest ni speklo, Je mastil se, mu vince v gerlo teklo, Je pel in godil, kot da b’ ljubco snubil, Ne misleč, da bo kmal življenje zgubil. Že so peljali ga tje na sodiše, Za njim je vrela množica neznanska", Marsktera deklica si solze briše Zdibaje: „škoda tebe, kri ciganska!“ Pa on spremljavcem lepo se priklanja , Navadne burke tudi vmes uganja, In ko je prišel k strašnemu prostoru, Je časa sprosil k zadnemu govoru: „Vas prosim, naj mi bode dovoljeno, Da gosli k sercu stisnem ob slovesu — Edino blago, ljubico pošteno ; Glasile so se po vaseh pri plesu, Umelc so si slavo pridobiti ; Zdaj treba bode se od njih ločiti ; Mi toraj dovolite z a d n o godbo, Naj potlej rabelj spolne strašno sodbo“. Na prošnjo to so dali mu odloga, In mila glasba ’z goslic se pričenja, Omečil ž njo je serce do trinoga; Zdaj vmes glasovi zarenče veršenja, In kakor slapa val valove tira, Tako iz strunic čudna godba zvira, Zdaj britki jok budé, zdaj bi od straha Zbežala poslušavcov množca plaha. In hrodja, glej! začnejo takt dajati Se na visocih vislicah gibaje; Al čuješ glas ostuden krohotati? Vranovi so, po zraku se sukaje! Oj, godec! že te čakajo pogrebci , Že zvohali so te požrešni jedci. Ki bojo ti s košic meso kljuvali, In vihrajoče lasce ti česljali. Cigan kriči: „Si v kolo roke dajte . Bo glas nar slajši mojih stran vas vodil, Pred koncom mojim mi to čast skazajte, Se rad bi eno k plesu vam zagodil!“ — Zastonj plesavcov iše ; množca bleda Zdaj groze trepeta kot ovčja čeda, On sam ceptati jame in zavriska; Al je obup, ki se v očeh mu bliska? Oj ! že začele so mu strune pokat’ Pri plesu, ki krog vislic ga speljuje, Pa goslic zvestih glas ne jenja stokat’, In on si kroge vedno razteguje, Divjajo z vriskom, z godbo tam razsaja, Da krog stoječih tanjši vene prihaja. Kar ga, kjer nar bolj redek je, predere, Jo bliskoma u bližni gojzd pobere. Osupnjeni so stali pričujoči, Al njega že zavetje gojzda krije, Po kratkem begu ga že meja loči, Dosegel je že varen kraj Turčije. Ostrunil spet je gosli javorove Je godil viže stare — viže nove ; Al nikdar več se niso tak glasile, Ko takrat, ko so vislic ga rešile. Dragotin Dežman. Prostoserčno dete stoplje Lahko skoz življenja mir, In stopinja mu ne vkoplje Za seboj sledü nikir. In ml a d enea noga kerpk» Terji stopa že ob tlà, Mila radost in sla terpka Mu je v dušo že zašla. Naj že v prah veselja skaka, Al naj lazi v pešk strasti; Urno mine želja vsaka, Nič sledu ne naredi. V slepi tmini omamljenja Nosi mnogo sere sebo; Že teži ga znoj življenja, In že daja sled z nogo. ïô2 In bolj leze v prali veselja, In bolj grezne v pešk strasti ; Vterdi se mu vsaka želja, Sama sebi v sle'd stoji. Skerb prežene vso omamo, Ptuje serca verze tje; Bremenom le lastnim ramo On še vklanja — drugim ne. Tisučskerben se upira Teži djanja mož močan, In stopinja se mu vdira •Globokeje noč in dan. Dan na dan ga globokeji Rine moč strasti in zlòb, Dokler na življenja meji Dost globok ni sled — za grob. Rodoljub Ledinski. Oveterf vIM al del© sveta. Po Ovidiju poslovenil M. Valjavec. Pervi rodil se zlati je vek, brez varila ki samši ; Brez postav spoštoval iz nagiba pravico in vero; Kazni, stralui ni bilo; na obešeni plošči iz rude Bralo se ni žugajočih besed, in bala sodnika Ni se proseča drulial; brez sodbe bili so varni; Ni še do sili dob s svojih gora se v čisto valovje Znižala tujih dežel oglcdavat posekana smreka; Niso poznali ljudje zun svojega drugih pobrežij , Niso dozdaj še okrožali mest globoki zakopi, Bilo ni tromb iz ravne in rog iz krive ne rude, Ni še čelad in ne mečev bilo; narodi so varni Brez vojaških potreb priležni zavživali pokoj, Zemlja je ravno tako vse sama od sebe dajala Cela z motiko nikjer ne kopana, ne orana s plugom, In zadovoljni ljudje s plodovi, ki rasli so sami, Brali divjačini sad so, nabirali jagode gorske, Brali so dren in malince, ki visé na ostrem robidju , tki In ki s košatega pal je drevesa Jovjega želod. Bila je vedna pomlad, in cvetke brez semena zrasle Božal pohlevni cefir je pihljdje sò sapico toplo; limali rodila je tud plod žitni neórana zemlja. Njiva od polnih klasov rmenela je brez obnavljanja, Mlečni potoki takrat so, in tekle so nêktarne reke, Ino rmenkljata sterd je z zelenega kdpala doba. Ali ko pal je Saturen zagnan dol v tartara tmine, Vladal je Jupiter svet, in nastal je zirod sreberni, Manj ko zlato, pa vreden le več od narudnega bakra; Jupiter skerčil dolgost je vigredi starega časa, Leto na zimski mraz, na poletja, jeseni inake, Ino na kratko pomlad, na štir razdelil je kampe. V pervo tačas se žgan in pečen od suhega žara Belil je zrak, in visel je led soseden od vetrov, Ino ljudje šli v pervo tedaj so v hiše; pa hiše Bile so jame, al gost germ, vejevje zvezano z ličjem. Semena žitne takrat so na pervo zasipali v brazde , Voli so v pervo tačas pod teškim stokali jarmom. Tretji na to pa za njima nastal je zarod bakreni, Bolj sirov’ga serca, bolj k strašnemu nagnjen orožju, Vendar hudoben ni bil; al zadnji je ’s terđ’ga železa. Zdajci prihrula d erbai vse verste zločinstva je v dobo. Žile slabeje; ušla je resnica in vera in sramnost, Vzela njih mesto v posest je golfija, zaseda, kovarstvo, Sila, hudoben pohlep po imetju nikoli zadostnem. Vetrom, ki prav jih poznal še mornar ni, so zročali jadra? Ino neznanih voda je valovje zibalo barke, Ki verh gorskih višav ko drevesa rasle so dolgo; Zemljo, ki prej je ko solncc in zrak vseh občina bila, Merjcvec skerbni tedaj zaznamil v dolge je meje, ó 4 Tirjali niso za sad le in živež zemlje bogate, Ki ga je dolžna, temne šli tudi v oserčje so njeno, In ki ga skrila zaklad je zmeknivši ga k stigovim sencam, So izkopavali, mik in navod do sleherne zlobe; Kvarno železo, zlato od železa še kvarniše prišlo Že je na dan, in vojska na svit, ki bori se z obojim, In je s kervavo roko zažvenknila skupaj orožje. Z ropanjem zdaj se žive, in gostu se bati je gosta, Varen pred zetom ni tast, še med brati ljubezen je redka, Mož s pogubo perti soprogi, soproga pa možu, Bledo trobéliko v strup napravljajo mačehe hude; Preden še čas je, pozvéduje sin za očetove leta; Ki je pobožnosti več; zapustila nebeščanov zadnja Tud Astrêa devica s kervjó je napolnjeno zemljo ; In da od zemlje ne bil bi varniši eter visoki, Činili nek so gigantje naskok na nebeško kraljestvo, Stavili gore verli gor, nakopičili jih do ozvezdja. Strelo poslavši razbil je pa oče vsega mogočni Zdajci Olimp in podležno zagnal znad Peljona Oso. In ko ležale tedaj pod lastno so težo zasute Trupla te grozne, s kervjó se je sinovo obilno polita Zemlja povlažila nek, in kri oživila gorko, In da bi čisto spomin ne končal se njenega roda, Jo premeni na človeški obraz; al tudi ta zarod Bil zasmehun je bogov in pohlepen po divjem umoru; Silen je bil; da rodil iz kervi se je, berž se je znalo. —osoofl Ü5 'Komu? Narodna iz Liburnije. Zrasal mi je zelen bor, Gospodinu pred dvorom; Na njem rastu jabuke Troje sorte kolura; Čuva jih divojčica Tanka, bela, visoka. K njoj mi pride mati njena: „Daj mi, hčerko, jabuku!“ „„Neću, ncću, matko moja! Nis je za vas gojila, Ni od sunca hladila, Ni od vetra gradila.““ K njoj mi pride otac nje: „Daj mi, hčerko, jabuku!“ „„Ne dam, ne dam, otac moj ! Nis je za vas gojila, Ni od sunca hladila, Ni od vetra gradila.““ K njoj mi pride sestra nje: „Daj mi, sestro, jabuku!“ „„Ne dam, ne dam, sestrice ! Nis je za te gojila, Ni od sunca hladila, Ni od vetra gradila.““ K njoj mi pride bratac nje: „Daj mi, sestro, jabuku!“ „„Ne dam, ne dam, bratac moj J Nis je za te gojila, Ni od sunca hladila, Ni od vetra gradila.““ K njoj je prisai ljubi nje: „Daj mi, ljubo, jabuku!“ „„Dat ču ti jaz jabuku, Za te san ju gojila, I od sunca hladila, I od vetra gradila.““ Zapisal J. V. --------eeoee-------- Mamfa veris. #) Po Lenau-u Ljuba cvetlica, Oj ! že tak zgodaj Spet nas obiščeš? Sprimi te Bože Primula veris! Tihše kot druge Polja cvetlice Spančkala bila Ljuba si cvetka Primula veris ! Pervo šeptanje Nove pomladi Sama le bila Ti si ga cula Primula veris! Meni tud v sercu Kdaj je cvetela Lepši od drugih Cvetlic ljubavi Primula vcris! Ljuba cvetlica Primula veris ! Drago te zovcm Cvetko jez vere. Veruješ pervim Migom nebeškim, Tečeš nasproti, Odpreš jim persi. Pomlad je prešla, Naj jo le mrazi, Kalne in megle Krijejo zopet! Cvetka ti verješ, Da zaželjena Rajska je pomlad Vendar le prišla. Persi odpreš ji; Ah ! pa presilni Mrazi ti serce Nježno morijo ! Če že prav zvene! Ko bi se cvetke Verna le duša V vek ne zgubila! Perva pomladanska cvetlica trobentica ali gospodičnj loia rofKea. Naj lepše rožce so zvenele In zginile iz verteca, Veselo so mi zmir cvetele, Vedrile serce in dulia. Minljivost ta me v serce gane, Mi seže v dušo, stli britko, In solza gorka ’z oka kane Na velili rožic gredico. In glej! ta solza je kalila, Scveti se nova rožica; Oj tako ljuba, tako mila Nobena ni nikolj bila. Alj dolgo — kratko bo cvetela? Ne vem še jaz, le Bog to ve: Da zime moč bi je ne vzela, To moje le želi serce! A. Praprotnik. -------—eeeseo----- ¥ spomin Prešernu! Sel mladeneč je v samoto Skrivnega nemira gnan, Da si tamkaj med tihoto Zvoli svoj prihodnji stan. Polne so moči mu žile, Čutov polno je serce, Duh navdan je čudne sile: Ali kake — sam ne vé. Tam v samoti premišljava V čudne sanje utopljen; Kar prikaže se mu Slava Lavor dala mu zelen; Ž njim ovije vroče čelo , Diko pesem mu deli, Pa življenje neveselo, Kane serene, tužne dni. Pevec lavor si ovije Radostni okoli las , Kar ga Sreče svit obsije, Govori mu mični glas : „Stopi, drag’ mladeneč, k meni, Da ti blagoslov podam; Kaj ti hasne ven’c zeleni, Bolji blagor jaz imam“. „Zlato v dar ti dam torilo Polno blagorov serci, Kar želiš, bo podelilo, Kar ti ljubo je, ima; Bom vodila te v ljubavi, Serca ti naklanjala, Ali odpovej se Slavi, Verzi venec nje na tla!“ — Mirno jo mladeneč gleda, Čudi se ji — ostermi, Žali njena ga beseda, Naglo ji odgovori : „Beži Sreča mi lažnjiva! Slava blažja je kot ti, Ona mi nebo odkriva, Ki za tvoje sine ni!“ „Sreča pevcom nikdar mila Bila ni, pa tud’ ne bo ; Kadar ljubljence volila, Bilo druzih je že sto.“ „Pevec je pod višjim krilam, Sreče varstva željen ni, On ustavlja se nje silam, V pesmih ima kar želi !“ „Pesmi mu donijo slavo, Ifo že v hladnem grobu spi, Se razlegajo v daljavo , Kodar Slave plam gori; So spomina piramide Njega duha, njega ran, Ga slove, dokler ne pride Zemlje sonca zadnji dan!“ — In razžalil bil je Srečo Za vse svoje žive dni; Vergla ga v ljubav je žgečo, Da miril dosegel ni; Mu povsod je moč lomila, Kar je delal, kjer je bil; Al nar huja njena sila Ni vsalinila pevskih žil. Še prijazniše mu Vila Pesmi je narékvala, Milo zmir ga tolažila, Mu hladila bol serca. Zdaj ga krije pa gomila, Njega Vila že molči — Al spomin mu je vsadila: V pesmih vekoma živi. Pesmi mu donijo slavo, Ki v prezgodnjem grobu spi, Se razlegajo v daljavo, Kodar Slave plani gori; „So spomina piramide Njega duha, njega ran, Ga slove, dokler ne pride Zemlje sonca zadnji dan! J a n k o m i r. M©d in. filia. Ncktcrim pesnikom! mislil bi, ptičice, Ktere med nami Koli glasijo se, Slavčki so sami. Smeja se kakor med Sebi mnogtera; Da ji nihče ni spred, Njena je vera. Graja pa naj na to Reč se ji mala, Precej serdito bo V sprot začverčala. Ptičice! s tem gubi Slava se vaša; Slavček, se meni zdi, Tak se ne zglaša ! Slovničarjem ! To se mi čudno zdi: Čerkicc se dem Vsak iz vse moči; Kakor da čerkica Bila modrost bi vsa, Bila bi sreča vsa! Zn o j emski. Summo Jovi. Jupiter, stori, kar svetujem jaz Ino spremenil boš zemlje obraz: S tare o m pomladi njih stare kosti, V žilah zateče naj naša jim kri; Ali pa daj nam mladcnčcm en dar: Sivcov ohromljenih daj nam denar! J. Jenko. ■-----eeoee------ Torbica narodnih prislovic. V Istri nabral Jakob Volčič. Svoja kučica svoja voljica. Zrela bruiva sama pade. Ka rano cvete a kasno nori. Bolje je s starim liapati (jestij nego ss mladim plakati. ([Tolažba mladega dekleta, ki se moži s starim bogatašem.) Da bi Icona beci (dnar) imela, gospu bi ju ssvali. Ili je na j e dno oko slep, vise ([več) vidi. Ki ima dela , ima i jela. Kume gori kume doli, ti le hodi ss moje smokve doli! Ki nima straha, nima ni srama. Ki prestaro kerpa, konce gubi. Gleda kao pàs-na sekira. Ti je na volju kao stari babi ples. I ja imam popela na ognjišču. (Nisem ravno siromak.) Nemogu biti Icone cele i vuki siti. Oženi se koliko naj dalje, a polnimi se koliko naj bliije moreš. Ki poji tuja kokošicu, neka v eie svoja na noiicu. Vsaka večera spat pelja. Ne prebiva miš, kadi nije miš. Žena sami sebi ruši, koda mona svoja tuni. Bolje čem kolač nego prassen torbaš. Vrana seje vijiila vijiila, pa je va (u) gnoj pala. (Sc pravi od prevzetnih deklet.) Oči više (več) vidu nego oko. Opareno dete va merz-lu kaša paše. V kakovu dešelu prideš, talsovu Šegu da prhneš. Ki u jamo leti, se maha lovi. Cini, ča je pravo, i ne boj se ne Boga ne vraga. Bog visoko sedi, dogo vidi i široko more. Kako kdo nikne, tako obikne. Ca ni bilo, ne reci: da ne more biti. Ki te gladi, če te ogrebsti. Vnku si dal ovce pasti. Sla je sekira, neka grč i loporišče ! Ki se časti, se omasti. (Eigenlob stinkt.) In sure (ponve) v oganj. Iss lonca v kotal (Aus dem Regen in die Traufe.) Človek s človekom se spravi (snide) , ina goro nikdar. {"Tolažba ob slovesih.) Kako pravo tako zdravo. Vas u cirkvu, pàs iz cirkve. (Der ist unverbesserlich!") I olita (čreva) se u človeku zagrizu, kako nebi se ljudi! Poli sulioga i sirovo gori. Ča koristi pluvati gori, aš pada doli. (Ki od sebe ali svojih slabo govori, sam sebe osramoti) Joh onemu, JH ga ljudi milujejo ! Ti me meriš na svoj lakat. l\eče te ta voda oprati. (Nič ti ne pomaga izgovor.) lii muči (molči), glava ga ne boli. Moram dati milo za drago. (Ako človek v potrebi kakošno stvar nerad poda.) Ki more i konj mu pomore. (Dogatemi! vse pomaga.) Joh ti mulci (moki) po tujoj ruki ! Čistemu obrazu malo vode treba. Za grašico zvoniti. (Prepozno kaj storiti.) Vela (velika) riba malo je. (Bogatin tare siromaka.) Kije prijatelja do otca i majice. Hi ti dala ptičjega mleka. A>' svaki petah božič. (Se pravi, če je kaj izjemno dovoljeno.) če tovar trubi, Bog ne ljubi. Ubožtvo krati mužlvo. Više (več) ih ubije jezik nego sablja. Starost modrost, mladost ludost Naglost kvari mudrost. Ki gre v malin, se omuči. allude ne sudi (prenaglo) , merice budi (spoštuj.) Ca gre po selu, dobi po čelu. (Izposojano sc rado pokvari.) Kadi laž obedva, ne večera. Kukovo jelo takovo delo. Vuk dlaku menja, ma šege ne. Ki je dužan je sužan. Znamo s kom nogom šepamo. (Wir wissen, wo das Uebcl steckt.) Postenje življenje. Ca je. koza grintaveja, to jače skače. Neboj se vode hrupeče nego mučeče. Mi nima žlica repa. (Nimam vzroka.) -oceaoo- Obsežek. Stran. Pervi in pratikarski del...........................................3 Drugi del. Ž ivijenjopisj e: Valentin Stanig (s podobo)...................................1? Juri Japel (s podobo)........................................27 Tretji del. Lepoznanske drobtinčice prozajične: Sorica in pa Soričanje.......................................33 • Tiers t ob smerti..........................................37 Pravlice iz življenja smešnega kraljevega svetovavca Jana Klenov- skega . . ,..........................................42 Peterti del. Lepoznanske drobtinčice poetične: Mlada Breda.................................................... Nuna Uršiča .................................................54 Ivatrinčica..................................................56 Janko cigan .................................................58 Človeški sled................................................61 Cveteri veki ali dòbe sveta..................................62 Komu ?.......................................................65 Primula veris................................................66 Nova cvetlica................................................67 V spomin Prešernu............................................67 Med in pelin ................................................69 Torbica narodnih prislovic iz Istre ..............................70 Sporočilo (z napevom). -----oeeoe- Sporočilo, Fesmical. JYb vale- a . * a f=±=Ü=^=k=] Tir- ček- ti-Tir- ček li - /♦:* iv f -v- s % tl hoinljvj Ijabcehser-hvtni, bj ljubček ser- f»* Tol menw cev, Bo- dl spo- J JI j j,f /m'-it- ce- tv-biapero mik ti mojih ie - ■^=±4=£4L Uci, /v-l)d-ka jev, Re-d pri - —f-v-r -v- f p g * !iu>ja,hjerleld/i glad-jatloni, preljubim: u - - P- L&J '-J V 7 ^ » - ¥ ko, Ma-mica, sim, Kei-kcpre- kjermepo-ji- Iw ÿiv-sercnc si mednje ie- SolnceUim Kakdapo si- je premi- la le de-r/mser-ce hre-pe- po, Sla-oecu ni , l'um lii do- drevji prepe- rasimi maélse sre - àio le se , 'Iroso o-Ijuj, In jimpre- _ VC .