Zbornik gozdarstva in lesarstva, Ljubljana, 31, 1988, str. 5-26 Prispelo/Received: 1988, april ODC 946.3:945.4:(497.12)"1947/1987" ŠTIRI DESETLETJA RESNIC IN SANJ INŠTITUTA ZA GOZDNO IN LESNO GOSPODARSTVO (1947-1987) Marko KMECL* Izvleček Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo so med štiridesetletnim povojnim nastajanjem in raz- vojem spremljale vse značilnosti naše politične, družbene in gospodarske preobrazbe. Pisec z opisom nekaj najizrazitejših značilnosti tega razvoja, v katerega vpenja gozdarstvo in inštitut, analitično sporoča njegova nasprotja, dileme, uspehe in neuspehe, s katerimi ni težko oprede- liti ciljev nadaljnjega razvoja. Ključne besede: gozdarstvo, razvoj raziskovalne dejavnosti, organizacijska sprememba, vse- binska sprememba. REALITYS AND DREAMS OF THE INSTITUTE FOR FOREST AND WOOD ECONOMY IN FOUR DECADES (1947-1987) Marko KMECL* Abstract The f ourty year post-war development andf ormation oj the Institute f or j orest and wood eco- nomy has been accompanied by ali characteristics of our political, social and economic trans- i ormations. The author points out some most significant features of this deve/opment, the po- sition oj jorestry and oj the Institute whithin it, analytically deals with the conjlicts, dilem- mas, successes and jailures, which makes possible to clearly see the aimes of Jurther develop- ment. Key words: forestry, deve/opment oj the research, change of the organisation, change of the contents. * dipl. inž. gozd., dfrektor, Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo, 61000 Ljubljana, Večna pot 2, YU. 5 UVOD Zgodovina pravega samobitnega slovenskega gozdarstva je kratka. Pravzaprav je tako kratka, da „pravemu" zgodovinarju še ne pomeni nobenega izziva. Lahko bi zamahnil z roko, češ - to je še vedno čas za pisanje kronike, čas, ki še teče, ki še ni odet v zgodovino. Za zgodovino, za objektivizacijo dogodkov s časovnega oziroma zgodovinskega vidika, pa je še dovolj časa ... Ob štiridesetletnici slovenskega gozdarskega inštituta, ki je v letih obstajanja kar ne- kajkrat menjal svoje ime (naj ne zveni kot očitek - to le potrjuje dinamičnost po- vojnih gozdarskih časov - pravzaprav bi bil že čas, da spremeni tudi sedanjega, saj ta že nekaj časa ne zrcali njegovega pravega položaja). Prav je, da se ob razvoju gozdarske misli pri nas, razvoju inštituta, razvoju gozdarskega raziskovalnega in strokovnega dela ustavimo ob razvojnih mejnikih, poskušamo doumeti njihovo zgodovinsko bistvo, razumeti njihovo idejnost in dialektičnost njihovega udejanja- nja v času in prostoru. Brez zahtev po zgodovinski objektivnosti analize teh mejni- kov, saj je minilo premalo časa, vsi sedanji gozdarji pa smo bolj ali manj sodelovali pri razvojnem procesu povojnega gozdarstva. Toda doživljamo splošno in gotovo eno izmed največjih narodnih preobrazb našega obstajanja, narodne smobitnosti, preobrazb razmišljanja o človeških in produkcij- skih odnosih, skratka nekah bistvenega in velikega, ki ni slučajno, ampak je le spro- stitev naboja določene narodove izkušnje in dediščine, znanja in ambicije, izbruh narodnega procesa poistovetenja s politiko, proces zgodovinskega dokazovanja ... V takšnih razmerah so samorazčlembe potrebne, razčlembe in opredelitve razvoja in stanja nujne. Te splošne razmere torej dovoljujejo in zahtevajo, naj poskusimo - ne stereotipno, ne statično in ne zafrustrirano, ampak razvojno kritično oceniti naše postopke in dejanja v kontekstu novih demokratičnejših miselnih in mnenjskih shem. Le tako bomo lahko tudi gozdarstvo vključili v novo demokratično komuno, novo (morda samoupravno) socialistično, politično, proizvodno in intelektualno etiko. Na začetku odstavka ponujam bralcu več možnosti za razumevanje tega sestavka. Lahko ga bere kot fragmente razvoja gozdarstva, kot poskus samorazčlembe goz- darske znanstvene in raziskovalne dejavnosti, lahko bo našel tudi številne strokovne dileme, s kakršnimi se je morda že sam tu in tam srečeval. V vsakem primeru gre za zelo prepletene probleme gozdarskega pojavljanja v družbi, probleme gozdarske proizvodnje izdelkov in dobrin, problem strokovne ustvarjalnosti oziroma sublima- cije znanja, izobraževanja, raziskovalnega oziroma strokovnega dela na višjih rav- neh, gre tudi za strategijo naše zgodovine in dela (gozdarstvo oziroma ravnanje z gozdovi je iz znanih razlogov že po naravi sami strategija); za ugotavljanje uspo- sobljenosti za ustvarjalno intelektualno prilagoditev. Mimogrede: kaže, da stereoti- pi in konzervativizem, stalnice državnega socializma polpretekle dobe, gozdarstvu mnogo bolj ustrezajo kot tržna in intelektualna dinamičnost pluralističnih hotenj in odnosov v družbi. Narava našega dela je takšna! Pri novih pogledih na razvoj 6 družbe se na primer takoj odpre nekaj vprašanj o izdelanih aksiomih oziroma izho- diščih v gozdarstvu. Je naš zakon o gozdovih kot samostojna pravna inštitucija s tak- šno vsebino res nekaj najnaprednejšega v svetu - kakor smo še vedno brezpriziv- no prepričani? Dinamičnost trga, proizvodnje izdelkov pa tudi kadrov, misli itd., nam ne ustreza. Ustrezajo nam monopol, nadzor, zapoved in tudi prisila. Vse to je bilo značilno za celo povojno obdobje in je ostalo do danes. V takšnih razmerah so se v gozdarstvu razvili konzervatizmi in stereotipi, tako imenovano torbarstvo itd., kar gozdarstvu objektivno preprečuje potrebni ideološki preskok v nove razmere. Da bi bil takšen preskok (ki se je v ostalih evropskih državah zgodil že v začetku tega stoletja) vendarle mogoč, je prav, da spoznamo in ocenimo lastna ravnanja, ki so z vidika drugega časa, drugačnih razmer lahko popolnoma drugačna. Predpostavimo lahko, da so bila v času spočetja in udejanjanja dialektično nujna in optimalna. Po- membno in dialektično modro pa je, da se tem razvojnim etapnim optimumom odrečemo, če je potrebno, iščemo in poiščemo nove rešitve, kajti razvoj nenehno za- nikuje samega sebe. Ta sestavek je razmišljanje na to vižo. Izbral sem nekaj mejnikov v naši kratki slo- venski samostojni gozdarski zgodovini, ki objektivno pomenijo velika dejanja goz- darjev in države. časovna zaporednost mejnikov pri tem ni tako pomembna, kot sta njihov kontekst in vsebina. Moj analitični pogled na te mejnike je le prispevek k zgodovinski razvojni opredelitvi gozdarstva. Verjetno bodo imeli isti dogodki, rav- nanja, etape - mejniki - v očeh drugih in v drugem časovnem in zgodovinskem trenutku drugačno razsežnost in drugačen kontekst družbenega in strokovnega. Toda vse skupaj naj oblikuje objektivni zgodovinski pogled na naš strokovni razvoj. Prva resnica: Stvarstvo Nočem biti niti prerok niti dogmatik. Zato ne bom niti molčal niti glasno razglašal, da je naša zgodovina stara štirideset ali petdeset ali sto let. Za rojstvo samobitnega, izvirnega gozdarstva na Slovenskem ni bil dovolj gozdarski partizanski vod pri Glavnem štabu slovenske partizanske vojske. Gotovo pa je bila v tem vodu in njego- vi okolici združena gozdarska izkušnja tega prostora, zgodovinski dialektizem več kot stoletja, v katerem je bil oblikovan odnos do naravnega prostora oziroma goz- da. Oblikoval se je materialistični zgodovinski pogled na gozd, ki je v trenutku na- rodne in družbene revolucije med drugo svetovno vojno prerasel v novo, narodno razsežnost. Materialistični pogled je tako omogočil tudi narodnega oziroma državnega. Zgodovina našega gozdarstva ima torej globoke korenine. Te niso od nekdaj slo- venske in niso vedno imele značaja družbene lastnine - tako kot danes. Njeni nosil- ci so tudi veleposestniki, mnogokrat nemško govoreči, strokovnjaki niso iz doma- čih, ampak iz evropskih logov, med njimi so tudi trgovci, oglarji, žagarji, sodarji, pogozdovalci, znanstveniki. Toda vsi so se stapljali z naravnimi in tudi družbenimi 7 razmerami tega prostora, tako ali drugače so postajali razlagalci njegovega bistva oziroma obstajanja. Zato so tudi nujno objektivni nosilci zgodovine in razvoja ... odrekamo se aktivistični režimizaciji zgodovine! Kljub temu pa je organizacija gozdarskega voda pri štabu partizanskih odredov Slo- venije med drugo svetovno vojno dejanje velikih zgodovinskih razsežnosti. Nihče doslej (škoda!) še ni poskušal razčleniti zamisli in dela tega voda, za katerega lahko brez zgodovinskega strahu trdimo, da je opravljal nalogo, vredno več divizij. Med slovensko narodnoosvobodilno vojno je v resnici potekala tudi družbena preobraz- ba (revolucija). Pripravljali so se načrti nove slovenske države, njene uprave in go- spodarstva v novih, svobodnih razmerah, nove oblasti in družbe. Med partizanskim vojskovanjem so v Sloveniji vse pripravili - lastniška razmerja, vlogo gozdarstva v povojni graditvi, izoblikovali so enotne operativne gozdarske organizacijske teme- lje, shemo gozdarske oblasti itd. Tako so v koloni partizanske vojske, ki je l. 1945 zmagovito vkorakala v Ljubljano, nosili tudi torbe z domišljeno strategijo gozdarst- va v novi Sloveniji. Če upoštevamo, da je pred vojno prevladovala veleposestniška gozdna lastnina, ki je bila dobro urejena, da je bila drobna zasebna gozdna posest idejno slabo oprede- ljena in še slabše organizirana, da nismo imeli razvitih gozdarskih strokovnih shem (brez šol, brez gozdarske oblasti, brez znanosti itd.), da je bilo treba tradicionalne sheme popolnoma zlomiti in jih zamenjati z novo, socialnejšo razvojno alternativo, tedaj lahko še enkrat pribijemo, da so redki gozdarji med vojno in takoj po njej opravili res velikansko strokovno idejno in politično dejanje - revolucijo v revolu- ciji. Morali so dvakrat zmagati - v gozdovih in za gozdove. GOZDARSTVO med NOB je imelo vse značilnosti robinzonske skromnosti, po na- logah in dosežkih v pripravah na povojno obdobje pa je bilo prava univerza. Slovenija je imela pred vojno zelo skromno kadrovsko jedro. Redki slovenski gim- nazijci, ki so se odločili za študij gozdarstva, so morali v Zagreb ali Beograd, nekaj pa jih je študiralo tudi na dunajski bodenkulturi ali v Pragi. Ko so končali, so se prej ali slej z dekreti v rokah raztepli po celi kraljevini SHS. Največ jih je bilo v Bo- sni, Hrvaški, Dalmaciji, nekaj pa tudi v Makedoniji. Gozdarski partizanski vod pri Glavnem štabu slovenske partizanske vojske je pripravil tudi načrt strokovne ka- drovske mobilizacije po vojni, ki ga je začel uresničevati že pred koncem vojne. Ta- ko organizirano gozdarstvo je že drugi dan po osvoboditvi začelo uresničevati načrt povojne obnove in ureditve ob hkratni graditvi povsem novih odnosov, sprememb, za katere so bile ponekod potrebne posebne revolucije. Spremembe so bile zalite s solzami in bolečino, dati je bilo treba tudi življenja. Nacionalizacije, razlastitve, konfiskacije, agrarne reforme, prisilno delo itd. so popolnoma spremenili slovenski lastninski in družbeni svet. Vsako izmed teh nalog so načrtovali že med vojno, neka- tere do potankosti, vključno z gozdnimi kartami novega stanja. 8 Takšen konec vojne je obetal oblikovanje nove pionirske gospodarske in upravne dejavnosti v Sloveniji - lastnega samobitnega narodnega gozdarstva. Mislim, da je konstituiranje gozdarske stroke z vsemi gospodarskimi, upravnimi in drugimi em- blemi, zlasti pa ustanovitev takratnega Gozdarskega inštituta Slovenije l. 1947 ter gozdarskega oddelka na Fakulteti za agronomijo in gozdarstvo leto dni kasneje, ve- ličasten dosežek generacije gozdarjev, ki je deloma, čeprav upokojena, dejavna še danes. Veličasten je fizični obseg tega dela, še bolj pa njihovo umljenje. Človek bi dejal, da v viharnih medvojnih in povojnih letih ni bilo časa in da tudi raz- mere niso dopuščale akademskega razmišljanja in razprav o tem, kako zagotoviti gozdarstvu oblikovanje narodnega upravnega in proizvodnega skeleta. Res je bilo nekaj okoliščin, ki so same po sebi lajšale ta proces, niso pa mogle bistveno vplivati na njegovo kakovost in hitrost. Ker se je po vojni vse vrtelo okrog ogromnih pose- kov, ker lahko govorimo o vsenarodni mobilizaciji pri pridobivanju lesa za obnovo in razvoj 1 , ker se je vsa politika ukvarjala s posekom gozdov, ker smo imeli celo po- sebne trgovine za oskrbo gozdnih delavcev itd., lahko trdimo, da so razmere same po sebi narekovale pojmovanje gozdarstva kot samostojne panoge. Toda to je bil le zunanji izraz nenormalnih razvojnih razmer, ki same po sebi objektivno niso dopu- ščale, ampak so celo nasprotovale klasičnemu oblikovanju nove narodne gospo- darske dejavnosti. Temu ni bila naklonjena najmanj iz dveh razlogov: zaradi lastni- ne zemlje in gozdov, ki je bila večinoma zasebna in torej „sovražna", ter zaradi go- spodarske laičnosti tedanje politike, ki je nekritično prevzemala boljševiške razvoj- ne modele. Modrost in vztrajnost povojnih pionirjev našega gozdarstva, ki so se iz vse Jugosla- vije, kjer so delali pred vojno, zbrali v Sloveniji, sta kljub nenormalnim razmeram iskali trajno rešitev in položaj nove stroke, predvsem v njeni intelektualni razsežnosti. Matičarji, ustanovitelji, pomočniki ministrov, upravitelji kot F. Sev- nik, M. Brinar, Z. Turk, R. Cividini, L. Funkl, J. Šlander, B. Sotovšek, T. Cajnko, F. Rainer, B. Žagar, J. Miklavžič in mnogi drugi so ustanovili, postavili na noge, obnovili ali dali pobudo za najpomembnejše strokovne intelektualne vire in inštitu- te. Revija Gozdarski vestnik, ki je začela izhajati tik pred vojno, sistem gozdarskih društev oziroma društev inženirjev in tehnikov gozdarstva, Gozdarski inštitut, Goz- darska srednja šola, Gozdarska visoka šola, Gozdarska knjižnica - to so bili ust- varjalni temelji, brez katerih slovenske gozdarske stroke in panoge ne bi bilo ali pa bi bila skupaj s sekaškimi brigadami, gozdnimi zadrugami in težkimi živilskimi kar- tami že davno pozabljena. 1 Najbolj groba oblika zajemanja primarne akumulacije v razvojem ritualu naroda, kakršno lahko da- nes srečamo v nekaterih afriških državah, le prilagojeno naravnim in družbenim razmeram. V politič­ ni ekonomiji sveta so faze prisvajanja ali prerazporejanja primarne akumulacije razvojna zakonitost. Vendar - ali naš tedanji razvoj ni bil za zatekanje k takšnim gospodarskim ukrepom prenapreden? če je ta domneva stvarna, potem je takšen način, čeprav je šlo za obnovo nenormalnega razdejanja, sam po sebi, kot produkcijska oblika in kot vsiljeni razvojni konstrukt, moral imeti mnoge škodljive posledice. 9 Oni so za postavitev Gozdarskega inštituta zagotovili eno izmed najlepših mest v Ljubljani, ki je še danes brez primere in ki so ga šele po štiridesetih letih začeli za- vestno in načrtno uporabljati za širjenje lastne duhovnosti in kulturnosti; uslužbenci ministrstva so prostovoljno pomagali pri gradnji inštituta itd. Z zavzetostjo in res- nostjo se je za mnoge, tudi za sodelujoče, nezavedno začel prvi organizirani goz- darski raziskovalni proces. V takratnih družbenih razmerah je bila ta dejavnost sicer naravnana k reševanju trenutnih proizvodnih zagat (spomnimo se Rainerjeve ram- pe, ekstrakcije eteričnih olj, pridobivanje smole, kuhanja oglja, zatiranja sprevod- nega prelca z letali itd.), toda začrtan je bil organizacijski in miselni krog nove stro- ke. S tem mislim na skladnost raziskovalnih, izobraževalnih in upravnih dejavnosti. Vse to je nastalo s skromnimi sredstvi, toda z voljo in svetovljanstvom mnogih, ki so prišli tako rekoč neposredno iz partizanskih bunkerjev in slavonskih hrastovih gozdov, iz gozdnih uprav bosanskih gozdov, iz oglarskih bajt in drevesnic na dalma- tinskih otokih - v novo državo, novo stroko in nov čas. Druga resnica: Umski potencial Umski potencial je danost. Danost, ki je funkcija številčnosti populacije, genskih dispozicij, dediščine, trenutne politike in strategije itd. V gozdarstvu poznamo ana- logni pojem - naravni rastiščni potencial. Gre torej za neke vrste okvir, ki oprede- ljuje naravne reprodukcijske zakonitosti in ki objektivno pogojuje obstajanje in razvoj določene populacije. Hočem govoriti o umskem - ali še bolj ozko - raziskovalnem potencialu našega gozdarstva. Ta ima svojo stvarno naravno in formalno ali statusno razsežnost. Potencial je sicer danost, to se pravi konstanta, dolgoročno gledano pa je spremen- ljivka, ki jo lahko hitreje ali počasneje spreminjamo. Z dolgoročnim zagotavlja- njem pogojev predvsem na področju umske ustvarjalnosti znanjskih procesov, pa tudi optimalnega poduhovljanja fizične proizvodnje, lahko ta potencial ožimo ali ši- rimo. Na začetku povojnega gozdarstva smo imeli Slovenci izjemno obsežen in zelo uspe- šen stvarni gozdarski umski potencial. Dejanja gozdarjev, o katerih sem govoril v prejšnjem poglavju, to trditev potrjujejo. Ob pomanjkanju formalnih ali statusnih potencialov, torej ob pomanjkanju teoretikov, doktorjev znanosti, akademikov, izobraževalnih in znanstveno-raziskovalnih ustanov se je sproščala maksimalna in- telektualna ustvarjalnost. Trdimo lahko, da so tedanje razmere k izgradnji gozdar- ske infrastrukture pritegnile vse, kar je po naravi oziroma resnično tja sodilo. Izo- blikoval se je prodorni gozdarski intelektualni lobi, ki je suvereno obvladoval proiz- vodni in ustvarjalni del stroke. V lobiju so bili spori, različna mnenja, prepirali so se o različnih sredstvih, s katerimi je bilo treba doseči en sam (skupni) cilj. Ko govorim o lobiju, poudarjam predvsem koherentnost te skupine ljudi, njihovih ciljev in stra- 10 tegije. Vsakdo je sproščal svojo ustvarjalnost za uresničitev teh skupnih in enotnih ciljev, v nasprotju z današnjim početjem, ko je seštevek posameznikovih hotenj, se- števek posameznikovih ustvarjalnosti, cilj skupnega delovanja. Resnični razvoj stroke lahko izhaja samo iz ustreznega obsega stvarnega in ustrezne- ga obsega formalnega ali statusnega umskega potenciala. Stvarni potencial naj bi zagotovil stroki duhovni ustvarjalni naboj, formalni pa je tudi reprezentančno po- memben, saj mora stroki zagotoviti ustrezno mesto v družbi. Ko smo ustanovili gozdarski inštitut, gozdarsko visoko šolo in srednjo gozdarsko šolo, smo jih opremili s kadri brez statusnih etiket, vendar z globokimi ustvarjalni- mi zmožnostmi, ki so dali gozdarstvu značaj sodobnega managementa. Struktura tega potenciala je bila razmeroma „čista", kar pomeni, da so bile za posameznika značilne optimalne zmogljivosti visoke umske proizvodnje oziroma proizvodnje na najvišji strokovni ravni, ki so bile ustrezno uporabljene. Ta potencial je bil približno 30 FT (full tirne) enot oziroma ljudi, kolikor šteje tudi danes (velja za IGLO). V tej ugotovitvi tiči kritičnost tega meditiranja in zapisov. Poleg tega, da v štiridese- tih letih nismo zmogli (hoteli?) razširiti umskega potenciala naše stroke (stvarnega nič, formalnega ali statusnega pa skoraj nič - saj smo v zadnjih šestih letih „sfabri- cirali" enega samega magistra ter enega samega doktorja znanosti!) smo z neuskla- jeno in brezciljno politiko osiromašili dosedanjo strukturo - saj zdaj ne moremo več govoriti o „čisti" strukturi, torej o optimalnem raziskovalnem, pa tudi izobraže- valnem sestavu strokovnjakov v gozdarstvu. Tretja resnica: Financiranje Gozd „proizvaja" blago z uporabno vrednostjo, ki doseže v tržnih razmerah svojo tržno vrednost ali ceno (les in drugi materialni proizvodi) ter dobrine, ki imajo po klasičnem marksističnem nauku zgolj vrednost (vsi ostali proizvodi gozda). Vred- nost gozdnih proizvodov in dobrin je različna ali bolje relativna. V nižjih gospo- darskih oziroma družbeno-razvojnih fazah cenijo ljudje predvsem materialno proiz- vodnjo gozda - les. V višjih in visokih razvojnih fazah, ko pri narodni proizvodnji in izdelkih prevladuje znanje in upada delež surovin, pa postanejo vrednejše ne- proizvodne funkcije gozda oziroma dobrine. Pri razvojnem ali zgodovinskem spre- minjanju pomena gozdov - od lesa k dobrinam - je obdobje, ko bi želeli vse in vsakogar prepričati, kako neizmerno visoko ceno imajo neproizvodne funkcije goz- dov, hkrati pa ne moremo preživeti brez lesa. V takšnem razvojnem položaju je ta hip naše gozdarstvo oziroma celotna družba. Pri tem pa ne gre za načelno vprašanje oziroma teorijo vrednosti, ampak za hudo praktične probleme. Prvo vprašanje, ki iz tega izhaja, je gospodarska normativistika v gozdarstvu - naj gozdarstvo obrav- navamo z merili klasične produkcije in dohodka ali kako drugače. Drugo načelno vprašanje je poraba gozdnih dobrin, ki jih ne prodajamo, ampak nam enostavno pripadajo. Jemljemo in uživamo jih že zato, ker obstajamo, ker smo člani te družbe 11 in ker živimo v tem prostoru. Kakšna je cena teh dobrin in kdo jih je dolžan plačati, kdo zaračunati. .. kajti te dobrine ne obstajajo same po sebi, čedalje več je treba žrtvovati zanje - znanja in denarja. Te opredelitve in razmerja so za odnos med proizvodnim gozdarskim delom in nje- govo nadgradnjo (znanost, raziskovanje, izobraževanje itd.) zelo pomembna. Ko govorimo o izobraževanju, družboslovju, splošni umski proizvodnji, o tem, kdo za to skrbi, torej kdo plačuje, ni nobenih dvomov. Dokaj logično se zdi, da so „pro- duktivni" družbeni segmenti dolžni skrbeti tudi za svoj raziskovalno-razvojni mana- gement. Približno po tej logiki deluje tudi naš samoupravni interesni sistem financi- ranja narodne duhovne proizvodnje v najširšem pomenu tega pojma. Pomembno orodje takšnega sistema je t.i. svobodna menjava dela (ki je nihče ne razume, v praksi pa to pomeni neposredno ali posredno plačevanje materialno proizvodnega dela družbe za dejavnost družbene duhovne proizvodnje. Gozdarsko raziskovalno delo je od svojega nastanka gmotno odvisno od gozdarstva - sprva popolnoma, zdaj čedalje manj. Ta odvisnost ni bila le denarne narave, am- pak je imela tudi svoje delovne razsežnosti. Raziskovalno delo je potekalo po goz- .